Slavko in ptički.
Stojanov Slavko, to vam je bil dečko! Še v šolo ni hodil, pa se je zanimal že za vse mogoče stvari. Vsako orodje mu je moral oče razložiti, mamin šivalni stroj je neštetokrat pretipal do podrobnosti: skratka, hotel je imeti »povsod svoj nos zraven«. Najbolj pa so ga zanimali ptički. Še preden je znal izgovarjati vse črke, je vedno s posebnim veseljem stegoval roke in prste za ptički in klical: »Joj, tiiic, joj!« Pozneje je tekal za njimi po domačem vrtu. Poziini jim je trosil drobtine in jim nastavljal hrano.
Pa se je tudi Slavku zgodilo, kakor se ljudem več-krat zgodi, da dožive največje razočaranje ali tudi gorje vprav pri tem, kar so najbolj ljubili.
Sestra Marica je začela hoditi v solo in mama so ji kupili novo tablico in kamenček. Tudi Slavko se je kaj kmalu seznanil s tem pisalnim orodjem. Ni pisal, ne računal, ainpak risal je ptičke. Včasi so bile noge večje, ko vse ostalo telo, drugič je bil zopet kljun v primeri s telesom neznansko velik, tretjič je bil rep tolik, da ga noben ptič v resnici ne bi mogel nositi. Toda za take malenkosti se Slavko ni zmenil. Glavno mu je bilo, da je »narisal ptičko«.
Kolikokrat sta se sprla z Marico radi teh ptičkov. »Zakaj ne pusti moje tablice pri miru,« se je kregala nad mamo, ki je premalo čuvala njene stvari. Mama pa jo je navadno tolažila: »Pusti mu veselje, saj se bo naveličal, poiem bo pa sam pustil.« Pa ni kazalo, da bi se naveličal.
rMarica je prišla nekoč iz šole in šla na pašo. Slavko a si zopet izposodi njeno tablico in si misli: »Joj. ptičke bom risal!« Brž je  tablica na mizi in Slavko  zaposlen  z ri-sanjem. Izpod  kamenčka vstajajo ptički, lepi, skoraj kakor pravi. Polna tablica jih je. Slavko se vzravna, dvigne tablico s stegnjenimi  rokami  predse, pogleda postrani svoje umotvore in jik občuduje.
»Jeeej! Mami moram pokazati,« se spomni in brž skoči izza mize ter hiti s tablico in kamenčkom v roki «jz sobe. »Mama, mama, glejte ...«
I                        153
Tedaj pa je nenadoma konec njegove sreče. Na pragu se spotakne in telebne tako nesrečno v vežo, da se tablica in kamenček zdrobita v drobne kose, na čelu pa mu zraste debela bunka. Prestrašen in žalosten .gleda Slavko črepinje in se pobira s tal. »Moji ptički!« To je vse, kar more spraviti iz sebe. Še jokati je po-zabil. Mama je slišala tresk in stopila v vežo.
»Ja, Slavko!« vzklikne razburjena, ko vidi, kaj se je zgodilo.
Slavko povesi glavo, zapiči svoj pogled v razbito iablico, vtakne počasi kazalec leve roke v usteT, desno pa stisne na hrbtu ter jeclja:
»Ptičke sem narisal.«
Mama se spomni, kak vik in jok bo zopet, ko izve Marica, kaj je Slavko napravil. Jezna se odloči: »Zdaj *i pa res raoram enkrat izbiti tvoje ptičke iz glave!« Poseže po šibi; toda koj se spomni, da nesreče ni kriv sinček, saj ga je le veselje nad »umotvori« zavedlo, da je pohitel in padel. Mama ve, da ga je nesreča s ptički in tablico liuje zadela, kakor bi ga njeni udarci, zato se ji zdi prehudo, da bi ga še kaznovala, ko ga je pa vendar njegova ljubezen do ptičkov spra-vila v ta niučni položaj. Zato samo strogo ukaže:
»Poberi brž črepinje in jih zanesi v smetišče, da ata ne vidijo, sicer ne vem, kako bo.«
In pokorno pobere Slavko črepinje in odnese na njih svoje ptičke v smetišče ...
Marica je dobila novo tablico. Tudi ta je bila še ¦včkrat porisana s ptički. Slavko je postal previdnejši. ¦da se ne bi zopet zgodila kaka nesreča. Pa se je zgo-dila, še hujša od prejšnje.
Za Veliko noč so dali starši prebeliti in preslikati sobo. Snežnobele so bile stene, le naredko posejane 2 majlinimi rožicaini. Nekoč se Slavko zopet dolgočasi. Pa se zagleda v majhne rožice na steni in si misli, zakaj ni slikar narisal ptičkov namesto rož.
Naenkrai se začuti Slavko poklicanega, da nado-mesti, kar je slikar pozabil. Brž poišče par kosov oglja, pohiti v hišo in riše.
»To je vrana,« krsti prvega ptiča. »Seveda je vrana. saj je čisto črna.« Pa še in še naclaljuje. Iz oči in vsega
154
obraza mu sije sreča. »Kljun, oko, rep...« sproti pri-poveduje sam sebi, kaj je narisal.
Iz veže zasliši korake. Očetovi so. »Hitro še kremp-lje, da bodo ata videli.«
Oče res vstopi in zagleda Slavka ob steni. »Kaj ¦delaš?« zazveni nekam čudno.
»Ptičke rišem,« odgovarja veselo Slavko in hoče zarisati še zadnji krempeljček sicer že izgotovljenemu ptičku. Tedaj pa zagrmi nad njim:
»Ti nesnaga frkolinasta!«
»Kaj delaš?« — »Ptičke rišem.<
Slarko se ustraši, da mu pade oglje iz roke. Ta hip se. zave, zakaj je deležen takega pozdrava: Novo pobeljena stena in oglje na njej ... To spoznanje ga zmede, da obstane pred očetom kot solnat steber. Usta napol odpre. Ne očeta, ne svoje umetnine si ne upa pogledati. Nad njim pa rohni stroga očetova beseda:
»Kaj pa misliš? Na novo smo pobelili, zdaj pa ti z ogljem črčkaš po steni. Čakaj, jaz te paučim, packa umazana!«
Oče stopi naglo v vežo. Slavko ve, zakaj: »Sedaj bo!« Hitro se stisne k steni in lica mu orose solze. Toda oče je strog. Če vzame kdaj šibo v roke, je ne odloži prej, da je »odpela par kitic«, kakor pravi.
155
In je tokrat tucli Slavku zapeia, zapela tako ža-lostno pesem, da bi še menda njegovi ptički, ko bi oži-veli, lepše zapeli. Konec pa je bil očetov ukaz:
»Sedaj pa poklekni tje k steni in premišljuj svojo neumnost!«
In Slavko je delal pokoro. Kleče je opazoval svoje ptičke in premišljeval nerazumljivo usodo, da je radi Ijubih ptičkov tako kaznovan.
Franc Lasbacher   .