131 Glasnik SED 63|1 2023 Društvene strani Jaro Veselinovič* * Jaro Veselinovič, mladi raziskovalec, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; jaro.veselinovic@zrc-sazu.si. Konec novembra 2022 se je v okviru Šole Slovenskega etnološkega društva in projekta Urbane prihodnosti v do- dobra napolnjeni dvorani Slovenskega etnografskega mu- zeja odvila okrogla miza z naslovom Sodobna etnografija mest. Dogodek je bil neke vrste nadgradnja etnološkega večera na spletu iz aprila 2021, ki je bil posvečen visoke- mu jubileju zaslužnega profesorja Vekoslava Kremenška in po koncu katerega je bilo obljubljeno, da se, ko bodo razmere to dovoljevale, zainteresirano občinstvo zbere še v živo. Okrogla miza je obenem obeležila 60. obletnico prelomne etnološke raziskave urbanega prostora in načina življenja mestnih prebivalcev v ljubljanski Zeleni jami, ki jo je izvedel prav Kremenšek s sodelavci in sodelavkami. Po uvodnem nagovoru predsednice SED Alenke Černelič Krošelj je zbrane po video povezavi pozdravil tudi Kre- menšek osebno, ki je izrazil zadovoljstvo nad velikim šte- vilom zbranih ter se obenem začudil, da je od začetkov njegovih raziskav v Zeleni jami minilo že 60 let. Sledil je uvod v okroglo mizo, v katerem je Tanja Roženbergar poudarila pomembnost etnografskega raziskovanja v me- stih, ki lahko zaradi pospešene urbanizacije in večanja šte- vila mestnega prebivalstva služijo kot plodni tereni za na- slavljanje različnih tematik in hkrati od nas terjajo iskanje odgovorov na pereča vprašanja, povezana z varovanjem okolja in bolj trajnostnim načinom življenja tako posa- meznikov kot širših skupnosti. V tem kontekstu je Kre- menškovo monografijo Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem označila za lucidno, saj gre za prvo etnografsko raziskavo v urbanem okolju v Sloveniji. Tudi nadaljevanje večera je bilo v znamenju Zelene ja- me, tokrat skozi oči študentov in študentk prvega letnika na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filo- zofske fakultete v Ljubljani, ki pod vodstvom asistentke Veronike Zavratnik raziskujejo, kako Zelena jama izgleda danes. Kot je uvodoma poudarila Zavratnik, je šlo pri štu- dentskih prispevkih dejansko za zelo preliminarne pred- stavitve raziskave, ki se je začela komaj dva tedna pred okroglo mizo in ki jo izvajajo študenti in študentke prvih letnikov, ki so prvič na terenskem delu in hkrati prvič v Zeleni jami. Šest skupin študentov je na kratko predstavilo svoje izsledke, ki so se tematsko dotikali različnih vidikov vsakdanjega družbenega življenja v soseski. Prva skupina je predstavila svoja opažanja, povezana z infrastrukturo na Tovarniški ulici, pri čemer so bili pozorni na prometno ureditev, javno razsvetljavo, ureditev okolice hiš ter tre- nutno in bodoče stanje na področju mestnega zelenja in zelenih površin. Druga skupina študentk se je ukvarjala z nepričakovano vsakdanjostjo Zelene jame, kar so v svo- ji predstavitvi označile kot vse tisto, kar na prvi pogled deluje neobičajno ali štrli iz povprečja oziroma kaže na bolj vsakdanjo plat človeškega delovanja v naselju. To je v praksi pomenilo, da so bile pozorne na grafite, neobičajno veliko število plakatov o izgubljenih mačkah, različne vrs- te odpadkov ter vrtičke in napise, ki so opozarjali, da dvo- rišče čuva hud pes. Tretja skupina se je posvetila arhitek- turi starega dela Zelene jame, ki se nahaja med Kavčičevo SODOBNA ETNOGRAFIJA MEST: POROČILO Z OKROGLE MIZE Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 23. november 2022 Skupina študentov 1. letnika z mentorico Veroniko Zavratnik (foto: Jaro Veselinovič, 23. 