DEMOKRACIJA Leto XII. - Štev. 6 Trst - Gorica, 15. marca 1958 Pomagajmo bratom v domovini, krepimo njih krik po svobodi in demokraciji! Nenehno dokazujmo svetu, da smo' svobodoljuben, napreden in demokratičen narod! »Demokracijak govori v imenu molčečega, trpečega naroda v okovju diktature. Prispevajte v »Tiskovni sklad DEMOKRACIJE«! Izhaja 1. in 15. v mesecu Zmeda v arabskem svetu Trst, z zaledjem, goji in posreduje živahne trgovske stike z vsemi deželami, ki leže ob ali za obaiami Sredozemskega morja. Med te spadajo tudi države tzv. Bližnjega in Srednjega Vzhoda, kakor pravimo jugozahodni Aziji z Arabskim polotokom vred in dežele Severne Afrike. Prav ta področja preživljajo zadnje čase zelo nemirno in kritično dobo svojega razvoja. Mir in začasno ravnotežje, ki so ga med obema svetovnima vojnama vzpostavile v 'teh deželan uciopolte sile, bodisi s svojo neposredno nadoblastjo (Velika Britanija, Francija, Italija) ali vplivom (ZDA v Saudski Arabiji), sta bila kratkotrajna. 2e med drugo svetovno vojno se je začelo kazati, da kmalu nihče več ne bo mogel zadržati prebujajočega se arabskega nacionalizma, ki je zahteval, da se morajo arabske države, tedaj večinoma mandatna področja, protektorati in kolonije, rešiti tujega varuštva in si pridobiti popolno neodvistnost. Le malokdo pa si je predstavljal, da se bo to uresničilo v skromnih petnajstih letih. Z izjemo majhnih britanskih posesti ob robovih Arabskega polotoka (Aden in razne šejkovine ob Perzijskem zalivu) ter francoskega severno-afriškega Alžira, kjer že tri leta divja gverilska vojna, so vse te dežele danes takorekoč neodvisne. Želji po neodvisnosti pa se kaj rade pridružijo sanje o veličini. To je takorekoč druga in naravna stopnja tega razvoja. Pojav je toliko boli razumljiv, če imamo pred seboj področje, ki ga večinoma naseljujejo ljudje iste rase, kul" ture, vere in jezika, kakor je to slučaj z deželami sredozemskih obal Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike. Poleg tega ne smemo pozabiti, da imajo Arabci veliko in slavno zgodovino, da se spominjajo časov, ko so bili eden najnaprednejših narodov sveta. Zato se po uresničeni težnji po neodvisnosti med njihovim prebivalstvom s toliko večjim uspehom širi zamisel o skupni povezanosti in iz nje. izhajajoči potrebi združitve. Ta stremljenja zadevajo seveda ob krajevne razlike v stopnji gospodarskega in političnega razvoja, blagostanja, kulturne ravni, socialne ureditve, interese raznih skupin, ki bi rade ohranile svoje, v mnogih primerih že preživele privilegije in družabni red, in končno tudi ob interese velesil, katerim ne more biti vseeno čigavi pristaši bodo gospodarili nad najvažnejšimi petrolejskimi rezervami sveta. Kakor bi to še ne bilo dovolj se seveda tudi vsi prizadeti vladarji in vlade ne marajo kar tako, vrat na nos, odreči samostojnosti na račun neke idealizirane zamisli o arabski skupnosti. Samoumevno je tudi, da med njimi samo eden, temveč jih je več, ki mislijo, da bi lahko bili središče tega arabskega združevanja. Naser in kralji To se je pokazalo v vsej ostrini čim je Naser uresničil prvi zametek svoje Združene arabske republike, v kateri sta se Egipt in Sirija zliia v enotno državo. Mladi jordanski in. zahodnjaško usmerjeni kralj Husein, ki je bil s tem najbolj neposredno ogrožen, se je takoj zavaroval z- naslonitvijo na Irak, ki je z Jordanijo ustvaril tzv. Arabsko federacijo. Združeno arabsko republiko vodi nevtra-listično, vendar trenutno Sovjetski zvezi naklonjeni in od njene pomoči močno odvisni Naser, ki je dobil prava diktatorska polnomočja. V Arabski federaciji pa ima dejansko prvo besedo Irak, kateremu vlada kralj Fejzal. Eden in drugi dopovedujeta Arabcem, da imata samo onadva prav, seveda vsak zase. Medtem ko so pogajanja za podrobno izvedbo Arabske federacije in vsebino njene ustave šele v teku, je Naser že dosegel odobritev ustave in je pretekli teden že sestavil novo vlado svoje Združene arabske republike. Nova vlada ima sedem skupnih ministrstev: zunanje, o-brambno, prosvetni', za nacionalno orientacijo (tj. propagando), za verska vprašanja, preskrbo in industrijo. Vsi ostali resori imajo po dva ministra, enega za Sirijo, enega za Egipt. Pri tem je Naser pripravil majhno presnečenje: odstavil je vse izrazito Sovjetom naklonjene sirijske visoke funkcionarje in častnike. Nov uspeh je dosegel, ko se je Jemen, majna kraljevina ob izhodu iz Rdečega morja v Indijski ocean, v konfederativni obliki pridružil Združeni arabski republiki ter je podpisal zadevno pogodbo. V neugodnem položaju se je znašel Libanon, ki je ostal kot nekakšen otok v sirijskem ozemlju. Bogati in močni Ibn Saud, katerega pristop bi dokončno dal prevago enemu ali drugemu taboru, pa zaenkrat gleda in čaka. Najbrže ne želi, da bi mu Naser začel po kraljevini sejati republikanske nazore, zato s mu ne mara odkrito zameriti. V tem ozračju so seveda medsebojne obtožbe na dnevnem redu in mir v tem delu sveta je v veliki nevarnosti. Tako je Sirija začela dolžiti Jordanijo, da iz- ziva obmejne incidente. Ibn Sauda so obdolžili, da je organiziral in bil pripravljen bogato plačati atentat na Naserja. V Damsku so objavili, da je v ta namen ponujal pravljično nagrado 22 milijonov šterlingov. Na račun naj bi že dal ček za 2 milijona šterlingov ali nad triinpol milijarde naših lir. Vsota je tako velika,, da je tudi za Ibn Sauda neverjetna. Ibn Saud je seveda obtožbo zanikal ter je celo ustanovil posebno komisijo, ki naj zadevo preišče. In tu je sledilo najlepše: Sirijci so izjavili, da dovolijo članom Saudove komisije, da pridejo v njihovo predstolico Damask, kjer naj zaslišijo priče in pregledajo listine, ki dokazujejo Ibn Saudovo krivdo. In Severna Afrika? Vse to meče seveda svojo senco in ima odmev tudi v Severni Afriki. V Tunisu vlada Burgiba, ki tudi noče igrati v arabskem svetu drugorazredne vloge. Zato podpira alžirske gverilce, kar seveda jezi Francoze. Poleg tega zahteva, da se morajo vse francoske čete umakniti iz Tunisa. Zagrozil je, da če se to ne zgodi do 20. marca, ko bo Tunis slavil drugo obletnico svoje neodvisnosti, potem ne more več jamčiti za posledice. Njegovemu zgledu sledi na drugi strani Alžira maroški sultan Mohamed, ki je tudi dejal, da mu prisotnost tujih čet ni več zaželje-na. Prepovedal jim je, da bi brez vsakokratnega in posebnega dovoljenja maroške vlade uporabljale maroške železnice. S tem je posebno prizadel Francoze, medtem ko se tamkajšnji ameriški in španski oddelki že doslej niso posluževali železnic. Dodati je treba še, da je tunizijski predsednik Burgiba zagrozil Egiptu s prekinitvijo diplomatskih odnošajev, če bo Naser še dalje podpiral Ben Jusufa in druge Burgibove nasprotnike, ki žive v Kairu kot politični begunci in so tam pripravljali atentat na Burgibo. Vse te težnje, nastopi in medsebojne obtožbe pričakajo o nevarnem prehodnem razdobju, ki ga preživlja arabski svet. Pričajo o razlikah, ki ga dele in cepijo, tudi ne glede na idejne svetovne bloke nearabskih sil, ki s svojimi bojaznimi, stremljenji in interesi položaj še bolj zapletajo. D C, Trst in Slovenci Parlamentarne volitve v držat vi sicer še niso razpisane, vendar je njihov določni dokončni da; tum samo vprašanje formalne določitve. Vsekakor bodo kasno spomladi ali v zgodnjem poletju. Tako je predvolilna kampanja že v polnem teku. Ne mineta praznik ali nedelja, da ne bi v raznih krajih govorili predstav; riki glavnih političnih strank. Pri tem, pade v oči pozornost, ki so jo v tem pripravljalnem delu posvetili Trstu krščanski demokratje. V zadnjem trenutt ku pred razpustom poslanske zbornice je vlada odobrila zakont ski načrt za javna dela na Tržat škem. Predvideni krediti doset gajo lepo vsoto 45 milijard lir. Obiskali so nas doslej gospodje Delle Fave, podtajnik v ministrt stvu za delo, Rumor, podtajnik Dogodki po svetu VOLITVE V SOVJETSKI ZVEZI, kjer so v četrtek 12. tm volili 1364 predstavnikov za Vrhovni sovjet, so - kakor vedno - končale s popolno zmago enotne liste bloka komunistov in brezstrankarjev. To ni v ostalem nič čudnega, kajti v Sovjetski zvezi ne poznajo opozicije in zato tudi ne opozicijskih list. Posebna sovjetska navada je, da imenujejo važne režimske osebnosti za kandidate v večjem številu okrožji. Prizadeti si nato izbere okrožje, ki ga bo predstavljal. Zato po številu kandidatur lahko sodimo o trenutni politični pomembnosti posameznika. Tako je bil pri teh volitvah Hruščev imcnovam za kandidata v 100 okrožjih, toda izbral si je moskovsko. Po lestvici ponujenih kandidatur sledijo Hruščevu: Vorošilov, Mikojan, ukrajinski partijski prvak Kiričenko, in eden izmed partijskih tajnikov, Suslbv. Ministrski p)'edsednik Bulganin se je znašel na 12. mestu in je bil imenovan v komaj osmih okrožjih. Poleg tega je Bulganin doslej zastopal v Vrhovnem sovjetu neko moskovsko okrožje, zdaj pa bo zastopal neko oddaljeno področje Severnega Kavkaza. Ker so zadnjim predsedniškim volitvam v ZDA prisostovali sovjetski opazovalci, so omenjenim sovjetskim volitvam prisostvovali trije Amerikanci. Zanimivo bo brati, kaj bodo povedali, ko se vrnejo v domovino. * * * RAZPAD INDONEZIJSKE DRŽAVE, o katerem se je že veliko govorilo in pisalo, bodo vsaj zaenkrat najbrže le preprečili. Potem, ko so vojaški poveljniki na Sumatri proglasili neodvisnost svojega otoka od osrednje vlade, ki \je na Javi, se je Sukamo odločil za energičen nastop. 10. marca so se na Sumatri izkrcala vojaške sile indonezijske vlade in so brez pravega odpora zavzele tri mesta v važnem petrolejskem področju. Uporniki so pobegnili v džunglo, odkoder nameravajo voditi gverilski boj. Osrednja indonezijska vlada v Džakarti je takoj po izbruhu upora na Sumatri začela obtoževati Britance in Amerikance, da podpirajo upornika. To pa najbrže ne bo držalo, kajti ameriška družba, ki upravlja petrolejsko področje je ustavila obratovanje ter je odpoklicala svoje u-službence z izjavo, da se ne želi vmešavati v indonezijski notranji spor. Sumatra je za Indonezijo izredno važna. Če bi se osamosvojila bi osrednja vlada v Džakarti izgubila približno 75 odstotkov važnih surovinskih virov indonezijskega gospodarstva. Posebno težkaj bi bila izguba petroleja, ki je danes najvažnejše indonezijsko izvozno blago. Ce pa osrednja vlada zmaga in utrdi svojo oblast na Sumatri ter se kasneje preusmeri še bolj v levo kot se je doslej, potem bi ohranitev teh surovinskih virov pomenila veliko pridobitev za uveljavljanje komunizma v vsej jugovzhodni Aziji. * * * NA KOROŠKEM so bile občinske volitve, na katerih so najbolj napredovali socialisti, popolen poraz pa so zabeležili komunisti. Socialisti so dobili 99.243 ali 49.6 odstotkov vseh oddanih glasov. Vladna Ljudska stranka in opozicijska Stranka svobode, ki sta šli leta 1954 na občinske volitve s skupno listo, sta zdaj v večini občin nastopili ločeno in samo v nekaterih skupno. Prva je dobila 42.753 glasov, druga pa 21.790 glasov. Ce prištejemo k temu še glasove, ki sta ju dobili na svoje povezane liste, potem vidimo, da sta skupno dobili 93.846 glasov. Komunisti so popolnoma pogoreli. V vsej koroški deželi so dobili samo 2.660 glasov. V STižKBptiCrfj 2>tewuivmpir. Pripravljamo tudi njive za se-koruze. Ce bomo sadili krompir v ni jo, ki je bila lani pognojena s hlev-m gnojem, bomo tako zemljo sedaj p > jjili samo z umetnimi gnojili. Najbolje uporabljati v ta namen kako celovito ajilo, kakor je PKN, TRIFERTIL in RNAPE. Takega gnojila potrosimo po lo 10 kg. na kvadrat, meter. Ce pa bomo lili krompir v zemljo, ki jo bomo letos gnojili s hlevskim gnojem, moramo v namen rabiti le dobro udelan gnoj in dati še po kakih 3 do 4 kg. superfosfata vsakih 100 kvad. metrov. Krompir sa no v lehe, ki naj bodo po 80 cm ena druge in v lehi po 30 cm steblo od ■bla. Ce sadimo krompir, pregosto, bo-. dobili le drobne gomolje. Najoolje saditi cel krompir, ki naj bo debel kot rja jajca. Ce pa imamo le debelejši ompir za saditev, ga razrežemo na dva la in sicer po dolgem, t. j. od vrha vzdol in ne počez, to pa zato, ker so debelejši strani očesa nerodovitna. Ko »o krompir narezali za saditev, ga po-jsimo z nekoliko pepela, da se rane isušijo in ga tako obvarjemo pred Travnike in deteljišča bomo pognojili z umetnimi gnojili in nato pobranali. S tem izravnamo krtine in pomešamo gnojilo z zemljo. Tudi pšenico moramo sedaj pobranati, da s tem uničimo plevel in tudi, da tako nekako osipljemo pšenico. Pred brananjem, bomo pšenico pognojili z nekoliko dušičnatega gnojila: kakih 5 kg. apnennega nitrata na 1000 kvad. metrov. Ob sedanjem času ne smemo pšenici premočno gnojiti z dušikom, ker bi v takem slučaju stebla malo rastla ter postala šibka in bi pozneje pšenica lahko polegla. SADITEV SADNEGA DREVJA: Kdor je prekopal ali preoral zemljo za saditev vinograda ali sadovnjaka, bo ob suhem vremenu zemljo pobranal, da se zdrobi. Pri tem delu mora pobrati še vse ostale korenine. To delo je zelo važno, ker korenine, ki bi ostale v zemlji, bi lahko pričele plesniti, kar bi se potem preneslo n" mlade koreninice na novo zasajenih dreves, ki bi zato poginile. Ko zemljo na ta način pripravimo za saditev, bomo površino začrtali kakor pač mislimo zasaditi vinograd ali sadovnjak. Niti trt niti sadnega drevje ne smemo saditi preveč na gosto. Za trte naj bo razdalja med vrstami vsaj 2.20 m še bolje pa 2.40 m; v hriboviti legi pa je potrebna še večja razdalja. Trta od trte naj bo 1.80 m do 2 m za močno rastoče trte, kakor so tokaj, merlot, cabernet in še kaka druga. Za šibko rastoče vrste kakor so rebula, italijanski riling, silvaner, refošk itd. pa naj bo razdalja približno 1.20 m do 1.40 m. Razdalja sadnega drevja naj bo: za breskve 4 do 5 metrov ena od druge, zasajene v trikot, to se pravi vrsta od vrste 4 do 5 metrov in drevo od drevesa tudi voriti o barbarih, balkanskih hordah, morilcih in tako dalje. Svetovalec Battello je govoril golo resnico. Resnico, ki jo je sam De Gasperi moral priznati. Dolžni smo to priznati tudi mi, četudi je resnica prišla na seji iz ust komunista, od katerega nas loči velikanski ideološki prepad. Slovenci pa še danes niso zaščiteni, ampak nekako samo nejevoljno tolerirani. Čudimo se g. županu, ko trdi, da se skozi vsa leta njegovega županovanja trudi, ne samo z besedami, za pomiritev, za naše jezikovne pravice in za vse drugo, kar nam pritiče, in kar se nam sistematično oporeka, ne vemo, da bi se gospod župan zavzemal. Ali pa je g. župan pripravljen spomniti se tudi slovenskih žrtev fašizma? Kako da ni potem stavil predloga občinskemu svetu, saj je vendar dobro znano, koliko krivice in gorja so goriški Slovenci pretrpeli. Pomiritev mora biti splošna in odkritosrčna, sloneča na priznanju in spoštovanju pravic vsakogar, zlasti slehernega državljana in občana. Petkova seja pa je pokazala toliko nestrpnosti, da smo se nehote spomnili tiste seje, na kateri so kričali proti slovenskim svetovalcem: Ven z njimi! In sicer samo zato, ker so se bili postavili za pravice slovenskih občanov. 4 do 5 metrov. Češplje: razdalja 5 do 6 metrov, zase jene tudi v trikot. Jabolka in hruške: razdalja 7 krat 7 zasajene v trikot in enako češnje, Marelice: razdalja 5 do 6 metrov. Ce pa bomo sadili hruške cepljenje na kutno naj bo vsta od vrste 2.5 do 3 metre a drevo od drevesa približno 2.5 metra. Jabolka, ceplene na du-šenovec, bomo sadili v razdalji 3 metre vrsta od vrste in 2 do 2.5 metra drevo od drevesa. Jabolka cepljena na paradiževec pa 2 metra vrsta od vrste in 1 do 1.5 metra drevo od drevesa. Ko smo tako začrtali površino, bomo na določena mestu zasadili količek in nato izkopali jamo za vsaditev trte oziroma sadnega drevja. Jame naj bodo primerno široke, t. j. kakih 40 cm in enako globoke. Za sadno drevje pa morajo biti jame nekoliko širše. V vsako jamo natrosimo za trte po ene vile dobrega gnoja, za sadno drevje pa dvoje obilnih vil. Gnoj pomešamo z nekoliko zemlje da korenine ne pridejo naravno v dotiko z gnojem. Nato nasadimo trto ali drevo in sicer ne globlje kakor je rastlo v matičnjaku. Na korenine natrosimo nekoliko komposta ali vsaj nekoliko drobne, suhe zemlje. Drevo nekoliko potresemo, da se zemljo ali kompost vse-dejo na korenine, dobro stlačimo in nato zakrijemo. Ce je močna suša, bomo trte dobro zalili, da se ne posušijo. Tako zasajene trte je prav, da pokrijemo preko cepljenih očes oziroma cepilnega mesta, da jih tako obvarujemo pred posušenjem. Naj še pripomnimo, da hruške, cepljene na kutnp in jabolka, cepljene na dušeno-vec in paradiževec, rodijo že po treh ali štirih letih, medtem ko one cepljene na divjek pričnejo roditi komaj čez 6 do 8 let, uspevajo pa zelo dolgo, tudi do 80 let. Dr. ANDREJ MAKUC provicialni svetovalec Ker je na dr. Sfiligojem tudi g. prof. Kacin odstopil kot provincialni svetovalec, ker je tudi občinski, je provincialni svet na svojem zadnjem zasedanju potrdil izvolitev dr. Andreja Makuca, goriške-ga rojaka iz znane zavedne Makučeve družine iz Standreža. Novemu provincialnemu svetovalcu, izvoljenemu na Slovenski listi z lipovo vejico, in ki je tudi profesor na slovenskem učiteljišču ter odvetnik, naše iskrene čestitke v upanju in z željo, da bi njegov trud .bil vsemu ljudstvu vsestransko koristen! Vesela novica za Gradlškuto in Št. Maver Vodstvo SDZ nas je naprosilo zo prijazno objavo pisma, ki ga je g. župan dr. Bernardis 24. februarja poslal dr. Sfiligoju kot predstavniku skupine slovenskih svetovalcev SDZ, ki se je uspešno zavzela za vodo na Gradiškuto in v St. Maver. Pismo v slovenskem prevodu glasi: Gospod odv. Avgust Sfiligoj občinski svetovalec Gorica V zvezi z znanim ukrepom, s katerim je vlada pred kratkim sprejela med javna dela, ki užU vajo ugodnosti zakona 635157 o gospodarsko pasivnih področjih, izpopolnitev vodovoda v Št. Ma vru in zgraditev vodovoda na Gradiškuti za 7 milijonov oziro ma za 6 milijonov lir, sem vesel Vas obvestiti, da je občinska u prava ze odredila, naj se začnejo izdelovati načrti za izvršitev o> menjenih del. Z odličnim spoštovanjem! 2upan dr. BERNARDIS 1. r. Natečaj Društvo »Zavarovalni sklad kmetov« razpisuje tudi letos nagradni natečaj z namenom, da se čim bolj razširi med kmetovalci pojem zavarovalnega zanimanja proti toči. Nagrado tvori skupno 50 glav živine, ki jo bodo dobili tisti zavarovanci, ki bodo izžrebani. Lani je bil izžreban g. Luisa Delciso iz Marjana, vas Corona, kateremu bodo izročili te dni eno govedo. Kmetovalci, zavarujte se! Pojasnila vam dajejo goriški agrarni konzorcij in njegove podružnice. „Slovenija“, orožje in mir Pod gornjim naslovom je »Klic Triglava« št. 225 z dne 22. 2. 