Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. ■ II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Uredništvo za Trst : Ulica Valdirivo 35/11., Tel. 29210 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Cena: Posamezna štev. L 20 Naročnina : Mesečna L 85 Za inozemstvo: Mesečno L 150 [ Leto III. - Štev. 13 Gorica - 29. marca 1951 - Trst Izhaja vsak četrtek Volitve s kroglicami Na oljčno nedeljo se je odigrala v Sloveniji že običajna igra diktatorskih volitev s kroglicami. Ta dan so namreč volili v zvezni republiki Sloveniji in Srbiji poslance v novo poslansko zbornico. Volitve so potekle tako, kakor so morale poteči; udeležba je bila kljub slabemu vremenu 96°/0, po nekod celo 100°Io. Za fronto in njene kandidate je glasovalo prav tako čez 96°/» volivcev, za črno skrinjico po ostali majhen odstotek. V sled takih izidov je bila seveda velika hvala na ljubljanskem radiu in v slovenskem časopisju. Mi o teh volitvah nismo še nič pisali in bi tudi danes ne, ker vemo, kakšen pomen je treba pripisovati taki burki. Toda ker se v naših vaseh pripravljajo na občinske volitve in ker se nekaterim neukim ljudem zdijo vse volitve enake, hočemo pojasniti, kaj pomenijo prave demokratične volitve. Volitve niso našim starejšim ljudem nič neznanega, saj so se pod staro Avstrijo zanje zelo borili in si končno šele malo let pred prvo svetovno vojno izvojevali splošno in enako vplivno pravico. Malo časa so jo uporabljali, kajti med vojno je parlamentarno življenje zaspalo, po vojni je pa kmalu nastopil fašizem, ki je prvi učil naše ljudi glasovati s kroglicami, oziroma s kosom papirja, na katerem je stalo zapisano »Sl« in katerega si moral v prisotnosti strankinih zastopnikov oddati zapečatenega, da je tajnik lahko kontroliral, ali si glasoval »si« ali »no«. To so bile prve diktatorske volitve pri nas, iz katerih so se ljudje še dolgo časa delali norca. Toda, glej zlomka, nova progresivna demokracija, ki si je izbrala za geslo »Smrt fašizmu!«, je od njega podedovala votivno metodo, samo da jo je še bolj poenostavila: ne več tiskanih listkov z »da« ali »ne«, nego še bolj preprost način dveh skrinjic črne in bele. v katere spustiš dobljeno gumijasto kroglico, da 5 tem poveš, ali si za vlado, če spustiš kroglico v belo skrinjico, ali si proti režimu, če spustiš v črno skrinjico. To operacijo pa moraš narediti vpričo volivne komisije tako, da segneš z roko najprej v belo skrinjico, nato še v črno ter končno za preš pest v znamenje, da kroglice nisi požrl, kajti to bi bil hud prestopek, ker bi s tem oškodoval državo za eno gumijasto kroglico. Zelo preprosto, kot vidite. V Italiji in drugod na Zapadu je vsa zadeva precej bolj zamotana. Tu moraš vsaj znati držati svinčnik v roki in list z raznimi znaki, na katerem prečrtaš znak, katerega voliš. pa. leg tega moraš imeti toliko poguma, da se ne bojiš stopiti sam v volivno sobico, kjer izvršiš opisano delo. J progresivnih demokracijah tega ni treba. Kroglico dobiš, skrinjica pa stoji kar pred tabo in se prijazni predsednik ti po potrebi pokaže, v katero skrinjico moraš vreči kroglico, da boš prav volil. Jasno, saj je toliko preprostih mamic, ki bi lahko po pomoti vrgle kroglico v črno skrinjico, zato jim je treba pomagati. Poleg tega so razni bo-jecnezi, ki bi se morda v samostojni celici opogumili in vrgli kroglico ti črno skrinjico, toda pred očrni vsemogočne komisije. pred prijaznim predsednikom, ki te tako prodirno gleda in tako tanko prisluškuje. v katero skrinjico bo padi,, kro-Rlica, si bo pne vs(l^ boječnež trikrat premislil, preden bo tvegal, da vrže v črno hudičevi) skrinjico. I udi ce je kak pogumen nasprotnik režima, ki pa ima bolj šibko srce, bo v takih okoliščinah volil v helo, ker bi mu sicer lahko srce odpovedalo, ko pa je toliko oči, ki vanj strmijo. Človeku je še bolj neprijetno kakor !1a odru, če ne/ zna prav dobro svoje vloge. Le najpogumnejši, oni. ki so se ze ullo- Mirovni poskusi na Koreji Bivši poveljnik Nemčije Clay in Truman Težave za železno zaveso da hočejo kljubovali režimu, naj slone. kar hoče, vržejo v črno. In ko štejejo partijci zvečer kroglice sami ztisc v naj-Večji tajnosti, ko iztresejo kroglice it obeh *hrinjic, če vidijo, da je bilo preveč »po-tUHnnili«, enostavno vržejo nekaj kroglic '' drugo, da ne ho škandala, kajti kaj hi pri vodstvu r Ljubljani rekli, če hi bilo *’ kraju več odstotkov črnih, kakor pa je predpisano. Tako torej se vršijo volitve s krogliranii, »Neivs Chronicleu opozarja svoje čitatelje na velike težave, ki prizadevajo mnogo skrbi veljakom za železno zaveso. »Človeška navada je, da vsakdo vidi svojega nasprotnika mnogo močnejšega in strašnejšega kot je v resnici — poudarja list. — Trenutno nam je Sovjetska zveza najlepši zgled, kako narašča okoli nje legenda o njeni nepremagljivi moči. Vendar na imamo množico doka- Beg diplomatov Seznam funkcionarjev satelitskih držav, ki so odstopili, vedno bolj narašča. Posebno sijajen primer je Češkoslovaška. Vsi veleposlaniki, ki so služili v prestolnicah svobodnih držav v času komunističnega udara v februarju 1948, so odstopili in odklonili vrnitev v češkoslovaško, islo je storilo nad 75(>/o čeških ministrov, ki so služili takrat v tujini. Od 250 diplomatov, ki so služili v tujini leta 1948, so odstopili 204 in izbrali svobodo tostran železne zavese. Podobno je bilo z Madžarsko, ko so se polastili oblasti komunisti. Skoraj celotno osebje madžarskih veleposlaništev v Londonu, Parizu in Washingtonu je odstopilo. Osemindvajset poslancev madžarskega parlamenta je pobegnilo v tujino. Tudi Poljska je izgubila na podoben način svoje najboljše ljudi, ki so odstopili v protest proti komunističnemu izkoriščanju domovine. Komunistični voditelji v podlož-niškib državah so v strahu pred novimi podobnimi pojavi nezadovoljstva in protesta proti svojim režimom izvršili velike čistke v komunističnih vrstah, da s tem iztrebijo vsako misel na neodvisnost in vsako rodoljubje. Tako so samo iz češke komunistične stranke v zadnjih šestih mesecih izključili 169.531 članov. Beg funkcionarjev iz komunističnih držav se nadaljuje. ki so zato upeljane, da varajo ljudstvo v državi in izven nje ter da služijo režimu za odkrivanje njemu neprijaznih ljudi in vasi, da jih laže nadzira. To ljudje vedno bolj uvidevajo in zato tudi vedno bolj sto-odstotno volijo za stranko. Saj tudi če bi nas vprašali, bi jim prav tako nasvetovali: Pojdite na volišče vsi in vsi glasujte zu belo skrinjico zato. da ne ho vedel režim, pri čem da je. Saj ilanes volitvam v komunističnih režimih nilice ne veruje. zov, ki očitno kažejo, da onkraj železne zavese ni vse jasno in gladko. Na Češkoslovaškem, Madžarskem, na Poljskem in sedaj še v Albaniji je vse polno nemirov in sporov. Veljaki delajo hude napake. Petletke grej o po zlu. In v Kremlju prav gotovo vodniki sovjetskega imperija cele noči ne spijo in skušajo uganiti, kaj bo storil britanski zunanji minister