Zo¡a Skušek
OČETJE: PRAVICA DO NOSEČNOSTI
PSIHOSOMATSKA KUVADA
Moški ne more nositi otroka v Ircbuliu; ali nima
potem pravice, da ga nosi - kot Zeus Ateno -
vsaj v glavi?
Slovenščina, kar zadeva očetovstvo, boluje
za mutizmom, nekatere stvari kratko malo pri-
kriva, hkrati pa ji tudi manjka domišljije/ Ena
redkih aktivnih vlog, ki jo naša kultura pripi-
suje očetu, je oploditveni akt (rečemo: "nare-
dil ji je otroka"), temu pa sledi nekajmesečno,
če ne nekajletno zatišje, bolje odsotnost. Od
babice naprej, ki pomaga spraviti novorojen-
čka na svet, se otroka lotijo ženske: mati, stara
mati, vzgojiteljica v vrtcu, zdravnica-pediatrin-
ja, učiteljica. V tem ideološkem sistemu je oče
v velikanskem oklepaju, ki traja od oploditve
do otrokovega vstopa v šolo in še dlje - popol-
noma zanemarljiva kvantiteta. Ali je kaj čud-
nega, če zahodni moški na to odgovori bodisi
defenzivno z macho vedenjem, bodisi tako, da
"regredirà" v kakšno od oblik kuvade?
Zahodne, "moderne" družbe imajo vna-
prejšnjo, stereotipno idejo o očetovstvu. V
množici avtorjev, ki se ponujajo, navedimo -
ne brez razloga - Freuda. V Podganarju pravi:
"Astronom približno enako zagotovo ve, ali je
luna naseljena, kot to, kdo je njegov oče." To
je sloviti pater semper incertus est. Ta strah je
čutiti že pri Platonu, ki je v peti knjigi Re-
publike nekako institucionaliziral negotovost
očetovstva, tako da v njegovi idealni državi
"orok ne bo poznal svojega očeta, ne oče
svojega otroka". - Dogma na Zahodu je: mati
je trdna točka, o očetu pa je zmerom dvom.
Zato je potrebna cela defenzivna strategija,
zakonska in družbena, ki z vsemi družinskimi
in institucionalnimi posledicami vzpostavi in
potrdi očetovstvo nekega določenega moškega:
otrok ima navadno očetov priimek, oče mora
otroka priznati (če gre za par, ki ni poročen),
sem sodijo razne pravne obveznosti glede
vzdrževanja otrok, procedure ugotavljanja oče-
tovstva, zakoni, ki urejajo dediščino, itn.
Vse tako kaže, kot da oče, četudi je fizio-
loško opremljen s spolnimi organi, vendarle
živi svoje očetovstvo zgolj iia simbolni ravni,
mati pa, zato ker ima jajčnike in maternico,
živi fiziološko materinstvo.
Sodobni priročniki o negi in vzgoji dojen-
čkov z redkimi izjemami" kažejo precej stereo-
tipno shemo: pretirana navzočnost matere in
odsotnost očeta, ali na eni strani mati in otrok,
na drugi oče. Bližnji pogled v te priročnike po-
kaže, da obravnavajo te stereotipe v vseh fazah
pričakovanja otroka. Oče je v času nosečnosti
nezainteresiran, poglobi se v svoje delo, siten
je, seksualno frustriran, ker so mu kratene t. i.
zakonske pravice in dolžnosti, v domišljiji se
ne posveča otroku, pričakuje seveda sina itn.
itn. Poseben poudarek je na rojstvu. Ob rojst-
vu je ali odsoten (ali pa je pritisk nanj, da
Članek je del daljše študije, ki jo delno financira CEU, Research Support Scheme, Praga.
' Več o jezikovnih težavah slovenščine, kar zadeva očetovstvo, gl. v: Zoja Skušek (1993). Materna ljubezen, očetna hiša.
Časopis za kritiko znanosti XXI: 162-163.