58 objavil članek, ki jasno prikazuje dvoličnost Titove politike: Na eni strani se Tito predstavlja za največjega zagovornika miru, na drugi pa pošilja orožje nekemu casablanškemu »zasebniku«, ki se ni nikdar oglasil in v katerem vidijo Francozi alžirske upornike. Kje pa naj bi zasebnik zmogel 40 milijard lir, na kolikor so cenili zaplenjeno orožje na ladji »Slovenija«. Sloves, ki ga je slovenskemu imenu pripravil parnik »Slovenija«, je dokaj dvomljive vrednosti. Francoske vojne ladje so na njem zaplenile lep tovor orožja in razstreliv, za katerega pravijo, da je bil namenjen alžirskim upornikom. Tito je bil silovito ogorčen nad to obtožitvijo. »Mi se s tem ne ukvarjamo«, je povedal mladincem, zbranim na kongresu Ljudske mladine Jugoslavije v Beogradu koncem januarja. Vneto je zagotavljal, da se Jugoslavija ne peča s tihotapljenjem orožja. Njegovo ogorčeno vnemo si je lahko razložiti, če pomislimo, da je vsa jugoslovanska zunanja propagandna politika usmerjena na poudarjanje miru in zagovarjanje razorožitve. Kot neblokovska država se Jugoslavija baha, kot da bi mir v svetu zavisel le od njenih požrtvovalnih naporov. V mirovni propagandi komaj zaostajajo za Sovjeti. Tito je v novoletni poslanici spet pozival k miru in priporočal razoroževanje kot pot k utrditvi zaupanja. Mislili bi si, da bo Jugoslavija, vzor miroljubne države kot je, sama dala dober vzgled in pokazala, kako dobro se je razorožiti. Resnica pa je prav nasprotna. Obrambni proračun, ki je bil decembra sprejet v zvezni ljudski skupščini, je večji od lanskega. Gošnjak se je trudil, da bi na lep način pojasnil, da so vojaški izdatki sicer večji, a da le požro za malenkost manjši del narodnega dohodka, namreč le 9,59 odstotkov. V KOMUNISTU je napisal članek, v katerem pravi, da mednarodna situacija »zahteva neprestano jačanje moči■ naše armade«. Namesto da bi torej sledili svojim lastnim priporo-čilorr\, in zmanjšali vojaško pripravljenost, titopci krepe vojsko prav tako kot ostale države, katere grajajo. Zakaj vendar je potrebno jačanje moči jugoslovanske armade? Baje je vojska porok neoviranega razvoja socializma v Jugoslaviji. Ce pomislimo na leta po 1948., ko so prav socialistični sosedi pod vodstveni miroljubne Sovjetske zveze ogrožali Jugoslavijo, pač radi verjamemo, da je tedaj močna armada rešila kožo Titu -če se ne spuščamo v razpravljanje o socializmu. Vojna nevarnost je bila huda. če verjamemo tedanjim titovskim izjavam na najvišji ravni. A sedaj, po Hruščevem obisku v Beogradu in Titovem obisku v Sovjetski zvezi, smo vendar siloviti prijatelji in skupaj gradimo socializem in se borimo za krepitev miru v svetu. Dežele ljudske demokracije pod vodstvom slavne Sovjetske zveze se bore za mir, kot same pravijo in kot jim pritrjujejo v Beogradu. Ce torej verjamemo temu, zakaj bi bilo treba krepiti jugoslovansko vojsko? Socialistični sosedi je pač ne morejo ogrožati. Druga soseda sta Italija in Avstrija. Zadnja je po ustavi nevtralna država in njena vojska je neznatna. Čeprav nem-čurji po Koroškem še niso ukročeni, se Avstrije kot države pač ni bati. Tako z njo kot z Italijo ima Jugoslavija najlepše odnošaje. Titovci so prijatelji ne samo uradno z italijansko vlado, temveč tudi neuradno s socialisti in komunisti. Kdorkoli torej pride na oblast, bo gojil najboljše odnošaje s sosedno Jugoslavijo, čeprav je Italija članica Atlantskega pakta. Tako ostaja velika uganka, kdo naj bi ogrožal Jugoslavijo in zakaj bi bilo treba krepiti armado. Menda vendar ne bo kak titovec rekel, da je vojska potrebna zaradi notranjih sovražnikov socializma, saj vse ljudstvo ljubi Tita in bo čez nekaj dni na volitvah to ljubezen tudi pokazalo v običajnih 99 odstotkov! Kaj če titovci niso odkritosrčni, ko drugim priporočajo razorožitev? Vsaj kaže tako, da je ves govor o miru in mirni ureditvi sporov samo veliko govorjenje, ki mu sami ne verjamejo. Ce bi mu verjeli, bi namreč priporočali mir tudi, recimo alžirskim upornikom. A sedaj ga priporočajo le Franciji in ji svetujejo, naj se pobere iz severne Afrike, če hoče mir. Orožje na »Sloveniji« je v skladu s to hinavščino. Med najhujšimi peklenskimi kapitalisti so za zvestega marksista pač tovarnarji orožja, ki se po komunističnem izročilu rede in bogate na krvi ljudi, pobitih z njihovimi iztrelki. Prav tako grozotno obsojanja vredni so trgovci z orožjem. Pa se zgodi, da ujamejo Francozi ladjo iz dežele socialistične demokracije in najdejo na njej tovor orožja, ki bi bil v čast vsakemu peklenskemu trgovcu z orožjem. Nič čudno, da je bila zadrega v Jugoslaviji velika, da so zardevala marksistična lica in da so vzdignili tak vik in krik glede svobodne plovbe. Iznašli so prav bistro razlago, kam je bilo namenjeno orožje: nek trgovec v Casablanci ga je kupil na popolnoma odkrit način. Ce bi ga rabil za sajenje krompirja ali pa bi ga poslal v Jemen, okrog hrbta v žep, kjer bi ga tudi rabili za sajenja krompirja, pa le ni jasno. Elektronski možgani proti raketam Bulganinove grožnje z medcelinskimi raketami so danes že zastarelo besedičenje. Dr. Pickering, vodja laboratorija za raketne izstrelke na kalifornijski tehniki, je pred -dnevi povedal tole: »Ne človek, pač pa radarske naprave in elektronski možgani bodo v bodoče odločevali o rešitvi ali uničenju človeštva. V luči modernega razvoja orožja je potrebno uočiti dejstvo, da bodo v bodoče vojni napad pravočasno spoznali samo elektronski možgani in oni bodo tudi odgovorili s povračilnimi ukrepi«. Dr. Pickering zagovarja svoje zamisli takole: »Vojno danes lahko pričenja samo tisti, ki poleg napadalnih raket, poseduje tudi obrambne rakete. To so rakete, ki preprečujejo povračilne udarce napadenega nasprotnika, Ta povračilni udarec bi bil namreč za napadalca tudi še potem naravnost strahoten, če bi se mu posrečilo z zvijačnim napadom razdejati večji del nasprotnikovih raketih izstrelišč. Za raketno obrambo prihajajo pri sedanjem stanju oboroževalne tehnike predvsem v poštev' tako imenovane protiraketne rakete (antimissile missiles), ki pravočasno zajamejo sovražni napadalni izstrelek in ga razstrelijo. Take obrambne rakete pa so lahko uspešne le, če jih obramba izstreli še predno se je sovražna napadalna raketa približala svojemu cilju. Sovražne rakete potrebujejo za svojo pot preko oceana približno 30 minut. Zato človeku ne preostaja dovolj časa, da bi sam odločal, ali naj se izstreli obrambna raketa. Odločitev pripada izključno radarskim napravam in elektronskim možganom. Obe napravi bosta v bodoče »zapovedovali« o takojšnjem povračilnem ukrepu, ki naj zadene predvsem sovražna raketna izstrelišča. Vsaka tudi najmaniša zakasnitev povračilnega udarca lahko pomeni za deželo smrt za milijone ljudi. Začetek sovražnih dejanj si dr. Pickering predstavlja nekako takole: Neka radarska naprava je na svojem področju opazila leteči predmet. To dejanje avtomatično javlja elektronskim možganom, ki prav tako avtomatično ugotavljajo, ali gre za sovražno raketo ali za nenevarno letalo. Ce so elektronski možgani ugotovili sovražno raketo, potem se spet avtomatično sproži zamotan ustroj, ki v teku četr-tinke sekunde izračuna oddaljenost in sproži startanje obrambne rakete. Za pregled elektronskega računa' ni časa. Ce n. pr. ugotovijo medcelinsko raketo, oddaljeno 300 km od njenega cilja, preostaja komaj nekaj sekund za izstrelitev obrambne rakete. Usoda človeštva, tako misli dr. Pickering, bo odvisna v bodoče od dovršenosti delovanja radarskih naprav in elektronskih možganov. Ze pri okvari ene same vakumske 'cevi bi lahko nastala strahotna katastrofa. Naše stoletje je dr. Pickering prekrstil v avtomatično časovno razdobje. Hoteli njenega veiitnnstin Topli dnevi so pred vratmi in mnogi Tržačani so že sedaj pridno pri načrtovanju čim ugodnejšega izrabljanja poletnih počitnic. Grčija je še vedno cenena izletniška dežela. Kdor pa želi srednje evropsko udobnost, ga tudi v Grčiji stane letovanje po 2.500 lir dnevno. Do najnovejših časov se je ves tujski promet v Grčiji omejeval na nekaj pičlih središč, kot so na primer Atene ali Rodos. Ze zaradi tega so se cene polagoma dvigale. Ogromni deli dežele se v najnovejšem času zelo trudijo, da bi tudi grško podeželje odprli poželjivostim turistične radovednosti. Ti načrti obetajo izredno pocenitev bivanja v grški deželi. Pobude za »dopuste na vasi«, za obisk nepotvorjenega podeželja z izredno zanimivimi običaji prebivalstva in njegove naravnost legendarne gostoljubnosti, pa ne izvirajo zgolj iz turističnih organizacij. »Vaški hoteli« - se imenuje popolnoma nova oblika grškega tujskega prometa. Je to ustanova, ki nekako čudno zveni našim ušesom - Vassilikon Etnikon Idyma - in ki bi jo poslovenili v kraljevsko ustanovo. Na pobudo grške kraljevske dvojice so ustanovili že kmalu po končani meščanski vojni organizacijo, ki med drugim nadzoruje vajeniške tečaje, poseduje počitniško ladjo za revne dijake, organizira skupna dela cest in vodovodov, kakor tudi pogozdovanje na resnično prostovoljni osnovi. Poleg tega pa uporablja visoke zneske za gospodarsko, politično, znanstveno in poklicno izobrazbo odraslih na podeželju. Morda je pobudnike pri tem delu vodila želja, da z medsebojnim spoznavanjem ublažijo partikularistične razlike - nekega dne, pred dvema letoma se je vsekakor porodila zamisel vaškega hotela. U-stanova s svojimi številnimi nalogami ni ravno bogata, zato novogradnje ne prihajajo v poštev. Zato pa so lastnikom primernih poslopij na otokih Aegina, Skopelos in Alonissos, kjer se raztezajo prekrasne obmorske plaže, v divjeroman-tičnih vasicah v Zagorju, ob Korinskem zalivu, podelili dolgoročne kredite za u-reditev tujskih sob. Sobe so opremili z enotnim, preprostim, vendar udobnim pohištvom. Tudi za pitno vodo so poskrbeli. Zupani z vso strogostjo pazijo na snago in higieno. Vsak vaški hotel skrbi tudi za primerno prehrano. V teh hotelih stane dnevna oskrba s sobo in hrano o-krog 1.200 lir dnevno. Tudi vprašanje medsebojnega sporazumevanja so zadovoljivo rešili. V ostalem sta italijanščina in francoščina med Grki precej udomačena jezika. SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO V GORICI PRIREDI V soboto dne 29. marca t. 1. v Marijinem Domu na Placuti KLAVIRSKI VEČER mlade pianistke Marjane Bolko, iz Trsta Na sporedu so skladbe Beethovena, Chopina, Debussy-ja in Tajčevica. Vabljeni vsi! Začetki tržaškega časnikarstva V kulturni zgodovini tržaških oziroma primorskih Slovencev na splošno je igral tisk važno vlogo in opravljal pomembno poslanstvo. Lahko rečemo, da je tisk o-dločilno vplival na nastanek in razvoj narodno političnega udejstvovanja, čeprav manjkajo še podrobne zadevne študije in razprave. Trst je po svoji zemljepisni legi vedno veljal za okno v svet, zlasti še za Slovence, in bo kot tak v kulturnem oziru tudi vedno ostal. V tako razgibanem trgovskem in prometnem središču so bili dani naravnost prednostni pogoji za publicistiko. Tega se je dobro zavedala dunajska vlada, ki je prva podprla ustanovitev nemškega lista v Trstu, da bi si tako s ponemčenjem zgradila most k sinjemu Jadranu. Poleg tega je s tem hotela uspavati prebujajočo se narodno zavest. Iz tega je razvidno, da smo ji bili Slovenci v napoto. Zato je tudi razumljivo, da pred marčno revolucijo leta 1848 nismo mogli priti do lastnega tiskanega glasila. Naši sosedje Italijani so imeli več sreče in uživali večjo naklonjenost, kajti njihov prvi tednik »L’Osservatore Triestino« je izšel še pred francosko revolucijo in sicer leta 1784, kateremu so pred letom 1848 sledili še drugi. Zato jih leto 1848 ni našlo tako nepripravljene in negotove kot Slovence, ki so morali začeti popolnoma na novo. Brž ko je absolutizem popustil, so se tržaški Slovenci zjiašli med dvema ognjema; na eni strani so se morali boriti Proces proti škofu o mestu Prato Florentinski proces proti škofu iz mesta Prato, monsignorju Pietru Fiordelliju in župniku donu Danilu Aiazziju, iz istega mesta, je vzbudil po vsej Italiji veliko zanimanje. Prav posebno glasno pa je bilo to zanimanje po obsodbi škofa na plačilo globe in po oprostitvi drugega obtoženca. Prvič v zgodovini Italije, se je zgodilo da gonijo pred sodišče zastopnike cerkve zaradi izjav pri opravljanju verskih dolžnosti, ki jih je državno tožilstvo smatralo za klevete. Pri tej sodni razpravi je šlo v prvi vrsti za temeljno vprašanje razmerja med državo in cerkvijo. Do te obsodbe je prišlo - kot je »Demokracija« svoječasno že poročala - zaradi tega, ker je škof iz mesta Prato msgr. Fiordelli zaročenca - trgovca Maura Bellandija in zaročenko Loriano Nunziati - označil za »očitna grešnika« in »v konkubinatu živeča« zato, ker ..se ,nista tudi cerkveno pač pa samo državno poročila. Škof je nadalje pristojnemu mestnemu župniku donu Danilu Aiazziju zaukazal, da prečita v cerkvi pastirsko pismo, ki je vsebovalo škofovo obsodbo. Zakonca Bellandi-Nunziati, kakor tudi starši Bellandija so tožili škofa in župnika zaradi razžaljenja časti in težke klevete Dejstvo, da so dva duhovnika postavili pred posvetno sodišče pa ni edina značilnost tega dogodka. Proces sam je odkril marsikatero zanimivo stran življenja današnje Italije in zato velja da si ga pobližje ogledamo. Predvsem moramo upoštevati, da je glavni tožilec, trgovec Bellandi, vpisan član komunistične partije in da je bila po vsej verjetnosti prav komunistična partija tista, ki ga je pripravila, da je nasto- pil proti cerkvi. V določenem obsegu pa igra določeno vlogo tudi okolje, v katerem je zrastel Bellandi. Mesto Prato velja že od nekdaj v Italiji kot trdnjava brezverstva. Nadalje je zanimivo, da je nevesta Loriana Nunziati, verna katoličanka. Samo iz ljubezni do svojega Maura je pristala na postopek proti duhovnikoma. Ko se je namreč zakonski dvojici rodil otrok, ga je naskrivaj, brez moževe vednosti, krstila. Med obravnavo je v začetku to dejstvo tajila, ko pa so jo soočili z duhovnikom, ki je izvršil krstni obred, je priznala. Končno je še povedati, da duhovnika nista pristovovala sodni razpravi. Zastopala sta stališče, da po konkordati! med Italijo in sveto stolico nista odgovorna posvetnemu sodišču. Za svoje cerkveno delovanje - tako sta zatrjevala -sta odgovorna samo svoji Vesti, papežu in Bogu. V ostalem pa, da' je1 Vrhovnost cerkve zasidrana v ustavi italijanske republike in izrecno priznana. Govori med štiridnevno sodno obravnavo so bili posebno zanimivi za ljubitelje jurističnih fines. Oba zastopnika tožbe, odvetnika Bocci in Battaglia, sta se predvsem trudila dokazati, da oba duhovnika nimata pravice izostajanja od sodišča in se sklicevati na konkordat ker da je imuniteta pred posvetnimi sodišči veljavna samo za papeža, za kardinale in za škofe, ki so zbrani v konciliju, ne pa tudi za tiste, ki delujejo v nostranjosti Italije, naj si bodo škofi ali duhovniki. Nato je povzel besedo državni tožilec dr. Mazzanti. Pričel je tako, da se je v začetku vsaj navidezno povsem postavil na stran obtožbe. Skof in župnik, tako je dejal, nista imela samo nobene pravice odtegniti se sodišču, pač pa predstavlja- l!!!l]llllll!l!llllilillili!ll!lllli!!ll!ll!llS!l[ll]lll!j[!!l]l!U!!!!l!l! lillll!lfl!inilllll!llllllI[l!nilli!lilltll[ll[!lll!lUI!lll[!llllNIII!l!lll[llllinilll!l[ll!lllilll!!!lllllllll!IIIIKI1il1!tl!ltllii!ll!!III!l!l!! POP ČRTO Zadnja avdienca Diktatorja so po vsej deželi sovražili, čeprav so mu skupaj zgnane množice prepevale slavo in v zboru skandirale njegovo ime. Tajna policija je vse državljane strogo nadzirala, vendar ni manjkalo mož, ki so se zarekli proti nasilniku. O kaki obširni organizaciji seveda ni bilo govora. Ena izmed zarotniških skupin se je imenovala »Osvetnik«. Ta skupina je zvedela, da bo nasilnik v kratkem sprejel nekaj kmetov. Sest kmetov; po enega iz vsake dežele. V mesto bodo prispeli na predvečer sprejema, prenočevali pa bodo v rieki mestni gostilni. Naslednje jutro bodo stopili pred samozvanca. Zarotniški načrt pa je bil takle: Sestorica zarotnikov bi se morala prav tako vgnezditi v isti gostilni. Polastila naj bi se kmetov in se namesto njih udeležila - zadnje avdience. V vsaki od šestih dežel ljudje govorijo posebno narečje. Čeprav ni nasilnik nobenega gladko govoril, je vendar natančno razlikoval vseh šest govoric. Preden je postal diktator je bil namreč konjski prekupčevalec. Pet narečij so zarotniki dobro obvladali, šestemu pa nihče izmed njih ni bil kos. Končno pa so le nekje iztaknili tudi takega in ga nemudoma poklicali v prestolnico. Na določen dan so praznično oblečeni kmetje prispeli v mesto. Posedli so k večerji. Ni jim bilo lahko pri srcu. Prav s kmeti je nasilnik postopal kot svinja z mehom. Močno vino z juga dežele pa jim je kmalu pregnalo slabo voljo. Proti polnoči so se odmajali v svoje sobe, se vrgli na postelje in zaspali kot polhi. Iz previdnosti so se zarotniki že pred tem razmestili v isti gostilni. Posedali so po posteljah in tiho obravnavali svoje načrte. Kmečka pijanost jim je prišla kot naročena. Tlačila jih je edinole skrb zaradi šestega udeleženca, ki še ni prispel. Kasno ponoči pa je narahlo potrkalo na vrata. Tudi šesti je bil na mestu. V zgodnji uri so se zarotniki odpravili na delo. Petorica izmed njih je delo kaj hitro končala. Zarotniki so vdrli v nezaklenjene spalnice, mašili kmečka usta in trdno povezali svoje žrtve. Nato so se oblekli v kmečka praznična oblačila in s šminko in podobnimi umetnijami prikrojili obraze. Končno so kmečke žrtve zaprli po omarah. Sesti zarotnik, tisti, ki je zadnji prišel, pa ni imel sreče. Srečno se je sicer vtihotapil v pravo sobo, našel je tudi v postelji svojega kmeta, ki je na vso moč vlekel dreto. Ko pa je nanj položil roko, je kmet planil pokoncu in napadalca potolkel na tla. Kmetu je bilo ime Janez. Bil je od vseh najmlajši in močan kot bik. Janez namreč pri večerji ni pil vina, pač pa žganje. Zato je bil sedaj popolnoma prebujen, pri tem pa prav tako popolnoma pijan. Zunaj na cesti je čakal zajeten črn amerikanski avto. Pred diktatorjevo palačo so možje izstopili. Sprejelo jih je krdelo tajnih policistov. V prvem nadstropju je kmečko odposlanstvo pozdravilo šest častnikov, nato pa so kmetom temeljito prebrskali žepe, jim preiskali spodnjice in srajce, jim sezuli čevlje, in celo usta so morali kmetje na široko odpreti. Janezu, ki je bil med skupino edini nezarotnik, pa se je vse to zdelo za malo. Ko mu je častnik raziskoval ustno dupli-' no, mu je dahnil v obraz smrad po žganju. Ko ga je policist pretipaval, se je izkazalo, da je Janez hudo občutljiv za žgečkanje. Glasno se je zasmejal in vrtoglavo obračal, končno pa je častnika s pestjo sunil v drobovje. Zarotniki so od strahu kar prebledeli. Stasit polkovnik je odprl vrata, in o-biskovalci so vstopili v veliko razkošno dvorano. Za ogromno pisalno mizo je sedel diktator, zajeten možakar, širokega, kvadratastega obraza. Njegova uniforma je žarela zlata in kolanj. Možakar, pred katerim so se znašli naši možje, pa ni bil diktator, pač pa njegov dvojnik. Prav tega dne bi namreč morali preizkusiti, kdo bolje igra diktatorja: dvojnik za pisalno mizo ali drugi, ki je čakal zunaj, da pride na vrsto. Sam diktator je med tem sedel v sosedni so- bici in skozi prikrito odprtino opazoval potek avdience. Dvojnik je kmečko odposlanstvo nagovoril, nato pa je kmete pozval naj odkrito povedo svoje skrbi, težave, želje in pritožbe. On se bo za vse to zanimal. Ker pa je bila diktatura ena sama krivica, eno samo koncentracijsko taborišče in jama korupcije in izžemanja, so kmetje govorili le o kravjih zvoncih z državnim grbom in ubitim glasom. Diktator je važno kimal in si po nekaj stvari tudi zapisoval. * Janez se medtem ni iztreznil. Govoričenje ga je očitno dolgočasilo. V začetku se je samo živčno premikal po stolu, nato je začel glasno zehati, ne da bi' si ust zapiral z dlanjo. Nazadnje pa se je domislil, da je ob koncu vsakega stavka, ki ga je nekdo izustil, dostavil: »Pika. Tako je.« Zarotnike je kar stresali Janezovo obnašanje. Kmetje so pač kmetje, je premišljeval diktatorski dvojnik. Tega, kar je ta kmet sedaj počenjal, pa ni mogel več prenašati, zato ga je napodil iz dvorane. Janezu tega ni bilo treba dvakrat reči. Planil je pokoncu in zdirjal proti vratom. Tu se je obrnil in zakričal: »Sramota, da človeka na vse zgodaj napadejo na postelji. Kaj je to spodobno obnašanje v napredni državi?« Gotovo bi Janez še marsikaj povedal, če hi ga na vratih ne zagrabil polkovnik s šestimi diktatorjevimi telesnimi stražniki. »Vrzite ga na cesto!