Morrison, ko se bo začela konferenca štirih velikih.. Če bi se mi vsi bolj zavedali napak drug drugega, svet morda ne bi postal nič varnejši, prav gotovo pa bi bilo življenje veselejše,« zaključuje »News Chronicle«. Zadnjič smo izrazili prepričanje, da se bodo sedaj začeli novi poskusi za mirovno poravnavo korejskega spora. To se je uresničilo, kajli na veliko soboto so vrgli v svet vest, da je židovska vlada izdelala nov načrt za mirovno rešitev korejskega spora; istočasno pa so povedali, da je tudi general Mac Arthur začel na svojo roko s poskusom za premirje. Vrhovni poveljnik združenih sil‘je namreč poslal proglas vrhovnemu poveljniku kitajskih čet, naj bi se sestala kje na bojišču, da bi izdelala pogoje za premirje sedaj, ko so zavezniške čete dosegle 38. vzporednik. V nasprotnem primeru, je Mac Arthur dal razumeti, bodo njegove čete marširale naprej. V Washingtonu so bili vsled Mac Arthurjevega predloga sprva precej iznenadeni, ker niso baje zanj nič vedeli, čeprav se to čudno sliši. Vendar bi tudi washingtonskim politikom ne bilo neljubo, če bi se korejsko vprašanje kako premaknilo z mrtve točke, na katero je sedaj nasedlo, ter bi prizanesli tudi svojeglavemu Mac Arthurju, če bi mu res uspelo doseči kako premirje na Koreji. Eno je gotovo: če ne dosežejo premirja sedaj, ko so na 38. vzporedniku, ga bodo pozneje vedno težje. Zato smemo pričakovati novih poskusov v prihodnjih dneh in tednih, ker se zdi, da korejski spor preseda že marsikomu. Vojaški kaplani na Koreji Glasom poročila ZN iz Koreje služi pod zastavo Z\ pri oboroženih silah na Koreji 267 vojaških duhovnikov, ki nudijo duhovno pomoč vojakom. Med njimi je 173 protestantov, 87 katolikov, 3 muslimani, 2 Žida, 1 grški pravoslavni in 1 budist. Od teh vojaških kuratov je 181 ameriških državljanov. Sovjeti ne marajo partizanov »Manchester Guardian« opozarja te dni v zanimiven članku, kako je sovjetska propaganda spremenila svojo smer in ne daje več poudarka na narodno partizansko gibanje. List ugotavlja, da je ta pojav zelo pomemben, ker skušajo Sovjeti raz-bobnati po vsem svetu rdečo armado kot moderno »osvoboditeljico« in s tem oslabili ugled domačih osvobodilnih gibanj po raznih državah. List pravi: »Ko je Tito zapustil kominformi-stični tabor, je povedal svetu nekatere zanimivosti o zarotniških načrtih, ki jih kujejo komunistične države. Nedavni izstopi iz italijanske komunistične partije so prinesli svetu še druge novice. Razkolniki trdijo, da hoče italijanska komunistična partija prinesti Italiji revolucijo pod senco sovjetskih bodal. To nam tudi pomaga pojasniti, čemu je kominform tako povečal propagando o tako imenovani »o-svobodilni vlogi rdeče armade«. Sovjetski radio in tisk, skušata po vseh svojih močeh ljudem dokazati, da so sovjetske oborožene sile budne čuvarice miru. Seveda pa niso iste časti deležne tudi vojske sovjetskih podložniških držav. Slavospevi sovjetski armadi so v skladu z dvema komunističnima težnjama. Prvič hočejo Sovjeti odvzeti ugled nekdanjim vojaškim partizanom, ki so se borili tned zadnjo vojno in okusili svobodo. Dvigniti pa hočejo v očeh ljudstva druge politične tako imenovane partizane miru, katerih partizanstvo jele na papirju in v besedičenju. \ o-jaškini partizanom ni več zaupati, ti so takega kova kot Titovi partizani. Zato jih je treba preplaviti v brezoblični množici, kot se je zgodilo Cucehiju in Magnatiiju. Sovjet- sko tako imenovano »mirovno gibanje« je le protinapadalno, ni pa proti osvobodilni vojni. Sovjeti so si nalašč izmislili ta dva pojma, ki pomenita vojno, da bi upravičili vojno, ki so jo sprožili na Koreji in jo pripravljajo' verjetno se tudi kje drugje. To je vsekakor višek komunistične hinavščine in zlobe,« zaključuje »Manchester Guardian«. Francoske notranje težave Francoska notranja politika je precej nemirna in nestalna, kot so nemirni in nestalni Francozi sami. Komaj so rešili krizo vlade ter teko omogočili predsedniku Auriolu, da je lahko odpotoval na uradni obisk k predsedniku Trumanu, že so se začele velike stavke. Najprej so stavkali železničarji, nato takoj uslužbenci pri pariški cestni železnici in rudarji po raznih predelih države. Vsi zahtevajo višje plače, ker se je življenje podražilo. Večino stavk so poravnali s povišanjem plač, vendar ni bilo prijetno pretekle praznike v Franciji, ker je le malo vlakov vozilo, v Parizu so pa morali vsi hoditi peš, ker avtobusi niso vozili. Medameriška konferenca V Washingtonu so začeli v ponedeljek s konferenco zunanjih ministrov vseh držav ameriške celine. Namen konference je, utrditi povezanost med ameriškimi republikami ter zagotoviti obrambo zoper kake morebitne napade, istočasno pa določiti tudi, kako priti na pomoč Evropi, če bi ta bila napadena. Veliko besedo bo najbrže imela Argentina, ki je prav pred začetkom konference javila, da so njeni znanstveniki odkrili nek nov način pridobivanja atomske energije, ki je veliko cenejši nego ameriški. Atomsko bombo, ki so jo Argentinci zgradili, so že poskusili; baje njen učinek ne zaostaja za dosedanjimi atomskimi bombami. Peta internacionala V začetku meseca marca so se zbrali v Londonu zastopniki socialističnih strank iz 33 držav; zastopana stranka. Zveza vseh soc. strank na svetu ima naziv »COMISCO« in bo imela naslednje zborovanje začetkom meseca junija v Frankfurtu v Nemčiji. »COMISCO« se namerava preosnovati v 5'. socialistično internacionalo, ki naj bi nadomestila 2. internacionalo. Ta je obstojala od leta 1889 do 1939 kol zveza vseh socialističnih strank. —-Tretja internacionala je leninistič-no-stalinistična, četrta je trockistična. Na zborovanju v Londonu so med drugim sklenili: Socialistične stranke protestirajo proti pomilostitvi nacional-socialističnih vojnih zločincev v Nemčiji in posebej proti pomilostitvi Kruppa. Protestirajo nadalje proti sprejemu Francove Španije v Zvezo atlantskih držav. — Izražajo vzajemnost z grško socialistično stranko in protestirajo proti preganjanju grških socialistov,. kakor tudi proti preganjanju socialistov v Argentini pod režimom diktatorja Perona. Nadalje so sklenili, da sprejmejo indijsko socialistično stranko kot članico nove socialistič- ne internacionale. Zanimiv je tudi sklep, ki opredeljuje stališče nove internacionale do jugoslovanske komunistične stranke. Ta stranka sicer ni bila še sprejeta v novo internacionalo, vendar pa je bilo odobreno, da more vsaka socialistična stranka sama stopiti v čim ožje stike z jugoslovansko komunistično stranko. Tako bi se KP Jugoslavije polagoma spremenila v socialistično stranko Jugoslavije. Predsedniške volitve v Avstriji Za predsedniške ’ volitve dne 6. maja so glavne tri avstrijske stranke že določile svoje kandidate. —• Kandidat avstrijske ljudske stranke (OVP) je gornjeavstrijski deželni glavar dr. Heinrich Gleisner, kandidat socialistične stranke (SPO) je dunajski župan Theodor Korner in kandidat levičarskega bloka je Gott-lieb Fiala. — Ni še gotovo, ali bo Zveza neodvisnih (VdU) določila tudi svojega kandidata ali pa bo svetovala svojim pristašem, naj volijo enega od gornjih treh kandidatov. Stran 2. KATOLIŠKI GLAS Leto III. - Štev. 13 BELA NEDELJA iz svetega evangelija po Janezu (Jan 20. 