List 9. Meso, kot živež človešk, kakšno mora biti, da je zdravo in dobro? Govor dr. L. Corvini-ta v zboru railaneškem. v Človek je zdrav, če ima dovolj živeža, in če je živež dober in zdrav. Med vsem živežem je pa tisti najboljši in najzdravejši, ki ga dobivamo od živine, ker se nam lahko preoberne v kri in meso. Nobena druga hrana ga ne more popolnoma nadomestiti in nam ne da toliko moči kot živinsko meso. Da se tedaj živinoreja pomnoži, in da se čuje nad prodajo mesa, ste gotovo dve važne reči: perva je v zvezi z umnim obdelovanjem zemlje, z vpeljevanjem boljših živinskih plemen, z umnim pitanjem in z umnim kmetijstvom sploh; za druge reči mora pa zdravstvena policija skerbeti, da se dobro meso prodaja, ne pa od bolne ali celo od cerk-njene živine na prodaj seče. ----- 66 ----- Meso pa utegne zastran mnogoterih lastnost človeku škodljivo biti, če se namreč živini poklada napačna klaja, če je od bolne živine, ali če je bilo tudi zdravo, se je pa v slabih shrambah spridilo ali pa po nepravi kuhi ali slabem pečenji tako pohabilo, da je bolj škodljivo kakor koristno. Natanko določiti: kdaj pričenja meso človeškemu zdravji škodljivo biti, ali sirovo ali kakorkoli si bodi za jed napravljeno, pa ni tako lahko kakor marsikdo misli, akoravno skušnje o tem marsikaj uče. Znamenja, iz kterih se da spoznati: ali je meso od zdravega živinčeta ali bolnega, se dajo najgotoviše določiti iz pregleda vsega živinskega droba, če ni včasih že posebno huda bolezen spremenila vseh delov tako, da se da bolezen že v posamnih delih živinčeta viditi. Znamenja, ktere dokazujejo, da je meso zdravo, so sploh te le: Ce meso ošlatuješ ali narežeš, ne sme biti premehko; mora biti lepo rudeče, barve kakor je lastna različnim živinskim plemenom, in tudi živini lastnega mesnega duha; dostojno mora biti z mašobo prepeto; mašoba mora čversta in bela biti; če je mašoba včasih nekako rumenkasta, ne misli vselej, da je to znamenje bolne živinice; barva ta izhaja včasih od starosti in klaje, s kakoršnoseje živina pitala. Le po drugih krajih ne sme biti rumena barva. Zdravo meso daje vselej tudi okusno in dobrodišečo juho. Premembe, ktere dobi meso po zraku, so lahko poznati. Po vlažnem (mokrotnem) zraku je meso ohlapno in vlažno tako, da se da težko okusiti; barve je blede in ostane tako dokler se popolnoma ne spridi. Meso pa, ki se nalaš na dež postavi, dobi kmalo gnjiloben duh. Ce se tako meso spravi, dobi ostudno barvo, se pri kuhi vse razkuha, in ostane vedno mehko in je brez okusa. Poletna soparca, posebno pred hudim vremenom, in gorke sape škodujejo največkrat telečjemu mesu; in čeravno tako vreme mesu odrašene živine toliko ne škoduje, vendar le juha ni tako mastna in okusna, kakor bi bila sicer bila. v Ce meso zmerzne, je terdo, in kadar se reže, solze iz njega kapljice neke posebne blede tekočine; zmerznjeno meso se počasi kuha in iz njega vedno mokrota hlapi, ostane vedno rudeče ali se sveti nekako zelenkasto; je brez slasti in želodec ga težko prekuha. V vročini poleti postane meso kmali čem o in se spridi pred ali pozneje, kakor je živinče, od kterega je, in pa klaja, s ktero se je pitalo. Znamenja, iz kterih se zve, za kak osno boleznijo je živinče poginilo, se dajo le spoznati, če se celo živinče natanko pregleda; iz samega mesa se ne more nikoli spoznati. Kdor hoče spoznati, kakošnega plemena je meso, mora res prav skušen mož biti. Ce se mora več mesa s kostmi vred pregledati, tako so že kosti same na sebi volovske debelje kakor kravje; sklepne jabelka so ravno tako tudi debelje; nahajajo se pri dimljah znamenja spolovil; meso je rudečeje, o kuhi se njegova podoba nič ne spremeni, juha je rumenkasta in ima močen mesen duh: krava je memo vola šibkejih kosti, križ nje je bolj udert, trebuh pri