« je kričal namišljeni diktator, »je pijan kot kanon«. Polkovnik pa z Janezom ni prišel daleč. Pogrešil je, ko ga je prijel za roko kot kakega malopridneža. Tega Janez ni prenesel. Ko sta se znašla na napolmrač-nem hodniku, je Janez polkolniku prima-zal krepko klofuto in ga podrl na tla. Nezavestnega polkovnika je povezal z , zlatimi vrvicami, ki so mu visele po ramenih in prsih. Nato se je Janez odpravil na oglede diktatorske palače. Nehote se je Janez pri tem približal avdienčni dvorani. Ko je pogledal okrog vogla, je opazil nekaj posebnega. Skozi ozka tapetna vrata se je prikradel diktator in obstal. Cez nekaj jo izrazi proti zakonski dvojici Bellandi brez slehernega dvoma razžaljenje časti in kleveto. Besedo »greh« pa, ki jo je rabil škof, lahko smatramo kot »izrazit kanonični izraz«. Nadaljne besede škofa kot na primer »v konkubinatu živeči« in »škandalozni konkubinat« itd. pa lahko smatramo kot besedičenje dnevnega občevalnega jezika, ki vsekakor škodujejo reputaciji tožiteljev. Važnejše od jurističnih argumentov in osebnih prepričanj prizadetih pa se nam zdi dejstvo, da taka vprašanja italijanskega ljudskega življenja, kot na primer cerkvena ali necerkvenega poroka, dovoljevanje oz. nedopustnosti zakonskih ločitev itd., skoraj ni mogoče primerjati z drugimi deželami. Zaradi precej razširjenega anarhističnega pojmovanja med preprostim italijanskim ljudstvom so omejitve, ki jih vernikom nalaga cerkev, gotovo učinkovito in tudi potrebno jamstvo za ohranitev rednega družinskega življenja in - tem tudi civilizirane države. V tem je tudi vsa stvarna pomembnost -vsaj po našem mnenju - tega svojevrstnega procesa. Druga značilnost pa zadeva politično in propagandistično pomembnost. Nobenega dvoma ni, da bodo komunisti pri bodočih parlamentarnih volitvah v svoji borbi proti cerkvi in proti krščanski demokraciji ta proces napihnili do vrha. Proces naj bi jim služil kot dokaz za dozdevno vmešavanje cerkve v državne zadeve. Mnogi Italijani v teh stvareh podobno mislijo, zato je prav lahko mogoče, da bodo s temi argumenti komunisti pridobili precej glasov. Ce bi se to v resnici zgodilo, bi bili učinki procesa proti škofu v resnici nekaj senzacionalnega. ■»■ni minut so se odprla druga, velika vrata in pojavil se je drugi diktator, prvemu podoben kot kovanec kovancu. »No, kako sem se kaj obnašal?« je spraševal drugi diktator prvega. »O kar dobro«, je ta odgovoril. »Ali tudi kmetavz je bil odličen, kaj?« Drugi diktator se je. glasno zasmejal. »Pijanci so vedno odlični, saj igrajo samega sebe.« »Naprej - na delo!« je dejal prvi diktator in izginil skozi skrivna vrata. »Neverjetno!« je zagodrnjal Janez. »Ali me še vedno mami tisto prekleto sinočnje žganje ali pa sem resnično videl dva?« Sklenil je, da odkrije tudi to skrivnost. Medtem so se v avdienčni dvorani dogajale čudne stvari. Kot dogovorjeno se je prvi dvojnik za trenutek oprostil in zapustil dvorano, da bi drugemu dvojniku prepustil diktatorsko vlogo. Komaj je dvojnik zaprl vrata za seboj, so pričeli zarotniki razburjeno ugibati, kako naj zadevo izpeljejo do kraja. Resno so se bali, da bo pijani kmet še kaj izblebetal. Se preden pa so se odločili, kako naj obračunajo z diktatorjem, se je prikazal drugi dvojnik, se usedel in jih pozval naj nadaljujejo s poročevanjem. Drugi dvojnik je svojo vlogo igral nekoliko drugače kot njegov prednik. Delal se je bolj očetovskega in je stalno prekinjal govoreče. To zadržanje je zarotnike oplašilo. Bali so se, da so zaroto,, odkrili in da bo diktator zdaj, zdaj Udaril. Med tem časom pa se je Janez prikradel skozi tapetna vrata in se znašel v temačnem prostoru. Ravnal je tako o-prezno, da ga oba možakarja pri stenski odprtini v začetku niti opazila nista. Presenečeno je Janez opazoval oba diktatorja in ko se je še sam približal odprtini, je opazil še tretjega diktatorja v avdienčni dvorani. To pa je že preveč, si je mislil. »To pa je že od sile!« je glasno zakričal. Obe glavi pri odprtini sta se prestrašeno o-brnili. Janez pa ne bodi len je v vsako roko zgrabil po enega za tilnik. »Sedaj«, je zavpil, »pa bi hotel videti vse tri skupaj!« Pri priči je oba zrinil v dvorano in ju nagnal zraven dvojnika, ki je ves proti germanizatorski centralni vladi, na drugi pa se upirati pritisku italijanskega meščanstva, ki nam je odrekalo pravice, ki jih je zase zahtevalo. Lastilo si je izključno pravico do dediščine fevdalizma v naših krajih in je zato vedno nasprotovalo vsaki naši pobudi, ki je težila za tem, da se naš živelj osamosvoji in se kot enakopraven dedič vključi v javno življenje. Kot rečeno, nam je leto 1848 spočelo prve zarodke slovenskega narodnega političnega programa. Obmejni Slovenci so se tej zamisli odzvali in med prvimi začeli ustanavljati narodna društva. V Gorici je nastala »Slovanska čitalnica«, v Trstu pa »Slavjansko društvo«. V tem navdušenju se je začutila potreba po slovenskem časniku. Tako je omejeno tržaško društvo začelo leta 1849 izdajati svoj časopis, »Slovanski rodoljub«, ki je kmalu zamenjal ime v »Jadranski Slavjan«. Slednji je prinašal članke tudi v llirščini, prvi pa tvli v hrvaškem prevodu. Kljub visoko donečemu naslovu, mu je spretni urednik, Simon Rudmaš, začrtal dokaj stvaren program, zavedajoč se dejanskih razmer in težkoč, ko je svaril, da so >• nekatere stvari sicer potrebne posledice ustavne enakopiavnosti in politične svo-lodnosti, k- se pa ne morejo dopolniti pri tej priči.« Toda te kratkotrajne epizode politične in kulturne svobode, ki je za nekaj časa kot jutranje sonce posijalo skozi temne oblake, je bilo z nastopom Ba 'novega absc. utizma konec. Kakor ostali slivenski časniki (razen Bleiweisovih Novic, Drrb-tinie ter Zgodnje Danice), je prenehal tudi »Tržaški Rodoljub«. Tržaški Slovenci so dobili spet svoj časopis šele po uvedbi ustavnega življenja v Avstriji in sicer 1, 1866. Tega leta je v polnem razmahu čitalnic začel izhajati »Ilirski Primor jan«. Izdajal ga je zaslužni Ivan Pirano, pri njem pa je sodeloval tudi Franc Cegnar, bivši sodelavec prvega slovenskega političnega časopisa »Slovenija«. Tudi ta se je že naslednje leto spremenil v »Primorca«; urednik mu je bil Vekoslav Raič. Ni še jasno, zakaj niso z izdajanjem začeli prej, brž po vzpostavitvi ustavne svobode 1. 1860. Znant) je, da se je v tem času v Sloveniji mnogo govorilo o potrebi po časopisih v nemškem jeziku, toda pisanih v slovenskem duhu in da sta Cegnar ter poslanec Nabergoj poslala Bleiweisu v Ljubljano spomenico, v kateri tržaški rojaki nastopajo proti nemškemu listu. Koliko in ali je to dejstvo sploh vplivalo na zakasnitev, ni še, mislim, ugotovljeno. Istega leta (1866) je izšel še drug poljudno političen list »Tržaški Ljudomil«. Urejal ga je Josip Godina-Vrdelski. Moral pa je radi maloštevilnih sodelavcev kmalu prenehati, medtem ko je »Primorec« vzdržal do 1. 1869. Vsi ti listi in časopisi so imeli namen buditi narodno zavednost ter pospeševati prosveto v okviru čitalnic. Drugih večjih načrtov, kaže, da niso imeli. V tem času (1867) so tudi goriški Slovenci dobili svoj list »Domovino«, ki jo je izdajal in urejeval Andrej Marušič. Njen namen je bil buditi slovensko zavednost ter jo o-hraniti pred potujčevanjem, toda vse v duhu sprave in prijaznosti s sosedi Italijani. To so bili prvi poskusni koraki s časnikarsko umetnostjo, ki se je po vseh ostalih deželah krepko uveljavljala. Manjkal je vsem tem glasilom enotno (Konec na 4. str.) prestrašen planil s stola. Tudi zarotniki so se vznemirjeni dvignili in obstrmeli nad tremi diktatorji. Nikakor niso mogli doumeti, kaj se dogaja. Nehote so jih trapile misli, da je vse izgubljeno. V resnici so se vrata hrupno odprla in v dvorano je planila skupina častnikov, pa ne zato, da bi branila diktatorja, pač pa da ga nažene za vse večne čase. Ze več časa so se pripravljali na vstajo. »Dol z diktatorjem!« so kričali in z naperjenimi pištolami zdrveli v ospredje. Zarotniki niso mogli verjeti lastnim očem. Vodja osvetnikov se je zrinil k trem diktatorjem in zavpil: »Kdo je pravi diktator?« »Jaz že ne!« so vsi trije istočasno vzkliknili. Pravi diktator pa je še dodal: »Jaz sem mu samo podoben«. Tedaj pa sta se oba dvojnika močno prestrašila in zakričala resničnemu diktatorju v obraz: »Ta je!« Diktator je enega izmed dvojnikov zagrabil za prsa: »Tale pasji sin«, je kričal »bi me rad pogubil, ker mi je polno denarja dolžan. On ve prav tako dobro kot jaz« - pri tem je pokazal na svojega drugega dvojnika -, »da je tale pravi diktator!« »Eden laže«, je dejal vodja osvetnikov, »in kdo je tisti, se bo hitro izkazalo.« V tem trenutku se je zaslišalo udarjanje težkega obutka. Skozi odprta vrata so se vsuli kmetje, ki so se med tem osvobodili v gostilniških omarah. Nekaj časa je trajalo, da so jim častniki dopovedali, kaj se je zgodilo. Nato pa so vsi složno zavpili »dol z diktatorjem!« Glasovi se v tem trenutku niso zdeli prisiljeni. Častniki in zarotniki so prijeli vse tri diktatorje in odšli z njimi iz dvorane. Kmetje so jim sledili. Janez je sam ostal v avdienčni dvorani. Ni mu hotelo v glavo, zakaj ga je vse zapustilo, in trikratni diktator mu je slej ko prej ostal nerazrešljiva uganka Ko je tudi sam zapuščal dvorano, so na dvorišču grmeli možnarji, na drogovih pa so vihrale nekdanje stare zastave Janez pa je samo majal z glavo in mrmral »Zdi se mi. da sem še vedno pošteno okajen...« Po K. Kusenbergu Uzakonitev slovenskih šol Načrt zakona za slovenske šole je bil izdelan že leta 1956. Ze takrat je vsa slovenska javnost, od šolnikov do političnih strank, zavzela odločno stališče proti nekaterim določbam načrta, posebno enim, ki so hotele na Goriškem degradirati slovensko šolo v tečaje podrejene italijanskim ravnateljem in one, ki so hotele slovenske starše prisiliti, da morajo s pisanimi prošnjami prositi za vpis otrok v slovenske osnovne šole. Ta poslednja določitev je imela očiten namen, da oteži vpisovanje slovenskih otrok v slovensko šolo. Slovenska demokratska zveza in Slovenska katoliška skupnost sta kot prvi opozorili vse odločujoče rimske kroge na nedemokratičnost in protiustavnost o enakih pravicah in dolžnostih državljanov, ki jih zakonski načrt vsebuje in sta se pozneje pridružili skupni akciji, ki so jo podvzele vso slovenske organizacije pod vodstvom Sindikata slovenskih šolnikov. Bil je predložen podroben načrt z besedilom, kako naj bi se sporne določbe glasile. Prosvetno ministrstvo Segnijeve vlade je kasneje zakonski načrt o slovenskih šolah in šolnikih pripravilo, da ga predloži parlamentu, ali onih za Slovence poraznih določb ni izločilo. Slovenci so se pripravljali, da napno vse sile in predo-čijo dobromislečim poslancem in senatorjem, kako usodepoln je pri danih razmerah zakonski načrt za obstoj slovenskih šol, ko se že sedaj število slovenskih u-čencev od leta do leta manjša. Ali načrt zakona je še vedno načrt. Zato je Sindikat slovenskih šolnikov poslal prejšnji teden odposlanstvo v Rimu, da pojzve, kje je načrt obtičal. Odposlanstvo je v Rimu obiskalo razne osebnosti in bilo je tudi na ministrstvu za prosveto. Tukaj je zvedelo, da je bil načrt kot je bil od ministrskega sveta potrjen, poslan junija 1957 senatu, da ga vzame v pretres. Referent je senator Ponti, ali da bi prišel načrt sedaj v pretres, je z ozirom na bližnji razpust parlamenta nemogoče. Na vrsto bo prišel šele po volitvah. Ker je načrt zakona o slovenskih šolah življenjske važnosti za šole s slovenskim učnim jezikom in za slovenske šolnike, morajo vse slovenske kulturne, stanovske in politične organizacije zastaviti vse sile, da parlament ne uzakoni določb, ki so v odkritem nasprotju z zakoni ki veljajo za šole z italijanskim učnim jezikom. To zahteva enakost vseh državljanov. Trst lis ne dobi senatorjev Za naše mesto so politični izvedenci določili 4 poslance in 3 senatorje. S poslanci je zadeva urejena. Za senatorska mesta pa bi moral pretekli torek glasovati senat. Demokrščanski senatorji pa so se glasovanja vzdržali in tako je splaval ta zakon po vodi. Komunisti so po tržaških fasadah in zidovih oznanjali to novico na komuni- Začetniki tržaškega časnikarstva (Nadaljevanje s 3. str.) začrtan program, čeprav so se vsi zavzemali za narodno stvar in kazali izredno živo voljo do samostojnega življenja. Sicer pa ni bila to samo tržaška pomanjkljivost, ampak je odražala vso tedanjo politiko, ki si ni mogla zbistriti pregleda, kaj Slovenci kot narod v danih razmerah lahko dosežejo. Bila je to doba čitalnic in taborov, ko je prebujajoče se ljudstvo ter mlado meščanstvo dajalo duška svojim narodnim čustvom. Zato so se tako radi zatekali k veljkim idejam ilirizma ter panslavizma. Po prvem navdušenju, so se začeli pojavljati tudi kritični glasovi, čeprav še odeti v megleno ironijo in humor. V ta okvir lahko uvrstimo humoristični list »Jurij s pušo«, ki ga je izdajal dve leti Gašper Martelanc, eden najbolj spretnih in sposobnih časnikarjev te dobe. O njegovem delu bi veljalo še marsikaj raziskati. Z njim se je slovensko časnikarstvo v Trstu po svoji originalnosti in duhovitosti dvignilo zeio visoko. Skoda, da sc njegove napredne pobude na tem področju niso uveljavile. Prav tako se ni obnesel poizkus s političnim listom »Jadranska Zarja«, verjetno tudi zaradi finančnih težav, kar je pač značilno za majhne narode brez močne gospodarske podlage. S poostritvijo političnega pritiska je nastopila spričo skupne nevarnosti doba takozvanega slogaštva. S tem je zlata doba narodnega izživljanja bila končana. Razmere so silile, da so Slovenci začeli več pozornosti posvečati strokovnemu časopisju, gospodarstvu in trgovini. To spada že v nadaljni razvoj slovenskega časnikarstva v Trstu. Kot razvidno so vsi slovenski časopisi te dobe imeli kratkotrajno življenje in se zato niso mogli dovolj uveljaviti. Sele 7. ustanovitvijo »Edinosti«, ki je začela izhajati dne 8. jan. 1876 pod vodstvom Ivana Dolinarja, so si Slovenci v Trstu ustvarili zgodovinsko tradicijo na časnikarskem poprišču; saj je »Edinost« izhajala nepretrgoma, dokler je ni fašizem zatrl 1. 1926. Ob koncu velja vendar poudariti, da bi za popolnejšo presojo in pregled začetkov slovenskega časnikarstva na Tržaškem bilo treba še marsikaj raziskati in razčistiti. To bi bil vsekakor pomemben doprinos h kulturni zgodovini tržaških Slovencev. .4. T. stični način in jo napeljali na svoj volilni mlin. Demokrščani so jim prav tako odgovorili s številnimi »stenčasi«. Za enkrat bomo pač brez senatorjev, saj smo brez njih živeli dvanajst let. D mokrščani zatrjujejo, da bosta novi zbornici zakon še letos sprejeli in da bodo še letos volitve v senat tudi na Tržaškem. Zakaj zaostaja naše kmetijstvo Kmetje, neposredni obdelovalci in mali posestniki so pri nas večinoma Slovenci. Kmečko gospodarstvo je zahtevalo - in tako bo tudi v bodoče - umnih, vestnih in pridnih rok. Se dobro se spominjamo, kako so nekoč cvetele naše »mandrjp«. Kmetje, vrtnarji in cvetličarji tržaške o-kolice najdejo med tristot isoč prebivalci vedno ugoden odjem za svoje pridelke. Kmečko delo pa zahteva požrtvovalnost in ne samo osemurnega d a. Prav za to se mladina tega dela otepa. Zapušča očetovo zemljo in odhaja v m sto - ter krepi že tako in tako številni brezposelni proletariat. Slovenski kmetje, in ne komunistični agitatorji in strankarski birokrati raznih kmečkih zvez, bi morali upoštevati naše mnogostranske težave in številne potrebe. Predvsem si želimo obljubljeno kmetijsko strokovno šolo, strokovne tečaje v našem jeziku, ustrezne podpore kmetijstvu in znižanje težkih davkov in drugih dajatev. Ne bodimo pa črnogledi. Čeprav nas je lanskoletna ^zmrzal tako težko priza-cfcla in ,Vreme ni posebno na- klonjeno, '-smo se *£iognali na delo pod starim geslom: »Pomagaj si sam in Bog ti bo 'pomagal!« Prepričani bodimo, da bo, uspeh zavisel v glavnem le od naših naporov - in ne od cenene strankarske propagande. Na nekaj pa ne smemo pozabiti. Ko nam zavezniki, po vojni, obnavljali '.požgane domove in gospodarska poslopja, so pam rdeči t.ovariši ^žugali, da sodelujemo z okupatorji. Prav tf isti tovariši pa bi hoteli biti danes prvi in edini evangelisti ter edini zastopniki koristi kmečkih posestnikov, medtem ko na drugi strani meje prav njihovi .gospodarji uničujejo kmečki stan z visokimi davki in aziatskimi ukrepi proti »kulakom«, prav tako kot proti malemu slovenskemu posestniku. Vsega tega samozvani »skrbniki« kmetijskih potreb ne vidijo, slovenski kmet v domovini jim je deveta briga. Slovenski kmet PREDAVANJE - Slovenska prosvetna matica v Trstu priredi v torek 18. marca ob 20.30 v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. predavanje znanega pravnika odvetnika dr. Avgusta Sfiligoja o aktualni temi: »Desetletnica republikanske ustave in pravni položaj Slovencev« TRŽAŠKI PREPIHI Dialektični čarovniki Gospa Vang, je srečala prijateljico na cesti. »Kako je s tvojimi otroki?« je spraševala gospa Li. "E." »Moj sin«, je odgdvpriia gospa Vang, »je zelo priden kot’ vedno in sem ga v resnici vesela. Njegove žene, moje, si-nahe«, se je gospa Vang nenadoma razjezila, »te pa kar prenašati ne morem.' Ob vsaki najmanjši priložnosti mi posmuka po nekaj živil, da jih odnese svoji materi«. »In s tvojo hčerko, kako pa je z njo?« je radovedno poizvedovala prijateljica. »Oh, to pa ti je zlat otrok«, je zažarela gospa Vang. »Moja hčerka mi pomaga, kjerkoli le more. Vsa živila, ki jih stakne pri svoji tašči, izmakne in mi jih naskrivaj prinese.« Čedna kitajska pripovedka, kajne. Pa ni treba po tako Maocetungovo cvetje prav na Kitajsko. Pri »Pr.dn.« in pri »Delu« imajo naložene cvetličnjake kitajskih eksotičnih modrosti in z njimi solijo pamet današnjemu slovenskemu rodu. V Zahodni Nemčiji, modruje poklicni komunistični gorečnež v »Pr. dn.«, lovijo boljševiške čarovnice, kar je nezaslišan zločin. V Titovi Jugoslaviji delijo ljud-skodemokratična sodišča dolgoletne zaporne kazni socialističnim starčkom, kar pa je najplemenitejša človeška krepost. V Tunisu, pripoveduje partijska Marička, protestira ljudstvo proti francoskim okupatorjem in pošilja pritožbe na Varnostni svet, kar je najosnovnejša pravica slehernega naroda. V Sudanu pošiljajo enake pritožbe Varnostnemu svetu proti Dogodki doma NOV INŽENIR. Dne 28. februarja 1958 je s sijajnim uspehom diplomiral na našem vseučilišču za strojnega inženirja, naš rojak, gospod Miro D. Zaccaria. Svojo tezo: »Naopična apnenica z uporabo kurjenja na nafto«, je razpravljal s profesorjem Brunom Finzi Contini. Mlademu inženirju prisrčno čestitamo! * * * SE EN NOV INŽENIR. Na tržaškem vse-učeliščti je diplomiral za strojnega inženirja g. Cene Baša, sin tržaškega odvetnika. - Iskreno čestitamo! * * * TRAGIČNA SMRT V DOLINI. V nedeljo popoldne smo z ogromno udeležbo pokopali ponesrečnega Rudija Mahniča. Pokojnik je bil zaposlen pri tovarni Ital-cementi. Po nesreči ga je v transformatorski celici ubil električni tok visoke napetosti. S hudo prizadeto vdovo in hčerko iskreno sočustvuje ves Breg. Naše prisrčno sožalje obema! * * * NEKAJ INJEKCIJ NAŠEMU GOSPODARSTVU. V zadnjem času je vlada o-dobrila znantne kredite našemu gospodarstvu. Najpomembnejše odločitve so: ojačanje železniške in cestne mreže z zaledjem: graditev novega pomola št. VII. Ta gradnja bo zlasti pomembna za izpopolnitev našega pristanišča v luko svobodnega evropskega tržišča. Seveda so za tako funkcijo potrebni še nadaljni ukrepi: znižanje carin, pristaniških pristojbin, trgovinskih uslug i. p. Najučinkovitejši zamah našemu gospodarstvu pa bi bila prosta cona, o kateri pa vsi molči--o; kdor pa se zanjo zavzema, pade v nemilost. * * * SVOBODNE MEJE. Pred kratkim je na »volilnem« zborovanju v Brdih g. Bebler (nekdanji Baebler) dejal, da je meja med Jugoslavijo in Italijo ena najbolj odprtih meja na svetu. Pred dnevi so povedali, da bomo brez potnega lista lahko potovali v Francijo, Belgijo in Luksenburg. Ce pa želimo n. pr. v Ljubljano ali na Reko pa se lahko kar precej časa kratkočasimo z vratarjem, ki niti ne ume našega jezika na jugoslovanski delegaciji, izpol- nimo na kupe papirja ir. čakamo, da nam brada zraste. Take so meje v vsako diktaturo in take bodo tudi ostale, dokler diktature ne odnese bur >a. « * » KONKONELSKA CERKEV. Na Konko-nelu so z velikim požrtvovanjem, z javnimi in zasebnimi podporami zgradili cerkvico. Sedaj jo je treba le še opremiti. Želimo, da bi vrlim vaščanom tudi to čim-prej uspelo. * * * KP KLOPNI. Vrhovni štab tržaške federacije KP 'e v preteklih dneh prirejal partijske konference, razdeljeval nagrade in hvalil. V tovarnah pa so se »rekruti« kaj slabo izkazali. V ladjedelnicah sv. Marka jih je bilo komaj 12, drugod nič ali skoraj nič. Se slabše pa je z mladino. Sam tajnik je moral priznati, da se zanjo ni ničesar ali vsaj premalo storilo - in to kljub neomejenim denarnim sredstvom. Številni