19-31) Tisti čas. zvečer tistega dne. prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih durih v hišo, kjer so bili učenci zbrani iz strahu pred Judi, stopil v sredo med nje ter jim rekel: Mir vam bodi! — In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se tedaj učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem. — In po teh besedah je vanje dihnil in jim rekel: Prejmite svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni: katerim jili zadržite, so jim zadržani. — Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pravili so mu torej drugi učenci: Gospoda smo videli. — On jim je pa rekel: Ako ne vidim na njegovih rokah znamehja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval. — Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: Mir vam bodi! — Potem pravi Tomažu: Deni svoj prst semkaj in poglej mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren! — Tomaž mu odgovori: Moj Gospod in moj Bog! — Jezus mu .pravi: Ker si in e videl, Tomaž, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, in so verovali. — Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi se vi uverili, da je Jezus-Kristus, Sin božji, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu. □ Apostol Tomaž se je odločno uprl, tla bi veroval drugim apostolom, ki so Jezusa videli. »Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev, ne bom veroval.« — V raznih oblikah se Tomažev klic ponavlja dan za dnem. Če ne vidim, ne bom veroval! — Nespameten! Človeško življenje je urejeno lako, da brez vere ne more obstajati. Vsa naša izobrazba je zgrajena na veri. Kako naj se otrok uči, če ne bo verjel besedi učitelja in staršev. Otrok vedno vprašuje: Oče, zakaj to; mama, zakaj tako V Oče in mali mu odgovarjata in otrok veruje. Tako se uči. Če bi bilo res samo tisto, kar vidimo, potem bi lahko otrok ugovarjal: Ne verjamem, ker nisem videl. Morda ni res! Osnovna, srednja in visoka šola je zgrajena na veri. Dijaki si nabirajo znanje iz knjig, ki jih niso sami pisali. Učitelji in profesorji jim razlagajo stvari, ki jih poslušalci niso sami doživeli ali doumeli. Dan za dnem poslušamo radijske novice in jih verjamemo, beremo časopise in jim tudi verjamemo. Kadar pa pride na vrsto vera, pa nastanejo težave. Začne se obotavljanje in ugovarjanje: Kdo ve. če je res — Kakšna nedoslednost se kaže v tem! Kar nam ljudje govorijo, to verjamemo, kar nam pa Bog govori, tega pa ne. Če že človeško pričevanje sprejemamo, hi morali božje toliko bolj. Zakaj imajo ljudje toliko pomislekov proti Bogu? Razlogov je gotovo več. Eden med njimi je tudi ta, ker nočemo imeti nikogar nad seboj. Če verjemo v Boga, potem moramo tudi upoštevati njegove nauke in zapovedi, ter po njih živeti. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da bomo za svoje življenje nekoč dajali odgovor. Tega se pa marsikdo ravno boji in zato Boga taji, češ kdo ga je že videl. Ne pričakujmo, da bo Jezus vsakogar lako potrdil v veri. kot je apostola Tomaža, ki se mu je posebej prikazal. Zadovoljiti se moramo opozoril: Ker si me videi, si veroval! Toda blagor tistim, ki me niso videli, in so verovali. — Zato tudi blagor nam, če verujemo Cerkvi in se ravnamo po njenih naukih. NEDELJSKA MOLITEV DAJ, VSEMOGOČNI BOG, DA BOMO VELIKONOČNE PRAZNIKE, KI SMO JIH DOKONČALI, PO TVOJI MILOSTI TUDI NADALJE Z LEPIM ŽIVLJENJEM SLAVILI. Koledar za prihodnji teden 1. aprila. NEDELJA. Bela, Venancij, muc'. 2. PONEDELJEK. Frančišek Pavelski. 3. TOREK. Rihard, škof. 4. SREDA. Izidor, cerkv. učenik. 5. ČETRTEK. Vincencij Fererski, spozn. 6. PETEK. Peter, mučenec. Prvi petek. 7. SOBOTA. Herman Jožef, spoznavale«'. Iz življenja Cerkve Izobčenja na Češkoslovaškem Sv. .stolica je po konzistorialni kongregaciji podala 18. marca t. 1. izjavo o izobčenju, kateremu so zapadli razni češkoslovaški oblastniki s tem, da so uničili razne cerkvene zakone, ki ščitijo svobodo Cerkve in nedotakljivost njenih služabnikov. Omenjena izjava poudarja, da sc na češkoslovaškem že več mesecev kršijo na nečuven način pravice »v. Cerkve in da sc na krivičen način postopa zoper njene predstavnike. Tako so škofje oziroma njihovi namestniki ovirani v izvrševanju svoje službe in njihove nadpastirske pravice si nasilno prisvajajo drugi; nadalje so bile službe škofijskih kurij ali ordinariatov oddane raznim vsiljenim osebam in sicer na pritisk laikov, ki M> sc predrzno vmešali v vladanje škofij. Poleg tega je bila mnogim duhovnikom in redovnikom odvzeta osebna prostost, da nekateri škofje so bili celo tirani pred svetno sodišče ter vrženi v ječo. Sam praški nadškof msgr. Jožef Benin, ki so ga imeli zaprtega v škofijski rezidenci in ki so ga v izvrševanju njegove službe popolnoma ovirali, je bil zadnje čase krivično in s silo odveden iz svoje preslolice in nadškofije. Nato našteva omenjene izjava zakona, ki se nanašajo ua gori naštete krivice in na čigar podlagi so zapadli izobčenju vsi tisti, ki so te zakone prekršili. Na podlagi t<'h zakonov so izobčeni: KARDINAL SPELLMAN IN VELEPOSLANIK TARCHIANI V NE\Y YORKU poroko. Posebno žalostno je v Združenih državah Sev. Amerike, kjer se je število raz-porok v zadnjih 30 letih podvojilo. Vendar se zdi, da ima rekord glede razporok Sovjetska Rusija, kjer so imeli v preteklem letu v Odesi v enem samem dnevu 46 porok in 39 razporok. Pri tem gre seveda za civilne razporoke in še te niso v vseh državah postavno vpeljane. Katoliška Cerkev ne pozna razporoke, ker se drži tudi v tem oziru Kristusovih besed: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« Pa tudi nekatere katoliške države, kot na pr. Italija, ne priznavajo razporoke. Imajo pa jo vse pro-testantovske države in tiste države, kjer so katoličani v manjšini (Nemčija) ali kjer kljub večini katoliškega prebivalstva vodijo državo brezverniki ali liberalno usmerjeni krogi (Francija). Da je razpo-roka dovoljena v vseh komunističnih državah. ni treba posebej poudarjati, saj je zavzela svoječasno v sovjetski Rusiji tako velik obseg, da so bile oblasti primorane izdati postave, ki so razporoko precej omejile. Razporoka je velika rakova rana človeške družbe, ker pospešuje lahkomiselno sklepanje zakonov, razdira in uničuje zdravo družinsko življenje ter ovira pravo vzgojo otrok, ki je brez rednega družin- skega življenja, brez sodelovanja očeta in matere skoraj nemogoča. Da pride na pr. v Združ. državah Amerike vsako leto okoli sto tisoč mladoletnih zločincev v zapore, imajo po mnenju sodnikov ravno razporoke precejšnji del krivde na svoji vesti. »Marija vnebovzeta" zaščit-nica holandskega letalstva Nadškof v Utrechtu kard. Joh. de Jon«! je sprejel prošnjo holandskih