Štev. 8. V Ljubljani i. avgusta 1889. Leto IX. Attila in slovenska kraljica. Pesem beneškega Slovenca, ralj Attila, Hunov veliki voj, Beneške ugleda ravnine; Pohotnost užge mu do njih se takoj, Zamičejo brž ga skomine. »Prehodil že dosti sem sveta, Pokdril ga s svojim mečem: Krasnejše dežele, nego je ta, Ni, bdgme, je, td vam rečem.« »In ker je lepa — moja zatd T d žemljica bodi slovenska; Dobiti je pač ne bo pretežko", Kraljica ji samo je — ženska.« In Attila reče, in zemlja bobni, Vsa trese se plan valovita; To niso potresa podzemske moči, To konj so nunskih kopita. Kobilic je roj na Benečijo pal, Žre, pase po nji se po ceni; Vragov je to lačna in gladna druhad, Ki krade in ropa in pleni. Kresdvi po zemlji beneški gore, Oj, svetli nebrojni kresdvi; Bog vas se usmili, ubogi ljudje": Gorijo vam vaši domdvi! Zveri pridivjale so skok na skok Morit med orače beneške, Cuj krik njih in vik in jok in stok . Koljd jih zveri človeške. Trdnjava Slovencev denašnji dan Še zove se Landrijska jama, Spominja se dan, ko je bežal Pesjan, Spominja kraljica se sama. Gorazd. Opomnja. Prim. 6. zvezek letošnjega »Ljublj. Zvona« str. 362. ter pismo g. Podreke v listku tega zvezka. — 29 L Hun vlada ob Nadiži bistri povsdd, Ni varnega več pred njim zida. Kje vojski domači je trdni kdt? Kje zdaj si kraljica Vida? Pod Krasom, kjer stena skalna zija, Kjer širi se Landrijska jama, Tam vojska kraljičina tabor ima, Tam našla skrovišča je sama. Pred Vido prijaše Attilov sel: »Predaj se nam sama rada! Ce ne, ti kralj glavico mlado bo vzel, Pogine ti tabor od glada « »»Gladu in Pesjaliov se jaz ne bojim! Th vzemi za dar si meh žita, K rojakom povrni se hitro ž njim, Če vojska še vaša ni sita!«« »»Cuj, kolikor zrn td-le hrani me"h, Vre"č žita še toljko imamo — Po tajnih donašajo nam ga hoddh —¦ Nikdar se vam mi ne udarno !«« Ustraši kralj Attila se zeld Odveta kraljice Vide; Benečiji lepi on da" slovd Ter z dolgim nosom odide. Ko Vida pa hoče peči kruh, Zmrači se ji krasno lice: Odnesel bil Attilov je oglediih Poslednji ji mernik pšenice. —