IX. IZVESTJE
KNEZOŠKOFIJSKE PRIVATNE GIMNAZIJE
V	ZAVODU SV. STANISLAVA V ST. VIDU NAD LJUBLJANO
o Šolskem letu 1913/1914.
IZDALO RAVNATELJSTVO.
Vse bina:
1. Začetna poglavja iz slov. srednješolske slovnice. Spisal profesor dr. A. B r e z n i k.
2. Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
ŠT. VID NAD LJUBLJANO, 1914. ZALOŽILO VODSTVO ZAVODA SV. STANISLAVA.
TISKALA KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI.
\ ' k'
,*y) ki';"■
IX. IZVESTjE
knezoSkofijske PRIVÄTNE GIMNAZIJE
V	ZAVODU SV. STANISLAVA V ŠT. VIDU NAD LJUBLJANO
o Šolskem letu 1913/1914.
IZDALO RAVNATELJSTVO.
Vs g b i n a:
1. Začetna poglavja iz slov. srednješolske slovnice. Spisal profesor dr. A. Breznik.
2. Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
ŠT. VID NAD LJUBLJANO, 1914.
ZALOŽILO VODSTVO ZAVODA SV. STANISLAVA.
TISKALA KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI.
»
..
'
Začetna poglavja iz slovenske srednješolske slovnice.
Spisal dr. Änton Breznik.
Ker ima glasoslovje izmed vseh slovničnih delov največ spornih vprašanj, izročam ta poglavja javnosti, da izreče o njih svojo sodbo, preden se slovnica natisne. Razdelitev po odstavkih in paragrafih je tu opuščena. Odstavki z znamenjem ** se bodo v slovnici drobno tiskali.
Glasoslovje.
Slovnica deli človeški govor v posamezne enote: v stavke, besede, zloge in glasove. V živem govoru ti deli niso samostojni, temveč so med seboj združeni v organsko celoto.
1.	Glasovi in črkopis.
Najmanjši deli našega govora so glasovi. Glasove delimo v samoglasnike in soglasnike.
Samoglasniki so dolgi ali kratki, poudarjeni (riaglašeni) ali nepoudarjeni (nenaglašeni).
Dolgi so samoglasniki navadno le v poudarjenih zlogih. Poudarek (naglas) pa more biti ali na prvi, ali na drugi polovici dolžine. Ako poudarimo prvo polovico, se poudarek imenuje potisnjen (fallend), n. pr.: grad, prah, delam, mislim, flko poudarimo drugo polovico, se poudarek imenuje potegnjen (steigend), n. pr.: kralj, delo, misliti.
Izreka književne slovenščine obsega sledeče samoglasnike: i, dva ozka c (3, o), široki c, polglasnik (ri>), a, široki o, dva ozka o (g, o) in u. Poleg teh nam rabijo kot samoglasniki tudi 1, lj, m, n, nj, r.
Navadna pisava rabi posebne črke le za a, i, u. Različne e in o izraža s skupnima črkama c in o, včasih rabijo v to posebna naglasna znamenja (', '). Polglasnik se piše navadno z e ali a.
Glasove proizvajajo naši govorilni organi: grlo ali grgavec (Kehlkopf) ter ustna in nosna votlina. Glas nastane, ako potrese zračni tok, ki ga dahnemo iz pljuč, glasotvornice (Stimmbänder).
Če se glasotvornice napno in se raza glasilka (Stimmritze) zoži ter gre zračni tok brez ovire skozi, ustno votlino, nastajajo samoglasniki.
Različni samoglasniki so odvisni od raznih oblik, ki jih imajo pri izrekovanju predvsem jezik, ustnice in spodnja čeljust. Jezik se more pri izrekovanju na več mestih približevati nebu; mesto, pri katerem se jezik k nebu približa, se imenuje izrekovalno mesto (Ärtikulationsstelle). Bliža pa se jezik ali z odsprednjim delom k trdemu nebu (palätum durum), ali z odzadnjim delom k mehkemu nebu (velum, palätum molle). Pri tem pa more imeti dotični del jezika različno lego: ako jezik zelo visoko dvignemo proti nebu, ima visoko lego, ako ga nekoliko manj približamo k nebu, ima srednjo lego, če ga približamo k nebu še manj, tako da se jezik skoro nič ne dvigne, ima nizko lego.
Poleg jezika nam rabijo ustnice, ki jih pri izrekovanju nekaterih samoglasnikov raztegnemo, pri izrekovanju drugih pa zaokrožimo. Če se jezik više dvigne (manjša ustna odprtina!), se ustnice bolj zaokrožijo; če pa se jezik niže dvine (večja ustna odprtina!), se ustnice manj zaokrožijo. V zvezi z dviganjem jezika je tudi dviganje in povešanje spodnje čeljusti.
Če se dvigne sprednji del jezika zelo visoko proti sredi trdega neba (visoka lega), ■ nastane samoglasnik i (t. j. ozki ali čisti i); če se sprednji del jezika nekoliko manj dvigne
Govorilni organi v prerezu. Proti trdemu nebu (sredn)a le9a)- dobimo 0 Z k 1 a raza glasilka (Stimmritze); ö. C; kadar se sprednji del jezika še manj približa b'giasotvomice(Stimmbänder);	^ trdemu nebu (nizka	lega),	nastane	široki	e.
c golt; e nosna votlina; / trdo	'	a /»
nebo; s mehko nebo (velum)	i	jn	razni e se imenujejo navadno nebni
z jezičkom (pri d zapira velum	.	.	.	.	...
zračnemu toku vhod vnosno ali p a 1 a 1a1 n i (palatum!) samoglasniki, votlino);/! ustna votlina; i jezik.	M,ed i in raznimi g je še mnogo vmesnih
glasov, ki so odvisni od tega, ali se sprednji del jezika bolj ali inanj približa trdemu nebu. Čim bolj se pri izrekovanju samoglasnika i jezik v sprednjem delu oddaljuje od trdega neba, tem bolj je	i zamolkel (=	široki i)	in
prehaja v ozki e. Enako prehaja ozki c v široki	e in ta	v a, če	se jezik	še
bolj	približuje nizki legi.	V različnih	narečjih	imamo	razne take i in e.
Ako se srednji	del jezika	le malo	dvigne	proti nebu	(nizka
lega) in so usta široko odprta, nastane a. Jezik je tedaj bliže trdemu kakor mehkemu nebu.
Dvigneš li nekoliko	odzadnji	del jezika (nizka lega) proti	mehkemu nebu in hkrati	zaokrožiš	ustnice,	nastane	široki o;	če se
odzadnji del jezika še nekoliko bolj približa mehkemu nebu (srednja lega) in zaokrožiš ustnice, slišimo ozki o; kadar pa se zadnji del jezika zelo visoko dvigne, tako da je blizu mehkega neba (visoka lega) in zaokrožiš ustnice, govorimo u (== ozki ali čisti u).
Ä, razni o in u se imenujejo navadno goltni (guturalni) ali ve-larni (velum!) samoglasniki.
** Pri izrekovanju samoglasnika a je jezik najbolj oddaljen od neba. Čim bolj se bliža (z odzadnjim delom) mehkemu nebu, tem bolj prehaja a v široki o in ta v ozki o; ako je jezik že blizu najvišje lege, je u zamolkel (= široki u). Vsled tega more biti med a in u mnogo vmesnih glasov, ki so odvisni od tega, ali je njihovo izreko-valno mesto bolj ali manj oddaljeno od (mehkega) neba. Odtod so razni a, o, u v raznih narečjih.
Ako se jezik približa k trdemu in mehkemu nebu hkrati in s srednjim delom le nekoliko više leži (srednja lega) kakor pri a, nastane polglasnik (]>).
** Ako gre zračni tok hkrati tudi skozi nosno votlino, nastajajo nosni samoglasniki, ki so bili nekdaj znani vsem Slovencem, sedaj pa se govore še v vzhodnem delu Koroškega.
Če pa se glasotvornice ne n a p n ö in.s e torej raza glasilka ne zoži ter gre zračni tok skozi priprta ali zaprta usta, nastajajo soglasniki.
Po različnosti tega ustnega pripora ali zapora imamo različne soglasnike. Soglasnike delimo v štiri razrede: 1. v prepišnike (Reibelaute, spirante), 2. zapornike (Verschlußlaute), 3. nosnike in 4. jezičnike.
1. Prepišniki nastajajo, ako so usta nalahko priprta, da zračni tok ta pripor prepihava. Ako se-naredi pripor s tem, da se spodnja ustnica pritisne na gorenje zobe, dobimo f in tisti v, ki se govori navadno pred samoglasniki (= ustničnozobni v). Ako delajo pripor gorenji in dolenji zobje ter jezik, dobimo s in š, z in ž; prva dva se govorita, ako je jezik uprt v spodnje zobe in gorenjo čeljust; druga dva pa, ako je nekoliko nazaj potegnjen ter se, sicer nizko leže, s sprednjim delom bliža gorenji čeljusti. Ako se naredi pripor z zadnjim delom jezika v sredi mehkega neba, dobimo glas h.
Prepišnika rnoreta biti tudi j in tisti v, ki se govori pred soglasniki in na koncu zlogov. Ta v nastane, ako se prisloni zdolenja ustnica na zgorenjo (= d vo ustnični ali bilabialni v); j dobimo, ako se približa sprednji del jezika trdemu nebu.
2. Zaporniki nastajajo, ako se usta trdno zapro in hipno odpro, ko gre zračni tok skozi popolni zapor. Zapor se dela blizu na tistih mestih, kakor pri prepišnikih. Ako se dela zapor z obema ustnicama, izgovorimo p in b; ako se dela zapor z zobmi in jezikom, dobimo d in t; ako dela zapor zadnji del jezika v sredi mehkega neba, izgovorimo g in k.
3. Nosniki nastajajo, ko gre zveneči zračni tok tudi skozi nosno votlino. Ako se dela zapor z ustnicama, dobimo m; ako se dela
z jezikom in zobmi, dobimo trdi n; ako z jezikom in trdim nebom, topljeni ali mehki nj; ako dela zapor zadnji del jezika v sredi mehkega neba, govorimo goltni n, ki ga imamo pred k in g: danka, zanka, angel, cingljati itd.
4.	Jezičniki so r in razni 1, t. j. srednji, topljeni in trdi 1. Glas r govorimo, ako se jezik trese, ko gre zračni tok skozi ustno votlino. Ce trepeče sprednji konec jezika, ki je prislonjen na gorenjo čeljust, zadnji del pa se mehkemu nebu bliža, govorimo navadni r.
Srednji 1 nastane, ako se sprednji del jezika pritisne na notranjo stran gorenje čeljusti (na rob neba, kjer se zobje začno).
Topljeni (palatalni) lj (1’) nastane, ako se sprednji del jezika na gorenje trdo nebo vzdigne, srednji del pa vzboči, t. j. proti nebu upogne.
Trdi (velarni) 1 (t) nastane, ako se zadnji del jezika dvigne proti mehkemu nebu, sprednji del pa se nizko na dno ust položi. Ta t je temen glas, ki se bliža glasu u in se pogosto tudi vanj spreminja.
Nosniki in jezičniki so v sredi med samoglasniki in soglasniki; kadar tvorijo zlog, nam rabijo kot samoglasniki, kadar ga ne tvorijo, so soglasniki.
Ako se izrekajo prepišniki in zaporniki samo s šumom, ki nastaja tedaj, ko gre zračni tok skozi pripor ali zapor, se imenujejo nemi (stimmlos); ti so: f, s, š, h, p, t, k; ako se sliši poleg šuma tudi glas, ki nastaja v grgavcu (grlu), se imenujejo zveneči (stimmhaft); ti so: v, z, ž, (j), b, d, g. Zveneči so tudi nosniki in jezičniki.
Ako se zlijeta zapornik in prepišnik, katera sta si po izrekovalnem mestu enaka, nastane afrikata: c = t —s; č == t -J— š. Pred zvenečim soglasnikom je v izreki c = dz, č = dž, kar pa se v pisavi ne izraža posebej.
Po mestu, na katerem se napravlja pripor ali zapor, t. j. kjer se soglasniki izrekujejo, delimo soglasnike v ustnične, zobne, nebne in goltne.
Ustničniki (labialni) so 1. dvoustnični (bilabialni): b, p, m in tisti v, ki se govori na koncu zlogov in pred soglasniki, 2. ustnično-zobni (labiodentalni): f in tisti v, ki se govori pred samoglasniki.
Zobniki (dentali), ki so trdi, so: r, 1, n, z, s, ž, š, d, t.
Nebniki (palatali) so: mehki nebni prepišnik j, ki se govori le pred samoglasniki, ter topljena lj in nj (ter tj).
Goltni ki (guturali) so: trdi t, n (pred k in g), g, k, h.
Glasove z, s, c imenujemo tudi sikavce ali sičnike, ž, š, č šu-mevce; razne r in 1 imenujemo tudi plavne (liquidae).
V	navadni pisavi se izražajo soglasniki večinoma z lastnimi znamenji; le razni v imajo skupno črko (v), kakor tudi razni j, c in č. Netočno se izražajo tudi razni n, 1 itd.
Naš črkopis ne izraža torej vseh samoglasnikov in soglasnikov, katere obsega izreka pismenega jezika. Nepopoln je naš črkopis nekaj zato, ker latinica, po kateri je prirejen, nima toliko posebnih črk, kolikor je slovenskih glasov; nekaj pa je vzrok to, da se v času, ko se je pisava utrjevala, ni oziralo na vse glasove.
Latinska abeceda je rabila že našim prvim pisateljem. Ker jo je Bohorič prvi učil v slovnici (1.1584.), se je imenovala bohoričica. Po 1. 1830. je začel širiti po Hrvaškem Ljudevit Gaj latinico, pomnoženo s češkimi znamenji. Po njem se ta črkopis imenuje gajica, katero so sprejeli med leti 1839—1846 tudi Slovenci. Naš črkopis obsega sledeče črke: a, b, c..., ki se natančneje določuje z nekaterimi znamenji: ' ' *.
Pregled soglasnikov.
	Prepišniki		Zaporniki		Nos- niki	Jezič- niki	Hfrikate	
	z veneti	nemi	zve- neči	nemi	(zve- neči)	(zve- neči)	(zve- neča)	(ne- ma)
dvoustnični Ustničniki	v na koncu zlogov	—	b	p	m	—	—	—
ustnično- zobni	V	f	—	—	—	—	—	—
Zobnlkl glasovi	z, ž	s, š	d	t	n	r, 1	(dz,dž)	C, č
glasovi	j pred samogl.	—	—	(tj)	nj	lj	—	—
Goltniki	—	h	g	k	n pred k in g	1 (trdi 1)	—	—
2.	Raba samoglasnikov v pisavi in izreki.
i.
Glas i se izreka povsod, kjer ga pišemo. Razlika pa je v izreki med dolgopoudarjenim in kratkopoudarjenim ali nepoudarjenim i. Dolgopoudarjeni i ima čist, poln glas (= ozki i!), n. pr. kita, mir, sin, vile, žila itd. Kratkopoudarjeni ali nepoudarjeni i se ne izreka s polnim glasom, temveč malce zamolklo (= široki i). Jezik se dvigne nekoliko manj visoko proti trdemu nebu, kakor pri dolgopoudarjenem i. Kratko-poudarjen je i n. pr.: nit, ptič, sit; velelniki: spi, žgi, tki. Nepoudarjen jc i n. pr.: babica, jagodica, žabica, prgsim, nudim itd. Poln glas ima nepoudarjeni i le na začetku besed, n. pr. imeti, im£ itd. in pred zlogi z dolgim a, n. pr. dišava, pisanje, zidar, igrati itd.
** Kratkopoudarjeni ali nepoudarjeni i je po kakovosti pravi i, zato se mora v izreki ločiti od polglasnika (t>); glas i v primerih kakor nit, ptič, sit, spi (velelnik) itd. ne sme biti enak polglasniku, kakor ga govorimo v zgledih kakor pes, kes, sen itd. Nepoudarjeni i se v izreki ne sme izpuščati; ne govori torej: smo misl’li, pros’mo, žab’ca itd. Ohraniti se mora tudi pred w (I): mislil, nosil, govoril itd. se mora govoriti: misliw poleg mislil, nosiw poleg nosil, govoriw poleg govoril, ne mislu, nosu itd.
Večina našega naroda kratkega in nepoudarjenega i že od 16. stoletja ne izraža popolnoma čisto. V mnogih narečjih se je skrajšal do polglasnika ali pa je celo onemel. Vsled tega se v narodni govorici večinoma ne loči od polglasnika in od nepoudarjenega u.
Posledice take izreke so se pokazale tudi v pisavi. V mnogih primerih se i izpušča, n. pr. oljka, Oljska gora, rajnca mati, rajnce matere, majhna, majhno (od majhen), spominek, spominka, malce, pirhast, zaljši, zaljšati, zgolj, zategadelj, marveč, vsak itd.1 V nekaterih primerih se piše i namesto polglasnika ali nam. u; nam. polglasnika: v množ. rod. živalic, stvaric, lučic; pri pridevnikih lunin, puškin, soseskin, šivankin, strankin; v ednin. orodniku z mislijo, z boleznijo, z molitvijo, s pesnijo; dalje: dihur poleg pravilne oblike dehor itd.; namesto u: najin, a, o; vajin, a, o; njijin, a, o.2 Včasih stoji na nepravem mestu, n. pr. v množ. rod. srednj. sam.: narečij, kopij, poglavij itd.; marsikaj, marsikdo, marsikateri itd.3
V nekaterih primerih pisava sama še omahuje, zato se sme i izpuščati ali pa pisati: starši poleg prvotnejše oblike stariši; stopnja in stopinja Stufe; snoči, snočnji in sinoči, sinočnji; primerj. stop.: milši, starši poleg rniliši, stariši itd. (iz milejši, starejši); mnog in mnogi, stran in strani (adv.); pireh, pirha in pirih, piriha poleg piruh, piruha; v končnicah: nedrje in nedrije; oglje (ogelje) in oglije; ladja in ladija, ladjin pa ladijski; pri neločljivem predlogu iz in z, s: izprehod in sprehod; izkušnja, poizkušnja, preizkušnja in skušnja, poskušnja, preskušnja; zvem in izvem; zlepa in izlepa, spočetka in iz početka itd.
V več primerih omahuje pisava med i in u: sirov in surov; pirih in piruh; varih in varuh; varihinja in varuhinja; pestinja poleg prvotnejšega pestunja.
1 Nekdaj se je glasilo: oljika, Oljiska gora, rajnica mati, majhina, majhino, spominik (iz spominnik), malice, pirihast, zališi (iz zalejši), zališati, zgoli (prvotno: iz goli, od samostalnika gol, goli), za tega deli (deli), tnariveč, vsaki.
2 Namesto: živalec, stvarec, lučec; lunen, pušken, (puščen) itd.; z miseljo, z bolezenjo itd.; dalje: na jun, a, o; vajun, a, o; njijun, a, o.
3 Namesto narečji, kopji, poglavji itd.; mariskaj, mariskdo.
Toda pomni,	da se mora pisati	i: dediščina; doli,	gori (ne dol,
gor!)	v pomenu 1.	unten, oben1 in 2.	hinunter, hinauf;2 kladivo; kme-
tiški (ne kmečki!) ali kmetski; lisica; malin, malina, malinar, malinarica; malinica (ne malnica!); malica, malicati; moči: ni moči storiti; kolikor moči; očim, očima; okoli; paličica; pralica; sinica (ne senica!). Ženska imena na -ika: Cilika, Malika, Micika, Nanika, Rezika, Žalika itd. Pridevniki -in: materin jezik, materina solza; sestrin mož. Samostalniki, ki so bili prvotno pridevniki: duhovni (duhovnik), modri, popotni, pravični, sužnji, tuji (ein Fremdling); dalje: vesoljni (svet, potop); neki, sleherni, čiherni, vsak(a)teri itd.
e.
Pisava izraža s črko e sledeče	glasove: 1. pravi e,	ki more biti
o)	ozki £; b) ozki	e in c) široki e;	2. polglasnik, ki je	po izvoru in
izreki docela različen od e.
1.	Glas e je po izreki trojen: a) Ozki 3, ki se ozko (ponekod skoraj s slabim i) začenja: v?žem, m?d, l£d, resa, r?d, p?t, sreča, l£ča, zebsti, des£t, j?tra, začeti, napeti, kl£ti, vz£ti, m£ti— manem; ž£ti — žanjem, (o)ž^ti — žmem.
V olikanem govoru se ta e izreka ozko, brez i v začetku.
** Ozki je nastal: 1. iz starega prvotnega e, n. pr. šest, prim. nem. sechs, lat. scx, gršk. eg; sedem, lat. septem, gr. km d; 2. iz starejšega nosnega e, starostov, g (A), n. pr. pet, prim. gr. aivvs; jetra, grš. EvveQa. Ostanke starejšega en (nastal iz en, era; n, m pred soglasn.) imamo v besedah: brencelj poleg brecelj, brenčati, zvenčati poleg zvečati, žvenk, toda zvok, žvenketati; na Štajerskem se govori še mesene, mesenca, na Goriškem: venči (= večji). Pri končnicah -eti se da prvotni n (ali m) spoznati iz sedanjiške oblike: zapeti (iz za-penti!): zapn-em; začeti: začn-em; žeti: žan-jem, ženjica, žnjica; m£ti: man-em; ožeti: ožm-em.
V junski dolini na Koroškem se govori ta e še danes nosniški: e, ä.
V Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju se piše ta ozki e s ključico spodaj (3), n. pr. š§st, sedem, jetra itd.
b)	Ozki e, ki se ozko (ponekod skoraj s slabim i) zvršuje: del, delo, ded, deda, hlebec, jed, jesti, les, mesto, leto, lep, lepa, lepo, st^na, tr^ba itd.
V olikanem govoru se e izreka ozko, brez i za e, tako da se od ozkega ? navadno ne loči.
Do Kopitarjevih časov (njegova slovnica, ki je to pisavo povzročila, je izšla 1808) se je pisal ta e navadno z ej (svejt, lejtu, snejg itd.), kakor so pisali po svoji govorici stari dolenjski in notranjski pisatelji.
1 Nastalo iz dole, gorč.
2 Nastalo iz dolu, goru.
V Pleteršnikovem slovarju	se	piše ta c s piko od spodaj	(e),
n. pr. del, delo itd.
** Kratki in nepoudarjeni e se v nekaterih narečjih že od 16. stoletja govori ali kot čisti i ali pa zamolklo kakor kratki in nepoudarjeni i	in	u, mnogokrat je celo onemel.	Taka izreka je vplivala	tudi	na
pisavo. Nam. prvotnega e (e) pišemo n. pr. na koncu besed: davi, jutri, doli, gori itd. v mnogih narečjih je tu e še ohranjen. Dalje se nahaja: zlodi (Prešeren v Gazelah: zlodi); pomn/ti (iz pomneti); prim. še zaljši iz zalejši itd. V olikanem govoru	se	izreka ta e čisto!
Posebej pomni, da se piše	c:	nadejati se (ne: nadjati	se!)	na-
dejem se in nadejam se; zlodej, zlodeja; treska; dreviti (se) itd.