letalskih častnikov ter določil, da postane Marija vnehovzeta zaščitnica holandskega vojaškega letalstva. Preganjanje Judov v Sovjetski Rusiji Neko judovsko delavsko udruženje je izročilo tajništvu Organizacije združenih narodov spomenico, v kateri dolži Sovjete »duhovnega in kulturnega rodomora« na škodo judovskemu narodu. Spomenica trdi, da so v sovjetski Rusiji izključili iz šol, gledališč in tiska sleherno sled judovske kulture in da je izginilo zadnja leta mnogo judovskih razumnikov, ki so bili sovjetski državljani, brez vsega sledu. Spomenica zahteva, naj OZN izvede preiskavo o usodi Judov v sovjetski Rusiji. Duh božji veje, kjer hoče (Družabna Pravda 1950.) a) vsi tisti, ki tirajo pred sod nika kakega škofa; h) ki nasilno položijo roke na nadškofovo ali škofovo os?bo; c) ki direktno ali indirektno ovirajo izvrševanje cerkvene jurisdikeije ter se v dosego tega namena poslužijo katerekoli laične oblasti; d) vsi tisti, ki rovarijo zoper postavno cerkveno oblast ter skušajo njeno oblast na en ali drug način izpodtakniti; e) vsi tisti, ki brez cerkvenega imenovanja prevzamejo kako cerkveno službo, beneficij ali digniteto ali ki se pustijo v le službe vpeljali ali ker te službe (ne* postavno) ohranijo. Omenjena deklaracija sv. stolice pristavlja, da so vsi listi, ki so pri teh zločinih fizično ali moralno sodelovali, zapadli izobčenju, ki je predvideno v omenjenih zakonih. in da ostanejo izobčeni vse dotlej, dokler ne bodo od sv. stolice odvezani. Število razporok v raznih državah Po neki angleški statistiki je bilo v preteklem letu največ razporok v Združenih državah Amerike: na sedem porok je prišla ena razporoka. Po številu razporok sli-di Japonska, kjer je razmerje med porokami in razporokami H proti 1. Po drugih državah je razmerje sledeče: Francija 19 porok na eno razporoko; Švica 211, Danska ■23, Nemčija 25, Norveška30, švedska 32. Anglija 94, Kanada 160 porok na eno raz Celo prvi strugar je pozabil, da je v tovarni še nekdo, ki mu ni dal osebnih podatkov. Videti je bilo, da bo njegova preteklost ostala tajnost, iz katere pa sem mogel jaz, ki sem vedel, da možakar govori tudi rusko, napraviti vsaj zaključek: »Španec, ki govori rusko, saj se poznamo. Internacionalne brigade še nisem pozabil!«, drugi pa še tega ne. Neke nedelje, kaka dva meseca od takrat. sem šel k zgodnji službi božji v cerkev sv. Lucije. Zgodilo se je, da sem se vjel z njegovimi očmi, ko se je vračal od obhajilne mize. Bil je začuden, jaz pa Se bolj. Moliti nisem mogel več. »Španska državljanska vojna, mednarodna brigada, beg v Rusijo in zdaj obhajilna miza!?«, so mi šle misli po glavi, šele čez čas sem se domislil: »O da, saj sta tu še dve nejasni zadevi: njegova nemščina in flamščina!« Po končani službi božji mi je predstavil svojo ženo, ki je bila z njim v cerkvi, in me povabil: »danes teden popoldne na mojem stanovanju! V tovarni molči!« Naslednjo nedeljo popoldne mi je bivši rdeči miličnik odkril kopreno svoje preteklosti. Medtem, ko sva pila »mate«, ki ga je pripravila njegova žena. je pripovedoval povest človeka, ki ga je mati vzgojila v »muy catolico« po pojmovanju latinskih narodov; sledil je dolg križev pot življenja, iz katerega ga je dvignila njegova žena, mati njegovih otrok, vzgojena v pojmovanju katoliškega življenja v novem duhu. Mati mu je zgodaj umrla, očeta so zaprli o njem ni nikdar več slišal. Solu rdeče Španije mu je zabrisala spomin in vso sledove materine vzgoje, njegova pot pa je preko mladinskih organizacij vodila v komunistično stranko Španije, v katere hierarhični lestvici se je hitro pomikal naprej. Francov odpor ga je našel že kot poročnika rdeče milice. V istem času je bil o pravilnosti komunističnega nauka popolnoma prepričan. Naloge nadrejenih je iz- Besnica nad vse! Skozi Trst potujejo skoro vsak mesec posebne delegacije iz Ljubljane v Rim. Zdi se nam, da ti gospodje odhajajo v Rim s posebnim poslanstvom. Na razne načine si prizadevajo v Rimu prepričati merodajne katoliške kroge, da v Jugoslaviji ni več verskega preganjanja. Radi bi celo dosegli preklic cerkvene obsodbe treh znanih odpadnikov. Da je vse to resnično, dokazuje na viden način velikonočna poslanica newjor-skega kardinala Spellmana. Na sam velikonočni praznik so neštevilni poslušale; slovenske tržaške radijske postaje doživeli težko presenečenje. Ameriški kardinal naslavlja svojo tolažilno voščilo na vse narode za železno zaveso. Z imeni navaja kruto komunistično protiversko preganja- nje. t' se države po vrsti našteva, samo vajal, kadar je dajal navodila podrejenim. Tik pred Francovo zmago sc je skupno z razbitimi ostanki republikanskih »divizij« prepeljal v Rusijo. Tam je po navodilih stranke prodiral globlje v komunistične nauke. Borno življenje delavcev v Sovje-tiji ga je motilo v njih pravilnosti. Toda verjel je še vedno kar so ga učili. Ko je Sovjetija stopila v vojno z Nemčijo, je hil uvrščen v divizijo Španskih »prostovoljcev«. Pri Harkovu so ga Nemci zajeli in odvedli v ujetništvo. V Berlinu, kjer je kot ujetnik delal v neki železni tovarni, sc je spoznal z mladenko, ki je bila iz Belgije pripeljana v Berlin na prisilno delo. Vzljubila sta sc. Oba sta se želela poročiti, toda pot do zakona ni bila lahka. Mladenka, ki je danes njegova žena, je postavila odločen pogoj :popolen povratek nazaj k Bogu! Tri leta in več je vzorna Belgijka spreobračala svojega bodočega moža. Po razsulu Nemčije se je ona vrnila domov na Flamsko. On pa je ostal v Nemčiji še skoro dve leti. Sele v teh dveh letih je našel svojo dušo. Na poli v Argentino se je ustavil v Belgiji, kjer se je po 2(1 letih spet spovedal in naslednji dan peljal svojo izvoljenko pred oltar. Zilaj sta tukaj z dvojico otrok. Živita skromno in preprosto, mirno in srečno. »Srečen sem. Bog mi je dal milost vrnitve nazaj k Njemu in družino, v kateri čutim predpodobo veselja večnosti že na zemlji.« Tako je mož zaključil. »Duh veje, kjer hoče,« je dodala njegova žena. Tiho je nastalo med nami. Oba sta pričakovala. kaj bom tudi jaz rekel. Pa sem molčal. Moje misli so bile tam daleč ob Savi, kjer rdeč miličnik se vedno čaka, kdaj bo prišla njegova Angelika (poslanka od Boga) in kdaj bo Duh tudi tam zavel. ( Koner) Jugoslavije ne. Torej v Jugoslaviji ni več verskega preganjanja? O, je, samo Amerika rabi Tita in zato ga več ne grajii! Prepričani smo, da vsi Amerikanei vedo, da je zagrebški nadškof še vedno v ječi, saj Je prav hevvjorški kardinal [lostavi! semenišče in ga po naslovu posvetil nadškof Stepincu. Amerika tudi ve, da je pod Titom trpelo 1957 duhovnikov in da zadnja novoletna amnestija ni oprostila niti enega duhovnika. Mi smo tudi popolnoma prepričani, da nevvjorški kardinal v svojem originalnem velikonočnem govoru med drugimi državami omenja tudi nesrečno Jugoslavijo; mislimo pa, da ameriške agencije ne puste obsodbe Titove protiverske "onje. I rdno upamo, da bomo prav kmalu zvedeli, kako je s to