1 1. 2023). Okrogla miza z gosti (foto: Jaro Veselinovič, 23. 1 1. 2023). Glasnik SED 63|1 2023 132 Društvene strani Jaro Veselinovič ulico in ulico Ob Zeleni jami in je zaznamovan s tipično arhitekturo železničarskih objektov ter industrijskimi ob- rati. V naselju prevladujejo družinske hiše z vrtovi, med- tem ko se večji stanovanjski bloki nahajajo na obrobju starega dela in so jih študentje razdelili glede na obdobje gradnje in prevladujoče arhitekturne značilnosti. Zanimivo opažanje s strani študentov se je nanašalo na nizko stop- njo socializiranja prebivalcev na javnih površinah, saj so večje skupine ljudi opazili zgolj v bližini šol. Četrta sku- pina študentov se je ukvarjala s prometom, pri čemer so se osredotočili predvsem na gostoto prometa po posameznih ulicah ter na alternativne načine gibanja po naselju, kjer so izpostavili predvsem uporabo bližnjic in poti izven urad- nih prometnih koridorjev. Peta skupina se je posvetila ve- denju in socializaciji v Zeleni jami, kot prvo ugotovitev pa so izpostavili dejstvo, da ljudi na ulicah skorajda ni bilo. S prebivalci različnih generacij so se kljub temu pogovarjali o družabnem življenju ter medsebojnih in medsosedskih odnosih in izvedeli, da je dogajanja relativno malo in da se znotraj naselja ljudje ne družijo med sabo. Kot pros- tore srečevanj so izpostavili kavarne, ki pa so, glede na slišano, med lokalnim prebivalstvom vse manj obiskane in priljubljene. Zadnja skupina se je osredotočila na čutne za- znave v naselju, pri čemer so beležili zaznane zvoke, vonje in teksture. Po krajšem zvočnem posnetku s sprehoda po Zeleni jami, na katerem so prevladovali zvoki strojev, pro- meta in psov, so študentje predstavili izsledke intervjuja s sogovornicama, ki živita ob industrijski coni. Medtem ko je prva izpostavila smrad, prah in slabo kakovost zraka v bližini doma, je bila starejša gospa, ki v naselju živi že 70 let, prepričana, da je Zelena jama v zadnjih letih postala precej bolj mirno in prijetno okolje za življenje. Sledil je osrednji del okrogle mize, ki sta jo moderirala Tanja Roženbergar in Miha Kozorog in na katerem so so- delovali Saša Poljak Istenič z Inštituta za slovensko na- rodopisje pri ZRC SAZU, Nevena Škrbić Alempijević z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozof- ske fakultete v Zagrebu ter Sandi Abram z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Uvodno vprašanje se je nanašalo na osebne navdihe, ki so omenjene pripeljali v polje urbane antro- pologije, in na relevantne avtorje s tega področja, ki bi jih priporočili v branje zainteresiranim študentom in študent- kam. Tako Poljak Istenič kot Škrbić Alempijević sta kot eno temeljnih del izpostavili Kremenškovo delo o Zeleni jami ter druge pomembne slovenske ter hrvaške avtorice, med njimi Mojco Ravnik in Dunjo Rithman Auguštin. Abram je med drugim izpostavil dela Henrija Lefebvra in Guya Deborda ter njun teoretski in metodološki prispevek k razmišljanju o načinih življenja v mestih. V nadaljevanju je bila osrednja tem pogovora raziskoval- no delo vseh treh sodelujočih in njihov raziskovalni fokus pri raziskovanju v mestih. Nevena Škrbić Alempijević je izpostavila monografijo Grad kao susret (Mesto kot sre- čanje), ki je nastala v soavtorstvu z Valentino Gulin Zrnić in v kateri sta avtorici mesto preučevali kot prostor sreče- vanj in istočasno posvečali pozornost tako materialni kot nematerialni dimenziji mest. Pri tem je poudarila, da so srečevanja, čeprav gre na prvi pogled za miroljubno in ne- konfliktno dejanje, lahko, nasprotno, konfliktna oblika (so) bivanja prebivalcev v mestih. Raziskovanje