Ozka e in e se v navadni pisavi včasih izražata z ostrivcem nad e (e), n. pr. svet, sveta, svetnik (ne svetnik!) Rat; vedel je (vedeti!), je (jesti!), ob peti maši (gesungene Messe (Iv. Cankar) itd.
c)	Široki c: metla, sestra,	teta, žčna,	omelo, čelo, selo,	bedro,
nesem, neseš, nesti, nesla, neslo,	ženem, vedem itd.
V pisavi se široki e izraža semtertja s strešico ' nad e: peta (Ferse), jedro, reklo (Spruch), velo, vedla, vedlo (od vedem), nesi, želo (Stachel), ženi itd.
V Pleteršnikovem slovarju se piše brez kakega znamenja spodaj, torej: metla, sestra, teta, žena itd.
** Široki c je nastal iz kratkega e, ki prvotno ni bil poudarjen; poudarek je bil prvotno na zadnjem zlogu, odkoder je prestopil na zlog z e, n. pr. prvotno žena, sestra, metla, čelo, selo, nesem, neseš, nesla, neslo itd. (kar se govori še dandanes na Goriškem in v zapadni Koroški); odtod je kratki naglas prestopil v isti kolikosti na predzadnji zlog: žena, sestra, nietla, čelo, selo, nesem, neseš, nesla, neslo itd. (kar se govori še po nekaterih krajih Goriškega in sosednje Kranjske); pozneje se je kratki naglas podaljšal, vsled česar je postal e širok.
Pred r se c govori v več	narečjih ko	i, zato	se v pisavi oba
glasova večkrat mešata. Pomni,	da se piše:	zmeraj,	zmerom;	sfrec,
serast konj (Schimmel), s?r (Lämmergeier).
Dalje pomni posamezne besede: mezinec (toda macesen!); vereja (ne vareja!); (v končnicah) meseca, kamena itd.
2.	Črka e nam rabi mnogokrat tudi za polgasnik (i>).
Polglasnik (l).i
Slovenščina za polglasnik nima posebne črke, zato ga pišemo s črkami sorodnih samoglasnikov (e, a). V mnogo besedah se piše vsled naslombe na sorodna debla tudi z drugimi črkami (u, o, i).
1	V tej knjigi ga pišemo s postrani ležečim e (<?)•
Polglasnik se piše z e 1. v končniških delih o) pri končnicah -ec: edninski imenovalnik moškega spola: hlapec (rod. hlapca); množinski rodilnik a-jev. skl. ovec (im. ovce); -ek: torek (torka), tresek (treske); pridevniki: gladek (gladka, gladko); el: kotel — kotla, misel — misli, rekel — rekla — reklo, topel — topla — toplo, osel — osle (gen.pl.); em: kosem — kosma, pasma — pasem, (gen.pl.); pesem — pesmi; -en: oven — ovna, ljubezen — ljubezni, truden — trudna — trudno; tovaren — tovarne (gen. pl); -er: gaber — gabra, isker — iskre (gen. pl.), bister — bistra; -et: hrbet — hrbta; -ev: cerkev — cerkve, ponev — ponve, breskev — breskve.
V	večini narečij je sedaj polglasnik v končnicah onemel (zlasti za v, j, r, 1, m, n), kar je vplivalo tudi na pisavo nekaterih končnic, n. pr. edn. imen. mošk. zajtrk poleg zajutrek — zajutrka, vetrc poleg pravilnejšega vetrec — vetra, gabre poleg pravilnejšega gabrec, gabrca itd.; množ. rod. a-jev. skl.: kavk, dvojk, zbirk, številk, znamk, znank,
b) v izvedenkah iz samostalnikov s končnicami -el — la — lo (-elj — lja — lje), -em — m a — mo, -en — na — no (-enj — nja — nje) -ev — va — vo, za soglasniki (t. j. pri zlogotvornem 1 (Ij), m, n, v. -el — la — lo: posel — poselski — poselstvo; misel — miseln
— miselnost.
os 1 a: oselnik, metla: meteln ročaj.
steblo: stebelce, stebelski, stebeln, stebelnat; maslo: rnaselnik, maselnina.
-elj — lja — lje: krempelj, krempeljce, zemlja: zemeljna sol, zemeljski, grab lje: grabeljnik.
-e m — m a — mo: pesem — pesemca — pesemski pas m a: pasemski.
pismo: pisemski, pisemstvo, pisemce, povesmo — povesemce.
-en — na — no: ljubezen: ljubezenski, bistven — bistvena, znanstven itd.
-no: okno: okence, okenski; vlakno, vlakence itd.
-enj: semenj: semenjski.
- n j e
-ev: britev: britevca, molitev: molitevna žena, molitevska knjiga.
-vo bistvo: bistven, bistvena (nam. prav. bistevna).
** Polglasnik se vtika: konjenik, konjenica, konjeništvo itd., kar se piše poleg könjik, konjiča, konjištvo (nastalo iz konjnik, konjnica, konj-ništvo.
2.	v korenskih delih: samostalniki bedenj, bednja, bet — beta, betica poleg butica, bezeg, bezga, bezgovec; čeber, čebrica, dehör, deska, dež — dežja in deža — deževati, dežnik; kebel — bla — keblica, kes — kesa — kesen (kesan) kesati se, zakesniti se; megla,
meneč — menca — mencati, menih — meniha, mezda — mezden — mezdna, dno, mezeg — mezga; nečke, peček — pečka; pekel — pekla, pes — psa, semenj, skedenj; sel — sla, sen — sna, senci, sencev, ses, sesec, sesati ; steza, steber, stebrski, šev — šva, steklo, tekma, tekmec, tekmovati, tema, temnica, ženjec, ženjca, ženjica poleg ženec — ž(e)nica. Pridevniki: medel, medla, medlo — medlica — medleti; tešč; tešča; ves, vsa. Zaimki, predlogi itd.; kedaj (prim. ne-kdaj), kedo navadno kdo; tedaj, sedaj poleg zdaj, preden; se kot ločljiv in neločljiv predlog; se sestro, se znamenjem, se zdravjem, se žitom, se šilom (v pesmih poleg s .. .), sestaviti, sešteti, seznaniti se, sežgati, setkati, stekati, sesekati, segniti, semleti poleg zmleti, ter, ter.
Glagoli: cvetem, cvesti, šepniti, šepnem (= pošepetati); bedeti, bedim, bdim, dehteti, skeleti poleg skleti, šep(e)tati, šepetalec, mečkati, ščebetati, ščeg(e)tati, šegetati, šegetam, šegače, žgače, žgačka, lesketati, cep(e)täti, megetäti, tekati, tkati, tekem, tkem, sem (= jaz sem).
** Polglasnik se v govoru ne sme izpuščati, tedaj ne: trna (razen v pesmi) mnih itd., enako se govori v končnici: kozi.w in koz-i.l; reki.w in rekr.l; nesi.w in nes-i.l (ne kozu, reku, nesu) itd.
2.	Ako dobi polglasnik dolg naglas, se spremeni v a: pes — pasji, semenj — sernänji, Trst (iz T-i.rži.st): tržaški, Tržaščan poleg Tržačan, Črnomelj: črnomaljski, tenek: tanjši, tanjšati, natanko, kesen — kasni (določena oblika), prekasen, kašnje prisl, poleg kesnejc itd.
Mnoge besede imajo v nekaterih oblikah prvotni polglasnik, v drugih vsled dolgega naglasa a; vsled tega sta se začela e in a v pisavi zamenjavati. Pri glagolih je prešel a iz nedoločniškega debla v sedanjiško deblo: dahnem, dahneš, dahne... dahnejo, dähnjen: dahniti, dahni, dahnita, dahnite, dahnil, -ila, -ilo poleg prvotnejšega dehniti, dehni, dehnita, dehnite, dehnil, -ila, -ilo. Enako ganiti in geniti, toda ganem, ganjen; (od)-maktiiti, -mekniti, odmaknem, odmaknjen, pahniti, pehniti, pahnem; sahniti, sehniti (vsehlo cvetje), vsähnem; -takniti, -tekniti, taknem; spotakniti, spotekniti, spotaknem; lagati in legati, toda lažem.
Pridevniki: lahek, lehek, lehäk, lahak, toda: na lahno, lahki (določena oblika), laže, lažje, laglje, lajši, lajšati; manj, menj — manjši; tenek, tenak; kesen — kesän itd.
V	nekaterih besedah se za prvotni polglasnik piše in govori zdaj navadno samo a: laž, laži; čast, časti, častiti, čaščen (toda: Češčena Marija!); sani, sani (sänke); dan, daniti se, danica, današnji, danes; manjši, manj, zmanjševati, manjšina; maščevanje; vas, vasi, vasovati, po vasi; tast — tastu; sanje — sanjati se; mah, mahu; lan, lanu, lanen; sat, satu, satovje itd.; panjača; panj, panju, zavreti: krop zavre namesto prvotnega zevreti (iz vz-i.vreti).
Namesto prvotnega polglasnika se piše a še v sledečih besedah: kadar, vendar, kateri (v pesmih tudi kteri, prim. vsakteri poleg vsakateri).
3.	V s I e d naslombe na sedanjiško deblo se piše: pljuvati (iz plji.vati), sed.: pljujem; kljuvati (iz klji.vati), sed.: kljujem.
** Vsled naslombe na bližnje končnice se piše nam. polglasnika:
a)	a: (ni)kogar (iz kog-i,r, naslonjeno na: koga), (ni)česar (iz čes že), čigar (iz čig[a] že); b) o: kakor (nasl. na: kako, iz k -ak[o) že), nikakor (prim. [nijkakršen!), kolikor (prim. kolikršenl), blagor (blago, prim. blagrovati !), kamor (iz kam[o] že), kolikor (prim. kolikršen, vsakršen!), ko (nasl. na: ako, iz ki.[di.r], ko bi (iz ki. bi); c) u: (ni)komur (po: komu, iz kom[u) že), (ni)čemur (po: čemu). Polglasnik je tudi pri -er: pri komer (iz kom že), s komer, pri čemer, s čimer (iz č'em že).
Namesto polglasnika se piše o: lobanja (iz lebarija; bučela nam. bečela, dihur poleg pravilnega dehör.
** V besedah, ki smo si jih izposodili v novejšem času od drugih Slovanov, se sme govoriti poleg polglasnika tudi čisti e: pester, pester in pester, prelesten in prelesten, prišedši in prišedši, steklo in steklo. Iz hrvaščine vzete besede imajo a za prvotni poglasnik: baš, batina; iz ruščine o: bodriti, boder, točka itd.
** V pristnih domačih besedah se polglasnik ne sme izrekati s čistim (ozkim ali širokim) e, kakor se govori na Štajerskem; govoriti se mora zamolkel nedoločen glas, kakor je v navadi pri vseh ostalih Slovencih. Štajerska izreka književno ni upravičena.
Za dolgo poudarjeni polglasnik (dän, mäh, gänem itd.) sev podjunski dolini na Koroškem in na Štajerskem govori e (ozki ali široki), kar so pisali starejši koroški in štajerski pisatelji tudi v knjigi: den, denica, dveri, genem, len (lan), meh (mah), meša, mešnik, pehnem, pesji, vsehnem, vteknem, prekesno itd.
a.
Glas a se izreka povsod, kjer ga pišemo: n. pr.: brät, bräta, brätec; räk, räka, mčji; släma, slamnik; delal, vstäl.
Posebej pomni, da se piše a: prašič, prašiča, (toda: motika), macesen, pazder, pazderje, pazdernat.
■** Pomniti je, da se mora izrekati a čisto. Napaka je torej, ako se izgovarja a tako, da se ustnice pri izreki tega glasu zaokrožijo (ä) n. pr. mati, kakor je slišati semtertja po Goriškem, po zahodnem Koroškem in po nekaterih krajih na Štajerskem.
V	večini narečij se kratki ali nepoudarjeni a pred končnim v (in J) govori ko o, pred končnim j pa ko e. Ker se vsled tega v narodni govorici ne loči prvotni ov od prvotnega av in prvotni ej
od prvotnega aj, sta sc končnici v nekaterih primerih tudi v pisavi pomešali, v drugih primerih pa se rabita obe.
a) Pisava omahuje med av in ov: pritlikav, pritlikavec in pritlikov, pritlikovec pa pritlikovka, pritlikovina, pritlikovje; delaven in deloven, (Arbeits-); muhalnik in muhovnik; skladalnica in skladovnica; Grintavec in Grintovec, toda navadno Golovec (hrib pri Ljubljani) itd.
Pomni pa, da se piše: kukavica, kukavec, nogavica, rokavica, kimavec, kimavnica, ščinkavec, ščinkavka itd.
V nekaterih primerih se je pomešala končnica av z ov; piše se le delavnik (Werktag), delavnica, delaven dan, delavne ure itd.,1 vendar pa delovna večina, delovno vodstvo; stoprav poleg stoprv itd.2
Toda pomni, da «e piše lastovica (ne lastavica!), lastovka, lastovičji itd.; mühovica, mühovka (die Grasmücke), mühovec.
b) Vsled enake dialektične izreke sta se pomešala v pisavi velelnika: daj, dajte (gib, gebet) in dej, dejte (lassen, wohlan!). Pomni, da se sme pisati: dej (z nedoločnikom), n. pr.: dej ga vzdigniti, dejmo narediti, dejte hišo popraviti itd.; poleg tega se sme rabiti tudi: daj, dajte v istem pomenu.
** V knjižni izreki se mora kratki ali nepoudarjeni a pred končnim v (in t) in končnim j izgovarjati čisto, ne pa ko o oziroma e. Napačno je torej govoriti: zdröv, pröv, krej, igrej namesto zdrav, prav, kraj, igraj; ali vstöv, delov namesto vstav, delav poleg vstal, delal.
o.
S črko o izraža pisava tri vrste o. Glas o je trojen: a) široki o: bosti, bodem, sopem, sopsti, sopla, soplo; kosec, kozel, konec, norec, okno, otrok, otroka, oven, kosa, rosa, koza, voda, nož — noža itd.
Ce se v navadni pisavi široki o posebej izraža, se rabi zanj znamenje ' nad o: gospoda (da se loči od gospoda — den Herrn), pöla, pole, pol (gen. pl., Bogen), möra — der Alp (möra — er muß), bodem, bosti; velelniki: nosi, hodi, sk6či, vodi itd.
V Pleteršnikovem slovarju se piše brez znamenja spodaj, tedaj: bosti, bodem, sopsti, sopem itd.
** Široki o je nastal iz kratkega o, ki prvotno ni bil poudarjen; poudarek je bil prvotno na zadnjem zlogu, odkoder je prestopil na zlog z o, n. pr. prvotno bodem, bosti, kosec, kosca, okno, koza, noža itd. (kar se govori še dandanes na Goriškem in zapadnem delu Koroškega); odtod je kratki naglas prestopil v isti kolikosti na predzadnji
1 Jezikovno je tudi delovnik, delovnica (das Ärbeitslokal, die Werkstätte), deloven dan, delovne ure itd. pravilno, dasi se ne piše več!
2 Starejši pisatelji so pisali stoprov (nastalo iz stoprv, kakor lastno ime Premrov iz Premrl).
zlog; bödem, bosti, kosec, kosca, okno, koza itd. (kar sc govori šc po nekaterih krajih Goriškega in sosednje Kranjske; pozneje se je ta naglas podaljšal, vsled česar je postal o širok.
b) ozki q, ki se ozko (ponekod skoraj s slabim u) začenja: ggs, gQba, mgka, p<jt (der Weg), prijd, kgt, kgtnik, zgb, mQž, pgčim, loka, pgkati, ggst, gpsta, g<?dem, bgdem (ich werde sein).
V olikanem govoru se izreka q ozko, brez u v začetku.
** Ozki q je nastal 1. iz starega kratkopoudarjenega o: nosiš, hgdiš, prosiš, gbčina, volja, dober, konjski, osem, kozji, koža itd.
2.	iz starejšega o, s trsi. $ (Al), prim. gos, nem. Gans; mQŽ, nem. Menge. Na Koroškem v podjunski dolini se govori še o: mož, möka itd. Stari g daje v hrvaščini u, odkoder smo si izposodili več besed: krut, luka, muka, mučiti, suženj, tuga, tužen itd.
V Pleteršnikovem slovarju se piše ta o s ključico spodaj (g): ggs, ggba, m<jka, pot itd.
c) ozki o, ki se ozko (ponekod skoraj z u) zvršuje: Bog, gospod, most, rog, oni, kolo, sol, kokoš, morje, pokgra, sirota, dobrota, kost, sladkost.
V olikanem govoru se izreka o ozko, brez u na koncu, tako da se od ozkega q navadno ne loči.
Do Kopitarjevih časov (1808) se je pisal o z u, n. pr. gospud Bug, lejtu, uni, una, uno, must itd., kakor so ga uvedli iz svoje govorice stari dolenjski in notranjski pisatelji. Ostanek take pisave imamo v dihur, kar se pravilneje piše dehor.
Po Pleteršniku se piše ta o s pičico spodaj (o), n. pr. Bög, gospod, most itd.
V navadni pisavi se ozka g in o izražata semtertja z ostrivcem, n. pr. gospoda (den Herrn), möra (er muß), öni, ona, ono (da se loči od on, ona, ono, er, sie, es), hödi, möli, nösi (er geht, betet, trägt) itd.
u.
Glas u se izreka povsod, kjer ga pišemo. Razlika pa je v izreki med dolgopoudarjenim in kratkopoudarjenim ali nepoudarjenim u. Dolgo-poudarjeni u ima čist, poln glas (== ozki u), n. pr. luč, siičem, muha itd. Kratkopoudarjeni ali nepoudarjeni u se ne izreka s polnim glasom, temveč malce zamolklo (= široki u). Jezik se ne dvigne tako visoko proti mehkemu nebu kakor pri dolgopoudarjenem u. Kratkopoudarjeni in nepoudarjeni u imamo, n. pr. kruh, viin, kup, hudo, pustim, varujem, kupiti, rumeneti itd. Poln glas ima le korenski u na začetku besede, n. pr. učiti se, uhg, uš?sa itd., in pred zlogi z dolgim a, n. pr. puščava, sukati se itd.
** Po mnogih krajih se govori korenski u na začetku zloga s predstavkom v, kar se je nekdaj tudi pisalo, n. pr. vuho, vuk, vučiti se itd.; tako je nastalo tudi vun (iz un), kar se je v pisavi poleg oblike ven ohranilo.
Kratki in nepoudarjeni u je po kakovosti pravi u, zato se mora v izreki ločiti od polglasnika (■■.); glas u v primerih kakor kruh, kup, hudo itd. ne sme biti enak polglasniku, kakor ga govorimo v zgledih, kakor pes, kes, ves itd.
Nepoudarjeni u se je v mnogih narečjih skrajšal do polglasnika ali pa je celo onemel, zato se ni ločil od pravega polglasnika in ne-poudarjenega i. To je vplivalo tudi na pisavo. V mnogih primerih se piše u namesto polglasnika (n. pr. .bučela poleg čebela, butica, zaduhel poleg zatohel, zatohla soba itd.1), v nekaterih se izpušča (n. pr. vrh poleg vrhu [predlog z rod.], zajtrk, zajtrkovati poleg zajutrek, zajutr-kovati, v dveh, obeh, že itd.2) ali pa se piše z i (najin, vajin, njijin, doli, gori3).
V	več primerih pisava omahuje med i in prvotnejšim u, n. pr. pestinja poleg pestunja; po poli brat, po poli sestra poleg po polu brat, po polu sestra (toda ne: po pol brat, po pol sestra!); o poli enajstih poleg o polu enajstih (toda ne: o pol enajstih!) itd.
Posebej pomni, da se piše u: prešuštvo, prešuštvovati (ne: pre-šeštvo!); vun poleg ven; pazduha (ne pazha ali pazdha!); rumen (toda rjav, rdeči).
Glede izreke neločljivega predloga u- je posebej pomniti, da se u ne izreka s čistim, t. j. s pravim samoglasnim, temveč s soglasnim u (t. j. u ali w). U je tu do soglasniške kolikosti okrajšan samoglasnik u ali, kar je blizu isto, dvoustnični v (w). Primeri kakor: usesti se, ujemati se, uloviti, umreti, uteči, ukrasti, utegniti, ubiti, ukazati, udariti itd. se izrekajo: usesti se ali wsesti se, ujemati, wjemati se, uloviti, wloviti itd. Enako se govori predlog u pred naslednjim v, n. pr. uvod, uvesti, uvajati itd.se mora izrekati uvod ali wvod, uvesti ali	wvesti, uvajati ali wvajati.
** V Beli Krajini in na	vzhodnem Štajerskem se	je predlog u
skrajšal v dvoustnični w in se potem utrdil pred nastopnim zvenečim soglasnikom v ustnično-zobni v (vmreti, vjeti, vlomiti, vbiti itd.), pred nastopnim nemim soglasnikom	pa v	f (fsesti se, ftegniti, fkrasti itd.).
Toda v naslednjih primerih se	govori predlog u s	pravim samo-
glasnikom u: ubrati, ubrala, ubralo, ubirati, udrihati, udri, udrita itd.
1 Za bečela, bctica, zadehel.
2 Nastalo iz dvejuh, obejuh, uže.
3 Nastalo iz najun, vajuti, njijun; dolu, goru (hinunter, hinauf).
** Na vzhodu se govori tukaj vu: vubrati, vubirati, kakor korenski u, n. pr. vuk, vuho, vučitn itd. za uk, uho, učim.
Predlog u more tvoriti a) zase zlog ali se b) jemlje k naslednjemu zlogu in ne tvori zase zloga; kadar mu pa c) sledi kak samoglasnik, se zlije z njim v en zlog in tvori s tem dvoglasnik.
Pesnikom rabijo vsi trije slučaji:
a) soglasni u tvori zase zlog, n. pr.: Skrbi in huda leta — more ubozga kmeta (Prešeren). Dokler ji reje zmanjka, in ugasne (Preš.). Ubere strune, — pesem jame peti (Stritar). Kako te z veseljem mi duša uživa (Gregorčič). Ako mor’te, omečite — neusmiljeno srce (Preš.);
b) soglasni u ne tvori zloga in se jemlje k naslednjemu zlogu. Pesniki pišejo v tem primeru v za u: „Bog vsmili se!“ zdihuje (Preš.). Vmirile prsi, lica se zjasnila (Preš.). Vsmiljenja oba sta vredna (Stritar). Kreposti ni jim vzela še — vmorila ne duha (Funtek).
—	A kvišku upe dvigne — in vsliši ga nebo (Lj. Zv.). Če dosegel z naporom si, trudom — In v znoji obraza kak vspeh (Aškerc). Vklonil se ji je i Grk oholi (Lj. Zv.);
c) s spred stoječim samoglasnikom se zlije v en zlog in tvori dvoglasnik (o dvogl. prim. nasl. paragr.): Veselo čem živeti — junaško_vmreti (Preš.). Ti si kriva — Deklica nevsmiljena (Preš.). Gorje siroti_vbogi (Preš.). Nobena luč se skoz oblak ne vkrade (Preš.). V njej zdihi v sladke nam so glase vbrani (Stritar). Noben ga vladar ne_vdrži (Cankar). V hipu vtihne govorjenje sladko (Cankar). V vodo_vpirata poglede (Finžgar).