stvarjo. Žal nam je le, da naš tržaški radio na samo Veliko noč žali globoka verska čustva slovenskih trpečih katoličanov. Če že ne smete omenjati Jugoslavije kot preganjalke svete vere, tedaj vsaj drugih dežel ne omenjajte. Zaradi mednarodne politike ne prilivajmo kisa na žive rane rojakov katoličanov! Shod noriške M. H. K. Na velikonočno nedeljo je fante slovenske Marijine kongregacije v Gorici obiskal preč. g. ktiezonadškofijski kancler dr. R. Klinec, ki je povzel besedo kmalu zatem, ko je preč. g. voditelj M. Mazora zaključil svoja navodila in oznanila. Med našimi idealnimi mladeniči }«> vladalo res pravo velikonočno razpoloženje in so govornikovim izvajanjem vsi kar mogoče pazljivo in navdušeno sledili. Preč. g. kancler je v svojih izklesanih besedah izrekel vztrajnim mladeničem svoje priznanje ter jih vzpodbujal k napredku. Dejal je med drugim: Vsa goriška slovenska katoliška javnost z veseljem pozdravlja vašo organizacijo, ker vidi v njej edino jamstvo za boljšo bodočnost slovenske mladine; mladine, ki se pod zmagovito zastavo in varstvom nebeške Matere razvija, krepi in pripravlja na dan, ko bo tudi ostalim zasužnjenim bratom onstran meje vstalo sonce lepših, za katoliško krepostno življenje in ustvarjanje plodnejših in svobodnejših dni.« Starši in otroci pri komunistih Članek glasila češkoslovaške komunistične stranke »Rude Pravo« nam jasno priča, kako se komunisti poslužujejo otrok za propagandne namene komunistične stranke Člankar poroča o nekem dobrem domisleku šolskih otrok za pospeševanje borbe za mir. »V plzemskem okrožju pišejo učenci osnovnih in srednjih Sol svojim staršem pisma, v katerih jih povprašujejo, kako nameravajo prispevati k borbi za mir. Starši jim potem odgovarjajo. Tako je učence F. Fux napisal očetu naslednje pismo: »Dragi očka, vsi delavci obljubujejo, da bodo pomagali pri gradnji domovine s stopnjevanjem dela. Tako bodo branili mir in prispevali, da bodo njihovim otrokom prizanesene vojne grozote. Hotel |)ji ,|a bi se tudi Ti odločil, da povečaš svojo storilnost in da lako dokažeš, da si se pridružil branilcem miru. Premisli in mi nato sporoči kako si se odločil.« Zdi se, da se ta oče ni razburjal nad dejstvom, da sta sc vlogi staršev in otrok zamenjale in da si ni delal skrbi zaradi prezgodnje zrelosti sina. ali pa je morda prišel do zaključka, da je v komunistični državi bolj modro prilagoditi se otroškim muham, katere navdihujejo komunisti. »Kmalu nato, pravi »Rude Pravo« je učence prinesel v šolo naslednji očetov odgovor: »Dragi sinko, kot šofer pri plzenskih gradbenih delih sc obvezujem, da bom povečal svojo storilnost za 151'/« in da bom delal tudi ob nedeljah, če bo potrebno. Tvoj oče.« ŠVICARSKI LISTI O SLOVENCIH Krivice, ki se dogajajo našemu narodu, ki so ga mirovne pogodbe razdelile na štiri države, so tako kričeče, da počasi prihaja glas o njih tudi v svetovno časopisje. Danes že pišejo tudi veliki ameriški časopisi o malem slovenskem narodu, o njegovih težnjah in o krivicah, ki mu jih zadajajo veliki narodi. V ameriških listih pogosto pišejo v zvezi s tržaškim vprašanjem tudi o Slovencih, ki smo pri tem bistveno prizadeti in razvijajo načrte o koridoru, ki naj hi bila vsa Slovenija kot samostojna državica v kantonalni zvezi s Trstom. 0 vsem tem govore tudi švicarski listi. Danes samo kratko registriramo. Ponati-skujemo pa v prevodu del zanimivega članka švicarskega pisatelja in časnikarja Gerolda Schmida, ki je objavil v listu Schueizer Rundschau sedem strani obsegajočo razpravo o manjšinskem problemu na Koroškem. To je tisti Švicar, ki je preživel več časa med našimi koroškimi Slovenci, jih je vzljubil, se celo naučil slovenščine in že marsikaj napisal o našem narodnem vprašanju na Koroškem. Videl je življenje naših Korošcev, videl vse njihovo ponižanje, videl Avstrijce, ki se posmehujejo v lice demokraciji, ko gre za manjšinske pravice naroda. Veseli smo tega poštenega časnikarja. Še mnogo pričakujemo od njega, zakaj njegov glas v Švici nam lahko mnogo pomaga. Veseli bi ga bili tudi na Tržaškem. Če bi nas utegnil obiskati, bi lahko tudi tu opazil podobni postopek do Slovencev. Navajamo v prevodu samo nekaj odlomkov. Prihodnjič pa še kaj. Takole na primer piše o zapostavljanju Slovencev na šolskem področju: Koroška dežela vzdržuje s pomočjo Marshallove pomoči deset gimnazij. Slovenski manjšini ni niti ena gimnazija na razpolago. Tako vstopajo otroci kot Slovenci v prvi razred, da potem kot Nemci zapustijo gimnazijo, ker ravno v najvažnejši dobi svojega razvoja o svojem narodu in njegovi kulturi niso nič slišali ali pa samo odklonilna mnenja. Nad 200 gimnazijcev je sedaj na šolanju v Jugoslaviji. Slovenski, dobro katoliški starši so prisiljeni, da zaradi materinščine in narodne zvestobe izročajo svoje otroke komunistični vzgoji, samo, ker zaradi nestrpnosti na Koroškem poleg desetih nemških gimnazij ni prostora za eno slovensko gimnazijo.« 5. marea 1950 so koroški Slovenci ponovno zaprosili za slovensko gimnazijo. Šolski inšpektorji so zavzeli k temu vprašanju pozitivno stališče. Načrt gimnazije predvideva popolno izobrazbo učencev v obeh deželnih jezikih. Slovenski starši so na okrožnico prijavili 25 učencev za prvi razred in 22 za drugi razred. Vsi pa so prepričani, da bi se v slučaju javnega razpisa sprejemnih izpitov na slovensko gimnazijo prijavilo še večje število učencev. Prošnja je dobila številko 2964 in se zgubila v predalu pisalne mize gospoda deželnega glavarja. Čeprav bi po upravnih predpisih prošnja morala biti rešena do 5. septembra 1950. je enostavno izginila. Do sedaj, ko to pišemo, še ni bila predana prosvetnemu ministrstvu. Enako vzdržuje Koroška z denarjem iz Marshallove pomoči deset nemških kmetij-škili šol. Vsi poizkusi s slovenske strani, dobiti kmetijsko in gospodinjsko šolo so bili zavrnjeni. Navajali so vedno iste vzroke, da bi Slovenci bili s tem izpostavljeni nevarnosti, da se vzgoje v iredentiste. Pred letom so se slovenski zastopniki obrnili na dunajsko zvezno vlado, da bi ta ustvarila osrednji referat za narodnostna vprašanja ne nemških narodnih skupin v državi. Tozadevno vlogo je zvezni kancler Figi 15. II. 1950 poslal na deželnega glavarja Koroške g. \Vedeniga s pripombo, da zvezna ustava ne predvideva uposta-vitve takega urada, da pa zvezna vlada ne bi oporekala, če bi takšen urad ustanovili v koroški deželi sami. Deželni glavar je to vlogo nato poslal nazaj slovenskim zastopnikom. V spremnem pismu je deželni glavar napisal, da je v manjšinskih zadevah pristojna edino-le zvezna vlada. S tem šo merodajni krogi dokazali, da v republiki Avstriji ni pristojnega mesta za manjšinska vprašanja. Da je slovenski del dežele le mačehovsko oskrbljen, zapazi vsak počitniški gost iz inozemstva z lastnimi očmi, če pride mimo velikih središč tujskega prometa v slovenske vasi južne Koroške. Nekatere občine še niso zvezane z električnim omrežjem in do njih ne pelje nobena