člani niso obnovili članskih izkaznic. Nekateri ‘ udeleženci konferenc so napi zaupali, da vlada v Vidalijem štabu razdor glede titovcev in njihovih sopotnikov. Kljub hrupni »mobilizaciji« je v Bregu in na Krasu zmagala zdrava pamet. Porazne so številke »obnavaljanj« v nabrežinskem, bazoviškem, lonjerskem, svetoivafiskem, rojanskem, barkovljan-sTcem' "okolišu in celo v miljskili. hribih. ROD1TELJSKII SESTANEK, v nedeljo so se v prostorih slovenske nižje gimnazije zbrali starši dijakov na šolski pomenek. Ravnateljica, prof. Blažinova je roditelje pozdravila, in zlasti podčrtala potrebo sodelovanja med šolo in domom. Nato so sledili razgovori med starši in profesorji glede napredka, in, uspehov. Ponovno se tudi sprožili zahtevo po zopetni uvedbi angleščine, o čemer je' tudi naš list že večkrat pisal. Starši so izrekli pripravljenost, da bi tudi sami plačevali profesorje. Mislimo pa, da je vi ■ - , tV- o" * to dolžnost države. GOVORI V PRILIKAH. Naš komunistični tisk, tako vidalijevski kot titovski -v ostalem sta 'že skoraj 'povsem visto-usmerjena - z velikim' poudarkom posnema Hruščeve prilike. Tako je Hruščev zahodne razorožitvene predloge že ponovno zavrnil s takole razlago: »Tujca sprejmemo v sprejemnici in ga ne vodimo naravnost i> spalnico«. Tako govorijo samo Vsem prijateljem in znancem sporočamo žalostno vest da je v četrtek 13. t. m. po hudem trpljenju umrla naša draga žena, ljuba mama stara mama in sestra Ivanka Pertot roj« Gruden K zadnjem počitku jo bomo spremili v soboto 15. t. m. ob 16.30 na t nabrežinsko pokopališče. Nabrežina 13. - 3. - 1958. Žalujoči mož Lambert, hči Vida in sin Mario z ženo Albino ter ostali sorodniki Prijateljem in znancem sporočamo žalostno vest, do smo 1. marca 1958 spremili k večnemu počitku dr. Petra Medveščka Zahvaljujemo se obenem osebju bolnice Usmiljenih bratov v Gorici, zdravnikom: primariju dr. De Fioriju, dr. de Gressiju ml., dr Frandoliju, in dr. Rossiju ter patru Agapitu za skrbno nego, ki so jo nudili pokojniku. = Žalujoči ostali. modrijani (mi bi rekli demagogi), pišejo in vzklikajo poklicni partijci. Nam pa se zdi, da Hruščeva prilika ni popolna. Pri atomskem orožju gre za izredno težak in nevsakdanji primer. V spalnici leži ’ bolnik, ki je obolel na azijatski kugi. Za tuj ca je vstop v spalnico neobhodno potreben in celo neizogiben. Odprto ostaja samo vprašanje, ali naj vstopi zdravnik ali grobar. * * * TISOČLETNO CESARSTVO V NOVI\ IZDAJI. Pri neki partijski konferenci v našem mestu je eden od poglavarjev prebral tudi izjavo člana vzhodnonemškega politbiroja, Hermana Materna. Ta je dejal približno tole: Sovjetska spomenica wa-shintonski vladi ponovno potrjuje načelo, da je združitev obeh Nemčij vprašanje Nemcev samih. V Zahodni Nemčiji se morajo predvsem okrepiti »miroljubne sile« in te mora voditi »delavski razred«. To bo pomenilo zmago komunizma v vsej Evropi, in sicer za vse večne čase. Američani se bodo potegnili na svoi otok in bodo primorani (lok izati, ali lahko še ol stoja ena sama kapitalistična dežela. Takega preroka je Nemčim že imela. Pisal se je Adolf Hitler. Njegov ■ tisočletno cesarstvo se je razletelo in ista usoda je zapisana tudi njegovim rdečim nasled-nkom. * *'* PRIJAVE »V AN ONI«. Opozarjamo davkoplačevalce, da poteče rok zalaganje davčnih prijav »Vanopi« 31. t. m. i ,f * * LEP KULTURNI"'VEČER V DOLINI. Pretekli teden nam jeipredaval dr. Branko Agneletto oi.Vširi>}iU doživljajih po Skandinaviji. Predavatelj je z živo besedo in filmskim posredovanjem prikazal življenje in delo tamkajšnjih ljudi. Takih večerov bi si v Dolini želeli še več. Vaščan „Naše mesto“ Naše mesto, pisatelja Thorntona Wil-derja, je naslov igre, ki jo je SNG postavilo na oder za svojo 102 premiero. Igra je bila pravo presenečenje v celoti. Scenografija iz nekaj delov pohištva je učinkovala povsem svojevrstno. K temu je gotovo pripomogla odlična mimika igralcev, ki so izigrali tudi to, kar jim je scenografija odrekala. Tako sta n. pr. Mrs Gibbs in Webb nabirati fižol, čeprav so gibi rok ostali le v zralcu, Nikjer na odru ni bilo opaziti fižolovega grmičevja. Tudi zajtrkovali so samo z gibi. Ta tehnika spominja na primitivnost gledališča, ko scenografija ni na odru skoraj nič pomenila. Iz igre je vel duh pisateljevega prizadevanja k odrom Shakespeare. Zavračal je odvečno scenografijo in režiserju ter igralcem prepuščal tudi scenografske naloge. Režiser Jože Babič ki tudi sam nastopa v igri in ima službo nekakega vezalca, med raznimi raztresenimi scenami, je svojo vlogo dobro odigral. Poleg tega pa je znal navdahniti igri duh domačnosti. Naše mesto ni delo napisano samo za gotovo področje, za določene osebe pač pa je vsečloveška zgodba, ki na isti način prepriča Amerikanca in Evropejca. Azijca in Afričana. Tudi tokrat se je odlično izkazal Silvii Kobal, ki od igre do igre dokazuje, da mu še tako zahtevna vloga ne dela preglavic. Posebno smo občudovali njegovo obrazno mimiko. Odličen je bil kot šestnajstletni fant in prav tako kot zrel mož. Mladi igTalec vedno boli prepričuje, in čutitije, da ima še veliko pot pred seboj. Njemu podoben tip je Mira Sardočeva, ki je skupno s Kobalom zaigrala najlepšo sceno mladih zaljubljencev. Svoje vloge so odlično izvedli noleg omejenih še S*ane Rastresen, Nada Gabrijelčičeva, Ema Starčeva in Rado Nakrst. Predstava je zasluženo žela popolno odobravanje gledalcev. Ze večkrat smo opazili, da so predstave na stadionu »1. maj« zelo slabo obiskane, v Avditoriju pa mnogo številnejše. Na§&pjevim napadalcem, kar pa je zgojj angjgško hujskaško izzivanje. j Združitev Severne Koreje z Južno je osnovna pravica vseh narodov sveta, modrujejo naši komunisti. Združitev obeh Nemčij je čisti kapitalistični imperializem, grmijo v isti sapi. S svojimi dialektičnimi akrobacijami, z odprtim dežnikom po možganski vrvi, postavljajo pisunski čarovniki dialektično očetovstvo: Haegel, Marx in Engels, v senco... Blagor slovenskemu narodu! k: Partijsld prostovoljci Matajev Matija, ml. se je odpravljal v Ljubljano. Seveda je tudi Matija, ml. partijec kot bi bil zagotovo tudi njegov že davno umrli ded, če bi njegov spomin kakorkoli koristil današnji slovenski »stvarnosti«. Da ne bo spet javnega zabavljanja po knjigah in časnikih, je Matija spraševal svojega soseda, kako je sedaj v Ljubljani in kako se mora državljan obnašati v republiškem glavnem mestu. — Sosed mu je današnje meščanske obveznosti takole obrazložil: »Najvažnejše je, da strogo paziš na signale, ko boš na križiščih hodil čez cesto. Imajo tri luči. Kadar zasveti zelena, prečka cesto reakcija. Kadar zasveti rumena, odhajajo čez cesto sredinci, ko pa zagledaš rdečo luč, takrat je vrsta za naše...« Matija je srečno dospel v slovensko prestolnico. Ze kmalu se je tudi znašel na križišču. Počakal je. Zasvetila je zelena luč. Kot reka so se ljudje vsuli čez cesto. V Ljubljani je bil namreč v tistih dneh mednarodni filmski festival, in partijske gospode z vseh delov države ni manjkalo. »Reakcija«, je pomislil Matija, »kdo bi si bil mislil, da je v Ljubljani toliko belih...« Rumena luč: čez cesto je frknilo le nekaj zamudnikov. »Za sredince pa je slaba letina« je premišljeval Matija in čakal. Ko je takoj zatem zasvetila rdeča luč, se je Matija radovedno ogledoval okrog sebe in uvidel, da je sam. Za trenutek se je zmedel, nato pa jo je pogumno ucvrl čez cesto. Na drugi strani ga je pričakal miličnik - prometnik. »Hej, kmetavzar«, je zarjovel, »boš plačal kazen!« Iz žepa je izvlekel debele bukve, nato pa dodal: »pol juri ja boš plačal!« Matija se je razhudil: »Zakaj vendar, tovariš?« nato pa je polglasno dejal: »Jaz sem eden od naših«. Pri tem se je boječe oziral naokoli, da bi ga kdo ne slišati. »Me prav nič ne briga - in če si, si eden zadnjih!« je glasno zakričal prometnik!« »Tovariš, veruj mi, nisem se prostovoljno vpisal v partijo. Sami so me nagnali'- vanjo!« je glasno zatulil ogorčeni Mafejev Matija, ml., da ga je slišalo pol Ljubljane. Tudisodalisti Nemškutarjem po slovenski zemlji ob nemški jezikovni meji in »cikorjašem« na Tržaškem so pravili tudislovenci. Besedo so pisali z malo začetnico, pomenila pa je da so bili ti ljudje po narodnosti vse, tudi Slovenci. To je bilo v tistih časih, ko se je slovenska narodna zavest budila in krepila, ko je slovenski narod stopal v krog ostalih zavednih evjomjcih narodov. ,\st vihgL V današnjih časih je v mo*li socializem. Pri nekaterih Slovencih iz prepričanja in zaslutenih hrepenenj po boljšem in pravičnejšem urejevanju družbenih odnosov. Pri večini levičarsko usmerjenih Slovencev pa je socializem gola poklicna zadeva. V Trstu imamo omizje z imenom SKSZ. V Beogradu so komunisti obsodili na težke zaporne kazni tri čestitljive socialne demokrate. Vse socialdemokratične stranke na svobodnih tleh so ostro protestirale pr' jugoslovanski komunistični vladi. O-mizje §KSZ pa je molčalo celo z objavo t.e^a mednarodnega dogodka in s tem ponovno potrdilo vsej slovenski javnosti, kpljlšo velja socializem novolistarjev. PODPIRAJTE SDD DAROVI Za tiskovni sklad »Demokracije« daruje dr. Josip Agneletto lir 10.000. Ivan Kostelanec Kan. dol. 35.-; Berginc Stane Avstr: Lstg 5.;g. Alojz Legiša iz Stivarin 500 lir ; g. Josip Terčon iz Nabrežine 1.000 lir in g. Lambert Pertot iz Nabrežine 500 lir. - Prisrčna hvala. i. ; ' * * * M počastitev spomina gosp. dr. Iva Krajnca, dr. Petra Udoviča, gg. Josipa Puhalja in Ivana Panjeka darujeta Silva in Anton S. lir 5.000 SDD za revne študente in lir 5.000 za sklad »Demokracije«. Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30.-— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223 Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu t ».» r APRIL »K 19 58 VELIKONOČNA LITERARNA PRILOGA SLOVENSKE PROSVETNE MATICE Desetletnica Slovenske prosvetne matice v Trstu SPM je bila ustanovljena 23. junija 1948 kot slovenska kulz turna organizacija, ki naj bi vzpodbujala in smotrno vodila ter povezala kulturno in prosvetno delovanje med Slovenci na Trza* škem. Priprave za njeno ustanovitev segajo tja v pomlad leta 1947, v času, ko smo se demokratični in zavedni Slovenci zavedli dob žnosti, ki nas čakajo na kulturnem in prosvetnem poprišču. Naš program je bil tedaj in je še danes čist in nespremenjen. Naš glavni namen je in ostane, da se z istim pogumom in vztraja nostjo zopet vržemo na delo. Naš cilj je združiti vse Slovence okrog omike, v slogi in edinz stvu, ki je bilo pri nas nekoč tako vkoreninjeno. Ustanovni občni zbor SPM so pozdravile vse organizacije razen mešanih fratelančnih. Vse po vrsti dijaške, akademske, dobrodelne, duhovne in politične s Tržaškega in Goriškega so ji želele kar največ delovanja in uspehov. Toda naše delovanje je bilo vseskozi otežkočeno. Kulturni dom v mestu, kot nadomestilo za požgani Narodni dom, ostane za nas še vedno temeljna zahteva. Zasluga SPM pa je bila otvoritev »Avdit torija« in souporaba v korist slovenskih organizacij. Številni kulturni tabori v Trstu in na podeželju so svetu dokazali, da na Tržaškem živi poleg italijanskega tudi omikan slo> venski rtarod, ki se hoče kulturno razvijati. Tedaj ko so se druge organizacije, ki bi danes hotele igrati vodilno vlogo v gradečem l se »Kulturnem domu«, vtapljale v mlaki, smo jasno in odkritosrčno oživljali naše stoletne tradicije. Vprašanje treh slovenskih kulturnih domov, ki so namenjeni vsem Slovencem in ki pritičejo našemu narodu, je še vedno odprto. Treba ga bo rešiti na tak način, da bodo z njegovo rešitvijo zadovo* Ijni vsi tržaški Slovenci. Neprestano si bomo prizadevali v iskanju in snovanju vsega, kar naš narod navdušuje, kar ga dviga v današnjih težkih časih. Prosvetno delo med narodom je treba gojiti predvsem z ljubeznijo. V tem znamenju pozdravljamo vse, ki si prizadevajo, da bi tržaški Slovenci veljali v svetu kot omikan narod, ki druge kulture spo; štuje, a svojo ljubi. Deseta obletnica republikanske ustave in pravni položaj Slovencev v Italiji V Italiji slavimo letos deseto obletnico republikanske ustave, ki jo je rimska ustavodajna skupščina izglasovala 22. decembra 1947, predsednik republike pa jo je razglasil 27, istega meseca. Stopila je v veliavo 1. januarja 1948 in že v prvem desetletju svojega življenja je izpričala stvarnost svojega bistva in demokratičnega duha. Tega dogodka se spominjamo tudi Slovenci v Italiji, ki smo pod prejšnjo u-stavo, zaradi njene zlorabe s strani monarhije in fašizma, trpeli posebno hude kršitve lastnih pravic ter odločno in načrtno preganjanje. Fašizem nas je pod savojsko monarhijo, ki ni nam v prid niti z mezincem mignila, obsodil na narodno in jezikovno smrt. Toliko prisrčnejše pozdravljamo Slovenci prvo italijansko republikansko u-stavo ob desetletnici njenega vladanja, ker se je tudi naš človek upiral monarhiji in fašizmu, se z vsemi svojimi silami boril, trpel preganjanja in muče-niško smrt za zmago pravice in demokracije nad krivico in diktaturo. Od nastanka fašizma pa do konca druge svetovne vojne so sinovi slovenskih mater morali trumoma v konfinacijo, pred zloglasno rimsko fašistično sodišče, v zapore in celo na kalvarijo. Le zagrizenci posebne vrste, sovražni- ki Slovencev za vsako ceno, ne priznavajo skromnega doprinosa Slovencev v Italiji na oltar žrtvovanja za zlom fašistične diktature in za odpravo brezbrižne ter vase zakrknjene monarhije, ki je fašiste držala na oblasti; za odklonitev stare monarhistične in za nastanek nove demokratične republikanske ustave. Dejstvo je, da je rimska vlada morala že poleti 1945 slovesno obljubiti prej teptanim jezikovnim manjšinam popolno spoštovanje njihovih pravic. Med najbolj teptanimi pa je bila naša slovenska jezikovna skupina v Italiji, ki je zaradi tega edina vodila stvarno in dejansko obrambo pred nasiljem. Slovenci v Italiji cenimo svoj obstoj, svoj jezik, svojo življenjsko čast! Dejstvo je tudi, da so se pri sestavljanju besedila republikanske ustave v Rimu precej časa zadrževali prav pri vprašanju zaščite Slovencev in priznanju posebne avtonomije deželi kjer Slovenci prebivajo. Ko pa je maja 1947 goriška Slovenska demokratska zveza poslala u-stavodajni skupščini svojo spomenico s točnimi zahtevami, so italijanski listi pozdravili njeno vsebino kot vzor demokracije, na žalost pa hkrati upravičene zahteve SDZ odklonili. Toda največje žrtvovanje v borbi za zlom fašizma in odpravo brezčutne mo- narhije ter njene zastarele, stokrat kršene ustave, je doprinesel italijanski narod sam v svoji odločni, plemeniti borbi - ne toliko pred 25. julijem 1943, kolikor po tem času in do zaključka druge svetovne vojne. Pravi in resnični napredek človeštva v vsakem oziru, zlasti v političnem in narodu, ki jo izvaja v oblikah in v mejah ustave! Tako glasi prvi člen republikanske ustave. Na delu, torej, ne na bogastvu, ne na podedovanih, nezasluženih privilegijih plemstva, ne na plenu z oboroženim za-vojevanjem, ker nova republikanska Ita- M. Bambič: TRIGLAV S KOMNE (olje) socialnem, je tisti ki sloni na ustavi, u-stvarjeni od izkušnje grenkega trpljenja širokih plasti naroda in posvečeni s krvjo njegovih mučenikov. Italija je demokratična republika, ki temelji na delu. Vrhovna oblast pripada lija odklanja plemstvo in vojno. Oblast ne pripada več kralju, ker jo je on izrabljal v svoje sebične namene in koristi, proti volji in v škodo naroda, kateremu je državo pognal v propast, ko je sam imel pravico napovedati vojno. Nova republikanska ustava je demokratična in človečanska. Ona priznava in jamči nekršljive človeške pravice vsem državljanom, ki uživajo tudi vsi enako dostojanstvenost in so enaki pred zakonom, to ie popolnoma enakopravni ne glede na jezik, ki ga govorijo in narod, kateremu pripadajo. Vsi državljani imajo pravico do dela in do pravičnega zaslužka; država pa nudi vsem pogoje za dejansko uživanje teh pravic. Narodni svet za gospodarstvo in delo skrbi za gospodarski in socialni red in razvoj, daje nasvete poslanski zbornici in senatu ter postavlja zakonske predloge. Res je, da ima Italija še veliko število brezposelnih, toda nobenemu ni treba ravno stradati. Vsakdo mora priznati, da si vladne oblasti nenehno prizadevajo, da bi dosegle raven stalne, splošne zaposlitve. Republika nudi posebne krajevne avtonomije in jih podpira. Jezikovne manjšine pa ščiti s posebnimi zakonskimi predpisi. Tu smo prizadeti tudi mi Slovenci, ki nenehno terjamo pravični zaščitni zakon, ki nam pritiče po vseh božjih in človeških pravicah. Pa saj so 116. člen ustave, ki priznava naši deželi Furlaniji - Julijski krajini posebno avtonomijo, izglasovali tudi zaradi nas Slovencev, ki moramo biti zaščiteni, so govorili, pa naj bi nas bilo še tako majhno število, kot so v tistem času ugibali. Pritiče nam pravični šolski zakon, ki naj nam ohrani naše šole samostojne in dovoli' vsem Slovencem njihovo prosto in svobodno obiskovanje, ko vendar proglaša ustava, da je šola dostopna vsem. Kar nismo še dosegli, moramo doseči kljub sovražnim silam nespametnih ozko-srčnežev, ki nam, kot kaže primer zadnjih tednov na Tržaškem, hinavsko še vedno odrekajo uživanje tudi najnaravnejših pravic, kot prav pravica občevanja v materinem jeziku. Za Nemci, Francozi in Ladinci, ki so v svojih pravicah več ali manj že zaščiteni, moramo dobiti splošni zaščitni šolski zakon tudi mi Slovenci ki živimo v msd-sebojno povezanih pokrajinah Italije; Trst, Gorica in Videm in nas je dobrih sedemdeset do osemdeset tisoč, če ne več. Greh bi bil in ne le krivica, če bi nas vlada izvzela, zapostavila in raznarodo- vala potem, ko smo pod fašizmom največ trpeli prav zato, ker smo srčno želeli in še -želimo narodno živeti! Država in cerkev sta vsaka na svojem področju ena od druge neodvisni; veroizpovedi so vse svobodne in versko udejstvovanje je vsakomur zajamčeno. Zagotovljena je nekršljivost osebne svobode in bivališča, tajnost dopisovanja in vsake druge vrste poročevanja, prosto je kretanje in prosto izbiranje bivališča. Prosto je zbiranje in združevanje. Prepovedane pa so tajne organizacije in take, ki so vojaškega značaja. V kolikor ni proti morali, in morali ne škoduje, je izraževanje misli ustno, pismeno in drugače, svobodno. Nikomur se ne sme iz političnih razlogov odvzeti prave moči, državljanstva in imena. Zopet so pri tem prizadeti tisti Slovenci, katerim oblasti kratijo pravico do državljanstva, in pa tisti, katerim so u-radno po zloglasnem fašističnem zakonu priimke poitalijančili ter tisti, katerim prepovedujejo podeljevati svojim rojenč-kom slovanska imena. Le sodna oblast sme, v mejah zakona in na prošnjo prizadetih, s s.odbo popraviti ali spremeniti ime in priimek. Pa se politična oblast še danes poslužuje fašističnega zakona za poitalijančevanje slovanskih imen in priimkov. Res je, da se to dogaja le na prošnjo zasebnikov; res pa je tudi, da premnogi zavračajo slovansko očetovo obliko priimka zaradi težkih razmer, v katerih živimo in pod pritiskom politično-gospodarskega značaja. Državni predstavniki in uslužbenci so, po ustavi, osebno odgovorni, kazensko in civilno, za ukrepe ki kršijo pravice kogar koli. Država sama pa odgovarja v tem oziru le za nastalo škodo. Tudi družina, kot naravna družba, zgrajena na zakonu (poroki), ima svoje priznane pravice. Ustava predpisuje staršem dolžnost in pravico vzdrževanja, izobraževanja in vzgoje lastnih, tudi nezakonskih otrok. Slovenskim optantom za ohranitev italijanskega državljanstva se zato godi krivica, ko jim navadna okrožnica nekega državnega predstavnika ali uslužbenca prepoveduje izobraževati in vzgajati svoje lastne otroke v slovenskih šolah, kjer se poučuje tudi italijanščina. Okrožnica nima moči zakona in je zato nezakonita. Slovenci v Italiji, zlasti optanti, toliko bolj občutimo krivico, ker proglaša 34. člen ustave, da je šola odprta vsem. Ta slučajih celo obvezna, slovenska pa je Italijanom strogo zaprta. Republikanska ustava je, torej, v njenih določilih odlična, ker je demokratična in globoko človečanska. Ni treba, da na- M. Gaspari: NARODNE NOSE člen moramo razumeti tako da velja italijanska šola italijanski mladini, slovenska pa slovenski. V resnici pa je italijanska šola Slovencem odprta, v danih daljujemo s prikazovanjem ostalih členov in določil, ker so sama dovolj jasna in prepričevalna. Moramo pa poudariti, da pravni polo- žaj Slovencev v Italiji še ni urejen, in to kljub vsem našim prizadevanjem, da bi do tega prišlo. Ce do ureditve ne pride v doglednem času, se bomo pač morali sistematično pritoževati na ustavno sodišče, ki ga listava predvideva in ki že deluje. Pritožb bo lahko vse polno, ker je tudi kršitev pravic polno in vsak dan sproti. Radi bi seveda videli, da nam vlada sama nudi pameten in pravičen zaščitni in šol- ski zakon. Poslužili smo se pravice, ki jo 50. člen ustave daje državljanom in že dvakrat predlagali zakon za našo splošno zaščiio in za ureditev naših šol. Zaman Komisija ga ni spravila niti pred poslansko zbornico! Pa so v ustavodajni skupščini, ko so o nas govorili dopovedovali, da s>' nam mora popraviti krivi.a, ki sta nam jo monarhija in fašizem prizadela! Dr. Avgust SfiVijoj OCENE mladinskega literarnega natečaja SPM Slovenska prosvetna matica v Trstu je vnovič zbrala okoli »Utripov« prikupno literarno družino. Prišli so pesniki in pisatelji, fantje in dekleta - iz Trsta, Goriškega In od drugod. Skupno se je odzvalo osem ljudi. Zdaj imamo pred sabo njih prispevke. Za objavo je bilo tu in tam treba kako malenkost v jeziku in slogu popraviti. Drugače pa moramo vsem izreči priznanje. Uspeh natečaja je pokazal, da veselje do literarnega ustvarjanja še ni izginilo. Kakor SPM oz. »Utripi«, tako bi morali tudi drugi listi kdaj z razpisom nagrad razgibati mladi rod pesnikov in pisateljev, ki je včasih preveč plašen in se brez pobude ne zgane rad. Ko smo vse zbrali, prebrali in pretehtali, pa je treba izreči razsodbo in razdeliti nagrade. BRANKA. Vaša novela »Nesreča« kaže, da se bolj in bolj razvijate v nadarjeno pripovednico, od katere lahko še marsikaj pričakujemo. Ostanite še nadalje v svojem prikupnem domačem svetu, še upodabljajte njegove drobne posebnosti! (Zaslužili ste 1. nagrado.) SONJA. »Niso vsi taki« je človeško topla črtica iz življenja narodne manjšine. Brez vsiljivosti in žaljivosti: izpoved bolečine in bratovskega razumevanja s poudarkom tolažbe in. upanja na koncu. (Dobili boste 2. nagrado.) - Tudi »Dvogovor med sobesednikoma« (po vašem: »... brez drugega«; a to je nerodno!) je dobra stvarca, četudi zbuja rahel vtis nareje-nosti. (Dobite tudi knjigo.) MAJDA. Konec »Kovinaste ploščice« (to bo boljši naslov nego vaš »Vojna, vojna!