O p o m n j a. Ker se na več krajih po zapadu, zlasti po Gorenjskem, Primorskem in Koroškem govori tudi korenski u na začetku z dvo-ustničnim w ali soglasnim u, ga pesniki semtertja ne rabijo kot zlog: Kaj prida sliš’jo všesa naše rade; Pogovor, ko na všesa več ne bije (Nov. pisarija, Prešeren). Kdo zna — kdo ve — kdo uči. (Preš.).
3.	Dvoglasniki.
Kadar se izgovorita dva samoglasnika v enem zlogu, nastane dvoglasnik (diftong). Dvoglasniki so na koncu zlogov in pred soglasniki in nastanejo, ako sta oba samoglasnika ali vsaj prvi nepoudarjen.
1.	Navadni dvoglasniki so zveze osrednjih samoglasnikov (e, i., a, o) s skrajnima samoglasnikoma (i, u). Ker sta naša j in v na koncu zlogov in pred soglasniki po kakovosti prava samoglasnika (i, u), tvorita s spred stoječimi samoglasniki dvoglasnike, t. j. s spred stoječim samoglasnikom se sprijemljeta v e n zlog.
Pisava dvoglasnikov ne izraža posebej.
Izvestjc.	2
Slovenščina ima kratke in dolge dvoglasnike. Kratki so zveze kratkih samoglasnikov z i (j) in u (v); d o 1 g i so zveze dolgih samoglasnikov z i (j) in u (v):
Kratki dvoglasniki: zdaj: zdaj,, prav:praw ali praij, precej, pokoj, pokrov, molitev: moliti.vv (-i.u), mrtev, delavca: delawca (-au), ravnina, siv, raj, tukaj, varuj, naj itd.
Dolgi dvoglasniki: krajnik: krainik, pokojnik, mäj, möj, kuj, növ, sirow, zglawje (-au), ovca, pevcev, lažnivca, grmovje, glav (gen. pl.) itd.
** Le korenski v pred r-om in v pred končnicama -je v imen. množ. mošk. sp. in -jo v orodn. edn. ni dvoustnični v (w), temveč pravi ustnično-zobni v, ki ne tvori dvoglasnika s spred stoječim samoglasnikom, torej: vrag, vredno, vreme itd.; črvje, sinovje, grmovje (die Büsche, toda: grmowje (-ou), das Gebüsch, s krvjo, vrvjo, brvjo itd.
O	pom n ja. Beli Kranjci in vzhodni Štajerci nimajo dvoglasnikov pri v, ker nimajo dvoustničnega w, temveč govore pred nemimi soglasnik f, pred zvenečimi ustnično-zobni v, n. pr.: präf, pokröf, gläf; of-ca, of-sa, delaf-ca, dobraf-ca (rod. od dobravec), pef-cef, lažnif-ca, mrtef, molitef; pozdra-vlja, popra-vlja, sla-vnost, zdra-vnik itd.
2.	V slovenščini se morejo (a ne: morajo!) vezati med seboj v dvoglasnike lahko tudi drugi samoglasniki, ki se zlivajo v en zlog.
Prim.: naobražen, neokužen, neobdelan, preoran, preiskati, proučiti se sme izrekati: naobražen, neokužen, neobdelan, preoran, prej-skäti, proučiti itd.
** Beli Kranjci in vzhodni Štajerci tudi	tu	ne govore obeh samoglasnikov dvoglasniško, temveč ločijo drugi	samoglasnik	od prvega.
4.	O izreki in pisavi nekaterih soglasnikov.
j-
V	slovenščini imamo dvojni j: 1. nebni prepišnik j in 2. samo-glasni j.
1.	j je pravi nebni prepišnik, kadar stoji pred samoglasniki: jetra, ječmen, junec, božjast, božji, divji, sinovje, črvje, z vrvjo, jablana, jahati, grajati, huje, dvoje, v raju, zglavje, zdravje itd.
** V nekaterih vzhodnih narečjih se spreminja nebni prepišnik j v g: ječmen — gečmen, jezditi — gezditi, jetra — getra, junec — giinec; na zapadu: Idrja (mesto) — Idrga (odtod lastno ime Vidrgar). Tako je nastala tudi oblika možgani iz: možjani.
** Za nemimi soglasniki se spreminja	j v	vzhodnih	narečjih celo
v	k:	voleje — vucke, otjide — otkide itd.
2.	Kadar pa stoji j na koncu zloga, t. j. pred soglasniki in na koncu besed, prehaja v soglasni i (1). t. j. do soglasniške kolikosti okrajšani samoglasnik i. Ta j je torej po kakovosti pravi samoglasnik, po kolikosti soglasnik. Primeri: mlaj — tnlai, jajce — jajce, ojnice, rajnik, rajna, rajnka, rajnkega, kraj, povejte, povej, mejnik, varuj, raj, pokoj, pokojnik itd.
Ker je samoglasni j po kakovosti samoglasnik i, se pred spred-stoječim i ne more govoriti; vsled tega tudi ne tvori dvoglasnika z njim, n. pr. Jurij, bijte, pijte, rod. množ. narečij, bitij, poglavij itd.se govori: Juri, bite, pite, nareči, biti, poglävi itd.
O pom n j a. Večina narečij danes ne pozna več nebnega pre-pišnika; govori se le v vzhodnoštajerskem in ogrskem narečju. Tam se govori pravi nebni prepišnik: meja, pa: mernik. Povsod drugod se govori: meia kakor meinik.
O po mn ja. Dandanes se govori v zapadnih narečjih tudi ne-poudarjeni korenski i na začetku besed pred soglasniki kot soglasni
i	(i,), n. pr. igo, iž£sa, im?ti, imam, ime, iglica, igrača, iskati kot: igo, imeti, im£, iglica, jskäti itd. Nekdaj se je govoril tu pravi i, kakor dokazuje pisava starih pisateljev: jimam, jimeti, jime, jiglica, jiskati itd.
Samoglasni j a) ne tvori zase zloga, b) s spred stoječim samoglasnikom pa se zlije v en zlog, v dvoglasnik, n. pr.: vbögajme (iz: v Boga ime), zajdem (zaidem), pojdem, najdem itd.
Pesnikom rabita oba primera: a) j ne tvori zloga:
Imela sem mamico,	Imela sem sestrice,
mamico miljeno,	sestrice blažene,
kruhek mi rezali,	da so me spletale,
lasce mi česali.	z meno se šetale
(Jurčič.)
b) s samoglasnikom tvori dvoglasnik:
Tu v dolu mati staja mila	In praviš, dajmam	le	želeti.
In kočo imam očetno dol,	Pak imam, kar želim	imeti.
(Jurčič.)	Izrekla je, kar ni nikoli
Zares izreči misli imela Oprtojmo roko	-	(Valjavec.)
na Galijo imam
ta drugo pa Grkom	Nekoč zlato solnce
prijazno podam.	Za gorami zäjde,
(Vodnik.)	(Medved.)
v.
1.	v, ki stoji v začetku zlogov in pred samoglasniki, se imenuje u s t ni čn o - zob n i v: varuh, varih, voda, vam, vesel, vest, vedno; novo, novica, praviti, prevideti; zvest, zvit, svet, svetel, dvoje, dva, tvoj, svoj itd.
Ustnično-zobni v je tudi korenski v pred r-om in v pred končnicama -je v množ. imen. mošk. ter -jo v orodn. edn. žen.: vrag, vračati se, vredno, vreme, vreti, vrata, vrat, vroče; črvje, sinovje, grmovje (die Büsche), pa grmouje (das Gebüsch); s krvjo, vrvjo, obrvjo, brvjo.
Opomnja. Po Gorenjskem, Primorskem in Koroškem se govori ta v ko dvoustnični v (w), česar se je v olikani govorici ogibati! Pravilen ustnično-zobni v govore še Dolenjci na spodnjem robu, Beli Kranjci, Štajerci in ogrski Slovenci.
2.	Na koncu zlogov, t. j. na koncu besed, in v začetku zlogov pred soglasniki (razen r) se govori dvoustnični v (w) ali soglasni u (u), t. j. do soglasniške kolikosti okrajšan samoglasnik u. (Končni v (w) je torej po kakovosti pravi samoglasnik, po kolikosti pa soglasnik, zato tvori s predstoječim samoglasnikom dvoglasnik.) Prim.: vsak — vvsak (usak), vmes — wmes (umes), vladati, vnemati, vdova, vleči, včeraj, vlak; drevje — drewje (dreuje), povsod, ovca, ovna, popravlja, slavna, delavnica, lažnivca, bravca (bravec, bralec), Avstrija, zglavje, domovje; prav — präw (prau), trezav, glava — glav — glaw (glau), nov, siv itd. dalje: drv — di.ru, mrtev — m-i.rti.u, siv, živ, črv — či.ru, brv — bi.ru, vrv, postrv — posti.ru, enako: drl — dr.ru poleg d-i.rj, prišel — priš-iU poleg priši.J itd. Enako se govori v v sestavah: vbiti, vbogajme, vdati, vdati se, vdan, v voljo božjo vdan, vdanost, lenobi vdan; vkleniti, vklenjenec, vkljub, vlili, vpisati, vprašati, vpreči, v šoli, v cerkvi, v novem letu itd.... se govori: vvbiti (ubiti), wbogajme (ubogajme) itd.
Posebej je treba pripomniti, da se črka v, kadar stoji sama ali v sestavah pred soglasniki, navadno napak izrekuje: vi. (ve!), n. pr. vse, vsak, vdova... se ne bere: vi>se, vt.säk, v'i>dova; v šoli, v cerkvi, v vsakem kraju se ne bere: vi. šoli, vi. cerkvi, vr> vsakem kraju itd. Zato pazi na izreko! Tisti v, ki ga izgovoriš v Avstrija, ovca, ovsa, slavna, zdravnik, popravlja itd., moraš izgovoriti tudi pri vsak, v strahu, v šoli, v cerkvi, torej: Awstrija: wsak, owca: weerkvi, slawna: wnebesih, popravlja: wljubljani, wkranj; ne: Avstrija, ovi.ca, glavi.na itd.; kawka, ne: kav'i.ka!
** Navadite se izgovarjati ta v brez rJ>, ker je to dvoustnični w ali, kar je blizu to, kar soglasniški u.
Tudi v pred v se ne govori kot vi», temveč se združi z nastopnim v: v vas, was: t. j. en sam v, ki se povleče: vas, v vodo, v vinskem bregu.
Posebej pomni, da za izreko ni nobene razlike, ali se piše v sestavljenkah kot neločljiv predlog v ali u, n. pr.: vstati, vtakniti, vneti, vdati, vkleniti ali umreti, ukazati, ukrasti, utegniti, usmiliti se.
Govori se v obeh primerih dvoustnični w ali soglasni u (u), ker se je začetni u skrajšal v dvoustnični w, tedaj: wstati, wtakniti, wneti, wdati, wmreti, wkazati, wkrasti, wtegniti, wsmiliti se ali ustati, utakniti, uneti, udati, umreti, ukazati, utegniti, usmiliti se itd.
S pravim samoglasnikom u, t. j. s čistim u, pa se mora govoriti v tedaj, kadar je nastal iz prvotnega začetnega vi.: t. j. v primerih: vgnati (ein, hineintreiben), vžgati, vnanji... se govori: ugnati, uženem; užgati, užgem, unanji.
Opomnja. Vžgati je iz užgati in to iz v'i>[z)ži.gati; vgnati je iz ugnati in to iz vri»g'i.nati; vnanji iz unanji in to iz v^nanji; iz starega V'i.n-1,. Ta u je nastal iz v-i>, kakor uš, [v]un, duri, bruno iz v-i.š, vi.n, dv-i.ri, brvno (v Beli Krajini se govori še: v-r.š, vi.n, brvno, dvri; na spodnjem Štajerskem: veš, ven, na vzh. Štajerskem pa vtiš, vün pa brvno, dvri).
Tudi predlog v se mora govoriti ko u, kadar se ne more vzeti k naslednjemu zlogu; govori se n. pr. v Kranj, v Rim, v šolo, v cerkev itd. ali a) tako, da se v vzame k naslednjemu zlogu: wkranj, wrim (to se izgovori v enem zlogu), wšolo, wcerkev; ali pa b) tvori v poseben zlog in stoji sam zase: u Kranj, u Rim, u šolo, u cerkev.
Pesnikom rabi obojna izreka n. pr.:
Drevo rastoCe v vinskem bregu,	U zorni mladosti.
Lepo zeleno v belem snegu . . .	(Greg.)
Pozdravljam te srčno, srčno!	»Dekle je zajemalo v vedro vode,
Posebno je	priporočati izreko	v	= u, kadar se nakopiči več
soglasnikov, ker	je težko izrekati	v	skupno z naslednjim zlogom,
n.	pr. vso noč v	strahu... izrekaj:	wso noč u strahu; sok v žlici:
sok u žlici itd.
** V Beli Krajini in na vzhodnem* Štajerskem se izreka pred-soglasniški in končni v pred zvenečimi soglasniki kot pravi ustnično-zobni v (vdova, vnamem itd.), pred nemimi kot f: fstati, fsak, ftakniti itd. = vstati, vsak, vtakniti, fčeraj, pokrof, glaf (glava), präf, zdräf); za knjižni govor poslednja izreka ni navadna.
Predsoglasniški in končni v a) more tudi tvoriti zase zlog, ali se b)	jemlje k naslednjemu zlogu; c)	s	spred stoječim samoglasnikom
tvori dvoglasnik.
Kot ötok travnat u puščavi.
(S. Gregorčič, Oljki.) »V ozidje se ozko oziram u celici bivam nad petdeset let.
(Greg.)
Tako sem u službi osivel.
(Greg.)
U vedro kovano, vodice hladne.
(Levstik.)
Na Vršac stopivši sedi, Neznan svet se ti odpre;
Glej, ’zmed sivih pleš u sredi Zarod žlahtnih rož cvete.
(Vodnik.)
Opomnja. Pesnikom rabijo vsi trije primeri: a) predsoglas-niški v tvori zase zlog, t. j. govori se soglasni u (u); v tem primeru pišejo pesniki u za v, n. pr.: Ko se zate je unelo; šestkrat se srce unäme (Preš.). Kar v bukvah je natisnjen'ga upije (Preš.). Peträr-kovo bilö srce užgano (Preš ). Od oči so tudi meni se uzdignile temnice (Preš.). V domačo zemljo vdovo na Kios odneso — Zarobljeno udovo na Smirno tirajo (Cegnar). Ustane car, počasi k oknu stopi (Krilan-Pagliaruzzi). A s polja se krik uzdigne (isti). Napoleon reče — Ilirija vstan'! — Ustaja, izdiha: — kdo kliče na dan (Vodnik). Uzdihne in rosno oko — zakrije s tresočo roko (Resman). Pridi, šumno koprnenje, — preupijte mi srce (Aleksandrov); b) v ne tvori zloga: Vsili v spomin se ti pevec brez upa (Preš.). Vz hišo k oknu se popno (Gestrin). Drv prosim malo, da se peč zakuri (Aškerc). Ti črv pozemeljski, ti človek nori (Kette). Črv, ki viješ se po prahu (Valjavec). Kak si za srečo človeštva bil vžgan (Preš.); c) s spred stoječim samoglasnikom se zlije v en zlog in tvori dvoglasnik: Eden hvali in spet drugi vpije: fej te bodi (Preš.). Bel golob se vzdigne kvišku (Krilan) itd.
r, 1 (Ij), ni, n (nj) kot samoglasniki.
Glasove r, I (Ij), m, n (nj) rabimo kot samoglasnike ali soglasnike. Kadar tvorijo zlog, so samoglasniki, kadar ga ne tvorijo, so soglasniki.
R je samoglasnik, kadar stoji 1. v začetku besede pred soglasnikom, in 2. med dvema soglasnikoma.
1. V začetku besede je r zl ogotvo r en, n. pr.: rčati, rčav, rdeč, rdečica, rdečiti (se), rdeti (se), rja, rjast, rjäv, rjavec, rjaveti, rjuha, rjuti, rjovem, rjoveti, rkelj, rkljä, rt, rtič, rtalec, rž (govori se: irž, ne riž), rži, ržen; rvati — rujem, rvanje, rvač poleg ruvati, ruvanje, ruvač, rovač, rovanje.
R ima tu svoj zlog in se govori samo g lasni š ko , tako tudi pred j: r-juti, r-jovem, r-juha ali ri>r-juha itd.
Opomnja. V izrazih rezgetati, rezgetanje itd. je r tudi zlogo-tvoren, toda se piše polglasni e za r-om.
2. Med soglasnikoma: #) v korenskih delih: brdo, brdek (poleg brhek), brglez (brlez), brzda, drhal, grmeti, grmenje, grmada, na-grmaditi poleg gromada, krdelo, prgišče poleg perišče.
Pomni pa, da je pravi e v primerih: cerkovnik, cerkven; merjasec; verjeti, verjamem, verjeten; žerjav, žerjava; žerjavica. Dalje se piše: martinček, Marjeta.
V	tujkah ohranjamo e: german, Bernad, pergament, Gertruda a: Martin (ne: Mrtin) . . .
b)	v končniških delih: dobršen (kos), dobršna (druščina), kakršen, kolikršen, koprnenje, ministrski, mojstrski, ministrstvo, ogrski, ciprski, filistrski, etrski, metrski, litrski, šentpetrski, istrski, oktobrski, novembrski; jadrn, jadrnost, jadrnica, jadrnik; jedrnat, jetrn, jetrnik, jetrnica; klavrn, kvatrn, kvatrna, kvatrno; rebrn, rebrnik, rebrnica; srebrn, srebrnik, srebrnina; vetrn, vetrnica, vetrnik; zoprn, zoprna, zoprnik; stebrn, bedrce, jedrce, rebrce, smotrn, smotrnost; čebrca, čebrcu (od čebrec), gabrca, gabrcu (od gabrec), igrca, igrcu (igrec), ništrca, ništrcu (ništrec), ogrca, ogrcu (ogrec), ostrca, ostrcu (ostreč), svedrca, svedrcu (svedrec), vetrca, vetrcu (vetrec), stebrca, stebrcu (stebrec). Toda pomni: modrec, modreca, modrecu — modrijan; žrec, žreca, žrecu; Štajerec, Štajerca.
Piše se pa: ničemuren, nič^murnost; sleherni, sleherna, sleherno; čiherni, čiherna, čiherno; vn^maren, vnemarnost (vnemar, v nemar, z nemar); zanikaren, zanikarnež, zanikarnost.
Samoglasni r se govori ali s polglasnikom pred r-om, tedaj rJ.r: snrr.rt, bxrdo, jad i.rno, kak tršen, ali pa kakor se govori na vzhodnem Štajerskem in med ogrskimi Slovenci: r brez polglasnika.
Glasovi 1 (lj), m, n (nj) se pišejo: o) brez polglasnika, kadar stoje za kakim zlogotvornim soglasnikom:
1, lj: umrl, drl, zrl, žrl, strl; vrl; rod. množ. srednj. sp. grl (od grlo);
čmrlj;
m: grm, grmek — grmka, grmku itd.; strm, strmec — strmca; strmcu; množ. rod. sred. ali žen. sp.: krma — krm; trma — trm;
n, nj: drn, strn, trn, žrn; rod. množ: srna — srn, zrno — zrn; trnek — trnka, trnku; črnec — črnca; žrnek — žrnka; zoprn, črn, jadrn, jedrn, klavrn, kvatrn, rebrn, srebrn, stebrn, smotrn, vetrn, vihrn; domiseln, stebeln, brezposeln, meteln, zemeljn.
Pomni: poln, popoln, usodepoln.
Če stoje za zlogotvornimi soglasniki, se piše polglasni e: umetelen, neumetelen, umetelna, čemeren, praznäheren, biseren (ker biser, bisera!), severen itd.
b)	kadar ne stoje za zlogotvornim soglasnikom, se pišejo s polglasnikom i» (e):
1,	lj: miselnost, zemeljski; oslec — oselca, pušljec — pušeljca; kozlec
—	kozelca (poleg kozolec, kozolca), krhljec — krheljca; žrebljec — žre-beljca, rogljec — rogeljca; mislec — miselca poleg misleca; pomislek — pomiselka poleg pomisleka;
m: jarmec — jaremca, jaremski itd.; pisemce, pisemski, pesemski; n, nj: okence, jagnjec — jagenjca, jagenjcu, neutr. jagenjce.
Izreka je v obeh primerih enaka: govore se našteti sonanti ali s polglasnikom ali brez njega, bodisi da se pišejo s polglasnikom ali brez njega.
n.
Slovenščina ima trojni n: 1. srednji ali navadni n; 2. mehki ali topljeni nj in 3. goltni ali guturalni n pred k in g.
1. Srednji ali navadni n stoji povsod, kjer ga s tem znamenjem (n) pišemo, razen pred k in g, tedaj: naš, nebo, nikoli, nos, nujen, nrav, začnem, snamem itd.
2. Topljeni ali mehki nj je po izreki enoten, ne dvojen glas. Zanj nimamo posebnega znamenja, zato se topljeni nj v pisavi ne razločuje od skupine nj, kjer sta n in j samostojna glasova in se izrekata vsak zase.
Topljeni nj imamo v primerih kakor: vonj, vonjati, konj, konja, sanje, sanjati se, manjši.
Vedno pišemo nj: a) pri obrazilih enj, nja, nje: bedenj, bednja, pedenj,» pednja ali pedänj, pednja; mržnja; sanje, spanje, pisanje itd.; trnje, znanje, zvonjenje, zelenje, korenje, usnje (iz usnije, usen-je);
b)	pri trpn. delež, preteki, časa IV. in II. vrste: raniti — ranjen, znaniti — oznanjen; vzdigniti — vzdignjen, stisnjen itd., napolniti — napolnjen; VI. vrsta: izpolniti— izpolnjevati, oznanjevati, izpraznjevati itd.
Topljeni nj se mora v izreki razločevati od drugih n; konj, konja se ne govori ne: kojn, kojna ali kon, kona ali koti —j-j, kon-j-ja (ne dvojen glas, pri katerem bi se izgovarjala n in j kot posebna glasova!), temveč kon, kona.
V	mnogih narečjih se je topljeni nj izgubil in se zenačil s srednjim n; vsled tega sta se začela nj in n v pisavi zamenjavati ali rabiti nedosledno.
Piše se: prihodnji, prihodnja, prihodnje, prihodnjost, toda ostale sestavljenke pišemo z n: prehoden, predhoden, vzhoden, zahoden, predhodnik; povodnji mož (bajesl. bitje) poleg povodni mož, toda drugo z n: povodni kos,	povodna cvetica,	povodno bilje itd.,	vrhnji	in vrhen,
vrhni;	sv. Rešnje	Telo,	toda rešni	čoln, rešna pot,	rešno	sredstvo;
sodnji	dan poleg	sodni	dan, toda	sicer: sodni stol,	sodna	razprava,
sodno	itd., pomladnji in	pomladen;	sosednji in soseden, dna,	dno.
Nedosledno pišemo: slednji, poslednji, naslednji, toda dosleden, nedosleden, nedoslednost; naslednji, pa naslednik, naslednica; srednji, toda neposreden, posreden, srednik, srednica; (s)prednji, pa: (s)prednik, (s)prednica.