^ Zanimivo bi bilo spremljati proces preobrazbe očetove vloge prav v priročnikih o negi dojenčkov; taki priročniki (prvi so
priročniki za babice) obstajajo v slovenskem jeziku - in so torej namenjeni najširšemu bralstvu - že od konca 18. stoletja na-
prej. Gl. npr.: Anton Makovitz (1788), Podvuzhenje sa Babize, Ljubljana; Janes Matoshek (1818), Babishtvo ali Po-
rodnizharski Vuk za Babize, Ljubljana; Bernard Pachner od Eggenstorfa (1848), Bukve sa uzJtenje porodnizharstva,
Ljubljana; dr. Alojzij Valenta (1860), Porodoslovje za babice, Ljubljana; Janez Volčič (1874), Domači zdravnik, Celovec;
Alojzij Fader (1880), Zakon in žena. Novo mesto; dr. Kočcvar (1882), Slovenska mati, Ljubljana; in potem številni drugi.
235
ZOJA SKUŠEK
mora biti navzoč, hudo močan, tako da spet
nima dosti besede pri tem), po otrokovem pri-
hodu iz porodnišnice domov je nesrečen,
okoren in zato ga je treba seveda ločiti od do-
jenčka. Te stereotipe nič kaj duhovito goji tudi
filmska industrija (pocukrani Trije možje in
zibka in nadaljevanka, kjer oče ostane vdovec s
tremi hčerami in ima zato dva prijatelja, da mu
pomagata - vsi skupaj pa stanujejo v eni naj-
bolj prestižnih in najdražjih hiš v San Francis-
cu). Dojenčki se očetom gnusijo, očetje so
okorni, nespretni, nimajo tistega slovitega
materinskega potrpljenja, in predvsem nimajo
tistega materinskega čuta, ki ga naša kultura
tako neizprosno pripisuje samo ženskam.
Moški so sami otroci in zato si otrok pravza-
prav ne želijo, sploh pa ne tako kot ženske.
Očetovstvo je tabu, tako kot je bila tabu še
pred kratkim spolnost ali kot je tabu še zmer-
om smrt. Pregled bibliografije na temo oče-
tovstva kaže, da očetovstvo v modernih
družbah sodi k patologiji ali k simbolnim zade-
vam (pravo). Pri očetovstvu gre za zanikanje,
za zanikanje pravice cele družbe, ki potem
vpliva na vedenje potencialnih ali realnih oče-
tov. Avtorji, ki se ukvarjajo s psihosomatskimi
reakcijami, povezanimi s stanjem prihodnjega
očetovstva - razne oblike kuvade - poročajo o
tem, da prihodnji očetje teh pojavov sploh ne
povezujejo z očetovstvom, kot da ta tip fantaz-
matike v naši kulturi sploh nima državljanske
pravice. Angleški psihiater W. И. Trethovvan,^
ki se ukvarja s sodobno kuvado, ugotavlja, da
je prav to, da prihodnji očetje zanikajo poveza-
vo med simptomi anksioznosti in motivom teh
simptomov, da je očitno ključ za razumevanje
problema prav to zanikanje temeljnega vzroka
za anksioznost.
Danes je kulturno sprejeto, da je nosečni-
cam zjutraj slabo, in celo medicinska ideologija
je te simptome sprejela med t. i. normalne
znake nosečnosti (antropologi poročajo o dru-
žbah, kjer ženske ne poznajo jutranje slabosti).
Ali bodo znamenja moške kuvade čez 20, 30
let sprejeta kot normalno stanje prihodnjih
očetov?
In vendar so kulture - tudi naša bi bila
lahko med njimi -, ki privilegirajo druge stvari
in poudarjajo druge momente, ki zadevajo
očete. Če poznamo te druge modele vedenja,
vidimo, koliko ideje, ki smo jih sprejeh, za-
megljujejo neko resničnejšo ali, če hočete,
"pravičnejšo" podobo naše stvarnosti.