«) je sicer malce po vaši volji zasukan in literarno zaokrožen, a moram reči, da ste pokazali napredek. Pojdite dalje po poti življenja in resnice! (Prejeli boste 3. nagrado.) DINA S. »Sam...« je čustveno - žalostna črtica na ozadju razburkanega življenja. Vendar sta slog in beseda precej neosebna. Opazen je vpliv naše moderne, ki je pred 50 leti osvajal, danes pa mu ne smemo več podlegati. BENESKINOV. Vaše »Borovnice« so žanrska skica ljubezenskega razpoloženja: sočna, v vsakem pogledu dognana podoba - toda vtis imam, da je le odlomek. Ali se motim? (Ce je celota tako izdelana kot ta odlomek - in ni brez ideje - potem lahko stopite na prste!) F. M. Giobertijev stavek je zbudil v vas nekaj zdravih in klenih misli. Prav je, da ste jih zapisali. Slovenci jih naj le preberd in po njih uravnajo svoje življenje. SASA R. Izmed vaših pesmic smo izbrali dve. KRIVEC I. Vaši »Božični spomini« so bili objavljeni že v »Demokraciji«. Napišite še kak tak spomin na dom! Izven natečaja SPM pa so prispevali gradivo za »Utripe« še nekateri drugi. Med temi je treba pohvaliti predvsem Nevo Rudolfovo: iz daljne Avstralije je poslala štiri odlične moderne pesmi, ki bi bile v čast tudi najboljši slovenski reviji. V. Beličič Nesreča Marija se je vračala domov s sestrama. V nižini je padal mrak na mesto, nad katerim je ležala rahlo razpršena večerna megla. Tam doli nekje je še ropotal mlin, kjer so vse tri delale tam se je še vrtinčil v zraku nadležni prah in padaj na lase in obleko, še so delavci vsi potni vlačili vrečo za vrečo in se šalili. Tu pa je bilo še svetlo, preko golega hriba je pihljala svežilna sapica, in zavest, da je delo končano, je vsem vlivala v žile razposajenost in željo po razvedrilnem smehu. Poleg njih je kolesaril delavec Oreste, ki jih je dohitel ob vznožju hriba, in brez zadrege opazoval zdaj eno zdaj drugo, posebno pa skrivnostno se smejočo Marijo. Govoril je le malo, pa še (tisto raztrgamo, kot bi se ne trudil preveč, da se pravilno izrazi. Toliko bolj se je zdelo, da bi rad čim več izvedel in pretehtal to skrivnostno Marijo, ,k; bi ga menda rada potegnila za nos. »Je to tvoja sestra, Anica?« je vprašal eno izmed sestra. »Nee... Sva samo sestrični,« se je vmešala Marija in dregnila sestro. »Kako ga poznaš?« »Tako...« Anica je poznala vse i,z okoliških vasi. Ores.te ni odmaknil pogleda od Marije, in to jo je spodbujalo, da se je še nadalje norčevala iz njega. Z velikimi, črnimi naočniki, ki so mu zakrivali polovico o-braza, se ji je zdel kar lep in vabljiv. Malo pred njimi se je ustavil težek motor, pozvonilo j-e, mož ma njem se je premaknil in prikazal se je obraz z bežnim .nasmehom. Bil je Orestov prijatelj. »Ah, kaj iti!« je zamahnil z roko Oreste. »Kaj boste tukaj vi, ki ste poročeni!« je hotela pokazati svoj humor tudi tretja iz družbe, majstarejša, z brazgotino na licu. Motor je oddrdral naprej in izginil za ovinkom. Edino Marija ga ni skoraj miti opazila. Ko so prešli ovinek, so zapazili na vrhu hriba nekaj ljudi. »Nekaj se je zgodilo,« je zaslutila najstarejša. »Prav gotovo,« je mirno ugotovil Oreste, se zagledal v gručo ljudi, ki je bila nenavadno nemirna, in odmaknil pogled od Marije. »Joj, nesreča!« je streslo Marijo. »Pohitimo, da vidimo, kaj je!« V ihipiu so bili ina vrhu. Nihče se ni zmenil za nove prišlece. Vsi so gledali motor, ki je stal pokonci ob kraju ceste, a cel in nepoškodovan. I-skali so s pogledom naokrag. In čudno: nihče ni vzdihnil, ne izrekel besedice začudenja ali strahu ali usmiljenja. Vsi so stali tam, kot bi gledali navaden prizor, čeprav jih je nekaj nenavadno prevzelo. Tik ob obcestnem kamnu je ležal zvrnjen drug težek motor, nad njim pa iztegnjena ponesrečenčeva noga, medtem ko je bila druga ob telesu. Prav tako je tudi ena roka ležala pod glavo, obrnjeno k tlom, druga pa upognjena v prahu. Težka delovna obleka je bila vsa prašna. Ležal je mirno kot mrtvec in na njem ni bilo nič človeškega. Lahko bi kdo mislil, da je stara, povaljana plahta, ki so jo tam zgubili nemarni pastirji. A po velikem čopu razmršenih, črnih las na enem koncu In po velikih škornjih, ki so puščali odkrito ifolo nogo na drugem, se je dalo spoznati, da tam leži človek. Nehote DEMOKHAC in bogve zakaj se je v duši porodila misel na itemen zločin. Anica im sestra z. brazgotino sta se car slonili na krmilo kolesa in čakali, kaj bo iz vsega, Marija pa je stoje strmela kot odsotna v ponesrečenca. Oreste je prislonil kolo k drevesu, se sklanjal čez negibno truplo in ga vešče opazoval. »Saj ne kaže, da bi bil ranjen.« je rekel. »Na vratu ima rano, ker se je razbila luč in ;ga ranila,« je razlagal mladenič z motorjem, eleganten in rdečeličen. Govoril je italijanski im njegove kretnje so bile umerjene in vljudne, ,z obraza pa mu je odsevala preprosta dobrota. Tudi v o-čeh sta se mu brali zaupljivost in odkritosrčnost. Ni mogel imeti dosti čez dvajset let. »Jaz sem prišel kmalu po nesreči. Sel sem mimo po poti, kar zagledam motor na tleh in tole gospodično« — pokazal je na mlado črnolasko — »ki si je zakrivala oči in vpila...« »Kdo bi ne kričal! Mislila sem, da padem v nezavest,« je naglo in še vedno vsa iz sebe hitela črnolaska kot v zagovor. »Vi ste torej videli vse?« se je prekinjen obrnil k njej mladenič. »Ti, Rozika?« se je začudil nekdo z delavsko čepico. »Pa poglejte, kako se je zgodilo!« je začela Rozika in se brisala, z robcem. Bila je majhne, zavaljene postave im gosti lasje so se ji usipali na obraz. »Greva skupaj po hribu, on e je ustavil im šel počasi z motorjem " mamo. Se klepetala sva skupaj čisto navadne stvari, prav neumnosti. On se ustavi vsakikrat, kadar me vidi, in klepetava skupaj. Zmerom, se lahko reče. In 'tukaj mu skoči nekaj na pot, krava ali kaj jaz vem kaj. Resnica, nič ne vem, ke,r je bilo kar naenkrat: jaz si zakrijem oči, kar bo bo, im potem ga zagledam že na tleh, Jezus Marija, vse se mi je zameglilo pred očmi, ne vem, kako da nisem padla v nezavest. Taka nesreča! Se sedaj se tresem.« Obrnila se je k ponesrečencu in se začela tresti in jokati. »O Bog, mar bo tam ležal? Prenesite ga, prenesite zbj božjo voljo!« »Se ne sme, gospodična,« jo je hotel prizanesljivo, prepričati mladenič, čeprav mu je bilo Rozikimo vedenje zoprno. »Kaj se ne sme, saj je človek!« je nekdo zamrmral. »Tak je zakon.« »O moj Bog, vsaj robček mu dajte pod glavo! Vsaj robček!« je ihtela Rozika. «Ti karabinjerji! Se sedaj jih ni.« »Ali ste koga sploh poslali ponje?« »Tisti Mario je šel, Zefčin.« »Pošljite koga drugega. Ali bo tu čakal? Bo prišel prej Zeleni križ.« Na vse so začeli godrnjati: na Maria, ki je zaspal po poti, na karabinjerje, ki se jim nikamor ne mudi, in na Zeleni križ, ki bi bil lahko že tu. Zatem so prišli na vrsto vsakdanji opravki in vse drugo je bilo pozabljeno. Medtem so na1 kraj nesreče prihajali iz Doberdoba na kolesih, pastirji iso se shajali in otroci iz vasi, ki so strmeli v usta odraslih im jih posnemali v molčanju ali zabavljanju. Edino ponesrečenec je ležal vedno na istem mestu, še vedno ,z obrazom v prahu, kot zapuščen od vseh. Edino Roziki se je resnično smilil v srce. Vedela je, da je poročen, da ima doma ženo in dva otroka in da ga morda sedaj že čaka z večerja na mizi, da se že hladi. Nemirno in napeto prisluškuje: ali ni nedoločen ropot morda glas njegovega motorja v daljavi? Mar ni ta korak njegov? Kdaj le pride? Sa:- bi že moral biti tu. Vsak trenutek bi moral priti. »Nocoj bo hud veče.r :zanjo,« je pomislila ROiZika in že dobrosrčno sklenila, da ostane to noč pri mjej. Skoraj iste žalostne občutke je imela Marija, par korakov proč od Rozike, naslonjena na krmilo od kolesa. Na vrhu oddaljenega griča je kot nesrečno stisnjeno gnezdece čepela vas, kjer je stanovala ponesrečenčeva družina. V mraku im oddaljena se je: zdela še manjša kot ponavadi, kot stisnjena v dve gubi. Senca je ležala ma njej, še bolj zlonosna im turobna kot drugje. »Prenesite ga, prenesite ga vsaj na travo!« je spet zaihtela Rozika in se obrnila kot za pomoč k ostalim, povečini delavcem, ki so se tam nabrali in povečini molče čakali. »Saj b umrl tam na pesku!« »Seveda bi bilo bolje, da bi ga vsaj prenesli. Vsaj tja na travo,« je pokazal k rolko postaven delavec in mirno vtaknil cigareto v usta. Elegantni mladenič z motorjem, ki so ga vsi gledali kot glavno osebo, čeprav ni prišel prvi tja, se je čutil malce prizadetega. Skomignil je z rameni in pomignil tovarišu ob sebi. »Ce že hočete,« je izustil, se sklonit ponesrečencu nad o-braz, ga lahno in previdno obrnil in privzdignil. Ponesrečenec je zastokal in po vratu se mu je pocedila kri. »Ziv, ži,v,« se je slišalo veselo mrmranje. »Tiho, tiho! Saj ni nič,« je vsa iz^ sebe govorila Rozika, kot 'bi zabolelo njo. Ali mož je samo še iztegnil roko in ni dal REPENTABOR Vijolični mrak trepeta preko starih klopi. Rdeča večna luč pozlati Mariji prečudni sijaj. Jezušček spet se smeji — vse je kot bilo je nekdaj. Nežno zaigraj v ta čudežni mrak melodije oddaljenih dni, da sklonim cči pred Gosp o, skrijem obraz si v dlani in molim v ta zlati sijaj. _ Nežno, tiho igraj. Vero in up in ljubezen — jih molim? jih ti zdaj igraš? Marija, od daleč te kličem in mraz mi je; nas res poznaš? Vse motne sence ob meni klečijo molče . . Iz teme se iskrica kreše, klopi se izgubljajo v njo. Na koru koščene se tipke ustavljajo, orgle ugašajo v sinjkasti mrak. Sanje pozabljena so melodija, spomin je v bridkosti grenak. Marija. O Marija! NEVA RUDOLF več nobenega znaka življenja. Moška sta ga prijela vsak na svojem koncu in 'mehko prenesla na travo. Otresla sta se prahu in se vrnila na prejšnje mesto. Na cesti je ostal še prevrnjeni motor, sledovi krvi in razteptani pesek. »Ubogi človek!« je nekam zamišljeno izustila Marija, ko se je od nekje vzel O-reste in se spet pojavil pred njo. Isto so govorile njene oči in ves izraz njenega obličja. Ali skoraj nerodno ji je bilo, da jo je Oreste gledal tako surovo im divjaško, kot bi ga vse nič :ne zadevalo. »Ali je mrtev?« je skoraj vzdihnila, da bi zakrila nove občutke. Kajti Oreste si je snel velikanske naočnike in je bil sedaj ves drugačen. Posebno jo je neprijetno zadel pegasti obraz in male mežikajoče oči. Oreste jo je samozavestno in mirno gledal. »In če bi bil? En človek manj na svetu. Nobene škode.« »Oreste. kaj govorite!« se je zgrozila Marija. Anica se ie. glasno zasmejala Mariji, najstarejša sestra pa se je namuznila in s tem povečala svojo brazgotino. »Ali ni res?« se je norčeval Oreste in čez nekaj časa odšel domov brez pozdrava. da nihče ni vedel kdaj. Zatrobilo je, da so se vsi .imenovani ozrli: v oblakih prahu je pridirjal Zeleni križ. Vrata so se odprla in nato sta izstopila dva uslužbenca. S kretnjo, 'ki se ji je poznalo, da je že običajna, sta potegnila od,zadaj ven belo nosilnico im jo postavila na tla. Malo sta se ogledala po po-zorišču nesreče. Kot bi jima bilo že vse jasno, sta z opreznostjo naložila ponesrečenca. ga popolnoma pogrnila im počakale da se rešilni avto na širšem prostoru obrne in vrne nazaj. Skoro istočasno' sta se prikazala tudi dva orožnika. Starejši, zavaljen im molčeč, je belo nosilnico komaj smatral vredno pogleda. Uslužbenca v belih oblačilih sta jo odzad j položila v rešilni avto, katerega je koj nato zakri' oblak prahu in izginil v mraku. Ponesrečenca so odpeljali. Mlajši orožnik je starejšega očividmo samo spremljal in se z rokami sklenjenimi za hrbtom in povešano glavo sprehajal sem ter tja, ne da bi koga ogovoril. Ko ;se je starejši naveličal molčati, je poteg- mil iz žepa svinčnik in notes 'ter vpregal: »Kako se je zgodilo?« Mladenič z motorjem je uslužno ponovil, kar je vedel, in pokajzal z roko na Roziko. »Jaz me vem nič, prav nič,« je zatrdila Rozika, ko se je strogi orožnikov pogled ustavil na> njej. Stopila je na kolo, z namenom, da se odpelje domov, da ne bo imela sitnosti s pričevanjem. »Resnico, resnico! Cemu se bojite resnice?« je posmehovalmo zahteval resnicoljubni mladenič im okrog se je slišalo odobravajoče mrmranje. »Saj sem povedala prej. Resnica je!« Obrnila se je kot za pomoč k trem sestram, ki so ii pokimale, da ima prav, čeprav niso vedele zakaj. Rozika je stopila s kolesa in se vrnila nazaj. Ponovila je svojo pripoved, a zdaj manj točno, tako da e marsikateri izmed poslušalcev zamrmral. Pokazala je na razdrto ograjo, od koder je menda skočila tista žival ®a cesto. Potem so jo pustili na miru. Bila pa sta tam dva krivca nesreče, za katera se ni nihče zmenil, ke.r sta molče trepetala vsak v svojem kotičku in pričakovala ‘konca. Ena je (bila krava Sivka, ki je negibno stala ves ta čas nad cesto in nemirno, z izrazom živalske bolečine v očeih, inenehno zrla ljudi, ki so se nabirali na cesti. ‘Gotovo je bila precej ranjena, a še bolj prestrašena, kajti še vsa groza trenutka se ji je zrcalila v velikih, blodnih očeh. Ves ta čas se ni ganila, niti dotaknila trave, stala e kot bronasti spomenik ob cesti. Na drugi strani ceste pa je stal bled fantek, suhljat, bos in gologlav, obdan od gruče otrok, ki so strmeli vanj z odprtimi usti, kot bi mu grozili, ker je zagrešil nekaj velikega, strašnega. Z njegovega obraza je sevala smrtna bledica. Zdelo se je, da on sam trpi zaradi tiste bledice in ne more spregovoriti niti besedice. Ves strah, vsa groza, vsa zavest krivde, prevelike, da bi jo doumel, in zato toliko -bolj neznosno strašne, je pritiskala nanj ” ogromno težo. Vsa bojazen pred neznosno, grozečo bodočnostjo je bila zarisana na njegovem obratu, v tisti smrtni bledici. Čudno je bilo le ito, da ni tenko kriknil in padel inaprej z obrazom v prah kot ponesrečenec ter bi se tudi njemu pocedila kri. A s tem bi samo po- kleknil pred vse in prosil ves svet odpuščanja. Vse to bi bilo zaman. Nihče bi ne pristopil k njemu in mu zašepetal: »Vstani, teci na gmajno, saj se mi nič zgodilo!« Nenadoma so vsi pokazali s prstom nanj. Se bolj je prebledel im se stresel. Debeli orožnik s svinčnikom v roki se mu je približal. »Tvoje ime?« Fantek je molčal, a ni povesil očesa. Kot obsojenec je držal roki trdo ob telesu. »Tvoje ime?« se je znova glasilo vprašanje, na katero je bilo treba prej ali slej odgovoriti. »Ma—rio,« je zajecljal tiho, da se je orožinik moral skloniti. »Priimek?« »Lavrenčič.« Vsakemu vprašanju je sledil premor molčanja, kot bi se Mario z muko spominjal im še bolj z muko pravil strogemu in hladnemu orožniku. Vsi so spoštovali tisti molk, tudi orožnik, in niso silili vanj. Toda vseeno so ga mučili, neizprosno mučili, ker so na vsak način hoteli odgovor. In on je moral povedati vse, vse, tudi mamino im očetovo ime in kako je brat prignal krave tja in je on prišel šele sedaj, ko se je nesreča že zgodila, ker je našel po cesti Ivana in se skregal z njim. »Rozika je že odšla. Gremo?« je bila Anica nestrpna. »Gremo,« je potrdila sestra. »In ti me greš še, Marija, kaj sanjaš?« je zaklicala Anica še mjo. Marija se je zamišljeno nasmehnile. »Sanjam.« BRANKA Zvon Iz dalje poje zvon prežalostno; bom storil, kot si rekla, saj nisem zate jaz, ne zame ti, zato najbolje bo, da vsak ostane to, kar je, da je vsak svoj! Srce, izjoči se, dokler tolaži zvon iz dalje. Ne bom več mislil nate, ne bom - ne bom - ne bom... ALEKSANDER RUDOLF Niso vsi taki Prihitela je v sobo. »Halo, Evi, si sama?« je začudeno vprašal brat. Pogledala ga je in molče prikimala. Razumel je, da se je nekaj zgodilo. »Ali sta se sprla, revica? No, bo že bolje!« Zopet jo je dražil. Odšla je iz sobe in počasi zaprla vrata za seboj. Slišala je brata, kako nekaj filozofira o zaljubljenih deklicah, o nekaterih prepirljivih parčkih itd. »Pri miru m? pusti, nagajivec«, je zavpila in se usedla na posteljo. Da spominjam se... »Ali bi vas lahko spremil domov, Evi?