Posebej pomni,, da se piše n: gnezdo, gnezdece, gnesti, gnetem, gneča, gnil, gnijem, gnoj, gnus, gnusoba, gnev; rajnik, rajnica, rajnki, rajnka, rajnca, rajnkega, rajnke, rajnce itd., stopnice, zanka, uganka; v končnici na -niv: ljubezniv, lažniv.
Toda nj pišemo: poganjek, poganjka, manjkati; suženj, sužnja (Sklave), suženjski, sužnji (Sklaven-), toda sužnja in sužna (Sklavin), sužen, sužna (leibeigen, sklavisch), sužnjost in sužnost, suženjstvo in suženstvo.
V nekaterih primerih skupina nj ne izraža topljenega soglasnika, temveč obsega dva samostojna glasova, izmed katerih se n izgovarja s sprednjim, j z naslednjim zlogom. Glas j je tukaj pravi nebni prepišnik.
Primeri, kjer sta n in j samostojna glasova, so:
a) pri končnici -jo v edn. orod. ijevske skl.: z dlanjo (torej z dlan-j-jo), jablanjo, s stranjo itd.;
b) pri končnici -je množ. imen.: Ločanje (Ločan-je, Ribničanje, tržanje, ciganje, tudi panj-je;
c) pridevniki na -ji: jelenji, petelinji;
č) končnica -ji v primerjalni stopinji: tan-ek, tanji.
Ker je topljeni nj enoten glas, se pri razzlogovanju ne more deliti; deliti pa se sme skupina n -|- j, kjer sta oba glasova samostojna.
3. Go Itn i ali guturalni n, ki stoji pred goltnikoma k in g: angel, bingljec, bingeljca, bingljati; grenek: grenka, grenko, grenkoba; cinek: cinka, cinku; danka, opanke, prestanka, prestanku (prestanek), sänke, sinka, sinku (sinek), vunkaj, uganka, zanka itd.
1.
Glas 1 je trojen: 1. srednji 1; 2. topljeni ali mehki lj in 3. trdi 1 (t).
1. Srednji 1 govorimo v primerih kakor: lep les, led, leča, leteti, leti (vel.); lice, lipa, lizati, lisica; moleti, molim; gledati, slep, klic itd.
V starejši dobi naše slovenščine je bil srednji 1 v navadi samo pred raznimi c in i; povsod drugod je mogel stati le topljeni lj ali trdi 1 (t). Sedaj se govori v večini narečij in zato tudi v olikanem govoru pred a, o, u: blago, lakota, bela, belo, slab; glava, luknja, luskina, služi; klobuk, klobčič itd.
2. Topljeni ali mehki lj je po izreki enoten, ne dvojen glas. Zanj nimamo posebnega znamenja, zato se topljeni lj v pisavi ne razločuje od skupine lj, kjer sta 1 in j samostojna glasova in se izrekata vsak zase.
Topljeni lj imamo v primerih kakor: beljak, brljav, brljuzga, Celje, dalja (prid. daljni), prisl, dalje (prid. odtod nadaljnji), kljun, ulj, uljnjak, volja, želja.
Pogosto pišemo lj za ustniki (b, m, p, v): gibljem, zemlja, kaplja, opravljam, bljujem, pljujem, pljuča, pljuskati itd.
Vedno pišemo lj pred končnico -am, -ati glagolov 5. vrste 1. raz., kadar je spred kak soglasnik, in pa pred končnico -ujem, -evati
VI. vrste: jecljam, jecljati, jecljal, pihljam; prepeljujem, prepeljevati; razdeljujem. Enako pred končnicami -iv, -ivost: potrpežljiv, potrpežljivost, pozabljiv, šaljiv (iz šal-ljiv) itd.; v končnici -ljaj: bodljaj, smehljaj, metljaj, vzdihljaj, stogljaj; v končnici -ulja: volkulja, hodulja, skopulja. Trp. del. glag. IV. vrste: beliti — beljen, izvoliti — izvoljen itd. V sedanji-škem deblu glagolov: meljem, steljem, pošljem, poljem itd.
Topljeni lj se mora v izreki razločevati od drugih 1; kralj, kralja, se ne govori kral, krala, tudi ne kral-j-j, kral —j—ja, temveč kral’, kral'a.
V mnogih narečjih se je topljeni lj izgubil in se zenačil s srednjim I; vsled tega sta se začela lj in 1 v pisavi zamenjavati; pri nekaterih primerih pisava omahuje med lj in 1.
Pomni, da se piše lj: baklja, burklje, brisaljka (iz brisalja), bršljan, brizglja, cilj, coklja, češplja, dilja, godlja, halja, haljina, koklja, kodelja, kuzlja, ljuljka, ljuljčen (ne: ljulika!), mandelj, mandeljnovec, orgije, orgljati, orgljavec, petlja in pentlja, pražiljka, preklja, pušljec, pušeljca, raglja, reglja, ragljati, recelj, rogelj, roglja, sablja, sabljač, škiljav (toda: škiliti), škriljak, štorklja, štorkljah, vadija, zajklja (iz zajkulja), volklja in volkulja; postiljati; mandelj, nagelj, tempelj.
Toda piše se I: angel, angelski, barigla, berla, bergla, dečla, kopel, kopeli, krogla, rebula, škatla, škatula, škodela, veslati, razvozlati, zelnik, zelnat (od zel, zeli; ne od zelje), umetelen, umetelna itd.
V nekaterih primerih skupina lj ne izraža topljenega soglasnika, temveč obsega dva samostojna glasova, izmed katerih se 1 izgovarja s sprednjim, j z naslednjim zlogom. Glas j je tukaj pravi nebni prepišnik. Taki primeri so:
1. pred -jo v edn. orod. ijevske sklanje: z drhaljo (drhal-jo), piščaljo, vrzeljo, zibeljo, živaljo, soljo.
2. pridevniki na -ji: kobilji.
3. v primerjalni stopinji: debelji, dalji itd. V nekaterih besedah: sožalje, povelje, sil-je (žito), veselje in veselje; oglje iti oglje (iz oglije), bilje in bil-je.
Ker je topljeni lj enoten glas, se pri razzlogovanju ne more deliti; deliti pa se sme skupina 1 j-j, ker je glas dvojen.
3.	Trdi I (t) imenujemo oni 1, ki stoji na koncu zlogov pred soglasniki (razen j) in pred polglasnikom (i>).
Na koncu zlogov: bel, cel, kol, vol, pepel, vesel, vedel, dal, rekel, kupoval.
Pred soglasniki: poln, popoln (ne: poleni), volk, dolg, čoln, žolna, volna, jabolko; vrelca, vrelcu (od vrelec), rilca, rilcu, palca, palcu, motovilca, motovilcu itd.; budilnik, belilnik, kadilnik, kadilnica, svetilnik, umivalnik, pokalnica, velnica, sejalnica, kuhalnica; mlatilni, mlatilna, mlatilno.
Pred polglasnikom ('*>):	belec, celec,	palec,	tkalec,	pralec, prelec,
Pogorelec; množ. rod.: bilek	(navadnejše:	bilk) od bilka;	jelek	(navad-
nejše: jelk), jelka itd.
Trdi 1 (J) se govori v knjižni izreki ali kot dvoust-
11	ieni v, oziroma soglasni u (u), ali pa, kakor je prišlo poslednja leta v navado, kot srednji 1.
Besede kakor bel, cel, dal, veljal, volk, dolg, palec, palca, rilec, rilca, kadilnica itd. se govore ali: bew (beu), cew (ceu) itd. ali pa s srednjim 1.
Pesniki jemljejo zato trdi 1 kot stik z v, kar je upravičeno, n. pr.: Lenega čaka strgan rokav — Pal’ca beraška, prazen bokal (Vodnik). Kak Turek je neusmiljen, kak hud je Pesoglav — Kdaj divji mož iz reke na beli dan bo vstal (Jurčič). Melkizedek je višji bil duhovni — Kateri prvi v dobi zmote po 1 n i (Stritar, Prešeren v Eliziju). Približa se mladenič mu — Dol z neba je poslan prišel, t. j. prišii (Valjavec, Kmet v risu). Zdaj s pestjo	zagrabi polno —	sežeš v	žep,	v njem
samo govno (Župančič) itd.
Trdi 1 (t) se je v začetku pisne slovenščine, t. j. v dobi slovenskih protestantovskih pisateljev, še govoril ko pravi trdi 1, n. pr.: bet, dal, volk, dolg, kadilnica, umivalnik, belec, vrelec itd. V dvoustnični v (u) se je začel ponekod na Koroškem že koncem 16. stoletja spreminjati. Splošno se je jel govoriti v (u) za končni t šele proti koncu 17. stoletja.
** Trdi t ni imel v vseh primerih enake usode. Prvotni zlogo-tvorni t, ki je bil nekdaj v primerih kakor: vik, dlg, pit, rod. množ. stz, žtna, jabtko itd., prehaja v vzhodnih narečjih v samoglasnik u (dug, vuk, žuna itd.; tako se govori tudi v Reziji: duh, t. j. dolg; pun, t. j. poln, itd.); v ostalih narečjih pa se je najprej v naglašenih zlogih sprejel pred 1 polglasnik, ki se je blizu ob koncu 15. stoletja spremenil v o: dotg, volk, polt, solz, žolna itd.; pozneje je postal trdi 1 dvoustnični w, in tako se od 17. stoletja nadalje govori: doug, vouk, souz itd. Prvotni zlogotvorni 1 se torej nikjer na Slovenskem ne govori ko srednji 1. Nekoliko drugače je s trdim 1 v ostalih primerih. Koncu besed in nekaj celo pred soglasniki se govori sedaj prvotni trdi 1 po vplivu srednjega 1 ko srednji 1 pri Rezijanih, pri vzhodnoštajerskih Slovencih med Muro in Dravo in semterja po Beli Krajini, kjer pa je ohranjen tudi še stari trdi 1. V teh primerih se da izreka trdega 1 ko srednji 1 opravičiti.
O pom n ja: V starejši dobi naše slovenščine je stal trdi 1 ne samo v naštetih primerih, temveč tudi pred raznimi a, o, u, kakor se še danes govori po notranjskih krajih med Ljubljano in Tolminom, na Krasu, v Beli Krajini in semtertja po Dolenjskem in Štajerskem, n. pr.: glava, lakota, bela, belo, klobčič, služiti itd. Na Gorenjskem in Koroškem
sc je fudi ta trdi 1 spremenil v dvoustnični w, tedaj gwava, wakota, bewa itd.
Ker se od 17. stoletja sem t v izreki ne loči od v, sta se v pisavi oba glasova začela zamenjavati. Vsled tega pisava pogostoma med 1 in v omahuje, ali pa se rabi 1 namesto v ali v namesto 1.
Pisava omahuje med prvotnim v in poznejšim 1 zlasti pri imenih delavnih ali delujočih oseb, kjer je prvotna končnica -ivec, -avec, -ivka, -avka. Sedaj se piše: bravec, bravka (prvotna oblika) in bralec, bralka; igravec, igravka in igralec, igralka; poslušavec, poslu-šavstvo in poslušalec, poslušalstvo; šivavec, šivavka in šivalec, šivalka; zaničevavec in zaničevalec itd.
Vendar se piše prvotni v še v sledečih primerih: brivec, pivec, pivka, števec, delavec, delavka, bolehavec, bolehavka, klavec, kimavec, pevec, sanjavec, sevec, tajivec, tajivka itd. Dalje v primerih, kjer je 1 v deblu: volivec poleg volilec, delivec poleg delilec, ponavljavec poleg ponavljalec itd.
Posebej pa pomni, da imajo 1. imena oseb, ki so kaj storile ali trpele in 2. izvedenke iz samostalnikov na -lo (prvotno iz -dlo) končnico -lec, -lka, -lnik, -Inica itd.
Piše se samo 1: 1. umrlec, prišlec, pogorelec, osamelec, volilec (kdor je v posameznem primeru volil), prelec, prebivalec;
2.	črnilec, motovilec, pralec (od pralo), vrelec (od vrelo), rilec, tkalec; dalje: budilnik, belilnik, kadilnik, kadilnica (kadilo), rezalnik, svetilnik, držalnik (od držalo), zrcalnik (od zrcalo), nosilnice (nosilo).
Pomni še: palec (1 spada k deblu!), umivalnik, klečalnik, pokal-nica, kokalnica, velnica (iz vejalnica), selnica (iz sejalnica), kuhalnica.
Dalje omahuje pisava med v in 1, n. pr.: skladalnica in skladav-nica, skladovnica; muhalnik in muhovnik itd.
Pomni pa: ključavnica (nastalo iz ključanica), ključavničar (ne: ključalnical).
Namesto prvotnega v se piše 1 večinoma pri vseh končnicah -alen, -ilen, -alnik, -alnica, -ilnica itd.: dajalen, dajalna, dajalno, hladilen, kazilen, vodilen, mečilen, zmagovalen, zapovedovalen, vojskovalen, mirilen, izpodbujevalen, primerjalen, poniževalen, dajalnik, hladilnica, hiralnica, vodilnost, vodilnica itd.
Vendar se piše prvotni v še v sledečih primerih: pitaven, pitavna živina, igraven, delaven, delavna, delavno, delavnik, delavnica, piven, pivnica, pivnik, peven, pevnica, klaven, klavnica, mikaven, žgaven, brivnica, briven, brivski, števen, dejaven, neučakaven, opletaven, izbira ven itd. Dalje, kjer je I v deblu: voliven, deliven, ponavljaven poleg volilen, delilen, ponavljalen.
Pravilen je 1 pri izvedenkah iz dovršnih glagolov, n. pr.: dopolnilen, dopolnilna, zadostilen, zmagalen, odločilen.
Vendar pišemo zveličaven, redko zveličalen, zveličalna, zveličalno. Nasprotno pišemo ubogati namesto Ibogati, kar je iz nemškega folgen.
O pom n ja: Pisavo bralec, bralka, vodilen, dajalen, dajalnik itd. so uvedli naši pisatelji po 1. 1862. iz hrvaščine, kjer pa ta pisava tudi ni prvotna, marveč po analogiji tistih primerov, kjer je 1 upravičen. Prvotna končnica -lac je v hrvaščini kakor tudi v slovenščini le v takih besedah, ki pomenijo človeka, ki je kaj storil, dovršil ali pretrpel; navadna je ta končnica tudi v psovkah in priimkih; naposled pri imenih, izpeljanih iz samostalnikov srednjega spola na -lo (iz -dlo); ubilac: kdor je koga ubil; čutoroispilac: kdor je čutaro izpil; pogorelac: kdor je pogorel itd., tkalac (iz tkalo) itd. Starejši spomeniki hrvaški poznajo pri imenih delavnih oseb le -vac (n, pr. vladavac). Iz primerov, kjer je končnica -lac pravilna, se je v hrvaščini tako razmnožila, da je staro obrazilo -vac pri imenih delavnih oseb skoraj popolnoma izpodrinila.
Glede izreke v primerih, kjer se piše 1 za prvotni v, je posebej pomniti, da je organska izreka v; 1 more opravičevati le splošna raba.
Splošno pravilo, da se 1 na koncu zlogov, pred soglasniki (razen j) in pred polglasnikom izreka kakor trdi I, oziroma kakor u (w), je veljalo nekdaj brezizjemno; tekom časa pa je za nekatere primere prišla v navado izreka srednjega 1. Taki primeri so:
1. množ. rodilu, samostalnikov na -la in -lo: daril, del, dekel, čebel, kobil, metel, osel (osla), skal, strel, vil (vile), tal, od tal, obal, kol (kola) itd.
2. množ. orodn. samostalnikov s končnico -1: z drhalmi (druhalmi), z valmi, z volmi, s kolmi, s cepelmi, z živalmi, z ulmi.
3. izpeljanke iz debel na -la, -lo, -le, -1-.
Samostalniki na -la: dežela — deželen, deželski, hvala —
hvalen, pohvalen, zahvalna, samohvalno; jela — jelka, jelva; pila — pilen, skala — skalnat, žila — žilnat; vila — vilec (čarovnik). Na -lo: delo — brezdelnik, hudodelec, hudodelstvo, delce; čelo — načelnik, čelce, načelen, načelna; dulo — dulec; grlo — grlce, belogrl; kolo — kolca (množ.), samokolen; krilo — krilce, zlatokril, zlatokrilec; motovilo — motovilce, motovilec; salo — debelosalec; selo — selski, naselnik, iz-selnik, izselniški; šestovilo — šestovilec (glupec); šilo — šileč, šilce, šilnat; želo — želce; zlasti pomanjšalnice: bodalce, darilce, držalce, kosilce, krdelce, krepelce, malce (od malo), mazilce, torilce itd.; vol — volek; kol — kolek; osel — oslek; živalca, živalski.
Glagoli na - liti: buliti — bulec (vol); deliti — oddelek, razdelek, razdelba; guliti — guleč; hvaliti — samohvalec; kruliti — kruleč, krulba; meliti — moleč, bogomolec, bogomolka, molek; mislili — (po)premislek;
piliti — pileč, opilki, paliti — pal, opalek, samopalen; seliti — selba, naselbina, selec; streliti — strelec, štuliti se — štulec; taliti — talnost, talba; tuliti — tulec; žuliti —žuleč, žulka (žemlja). Na -lati: delati — pridelek, izdelek; na -leti: veleti— povelek; želeti — poželek, zaželek; prišel — prišlec itd.
4. v izposojenkah, ki smo jih dobili od drugih Slovanov, n. pr.: bivol, bivolski; bolnica; bogomil, bogomilski; glagol, glagolski, glagol-ščak; kolek — kolka, kolkovati; pomol; polk, polkovnik, polkovnija; spol, stalno, spolnost; stolp, stopic; razkol, razkolnik; talec, talnik, vrl, velmož, velblod itd.; stolnica, prestol, prestolna cerkev; ohol, obal.
Enako se ima govoriti srednji 1 v izposojenkah in tujkah iz drugih jezikov, n. pr.: alt, general, Danijel, kanal, kamelski (kamela), šolnina, šolski (od šola), tolmač, solni, tul, Dalmacija itd.
5. v nanovo tvorjenih ali manj znanih besedah: sokol, bol, glavobol, svetilka, številka, mislec, misleca in miselca; stalen, stalna, stalno, polbog, polotok, polglasnik, polmesec, popoln, popolnost itd.
Pravopisje in pravorečje.
Razlika med pisavo in izreko ni samo pri posameznih glasovih, temveč tudi pri nekaterih glasovnih skupinah. Glasovi se ne pišejo vedno po izreki, temveč v mnogih primerih po izvoru.
Po izreki se ravna pisava le tedaj, kadar ne brani izpeljava ali izvor besede.
Pisava, po kateri se pišejo glasovi kakor se izrekajo, se imenuje fonetična pisava ali pisava po izreki.
Po izreki pišemo primere, kakor: gladek, redek, šibek, godec, gobec, sodec, ozek, nizek, zvezek, obrezek, zaslužek, stožec, obrazec itd. Ako n. pr. odpahnemo polglasnik (e), se soglasniki pred njim v izreki izpremene: glatka, glatko; šipka, šipko; gopca, gopcu; gotca (gottsa), sotca (sottsa), oska, niška, zveska, obraska, zasluška, öbrasca, stošca itd. Toda pisava se ne ozira na izpremenjene glasove, temveč na osnovo, vsled česar pišemo zgorajšnje primere: gladek — gladka; redek — redka; šibek — šibka, šibko; godec — godca; gobec — gobca; sodec — sodca; ozek — ozka; nizek — nizka; zvezek — zvezka; obrazec
—	obrazca; zaslužek — zaslužka; stožec — stožca.
Pisava, ki se ozira na osnovo ali izvor glasov, se imenuje eti-mologična pisava ali pisava po izvoru.
V	slovenščini imamo deloma fonetično, deloma etimologično pisavo. Za tiste primere, kateri se pišejo po etimologični pisavi, veljajo vsled tega za izreko posebna pravila.
Posebna pravila, veljajo 1. za zvezo zvenečih in nemih soglasnikov in 2. za zvezo sičnikov in šumevcev.
1. Glede izreke zvenečih in nemih soglasnikov pomni: Zveneči soglasniki se pred nemimi spreminjajo v neme, nemi pred zvenečimi v zveneče.
Primeri: kdo, kdaj, nikdar, vsekdar, nekdanji, vsakdanji; glasba, opazka, svatba, krožček, krožčka, Storžec, Storžca, Storžčeva dežela (domači kraj Valjavčev), ljudstvo, ljudski, gospodstvo itd. Predlogi: od, nad, pod, pred, k, iz, raz, vz, n. pr.: odkidam, odsekam, odštejem, nad-polovičen, podcenjevati, podčastnik, pred hišo, pred smrtjo, k besedi, k delu, k zemlji, k ženi; iztiram, razkoračim se, vzhajam, navzkriž, izpod-buditi, vzklik, brezskrben itd.; dalje: določba, opravičba itd.
** Izrekati se mora: gdo, gdaj, nigdar, vsegdar, negdanji, vsag-danji; glazba, opaska, svadba, krošček, kroščka, Storšca; ijutstvo, ljutski (ljuctvo, ljucki), gospotstvo (gospoctvo) itd., otkidam, otsekam (ocekam), otštejem (očtejem), natpolovičen, potcenjevati (pottsenjevati), potčastnik (pottšastnik), pret hišo, pret smrtjo (precmrtjo), gbesedi, gdelu, gženi (ne: krr, besedi, k'i> zemlji!); istiram, raskoračim se, wshajam, nawskriž, ispodbuditi, wsklik, bresskrben itd.; dalje: dolodžba, opra-vidžba (nema soglasnika c in č [ts, tš) se glasita kot zveneča: dz in dž, kar pa se v pisavi ne izraža!).
Opomnja: Po teh pravilih se je v starejših sestavah obrusil predlog vz; prim.: vstati (nastalo iz vzstati) itd.
Ker izreka semtertja pravilno pisavo moti, je treba pomniti, da se piše: bridek, bridka, bridko (toda smotka!) ubožček, ubožčka; postrež-ček, postrežčka; izvožček, izvožčka poleg izvozček, izvozčka. Posebej pomni glede vz: vzhajati, vzhičen, vzkipeti, vzklikniti, vzpeti se, povzpeti se, vztrajati, vztrpeti itd.
Toda pomni, da se piše: moški, papeški, viteški, angleški, pariški, praški, kineški, društvo, sovraštvo, samodrštvo, francoski, mlesti, molsti, gristi, lesti (toda hribolaztvo).
2. Glede zveze sičnikov s šumevci pomni: Sičniki se pred šumevci v izreki izpreminjajo v š u m e v c e.
Primeri: obrazček,	obrezček,	zvezček,	izrezček, loncevezčev,
hribolazčev (od loncevezec, hribolazec), vzčutiti se (zum Bewußtsein kommen), vzšel, vzšla, vzšlo, izčistiti se, izčrpati, izžeti, razčleniti, razžaliti, razširiti, razčesati, brezčasten, brezštevilen, brezžičen; z žalostjo itd.
Dalje: sčasoma, sčista (izčista), sčakati se, sčeniti se, sč^nem (niederhocken), sčesati, sčešem; sčutiti se, pisčev (od pisec),	Lisčev
(od	Lisec); s čim, s šilom	itd.