lakotnicah bolj ven stoji, vime je s piskričasto tkanino prepeto, meso je bledejše od volovskega, nitke nje tanjše in menj uporne , juha je tamnejše barve in manj okusna. Konjsko meso je bolj rudeče, mast je rumenkasta in tekoča. S v i n i n a se najložeje od druzega mesa razloči, da je take bele farbe kakor biserna matica in pa po slanini (špehu), s ktero je več ali menj preprežena, potem namreč kakor je prešič bolj ali menj spitan. Od telet, ki so po 15—20 dni stare, je meso bledo in vodenčnato, kosti gobaste, sklepne jabelka so s kervjo zalite in se dajo lahko od cevnih delov ločiti. Od tacih pa, ki so že po 6 do 8 tednov stare, ni meso vodenčnato, ampak belo, tolsto, kosti terdneje in deli verh členkov svinčene barve. Po goljufu in umetno napravljeno teletnino, ki se večkrat za dobro meso prodaja, zamorejo pa le skušeni mesarji spoznati. Kar se tiče škodljivosti mesa od razne živine, ki je bila res bolna, ni do zdaj še popolnoma dokazana. Okoli-šine, po kterih postane meso premalo tečno, ali je ognjusno ali pa naravnost človeškemu zdravju škodljivo, so po skušnjah dohtarja C. naslednje: 1. Čeravno živina ni bolna , nima meso dobrega okusa in ni tečno, če se takrat zakolje, kadar gre po plemenu, kader je breja, kader se o br a vi, če ni godna, če je živinče premlado ali prestaro, če ni rezano bilo, zato je tudi bikovo meso slabeje od volovskega. 2. Ce se mu slabo streže, in premalo piče po-klada, v slabem hlevu derži; če se prehudo vprega, nesnažno in v blatu pusti in preveč shujšati da. 3. Ce se meso v slabih krajih hrani, če se ga merčesi podstopijo, če nagnjije ali pa zmerzne. 4. Ce se rneso ni prav presušilo in prekadilo, nas o lilo in v klobase podelalo. 5. Ce je živinče naglo m a poginilo, se zadavilo, utonilo i. t. d. v 6. Ce se je živinčetu po naključbi ali pa nalaš po raznih lekih, ali po klaji z a vdal o; ali ga je pa kaka žival pičila, da je poginilo. 7. Ce je živinče poginilo po nagli ali po dolgi bolezni. cKonec si.) List 10. Meso, kot živež človešk, kakšno mora biti, da je zdravo in dobro? Govor dr. L. Corvini-ta v zboru milaneškem. (Konec.) Tudi nasoljeno in prekajeno meso je večkrat sprideno. Za suho meso se pa ne jemlje samo tako imenovana svinina; temuč goljufni mesarji prekajujejo in suše tudi meso od druge, dostikrat se celo bolne ali pa take živine , od ktere ljudje mesa navadno ne vživajo, ki ni lahko od navadnega svinskega spoznati, in ki se je dostikrat že po shrambi, po nasoljenji ali prekajenji tako pokvarilo, da je človeku jako jako škodljivo. Kako škodljive so klobase človeškemu zdravju, kader so že prestare ali sicer spri-dene, se že iz tega previdi, ker se v njih sčasoma nek poseben strup razvije. Gotovo je že marsikdo spridene klobase s posebno slastjo jedel, in potem zbolel, pa je mislil, da je bolezen od kaj druzega. Sprideno meso bi pač dostikrat marsiktero bolezen napravilo, če bi se ne povžilo s kruhom, ki se po navadi k mesu prigrizuje. Meso od živine, ki je za mertudom ali napenjanjem poginila, ali pa če bi se bilo živinče po kakošni v sapnik pridši reči zadavilo, ali če je utonilo, ni sicer zastran tega posebno škodljivo in pokvarjeno; vendar se mora vselej za gotovo zvediti: ali je živina res poginila zavoljo tega, tedaj se mora zavoljo mnoge gerde goljufije skerbno in natanko pregledati in preiskati, ali je za vžitek dobro ali ne. Včasih kakošna reč živini ne škodje, temveč pa ljudem, ki njeno meso jedo, dostikrat težave prizadene, in to se takrat primeri, če je živina kakošen strup po-vžila v zdravilih ali pa na paši ali kako drugač, postavimo: živega srebra, mišice in nje pripravkov, fosfora, s kterim se dostikrat perutnina za vdaja, ki tudi nji najprej škodje, kar se pa krnali poznati da iz posebnega duha, ki ga meso po fosforu