Še nekaj besed o kuvadi: tradicionalne
družbe in antropologi poznajo ritualno kuva-
do, psihiatri ali psihologi zahodne civilizacije
pa govorijo o psihosomatski kuvadi: o psihoso-
matskih fenomenih, povezanih z očetovstvom,
značilnih za moške v zahodnih industrijskih
družbah.^
Angleška avtorja Trethowan in Gonion^ sta
delala raziskavo, podobno tisti, o kateri po-
roča G. Delaisi de Perseval, vendar je zajela
veliko večjo vzorec moških: imela sta 327 so-
progov, katerih žene so bile noseče, in primer-
jalno skupino 221 moških, katerih žene niso
bile noseče. Rezultati so bili podobni: število
bodočih očetov, ki so kazali simptome, je
signifikantno višje kot v kontrolni skupini. Te
simptomi so se skoncentrirali v 3 obdobja: tre-
tji mesec nosečnosti, deveti mesec nosečnosti
in porod. Za kakšne simptome gre (po
vrstnem redu pogostosti): izguba apetita, zo-
bobol, slabost in bruhanje, bolečine v križu.
Ugotovili so, da 11% bodočih očetov kaže
simptome kuvade. Še ena študija, ki se je uk-
varjala s tem in je zajela samo očete, ki so
pričakovali prvega otroka, je ugotovila, da
50% moških, ki bodo prvič očetje, kaže simp-
tome kuvade.
Izsledke številnih študij, ki se zlasti v Angli-
ji in Ameriki ukvarjajo s simptomi kuvade (pri
raziskavah gre navadno za zelo velike in po-
membne vzorce), lahko povzamemo takole: 1.
Kuvada v naši družbi obstaja. Gre za "normal-
no" simptomatiko. 2. Študije kažejo, da je bolj
pogosta in bolj intenzivna pri očetih, ki
pričakujejo prvega otroka. 3. Četudi je pogos-
ta, jo zanikajo tako očetje kot družba v celoti.
Ali je realno misliti, da bodo ti simptomi -
' Referenco gl. infra.
^ O tej problematiki gl. delo Geneviève Deiai.si de Parseval (1981), La part de pere. Pariz: Seuil. Avtorica navaja raziskavo
Psihopatološki vidiki očetovstva, ki so jo delali 1965. v Franciji in je zajela vzorec 50 t. i. normalnih moških, katerih žene so
bile noseče; 22 med njimi jih je obiskovalo pripravljalne tečaje za porod in nego dojenčka, 28 pa ne. Ugotovili so, da so so-
matske simptome kazali moški, ki niso sodelovali pri pripravah na porod.
' W. N. Trethowanm in M. F. Gonion (1965), "The couvade syndrome". British Journal of Psychiatry III: 57-66.
236
OČETJE: PRAVICA DO NOSEČNOSTI i
tako kot slabost in bruhanje nosečnic - kmalu
postali medicinsko in družbeni priznani simp-
tomi nosečih moških, moških, ki pričakujejo
otroka? Dotlej pa bo treba v slovenščini še iz-
najti besedo za to moško stanje.
Poleg teh, t. i. normalnih psihosomatskih
reakcij na pričakovanje otroka pa psihiatrija
govori tudi o "psihozah" očetovstva.
V Ameriki je psihiatrija že v tridesetih letih
opozorila na nekaj, kar so imenovali popo-
rodne psihoze očetov. Uvrstili so jih med para-
noidne manifestacije. Odtlej so se vrstile
raziskave, ki so ugotavljale, da je resnih psiho-
tičnih reakcij očetov na stanje pričakovanja
otroka veliko več, kot smo pripravljeni misliti
in verjeti. Večino psihotičnih reakcij očetov je
psihiatrija uvrstila v register dclirantnih para-
noidnih stanj. Pomembno število med temi pa-
cienti so očetje, ki pričakujejo prvega otroka.