** Izrekati se mora:	obrašček,	obrešček,	zvešček, izrešček,	lonce-
veščev, hribolaščev, vvščutiti se, wššel, wššla, wššlo, iščistiti se, iščrpati, izžeti, raščleniti, ražžaliti, rašširiti, raščesati, breščasten, brešštevilen, brežžičen, žžalostjo.
Dalje: ščasoma, ščista, ščakati, ščeniti se, ščesati, ščutiti se, piščev, Liščev, ščim, ššilom itd.
Po izreki ali po izvoru se smejo pisati primeri kakor: brušček ali brusček, klašček ali klasček, košček ali košček, lašček ali lasček, lišček ali lisček, jerbašček ali jerbasček, kolešček ali kolešček itd.
Opomnja: Po teh pravilih se je v starejših sestavah obrusil vz; prim.: vžagati (iz vzžgati) itd.
Šolska poročila
I.
Učiteljski zbor.
1.	Učiteljsko osobje koncem šolskega leta.
A.	Za obvezne predmete.
St.	Ime in značaj	Raz- rednik v	Učil	Število ur na teden
1 1	Janez Gnidovec, dr. modroslovja, ravnatelj, svetni duhovnik, Nj. Svetosti častni komornik, rektor kn. šk. zavoda sv. Stanislava	—	filozof, propedevtiko v VIII.	2
2	Luka Arh, profesor, svetni duhovnik	VIII.	latinščino in grščino v VIII., slovenščino v IV., nemščino v I. a.	18
3	Anton Breznik* dr. modroslovja, profesor, svetni duhovnik, Clan delovnega odseka za slovensko narodno pesem	—	slovenščino v V., VI., VII., VIII., nemščino v I. b.	17
4	Jožef Demšar, dr. bogoslovja, profesor verouka, svetni duhovnik, pro-povednik, varuh učiteljske in dijaške knjižnice	-	verouk v II. a, II. b, III., VI., VII., nemščino v II. a.	15
5	Franc Jere, dr. modroslovja, profesor, svetni duhovnik, oskrboval slovensko dijaško knjižnico	—	latinščino v IV., VI., grščino v III.	17
6	Ivan Knific, dr. modroslovja, profesor, svetni duhovnik, kn. šk. duhovni svetnik, varuh prirodoslovne zbirke, občinski odbornik in krajni šolski nadzornik v St. Vidu.	—	matematiko v I. a, I. b, III., IV., VII., fiziko v VII.	19
7	Anton Koritnik, profesor, svetni duhovnik	VII.	latinščino v III., VII., grščino v VII.,slovenščino v III.	18
Izvcstjc.
j St.	Ime in značaj	Raz- rednik v	Učil	Število j ur na teden
8	Jožef Kržišnik, profesor, svetni duhovnik, varuh zemljepisne zbirke	VI.	zgodovino in zemljepis v IV., VI., VII., VIII., zemljepis v I. a, I. b, lepopis v I. a, I. b.	I.	poli. 22 II.	poli. •21
9	Franc Kulovec, dr. bogoslovja, profesor verouka, svetni duhovnik, pro-povednik	III.	verouk v I. a, I. b, IV., V., VIII., nemščino v III., filoz. proped. v VII.	16
10	Franc Pengov, profesor, svetni duhovnik, varuh prirodopisne zbirke	—	prirodopis v 1. a, I. b, II. a, II. b, V., VI., fiziko (v II. polletju mineralogijo in kemijo) v IV.	16
11	Gašpar Porenta, akademiCni slikar, profesor, svetni duhovnik	—	risanje v I. a, I. b, 11. a, II. b, III. (2 oddelka), IV.	18
12	Jožef Prešern, profesor, svetni duhovnik	V.	latinščino v V., grščino v V., VI., slovenščino v II. b.	19
13	Änton Ratajec, dr. modroslovja, profesor, svetni duhovnik		matematiko v II. a, II. b, V., VI., VIII., fiziko v III., VIII.	I.	poli. 19 II.poli. 20	1
14	Franc Reböl, profesor, svetni duhovnik, oskrboval nemško dijaško knjižnico	IV.	nemščino v IV., VI., VII., VIII.	16
15	Janez Samsa, dr. modroslovja, profesor, svetni duhovnik	II. b	latinščino v II. b, grščino v IV., nemščino v II. b.	16
16	Ignacij Breitenberger, namestni uCitelj, svetni duhovnik	I. b	slovenščino vl.b, nemščino v V., latinščino v I. b.	15
17	Franc Omerza, namestni učitelj, svetni duhovnik	I. a	latinščino v I. a, II. a, slovenščino v I. a.	18
18	Franc Trdan, dr. modroslovja, namestni uCitelj, svetni duhovnik	II. a	zgodovino in zemljepis v II. a, II. b, III., V., slovenščino v II. a.	19
B. Za neobvezne predmete.
Vojteh Hybäsek, svetni duhovnik, je poučeval petje v 6 oddelkih po 1 uro na teden: I. a, I. b, II. a, II. b, III., IV. in V. skupaj,
VI., VII. in VIII. skupaj; poleg tega je poučeval cerkveno petje in glasbo.
Äleksander Jeločnik, učitelj na ljudski in obrtni šoli v Št. Vidu, je poučeval telovadbo v 9 oddelkih po 1 uro na teden: I. a, I. b, II. a in b (skupaj), III., IV., V., VI., VII., VIII.
Profesor dr. Franc Kulovec je poučeval francoščino po 2 uri na teden; pouka so se udeleževali učenci iz V., VI. in VII. razreda.
Profesor Franc Pengov je poučeval italijanščino v 2 tečajih po
2	uri na teden za učence iz IV., V., VI. in VII. razreda.
Profesor Franc Reböl je poučeval slovensko stenografijo v 2 tečajih po 1 uro na teden za učence iz V. in VI. razreda in nemško stenografijo v 2 tečajih po 1 uro na teden iz VI., VII. in VIII. razreda.
2.	Izprememba in dopust.
Začetkom šolskega leta 1913/14 sta vstopila v učiteljski zbor Frančišek Omerza in Ignacij Breitenberger. Imenovana sta bila za na-mestna učitelja od kn. šk. ordinariata z razpisom z dne 1. septembra 1913, št. 3822, in prideljena strokovnjaškemu vodstvu prof. dr. Frančiška Jereta in prof. Frančiška Reböla z razpisom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 17. oktobra 1913, št. 7145.
Namestili učitelj dr. Frančišek Jere je bil z razpisom kn. šk. ordinariata z dne 1. septembra 1913, št. 3822, imenovan za pravega gimnazijskega učitelja z naslovom „profesor“; to imenovanje je c. kr. deželni šolski svet na znanje vzel z razpisom z dne 6. septembra 1913, št. 5905.
Kn. šk. ordinariat je dovolil z razpisom z dne 8. oktobra 1913, št. 4426, namestnemu učitelju Jožefu Prešernu dopust za čas od 16. do 31. oktobra.
Namestni učitelj Jožef Prešern je bil z razpisom kn. šk. ordinariata z dne 2. februarja 1914, št. 601, imenovan za pravega gimnazijskega učitelja z-naslovom „profesor"; to imenovanje je c. kr. deželni šolski svet na znanje vzel z razpisom z dne 6. februarja 1914, št. 835.
Kn. šk. ordinariat je dovolil z razpisom z dne 11. decembra 1913, št. 5445, namestnemu učitelju dr. Janezu Samsu dopust za čas od 15. decembra 1913 do 31. januarja 1914.
Namestni učitelj dr. Janez Samsa je bil z razpisom kn. šk. ordinariata z dne 30. maja 1914, št. 2707, imenovan za pravega gimnazijskega učitelja z naslovom „profesor"; to imenovanje je c. kr. deželni šolski svet na znanje vzel z razpisom z dne 3. junija 1914, št. 3669.
3*
Kn. šk. ordinariat je dovolil z razpisom z dne 5. aprila 1914, št. 1817, namestnemu učitelju dr. Frančišku Trdanu dopust za čas od 15. aprila do 24. maja.
II.
Učni načrt.
V obveznih predmetih je ostal učni načrt neizpremenjen, kakor je priobčen v izvestju za šolsko leto 1912/13.
Neobvezni predmeti.
Prostoročno risanje. V tem predmetu so se poučevali vsi učenci I. razreda v oddelkih a in b in učenci II. razreda v oddelkih a in b, vsak oddelek po 3 ure na teden; učenci III. razreda pa v dveh oddelkih po 2 uri na teden in učenci IV. razreda 2 uri na teden. V
I.	razredu so risali preproste iz geometriških likov sestavljene (moderne in historične) plohe ornamentalne motive, stilizirane naravne like, predmete v narisu in plohe oblike po naravi. Semlertja risanje iz spomina. Risbe se izvajajo s svinčnikom in čopičem v dveh do treh barvah. —
V	II. razredu: Perspektivno risanje po prostem opazovanju, risanje temeljnih prostorovih likov v zvezi s sorodnimi predmeti v naravi in pohištvu; nadaljevanje risanja plohih motivov. Semtertja risanje iz spomina in vaje v skiciranju. — V III. razredu : Risanje po predmetih iz raznih tehničnih in umetno-obrtnih širok ter risanje primernih rastlinskih oblik in drugih predmetov iz narave; skiciranje preprostejših predmetov.
—	V IV. razredu: Nadaljevanje risanja predmetov, v tretjem razredu navedenih, v razširjenem obsegu.
Telovadba se je gojila v vseh osmih razredih (v I. v dveh oddelkih), in sicer v vsakem razredu po 1 uro na teden. Vaje so se vršile popolnoma sistematično na podlagi učnega načrta za srednje šole. V nižjih razredih se je vadilo na orodjih, a le lažje, telesnemu razvoju primerne vaje. Tembolj so se gojile proste in redovne vaje, vaje z ročki, palicami in korakanje. V obili meri so se gojile mladinske igre, kakor: tekalne, skakalne igre, igre z žogo, vrvjo itd. Vadili so se telovadci v vztrajnem in hitrem teku. Mnogokrat je bila na vrsti tudi športna igra: nogomet.
V višjih razredih so se vršile težje redovne vaje na mestu, z mesta in med korakanjem. Vadilo se je lepo in pravilno korakanje, dalje razdeljeni korak in menjalni korak. Učenci so telovadili na sledečih orodjih: Konj (podolgem in na šir, z ročaji in brez njih), bradlja,
drog, krogi, viseči drog, koza (podolgem in na šir), plezanje po drogovih, po vrvi in viseči lestvi; navpične, poševne in vodoravne lestve. Preskakovanje, dolge kolebnice. Skok v višino, odpah na nizki deski (150 m) ali na prožni deski (2 50 m). Skok v globino (4 m) in v daljavo (4‘5 m). Skok skozi okno (dve vrvici, ena zgoraj, druga spodaj, ki se vedno bolj zbližujeta). Najmanjša razdalja obeh vrvic, skozi katere se je skakalo, je bila 30 cm. Skok v daljavo in višino obenem (oddalja deske l-90 m in višina vrvice 1'50 m). Skakalo se je v višino in daljavo tudi z mesta, brez nateka in z odpahom na deski ali na golih tleh. V višjih razredih so se gojile težje borilne in tekmovalne igre na tleh in orodju (konj, koza). Igralo in tekmovalo se je ob ugodnem tudi na prostem. Telovadili so vsi gojenci razen onih, ki so bili oproščeni na podlagi zdravniškega izpričevala.
Italijanščina. V tem predmetu so se poučevali učenci v dveh oddelkih. V I. tečaju (2 uri na teden) je bilo 24 učencev iz IV., V. in
VI.	razreda. Za podlago je služila slovnica A. Mussafia-Maddalena. Pri pouku se je gledalo predvsem na praktično stran italijanščine kot občevalnega jezika, vpoštevala pa tudi vedno važnost pravilne pisave.
V	praktičnih vajah se je obdelal samostalnik in pridevnik, osebni zaimek in affissi, deminutiva, nedoločnik in deležnik preteklega časa, števnik, predlog, znanilnik sedanjega časa in velelnik.
V	II. tečaju (2 uri na teden) je bilo 10 učencev iz VI. in VII. razreda. Predelala se je samo s praktičnimi vajami ostala slovniška tvarina. Vpogled v italijansko slovstvo je nudilo čitanje spisov glavnih zastopnikov italijanske literature v odlomkih iz knjige: Maddalena, Raccolta di prose e poesie italiane.
Francoščina se je poučevala 2 uri na teden po Fr. Juvančičevi slovnici (I. del). Poleg tega se je razširil slovniški obseg tvarine tudi na pravilne in nepravilne glagole, katerih pisatelj še ne obravnava v
I.	delu. Čitanje začetnih poglavij M. De Florijanovega Guillaume Tell.
Petje. I. a in I. b razred h 1 uro na tede n: Glasba in nje razdelitev, ton (kako nastane), lastnosti tona. O dihanju. O oddihu. Tvoritev in 'izgovarjanje samoglasnikov in soglasnikov. Splošna pravila za petje. Najnavadnejše napake v glasu. Imena tonov. Note. Ključi. O dolgosti tona. Takti. Metronom. Vokalize. Pavze. Tempo. Predtakt. Dinamična, prestavljalna in ponavljalna znamenja. Trijole, kvintole itd. Sinkope. Intervali. Vaje in dvoglasne pesmi. Udeležba: I a — 44, I b — 42 učencev.
II.	a in II. b r a z re d ä 1 uro n a teden: Intervali melodični, harmonični, čisti, veliki, mali, zvečani, zmanjšani. Tonov rod, tonovi načini, lestvice dur in mol. Trizvok. Petje lestvic in trizvokov. Dvoglasne in triglasne pesmi. Udeležba: II. a — 28, II. b 26—30 učencev.
III., IV., V. razred äl uro na teden: Nauk o intervalih. Obrnjeni intervali. Konsonante in disonance. Razvez disonanc. Harmonija. Tri-zvok: veliki, mali, zvečani in zmanjšani. Lege trizvoka. Glavni in postranski trizvoki. Zveza trizvokov. Stični in nestični trizvoki. Postop glasov: vzporedni, nasprotni in enostranski. Kadenca. Zveza nestičnih trizvokov. Napačni postopi. Zveza glavnih trizvokov. (Naloge.) Štiri-glasni deški zbori. Udeležba: 25-j- 12 4-5 = 42.
VI., VII., VIII. razred ä 1 uro na teden: Zgodovina glasbe in nje razdelitev. Glasba in godala Egipčanov, Babiloncev, Asircev, Judov, Indov, Kitajcev in Japoncev, Grkov in Rimljanov. Glasba prvih kristjanov. Zgodovina korala. Koral teoretično in praktično. Petje moških zborov. Vaje v poučevanju, intoniranju in dirigiranju. Udelelžba: 22 + 9 + 2 = 33.
Cerkveni zbor šteje 102 pevca, in sicer: 34 sopranistov, 30 altistov, 19 tenoristov in 19 basistov.
Stenografija. A. Slovenska. V tem predmetu so se poučevali učenci V., VI. in VII. razreda v dveh tečajih po 1 uro na teden. Učna knjiga za prvi tečaj (1 uro na teden) je bila „Slovenska stenografija“, Fr. Novak. Prvi del. Korespondenčno pismo. Druga izdaja (1910): Nauk
o	črkah in njihovem zlaganju v besede (besedotvoritev); nauk o besedah, nastalih po izpeljavi in sestavi, in o besednih plemenih, njihovem pregibanju in krajšanju (besedno krajšanje). — Udeležba v I. polletju: 26 učencev, v II. polletju: 19 učencev. — Učna knjiga za drugi tečaj (1 uro na teden) je bila „Slovenska stenografija“, Fr. Novak. Drugi del (1901): Debatno pismo ali stavkovno krajšanje. — Udeležba v I. polletju: 7 učencev, v II. polletju: 5 učencev.
ß. Nemška. V nemški stenografiji so se poučevali učenci VI.,
VII.	in VIII. razreda, ki so poprej že obiskovali vsaj prvi tečaj slovenske stenografije, in sicer v dveh tečajih po 1 uro na teden. Učna knjiga za oba tečaja je bila „Lehrbuch der Stenographie (System Gabelsberger)", Emil Kramsall, 8. izdaja (Wien, 1910). Prvi tečaj : Nauk o besedotvoritvi in besednem krajšanju (Prvi del knjige). Udeležba v
I.	polletju: 12 učencev, v II. polletju: 10 učencev. — Drugi tečaj: Debatno pismo ali nauk o stavkovnem krajšanju (Drugi del knjige). Udeležba v I. in II. polletju: 7 učencev. — Poleg učne knjige so si učenci obeh tečajev naročili za vajo v branju „Stenographisches Übungsblatt .Gabelsberger'“. Redigiert vom Vereine staatlich geprüfter Stenographielehrer in Österreich. Verlag: Deutscher Gabelsberger Stenographen-Zentralverein in Prag I. Eisengasse 22, ki ga je priporočilo šolam kot učni pripomoček c. kr. ministrstvo za bogočastje in uk z razpisom z dne 5. marca 1914, št. 8321. (Vsak mesec razen avgusta in septembra ena številka.)
III.
Učne knjige,
ki bodo služile pouku v šolskem letu 1914/15.
Za I. razred.
Veliki katekizem ali krščanski nauk.
Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 10. izdaja. Sket-Wester. Slovenska čitanka za I. razred srednjih šol. 5. izdaja. Končnik-Fon. Deutsches Lesebuch. I.
Pipenbacher. Latinska slovnica.
Pipenbacher. Latinska vadnica za I. razred. 2. izdaja.
Pajk. Zemljepis za I. gimnazijski razred.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen. 42. Auflage.
Matek-Peterlin. Aritmetika za nižjo stopinjo srednjih šol.
Mazi. Geometrijski nazorni nauk za I. razred.
Madier. Prirodopis živalstva za nižje razrede srednjih šol.
Macher. Prirodopis rastlinstva za nižje razrede srednjih šol.
Za II. razred.
Veliki katekizem ali krščanski nauk.
Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 10. izdaja. Sket-Wester. Slovenska čitanka za II. razred srednjih šol. 3. izdaja. Končnik-Fon. Deutsches Lesebuch. I.
Pipenbacher. Latinska slovnica.
Pipenbacher. Latinska vadnica za II. razred.
Vrhovec-Bežek. Zemljepis za spodnje in srednje razrede srednjih šol.
II.	2. izdaja.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen.
42. Auflage.
Kaspret. Zgodovina starega veka. 2. izdaja.
Putzger. Historischer Schulatlas. 27.-32. Auflage.
Aritmetika kakor v I.
Mazi. Geometrijski nazorni nauk za II. razred.
Madier. Prirodopis živalstva za nižje razrede srednjih šol.
Macher. Prirodopis rastlinstva za nižje razrede srednjih šol.
Za III. razred.
Stroj. Liturgika.
Karlin. Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi.
Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 10. izdaja.
Sket-Wester. Slovenska čitanka za III. razred. 2. izdaja.
Končnik-Fon. Deutsches Lesebuch. II.
Pipenbacher. Latinska slovnica.
Pipenbacher. Latinska vadnica. III. del.
Košan. Latinska čitanka za III. gimnazijski razred.
Tominšek. Grška slovnica.
Tominšek. Grška vadnica.
Vrhovec-Bežek. Zemljepis za spodnje in srednje razrede srednjih šol.
II.	2. izdaja.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen.
42. Auflage.
Mayer-Kaspret. Zgodovina srednjega veka.
Mayer-Kaspret. Zgodovina novega veka.
Putzger. Historischer Schulatlas. 27.—32. Auflage.
Aritmetika kakor v I.
Mazi. Geometrijski nazorni nauk za III. razred.
Senekovič. Fizika za nižje gimnazijske razrede. 3. natis.
Za IV. razred.
Karlin. Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi.
Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 9. izdaja. Sket-Wester. Slovenska čitanka za IV. razred srednjih šol. 2. izdaja. Končnik-Fon. Deutsches Lesebuch. II.
Pipenbacher. Latinska slovnica.
Pipenbacher. Latinska vadnica. IV. del.
Caesar. De bello Gallico; ed. Prammer.
Tominšek. Grška slovnica.
Tominšek. Grška vadnica.
Mayer-Kaspret. Zgodovina novega veka.
Orožen. Zemljepis avstrijsko-ogrske države za IV. razred srednjih šol. Putzger. Historischer Schulatlas. 27.—32. Auflage. Kozenn-Heiderich-Schmidt. Geogr. Atlas f. Mittelsch. 42. Aufl. Poljubno tudi: Rothaug, Geographischer Atlas zur Vaterlandskunde, 2. Aufl. Matek. Aritmetika in algebra za IV. in V. gimnazijski razred.
Fizika kakor v III.
Herle. Kemija in mineralogija za IV. razred.
Za V. razred.
Svetina. Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol. Prva knjiga. Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 9. izdaja.
Sket. Slovensko berilo za V. in VI. razred. 3. izdaja.
Willomitzer. Deutsche Grammatik. 13. Auflage.
Bauer - Jelinek - Pollak - Streinz. Deutsches Lesebuch für Gymnasien.
V.	Band. 2. Auflage. (Ohne mittelhochdeutsche Texte.)
Pipenbacher. Latinska slovnica.
Brežnik. Latinske vadbe za peti in šesti gimnazijski razred.
Livii ab urbe condita libri I., II., XXL, XXII.; ed. Zingerle.
Ovids ausgewählte Gedichte von Sedlmayer.
Caesar. De bello Gallico; ed. Prammer.
Tominšek. Grška slovnica.
Tominšek. Grška vadnica.
Prinz. Auswahl aus Xenophon. I. Teil. Einleitung mit Text. S Tomin-škovim slovarčkom.
Homer. Ilias; ed. Christ.
Pirc. Zgodovina starega veka.
Vrhovec-Bežek. Zemljepis za spodnje in srednje razrede srednjih šol.
II.	2. izdaja.
Putzger. Historischer Schulatlas. 27.—32. Auflage.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen. 41. Auflage.
Matek. Aritmetika in algebra za četrti in peti gimnazijski razred. Matek-Mazi. Geometrija za četrti in peti gimnazijski razred.
Poljanec. Mineralogija in geologija za velike gimnazije.
Macher. Botanika za višje razrede srednjih šol.
Za VI. razred.
Pečjak. Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol. Druga knjiga. Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 9. izdaja.
Sket. Slovensko berilo za V. in VI. razred. 3. izdaja.
Willomitzer. Deutsche Grammatik. 12. Auflage.
Bauer-Jelinek-Pollak-Streinz. Deutsches Lesebudi für Gymnasien. VI. Band. Tominšek. Latinska slovnica.
Brežnik. Latinske vadbe za peti in šesti gimnazijski razred.
Scheindler. Des C. Sallustius bellum Catilinae, bellum Jugurthinum und Reden und Briefe aus den Historien zum Schulgebrauche herausgegeben.
Nohl. Ciceros Reden gegen L. Catilina und seine Genossen.
Klouček. Vergils Aeneis nebst ausgewählten Stücken der Bucolica und Georgica.
Tominšek. Grška slovnica.
Tominšek. Grške vadbe.
Homer. Ilias von Christ.
