Marijina kapela
Ob cesti pisana in bela stoji Marijina kapela.
Pavel  Goli a
Ta pesem je posvečena spominu moje matere in ob tem spominu vsem materam sedanjega in prihodnjega časa.
Kdor pride mimo, se pokriža ter se pobožno ji približa,
V kapelici Marija s Sinom deli svoj blagoslov trpinom.
Marija pa, Gosipa prefolaga, vsem, ki jo prosijo, pomaga.
Nekoč trobente zapojo
po vsej deželi: „Na vojsko!"
V poslednjo vas pod nizki krov pridre nesrečonosni zov
in trumoma se od povsod odpravljajo na križev pot.
Vasi so prazne, prazna sela, propada mesto in dežela.
Pohabljene, če ne more, so dela vajene roke,
glej starca, starko, dete, ženo vse je pogibelji izročeno.
A tam? — V neslišani zablodi le eno, strašno geslo vodi
sinove vseh zemlja na sveti: Pustošiti, moriti, mreti!
V samotni koči za vasjo v bolezni, v žalosti teko
ubogi ženi leta. Sina, ki bil opora ji edina
težko, a s trdno vero čaka; noči premoli in preplaka.
Prav slednji dan po cesti beli betežna vleče se h kapeli.
Ti padli so, ti
za njenega —
*
Molitev njena iskrena in vroča Mariji sina priporoča,
in vrača ubožica z uteho se pod razpadajočo streho.
Pretekla so že leta tri, od sina pisma ne vesti.
Poredkoma v domači vasi s krvavih polj se kdo oglasi:
še žive, nihče ne ve.
97
Na trideseti rojstni dan edinca sred noči iz sanj
strahotnih plane. Ves krvav, 6amoten je sred polja stal
in onesvesti se ter pade
na tla sred polnočne livade.
Uboga mamica v daljavi se urno sred noči odpravi
in klical, klical na pomoč-------          k Mariji, da jo zadnjič prosi.
-------zaman. Skoz daljno gluho noč    Voščeno svečo sabo nosi,
ga slišala je ona sama.                         poslednjo, ki je še pri hiši,
Še dvakrat krikne: „Maana, mama!" —  samo da Ona jo usliši.
Viharna noč besni nad krajem. „Še ta poslednji dar Ti dajem,
za prošnje gluha in molitve!
Če sina mi ne vrneš iz bitve-------'
grozi ubožica, prižge voščenko ter se v Njo ozre,
umolkne in strmi prevzeta. Pred njo je živa Mati sveta.
Glej, z božjim Detetom v rokah stoji Prežalostna v solzah,
ihte otira si oči in tiho tiho govori:
»Moledujem, rotim s prošnjo, z molitvijo noč za nočjo
in dan za dnem Boga Očeta, z nebes pomoč se ne obeta.
Zlohotno je stopila neka pošast med Boga in človeka.
Tako besni, divja in rjuje, da Bog molitev več ne čuje.
Ubožica, poznam gorje, ki ti ljubeče žge srce,
vseh sedem žalosti nekoč prestala sem in slednjo noč
me še skelijo krute rane,
vsem materam prav v dušo vžgane.
Posedi, na Otroka glej,
jaz greni in se ne vrnem prej,
da ti pripeljem sina, mati." In sij krog Njene glave zlati
se utrne in nad ženo vname, ko Ibbžje Dete v roke vzame.
Marija si otre oči, kapelo belo zapusti
in z ruto ženino na glavi
se v veter, noč in dež odpravi.
#    *    #
Krvava smrt rohneč divja med vsemi narodi sveta.
Zdaj pod zelenimi Karpati svoj divji pleše ples s soldati
in krči polke in brigade:
vsak dan več tisoč fantov pade.
Tam, kjer je boj najbolj krvav, tam, mati, glej, tvoj sin je stal
98
sred toče iz svinca in iz jekla. Žehteča srčna kri je tekla
po senožeti in po njivi, a mrtveci, bledi in sivi,
krvavi, blatni, mnogi spačeni, kot so od smrti bili zasačeni,
so znamili sramotno pot, ki jo gre zdaj človeški rod.