« Oh, prosim, zelo ste prijazni! mu je razigrano odgovorila. Pogovarjala sta se o šoli in razpravljala o neki knjigi, ki jo je hotel on prodati. Rekla mu je, da bi jo ona kupila, če je še ni nikomur obljubil. Zasmejal se je, jo pogledal in se pošalil: Vam je sploh ne dam, Evi! Nemogoče! Delala se je užaljeno, on pa ji je nenadoma rekel: Tikajva se! Od tistega dne je imela kavalirja in prijateljice so se nasmihale za njenim hrbtom. Ugajal ji je. Tako drugačen se ji je zdel od drugih! Za vse se je zanimal, o vsem je znal kaj zanimivega povedati in bil je zelo zaveden Slovenec. Ni to mar njen ideal, tak. kot si ga je pred nekaj leti predstavljala in želela? Bil je ponedeljek. Sla sta na grad. Ko sta stopala po ozkih, temnih stopnicah, ji je ponudil roko. Dala mu je in počutila se je prijetno. Potem jo je slikal. Stopila sta na majhen balkonček in gledala naokrog. Sla sta v sodno 'dvorano in iz nje prišla v srednje veliko' izbo ter se ustavila pri oknu, izdolbenem v girob kamen. Prijel jo je za roko in rekel: Gotovo misliš na tistega, ki je pred nekaj stoletji gledal skozi to okno. Ali sem uganil? Nisem sicer kdove kako romantična, a domišljam si, da imam nekaj fantazije in si lahko predočim vse mogoče. Ali bi bilo smešno če bi ti zdaj rekla, da te grad nekako navdaja s pesmijo in ti jo celo narekuje? Gledal je skozi okno, nato pa se obrnil proti njej in skril dlan v njene lase. Presenetil jo je njegov odgovor. Večkrat je popolnoma prezrl neko vprašanje in začel drug pogovor, kar tako nenadoma. Tudi to ji je ugajalo, delalo ga je drugačnega od drugih. Ugajaš mi, Evi. Ali ne bi raje pustila za nekaj časa te najine preresne pogovore, zato da bi ti jaz nekaj povedal? Si morda uganila, kaj bi ti rad povedal? Poredno ga je pogledala in se mu nasmehnila. Objel jo je. Potem je odšel na potovanje po Italiji. Nestrpno ga je pričakovala in z velikim veseljem odpirala vsako njegovo pismo. Sedela-je na vrtu, ko je zaslišala za seboj korake. Skočila je pokonci in mu planila naproti. Veselo jo je objel in se vsedel poleg nje. Spomnila se je, da se bliža šolsko leto in da bo rok za vpis kmalu potekel. Igor, vpisati se boš moral, mu je skrbno pošepetala na uho obenem z o-pravičilom. naj ji oprosti, da ga je spomnila na tako pokoro. Zmedeno jo je prijel za roko in jo stisnil k sebi. Sem se že vpisal, Evi, je zamolklo odgovoril. Vstala je in ga nagajivo uda- rila po roki: Porednež! Sola ti smrdi, kaj? Nisi se še vpisal, saj sem bila včeraj na šoli. Vpisal sem se, Evi, je ponovil. Igor, potem si se... je zajecljala. Da, ji je odgovoril in jo pomirljivo pogladil po licu. Nisem mogel drugače. Saj veš, saj razumeš, ljudje, razmere, služba... Pričakoval je ploho očitkov, solze a bil je prepričan, da ga bo razumela in mu odpustila. Ona pa se mu je s solzami v očeh odločno približala in mu trdo rekla: Neznačajnež! Potem je zapla-kala in stekla proti domu. Na stopnicah jo je dohitel in jo ustavil. Molče mu je vrnila darilo, ki ji ga je bil prinesel. Skušal 'jo je objeti, a videl je samo še, kako so se vrata zaprla za njo. Evi, je zavpil. V tistem trenutku ga je nekdo potrepljal po rami in pokroviteljsko rekel: No, gospod svak nič ne skrbite, ne bodite tako obupani, obljubljam vam svojo pomoč. Bil je njen brat. Nejevoljno ga je pogledal in mu naročil šepetaje: Pozdravi jo! Evi je vse to slišala in je hotela bratu prikriti dogodek vsaj za nekaj časa. Bog ve, lahko bi bil še tekel za njim in ga premikastil, ko bi vse izvedel. Krčevito je držala za rob odeje in strmela predse, ko je brat stopil v sobo. Srček, užalil te je - no ga bom že premlatil. Evi, občuduj svojega brata, svojega vdanega podložnika. Umolknil je in jo v zadregi gledal. Toda, Evi kaj se je vendar zgodilo? Povedala mu je vse. Nekaj časa je sploh mislil, da se šali. Potem pa je začel divjati po sobi in vpiti po svoji lepi navadi: Mu bom že pokazal! List v vetru, brez-hrbteničar! Seveda, gospodek se sramuje naše šole, je postal preučen! Evi pa je jokala. Ko je to zapazil, je skočil k njej in jo objel. Pa saj niso vsi taki Evi, niso! ji je zagotavljal. Sele takrat se mu je nasmehnila. Verjela mu je. SONJA Dvogovor brez sobesednika »Da, in tako sem se vrnil - ne zato, da zopet odpotujem in zapustim te kraje, ki so bili nekoč nam vsem tako zoprni. Morda so vam še, ne vem, meni ne več. In če pogledam v preteklost, se mi zdi tako grozna in ničeva, da se takoj otresem te misli. Previdno se ji izognem, kadar zaslutim. Počasi ji skušam pobegniti, po ovinku kot nekoč, ko sem se vračal iz šole proti domu. Skušam misliti na kaj drugega in to mi vselej vsaj nekoliko uspe. In zato lahko prvič v življenju povem, da sem srečen, popolnoma zadovoljen. Rekel boš, da ti še nisi izgovoril te besede. Moral bi skusiti isto, kar sem skusil jaz. Prvič sem se zavedel, da se godi z menoj nekaj čudnega, ko sem sedel na tleh z odprtim zvezkom v rokah. Ze od nekdaj sem sovražil številke in znake, ki jih je bilo v zvezku vse polno, a tisti hip bi bil najraje raztrgal vse liste na drobcene koščke in jih vrgel skozi okno, da bi se razpršili po vetru kot drobni črno-beli metulji. Užival bi, toda samo trenutek, ostalo bi jih še nešteto - številk in sekund. Tedaj sem prvič zaslutil, da sem zasovražil svoj dom. Malo črno bajto z vrtom ki je bil prej manjši kot večji od kurnika. Živel sem z materjo. Ubožica, koliko je prestala! Oče je po dolgi, večni bolezni umrl in ji vzel nasmešek z ust. Kadar je molčala, sem bil jezen, kadar je jokala nad menoj, bi se bil najraje pobral in odšel kamorkoli. Preveč se mi je smilila in zato me je bilo sram. Niti usmiljenja niti ljubezni bi ji ne bil izkazal. Ne, za vse na svetu! Se vedno je ležal pred menoj zvezek, te neznosne številke in še ta zrak, ta tesni zrak. Vstal sem, vzel nekaj v roke, ne vem, kaj je bilo, in to nekaj z vso silo zalučal zkozi okno. Morda mi je bilo potem nekoliko laže, zdelo se mi je, da je teža, ki je pritiskala k tlom, izginila. Odšel sem. Matere ni bilo doma in vedel sem da sem izbral ugoden trenutek; kajti da je bila doma, bi me sicer ne odvrnila od namere, ampak mi priklicala pred oči nešteto dvomov, slutenj in bojazni. Nisem vedel, kam pojdem. Hodil sem brez cilja, brez najmanjšega pojma, kako bo z menoj. Pri sebi nisem imel ničesar, prav ničesar. Nisem hotel premi- groza ali nesreča prinaša včasih veselje, seveda čez čas. Ne vem. ali je to resnica, a meni se je zgodilo tako. Nekega dne, ko sem ravno hotel izmakniti iz trgovine kos sira, sem zaslišal poleg sebe bebast glas. Takoj sem ga spoznal. Toda nisem ga hotel poslušati, kot sem ga nekoč poslušal dan za dnem. Obrnil sem se in jo popihal iz trgovine. Toda tisti človek me je že spoznal in A. Lukežič: REPENTABOR sijati, mislil sem na vse mogoče, le na tisto ne, na kar bi bil moral. To je še sedaj moja največja napaka. Vedno odrivam od sebe, kar bi moral imeti pri sebi, vedno se izogibljem temu, kar bi moral preudarjati. Takrat sem najraje sanjal, sanjal karkoli. Ne bi ti mogel povedati, kako sem prišel v mesto. Spominjam se le tolpe ciganov, nekaterih beračev, med katere sem tudi sam zašel, in pomanjkanje zavesti. V tistih letih nisem nikdar resnično vedel, kje sem in kaj delam. Večkrat sem slišal, da tudi največja tekel za menoj. Trdo me je prijel za rame, mi zapičil mačje oči v obraz in me tako čudno gledal, da bi ga bil najrajši brcnil na drugo stran ceste. Z neumnim, nerazločnim glasom mi je povedal, da je mati obolela in da so jo nekega dne našli mrtvo na vrtu. Kako je tja prišla, nihče ni vedel. »Ne, Tone, ne govori tega, nikar! Samo enkrat še zini in nikoli več ne boš videl svoje smrdljive, umazane vasi. Vidiš to pest, udaril te bom, prav po zobeh.« - Nisem hotel verjeti, vpil m nad njim in nezavedno že drvel proti domu. »O mama saj ni res, ne, ne, ne!« Zaletaval sem se v ljudi, tekal čez ceste. Avtomobili so trobili,ljudje so me gledali, kot da bi bil največji norec ali pa strašilo. Po treh dneh sem prišel domov. Hiša je bila pobeljena, vrt se mi ni zdel več kurnik, sploh nikdar ni bil kurnik. Resnica mi je udarila v obraz: Mame ni več, drugi stanujejo tam. Zaželel sem si druge, telesne bolečine, da bi prevpila duševno. Stal sem še vedno nepremično in gledal izza velikega hrasta na to, kar je bilo nekoč moje. Na tleh je še vedno stal kol, ki mi ga je oče pred leti ukazal zasaditi v zemljo, ko sem z njim do smrti pobil sosedovo mačko. Ze od malega sem sovražil to žival. Vstopil sem. Težko mi je udaril škorenj ob zid pri vratih. Iz izbe se je prikazala postava. »O mama, mama! Odpusti! Ljubim te, mama! A ti si... zdrava!« - Nisem mogel verjeti in ji tudi nisem povedal, zakaj sem prišel. Pustil sem. da se je še enkrat, morda zadnjič, varala o meni, da ji je ostalo upanje, da sem prišel domov, ker sta me klicala dom in ona. V resnici me je poklicala ona, toda prišel sem zato, da bi jo vsaj mrtvo prosil odpuščanja, in pa, ker mi je bilo hudo, grozno hudo zavoljo vsega, kar sem ji bil napravil. Mati je bila preuredila vso hišo zaradi mene, upala je. da mi bo kdo v mestu to povedal in da se bom zato vrnil. Se vedno je mislila, da ni dovolj naredila zame. Ze včasih, ko sem bil majhen in sem šel za kak teden v hribe k teti, sta mi z očetom pripravila vedno kakšno presenečenje - novo stojalo, mizo ali kaj podobnega. Tisti dan sem objel mater in je kar nisem mogel izpustiti. Hotel sem ji poplačati vse, kar je naredila zame, in se ji oddolžiti za vse žalitve, četudi sem vedel, da za nekatere ne zaslužim odpuščanja. Ko mi je drugi dan prišel naproti Tone, sem ga skoraj zasovražil, ker mi je tako nesramno lagal. Ali to je bilo le trenutno. Zakaj spoznal sem, da je ta nori človek igral vlogo, ki bi je nihče drug ne zmogel. On je videl mojo mater ih njen obup, prišel je nalašč v mesto in se mi zlagal, zato da bi se vrnil. Bil je mnogo pametnejši kot marsikdo. In koliko srca je bilo v njem! Ko mi je razkril vse to, me je zopet bedasto pogledal in me zaprosil za kos slanine in kruha, češ da mu že leto dni kruli v želodcu. Rad bi ga bil še spraševal in poslušal njegovo bedasto jecljanje, rad bi ga bil pobožal po licu, a prav gotovo bi me bil pogledal še bolj debelo kot prej. Od takrat poteka moje življenje mirno, tako čudovito mirno, kot privoščim tudi tebi.« SONJA MIRAMAR Tiho, kot bi se luske na jadro pripele, kapljice zlate na krmi obvisele, so se razpi'edle vse mavrične misli v ta sinji krog. Preko sijočih rdečih valov, preko zasanjanih, vzcvelih oči veter slane lase razgrinja, mehko šušti. Morda se ene pomladi spominja, tistih dobrih dlani . . Kot v tolažbo po licih me boža, barčica tiho drsi. DEVIN Niso bile samr sanje in ni bil vse samo odmev življenja sijočih, neznanih poti — to vrisk je bridkosti in sreče, ta pesem, ki v naju živi. Od morja, od vseh zlatih lučk se odbil je odmev hrepenenja in vrača se v moje zaprte dlani: vonj smolnih češarkov in brinja in mokrih, opolzkih čeri. Ti zlati, pojoči valovi! Sla bi do obale, do izmučenih alg —■ glej, v dlan se mi pesek preliva, glej v školjke se pesem izliva in s tabo v ljubezni živi. NEVA RUDOLF Kovinasta ploščica »Ne jokaj, Mara, saj bo vojne kmalu konec in zopet bova sku* paj. Skrbi za sinka; preden odidem s četo, te bom še enkrat obiskal«. Tako je govoril mlad vojak svoji ženki. Toplo je poljubil njo in dete, ki je počivalo v njenem naročju, in odšel. Še isto noč se je v naglici vrinil in potrkal na vrata. Mara je hitela odpirat. Ko se je zagledala v njegov obraz, je razumela, da se poslavlja. Obupana je zaihtela in objela moža. V tem objemu je bilo vse: žalost in strah, da se več ne vrne, da bo ostala sama, vdova z otrokom. Otrok se je zbudil in zastokal. Mladi oče se je sklonil k njemu in ga ljubeče pogledal. Nič hudega sluteč je otrok raztegnil usteča v nasmeh in mu pomolel ročice. »Pridem bodi, sinko, kmalu se vrnem«, j e ganjeni dejal oče. Še en objem irn ni ga več. Mara gleda skozi okno: vedno manjša, vedno manj razločna je njegova postava v mesečini, vedno tiše, vedno šibke je odmevajo njegovi koraki. 2e je vse zopet tiho! * * * Nestrpno je dan na dan čakala pisma, novice. Utihnili so streli, končale so se vojne strahote. Le Marino pričakovanje se ni končalo. »Janko, kje si?« je vpilo njeno srce. »Ali se bo kmalu prikazal na vratih? Ali bo končno lahko odgovorila otroku, ki neprestano vprašuje, kdaj se bo vendar očka vrnil?« Marino upa* nje je bilo neskončno!... * * * »Mama, me pustiš s prijatelji na taborjenje? Ogledali si bomo Francijo, Nemčijo in Avstrijo«. Tako je prosil Janko, devetnajst* letni fant, svojo mater Maro. »Morda bom v Nemčiji še očeta srečal«, je tiho pomislil. Tisto neskončno hrepenenje po očetu ga je vedno mučilo. Le malo se ga je spominjal, premalo, skoro nič; od njega rriu je ostal le topel poljub in... hrepenenje. Ali materino hrepenenje... in upanje, upanje v solzah...To ga je bolelo. »Halo, fantje, danes je na vrsti Dachau, slavno vojaško tabo* rišče. Pojdimo si ogledat to svetišče junakov in mučenikov!« In pet fantov se je z resnim obrazom napotilo tja. Janko je v tabo* rišču zamišljeno gledal predse. Fantje so kar obmolknili. Nemo so se ozirali okrog. Pogled na ta pusti kraj, na ta kraj trpljenja, jim je budil v srcu spomine, grozne spomine na voj.no in njene grozote. V ušesih jim je še žvižgalo od bomb, še so slišali stoke ranjencev in ujetnikov. »Ujetnikov? O Bog, oče ni bil tu, ni mo: goče, da bi bil tu«. Pačasi je Janko stopal dalje. Spotaknil se je ob kamen in skoraj padel. »Hudimani kamen!« Brcnil ga je z vso silo. Nekaj je zažvenketalo: s kaminom vred je odletelo nekaj tem* nega. Janko je pobral okroglo kovinasto ploščico in jo obračal med prsti. Osuplo je buljil v napis: Ja>nko Novak... 1940. Srce mu je zastalo. »Oče!« je zavpil. »Oče!« je ponovil tiše. »In z materjo sva te čakala, mati te še čaka...« Z obupanimi očmi je gledal okrog, kot da bi iskal nekoga, kot da bi iskal njega, ki je nekoč bil tu in ga ni več. Dolgo je z očmi, meglenimi od solz, gledal zdaj ploš= čico, zdaj okrog sebe, zdaj neme obraze prijateljev. Sovražno se je ozrl na čuvaje pri vratih, ko je odhajal. V rokah je tiščal edino kar mu je ostalo od očeta, edino, kar bo materi prinesel od očeta. Prijatelji so šli za njim tiho in počasi kot sence, MAJDA Sam««* Sredi vitkih, nepremičnih cipres na starem pokopališču je žde= la kapelica. Okoli nje so se stiskali grobovi, ki so se v mraku zdeli kot kepe črne zemlje. Skozi košate veje dreves je leno prodirala mesečina in v njenem srebrprem siju so se jasno odražale oblike velikih križev in pobeljenih angelov, ki so metali na zapuščena tla podolgovate, skoraj pošastne sence. Vse na okrog je vladala globoka tišina, le visoko v gozdu je v presledkih skovikala sova. Po zaprašeni vaški cesti se je tedaj bližal človek. Upognjen je bil, v rokah je držal velik kovček in videlo se je, da hodi le s težavo. Pri pokopaliških vratih se je za trenutek ustavil, kot da bi se bal vstopiti. Nekaj časa je še okleval, a končno se je odločil: počasi je odmaknil veliki zapah, ki je nekoliko zacvilil, se še enkrat ozrl okoli in boječe vstopil. Nasproti mu je zavel neprijeten voinj: vonj starih rož in vlažne ilovnate zemlje. Po dolgem, mrzličnem iskalnju mu je pogled obvisel na lesenem, od dežja izpranem križu K in na zblcdenih črkah: »Tukaj počiva...« Oči so se mu zameglile in v srcu je začutil ostro bolečino; kolena so se mu zašibila in z bolestnim vzklikom se je zrušil kraj groba. Pred njim so vstajale najrazličnejše podobe in spomini. Njegova mladost je stopala pre* denj kot v sanjah, in kot v sanjah je zagledal svoj dom... Borna hišica, vsa skrita v zelenem drevju, z okenci, ki so me= žikala v jutranji zarji. Brat je bil že velik, ko se je om, Štefajni, še lovil s paglavci okoli hiše. Očeta ni nikoli poznal. Mati je bila suhotna drobna A. Lukežič: JESEN ženska; sama je garala in delala ves dan. Še jo vidi, kako se ob večerih izmučena seseda na klop, jemlje raz steno rožni venec z debelimi jagodami in pravi: »Molimo, otroka: za našega očka, Oče naš, kateri si v nebesih...« Potrpežljivo sta ji odgovarjala in v svoji otroški gorečnosti sta bila trdno prepričana, da ju bo Bog uslišal. Potekala so leta. Prišla je vojna im zahtevala mnogo žrtev, med njimi tudi Štefanovega brata. Štefana je novica zelo potrla. Nestrpno je pričakoval konec vojne in nekega dne se je odločil. »Mama, ne vzdržim več; proč grem, kami daleč, samo da ne bom gledal več te puste vasi. Odpusti, ne morem drugače. Delal bom in si prislužil toliko, da bova potem lahko mirno živela.« Mati ga je poznala in je vedela, da bi bilo vse zaman, če bi se skušala upreti sinovim lahkovernim načrtom. Dovolj je poznala življenje in jasno ji je bilo, kaj mu bo dala tujina: pritegnila ga bo nase in mu izpila kri. Štefan je odšel in z njim polno načrtov za bodočnost. Materi je po štirih mesecih pisal, da je dobil službo in da ima kar dobro plačo. V resnici pa je revež garal v velikanski luki od zore do miaka, tako da je ob večerih sestradan in izmučen zaspal kar pod ladijskim krovom na umazanih vrečah. V hamburškem pristanišču se je zibalo na stotine ladij. Sirene so tulile, verige rož* Ijale in mastna, rjava voda je kipela iz parnikov. Ljudi je kar mrgolelo, prerivali so se in kričali v tujem jeziku. Štefan je z dru* gimi težaki razkladal in nakladal vreče, ki so se mu zdele vsak dan težje. Sam je bil, sam, med tisoči tujih obrazov. V grlu ga je dušilo, da bi zavpil od bolečine a vedel je, da bi bil krik zastonj; zgubil se bi v morju tujih ljudi, ki niso razumeli ne njega, ne nje* govega jezika. Minevala so leta in njegovi rožnati načrti so splahneli kot val, ki se ob steni razprši v stotine kapljic. Materi ni več pisal. Obolel je in ostal v bolnici pet mesecev, tako da je porabil še tiste bore prihranke, ki si jih je bil prislužil s tako težavo. Od tedaj se je klatil po svetu. Sovražil je ljudi in tujino. pre* klel celo vero in Boga. V tistih žalostnih trenutkih se je večkrat spominjal doma, matere in sploh vsega, kar mu je bilo najdražje. Zlasti zadnja leta je hrepenel po domači zemlji, tako kot hrepeni otrok po materi. Čutil je, kako ga vabi in kliče. V sanjah je gledal rodno vasico: vsa skrita je med gorskimi vrhunci kot plaha ptica, ki se boji, da bi jo zagledal sovražnik... in tam v daljavi je žarel v večernem soncu njegov dom: tako majhen i/ni neznaten, a vendar za Štefana tako velik in lep. Šele v tistih trenutkih bridke osame* losti je spoznal, da mu je domovina vse. Po tridesetih letih se je končno vrnil, a kaj ga je čakalo? Samo razočaranje: matere ni več, brat je pokopan v tuji deželi, njegov dom pa je razvalina. »Oh, mati, mati!« Glava mu je lezla vedno bolj k tlom, da je začutil mokroto na čelu. Pobral je pest črne prsti in jo pobožno poljubil. Vstal je in se začudeno oziral okoli. Za hribom nad vasjo se je začelo svetlikati in nebo je žarelo v rožinati barvi. Visoko v linah cerkvenega stolpa se je oglasil zvon s prvo Zdravomarijo. Šte* fan, ki je Boga toliko let preziral in pozabljal, se je sedaj strt pobožno prekrižal in molil... In ko je molil, mu je legal na srce blažen mir, saj je čutil, da je zopet doma, ne več sam v tujini, ampak med svojimi ljudmi. Mož, ki ni poznal solza, je na materinem grobu jokal kot otrok. Solze so mu polzele po razorainih licih in prvič po dolgih letih mu je iz srca privrela molitev, ki ga je dvignila pod perut Vsemogočnemu. DINA S. G I O B E R T I : »Snmrt jezikov je smrt narodov“ Zgodovinska dejstva nam zelo jasno dokazujejo, kako resnič« ne so besede italijanskega filozofa. Že če se omejimo samo na last« no izkustvo, ki smo ga v preteklih stoletjih drago plačali, vidimo, kako pomembna je vloga jezika pri narodovi ohranitvi. Edinstvena izjema so Judje, katere veže nadvse močna vera. Slovenci smo bili nekoč mnogo močnejši, kot smo danes. Bi* vali smo na trikrat večjem ozemlju, imeli smo svojo vojsko, svoje poglavarje in, kar je najvažnejše, bili smo svobodni. Kovali smo si sami zakone in sami srno gospodovali na svoji lastni zemlji. Prišli so tujci; zaradi needinosti so nas premagali. Zgubili smo vero, ozemlje, vojsko in najpomembnejše: svobode nismo več po« znali. Izpostavljeni smo bili vsem mogočim vplivom: germanskemu, romanskemu in celo grškemu. Samo trdoživosti svojega jezika in ljubezni do njega se moramo zahvaliti, da smo se ohranili kot Slovenci. Jezik je čudovita umetnina, lastna samo narodu, ki jo je u* stvaril; nihče se je ne more polastiti. To je zaklad, v katerem so shranjene vse dragocenosti in značilnosti narodove duše. To je živa knjiga trde zgodovine ljudi, ki so dali vse za svoj obstoj. V njej so izrazi veselja in žalosti, zmag in porazov, hrabrosti in junaštva, dobrega in slabega. Ves poznejši rod črpa iz tega zaklada moč in voljo do življenja, do boja za svoj obstoj. Ne ogenj ne meč ne mo; reta uničiti teh zakladov. Edino premeten tujec, ki hlepi po tujih bogastvih, lahko odtrga človeka od vira moči. S socialnimi razme= rami ga odtrga od studenca njegove preteklosti, da ne more več za* jemati navdihov za svoj razvoj. S sladkimi besedami mu ponudi svoje bogastvo, ki ga je zbral v slavni dobi svoje zgodovine. Pre= prost človek črpa misli in čustva iz novega vira; tedaj postane tu* jec za lastni narod. Naši skromni predniki so se zavedali te nevarnosti in dali so nam velika dela: dobre knjige. Ustvarili so nam tradicijo. Izobliko* vali so jezik, temelj vsakega naroda. Kadar ta kamen obnemore, se vsa zgradba zruši v kup ruševin. F. M. Borovnice Umito nebo je bilo globoko, da se je v njem izgubljal pogled. Gore, oprane od dežja, je pobarvalo večerno sonce, da so živo go* rele, in zrak je 'bil gost in: dober kakor pravkar pomolzeno mleko. Sedela sta na vlažni klopi kraj smrekovega gozdiča, od koder je vel čuden vonj po zemlji, smoli in trhlem lesu. Bila sta sama. Mo* gočno bučanje potoka je pogoltnilo oddaljene glasove deklet in fant= tov, ki so odhajali z jase preko lesenega, bobnečega mostu. Raztr* gano žuborenje narasle vode jima je polnilo glavo. On je gledal njene oči, ki so se zastrmele v deročo vodo. V ve* liki črni zenici, ki sta divje in toplo strmeli v potok kakor v skriv* nostnem pogovoru, je skrival svoje misli. V njih je pral svojo dušo: bile so vzrok njegovih drobnih spoznanj, iluzij in novega hrepe* nenja. Z levo peto se je uprl v klop, na kateri je sedel. Molče si je gladil koleno in ga približal obrazu. Ona je legla k njemu na klop in naslonila glavo na njegovo golo nogo. Gledal jo je zleknjeno na klopi, a ona se ni zmenila zanj. Zanjo je bilo naravno, uleči se tako, kakor se je ulegla. Položil je roko na malo razkuštrano glavo in prsti, še črni od borovnic, so se boječe igrali z njenimi črnimi, kratko ostriženimi lasmi. Ko se je otroško lenobno zganila in mu ponudila svoje razo* rane lase na tilniku, mu je nosnice napolnil poseben duh polti in mokrih tal. Nekaj divjega in primitivnega je bilo v tej mešanici, kar mu je meglilo razum. Zaril je temnomodre prste še globlje v njeno frizuro in jo rahljal, tako kot je v gozdu smukal sladke ja* gode, da jih je imel vedno polno pest. Gladki lasje so mu prijetno božali koleno, in Hijeno vzvalo* vano telo je mirno počivalo ob njem. Njune misli so bile zverižene, kot bi jih spajal električni tok. »Marija!