sta opravljali na mestnih trgih in pri tem spremljali njihovo transforma- cijo ter iskali odgovore na vprašanja o delovanju javnih prostorov v Zagrebu in mehanizmih izključevanja in ome- jevanja dostopa do njih. Pri osmišljanju in načrtovanju ra- ziskave sta si pomagali s koncepti performansa in afekta in v tem kontekstu spremljali načine, na katere prebivalci in prebivalke Zagreba s svojimi vsakodnevnimi praksami dejansko ustvarjajo mesto. Saša Poljak Istenič je pri svojem raziskovanju izpostavila projekt Urbane prihodnosti, v okviru katerega raziskoval- ce zanima, kako si mesta oziroma mestne uprave in hkrati prebivalci zamišljajo svojo prihodnost v urbanih okoljih. Ideja za raziskovalni projekt se je pojavila v času ekonom- ske krize leta 2011, ko je Poljak Istenič zanimalo, kako si ljudje zamišljajo prihodnost v kriznih časih, dodaten pre- mik pa je pomenilo leto 2016, ko je Ljubljana postala zele- na prestolnica Evrope, kar je v delovanju mesta in načinih načrtovanja nadaljnjega razvoja še dodatno spodbudilo razprave o trajnosti in dolgoročnih procesih, usmerjenih v prihodnost. Obenem je polje urbanih prihodnosti izpo- stavila kot zelo zanimivo z vidika preučevanja konfliktov, povezanih z drugačnimi vizijami razvoja s strani različnih akterjev v mestih. Sandi Abram je opisal sodelovanje pri projektu Sensotra, v okviru katerega so se osredotočali na transgeneracijske odnose in vpliv novih tehnologij na zaznavo oziroma per- cepcijo mestnega prostora. Sam je terensko delo v obliki čutnobiografskih sprehodov opravljal v Ljubljani, raziska- va pa je istočasno potekala še v Brightonu v Veliki Bri- taniji in v Turkuju na Finskem. V povezavi z Ljubljano se je sam na podlagi omenjenih pogovorov osredotočil na tri velike procese, ki so zaznamovali vsakdan v mestu in katerih razvoj je spremljal od sredine 19. stoletja naprej – modernizacijo, industrializacijo in turistifikacijo. Poleg te- ga se trenutno ukvarja z okoljskimi procesi na Solčavskem in z raziskovanjem avtonomnih prostorov v Ljubljani. Drugo vprašanje se je nanašalo na aktualnost izpostavl- jenih tematik raziskav in del, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki vsakdana v mestih. Kot prvi je svoje razmišljanje predstavil Abram, ki je izpostavil velike premike pri preu- čevanju občutkov, čutov in afektov, s čimer se tudi urbano krajino osvetljuje z novimi konceptualnimi in metodolo- škimi aparati. Predvsem glede slednjih je izpostavil hojo kot raziskovalno orodje, ki raziskovalcem omogoča nove načine izvajanja terenskega dela in zajema dotlej morda spregledane vidike življenja v urbanih okoljih. Kot glav- no sporočilo raziskav je izpostavil pogled na starejša de- Glasnik SED 63|1 2023 133 Društvene strani Jaro Veselinovič la skozi »nova očala« v smislu iskanja novih dimenzij, ki jim takrat niso posvečali večje pozornosti. Obenem je kot eno izmed pomembnejših ugotovitev svojega raziskovan- ja produkcije prostora v Ljubljani omenil večanje občutka alienacije med prebivalci in prebivalkami kot neposredne posledice masovnega turizma in turistifikacije nasploh. Škrbić Alempijević je izpostavila pomembnost postavljanja človeškega delovanja v mestih v središče raziskav, saj da je to enako pomembno kot infrastrukturni in ostali materialni vidiki, ki vplivajo na življenje v mestu. Kot je poudarila, je tovrsten način razmišljanja odločeval- cem pogosto tuj, zato pomen raziskav v mestih vidi tudi in predvsem v predstavljanju izsledkov raziskav tistim, ki imajo moč za konkretne spremembe. Poleg tega je izposta- vila pomen javnega prostora v kontekstu pandemije zadn- jih let, ko se