Psihiatrija potemtakem ugotavlja, da se
očetovstvo živi v telesnih težavah (bruhanje,
glavobol itn.), v delirantnih konstrukcijah (pa-
ranoja), in v "posebnem vedenju", ki sega od
banalnega do čisto nesmiselnega. Američani
temu pravijo acting bodočih očetov. Vse kaže,
da obstajajo štirje poli, okoli katerih se krista-
lizirajo očetovska udejstvovanja, actings. Naj-
prej trije, ki jih Američani imenujejo trije F -
fight, flight, fear, bojevitost, beg, strah.
V register fight uvrščajo tudi zelo pogoste
avtomobilske nesreče, ki jim sledijo pretepi z
voznikom drugega avtomobila, pretirano fi-
zično aktivnost v času nosečnosti in po porodu,
alkoholizem, prepire in agresivno vedenje med
porodom do bolnišničnega osebja, grobost do
družine, lastne aH ženine.
Drugi tip očetovskega udejstvovanja sodi k
flight, begu. Sem so uvrstih očete, ki se vržejo v
delo, ki imajo nenadoma veliko službenih, pa
tudi zasebnih potovanj. Menjujejo službe, se
vračajo na univerzo, preselijo se ali celo
izginejo. Veliko avtorjev opozarja na to, da
številni moški med ženino nosečnostjo za raz-
lično dolgo zapustijo družino. Ni tako majhno
število moških, ki med ženino nosečnostjo
odidejo za zmerom, raziskovalci pa tudi op-
ozarjajo na vehko število ločitev v prvih 6
mesecih po porodu. Veliko očetov "beži" v bo-
lezen in so v času poroda ali po njem hospitali-
zirani, poročajo pa tudi o zvišanem odstotku
samomorov in poskusov samomora.
V tretji register uvrščajo fears, strahove,
vendar jih imajo za t. i. normalne nevrotične
reakcije.
Zadnji, a ne nepomemben register je spol-
na aktivnost. Avtorji opozarjajo na statistično
pogostost tega, čemur pravijo "deviantno spol-
no vedenje" pri bodočih očetih. Omenjajo: ek-
shibicionizem, pedofilijo, posilstvo, incest,
homoseksualizem, transvestizem, obscena pis-
ma in telefonske klice, javno masturbiranje.
Število moških, ki se prvič udejstvujejo na ta
način, je statistično pomembno višje v skupini
nosečih moških. Avtorji tudi navajajo, da se ta
tip udejstvovanja kaže v zadnjih 4 mesecih
nosečnosti.^
Področje, ki ga naša kultura tako ekskluziv-
no pripisuje in predpisuje ženskam, ko dela
enačaj med starševstvom in materinstvom, po-
temtakem ni enoznačno. Obstajajo kulture, ki
jim vse preveč radi rečemo "primitivne" ali
"tradicionalne", ki na zelo različne načine ri-
tualno reguHrajo očetovski del pričakovanja
otroka, in celo naša kultura, ki je ta del pot-
lačila, pozna simptome, skoz katere se tako ali
drugače - tudi na "patološki" način - kaže oče-
tov delež.
' Na drugi strani pa so tudi raziskave, ki poročajo o tem, da je pomemben odstotek moških, ki med ženino nosečnostjo, še
zlasti pa potem, ko se začne otrok v trebuhu premikati, prenehajo vsako spolno aktivnost. Tematika abstinence ima v zgo-
dovini seksualnosti že dolg staž. Pri tem je imela nemajhno vlogo Cerkev, z razmahom naravoslovnih znanosti, zlasti fiziolo-
gije in potem medicine, je Cerkev počasi zgubljala primat v teh zadevah.
O občevanju ali neobčevanju med nosečnostjo obstaja tudi bogat antropološki material. Obstajajo kulture, kjer je obče-
vanje med nosečnostjo popolnoma prepovedano, ker menijo, da škoduje otroku, in druge, kjer mora ženska občevati čim
večkrat in s čim večjim številom moških, ker verjamejo, da je sperma otrokova hrana: otrok bo večji in krepkejši, če bo dobil
več hrane.
237