214 Spomladi doma. Bodi pozdravljena hišca samotna! Ljubljeni dom, zdaj obiščem te spet; Tu sem med vami, predragi mi moji, S serčnim veseljem vas hočem objet! V potok svoj iz morja riba plava, Staro gnjezdo tica še pozna: Vem še, kje je zibel moja tekla, Vem, kje zlata doba mi je bla. — Močna zveste je ljubezni zveza, V sercu vašem, mojem še gori. Da! med daljnim svetom potnik biva, V sladkih mislih pa doma, živi. Drevje zavito je v nježno zelenje, S pisanim cvetjem se sapica igra; Vab'jo pod milo nebo me dišave, S cvetjem odpadlim postlane so tla. Glej, mladeneč, tu podobo svojo, Z bistrim se življenjem zdaj igraš; Voljne, lahne še so tvoje pota, In tcrpljenja malo le poznaš. Cvetje zalo pa bo sad rodilo, — Al poznaš namembo svojo ti? Vedi, da prežlahna si mladika, Plod, ki nevsahljivi naj rodi! Radostno krog in okrog se oziram, Vidim po tratah cvetlice mlade, Polje prostorno, vinograde gorske, Gojzdov širocih zeleno morje. Tukaj dobrotljivi mir kraljuje, Nič ne plaši v gojzdu živih trum; Spomladanja pesem se odmeva In pohlevnega potoka šum. Mesta in nezmerne glej! planjave, Kak mota se tam nerodni svet; Strašni vojskini se hrup razlega, Tam ni znan samote ljube cvet. Glej! in med tem se je noč naredila, * V bližnjem se logu že slavček glasi, Z zvezdami prišla je nočna tihota, Sinček popotni domd spet zaspi! Kakor dan življenje kratko mine, Pa gre človek v merzlo krilo spat; Večne zarije plamena čaka, Kadar spet počitemu bo vstal*. Preč so rane vse in bolečine: Tamen kaos mu je grob hlad&n, Ki, ko se raz motri, mu odkrije Rajske sreče večno jasni dan. Zora rumena je že pri veslala. Naglo iz sladkih se sanj prebudim; Krasno je jutro, vse novo življenje, Nad veličastvom narave stermim! Vse je polno čudne harmonije, Glas nebeški mi na uho doni; Mične so povsod razpete strune, Petje njih Neskončnega slavi. Poj moj duh, ki sladki nektar piješ, Hladna senca tihega miru, Čiste rose svitla srebernina: Pojte čast in slavo Stvarniku! Spet se sprehajam po znanih dobravah, Vse da pozdravlja me, res se mi zdi; Cutja neznane se v persih budijo, Živo spominjam nekdanjih se dni. Deček mali todi po ledincah Sem lovil metulje, rožce bral, V senci lipe te v prelepih sanjah Ko Endvmion sem sladko spal. Kar prihrula je mogočna želja, V hram modriški preč me gnala je; Zlahne so zares učenja leta. Vendar pa tak ljubeznjivc ne. V hišah sosednih poterkam na vrata, Viditi znance, prijatle želim. Da se še vidimo, nam je veselje; Ah! al veliko njih več ne dobim. — v Cisti vir se mora tud skaliti, Jasno se neb6 pooblači; Ni na zemlji stanovitne sreče, Brez bridkosti ni je radosti. Slavne zmage svete praznovanja Tudi niso brezi bolečin, Med veseli vrisk, na hrabre brate, Ki so padli, meša se spomin. Unkraj potoka na pokopališče Merzle gomile še grem pokropit. V miru prijatli tu rajni mi spijo, Gori pa sije že rajski jim svit. Solze na očetov grob točila, Po Orestu se ozirala Je Elektra, reva zapuščena, Dokler se je spolnil up serca. Skozi grob v neskončno srečne kraje Verno serce zaupljivo zre; Težkih stisk, znebi se vse nadloge, Ko se mu nebeški dom odpre. Tak sem obšel te, domovje presrečno, Ki spomladanski obdaja te raj ; Vedno se bom te hvaležno spominjal, V blagem spominu mi rojstni boš kraj. Iz naročja tega izpeljale Deleč preč so silne me želje; Sem spoznal devico domovino, Vnela za-se mehko je serce. Sercno, glej! nakviško si pomaga, Ze je v cvetji zapuščeni vert: Pridite sinovi svete Slave, Prostor ta je v delo vam odpert! Kličejo mile nazaj me Modrice, Ljubi domači! spet ločil se bom, Zdravi ostanite, srečni, veseli, Bog te obvaruj, samotni moj dom! Srečno zdaj cveteče ve livade, Srečno tud prijazno hladni log, Let otroških blaženo zavetje, Tihi raj, obvaruj zdaj te Bog! Mokrega očesa gorko solzo Blagovoli, mili dom, sprejet'! Slovo jemljem s tolažljivim upom, Da poljubil bom te kmalo spet! A. Okiški.