Herodot. Auswahl von Scheindler.
Pirc. Zgodovina starega veka.
Pirc-Komatar. Zgodovina srednjega veka.
Vrhovec-Bežek. Zemljepis za spodnje in srednje razrede srednjih šol.
II.	2. izdaja.
Putzger. Historischer Schulatlas. 27.—32. Auflage.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen. 41. Auflage.
Matek-Zupančič. Aritmetika in algebra za VI., VII. in VIII. gimnazijski razred.
Matek. Geometrija za VI., VII. in VIII. gimnazijski razred.
Poljanec. Prirodopis živalstva za višje razrede srednjih šol.
Za VII. razred.
Pečjak. Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol. Tretja knjiga. Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 9. izdaja.
Sket. Staroslovenska čitanka za višje razrede srednjih šol.
Sket. Slovenska slovstvena čitanka za VII. in VIII. razred. 2. izdaja. Wjllomitzer. Deutsche Grammatik. 10,—11. Auflage.
Jelinek-Pollak-Streinz. Deutsches Lesebuch für Gymnasien. VII. Band. Tominšek. Latinska slovnica.
Cicero. Pro Milone.
Cicero. Cato Maior.
Vergil. Aeneis von Klouček kakor v VI.
Plinii epistulae; ed. Kukula.
Homer. Odyssee von Christ.
Demosthenes. Ausgewählte Reden von Wotke.
Scheindler. Lesebuch aus Plato und Aristoteles.
Tominšek. Grška slovnica.
Komatar-Pirc. Zgodovina novega veka.
Putzger. Historischer Schulatlas. 27.-32. Auflage.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen. 41. Auflage.
Matek-Zupančič. Aritmetika in algebra za VI., VII. in VIII. gimn. razred. Matek. Geometrija za VI., VII. in VIII. gimnazijski razred.
Reisner. Fizika za višje razrede srednjih šol.
Reisner. Kemija za VII. gimn. razred.
Ozvald. Logika.
Za VIII. razred.
Medved. Cerkvena zgodovina.
Janežič-Sket. Slovenska slovnica za srednje šole. 9. izdaja.
Sket. Staroslovenska čitanka za višje razrede srednjih šol.
Sket. Slovenska slovstvena čitanka za VII. in VIII. razred. 2. izdaja. Willomitzer. Deutsche Grammatik. 10.—11. Auflage.
Jelinek- Pollak-Streinz. Deutsches Lesebuch. VIII. Band.
Tominšek. Latinska slovnica.
Weidner. Tacitus in Auswahl.
Huemer. Horatius Flaccus.
Tominšek. Grška slovnica.
Scheindler. Lesebuch aus Plato und Aristoteles.
Sophokles. Äias.
Domovinoznanstvo se bo pozneje naznanilo.
Putzger. Historischer Schulatlas. 27.—32. Auflage.
Kozenn - Heiderich - Schmidt. Geographischer Atlas für Mittelschulen.
40.	Auflage. Poljubno tudi: Rothaug, Geographischer Atlas zur Vaterlandskunde. 2. Aufl.
Matek-Zupančič. Aritmetika in algebra za VI., VII. in VIII. gimnazijski razred.
Matek. Geometrija za VI., VII. in VIII. gimnazijski razred.
Reisner. Fizika za višje razrede srednjih šol.
Ozvald. Psihologija.
IV.
Prebrana tvarina.
A Iz latinščine.
III. razred: Cornelius Nepos (ed. Košan): De Miltiade, de Themi-stocle, de Aristide, de Cimone, de Agesilao, de Epaminonda.
IV. razred:	Caesar, De bello Gallico	(ed. Pramer): I.,	11.16 28
VII.	Privatno: II.	1—15, III., IV., V., VI.
V. razred: Ovidius (ed. Sedlmayer): Metam.: 1—6, 11 — 18, 20, 25 30; Eleg.: 1, 3,	5; Fasti: 1, 5 — 15, 17, 18; Tristia:	1, 8.	Privatno:
Metam.: 15, 19,	21, 23, 24; Eleg.: 2, 4;	Fasti: 2, 3,	16;	Tristia: 2,
3-7. — T. Livius (ed. Zingerle): Liber XXI. Privatno: Liber I.
VI. razred: Sallustius, Bellum Iugurthinum (ed.Scheindler). Privatno: Sallustii Orationes et epistulae excerptae de Historiis. — Cicero, In Catilinam or. I. Priv.: In Catilinam II., III., IV. — Vergilius (ed. Klouček) Acneidos I. I., II. Eci. I., V. Georg. I., V., VI. Privatno: Aeneidos 1. III. 1—300, V.
VII. razred: Cicero (ed. Nohl): De imperio Cn. Pompei; pro Qu. Ligario; pro rege Deiotaro; Laelius de amicitia. Plinii Epist. (ed. Kukula): XXIX, XXXII, XXV, XL, XXXIV, V, XIII, VIII, XIV, XXXVII, LI, LIII, LVIII, LX. Vergilius (ed. Klouček): Aeneid. IV 1—360.
VIII. razred: Horatius (ed. Huemer): Carm. I. 1, III. 30, II. 20, IV. 9,
II.	13, I. 6, I. 32, IV. 2, IV. 3, I. 31, I. 17, III. 13, 1. 7, III. 29, II. 6,
IV.	2, I. 4, IV. 7, I. 28, II.	14, I. 11; Epod.	13; Carm. II. 13, I. 3,	II.	10,
III.	8, III. 21, II. 17, 1. 24,	II. 27, III. 9, III.	16; Epod. 2; Carm.	II.	16,
II.	2, II. 18, III. 1, III. 2, III. 3, III. 4, III. 5, III. 6, II. 15, I. 34, I. 22; Carm. saec. I. 35, I. 10, III. 18; — Sat. I. 1, I. 6, I. IX, II. 6; Epist. I. 2,
I. 6, I. 16; De arte poetica. — Privatno: Carm. III. 24, III. 23, I. 14,
II. 1, I. 2, I. 12, I. 37, III.	25, IV. 5, IV. 15;	Epod. 1, 7, 9; Sat. I. 3,	-
Tacitus (ed. Weidner): De	Germania 1—27.	— Annal. I.
B.	Iz grščine.
V. razred: Xenophon (ed. Prinz): An.: 1—5, 6 c—d, 7, 8—11, 12 a—c; Mem.: 1, 2, 3, 5; Kyr.: 1—3, 7. Privatno: An.: 17. — Homer (ed. Christ): Iliad. I—III; privatno IV.
VI. razred: Homer (ed. Christ): Iliad. IV, VI, IX, XVI, XVIII. Privatno: XX, XXII, X. — Herodot (ed. Scheindler) št. 1-4, 9, 16—26.
VII. razred: Homer (ed. Christ): Odyss. I 1—239, V 28—410,
VI	1—290, VII 1—99, 112-121, 128, 154-155,216-224, VIII 287—354, IX 1—98, 149—154, 159-500, X 1—426. Demosth. (ed. Wotke): Kaut fpdljtaov III. Plato (ed. Schneider): 'AnoloyLa žomodvovg c. I—XV.
VIII. razred: Platon (ed. Scheindler): Kriton, Euthyphron, Prota-goras, K. 2—7, 9, 11, 12, 14, 15; Theaitetos, K. 8, 25; Gorgias, K. 40,
41,	39, 46, 47, 62 64, 76—83; Symposion, K. 25, 26; Phaidon, K. 1 —13, 32—34, 63—67; Aristot. Poetik, K. 1—15 izbor. (O bistvu tragedije); Sophokl. Antigone. Homer (ed. Christ): Odyss. XIII.— Privatno: Platon Politeia II. K. 18 — 21. Timaios, K. 6: Xenoph. Memcrabilia, A IV, 1 —18; Politeia, I. K. 9.
V.
Pismene naloge.
A. Iz slovenščine.
V.	razred.
I.*1 Jesen (po Stritarju v Gosp. Mirodolskem). — 2. V čem se loči balada od romance? (Pokažite na prebranih zgledih.) — 3.* Slovenska bajeslovna bitja. — 4. Ljubljana, večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti enakega pod nebom ! (Iv. Cankar.) — 5.* Najbolj sem hvaležen Bogu za to, da sem se rodil na slovenski zemlji — sredi malega, a čilega naroda. (Tavčar.) — 6. Kralj Matjaž — naš Ijgcog čjztiivv/.iog. — 7.* Prizor iz grške bitke. - 8. Razlika med slovensko in hrvaško narodno poezijo. — 9.* Brzovlak je prišel ... — 10. Zgodo-
1 Z * so zaznamovane domaCe naloge.
vinsko ozadje Krsta pri Savici. — 11.* Delo in šport (po dr. Tominšku).
— 12. Kako je Bogomila pripravila Črtomira do izpreobrnitve?
VI.	razred.
1. Bistveni znaki lirike. (Pokažite na prebranih zgledih.) — 2* Kaj bi bilo človeštvo brez Helenov in Rimljanov? (Stritar.) — 8. Änaliza Stritarjevega „Oresta“. — 4.* Zimski sprehod (po dispoziciji). — 5. Shema drame. (Pokažite na prebranem zgledu: Finžgar, Naša kri.) — 6.* Pol dne v zrakoplovu. — 7. Jugurtov značaj. — 8.* Pregnanec. — 9. Kje je lepše življenje kakor na kmetih? (Glede na pomlad.) Stritar. — 10.* Kam bi najrajši šli na majniški izlet? — 11. Sv. Metod — jetnik.
— 12.* Beseda na pot v počitnice (po Ks. Mešku).
VII. razred.
1* Ilirija zopet avstrijska! (Zgodovinsko premišljevanje ob stoletnici.) — 2. Obseg staroslovenskega slovstva. — 3* Iztok zapadu dobro jutro kliče. Zupančič. (Svetovne prometne zveze.) — 4. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in pet sto let krvaviš, izkrvavel nisi! Cankar. (Glede na nekdanji obseg slovenske zemlje.) - 5* Kaj je povzročilo tridesetletno vojsko? — 6* En dan na morju. — 7. Naš narod si je pisal zgodovino s solzami. Cankar. (Zgodovinsko premišljevanje ob 500-letnici slovenskega ustoličenja koroških vojvod.) -8.* Povsod iščejo sreče, a ona cvete v blagem človeškem srcu. (Stritar.)
— 9. Slovensko slovstvo pred Vodnikom (popularno predavanje). — 10.* Pomen telesnega dela v počitnicah.
VIII. razred.
1	* Iz knjig se ne spoznava življenje. (Stritar.) — 2. Najboljši so-trudnik „Kranjske Čbelice“. — 3.* Kako naj piše znanstvenik, kako umetnik? — 4. Kateri staroklasični pisatelj mi najbolj ugaja? — 5* Genij je pridnost. — 6. Kako se je razvil naš pismeni jezik? — 7* Bridka žalost me prešine — ko se spomnim domovine. S. Jenko. (Zgodovinsko premišljevanje ob 500-letnici slovenskega ustoličenja koroških vojvod.)
— 8. Prvi slovenski klasični pripovedniki. — 9.* Um napreduje, kaj pa človeško srce? (Stritar.) — 10. Zrelostni izpit. Dr. Ä. Breznik.
B. Iz nemščine.
V.	razred.
1. „Erlkönigs Toditer“ und „Erlkönig“. (Ein Vergleich.) — 2. Bunt sind schon die Wälder, Gelb die Stoppelfelder, Und der Herbst beginnt. (Salis: Herbstlied.) — 3. Vergleichung der beiden Hildebrandslieder nach
Inhalt und Form. — 4. Sänger und Held. (Bertran de Born und Tail-lefer.) — 5. Die Kraniche des Ibykus. (Inhaltsangabe.) — 6. Sonntagsruhe.
— 7. Auferstehung in der Natur. — 8. Geschicke in den Dichtungen.
— 9. Gunters Werbung um Brünhilden. — 10. a) Unser Maiausflug b) Parzival in der Gralburg.	Ig.	Breitenberger.
VI. razred.
1. a) Hie kann nicht sein ein böser Mut, Wo da singen Gesellen gut. b) Eintracht Macht, Zwietracht Ohnmacht.-2. Herbstbeschäftigungen. (Beobachtungen auf einem Spaziergange.) — 3. Simplicius’ Aufenthalt bei dem Einsiedler und dessen Bedeutung für das spätere Leben des Helden. — 4. a) Am Weihnachtsabend in der Heimat, b) Lob der Freundschaft und Treue. — 5. a) Die Tugenden der Römer in ihrer guten alten Zeit, b) Sich regen bringt Segen. — 6. a) Klopstock als Lobredner der Freundschaft in seinen Oden, b) Süß ist, fröhlicher Lenz, deiner Begeisterung Hauch. (Klopstock, Der Zürchersee.) — 7. a) Hüons Reise nach Bagdad, b) Wandervögel und Reisende. — 8. Just, ein treuer Diener seines Herrn. — 9. Unser Maiausflug. — 10. Der glückliche Schulmeister Tamm. (Darlegung nach Voß’ Idylle: Der siebzigste Geburtstag.)
VII. razred.
1. a) Was zieht die Menschen in die Ferne? b) Was zieht uns nach den Bergen ? — 2.* Charakter der Goetheschen Iphigenie. -
3.	Weshalb ist die Feuersbrunst für die meisten Menschen ein so anziehendes Schauspiel ? — 4.* a) Beschreibung eines Glockengusses.
b)	Bei weldien Anlässen wird die Glocke geläutet? — 5. a) Das Charakterbild Schillers nach Goethes Epilog zu Schillers „Glocke“, b) Wissen ist besser als Reiditurn. c) Hand und Masdiine. (Vergleidiung.) —
6.	a) Welche Lieblingsgedanken Schillers wiederholen sich in seinen kulturhistorischen Gedichten? b) Ruhm und Tadel muß der Mensch ertragen lernen. Sich und andre wird er gezwungen, recht zu kennen. (Anknüpfend an Goethes „Torquato Tasso“ I, 2, 295—297.) — 7.* Pru-dens futuri temporis exitum — Caliginosa nocte premit deus. (Horaz.)
— 8. a) Wert der Freundschaft im Unglück. (Tasso — Antonio.) b) Im Leben ist Vergessen nicht die letzte Tugend. (Platen.) - 9.* Inwiefern bedarf der Dichter des Helden und der Held des Diditers? — 10. a) Wilhelm Teil — ein Mann der Tat. b) Die Bedrückungen der Schweizer durdi die österreidiischen Landvögte. (Nach Schillers Wilhelm Teil.)
VIII. razred.
1. a) Pflug und Schwert. (Vergleichung mit besonderer Berück-siditigung ihres Wertes für die Gesittung der Mensdiheit.) b) Heine
und das junge Deutschland. — 2* „Euch, ihr Götter, gehört der Kaufmann. Güter zu suchen — Geht er; doch an sein Schiff knüpfet das Gute sich an.“ (Schiller.) — 3. Daß nur Menschen wir sind, der Gedanke beuge das Haupt dir; — Doch daß Menschen wir sind, richte dich freudig empor! — 4.* Die Technik der volkstümlichen Rede in Gottfried Kellers Novelle „Das Fähnlein der sieben Aufrechten“. —
5.	Der erste Gesang von Goethes „Hermann und Dorothea“ als Exposition der Handlung und der Charaktere. — 6. a) Der Habichtshof und seine Bewohner, b) Beides wußt’ er: klug zu reden, — Und, was klüger, klug zu schweigen. (Webers Dreizehnlinden III. 38.) c) Knabenzucht will harte Hände. (Webers Dreizehnlinden III. 36.) — 7* a) Der Österreicher hat ein Vaterland — Und liebt’s und hat auch Ursach', es zu lieben. (Wallenstein II. I, 5, 306—307.) b) Das Meer ein Band der Nationen, ein Träger der Kultur, c) Eisen und Kohle die neuen Weltherrscher. — 8. a) Vorzüge der dramatischen Dichtkunst, b) Die geographische Lage Österreichs und ihre Folgen. — 9. Zrelostni izpit.
Fr. Reböl.
VI.
Prosta predavanja.
A.	Slovenska.
VII. razred.
Bidovec Val.: Henrik Sienkiewicz. — Perne Jož.: Zgodovinsko ozadje Ogrinčeve povesti „Vojnimir ali poganstvo in krst“. — Gašperšič Jož.: Zgodovinsko ozadje „Krsta pri Savici“. — Kranjc Fr.: Sugestija. — Potočnik Jak.: Katolicizem in narodnost. — Oblak Gabr.: Avtomobil in njega pomen. — Vadnjal Iv.: P. Luis Coloma. — Gerčar Jos.: Mickiewicz. — Hladnik Ant.: Mihael Jurjevič Lermontov. Merhar Fr.: Romeo in Julija (razvoj dejanja in karakteristika glavnih oseb). — Zor Jan.: Kratek pregled ruske literature pred Puškinom. — Cerar Fr.: Feodor Mihajlovič Dostojevski. — Peterlin Alb.: Andrej Einspieler. — Lesar: Zgodovinsko ozadje Medvedovega Kacijanarja. — Končan Ant.: Charles Dickens. — Škedelj Fr.: Turgenjev. — Moder Ant.: Kulturno stanje pračloveka v kameni dobi. — Triller J.: Razvoj zrako-plovstva. — Pele J.: Nikolaj Kopernik. — Verbič Fr.: Tolstoj. — Klinar: Grška telovadba.
VIII. razred.
Hrastelj Fr.: Mencingerjev „Abadon“. — Gnidovec Alb.: Peter Preradovič. — Milavec Ciril: Boj med Stritarjem in Mahničem. — Soklič Jak.: Gregorčičev in Medvedov Job. — Dovč J.: Ivan Mažu-
ranic. — Kern Fr.: Charles Baudelaire.— Korbar: Razvoj telovadbe pri Slovencih. — Belec Fr.: Marko Marulič: Judit. — Udir Jož.: Katoliška cerkev in kultura. — Kvas Fr.: Tavčarjev roman „Mrtva srca“. — Dolničar Vinko: M. A. Reljkovičev Satir. — Šolar Zdr.: Eripuit coelo fulmen (Siemens, Edison, Tesla). — Sever M.: Tegetthoff. — Lovšin Vinko: Razvoj cerkvene glasbe v prvem tisočletju.
B.	Nemška.
VII. razred.
1.	Bidovec Valentin : Meine Erinnerungen an Lourdes. — 2. Škedelj Franc: „Seelengröße ist gewöhnlich mit Willensschwäche verbunden, weil die Großmut nicht anders kann als vergeben und vergessen." (Sheehan, Lisheen 1.1.) Kann man diese Worte auf Shakespeares Hamlet anwenden? — 3. Oblak Gabriel: Elektrisches Licht und seine Verwendung. — 4. Kranjc Frančišek: 'Icpr/tvaia 6v Tavooig des Euripides und Goethes „Iphigenie auf Tauris“. — 5. Perne Jožef: Racine’s Leben und Dichten. — 6. Gašperšič Jožef: Die Hauptentwicklungsmomente in der Musikgeschichte. — 7. Zor Janez: Die Ursachen des Nationalhasses zwischen den Bulgaren und Griechen.
VIII. razred.
1. Udir Jožef: Friedrich Wilhelm Weber als Dichter. — 2. Lovšin Vinko: Richard Wagners „Parsifal“. — 3. Gnidovec Albin: Wilhelm Emanuel Freiherr v. Ketteier, Bischof von Mainz, Sozialreformator in Deutschland. — 4. Soklič Jakob: Calderon de la Barca, mit besonderer Rücksicht auf seine geistlichen Festspiele. — 5. Kvas Frančišek: Über den geschichtlichen Roman. — 6. Semič Ivan: Die Entwicklung der kirchlichen Baustile. — 7. Kern Frančišek: Edgar Allan Poe.— 8. Podbregar Pavel: Josephs II. Charakter, seine Pläne und deren Ausführung.
—	9. Sever Friderik: Österreich als Seemacht. — 10. Belec Frančišek: Alte und moderne Utopien. — 11. Korbar Frančišek: Wert und Zweck des Turnens.
VII.
Učila.
I.	Gimnazijska knjižnica.
A. Učiteljska knjižnica.
Varuh: Prof. dr. Jožef Demšar.
Učiteljska knjižnica se je pomnožila za 236 del, oziroma 545 zvezkov. Koncem šolskega leta 1913/14 šteje 2226 del v 5016 zvezkih.
Časopisi in zborniki:
1. Allgemeines Literaturblatt. Herausgegeben durch die österreichische Leo-Gesellschaft. XXIII. Jahrgang. Erscheint am 15. und letzten jedes Monates.
2.	Archiv für slawische Philologie.	XXXV. Band.	Erscheint in	Heften
zu 10 Bogen oder Doppelheften	zu 20 Bogen,	je vier Hefte	bilden
einen Jahrgang.
3. Bergstadt, Die. Monatsblätter. II. Jahrgang.
4. Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Mitteilungen des Museal-Vereines für Krain. Comptes-Rendus de l’Association du Musee de Carniole. Nova vrsta.	Letnik V.
5.	Christliche Kunst, Die. Monatschrift für alle Gebiete der christlichen Kunst, der Kunstwissenschaft sowie für das gesamte Kunstleben.
X.	Jahrgang.
6. Christlich-pädagogische Blätter. Monatschrift für Religionsunterricht und Jugendseelsorge. Herausgegeben vom Wiener Katecheten-Verein. XXXVII. Jahrgang.
7. Čas. Znanstvena revija „Leonove družbe“. Letnik VIII. Izhaja kot dvomesečnik.
8. Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. X. letnik.
9. Deutsche Literaturzeiturig. XXXV. Jahrgang. Erscheint jeden Sonnabend.
10. Dom in Svet. Književnosti in umetnosti. Letnik XXVII. Izhaja 25. dne vsakega meseca.
11. Euphorion. Zeitschrift für Literaturgeschichte. 20. Band. Jährlich erscheinen vier Hefte.
12. Geographischer Anzeiger. Blätter für den geographischen Unterricht. XV. Jahrgang. Jährlich 12 Hefte.
13. Germanisch-romanische Monatsschrift. VI. Jahrgang.
14. Gral, Der. Monatsschrift für Kunstpflege im katholischen Geiste. 8. Jahrgang.
(
15. Hochland. Monatsschrift für alle Gebiete des Wissens, der Literatur und Kunst. XI. Jahrgang.
16. Hrvatska Straža za krščansku prosvjetu. Godina XII. Izlazi svakoga drugoga mjeseca.
17. Hrvatska Škola. Mjesečnik za školstvu, prosvjetu, književnost. Godina III.
18. Indogermanische Forschungen. Zeitschrift für indogermanische Sprach-und Altertumskunde. XXXIII. Band. Erscheinen in Heften von ungefähr vier Bogen. Vier bis fünf Hefte bilden einen Band.
19. Katechetische Blätter. Organ des Münchener Katecheten-Vereins. Neue Folge. XV. Jahrgang. Monatlich erscheint ein Heft.
20. Kultur, Die. Viertel-Jahrschrift für Wissenschaft, Literatur und Kunst. Herausgegeben v. der österreichischen Leo-Gesellschaft. XV. Jahrgang.
21. Lehrproben und Lehrgänge aus der Praxis der höheren Lehranstalten. Zur Förderung der Zwecke des erziehenden Unterrichts 1914. Erscheinen vierteljährlich.