« jo je poklical razigrano, skoraj neslišno in z usti lovil njene lase. Ko je okrenila glavo in ga pogledala, ji je s suhimi ustnicami pogladil lice. Otroško hudoben nasmeh se je lesketal v njenih očeh ini nagajivo se je našobila. Njena usta in zobje so bili črni, kot bi na njih mečkal borovnice. »Ti si veliko drzneš!« je dejala in ga vprašujoče pogledala. On se ni bal: kakor da ni prvič. Od smrek je zavel duh po smoli in lesu, ki jima je bil domač. Slišala sta glasove kolegov, ki so se zakasnili v gozdu pri borovnb cah. »Boš napisal pesem o meni?« je nenadoma nedolžno vprašala. Pogledal jo je presenečen. S prstoma ji je stisnil nosek, nato je kazalec položil na svoje zaokrožene ustnice. »Pst!« je rekel. Ona se je čudila in ga ni razumela. beneskinov Iz ciklusa: Lovska lorba pripoveduje Pogumna srna Le malo je tako plašljive, lahko bi rekli tudi sramežljive divjadi, kakor je srna. In vendar so tudi v njenem življenju trenutki, ob katerih celo ona pozablja na svojo prirojeno plahost. To pa se zgodi, kadar je v. nevarnosti njen zarod in ga je treba z materinsko ljubeznijo braniti pred sovražniki in zalezovalci. Dva moja osebna doživljaja lepo potrjujeta srnjo srčnost. V začetku junije sem v zgodnji jutranji uri stal pod notranjskim Vinj im vrhom in nestrpno čakal, da se kje prikaže srnjak, kateremu smo vsi trije člani naše zelene bratovščine stregli po življenju. Srnjak, ki smo ga obsodili na smrt, je bil že precej v letih in, ,se je kot samotar rad zaganjal v družine srn, jih lovil in razganjal. Poleg tega je bil velik pretepač in je marsikaterega1 mlajšega tekmeca s svojimi orjaškimi rogovi tako obdelal, da si ni več opomogel in je shiral. Samotarja pa tega jutra ni hotelo biti od nikoder. Zato pa je zbujal mojo pozornost krepak lisjak in me tako pritegnil, da sem skoraj pozabil na zalaz. Takrat sem prvič v življenj«' opazoval, kako se lisjak vede pri mišjem lovu. Stisnil sem se ob deblo košate bukve in se sijajno zabaval. Ob vsakem nasko- ku ne poljsko miško je lisjak zbližal prve in zadnje skoke, napel krake kot spiralno pero in se v naslednjem trenutku pognal na miško. Večkrat je zgrešil, a se nato prihulil in potrpežljivo čakal, da se bo miš ponovno pokazala. Tako se mi je zdelo, da je pozobal že kar pol ducata mišje zalege. Ce bi me gospodinje iz Dob-ca opazovale, bi seveda ne manjkalo godrnjanja, zakaj neki lisjaka ne poderem, saj so se , mi že večkrat potožile, kako pridno obiskuje kokošnjake v vasici. Lisjak po zakonu ni zaščitena divjad. Streljajo ,ga lahko vse leto. Vendar je bila pri nas navada, da smo streljali lisice samo v času, ko so bile oblečene v zimski kožuh. Ko sem tako z največjim zanimanjem sledil lisjakovim akrobacijam, je prišla iz goščave nedaleč od mojega, stojišča postavna srna z ljubkim mladičem. Po temnem hrbtu je mladiček imel še značilne lise, ki so pričale, da. je šele nekaj dni na svetu. Svoje še hudo nerodne skoke je mladiček prestavljal negotovo. Srna se je ustavila, napela uhlje in smrček in se ozirala na vse strani. Ker je velo od srne proti meni, me ni zaduhala. Cez nekaj trenutkov je pričela hlastati po cve- toči divji detelji in tudi mladička spodbujala k posnemanju. Tedaj pa ,se je srna nenadoma vznemirila: opazila je lisjaka pri lovu. Z naglimi skoki je odbrzela naravnost proti njemu, .ki je -bil nič hudega, sluteč ves zatopljen v strastni lov na miši. Hipoma pa je tudi lisjak opazil drvečo srno. V visoki travi se je 'kot mačka potuhnil k tlom. Srne pa to ni motilo. Kot furija se je pognala (naravnost nadenj, in ko se le ni hotel umakniti, ga je zače'a obdelovati s skoki in skakati po njem kot po bobnu. Lisjak je zalajal, kazal ostre zobe, nato pa jo je na vrat, na nos ucvrl v goščavo. Srna je še nekoliko postala, nato pa se je počasi vrnila i mladiču. Pri tem se je skrbno ozirala, ali se ni morda lisjak premislil in se vrinil, oziroma ali ne zalezuje mladiča v travi. Posebno zanimivo pa se je med materino odsotnostjo vedel mladic. Ze ob prvih materinih naskokih na lisjakov hrbet se je preplašeno oziral okrog sebe, nato pa se nenadoma vrgel na tla in se ves zvil v. klobčič. Nepremično je čepel v visoki travi in prav -nič ga ni mučila radovednost, kaj počenja mati. Ko se je srna spet pojavila, je rahlo vzdignil glavico, poškilil previdno na vse strani, nato pa se srečno skobacal na negotove skoke. Srni pa se ni približal, temveč je počakal, da se je vrnila na isto mesto, kjer iga je pred inekaj minutami pustila. Ko se mu je približala, ga je najprej vsega oblizala in mu verjetno s tem vlila nove,ga poguma. Nato pa ga je še podojila. Prizor ki sem mu bil priča tisto jutro, me je tako prevzel, da. sem popolnoma pozabil na srnjaka motarja. Srna z mladičem se ie kmalu zatem umaknila v goščavo. Jaz pa sem še vedno stal ves zamaknjen in premišljeval o skrivnostnih zakonih matere »narave. Iz premišljevanja ,me je .zbudil pogled po goličavi, ki se je dvigala nekaj sto metrov proč od mojega stojišča. Ob robu goličave, ki je mejila na razredčen gozd. sta se pasli dve srni. Komaj dobrih petdeset metrov od njiju je peljala gozdna pot in po njej sem iz daljave zaslišal prihajanje težkega voza. Voznik se je po težavni poti na vse preitege drl nad voličema. Srni sta pogle- dali, od kod prihaja trušč, a se za.nj nista zmenili. Pasli sta se nadvse brezskrbno, kot da bi vladal najpopolnejši mir. Prvi sončni žarki so razsvetlili rdeče obzorje za obema srnama, voz pa se je pre-kucaval po kameniti poti. Srni sta obstali in radovedno občudovali begunskega voznika, ki se. je strahovito jezil na oba vola. Sele ko se je direndaj popolnoma izgubil v gozdu, sta se počasi potegnili v goščavo. Nekaj dni zatem sva z lovskim tovarišem, pokojnim Brankom, v zgodnji jutranji uri splezala: vsak na svojo češnjo in tako obvladala njivo, posejano s prosom, r.a katero so zahajali divji prašiči in jo je rada obiskovala tudi jelenjad. Gosti pa so tisto jutro izostali, zato sva se bolj iz dolgočasja kot poželenja lotila kislih drobnic. Ker so bili sadeži na moji češnji bolj zreli kot na osojni Brankovi, se je Branko preselil k meni. Od hiš sva bila oddaljena ko-maj dobrih 300 metrov. S češnje sva opazila, kako je iz bližnje gošč ve švignila srna. Pred seboj pa je gnala precej oguljen' staro lisico. Drvila jo je čez obširno sosednjo njivo krompirja. Tako sva srno in lisico lahko opazovala, dokler živali nista izginili v najini proseni njivi. Precej časa sva nepremično čakala, od kod se bosta zopet prikazali obe živali. Poteklo je kakih deset minut, o srni in lisici pa ni bilo ne duha ne sluha več. Ze sva se odločila, da se spustiva s češnje in poskušava ugotoviti, zakaj je srna tako odločno podila lisico, ko se je ob robu njive neslišno pojavil naš lovski čuvaj Sever. Pomignil nama je, naj se mu previdno približava. Ubogala sva, kolikor sva pač mogla, in se izogibala vsakega šuma. Seveda je trajalo nekaj časa, da sva. končno prišla do njega. Po Severjevem povelju smo se vsi trije sklonili pod košato bukev. Z Brankom sva začudeno gledala v Severja, ki si' je trdovratno križal ustnice in košate ibrke s pokončnim kazalcem in nama zapovedoval popoln molk. Zopet je trajalo nekaj dolgih minut. A tedaj je iz prosa, prav .zraven češnje, ki sva jo komaj zapustila, prišel mladiček. Tudi ta, je bil še ves lisast po hrbtu. Prestrašen, osamljen in brez pomoči jo je ubiral naravnost proti nam. Branku se je taiko zelo približal, da mu je s pred- njimi skoki stopil na čevelj. Branko bi ga prav lahlko pobožal po hrbtu — in kakor nama je kasneje pripovedoval, bi veliko dal, da bi. si segrel dlan na srnjač-kovem hrbtu -— vendar se je odločno pre-m gal, ker je vedel, da- bi srna zapustila svojega mladiča, če bi ta dišal po člo- veku. To je ibil morda najlepši trenutek v vsem mojem dolgoletnem lovskem življenju. Srnjaček je čez nekaj trenutkov zopet izginil v proso. Čakali smo še četrt ure, nato pa odšli v veselem razgovoru v kočo na zasluženi zajtrk. Sever nama je pripovedoval, kako je nedaleč od svoje hiše opazil srno s sr-njačkom, ki se je pasla na .detelji Ne bi se ustavljal, ker je bil takim prizorom priča skoraj sleherno jutro. Ko se je namenil, da nadaljuje pot. se je ozrl proti vasi in videl, kako je u. dvorišča njegovega soseda švignila lisica. Tudi ta prizor toi ga ne zadrževal, če ne bi opaizil, da se je lisica napotile naravnost proti srni in srnjačku. Puške ni imel s seboj, ker je visela v lovski koči. Zato pa je izdrl fižolovko, da bi po potrebi kresnil lisico po glavi, če bi se. lotila srnjačka. Njegova pomoč pa je bila nepotrebna. Ko je namreč srna zapazila lisico, se je z vso jezo vrgla proti nji in jo pognala MAVHINJE Kakor upanje zelena polja, siv zvonik, vse polno ograd. Roko daj mi v to pomlad, tu doma je dobra, volja. Moli sad njivo, skloni glavo. Seme, ki očka ga je sejal, kali in cvete — on je to znal. Nikar nrj ne bo ti hudo! Kot zadišala, bi sladka reseda v pomlad pobožno zapoj: očka bo slišal, vesel bo s teboj, da večno se sliši tu naša beseda. NEVA RUDOLF v beg. Nato se je vrinila k mladiču. Lisica pa še ni dala miru. Vsa skrivenčena in prihuljena se je. bližala .z druge strani. Pa jo je srna hitro dobila, v nos, se pognala za njo in 'o gonila po vsej krompirjevi njivi, kar sva Branko in jaz videla na lastne oči. 'Nikoli bi si ne mislil, da je v plašljivi srni toliko materinskega poguma. IVAN RUDOLF KULTURNI UTRINKI Levstik po sedemdesetih letih Sedemdeset let po njegovi smrti (16. nov. 1887) Frana Levstika natanko poznamo kot človeka in javnega delavca. Dobo in razmere v katerih je živel in se udejstvoval, so naši literarni in kulturni zgodovinarji do podrobnosti preučili. Najdaljši naš pripovedni tekst, Slodnjakov »Pogine naj pes!«, je življenjepisni roman o Levstiku. Ta mož pa ni bil le vogelni kamen v razvoju slovenske kulture, temveč nam s svojim zgledom še vedno veliko pomeni. Levstik stoji pred nami kot osebnost,, kakršnih imamo malo: pred njim Prešeren, za njim Cankar (da se omejimo samo na književnost). Bil je dovolj pogumen, da se je uprl svoji dobi, njeni počasni miselnosti, ozkosrčnosti, bojazljivosti in koristolovstvu. Bil je neuklonljiv upornik in bojevnik zoper laž in potvaro, oster sodnik sebi in drugim: konservativnim Slovencem, Nemcem in nemškutarjem. Značilno za njegovo življenje je bilo otepanje z revščino. Najlepša leta je prebil kot kruhoborec na Dunaju, na gradu Turnu pod Litijo, na gradu Kalcu v Senožečah, v Trstu, v raznih kratkih zaposlitvah v Ljubljani. Ko je dobil stalno službo knjižničarja, star 41 let, je bil telesno in zlasti duševno že tako zbit, da je zadnjih 15 let preživel nekako v senci, vse grenak, trpeč in odljuden. Za Levstikovo duševnost je posebno značilen razkol med čustvenim in umskim izživljanjem. Ta razkol mu je jemal tvorno moč: razdvajal ga je v umetnika in znanstvenika. Kot umetnik nam je dal knjigo »Pes- mi«, nato pa še dva venca ljubezenske lirike: »Tonine pesmi« in »Franjine pesmi«. V starih letih je spisal pesmi za otroke. Z njegovim imenom neločljivo povezana je tudi naša klasična povest »Martin Krpan«. V »Popotovanju od Litije do Čateža«, v tem navidez potopisu, je pred mlade slovenske pisce razgrnil literarni program: o čem pisati (o sodobnem in minulem domačem življenju) in kako pisati (upodabljati resničnega človeka in se izražati v nepopačenem, klenem jeziku našega kmeta). Brez Levstika ne bi imeli Jurčiča. Levstik - znanstvenik se je udejstvoval na mnogih področjih. Prvi je vrgel v našo zaspanost zahtevo po kritiki (v jezikoslovnem spisu »Napake slovenskega pisanja«). »Ce med nami kdo kakšnega slepca ali belouško ubije, pa že ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi.« Literarni kritiki je posvetil mnogo svojega časa. V čast mu je zlasti ocena Jurčičevega »Desetega brata«. Bistroumen, učen in oster, je bil tej znanstveni panogi docela kos. Ni se pa omejeval zgolj na književnost, predmet njegove kritike je bilo vse slovensko javno življenje; zavedal se je. da brez kritike ni napredka. Z njo je pomagal času-vetiu, ki »pleve razpihava in le zrno pušča«. A kot političnega kritika ga je čakal najtrši boj, čakala ga je najgrenkejša kupa trpljenja. (»Mogočni svetec, grmeči Elija, lej, zvezane imam jaz roke!«) Ta boj mu je vzel nemalo časa in živcev. Povsem razumemo njegov vzklik: »Jaz bi morda mnogo več storil, ako bi se mi ne bilo vedno boriti.« Levstik je bil učenec tistodobnega mladega nacionalnega evropskega gibanja, ki je zedinilo Italijo in Nemčijo ter se bojevalo za narodno svobodo Poljske in Srbije. Bil je velik svobodoljub in ideološki steber »mladoslovenstva«. ki se je potegovalo za svobodo misli, besede in tiska ter se borilo za najpopolnejšo demokracijo. V političnem življenju je bil glasnik demokratičnega dialoga, ki mora biti svoboden in pošten. Te svoje nazore je izpovedoval v premnogih nepodpisanih člankih in dopisih, v polemikah in feljtonih v obeh radikalno slovenskih listih »Napreju« in »Slovenskem narodu«. Levstik je služil resnici in ni poznal kompromisa. Zato je bil notranje svoboden, cel in močan; zato je njegovo delo tudi rodilo trajne sadove. V njegovem vedenju ni bilo ne boječnosti, ne sanjavosti, ne razmišljenosti. Njegov pogled je bil resno uprt najprej, usta so bila stisnjena, kot da jim ni do nesmiselnega, brezpomembnega smeha. »Krepko in o-dločno, moško in samosvestno je znal korakati samo Levstik«, pravi Stritar. Ni bil sicer brez vseh senčnih potez: sodobnike in prijatelje so odbijale njegova svojeglavnost, trma, zapovedoval-nost, častihlepje in trdota. A tem potezam njegovega značaja zoperstavljamo pogumni in dosledni boj za pravico, resnico in poštenje. Danes, ko se ljudje tarejo na semnju ničevosti in je med nami tako malo odločnih, na boj z družbenimi razvadami in grehi pripravljenih ljudi, nam je Levstik svetel zgled neuklonljivega borca za vse veliko, lepo. pravo in plemenito v življenju. V. BELIC1C 200-letnica rojstva Valentina Vodnika V ponedeljek, 2. februarja, je preteklo dve sto let, odkar se je rodil v Šiški pri Ljubljani Valentin Vodnik, naš prvi pesnik in vsestranski kulturni delavec. Njegovo življenje je bilo razgibano in bogato. Po dovršeni gimnaziji je stopil v frančiškanski red. kjer pa je ostal le malo časa. Ker ljubljanski škof Herberstein ni imel dovolj duhovnikov, je vzel Vodnika iz samostana in ga poslal v dušno pastirstvo. Služboval je v Sori, na Bledu, v Ribnici in v Gorjušah nad Bohinjem. Na prigovarjanje barona Zige Zoisa ga je poklical škof v Ljubljano, da se je lahko ves posvetil kulturnemu delu. Najprej je postal profesor poetike, nato strokovni učitelj za zgodovino zemljepis in italijanščino, pod Francozi pa ravnatelj gimnazije, ravnatelj obrtnih šol ter ravnatelj in nadzornik ljubljanskih osnovnih šol. Decembra 1814 so g-' Avstrijci na ukaz cesarja Franca upokojili, ker se je v dobi francoske Ilirije preveč izpostavil. Umrl je 8. februarja 1819. leta. Vodnik je bil prvi slovenski pesnik. Po prvih okornih in baročnih poskusih, ki jih je zapel v bogoslovju in priobčil v Pisanicah, je na deželi dozorel in zapel nekaj pesmi, ki so ga na mah dvignile na vrh tedanjega slovenskega Parnasa. Snov je zajemal iz objektivne resničnosti, o-bliko pa je vzel tako, da ji je tudi preprost človek takoj prisluhnil in si zlahka zapomnil poučno jedro. Opeval je slovensko zemljo in njeno preteklost, kmeta obrtnika, mestnega veseljaka, sebe, svoje delo in poklic, naravo in podobno. Se danes so znane njegove pesmi: Zadovoljni kranjec, Dramilo, Jeklenice, Ilirija oživljena, Moj spominek, Kos in brezen, Sraka in mlade, Nemški in kranjski konj itd. Vse se odlikujejo po zgoščenosti in živi nazornosti, zato so postali nekateri njegovi verzi pravi narodni pregovori. Ker je spoznal, da ima slovenski jezik dak-tilsko podobo, je najrajši uporabljal tako imenovano alpsko poskočnico. Vodnik je bil ljudski vzgojitelj. Na Zoisovo prigovarjanje je tri leta urejal in pisal Veliko Pratiko, prvi slovenski poučno zabavni koledar. Obogatil ga je s pesmimi, zemljepisnimi sestavki, računstvom z vsakdanjimi gospodarskimi in gospodinjskimi nasveti, z basnimi, ugankami in prvimi poskusi zabavno-poučne proze. Priredil je Kuharske bukve in Ba-bištvo, v katerih je vpeljal lepe slovenske izraze. Vodnik je bil prvi slovenski časnikar. Tri leta je urejeval in pisal naš prvi časnik Ljubljanske Novice. Z njim je ustvaril naš časnikarski jezik. Nekatera poročila so še danes zanimiva, zlasti Povedanje od slovenskega jezika. Vodnik je bil šolnik. Ne samo, da je bil dober profesor in vzgojitelj mladine ter njen ravnatelj, napisal je tudi pet šolskih knjig, da so mogli vpeljati slovenščino v šole. Izmed vseh je najvažnejša Pismenost ali gramatika za prve šole, naša najboljša dotedanja slovnica. V njej je odkril, da ima slovenščina šest sklonov in muzikalni naglas. Končno je bil Vodnik tudi znanstvenik. Ze kot kaplan v Gorjušah se je ukvarjal z mineralogijo, po upokojitvi z arheologijo. Po Blažu Kumerdeju je prevzel sestavljanje slovensko-nemškega slovarja; že ga je hotel dati v tisk, pa so Napoleonove vojne to preprečile. V nemščini je napisal obširno Zgodovino vojvodine Kranjske, Tržaške in Goriške grofije. Zbiral je narodne pesmi in prevajal pesmi iz grščine, latinščine in nemščine. Pomemben je tudi njegov delež pri Japljevem prevodu Svetega pisma. Vodnik je nesebično delal za svoj narod, povsod je bil prvi in nikoli ni gledal na lastno korist. Ce je vedel, da bo narodu koristil, se ni ustrašil žrtev in osebne udobnosti. V tem bi nam moral biti zlasti danes svetel vzor! Za zgled Vodnikove poezije prinašamo njegove Jeklenice. V pesmi je nazorno popisal, kako so v Zoisovi jeklarni na Javorniku kovali jeklo. Spretno vpletanje strokovnih izrazov iz železarskega področja in glasovno slikanje šumov in ropotov v tovarni je tako novo in moderno v naši poeziji, da najdemo podobne motive šele pri Zupančiču. M. J. Jeklenice Ne prašam, ne baram, kaj godci pojo; le samo to maram, da kladva teko. Cigan se prevrne, zapoje: ci-bu, od strune srebrne ni lepši glasu. Piščali debele zdaj v ješo grme, da iskre vesele nad streho lete. Pa kota že rase; mašklj se vari, se oglja napase, pod kladvo hiti. Ta tanka - ta tosta prepeva ves dan; bolj zrna je gosta, bolj mojster iskan. Srečanje z Vladimirom Levstikom Sončni 21. maj 1915. S pokojnim mladinskim pesnikom Francetom Zgurjem sva v varnem spremstvu avstrijskega orožniškega stražmojstra Klanjščka capl.a-la po ljubljanski Kolodvorski ulici. Kot petošolec idrijske realke sem takrat prvič obiskal slovensko prestolnico, takrat neprostovoljno. Po poti na Ljubljanski grad so naju srečavali sočustvujoči obrazi, pa tudi po kaka psovka gorečega avstrija-kanta. Na gradu so nama odkazali celico-samico št. 7. Cez dobre pol ure so se vrata odprla in debeluharski profos (vojaški jetničar) je porinil v celico orjaškega velikana -tak se mi je takrat vsaj dozdeval -, ki je kar bruhal kletvice iz sebe. Ko je jetničar zaklenil vrata za seboj, je prišlek potegnil iz žepa svinčnik in napisal na steno: »Vremena Kranjcem bodo se zjasnila!