dobi. Bljuvna sol se rabi večkrat za zdravilo, toda meso od tako zavdane živali jesti je že dostikrat marsikteremu človeku hudo djalo. Da bi bile kačice in mlečni ki mesu škodljivi, ne dajo nekteri veljati. Mak in druge omotice, pravijo, da niso tako nevarne: le Gaullet in Cruzel terdita, da živini gojzdni mak in pa zobnik jako škodujeta. ------ 74 ------ Po preobjedi (pasji smerti) , cmeri k i. pod lesk u, n a p e r s t k u, s m e r d 1 j i v c u, vranjem očesu , t i s o v c u, breskvenem perji, pruski kislini i. t. d. živina ali samo zboli ali pa tudi pogine, in nje meso je ostrupeno, torej je za vžitek škodljivo ! koliko mnogoverstne živinske bolezni meso pokvarijo, da je ljudem manj ali več škodljivo, nismo v stanu vselej za gotovo vediti, toliko je pa vendar le gotova resnica, da je več bolezni, ki jih človek po zavžitem škodljivem mesu naleze. V to versto štejemo naslednje živinske bolezni: Govejo kugo, čer m (vrančni prisad) v vseh podobah, steklino, pljučno kugo, koze, ikre, bolezen v gobcu in še druge. Da meso od goveje živine, ki je za kugo bolna bila, ljudem škoduje, so skušnje že v letu 1814 na Laškem dovelj razodele. Za dokaz, da vrančni prisad mesu škodje, imenuje pisatelj „Lionski časopis", kteri pripoveduje, da je zbolelo 36 oseb, ki so meso neke krave jedle, ki je bila za vrančnim prisadom bolna, od kterih jih je 12 umerio, ostale so bile pa komaj smerti rešene. Meso stekle ali saj stekline sumljive živine se mora vselej za prodaj prepovedati; od take pa, kije za pljučno kugo bolna, ni od začetka bolezni jesti škodljivo; vendar bi bilo o tem še več marljivih skušinj želeti. Od živine, ki je za kozami bolna, je meso, če je še tako nasoljeno, vedno škodljivo; take živine pa, ki je za ikrami bolna, terdi pisatelj, da kuhano meso v začetku bolezni ni škodljivo. Meso glenovih ovac in goved je blede barve, se ne da hraniti, je vodeno in se da lahko raztergati, mast je mehka in rumenkasta; kuhana juha pa gosta in brez okusa. Za-volj preobile vodene kervi je meso samo na sebi netečno in ognjusno, če je tudi nasoljeno se ne da hraniti, in je dostikrat uzrok raznih bolezin, posebno rada pa driska po njem človeka napada. Druge bolezni, čeravno ne delajo mesa za človeško življenje tako nevarnega, vendar ga ognjusijo in netečnega store, kakor na pr. griža, pohotnost ali francozi, garje in drugi razni kožni liišaji, potem vse dolgočasne bolezni, in zlo grobi turi naj so zvunanji ali notranji. Meso enako bolne živine se mora skerbno in natanko pregledati, ker se ne da na hip prepovedati, da bi se ne prodajalo. Bolezni, ktere same po sebi konjsko meso škodljivo delajo in zastran kterih morajo mesarji pri klanji te živine posebno skerb imeti, so: smerkelj, červivost, smo-lika, francozi, vročinska bolezen, vrančni prisad, steklina, razne otekline, z eno besedo, sploh vse vnetja, ki delajo posebne spremene v drobu. Pomisliti pa je sploh, pravi pisatelj, ali se meso le enkrat ali večkrat zaporedoma je. Nihče, naj je še tako izurjen in skušen mesogled, ni iz pregleda samega mesa v stanu njegovih škodljivih lastnost natanko spoznati, že zato, ker je še živo živinče težko presoditi, če je popolnoma zdravo ali ne, in bolezen naznaniti, za ktero je bolno; potem takem je meso le takrat za zdravo poterditi, kadar je bilo živinče živo in pa zaklano od kakega poterjenega mesogleda natanko pregledano. Vsem tem in enakim nevarnostim v okom priti, svetuje pisatelj, naj bi se povsod občne klavnice napravile, od kterih koristi on tako le govori: Živina naj se živa in zaklana natanko pregleda, posebno pa prešiči, ker z njih "mesom se največkrat goljufije uganjajo. Ce se ob enem živa in zaklana živina v klavnici pregleduje, je gotovo, da za ogled ni preveč časa, pa tudi ne preveč oseb potreba.