22. Ljubitelj krščanske umetnosti. I. letnik. Izhaja štirikrat na leto.
23. Ljubljanski Škofijski List. Leto 1914.
24. Ljubljanski Zvon. Mesečnik za književnost in prosveto. Letnik XXXIV.
25. Lovec. List za lov in ribarstvo. Leto V. Izhaja 15. vsakega meseca.
26. Nastavni Vjesnik. Izdaje Društvo hrvatskih srednješkolskih profesora. Knjiga XXII. Izlazi jedamput svakoga mjeseca.
27. Natur und Kultur. XI. Jahrgang. Monatlich zwei Hefte.
28. Naturwissenschaftliche Wochenschrift. Neue Folge. XIII. Band.
29. Österreichische Rundschau. Band XXXIX. Am 1. und 15. jedes Monates erscheint ein Heft.
30. Planinski Vestnik. Glasilo „Slovenskega Planinskega Društva“. Leto XX. Izhaja desetkrat na leto.
31. Slovansky Prehled. Ročnik XVI. Vychäzi v sešitech triarchovych vždy prvni pätek v mesici, vyjimajic srpen in žari.
32. Slovenski Učitelj. Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih in katehetskih društev. Letnik XV. Izhaja sredi vsakega meseca.
33. Stimmen aus Maria Laach. Katholische Blätter. Jahrgang 1913/14. Jährlich 10 Hefte.
34. Swiat Stowianski. Miesiccznik. Rocznik X.
35. Theologisch-praktische Quartalschrift. 67. Jahrgang. Die einzelnen Hefte erscheinen regelmäßig bis längstens 15. Jänner, 15. April,
15.	Juli und 15. Oktober eines jeden Jahres.
36. Theologie und Glaube. Zeitschrift für den katholischen Klerus. Jahrgang VI. Erscheint jährlich in 10 Heften.
37. Verordnungsblatt für den Dienstbereich des k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht. Jahrgang 1914.
38. Voditelj v bogoslovnih vedah. Leto XVII.
39. Zeitschrift für den deutschen Unterricht. 28. Jahrgang. Erscheint jährlich in 12 Heften.
40. Zeitschrift für den physikalischen und chemischen Unterricht. 27. Jahrgang. Erscheint sechsmal jährlich.
41. Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien. 55. Jahrgang. Erscheint zwölfmal jährlich.
42. Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen. Der ganzen Reihe 46. Band. Vier zwanglos erscheinende Hefte.
B.	Dijaška knjižnica.
Varuh: Prof. dr. Jožef Demšar, aJ Slovenska se je pomnožila za 18 del, oziroma 79 zvezkov. Koncem šolskega leta 1913/14 šteje 609 del v 2037 zvezkih.
b)	Nemška se je pomnožila za 23 del, oziroma 358 zvezkov. Koncem šolskega leta 1913/14 šteje 418 del v 1455 zvezkih.
II.	Zemljepisna in zgodovinska učila.
Varuh: Prof. Jožef Kržišnik.
Zbirka se je pomnožila s temi-le učili:
Slike: 1. Geographische Charakterbilder aus öster-reich-Ungarn: a) Vojno pristanišče v Pulju, b) Vitkovice, c) Hall-stattsko jezero, d) Donava pred Dunajem, e) premogovnik pri Duh-cevem, f) petrolejev vir v Boryslavu.
2. Wandbilder hervorragender Bauwerke in Österreich: a) Stolnica sv. Štefana na Dunaju, b) državna zbornica na Dunaju, cj votivna cerkev na Dunaju, d) mestna hiša na Dunaju, e) Karlova cerkev na Dunaju, f) Belvedere, g) dvorni muzej, h) grad Schönbrunn, i) dvor cesarski na Dunaju, j) notranjščina stolnice sv. Štefana, k) dvorna knjižnica, l) zborovalnica poslanske zbornice.
3. Neue Wandbilder für den Geschichtsunterricht:
a)	Henrik Jasomirgott dobi v fevd vojvodino Avstrijsko, b) princ Evgen pred Belgradom, c) Radetzky v bitki pri Novari, d) Korošci se poklonijo vojvodu na Gosposvetskem polju 1335, vozovna ograja Husitov, f) Mark Avrel zapusti Vindobono.
4. Wandbilder zur österreichischen Geschichte (ed. Gerasch-Rusch); vseh 10 slik.
III.	Prirodopisna zbirka.
Varuh: Prof. Frančišek Pengov.
Zbirka se je pomnožila z naslednjimi predmeti:
A. Zoologija.
Nagačeni preparati: Divji kozel (gams), mlada lisica, planinski zajec, kuna-belica (biološka skupina); siva žolna (pivka), skobec, pritlikava papiga, čopasti in gozdni škrjanec, čopasti pondirek; ribe: linj, krap, lipan.
Zobovje: jamskega medveda, treh vrst somov iz tercijarne dobe (Oxyrhina, Odontaspis, Carcharodon megalodon), bobrovo iz mostičarske dobe na ljubljanskem barju.
Alkoholni in formalinovi preparati: rečni piškur, črevo od beluge, morski konjiček, vodni zmaj, morski list,	glinjek,	jegulja;	smokulja,
belouška,	živorodna	gaščerica, urh, veliki	pupek,	zelena rega, mali
pupek; Mustellus laevis (morski pes) z redilnim mešičkom; morsko uho, morska nožnica, užitna čančica, morski zajček, rjava brezzobka; rožnata vlasulja, drobnozrnati ježek, cevasti brizgač, zdrobljivi kačji rep, morski ježek; navadni samotarec v lupini morskega volka (murex), jastog, mali samotarec, rakovica Pinnotheres pisum, Squilla mantis, medvedji rak, granatni račič, morski pajek; Caprella aequilibra, Artemia salina, Plumularia halecioides, Eudendrium ramosum, Lepas anatifera, rdeča vetrnica (Actinia equina) na lupini morska volka (murex).
Suhi	preparati:	Pomarančna morska	zvezda,	zobata	gljivača,
bradavičasta klasnjača, ploščnata piknjača.
Zbirka glavnih domačih in tujih metuljev v dveh škatlah.
B. Botanika.
1. Zbirka 50 domačih zdravilnih rastlin.
2. Zbirka 50 domačih strupenih rastlin.
3. Luffa-goba = Luffa cylindrica (Rubiaceae).
C.	Mineralogija.
Zbirka glavnih rudnin in kamenin, ki se nahajajo v ruskem ozemlju, 150 komadov.
IV.	Prirodoslovna zbirka.
Varuh: Prof. dr. Ivari Knific.
Zbirka se je pomnožila s temi-le učili:
Aparat za čiščenje živega srebra; posoda za izlitje živega srebra; avtomatična natega; preprosto Amperovo stojalo; Barlowsko kolesce; steklena doza za totalno refleksijo.
Prirodoslovna zbirka šteje: a) učil za fiziko: 278 aparatov v 370 komadih, 45 utenzilij in 7 stenskih slik; b) učil za kemijo: 49 številk v 240 komadih ter 80 kemikalij.
VIII.
Zrelostni izpiti.
Poročilo o pismenih izpitih se je priobčilo v VIII. izvestju, str. 50. in 51. Ustni izpiti, ki jim je predsedoval vladni svetnik dr. Frančišek Detela, so se vršili od 5. do 9. julija. Izmed 30 abiturientov jih je dobilo izpričevalo zrelosti z odliko: 15; izpričevalo zrelosti (soglasno): 15.
Seznamek abiturientov, ki so bili aprobirani pri zrelostnem izpitu v poletnem roku 1912/13.
(Debeli lisk znaci odličnjake.)
St.	Ime	Rojstni kraj	Rojstno leto	Koiiko let je š'ud. na gimn.	Bodoči poklic
1	Barle Jožef	Stranje pri Dobrniču	1893	8	bogoslovje
2	Dolinar Hnton	Trata	1894	8	bogoslovje
3	Dornik Ivan	Nevlje	1892	8	modroslovje
4	Dužnik Älojzij	Hrenovice	1893	8	eksportna akademija
5	Flajnik Peter	Hrast pri Vinici	1893	8	bogoslovje
6	GostiSa Vincencij	Ajdovec	1894	8	bogoslovje
7	Gruden Ivan	Idrija	1893	8	pravoznan- stvo
8	Hostnik Anton	Podroje pri Šmartnem pri Litiji	1894	8	bogoslovje
9	Lužar Frančišek	Peč pri Polici	1892	8	bogoslovje
10	Meršolj Valentin	Radoljica	1894	8	zdravilstvo
11	Naglič Karol	Smarca pri Homcu	1892	8	bogoslovje
12	Peček Älojzij	Rob	1892	8	bogoslovje
13	Peterlin Maks	Podboršt pri Komendi	1894	8	pravoznan- stvo
St.	Ime	Rojstni kraj	Rojstno leto	= s i 3 ro X c	Bodoči poklic
14	Pintar Janez	Sv. Duh pri Stari Loki	1895	8	bogoslovje
15	Pivek Ivan	Idrija	1893	8	bogoslovje
16	Plevnik Janez	Spodnji Kašelj pri D. M. v Polju	1893	8	vojaščina
17	Pogačar Valentin	Radoljica	1895	8	modroslov.
18	Potočnik Ciril	Žirovski vrh sv. Urbana pri Trati	1894	8	bogoslovje
19	Schrems Edmund	Crnac v Slavoniji	1893	8	poštarstvo
20	Stare Ändrej	Sp. Senica pri Sori	1892	9	bogoslovje
21	Svetelj Blaž	Podgorje pri Kamniku	1893	8	modroslov.
22	Šuštar Frančišek	Kot pri Vodicah	1893	8	bogoslovje
23	Terčelj Filip	Sturije	1892	8	bogoslovje
24	Urbanec Frančišek	Stara Fužina pri Srednji vasi v Bohinju	1892	8	bogoslovje
25	Uril Anton	Podlipa	1893	8	bogoslovje
26	Valjavec Frančišek	Leše	1892	8	bogoslovje
27	Vilhar Janez	Rakek pri Cirknici	1892	8	bogoslovje
28	Zor Vincencij	Vaše pri Preski	1892	8	bogoslovje
29	Zupanc Alojzij	Znojile pri Krki	1893	8	bogoslovje
30	Žužek Jožef	Podkraj pri Vel. Laščah	1893	8	bogoslovje
V poletnem roku 1913/14.
Za izpit se	je oglasilo in dobilo dovoljenje	vseh 24 učencev
VIII.	razreda. Pismeni izpiti so bili od 4. do 7. junija.
Kandidatom so se predložile sledeče naloge:
1. Iz grščine (dne 4. junija): Sofoklej, Kralj Edip, 774—812.
2. Iz nemščine (dne 5. junija) na izbiro:
a) Der Boden,	worauf du stehst, mein Sohn, ist	heilig; er	ist	geweiht durch	deiner Väter Schweiß und Blut.
b) In bewegten	Zeiten einen bedeutenden Mann	zu haben	ist	ein
großes Glück für eine Nation.
c) Schuld uud Strafe Wallensteins.
3. Iz latinščine (dne 6. junija): Tacit. Dialog. 28.
4. Iz slovenščine (dne 7. junija) na izbiro:
a) Posamezniku ni nikomur dano, da bi prestvaril svet.
b) Važnost grške in rimske kulture.
c) Razvoj slovenskega romana.
IX.
Važnejši odloki višjih oblastev.
1. Z razpisom c. kr. dežel, šolskega sveta z dne 24. septembra 1913, št. 6143, se vzame na znanje poročilo strokovnega nadzornika prof. L.
H.	Pasdirka o nadzorovanju risarskega pouka v zavodu v šolskem letu 1912/13, o ugodnem stanju tega pouka in vestnem ter vnetem učnem delovanju strokovnega učitelja. Obenem se izreka priznanje strokovnemu učitelju risanja prof. Gašperju Porentu.
2. Z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in uk z dne 22. oktobra 1913, št. 1163, se naroča pospeševanje govorne spretnosti v srednjih šolah.
3. Z razpisom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 12. decembra 1913, št. 8099, se vzame z zadovoljstvom na znanje poročilo deželnega šolskega nadzornika, dvornega svetnika Frančiška Hubada o nadzorovanju zavoda v mesecu novembru t. 1.
4. Z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in uk z dne 8. januarja 1914, št. 57.461 ex 1913, se podeljuje kn. šk. privatni gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano za stalno pravica javnosti kakor tudi pravica zrelostnih izpitov in izdajanja državnoveljavnih zrelostnih izpričeval.
5. Z razpisom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 2. marca 1914, št. 1014, se učencem obisk kinematografičnih predstav, ki niso označene kot „učencem primerne“, brez izjeme najstrože prepoveduje.
6.	Z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in uk z dne 17. aprila 1914, št. 16.247, se imenuje prof. dr. Anton Breznik za člana delovnega odseka za slovensko narodno pesem.
X.
Kronika.
Šolsko leto 1913/14 se je pričelo dne 18. septembra s sv. mašo.
Ponavljalni izpiti so bili dne 17. septembra.
Dne 19. septembra se je pričel šolski pouk.
Dne 4. oktobra je zavod obhajal god Njegovega Veličanstva cesarja Franca Jožefa. Učenci z učiteljskim zborom so se udeležili sv. maše, po kateri se je zapela cesarska pesem.
Dne 18. oktobra je zavod slavil stoletnico bitke pri Lipskem in zopetne združitve Kranjske z Avstrijo. Po sv. maši, ki jo je daroval rektor dr. Gnidovec, je bila slavnost v dvorani. Dr. Fr. Trdan je imel slavnostni govor, v katerem je opisoval velikansko borbo združenih narodov proti Napoleonu in posebe slavil hrabrost naših dedov v boju zoper Francoze. Govor je zaključil poudarjaje, da se pri nas sicer ne dviga spomenik iz granita kakor pri Lipskem, pač pa je v srcu slovenskega ljudstva postavljen spomenik hvaležnosti in spoštovanja za avstrijsko armado in slavno vladajočo habsburško hišo. — Sledil je slavospev „Kranjska zopet z Avstrijo“. (Besedilo zložil prof. dr. J. Debevec; za mešani zbor, baritonsolo in orkester uglasbil reg. chori Stanko Premrl), ki je pod vodstvom pevovodja V. Hybaška prav dobro uspel.
Dne 17. novembra je nadzoroval telovadni pouk strokovni nadzornik ravnatelj dr. Josip Tominšek.
Dne 6., 7., 14., 16. in 18. novembra je zavod nadzoroval c. kr. deželni šolski nadzornik, dvorni svetnik Frančišek Hubad.
Dne 19. novembra je bila spominska sv. maša za Njeno Veličanstvo pokojno cesarico Elizabeto.
Božične počitnice so trajale od 24. decembra do 4. januarja.
Dne 14. februarja se je zaključilo prvo polletje s sv. mašo in razdelitvijo polletnih izkazov.
Dne 15. februarja se je pričelo drugo polletje; šolski pouk se je pričel dne 18. februarja.
Velikonočne počitnice so trajale od 7. do 14. aprila.
Dne 12. maja je umrl učenec II.a razreda Janez Kljun na domu v Nemški vasi pri Ribnici. Rajnik je bil jako vesten in marljiv gojenec zavoda sv. Stanislava in je še v bolezni jako hrepenel po šoli. Dolgotrajno bolezen, ki se je pričela z vnetjem prsne mrene in nadaljevala
s počasnim hiranjem, je prebil deloma v zavodu, deloma v deželni bolnici v Ljubljani, slednjič pa pri svoji materi v rojstni hiši. Pokojni mladenič je v bolezni, kakor že preje v zdravih dneh, pogostokrat prejemal sv. obhajilo in je bil par dni pred smrtjo na posebno željo še sprejet v Marijino družbo. Umrl je kot kongreganist in popolno vdan v božjo voljo. Pogreba sta se udeležila dva zastopnika zavoda s tremi učenci. Dan po pogrebu je rektor dr. Gnidovec opravil za rajnkega črno peto sv. mašo; gojencem se je vrhutega priporočilo, naj tudi sv. obhajilo darujejo za pokojnega tovariša. Večna Luč naj Ti sveti, blagi mladenič!
Dne 16. maja so imeli učenci majniški izlet.
Binkoštne počitnice so trajale od 30. maja do 2. junija.
Dne 13. junija je zavod obhajal god prevzvišenega knezoškofa dr. Antona B. Jegliča.
Dne 3. julija je bilo zadušno opravilo za Njega c. in kr. Visokost pokojnega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda in Njegovo presvetlo soprogo vojvodinjo Zofijo. V kapeli so se zbrali učenci z učiteljskim zborom. Katehet prof. dr. Kulovec je v genljivem nagovoru v kratkih potezah opisal vrline pokojnega prestolonaslednika, moža globoke vere in udanosti do sv. katoliške Cerkve; nato pa je opozoril na vestno dolžnost ljubiti domovino in udano spoštovati vladajočo vladarsko hišo. Slednjič je priporočal vsem, da naj se v molitvah spominjajo pokojnega prestolonaslednika, da naj pa tudi s podvojeno vnemo molijo za blagor slavno vladajočega cesarja Franca Jožefa. Sledila je slovesna črna sv. maša, ki jo je daroval rektor dr. Gnidovec.
Dne 4. julija se je zaključilo šolsko leto s sv. mašo in razdelitvijo letnih izpričeval.
XI.
Kako se je pospeševal telesni razvoj mladine.
Preteklo šolsko leto je bilo v zdravstvenem oziru za gojence zavoda splošno jako ugodno.
Primerna lega zavoda, svetli in zračni prostori popolnoma ustrezajo higijeničnim zahtevam. Učenci se ob raznih prilikah navajajo k temu, da'bi znali ceniti zdravje. Tudi v tekočem letu se je mnogo storilo za negovanje zob.
Učenci so se mnogo gibali na prostem. Večinoma so trikrat na dan hodili na igrišče, redno trikrat na teden na izprehod.
Gojile so se pod nadzorstvom vzgojnega zavoda raznovrstne igre z ozirom na starost in učne oddelke. Iger so se udeleževali vsi učenci. Pozimi se je gojilo tudi sankanje.
Ob ugodnem vremenu se je vršila telovadba na prostem.
Med posameznimi učnimi urami so bili stalni odmori; ker traja dopoldanski glavni odmor dvajset minut, so prebili učenci večinoma tudi ta čas na igrišču.
Dobro je služila učencem tudi domača kopel.
Za bolnike se je posebno skrbelo v primernem bolniškem traktu.
XII.
Zahvala ravnateljstva.
Za knjižnice in zbirke so naklonili zavodu lepih darov: Prevzvi-šeni g. dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezoškof ljubljanski; č. predstoj-ništvo Uršulinskega samostana v Škofji Loki; g. J. Aljaž, kn. šk. duh. svetnik, župnik na Dovjem; g. J. Breitenberger, gimn. učitelj v zavodu sv. Stanislava; gosp. dr. I. Demšar, profesor v zavodu sv. Stanislava; g. J. Dolenc, kaplan v Trnovem; g. dr. Fr. Grivec, profesor bogoslovja v Ljubljani; g. dr. J. Gruden, kanonik v Ljubljani; g. V. Hybäsek, pevovodja v zavodu sv. Stanislava; g. A. pl. Kappus, župan v Kamni gorici; g. dr. I. Knific, kn. šk. duh. svetnik, profesor v zavodu sv. Stanislava; g. o. Veselko Kovač, misijonar na Kitajskem; g. A. Kržič, č. kanonik, profesor v p. v Ljubljani; g. J. Kržišnik, profesor v zavodu sv. Stanislava ; g. Fr. Rajčevič, župnik v Lučinah; g. dr. A. Ratajec, profesor v zavodu sv. Stanislava; g. Fr. Rebol, profesor v zavodu sv. Stanislava; g. Fr. Steržaj, župnik na Koprivniku; g. V. Steska, ravnatelj kn. šk. pisarne v Ljubljani; g. dr. Fr. Trdan, gimn. učitelj v zavodu sv. Stanislava.
Vsem tem gg. dobrotnikom in drugim, ki so se kakorkoli dobrohotno spomnili zavoda, izreka ravnateljstvo presrčno zahvalo. Bog povrni!
XIII.
Statistika učencev.
				V razredu							
											Skupaj
1. Število.	a.	. b.	»• a. | b.		III.	IV.	V.	VI.	VII.	VIII.	
											! 342
Koncem šolskega leta 1912/13 . .	42	39	60		43	37	39	26	26	30	
Začetkom šolskega leta 1913/14 .	44	43	29	30	53	39	26	33	25	25	347
Med šolskim letom vstopilo . . .	j —	—	—	—	—	1	—	1	—	—	2
Vseh skupaj torej sprejetih . . .	44	43	29	30	53	40	26	34	25	25	349
Med njimi:											
na novo sprejetih, in sicer:											
iz nižjih razredov premeščenih	39	38	1	2							80
repetentov		i —	1	—	—	—	1	—	—	-	—	2
zopet sprejetih, in sicer:											
iz nižjih razredov premeščenih	—	—	26	26	53	39	26	34	25	25	254
repetentov		5	4	2	2	—	—	—	—	—	—	13
Med šolskim letom jih je izostalo	—	1	2	—	1	—	1	1	—	1	7
Število učencev koncem šolskega											
leta 1913/14		44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
Med njimi:											
javnih učencev		.44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
privatistov		—	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
2. Po rojstnem kraju.											
Iz župnije St. Vid nad Ljubljano .	1	2	2	1	3	—	-	—	—		10
S Kranjskega sicer		40	36	25	27	46	38	24	32	25	23	316
S Štajerskega		1	2	—	1	3	2	—	1	—		10
S Koroškega		—	—	-	—	—	—	—	—	—	—	—
S Primorskega						—	—	—	—	—	—	
Iz drugih avstrijskih kronovin . .	1			1							2
Iz Amerike		1	2	—	—	—	—	1	—	—	—	4
Skupaj .	44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
3 Po materinščini.											
Slovencev		43	42	27	30	52	40	25	33	25	24	341
Nemcev		1	—	—	—	—	—		-	—	—	1
. Skupaj . |	44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
4. Po veri. Rimsko-katoliške veroizpovedi vsi	44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
1											
				V razredu							
											Skupaj
1		I.		I.		I					
					m	|lV.	V.	VI.			