cesta. Čeravno so že 7 kilometrov od Celovca čisto slovenske vasi, zaman išče po izložbah glavnega mesta slovensko knjigo. Popolnoma osamljen leži v izložbi »Carinlije« slovenski katekizem. Dolga pogajanja so bila celo potrebna, da je Družba sv. Mohorja smela izdati nemško-slovensko gramatiko. Celo v čisto slovenskih vaseh so nastavljeni poštni uradniki, ki znajo le nemško. Razumljivo torej, da so Slovenci z mešanimi občutki pričakovali slavnosti ob obletnici. Preveč jih to spominja na svečane obljube, ki jih nihče ni izpolnil. Dva dni pred obletnico so blagoslovili podružno cerkev v $kocijanu. Vsa vas se je pripravljala za sprejem škofa in povsod so viseli običajni nemški in slovenski napisi. Zjutraj, na dan blagoslovitve, pa so bili vsi slovenski napisi odstranjeni. Švicarski novinarji, ki so prisostvovali slavnostim 10. oktobra v Celovcu, so se čudili, da je bilo toliko govora o enakopravnosti in mirnem sožitju dveh narodov, da pa nobeden ni imel prilike, spoznati tudi manjšino. Niso slišali nobene slovenske besede ali pesmi! Odnesli so vtis. da so praznovali vendar bolj zmago germanstva nad opeharjeno manjšino. GOSP ODARSTVO Preiskava o prisilnem delu Na zborovanju gospodarskega in socialnega sveta Organizacije združ. narodov v Santiagu so stavile Združene države in Anglija predlog, da bi se izvedla mednarodna preiskan o prisilnem delu po vseh državah sveta. Sovjetski delegat Cernišev se je temu predlogu uprl ter s svoje strani predlagal, naj bi raje pregledali delovne razmere po raznih deželah s posebnim ozirom na brezposelnost in na delo v kolonijah. Pri tem se je obregnil ob ameriško »suženjstvo« ter govoril o zatiranju, ki da je tako brezsrčno, da morajo mnogi delavci prodati svojo kri. da si morejo pridobiti potrebnega živeža. Zavrnila sta ga mehikanski in ameriški delegat Kotshnig. Ameriški delegat je poudaril, da je po raznih podatkih v sedanji KilMJTiUiRiA »Mladi vzori" v Gorici Pred kratkim je izšla nova številka revije naših mladih srednješolcev »Mladi vzori«. Taka revija je zelo potrebna za vzgojo in napredek naših dijakov, ki imajo količkaj smisla in čuta za slovensko kulturo. Revija je zelo skromna, vendar prikupna, kljub temu, da je razmnožena na ciklostil. Pa tudi sestavki v pesmih in prozi so prav lepi. Prav lep je članek o našem velikem Slomšku. Med mladimi pesniki pa pokaže precej smisla in talenta Helena, ki se bo z vztrajnostjo lahko uveljavila tudi na širšem polju. Vsekakor nam »Mladi vzori« dokazujejo, da je naša mladina še vedno žilava in delavna in da smo lahko nanjo samo ponosni. Urednikom in sotrudnikom »Mladih vzorov« pa naj gre naša pohvala in obenem priznanje za njihov trud. Kulturni večeri v Trstu Kar pozabili smo že poročati o njih. Morda kdo misli, da jih ni več. Toda, vsakih štirinajst dni se vrste. V januarju smo imeli proslavo 100 letnice slovenske knjige. Tedaj je predaval ravnatelj dr. Anton Kacin. Drugi večer v januarju pa smo posvetili veselim ženithe- Nekaj o prehrani prašičev Prašič naj ima udobno bivališče. Svinjaki naj bodo dovolj prostorni, dovolj svetli ter snažni. Vsak prašič naj ima vsaj I kv. m površine. V poletnih mesecih naj prebijejo prašiči čim več na prostem. Napravimo jim »tekališče«, ograjen prostor kje na vrtu pri hiši. Če to ni mogoče, pa vsaj majhen ogradek ob svinjaku, kjer se žival lahko prosto giblje. Poleg udobnega bivališča moramo skrbeti, da dobivajo prašiči zdravo in tečno hrano. Skoraj brez izjeme pri nas krmimo prašiče s preveč redko ali celo tekočo hrano. Običajno je obloda podobna topli juhi. Prašiči zaradi tega hrane ne žvečijo in ne izločajo v ustih sline, ki pospešuje prebavo. Prašič ima zobe zato. da jih uporablja za žvečenje. Topla hrana hkratu razvaja živali. Prašičja klaja naj bo kepasta ali kašasta, ne pa tekoča. Vodena hrana preveč obremenjuje želodec in čreva, zmanjšuje tek in prebavo. Zaradi tega nastajajo prebavne motnje, ki slabijo telo. Druga, zelo razširjena razvada je kuhanje krme. S kuhanjem uničimo vitamine, to je, življenjsko neizogibno potrebne snovi v hrani. Zaradi pomanjkanja teh tvarin se pojavljajo motnje v prebavi in telesnem razvoju. Dokazano je, da prašič bolje izkorišča presno kakor kuhano hrano. Edino krompir kuhamo, ali parimo, vse drugo pokladajmo prašičem v surovem stanju. Koristno je, da nekatera krmila, na primer peso in korenje, zrežemo na majhne kose, a zrnje zdrobimo. Dokler imamo pri rokah zeleno krmo - lucerno in deteljo, jo pokladajmo vsaj dvakrat dnevno. Na zeleno in pa presno krmljenje privajamo prašiče že takoj po odstdvitvi od seska. Kakor vidimo, so vse te stvari med seboj povezane. Kdor hoče z uspehom rediti prašiče, naj se otrese starih navad in predsodkov. Današnji čas zahteva od vsakega razumnega kmetovalca, da se ravna po strokovnih nasvetih. Strokovnjaki črpajo svoje znanje iz izkušnje in znanstvenih dognanj. Znanost je v stalnem' razvoju. Vse se pomika naprej in teži k izboljšanju življenja, tudi prašičjereja. Rusiji od 2 do 20 milijonov prisilnih delavcev. Četudi vzamemo število v poštev, je število prisilnih delavcev še vedno o-gromno, saj je bilo celo v carski Rusiji, kakor trdi sovjetska Mala enciklopedija iz 1. 1936, največ 184 tisoč zaprtih oseb. Sicer govori dejstvo, da sovjetska Rusija nasprotuje preiskavi o prisilnem delu dovolj jasno: Če bi imela čisto vest v tem oziru, bi se take preiskave ne bala, ampak bi jo celo sama zahtevala, samo da bi enkrat za vedno zavrnila tozadevne obtožbe. ki prestižu sovjetske Rusije nikakor ne koristijo. — Predlog o preiskavi glede prisilnega dela je bil kljub odporu sovjetske Rusije in ostalih kominformističnih držav sprejet; kako ga pa bodo izvedli, je drugo vprašanje. nim običajem. Predaval je akademik Aldo Štefančič. Februarja je bila na vrsti slovenska humoristična književnost. Predaval je prof. Rogdan Novak. Ob 1200 letnici pokristjanjenja Slovencev pa je govoril zgodovinar prof. dr. Maks Šah. Pred odhodom v Ameriko je v začetku marca zelo zanimivo predaval ing. Simon Kregar o tipih slovenskih naselji in domov. Predavanje je pojasnjeval s skioptičnimi slikami. Na naslednjem slovenskem večeru v marcu je govoril Drago Petkovšek o temi: Časopis - velesila. Prikazal je nastanek časopisa in s filmom ponazarjal vse zanimivo delo ob njem. Na torkovem slovenskem večeru pa je govoril pisatelj Vinko Beličič. Imel je zelo zanimivo predavanje o čudovitostih življenja naših ptičkov. Z lepimi barvnimi skioptičnimi slikami je navdušil poslušalce in jim odkrival nepoznan svet. Na koncu pa je bil še zanimiv film iz istega področja. Prihodnji slovenski večer bo tudi v torek in sicer 10. aprila. Posvečen bo Primorskemu slavčku. Simonu Gregorčiču. Predaval bo g. Mirko Mazora iz Gorice, vmes bo pel moški zbor akademskega kluba Jadran. Člani Slovenskega odra pa NASA GOVORICA „Kako ste kaj pasali fešte? Mi nismo nanke pokusli pršuta" Da se je na Tržaškem in Goriškem pojavil v