ANTON SKALA, Maribor: Kulturno poslanslvo učiteljstva. (Govor na zborovanju učiteljskega društva za Maribor dne 11. maja 1927 v narodnih Rušah pri Mariboru.) (Konec.) To so vodilne misli, ki so dovolj tehtne, da iščemo neposredne izveze med učiteljs stvom in občinstvom, ali boljše povedano med življenjem v šoli in življenjem, ki vd* hra, hrumi in buči zunaj šole, ki ustvarja, prevrača in oblikuje človeka, ki nas sili k ustanovitvi kulturne družbe učiteljstva, staršev in prijateljev človeštva, sploh vseh, ki imajo voljo pomagati nri rešavanju indi« vidualnih in socialnih vprašanj današnjih dni in graditi temelj za boljšo bodočnost našega človeka in po njem našega naroda in naše države. Ne čakajmo, da se bodo spremenile razmere ali Ijudje! Samo ob sebi se ne izpremeni nič, treba je zunanjih in no* tranjih vplivov. In kdo naj vpliva, ako ne učitdj=vzgojitdj, kdo naj regulira vplive sil, ki stvarjajo in gonijo življenje na deždi, v mestih, na kmetih, v ddavndcah, tvornicah, trgovinah in uradih, ako ne učitelj, ki ima največ prilike in zmožnosti spoznavati, po» glabljati se v bistvo sil ir> iskati zdravil in mstrumentov za odstranitev kvarnih tvorb v življenju našega človeka. Učitelj^vzgoji= telj torej v družbi in s pomočjo prijatdjev človeštva, obenem poznavalcev naših razmcr in naših ljudi. Prirojeno, ali navada je, da kadar ho= cemo začeti nekaj novega, kadar hočemo nekaj ustanoviti, napraviti, da vselej iščemo vzgkdov po katerih bi se ravnali, ki bi nam olajsab lskanje smeri dn uravnanje poti Nekateri takoj hite po vzglede drugam in se jim pnmcn, da kar presade tujo cvetko v naš vrt. Na žalost pa morajo opaiziti, da se tuja cvetka pri nas vselej ne razvija ugodno da usiha, dokler ne usahne, obenem pa usahne v presajevalcu veselje in volja do nadaljnjega dela. Ako bomo mi hoteli, o čemer ne dvos mim, ustanoviti pri nas organizacijo v smi= slu navedenih ižvajanj za uresničenje ideje medsebojnega, skupnega dela za socialni napredek, moralni in gospodarski dvig n a * š e g a človeka — in po njem našega naroda — moramo najti vzgled doma. To je, poiska* ti moramo nekoga, ki dobro pozna našega človeka, našo zemljo, našo vas, našega de» lavca, kmeta, berača, vagabunda, obrtnika, našega rodoljuba, trgovca, učitelja, zdravni* ka, odvetnika, duhovnika, našega otroka, de* kle in zlasti našo mater. Ali bomo našli pri nas vzgled tega človeka? Da, najdemo ga! To je naš Ivan Cankar, svetilnik kraj raz* burkanega morja našega življenja. Treba bo odpeti čolniče — zaveslati ven v življe« nje, sprejemati plavajoče, reševati potaplja^ joče se in jih voditi proti luči, ki jo za nas vse prižiga Ivan Cankar. Tovarišice in tovariši, ne bom zdaj za» ključil s pozivom: Vi vsi, ki se zanimate za razvoj našega človeka in mu želite boljšo bodočnost, pridite, da ustanovimo Cankar« jevo družbo, da bomo pomagali slehernemu tovarišu in inteligentu na deželi pri tem naj* težjem kulturnem delu, ne s pozivom, svoj govor zaključujem s prošnjo: Tovarišice dn tovariši, mi smo hčere in sinovi enega naroda, sestre in bratje našega človeka, opustimo, izogibljimo se vsega, kar nas po nepotrebnem razdvaja, ne cepimo sil v istih vrstah, razmišljujmo o kulturnih nalogah, ki jih ima vršiti učiteljstvo, raz= mišljujmo o idejah, ki smo prav kar o njih razpravljali, in ko se zberemo drugič na do« mačem zborovanju, bomo sklepali o tem, kaj nam je storiti, da bomo izvedli danes na novo zasnovano kulturno akcijo v ko= rist šoli, domu, človeku, narodu, domovini in državi. Vsa učiteljska društva prosimo, da ta govor pregledajo, se o njem razgovore in javijo svoje sklepe poverjeništvu UJU v Ljubljani.