Smrt davi konje in ljudi, on v belo pisemce strmi,
kjer tožiš, da razpada krov, in mu pošiljaš blagoslov.
čez polja, travnike, dobrave, doline, hribe, goličave,
gozdove, jase, ruševja hiti Marija žalostna
noč za nočjo in dan na dan. Premaga goro, meri plan,
deroče struge gazi rek
in spet se vzpenja v strmi breg
in spet v dolino se spusti, nenehoma hiti, hiti.
Pripeka, žeja, nočni mraz pijo oči Ji in obraz,
v goščavah trnje preostro zajeda v sveto se telo,
a v noge kamenje in trave Ji rane režejo krvave.
Brez vzdiha Potnica ipreblaga prenaša vse in ne omaga.
„Potrpi, mati, vojna mine, vse bo še dobro," ga prešine,
.,o, veruj z mano v lepše čase," poljublja pismo in smehlja se.
A zdajci zemlja zazija,
da vse se strese iin vztrepeta,
obupni klici iz zemlje prodro i grom i dim, beže
oznanjujoč  neznansko grozo čez zlato polje, vedro ložo-------
in z detonacijo glušečo zagrne prst krvavo gnečo.
Že sedmo noč in sedmi dan čez drn in sttrn, goro in plan,
ko se zvečer sred šuma in vrišča med ognji znajde taborišča.
Povpraša prvega vojaka: „Kje sin je, ki ga mati čaka?"
Vojak se obrne in prasne v smeh. Umirajoč ulan na tleh,
ves razmesarjen in ožgan Ji proži svojo potno dlan:
„Vsi smo sinovi-------da ste znale,
zakaj ste nam življenje dale-------"
in svojo dušo izpusti v naročje božji Materi.
Krog ognjev mladci in možje se hohotajo in reže:
„Spredaj plesali so nocoj,
poglej, če je med njimi Tvoj-------"
Preža lostna naprej hiti, a srda v Njeni duši ni.
7*
Y      *      #
99
Ozvezdja gledajo z višave
s prijaznim  sijem na dobrave,
Jo zdajci strašna bol presune. Izza oblaka žarek lune
toploten veter bilke gladi,              na travnik vrže medel soj,
troseč  naokrog  pozdrav  pomladi, kjer še noooj divjal je boj.
kot da o ljubezni sami sanja prostranstvo širno, noč brezdanja
vse mirno in temno in sinje. Tz Njene rahle le stopinje
se skrb in nepokojnost sliši. A ko v zamaknjeni tej tisi,
ki zemljo in nebesa veže, Mariji vsaj za hip odleže,
Glej, v trumah mrtveci ležijo -in nepremično zro v Marijo
z neskončno otožnimi očmi. Marija kar odreveni.
Tako preplašenega krika, kot Materi Odrešenika
se iz grudi izdre, ko vidi to, človeško culo ni še uho.
Vsa je že strta od gorja, toda počitka si ne da.
In od vojaka do vojaka Marija hodi, grenko plaka.
Po licu vsakega poboža
z roko, belo kot rajska roža,
in vsakemu poljubi rano
A vedno spet jo zaboli uporni blesk mrtvih oči,
ki luna v njih in žarki zvezd pošastno pišejo povest.
Pokleka, boža, moli, vstaja — toda brez konca in brez kraja
armade mrtve se vrste.
s krotkostjo, le svetnikom dano.    Vsi so sinovi, vsi molče.
Kot da je sleherni trpin, ki tu molči, njen lastni ein,
nad vsakim moli in žaluje in težke misli premišljuje.
In solnce vzide, solnce zajde, Marija išče in ne najde.
In letni časi se vrstijo — vsi zopet vidijo Marijo,
ki brez počitka išče in išče, hite z bojišča na bojišče.
Qb cesti pisana in bela stoji Marijina kapela.
Kapela njena še stoji, toda Marije v njej več ni.
Odkar ob burji in viharji umrla ma:ti je v altarji,
na mrzlem kamnu Dete samo leži in čaka božjo Mamo.
100