naši govorici italijanski jezikovni \ p 1 iv. ni nič čudnega. Prav isto se je po vsem Slovenskem nekoč dogajalo z nemščino. To je bilo pod ranjko Avstrijo, ko so uradovali v nemščini, ko so slovenske gospodične govorile med seboj po nemško in je nemščina prevladovala v našem mestnem in kulturnem življenju. Takrat se je nemških popačenk vgnezdilo v vsakdanji govor toliko, da so mnogi že obupavali in mislili, da jih ne bo mogoče odpraviti. In vendar je šlo. Spremenile so se zgodovinske razmere, z delom in dobro voljo je vpliv izginil in v rabo so prišle zopet lepe stare domače besede. Tudi na Tržaškem in Goriškem bo tako. Razmere so se doslej že zelo spremenile, slovenščine ne sme več nihče preganjati. Slovenske šole so optimističen glasnik nove dobe. ki bo napočila za našo besedo tudi na robovih naše domovine. Eno pa je, česar se ne smemo strašiti, zlasti oni ne, ki je njihova dolžnost učiti slovensko mladino, to je delo, delo in zopet d e 1 o. Neprestano moramo buditi in oživljati slovensko besedo, učiti in ohranjati jo žiyo, navduševati zanjo vse, ki jih privlačuje tuja kulturna sredina. Zdaj pa k našim »feštam«! Italijanski samostalnik »fešta« se rabi pri nas v vsakdanji govorici v dveh pomenih: ali je to praznik ali pa samo vese- 1 j e. »Danes je fešta« — danes imamo praznik! »Kakšno fešto ki jo imajo danes!« - Kako veselje je danes pri njih! »Fešte pasajo« — prazniki minejo... Pa ne le prazniki! Vse mine. vsega je enkrat konec! kot pravimo! Našim ljudem sicer pomeni glagol »pasati« marsikaj, toda za vsak tak tuj izraz imamo celo vrsto domačih. Za italijanski »passare« imamo v slovenščini vrsto glagolov, ki pobliže določajo in opredeljujejo pomen enega samega italijanskega glagola. Vsa moč slovenskega jezika je v glagolu. Prav zato imamo v slovenščini natančneje določeno glagolsko dejanje kot v kakem drugem jeziku. Kaj vse nam pomeni »passare« v slovenščini? »Korijera je pasala...« Avtobus je šel mimo... »Ko boš pnsal cesto...« Ko boš šel preko ceste, ko boš prekoračil cesto... »Ne boš pusul luknje...« — Ne boš mogel skozi luknjo... »Mati je pasala petdeseto leto...« — ... je preživela petdeseto leto. Kadar gre za čas, nam pomeni italijanski glagol »passare« vedno preživeli, prebiti!!! Torej: »fešte smo pasali« praznike smo prebili! Hvala Bogu! Pršutu smo rekli pršut, čeprav je lepo slovensko gnjat, gnjati, kukor bomo tudi vedno v knjigi brali. V naši govorici pa smemo dopuščati take tuje besede, ki jih imamo že od davno in dobivajo pri nas poseben pomen. Pršut je pač pršut, gnjat je pa gnjat, kaj ne? Potem nam pa ostane še tisti nanke ali »nankar«, ki ga še posebno stari ljudje zelo radi rabijo v svoji govorici. Italijanski »neanchc« pomeni v slovenščini samo »niti«. »Nanke lire mi ni dal« — Niti lire mi ni dal! »Nanker pogledala me ni« — Niti pogletlala me ni... Ta »nanke« spada med najbolj grobe napake, ki jih dopuščamo v naši govorici. Kar na lepem smo si ga sposodili, seveda čisto po nepotrebnem, tujo besedo, jo prilagodili našemu izgovoru in jo dan za dnem ponavljamo ... na lepo domačo besedo pa pozabljamo... bodo recitirali najlepše Gregorčičeve pesmi. Na ta predzadnji večer v letošnji sezoni že zdaj opozarjamo. Tako pomenijo tržaški slovenski večeri Slovenske prosvete važno in lepo kulturno življenje v Trstu. PRISPEVAJTE za f L. Kemperletov sklad! Dr. ALOJZIJ REMEC: QETA 1682... Jasna marčna noč je spala nad dolino. Brsteče drevje po travnikih je dremalo in sanjalo je v rahli nočni sapi, na cesti »o se premikale samotne sence, v vasi je včasih zalajal pes, a nenadoma spet umolknil. Vse je bilo tiho, le vode so šumele in se penile v jasni mesečini. Po sivih vaških hišah so bila ugasnila vsa okna, tudi v gradu nad vasjo je bilo i,. j,, v g(ls|i|ni oh cesti je še brlelo gornje okence, skoz močne železne križe so igrali rumenkasti žarki, rezali temno senco hiše in tonili v modrikasti mesečini. \ sobici je sedel oh mizi krčmar Martin \ rabec, na strani oh steni je bila odprta težka, z želozjem okovana skrinja, po mizi pa se je bleščalo zlato in srebro. Beneški cekini, nemške marke, laške lire. »Urflri dukati in hogve kak denar še. ki so (ta znesli vozniki in kupci od vseh krajev in dežel, je ležal zložen v kupčke pred Martinom. Zdaj pa zdaj je iztegnil krčmar svoje dolge, koščene prste, se dotaknil tega ali onega kupčka, preštel in pokimal z glavo. »Hvala Bogu, dosti se ga je nabralo. Samo da ne pridejo Turki zopet v deželo ali drugi roparji ali pu domači tatje in rokovnjači!« je vzdihnil in ljubeznivo pogledal po mizi. Iz dalje, iz noči se je oglasilo peke-lunje. »Oh, že gre kak tak nevernik!« se je prestrašil in naglo začel spravljati denar v skrinjo. S čudovito naglico sc je peketanje bližalo. Martin je bil spravil svoje bogastvo v skrinjo, jo zaklenil z dvema ključema, ugasnil svečo in posluša). En sam jezdec je bil. »Hvala Bogu. niso roparji!« je vzkliknil Vrabec in stopil k oknu. Jezdec se je ustavil pod oknom in težki udarci so zuropotali po vratih. »Martin odpri!« A Martin je molčal, kukal skoz okence in izkušal spoznati nočnega gosta. Zopet je zaropotalo »Martin, slišiš, Martin!« ('udnovotel, prestrašen glas je bil. a Martin je vendarle spoznal poznega obiskovalca. Splazil sc je od okna in šel v pritličje. Vzbudil je hlapca, prižgal luč in šel odpirat: »Kdo je?« je vprašal, malce odprl vrata in tiščul verižico, s katero so bila zaprta. »Jaz, jaz. Blaž Velikonju... Odpri, Martin. za božjo voljo in me prenoči!« »Hm. lun. pozen si. pozen...« je mrmral Vrabec in odprl. Pred hišo je sedel na konju Bluž Velikonja, ki je tržil s konji po deželi in marsikateri zlat že zapil pri Martinu. Prišel je hlapec, d« povede konja v hlev. Konj je bil ves poten, jezdec pa se je zibal kakor v omotici na njem. »Stopi s konja. no. da ga dene hlapec v hlev!« je silil Martin. »Pomagaj mi doli, Martin! Nisem jezdil sam. strašnega tovariša sem imel s seboj!« je hropel Velikonja in podal krčmarju roko, da mu je pomagal na tla. Hlapec je vedel konja, krčmar pa je spremil opotekajočega se gosta v hišo. »Blaž. ti si pijan...« se je razjezil, ko je posadil Velikonjo na klop. »Ves si zmešan, spat se spravi!« »O Kristus, nisem pijun, nisem zmešan... Smrt je sledila do vasi z menoj, Martin. Gori v Vipavi je bila že trda noč, ko je skočilo za mojim hrbtom na konja. S koščenimi rokami se me je oklenilo krog prsi in me davilo za vrat vso pot. Nisem se mogel ozreti, nisem se mogel oprostiti, tako me je tiščalo, a podil sem konja za žive in mrtve. In tu pred vasjo je skočilo na tla. Slišal sem, kako so zašklepeta-le kosti. Zapri vrat«, zabij jih. Martin, da ne pride sem. Se zdaj me žge v grlu jn v prsih. Strašno je jezditi skoz noč s takim tovarišem, kakor sem g« imel jaz... Žive dni ne bom več zdrav.« Martin je malomarno poslušal in Veli- konje niti pogledal ni. Vajen je bil pijan-' cev in pripovedk o strahovih. »Torej, ali naj ti še prinesem pit ali ne?