5. Po starosti.	a.	fbT	a.	b.	III.				VII. (III		
											
j 10 let starih		—	1	1 _	—							1
11 . „ 		1 8	7	j —	—	—	—	—		—		15
12 „ 		19	9	5	5	2	—	—	—	—	—	40
13		15	22	10	15	8	—	—	—	—	—	70
14 „ „ 		2	3	7	8	17	6	1	—	—	—	44
15 „ „ 		1 —	—	4	2	15	18	1	—	—	—	40
16 „ „ 			—	1	—	7	15	7	4	—	—	34
17		—	—	—	—	3	—	13	10	3	1	30
j 18 . 		—	—	—	—	—	—	3	12	5	1	21
19		—	—	—	—	—	1	—	5	13	10	29
20	 I21- - 	 22 . 			—	-	—	—	—	-	—	2	4	5 5 2	11 5 2
Skupaj .	44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
6. Bazredba.											
a) Koncem Šolskega leta 1913/14											
je bilo, da vstopijo v naslednji											
viSji razred (oziroma so naj-											
višji razred dovršili):											
odliCno sposobnih (z odličnim											
uspehom)		8	7	4	5	11	10	11	9	7	13	85
sposobnih (z dobrim uspehom)	21	24	17	17	29	28	12	22	17	11	198
vobče sposobnih		3	3	2	5	5	2	—	—	—	—	20
nesposobnih (z nezadostnim											
uspehom) 		11	8	4	2	7	—	—	—	—	—	32
j Ponavljalni izpit se je dovolil . .	1	—	—	—	—	—	2	1	—	—	4
Brez razredbe jih je . . . . . .				1	—	—	—	1	1	—	3
J Izredni učenci	 . .	—	—	—	—	-	—	—	—			—	—
Skupaj .	44	42	27	30	52	40	25	33	25	24	342
j b) Dodatek k šol. letu 1912/13:											
i Ponavljalnih izpitov je bilo do-											
voljenih 		—	1			—	—	—	—	1	—	2
Izpit je prebilo:											
povoljno		—	—			—	—	—	—	1	—	1
nepovoljno (ali niso prišli) . .		1			—	—	—	—			—	1
Dodatnih izpitov je bilo dovo-											
ljenih 	j	—	—	1		—	—	—	—	—	—	1
Izpit je prebilo:											
povoljno	I					—	—	—	—	—	—	—
nepovoljno (ali niso prišli) . . j	—	—	1		—	—	—	—	-	—	1
											
				V razredu							
			II									—	Skupaj
	a.	b.	• a.	b.	III.	IV.	V.	VI.	VII.	VIII.	
Torej je končni izid za šolsko leto											
1912/13:											
Za vstop v naslednji višji razred											
je bilo (oziroma najvišji razred											
so dovršili):											
odlično sposobnih (z odličnim											
uspehom) 		8	6	22		6	9	12	8	12	11	94
sposobnih (z dobrim uspehom)	15	26	26		35	22	27	18	13	19	201
vobče sposobnih		6	1		6	1	4	—	—	—	—	18
nesposobnih (z nezadostnim u-											
uspehom)		13	6		5	1	2	—	—	1	—	28
Brez razredbe jih je ostalo . . .	—	—		1	—	—	—	—	—	—	1
Skupaj ..	42	39	6	0	43	37	39	26	26	30	342 j
7. Udeležba pri poukn v ne-											
obveznih predmetih.											
Prostoročno risanje		44	42	27	30	52	40	—	—	—	—	235
Telovadba .........	41	42	27	29	51	40	25	32	18	22	327 |
Italijanščina (I. tečaj)							20	1	4	—	—	25 [
(II- . ) 		—							4	6	—	10
Francoščina (1. tečaj)		—	—	—	—	—	—	9	8	11	—	28
Petje (I., II. in III. tečaj) ....	44	42	27	30	26	11	5	20	9	4	218
Stenografija slovenska (I. tečaj) .	—	—	—	—	—	—	19	—	—	—	19
(II. - ) •	—	—	—	—	—	—	—	5	—	—	5
Stenografija nemška (I. tečaj) . .								10			10 '
. (II. „ ) . .									5	2	7
8. Ustanove.											
Število štipendistov		3	—	1	2	1	4	3	8	4	4	30
Skupni znesek ustanov K	1 O	J	1 ih	J 04	1 00	1 00	1 <b	to i" r-	S	S <N	■»—« oo t*-
	»O io	'l	c~-	o> CN		sj" CN	00 m	CN	§	8	s
											'S
XIV.
Imenik učencev koncem šolskega leta 1913/14.
(Debeli tisk znači odličnjake.)
I.	a
Bernik Vincencij, Gorenja vas pri Retečah pri Škofji Loki. Blaznik Pavel, Škofja Loka. Cedilnik Janez, Rodica pri Mengšu. Cuderman Janez, Podgora pri St.
Vidu nad Ljubljano.
Demšar Jožef, Ljubljana.
Filipič Jakob, Trata pri Škofji Loki. Grohar Jožef, Zagorje ob Savi. Habič Janez, Vrhnika.
Huth Franc, Mojstrana pri Dovjem. Jauli Franc, Kokrica pri Predosljah. Jeglič Franc, Begunje.
Jenko Jožef, Topolec pri Trnovem. Kanc Alojzij, Ljubljana.
Knap Anton, Idrija.
Kovač Franc, Sp. Domžale.
Kramer Nikolaj, Škofja Loka.
Lah Jožef, Nasoviče pri Komendi. Lamovšek Matija, Kostanjevica pri St. Rupertu.
Lavrenčič Jožef, Vrhpolje pri Vipavi. Lesar Jožef, Hrovača pri Ribnici. Logar Franc, Vrzdenec pri Horjulu.
Malavašič Jožef, Glinice, Ljubljana. Marko Konrad, Gries (Tirolsko). Mrak Janez, Gorenja vas pri Trati.
razred.
Novak Jurij, Tacen pri Šmartnem pod Šmarno goro.
Ogoreutz Janez, Leoben (Štajersko).
Pance Vincencij, Glinice, Ljubljana.
Perme Janez, V. Kostrevnica pri Šmartnem pri Litiji.
Poljanec Franc, Vincarje pri Škofji Loki.
Rozman Janez, Sp. Lipnica pri Ra-doljici.
Seljak Bogomir, Idrija.
Slapšak Julij, Leše pri Tržiču.
Stanonik Jakob, Sestranska vas pri Trati.
Stariha Matija, Calumet (Amerika).
Sparmblek Franc, D. Jezero pri Cerknici.
Šušteršič Jožef, Črnivec pri Mošnjah.
Tomšič Janez, Tacen pri Šmartnem pod Šmarno goro.
Tušek Anton, Poljane.
Vavpetič Ladislav, Krško.
Werbole Rudolf, Izlake pri Cem-šeniku.
Zorec Stanislav, Škofja Loka.
Žabkar Stanislav, Krško.
Že n Jožef, Češnjica pri Srednji vasi.
Žvan Jakob, Vrh pri St. Rupertu.
I.	b razred.
Bitenč Jožef, Dolnice pri St. Vidu nad Ljubljano.
Brandstätter Jakob, Forest City (Amerika).
Clemente Avguštin, Ljubno. Demšar Anton, Sestranska vas pri Trati.
Dobovšek Stanko, Boštanj. Eisselt Erik, Podpreska pri Dragi.
Glinšek Franc, Sv. Križ pri Kostanjevici.
Grudnik Stanko, Blagovica. Hostnik Janez, Šmartno pri Litiji. Ilc Ivan, Dolenje Laze pri Ribnici. Jurca Janez, Vrhnika.
Kavčič Florijan, Vojsko nad Idrijo. Kolar Stanislav, Radgona (Štajersko).
Končan Vinko, Domžale.
Koporc Srečko, Dobrnič.
Kowafik Bogomil, Mokronog.
Krmelj Lavrencij, Sv. Lenard nad Škofjo Loko.
Levec Franc, Zagorje ob Savi.
Magister Jožef, Vižmarje pri Št. Vidu nad Ljubljano.
Mali Filip, Tržič.
Medja Franc, Želeče pri Bledu.
Merzel Miroslav, Studenec pri Igu.
Meršnik Viktor, Opatija (Istra).
Nachtigal Franc, Tacen pri Šmartnem pod Šmarno goro.
Oblak Jakob, Hotavlje pri Trati.
Osredkar Franc, Dolenja Dobrava pri Trati.
Pavlin Josip, Kremenca pri Sv. Vidu nad Cerknico.
Pirman Franc, Windber Pa., Amerika.
II.	a
Bartol Friderik, Jelovec pri Sodražici.
Cedilnik Ivan, Ljubljana.
Čampa Alojzij, Velike Poljane.
Čebulj Jožef, Jesenice.
Debevec Leopold, Borovnica.
Drnovšek Frančišek, Sv. Urh pri Zagorju ob Savi.
Erzar Matija, Poženik pri Cerkljah pri Kranju.
Gabrovšek Frančišek, Medno pri St. Vidu nad Ljubljano.
Hafner Franc, Kropa.
Justin Pavel, Kamnik.
Koželj Alojzij, Grad-Bled.
Lavrič Aleksander, Nova vas pri Blokah.
Pečnik Janez, Bodovlje pri Škofji Loki.
Porenta Jožef, Srednje Bitnje pri Smartinu pri Kranju.
Potočnik Peter, Žirovski vrh sv. Urbana pri Trati.
Rožman Ivan, Ljubljana.
Stare Alojzij, Trboje pri Smledniku.
Strnad Josip, Kranj.
Šuštar Franc, Grmada pri Dobrniču.
Tancar Vinko, Jesenice.
Trojar Franc, Jesenice.
Vadnjal Adolf, Zagorje pri St. Petru na Krasu.
Weingerl Stanko, Zgornja Korena pri Sv. Barbari pri Mariboru (Štajersko).
Widmayer Franc, Lož.
Zrnec Anton, Vevče pri D. M. v Polju.
Zerovc Frančišek, Mlino pri Bledu.
Žibert Jožef, Suha pri Predosljah.
razred.
Prus Nikolaj, Krmačina pri Metliki.
Remškar Frančišek, Brezje pri Cem-šeniku.
Semič Bogomir, Žapuže pri Sturiji.
Sladič Ivan, Zabrdje pri Mirni.
Stare Anton, Hrastje pri St. Juriju pri Kranju.
Sabec Avguštin, Idrija.
Šarabon Alojzij, Tržič.
Turk Adolf, Zamostec pri Sodražici.
Vilhar Albin, Postojna.
Voljč Ivan, Vrhnika.
Zgaga Frančišek, Bitnje pri Bohinjski Bistrici.
Zupan Franc, Bohinjska Bela.
Žabkar Albin, Krško.
Železnik Frančišek, Podgora pri St. Vidu nad Ljubljano.
II.	b razred.
Bizjak Franc, Dolenja Dobrava pri Trati.
Bohinec Jožef, Zalog pri Cerkljah (Gorenjsko).
Cvetko Pavel, Selo pri Ihanu.
Debeljak Franc, Škofja Loka. Fister Franc, Brda pri Radovljici. Goleč Jožef, Polje pri Podčetrtku (Štajersko).
Gričar Jožef, S v. Lenart pri T rbovljah.
/
Heferle Henrik, Mokronog.
Janhar Franc, Podreče pri Mavčičah.
Jeršič Bogomir, Rovte pri Logatcu.
Košir Ivan, Škofja Loka.
Kožman Viktor, Malo Polje pri Colu.
Kralj Änton, Zagorica, Dobrepolje.
Kristanc Leon, Srednja vas pri Šenčurju.
Letnar Franc, Novi trg pri Kamniku.
Miklavčič Maks, Dolenje Ravni pri Poljanah, Gorenjsko.
Pečar Janez, Zasip pri Bledu.
Perovšek Martin, Smarije.
Potočnik Franc, Hotavlje pri Trati.
Prodnik Janez, Kregarjevo pri Stranjah.
Rant Alojzij, Reteče pri Škofji Loki.
Selan Valentin, Trata pri Velesovem.
Sever Alojzij, Stari dvor pri Stari Loki.
Strnad Rudolf, Kranj.
Sparovic Leopold, Planina pri Rakeku.
Tomažin Jožef, Dunaj.
Tomc Matija, Kapljišče pri Pod-zemelju pri Metliki.
Vehovec Franc, Voklo pri Šenčurju.
Vodnik Anton, Podutik pri St. Vidu nad Ljubljano.
Zgank Jožef, Sv. Peter v Savinjski dolini (Štajersko).
III.	razred.
Arkar Jožef, Trebča vas pri Žužemberku.
Balanč Frančišek, Knapi pri Bu-kovščici.
Baš Jožef, Dolnice pri St. Vidu nad Ljubljano.
Bergant Mavricij, Krasce pri Moravčah.
Breznik Frančišek, Raholče pri Lukovici.
Briški Alojzij, Zgornja Žaga pri Fari pri Kostelu.
Cegnar Anton, Jesenice.
Čemažar Frančišek, Ravni pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko.
Drolc Jožef, Jesenovo pri Cemše-niku.
Erjavec Ciril, Črnuče.
Hočevar Anton, Ambrus.
Hvastija Frančišek, Savlje pri Ježici.
Hvastija Ivan, Medvode pri Preski.
Ilovar Anton, Ustje pri Šmartnem pri Litiji.
Jeras Janez, Šmartno nad Kamnikom.
Jerina Ciril, Sinja gorica pri Vrhniki.
Koman Leopold, Dravlje pri St. Vidu nad Ljubljano.
Koselj Jakob, Smokuč pri Breznici.
Kovačič Jožef, Martinja vas pri Mokronogu.
Kozjek Anton, Moste pri Breznici.
Kranjc Mirko, Borovnica.
Križman Andrej, Mlaka pri Komendi.
Kunc Frančišek, Rovte pri Logatcu.
Langus Jožef, Peračica pri Lešah pri Tržiču.
Lavrenčič Frančišek, Vrhpolje pri Vipavi.
Lavrič Janez, Sodražica.
Lesar Anton, Sušje pri Ribnici.
Lesar Jožef, Gorenja vas pri Ribnici.
Lončar Janez, Horjul.
Mali Albin, Tržič.
Markež Frančišek, Jesenice.
Mav Alojzij, Groblje pri Mengšu.
Merše Frančišek, Moste pri Komendi.
Missia Jožef, Mota pri Kapeli (Štajersko).
Mlakar Jožef, Kozarišče pri Starem trgu.
Mlinar Jakob, Stara vas pri Žireh.
Oblak Janez, Jama pri Mavčičah.
Pegan Vladislav, Celje (Štajersko). Pirnat Dominik, Brnica pri Dolu (Štajersko).
Plestenjak Janez, Sv. Barbara pri Škofji Loki.
Pogačnik Anton, Kamna gorica. Polenšek Rok, Podgora pri Št. Vidu nad Ljubljano.
Poljanec Jožef, Bučka.
Pretnar Jožef, Rečica pri Bledu.
Prijatelj Jožef, Vinice pri Sodražici. Rott Jožef, Dol pri Ljubljani. Rožnik Viktor, Nova vas pri Viču. Stanovnik Aleš, Horjul.
Sušnik Avgust, Škofja Loka. Soklič Valentin, Bohinjska Bela. Stupar Jožef, Benečija pri Trebnjem.
Tomažič Frančišek, Moste pri Ljubljani.
IV.	razred.
Arko Jožef, Otavice pri Ribnici.
Bernot Ciril, Hrib pri Hinjah.
Čadež Ivan, Delnice pri Poljanah nad Škofjo Loko.
Demšar Janko, Sestranska vas pri Trati.
Eršte Leopold, Dol. Medvedje selo pri Trebnjem.
Ferjančič Edvard, Vipava.
Garin Ivan, Laze pri Borovnici.
Hočevar Anton, Velike Lašče.
Kalan Andrej, Cerklje na Gorenjskem.
Kalan Janez, Stara Loka.
Kočevar Frančišek, Podlož pri Ložu.
Košiček Jožef, Žužemberk.
Kraljič Ivan, Studenec pri Igu.
Krek Mihael, Leskovica.
Lavrič Božidar, Nova vas pri Rakeku.
Lavrič Josip, Nova vas pri Rakeku.
Magušar Valentin, Kropa.
Mencinger Franc, Gradec (Štajersko).
Mežan Ivan, Spodnji Bernik pri Cerkljah.
Mihevc Josip, Dolenji Logatec.
Mrak Änton, Log pri Škofji Loki.
Novak Franc, Vevče pri D. M. v Polju.
Oblak Otmar, Vrhnika.
Oman Peter, Žabnica.
Oražem Jožef, Globel pri Sodražici.
Pavlovčič Jakob, Igavas pri Starem trgu.
Perjatel Josip, Škrajnek pri Velikih Poljanah pri Ribnici.
Premru Ivan, Vrhpolje pri Vipavi.
Presiček Jožef, Zdole pri Vidmu (Štajersko).
Raznožnik Janko, Lesce
Rozman Älojzij, Sekoliči pri Suhorju.
Sevnik Franc, Št. Jurij priŠmarijah.
Skvarča Ludovik, Slavina.
Slabe Frančišek, Vipava.
Škerjanec Jernej, Volčji potok pri Radomljah.
Volk Alojzij, Kostel.
Vončina Emil Franc, Jesenice.
Zalokar Jožef, Rečica pri Bledu.
Zorec Adolf, Škofja Loka.
Žagar Martin, Spodnje Gameljne pri Šmartnem pod Šmarno goro.
V.	razred.
Blažič Frančišek, Žužemberk. Čampa Matija, Slatnik pri Ribnici. Gerčar Feliks, Cvibelj pri Žužemberku.
Gornik Frančišek, Grabrovec pri Metliki.
Huč Alojzij, Gorenje Ponikve pri . Trebnjem.
Jenčič Frančišek, Podgorje pri Kamniku.
Jenko Mihael, Zgornji Bernik pri
Cerkljah.
Jereb Jakob, Spodnji Bernik pri Cerkljah.
Kandare Ivan, Dane pri Starem trgu pri Ložu.
Kastelic Josip, Šmihel pri Žužemberku.
Legan Ivan, Gradenc pri Hinjah.
Lovšin Josip, Ribnica.
Mauer Andrej, Postojna.
Oblak Frančišek, Borovnica.
Oblak Ivan, Zgornji Bernik pri Cerkljah.
Oražem Ivan, Nemška vas pri Ribnici.
Pirnat Älojzij, Zales pri Sv. Trojici.
Sever Ivan, Ježica pri Ljubljani.
Simončič Pavel, Breg pri Šmartnem pri Litiji.
Sirnik Pavel, Zgornji Kašelj pri D. M. v Polju.
Stanko Jurij, Pittsburg v Ameriki.
Stanonik Anton, Sestranska vas pri Trati.
Štrukelj Älojzij, Štrukljeva vas pri Št. Vidu nad Cerknico.
Urbanija Anton, Podbrdo pri Moravčah.
Žagar Ivan, Hruševje pri Hre-novicah.
VI.	razred.
Arko Jožef, Bukovica pri Ribnici.
Božič Leopold, Idrija.
Čepon Anton, Horjulj.
Gorše Ivan, Vaše pri Preski.
Guzelj Vladimir Jožef, Škofja Loka.
Hribar Franc, Lipljepri Zg. Tuhinju.
Jerman Anton, Krka pri Šmihelu pri Novem mestu.
Kastelic Frančišek, Metnaj pri Zatičini.
Kastelic Ivan, Vel. Pece pri Št. Vidu pri Zatičini.
Kočevar Štefan, Stranska vas pri Semiču.
Koželj Jožef, Laniše pri Tunicah.
Likar Ludovik, Vojsko.
Lipovšek Ivan, Krašnja.
Lukec Gabriel, Sp. Kašelj pri
D.	M. v Polju.
Magajna Peter, Gorenje pri Stu-denem.
Marinko Ivan, Vnanje Gorice pri Brezovici.
Nadrah Ignacij, Mrzlo polje pri Zatičini.
Perko Viktor, Podnart.
Počkaj Jakob, Veliko Ubeljsko pri Postojni.
Poje Anton, Zg. Čačič pri Osilnici.
Poje Stanislav, Vrhnika pri Ložu.
Puš Ludovik, Vel. Češnjice pri Št. Vidu pri Zatičini.
Raztresen Janez, Butanjeva pri St. Joštu nad Vrhniko.
Rotar Stanislav, Šmartno pod Šmarno goro.
Savinšek Jakob, Gornji grad (Štajersko).
Strah Jožef, Velike Lašče.
Šali Andrej, Cešča vas pri Pretim.
Šifrar Andrej, Praprotno pri Selcih.
Šivavec Vincencij, Strmec pri Dolah pri Litiji.
Trampuš Rafael, Seničicapri Preski.
Varl Valentin, Kamna gorica.
Vidmar Peter, Vrtača pri Semiču.
Zupanc Frančišek Jožef, Ljubljana.
VII.	razred.
Benčina Franc, Ravne pri Blokah.' Bidovec Valentin, Zalog pri Goričah.
Cerar Ivan, Dob pri Domžalah. Gašperšič Jožef, Kropa.
Gerčar Jožef, Cvibel pri Žužemberku.
Grat Mihael, Dragomelj pri St. Jakobu ob Savi.
Hladnik Anton, Zg. Kašelj pri D.
M. v Polju.
Klinar Frančišek, Javornik.
Končan Anton, Domžale.
Kranjc Frančišek, Stara vas pri Postojni.
Lesar Janez, Gorenja vas pri Ribnici.
Moder Anton, Videm pri Dolu. Mrhar Frančišek, Žlebič pri Ribnici. Oblak Gabriel, Vrhnika.
Pele Jožef, Vrhpolje pri Moravčah.
Perne Jožef, Povlje pri Trste-niku.
Peterlin Älb., Preserje pri Homcu. Potočnik Jakob, Sv. Lenart. Rode Frančišek, Žiče pri Rovih. Skedelj Frančišek, Vrbovce pri St. Jerneju.
Triller Janez, Virmaše pri Škofji Loki.
Ude Alojzij, Križe pri Tržiču. Vadnjal Janez, Hrenovice.
Verbič Frančišek, Vrhnika.
Zor Janez, Skaručina pri Vodicah.
VIII.	razred.
Belec Frančišek, Glinica pri St. Vidu nad Ljubljano.
Dolničar Vinko, Sred. Gameljne pri Šmartnem pod Šmarno goro.
Dovč Janez, Stožice pri Ježici.
Gnidovec Älbin, Veliki Lipovec pri Ajdovcu.
Gornik Änton, Gora pri Sodražici.
Govekar Leopold, Smlednik.
Hrastelj Franc, Zagorje ob Savi.
Kern Franc, Praprotna Polica pri Velesovem.
Koder Feliks, Preska.
Korbar Franc, Klanec pri Komendi.
Kvas Franc, Zalog pri Cerkljah.
Lovšin Vinko, Jurjeviča pri Ribnici. Milavec Ciril, Jakovica pri Planini. Morel Rafael, Mala Pristava pri Nadanjem selu.
Pirnat Franc, Verd pri Vrhniki. Podbregar Pavel, Podbreg pri Spodnjem Tuhinju.
Presetnik Franc, Kleče pri Ježici. Radoš Martin, Radoši pri Radoviči. Semič Ivan, Sturija.
Sever Friderik, Škofja Loka. Soklič Jakob, Mlino, Bled.
Šolar Valentin, Kropa.
Udir Jožef, Besnica.
Vilfan Janez, Utik pri Vodicah.
XV.
Naznanilo o začetku šolskega leta 1914/15.
Za prihodnje šolsko leto se bodo učenci vpisovali dne 17. septembra. Istega dne se bodo vršili ponavljavni izpiti.
Ravnateljstvo.
: ■ , -
• ' : / & ■ - .
y . ■	•	.	/
■	■■-	:	,	:■	.	-	.	T^'-w	v v
• ••<:' vv n '■•„»• •,	•	.'	■	,	••	’	•	•'	'P.	i	.	>	I	>>.-•.	"/■	'	'	.*	•’	S - .••' \	J	"'V * •’	'•	‘