« Nato se je zasmejal in dejal: »Jaz sem Levstik, Vladimir Levstik, kdo pa sta vidva?« Komaj smo izustili po nekaj besed, so se vrata spet odprla in v samico je jetničar natrpal še štiri zapornike. Pri tem je opazil na steni Levstikov napis. Strahovito se je razkričal. Ko mu je Levstik vrnil nekaj krepkih, mu je zagrozil, da bo moral vso celico na svoje stroške prepleskati. Cez pol ure se je spet vrnil in ukazal Levstiku in meni, da izprazniva sod brez vrhnjega dna, ki je bil pokrit z lesenim pokrovom in je stal v kotu celice. To je bilo prvo jetničarjevo maščevanje. V spremstvu oboroženega stražnika sva nosila sod na gnojišče izven grajskih zidov. »Fant«, mi .je dejal Levstik, »tale sod naju je zbližal. Dokler bova skupaj, boš pod mojo komando! Skoda bi te bilo, če bi se izpridil«. Ko sva se vrnila, so nas odpeljali s stražo po večerjo. V rjaste vojaške posode so nam nalili po eno zajemalko redke prežganke, v čepice in klobuke pa so nam Poletje 1915. Internacijsko taborišče Mittergrabern. - 1. Vladimir Levstik; 2. Rasto Pustoslemšek; 3. Hinko Smrekar; 4. Viktor Zalar; 5. Fran 2gur; 6. dr. Ivan Lah; 7. Jovo Sosič; 8. časnikar Mann; 9. Jan Hasek; 10. Ivan Rudolf. nasuli nekaj prgišč drobtin koruznega kruha. Vse skupaj smo solidarno odložili v izpraznjen sod. To pa se je zgodilo prvič in tudi zadnjič. Ponovno nas je obiskal jetničar in spet izbral Levstika in mene. Vodil naju je na dvorišče. Tu je stal 60 metrov globok vodnjak. Vodo so dvigali v vedrih s pomočjo velikega votlega vretenastega kolesa. Kolo je bilo obito z deskami. V nekakem izseku kolesa pa je bila odprtina, skozi katero se je splazil človek v notranjost kolesa. Tudi naju je jetni-č^r nagnal v kolo. Levstik pa je bil predolg in ni mogel stati v kolesu, zato sem ostal v njem sam. S tem, da sem stopal po obodu, se je kolo obračalo in po vrvi dvigalo v vedru okrog 40 litrov vode navzgor. »Tlačenje« za dva ni bilo nič posebnega, za 16 letnega dečka pa so bili napori prehudi. Z velikim trudom sem srečno spravil na površje tri vedra vode. Levstik je vedra izpraznjeval v obsežno kad zraven kolesa. Ko je izpraznil tretje vedro, mi je dejal, da je vode dovolj. Prav v trenutku ko sem se pripravljal, da zlezem iz kolesa, je pridrvel profos in rjovel, da moram ogromno kad napolniti do vrha. To je pomenilo še najmanj deset veder vode. Levstik je ostro protestiral in celo pretil, da bo jetničarja naznanil. Ta seveda takih ugovarjanj ni bil vajen. Ves je zardel v obraz. Dolgi brki so mu kar poskakovali. Ker pa je Levstik vztrajal v svojem zgražanju, je profos potegnil iz nožnice krivo sabljo in se postavil pred odprtino kolesa: »Ce le glavo pokažeš, srbofilska uš, ti jo gladko odsečem«, je kričal. To je bilo njegovo drugo maščevanje. Moral sem torej nazaj v kolo. Koliko sem veder spravil na površje, ne vem. Spominjam se samo, da se mi je nenadoma zameglilo pred očmi in da sem se prebudil v kaznilniški ambulanti. Levstik mi je kasneje pripovedoval, da sem na sredi dviganja nenadoma omahnil, da je napolnjeno vedro obrnilo smer kolesa in zdrvelo v globočino, mene pa je kolo premetavalo, dokler se vedro ni ustavilo, ko je udarilo na vodno površino. Hudega mi ni bilo. Nekaj podplut po obrazu in bunk po telesu. Od Levstika in Zgurja so me ločili ter me poslali v večjo celico, kjer je bilo kakih štirideset zapornikov. To je bilo tretje profosovo maščevanje. Tu sem našel med drugimi: Rasta Pustoslemška, tedanjega glavnega urednika »Slovenskega naroda«, pisatelja, prof. dr. Ivana VLADIMIR LEVSTIK Laha, uradnika Kolinske tovarne, Viktorja Zalarja. Cez štiri dni so nas - kakih 800 zapornikov - zgnali skupaj na grajskem dvorišču. Razvrstili so nas po štiri in štiri v vrste in dodali vsakemu četverostopu po enega oboroženega črnovojnika. Gonili so nas po vseh najpomembnejših ljubljanskih ulicah, da bi ustrahovali zavedne Ljubljančane. Na kolodvoru sem bil spet v družbi z Zgurjem in Levstikom. Vladimir mi je stisnil desnico. Naložili so nas v živinske vagone, in vlak je od-sopihal proti taborišču smrti v Wagno na Štajerskem. Rasto Pustoslemšek, dr. Ivan Lah, Viktor Zalar in Fran Zgur so mi bili ves čas internacije skrbni očetje in odlični učitelji. Učil sem se, čistil čevlje, pospravljal slamnjače. pomival posodo in ostal človek, zato, ker je Vladimir Levstik izpolnil obljubo, da se ne bom izpridil. Razen Rasta Pustoslemška so vsi ti plemeniti ljudje že v grobu. Zadnji med njimi je na dan pred božičem 1957 odšel Vladimir Levstik. Iskrena mu hvala za vse! Ivan Rudolf Lofotski otoki (Odlomek potopisa po Skandinaviji) V Narviku smo se vkrcali na ladjo. Sonce je le s težavo prodiralo skozi meglo, ki je v teh krajih pogosta tudi poleti. Ob desetih smo se začeli pomikati iz pristanišča. Morje je bilo mirno. Sopotniki so nas radovedno ogledovali. Z navdušenjem so govorili o južnem soncu. Bili so Švedi, ki so leto poprej potovali po Italiji. Radi bi kaj več izvedeli o njihovem življenju pa smo se slabo razumeli. Opazili smo le, da se ljudje oblačijo zelo preprosto, podnebju primerno. Na potovanju nosijo moški in ženske hla- če, največ blue jeans, pulover, vetrni jopič, zraven nahrbtnik in šotor. Fant in dekle odhajata na potovanje skupaj in nihče se temu ne čudi. Par, ki smo ga spoznali, je bil namenjen na otok Rost, znan po številnih pticah, ki so podobne našim galebom, samo precej večje so. Ta vrsta ptic živi le na Lofotih in je zaščitena. Stali smo na palubi ladje, nebo se je pooblačilo, morda so bile le visoke megle. Zrak je bil hladen in vlažen. Morje je bilo sivo, v daljavi so se kazali vrhovi otokov. Imeli so obliko stožca. To so bili prvi začetki Lofotov. Bližal se je čas kosila. Lakota je bila huda; duh, ki je prihajal iz kuhinje ni obetal nič dobrega. Najprej so nam prinesli juho, ki je bila še kar užitna, imela je okus po Maggijevi kocki. Meso je bilo čudno narezano in razmetano po lepem srebrnem pladnju. Nismo vedeli, ali je kuhano, ali pečeno. Krompir kuhan v slani vodi in nezabeljen, slab grah iz konzerve in omaka čudnega okusa. To je bilo kosilo sredi poletja, ko se pri nas na trgu vse šibi od sveže zele- RIBIŠKE LADJE NA POTI njave in neskončnih vrst krasnega sadja. Na srečo smo imeli s seboj par pomaranč, ki jih uvažajo iz Kalifornije, Južne Afrike in Avstralije. To je edino sadje, ki ga na severu prodajajo meseca julija, holandski paradižniki so poleg kumar edina zelenjava. Paradižnike smo plačevali desetkrat dražje kot v Trstu. Včasih se dobi tudi solata, za nekaj listov smo v Hammerfestu plačali 500 lir. Proti jugu je izbira večja in so cene nižje. Okoli osmih smo pristali na otoku Svolvaer. Nebo se je zjasnilo, sonce je posijalo. Pokrajina je bila lepa in vesela. V pristanišču so se smehljale rdeče pobarvane lesene hiše, pred njimi so se sušile polenovke, bogastvo Lofotov. Prav-k-r so jih nekaj ujeli, jih čistili in odmetavali drobovje v morje. Galebi so se požrešno spuščali na plen in vreščali. Morje je bilo sinje modre barve, prav tako tudi nebo. Hiše so gorele v soncu, belo obro- OTOK SVOLVAER Se vse popoldne se pogled ni izpreme-nil, samo nebo se je polagoma jasnilo. Ptiči so, kot pri nas galebi, spremljali ladjo, se vozili z nami in pobirali ostanke, ki so jih iz kuhinje metali v morje. Otoki strmih, hribovitih in ostrih oblik so se množili; pravzaprav so bili to majhni otočki, sama skala temno sive barve, le tu in tam je stala ribiška koča, z nekaj trave. Kadar je megla, se ladje s težavo prerinejo skozi ostre čeri. Kapitani neprestano opazujejo radar, in ostra povelja donijo po palubi. bljena okna so se svetila. Trava je bila bujna, polna rumenega cvetja. Temperatura se celo pozimi ne zniža pod ničlo. Otoki imajo izrazito morsko podnebje, zalivski tok ne dopušča, da bi morje zamrznilo. Stokholmsko pristanišče, ki leži veliko niže, je pozimi večkrat pokrito z ledom. Prebivalci Lofotskih otokov živijo v glavnem od ribištva. Vsako zimo se na milijone trsk, polenovk, in drugih rib preseli Lofotsko morje. Največkrat jih lovijo v majhnih čolnih s kabino, kjer je komaj prostora za dva človeka. V njej kuhajo in krmarijo in kljubujejo valovom Atlantskega oceana. Ko smo si ogledovali te čolne, smo morali priznati, da so lofot-ski ribiči vredni nasledniki hrabrih Vikingov, ki so pred več kot tisoč leti prvi prišli v Severno Ameriko. Pozimi Lofoti zaživijo. Tu se zberejo ribiči iz bližnjih in daljnih krajev. Vsako jutro odpravijo na ribolov, vsak večer se vračajo z obilnim plenom, in to je pravi praznik za vse Svolvaer je največje pristanišče na Lofotih in središče trgovine z ribami. Prav iste polenovke, ki so z izpraznjenimi trebuhi in suhimi glavami brez oči, žalostno visele po sušilnicah, so podobne tistim, ki jih kupujemo pozimi v Trstu. Kraj je majhen, trgovine pa so bogato založene. Kraj nudi vtis, da ljudje dobro živijo. Po izložbah so se električni štedilniki, hladilniki, likalniki kosali z najmodernejšimi kuhinjami in kuhinjskimi pripomočki. Lepa velika trgovina se je ponašala s pohištvom za udobne dnevne sobe z velikimi naslonjači. Hiše, posebno tiste, ki so bile nekoliko oddaljene od pristanišča, so bile zidane, velike in gosposke. Sonce se je skrilo za vrhove, bližala se je polnoč. Nebo je žarelo, sonce se ni dotaknilo morja in ni zašlo, le mi ga nismo opazili. Pogled so nam zastirale gore. Ljudje so prihajali k ladji, ki je pravkar pristala. Nihče ni mislil na spanje, saj je bilo svetlo kot po dnevi. Vkrcali smo se na ladjo, ptiči so nas spremljali do konca zaliva, potem so se vrnili. Okoli enih je nebo žarelo v jutranji zarji, oranžno rdeča barva se je prelivala v najnežnejše zeleno in nebo v svetlo modro, ki je v smeri Narvika temnela. Srečavali smo ribiška naselja, hiše zgrajene med pečino in morjem. To so lesene stavbe na koleh, koli so postavljeni v plitvo morsko dno, jate ptičev so se dvigale, nekaj časa spremljale ladjo, potem se spet vračale. Ladja je pristala v Skrovi. Težka senca je padala n- hiše, ki so bile stisnjene pod velikim hribom. Voda je pljuskala pod lesenim pomolom, ob katerem je pristala naša ladja. Bilo je okoli pol dveh po noči. Vsa vas se je zbrala ob ladji. To je bil dogodek, saj se ustavlja ladja tam enkrat na teden. Z večnim dnevom pa je tako težko spati. Vijak naše ladje je dvigal ostanke ribjega drobovja, ptičj so se v jatah spuščali nad nas in so skoro zatemnili nebo. Kakih deset metrov nad morjem so prhutali in iztegovali vratove, da bi bolje uočili plen. Trgali so se za hrano. Vrgli smo jim kos v kepo zmečkanega papirja, niso se zmenili zanj. Ko se je ladja odmaknil."- od otale in ni bilo več ničesar za pod zob, so ptiči odleteli na skale bližnjega otoka in verjetno zaspali. Nebo je še žarelo, sonce se je dvigalo, že ob dveh nas je obsijalo. Otoki so postajali vse redkejši. Ljudje so se umaknili v kabine. Zadremali smo na klopeh. Narvik nas je sprejel mračen in zavit Moderna zborovska glasba Po oktobrski revoluciji je v Sovjetiji zavladal komunistični rod, ki je pometel z vsem tem, kar je bilo v zvezi s preteklostjo. Tako so vodilni krogi želeli, da bi se taka sprememba izvršila tudi na glasbenem poprišču. Zato so izdali direktive, po katerih so morali glasbeniki ustvarjati tako glasbo, ki bi bila dostopna vsakemu človeku, a po lepoti bi morala prekašati prejšnjo klasično rusko g!asbo. Na ta način bi s klasično glasbo pometli. Tako so takoj po revoluciji na ulicah in v koncertnih dvoranah bobnele bučne koračnice, ki so podžigale preprosto ljudstvo. Nato so smeli skladatelji ustvarjati izključno le po direktivah partije. Tako glasbo so imenovali agit-muzika. Imela pa je popolnoma propaganden značaj. Skladatelji so za tako glasbo prejeli visoke nagrade, čeprav so bila dela po svoji kakovosti zelo povprečna in so kaj malo poudarjala ruski značaj. Nekaj podobnega se je dogodilo v naši matični domovini takoj po vojni. Tudi tu je množica v začetku prepevala le udarne partizanske koračnice. Kmalu nato se je pojavila agit- glasba. Skladatelji so za krajše delo prejeli do 100.000 takratnih din nagrade, kar bi v lirah znašalo okrog milijon. Slovenska zborovska pesem je zašla v »nove vode«, ki niso imele prav nobene zveze s tradicijo. Pa ne samo to! Take pesmi so bile večkrat neizvedljive za množične zbore. Nič čuda torej, če so se nekateri slovenski glasbeniki dvignili in opozorili širšo javnost, da je slovenska zborovska pesem na zatonu. Zahtevali so, da jo je treba rešiti iz zatona po načelu svobodne ustvarjalnosti. Ce se ne bi tako oddaljila od osnovnih tradicij, bi najbrže slovenska zborovska glasba sedaj cvetela še bolj kakor v preteklosti. Samo s povratkom na našo domačo tradicijo, kjer je vzklilo že toliko pristnega slovenskega in samoniklega, je mogoč pravilen razvoj naše zborovske glasbe. Tako ni niti potrebno, da je napredek zborovske glasbe odvisen od moderne preobleke. Preprosti pevci bi tega gotovo ne zmogli, kakor tudi ne preprosti pevovodje. Preprost pevec si namreč želi nekega blagozvočja, tako da ga ne moremo zlepa pridobiti za zahtevnejše delo, ako ga ne znamo primerno voditi. Tak je tudi pevec onih zborov, ki so se posvetili napredni glasbi. Marsikateri resni slovenski glasbeniki se pritožujejo, da sodobna slovenska glasba ne prodre v širšo javnost. Kdor zasleduje pevske nastope domačih in gostujočih zborov, lahko primerja sporede in opaža, da vsebujejo večji del istih pesmi, ki so jih prepevali v čitalni-ški dobi. Mnogo pesmi je tudi iz dobe »Novih akordov« in iz dobe med prvo in drugo svetovno vojno. Povojnih pesmi pa najdemo le malo. V kolikor jih lahko slišimo, pa se dogaja, da jih poslušalec ne razume in ga ne ogrejejo. Zato se naši pevski zbori izogibljejo sodobnih zborovskih pesnitev. Večja dejavnost se o- Zi oljenje Od prvih dni si že kovalo me, življenje, pošiljalo skušnjav mi vsak dan več. O, streti hočeš me, saj vem, ležati bi me rado videlo na tleh! ALEKSANDER RUDOLF paža pri priredbah najrazličnejših narodnih pesmi. To pa je v mnogih primerih prirejena slovenska pesem v najrazličnejših, spačenih in s slovenskim čustvovanjem nič podobnih oblikah. Taka priredba zaleže kvečemu toliko kot pogreta jed. Dr. Franjo Delak Slovensho dobrodelno društuo Ze celo desetletje vrši Slovensko dobrodelno društvo svoje vztrajno delovanje na našem narodno - socialem poprišču Koliko darov, koliko Miklavževanj revnih šolskih otrok, počitniških kolonij in izletov, koliko lepih in vedno uspelih zabav in prireditev šteje ta res hvalevredna slovenska ustanova, ki podpira in obdaruje vso potrebno šolsko mladež, brez razlike. Bog daj, da bi v bodoče to društvo tudi vnaprej tako smotrno delovalo in vzpodbujalo naše rojake k dobrodelnosti. družilo vse sloje in ustanove našega naroda v slogi in edinstvu ter pomagalo številnim, ki so pomoči potrebni. Prof. dr. R. S. Marc preds. SDD Poživitev slovenskih akademskih klubov Z veseljem zasledujemo delovanje naših akademikov. Tako so zamejski akademiki izdali »Akademski zbornik«, za katerega ima največ zaslug Goričan Mitja Bregant. Prispevke so poslali tudi Andrej Bratuž, Marij Maver, Vijolica Fonda in Saša Rudolf. Goriški akademiki so se lani razgibali pod okriljem A. Kluba Gorica, ki ga vodi mladi profesor dr. Bratina. Tako so organizirali več projekcijskih večerov, predavanj in izletov. Tudi Tržačanom, okoli A. K. Jadrana, želimo obilo uspehov na kulturnem družabnem in narodnem poprišču, v korist tržaških akademikov. Delovanje SPM Slovenska prosvetna matica v Trstu nadaljuje tudi letos s svojimi kulturnimi večeri. Kot prvo letošnje predavanje je bilo na sporedu predavanje dr. Branka Agneletta: »Moj ' letošnji izlet po Skan- dinaviji«, katerega so spremljale prekrasne slike in kratkometražni film. V jasni in preprosti besedi nam je podal vtise izleta po severnih deželah. Nato je predaval prof. Vinko Beličič o temi »Levstik po 70 letih«. V lepi in prikupni slovenski besedi nas je povedel med »Mladoslovence«. Poleg teh predavanj je SPM priredila več filmskih večerov. Februarja pa je predaval prof. Martin Jevnikar o »200-letnici Valentina Vodnika«. 26. februarja je govoril stari priznani gospodarstvenik dr. J. Agneletto »O nemškem povojnem gospodarskem čudežu z ozirom na Evropsko skupno tržišče«. Vzbudil je veliko zanimanje in odobravanje. ---------- Filmski odsek SPM SPM je letos organizirala filmski odsek, ki je med januarskim snežnim me-težem posnel nekaj lepih filmov zasnežene tržaške okolice. Posnete filme bo prikazovala na svojih kulturnih večerih v Trstu in na podeželju. Pevsko društua Jugust Tanče" iz Nabrežine Pevski zbor »Avgust Tanče« iz Nabrežine je lansko leto imel zelo razgibano delovanje. Tako je večkrat nastopil na tržaškem radiu, na jesenskem slavju SDZ. Krona vsega dela pa je bil pevski nastop preteklo jesen v Gradcu, na povabilo pevskega zbora iz Feldkirchena. Novi knjigi Profesor Vinko Beličič je izdal zbirko novel »Dokler je dan«. Kritika je knjigo navdušeno pozdravila, saj na Tržaškem že dolgo nismo posegali po tako dovršeni in občuteni knjigi. Goriška Mohorjeva družba v Gorici pa je izdala poleg svojega tradicionelnega koledarja še vzgojno in poučno knjigo rojakinje Zore Piščančeve. Zbornik Svobodne Slovenije Svobodna Slovenija je izdala za letošnje leto skoraj 300 strani obsežen Zbornik. Zelo pomembni so prispevki v poglavju »Razprave in dokumenti« tako o sodobnih vprašanjih kot o dokumentih prejšnjih desetletij. Tudi literarni prispevki so za zamejske Slovence s tako omejenimi sredstvi in čitateljskim krogom v ponos slovenski zamejski književni ustvarjalnosti. Zbornik se naroča pri Svobodni Sloveniji, Buenos Aires. Ramon L. Falcon 4158. Nagrade Slovenske kulturne akcije Za božič 1957 so razglasili v Buenos Airesu nagrade za kulturnoznanstvena dela. Komisijo so sestavljali prof. Lojze Gerzinič, časnikar Ruda Jurčec, dr. Milan Komar, dr. Branko Rozman in pisatelj Zorko Simčič. Prve nagrade niso podelili nikomur. Drugo nagrado za delo z zgodovinskega področja je prejel p. M. Grebenc za razpravo »Itinerar sv. Bernarda«. Tretjo nagrado pa je prejela Neva Rudolfova, naša rojakinja, ki trenutno živi v Avstraliji, za zbirko »Cisto malo ljubezni«. Tudi slovenski likovni umetniki v Argentini so ob istem času razstavljali. Pokazali so 37 oljnatih slik, 63 akvarelov, tušev, barvnih študij in grafik. »Svobodna Slovenija« je o tej razstavi napisala tole: »V Argentini imamo sedaj šolan in nadarjen naraščaj, najsi so to po letih že gospodje in dame. Krog njihovih prijateljev je vedno večji in vedno znova prihajajo tujci, ki se jim čudijo.« ^Slovenski pravopis44 V Ljubljani pripravljajo novo izdajo »Slovenskega pravopisa«. Izdaja iz leta 1950 je pošla, potrebna pa so dopolnila in tudi popravila. Pri novi izdaji sodelujejo najpomembnejši slovenski jezikoslovci. 3000 oddaj Radijskega odra Radijski oder v Trstu je proslavljal pred časom častni jubilej 3000 svojih radijskih oddaj. To je bil vsekakor velik kulturni dogodek za vse Slovence v Italiji. Marljivim sodelavcem in vodstvu iskreno čestitamo! Stota premiera SNG Slovensko narodno gledališče v Trstu je pred časom uprizorilo že stoto premiero. Vodstvo gledališča je izbralo za to priložnost Cehovljevo igro »Utva«.