« je zazehal. »Martin, ne misli na pijačo misli na smr|! O prijatelj moj, kako hudo, kakii strašno mi je!..« Velikonja je planil pokonci, z obema rokama objel krčmarja in se ves težak naslonil nanj. »Ali slišiš? Že ropoče in rožlja pri vratih... Tam zunaj je smrt. Ali si zapahnil in zaprl vrata?« je šepetal. »Zapahnil sem jih. dvakrat zaklenil in cela truma roparjev jih ne more nlomiti...« je odgovarjal Mariin in se izkušal oprostiti. »O Kristus, zdaj je pa pri oknu, ker ne more skoz vrata. Martin, glej! Ali vidiš goreče oči, ali vidiš belo lobanjo, blesteče zobe?« je ječal Velikonja, se tresel in upiral oči v okno. »Tam ni nikogar!« ga je tolažil Vrabec. A Velikonja je nenadoma posegel v usnjati pas. potegnil pištolo iz njega, napel S TRŽAŠKEGA Zavetje pod zvonikom ... Na Jožefovo me tam pod Ključem sreča znanec. Iz Riemanj prihaja, kjer je vsako leto na Jožefovo velika reč. Ne smemo reči veliki romarski shod ampak samo velika reč. Krogotek, kramarija, gostilne, ples v postu, to in še cela nečedna vrsta človeške revščine kar prevpije zvonove in to je premnogim izletnikom Sv. Jožef v Riemanj ih. Moj znanec me torej nagovori: »Lepo je danes v Ricmanjih; cerkev je kar spremenjena. Glej, kar po cestah nabirajo pridna dekleta darove za cerkev. Dal sem jim nekaj lir in dekleta meni ta lep romarski znak, glejl« Mož je imel na prsih lep znak z zvoniki riemanjske cerkve. Res, pravi romarski znak, ni kaj reči. Toda počasi in previdno... Že prvi hip se mi je zdelo neverjetno, da bi bila ta značka za nabirko v korist cerkve. V Ricmanjih sem kmalu zvedel resnico: krajevni komin-formisti so pristavili svoj lonček k cerkvenemu vaškemu prazniku in nabirali denar za svojo barako. Lansko leto so ponujali značko z golobom in jasnim komunističnim znakom, letos pa so poskrili svoj komunizem pod cerkveni zvonik. Torej ne- kaj ni več prav. Ali je krajevna partijska celica sprevidela, da dobi več denarja z nedolžno sliko cerkvenega zvonika, ali pa si več ne upajo na dan s svojo rdečo lažjo. Ta dogodek nam vsiljuje več zaključkov: Tako početje globoko žali katoličane! Kaj ima skupnega cerkveno opasilo in komunizem?! Nikakor si ne moremo misliti, da bi mogle oblasti sploh dovoliti tako komunistično nabirko ob priliki popolnoma cerkvenega praznika. Zelo nas zanima, če bi javna oblast dovolila katoliško zbirko po cestah ob priliki kakšnega komunističnega praznika. Gotovo je, da bi tako prošnjo zavrnili s pripombo, da bi znali komunisti protestirati in izvati incidente. Tako smo torej dobili pošteno zaušnico za Jožefovo opasilo. Prisolili so nam jo kominformisti, a prej odobrili krščanski oblastniki. Sedaj se naši rojaki ob romarskih tisočakih sicer smejejo oh naši prepozni jezici, drugo leto bodo pa že kaj novega pogodili, saj koga je laže prevarati kakor nezavednega in naivnega katoličana, pa naj bo iz bajte ali vladne palače! Če se hočete nasmejati potem gotovo pojdite k veseloigri »MATURA«, ki jo bo igral Slovenski oder v Trstu 15. aprila zvečer. Pisatelj je zajel snov v šoli, med profesorji in med dijakinjami. Tam pa je toliko veselih in smešnih ljudi: brezskrbne dijakinje, pa strogi in resni profesorji. Nekaj se je zgodilo na šoli, bodo maturantko izključili? O, koliko lepih in prisrčnih prizorov! A končno se le vse srečno zaključi. Nedeljski večer (15. aprila) prihranite za to, da si boste ogledali v koncertni dvorani AMG to gledališko predstavo. Imeli boste res lep kulturni užitek. Izredna obč. seja v Zgoniku Po vzgledu nekaterih občin — očitno na ukaz »od zgoraj«, je rdeči Stalinov sluga župan Pirc na sam veliki petek z vso svojo »uradno dinamiko« sklical izredno občinsko sejo, na kateri naj bi svet razpravljal o Tržaškem vprašanju. Seja, ki so se je udeležili skoro vsi obč. svetovalci, se je začela približno ob 18.30, ko jo je omenjeni župan otvoril s kratkim pojasnilom, da gre »za reševanje tržaškega vprašanja in s tem za ogrožene koristi tukajšnjega prebivalstva.« »Nedolžna« resolucija, ki jo je za priliko baje sam sestavil, je kratka skica že oguljenih receptov moskovskih kuharjev o »spoštovanju mir. pogodbe, umiku tujih (zavezniških) čet iz STO-ja itd., kar velja pri treznih ljudeh le za rafinirano, hinavsko preračunano prizadevanje, s katerim hi hoteli domači komunisti zakrinkati kupčijske interese »velikega« Stalina in po drugi strani — sleparsko dokazovati ljudem, da so pač edino oni pravi »zagovorniki« naše samostojnosti. Koliko je zaupati komunističnim besedam in njihovi politični »morali«, je najlepše povedal svetovalec SNL (slovenske narodne liste), g. Grilanc Janko, ki je navzoče opozoril na komunistični napad na južno Korejo. in pripomnil, da se je slednji izvršil v istem času, ko so Stalinovi »evangelisti« najbolje vneto pridigali »mir«. Svetovalec Babičeve (komunistične) IF — Obad je navzoče kominformisle spravil v zagato s Čitanjem znamenite Pajettove izjave o Trstu in dokazal, da predstavlja vse kominformistično besedičenje o »spoštovanju mir. pogodbe« le navadno špekulacijo za priključitev STO-ja k »madrepatriji«. Svetohlinskemu in do skrajnosti zakrknjenemu kominformovskemu svetovalcu j listu Peganu povemo protikomunistični Slovenci še to, da je na vse žrtve za priključitev Primorske k Jugoslaviji pljunila jugoslovanska partija, ki je takrat še zvesto sledila prav tistim »fiihrerjem«, ki so pred nedavnim prodali slov. Koroško in ki nas hočejo danes potom neke »boljše rešitve« spraviti znova pod zasovraženo Italijo. Protikora. Slovenci smo in bomo vedno zahtevali brezpogojno spoštovanje mir. pogodbe z Italijo, nimamo pa namena, da bi komuniste kakorkoli podprli, ker se zavedamo, da bi s tem umazali svojo narodno in katoliško čast ter na ta način nehote pripomogli k uresničitvi Paietlove umazane zarote proti trž. Slovencem! Repentabor Med župani, ki so govorili po radiu o poslovanju občinskih uprav, je 12. 3. t. 1. kot zadnji spregovoril repentaborski župan tov. Bizjak. Rekel je, da je pri demokratičnem ustroju občinske uprave kritika razumljiva ter da je celo potrebno, da se kritika izvaja. Nato je govoril o poslovanju prejšnje in sedanje občinske uprave, ki je v bistvu ista. V petih letih je repentaborska občinska uprava prejela za napeljavo vodovoda 24,000.000 lir, za elektrifikacijo naselja Fernetiči 7,000.000 L, za zimska dela 68,900.000 L, za nove ceste in popravilo starih 65,000.000, za- obnovitev šole 10 milijonov lir, za nov otroški vrtec 6,000.000 L, za novo županstvo 14.000.000L. Poleg tega je, v kolikor ga je bilo sploh mogoče razumeti, spregovoril o proračunu za 1. 1951, ki naj bi znašal 13,951.000 lir ter jc bil ves zavit z raznimi »rednimi, izrednimi ter obveznimi stroški.« Ne bom se mudil pri upravnih in strankarskih intrigah po katerih slovi ta demokratična uprava, ampak le pri dveh ustanovah, pri cerkvi in šoli. Naša občinska uprava skrbno pazi, da si ne bi umazala svojih demokratičnih rok s kakšnim popravilom v