je pokazalo, da je zaprtje javnega življenja ne- pojmljivo vplivalo na dojemanje pomembnosti srečevanj in kreiranja javnega življenja v skupnosti. Poljak Istenič je vzpostavila povezavo med antropologijo prihodnosti kot raziskovalnim poljem, ki je v zadnjih letih v vzponu, ter preučevanjem slovenskih in hrvaških mest, ki so za tuje raziskovalce običajno precej nezanimiva in s tem spregledana. Obenem je zaradi permanentnih kriz, v katerih živimo zadnja desetletja, izpostavila pomembnost etnologov in antropologov pri iskanju odgovorov na nove načine zamišljanja prihodnosti, ki vsebujejo bolj humano noto za razliko od tehnicistično naravnanih projekcij pri- hodnosti. V kontekstu številnih kriz in posledično negoto- vosti Poljak Istenič meni, da je za razumevanje sedanjosti raziskovanje prihodnosti enako pomembno kot razisko- vanje preteklosti in je hkrati apriori aktivistično naravna- no, saj se v svojem bistvu ukvarja z vprašanji sprememb in načini delovanja, ki bi izboljšali položaj posameznika ali skupnosti v določenem okolju. Zadnje vprašanje se je dotaknilo metodoloških pristopov pri raziskovanju v urbanih okoljih. Kozorog je v začetku izpostavil metodološko kreativnost vseh treh sodelujočih, pri čemer ga je zanimalo, kako so kombinirali tradicionalne etnografske metode s sodobnimi pristopi. Poljak Istenič je poudarila pomembnost etnografije in obenem izpostavila, da je pri preučevanju prihodnosti raziskovanje zastavljeno izrazito problemsko – kot najbolj produktiven se je izkazal način dela, pri katerem ki je v središče postavljena konk- retna težava, potem pa se skozi relativno nestrukturirane pogovore išče rešitve in ideje za vzpostavitev idealnega stanja. Pri raziskovanju zamišljanja kolektivnih prihodnosti in razvijanju idej o prihodnosti v mestih je kot zanimivo in produktivno metodo izpostavila še participatorni pristop, pri katerem raziskovalci skupaj s svojimi sogovorniki predla- gajo konkretne rešitve za spremembe na različnih področjih vsakdanjega življenja v določenem mestu. Tako Škrbić Alempijević kot Abram sta izpostavila impe- rativ metodološke inovativnosti, ki je zaradi načina dela in nenazadnje načinov financiranja v akademski sferi zelo prisoten. Kljub temu pa Škrbić Alempijević velik pomen etnografskega dela še vedno vidi v njegovi klasičnosti in v tem, da je nujno potrebna prisotnost raziskovalca na te- renu, kar je temelj, na katerega se kasneje lahko dodajajo različni, bolj inovativni pristopi. Abram je v zvezi s tem dodal, da so tovrstni pristopi lahko zelo različni – nana- šajo se lahko na kartiranje prostora, na dopuščanje sogo- vornikom, da sami izbirajo traso in na ta način usmerjajo raziskavo, kot v primeru čutnobiografskih sprehodov, ali na različne načine beleženja intervjujev, denimo z vzpo- rednim snemanjem (etnografskega) filma, pri čemer je pomemben vidik tudi skupno delo oziroma ustvarjanje s sogovorniki. Potem je zbrane še enkrat nagovoril Kremenšek, ki je iz- postavil pomembnost primerjalnih študij, predvsem v tako dolgem časovnem obdobju kot v primeru Zelene jame, saj naj bi bile take raziskave dober pokazatelj širših tendenc v določenem prostoru. Poleg tega je izrazil zadovoljstvo, da glede na obisk okrogle mize interes še vedno obstaja, in se na koncu zahvalil vsem prisotnim, ki so ga za njegove misli nagradili z bučnim aplavzom. Na koncu se je zbra- nim zahvalila še Mojca Ravnik, ki je izrazila veselje nad ukvarjanjem z Zeleno jamo in obenem obudila spomine na čas, ko je bila sama študentka pod mentorstvom Kremen- ška, ter svojim mlajšim kolegom zaželela veliko sreče pri nadaljnjem raziskovanju.