namig Bralni Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 51 V začetku marca je pri Za- ložbi Ognjišče izšla druga knjiga Janka Jarca - Smiljana z naslovom Marija na ko- lencah. V njej je zbranih 46 zgodb, ki so bile v zadnjih desetih letih objavljene v Ognjišču in Družini, nekate- re pa med bralce prihajajo prvič. V njih avtor opisuje pred- vsem svoja doživetja iz otroštva in mladostništva ter se nato preko zrelih let spogleduje z minljivostjo tega sveta. Tako se na nevsiljiv in občutljiv način srečamo z drobnimi dogodki, ki jih v vsakdanji naglici pogosto niti ne opazimo, a bogatijo in obremenjujejo naše vsakdanje življenje. Avtor se dotakne mnogih vprašanj, ki si jih postavljajo tako otroci kot mla- dostniki, starši in vzgojitelji ter vsi, ki se sprašujejo o smislu našega bivanja. Zgodbe se nas dotaknejo in za nekaj časa po- stanejo del nas. Med prvimi se je s knjigo srečal dolgoletni urednik Družine Pavle Bratina, ob tem pa so se mu zapisale naslednje misli in besede: »Zdaj, ko sem se naužil druge knjige Janka Jarca Marija na kolencah, lahko o njej kakšno tudi rečem. Najprej naj poudarim, da mi je blizu v literarnem pomenu besede, saj zame ni literature brez žlahtne besede – izbrane, presejane in prečiščene materne besede, in – seveda – brez temeljnega sporočila ali zgodbe. Velike pripovedi so seveda pomembne, a se za njimi pehajo vsi pisatelji. Z malimi pa je drugače. Janko Jarc je dobro opravil drugi izpit iz pisanja! S to 'izku- šnjo' je k prvi dodal še nekaj žlahtnine, ki je sad skrbnega in preudarnega ustvarjanja. Četudi so številni dejali, da je bila prva knjiga – Samo še pet minut – 'perla', moram reči, da tudi ta 'drugi otrok' bralcem ponuja zvrhan pehar zavzetega spo- gledovanja z besedo in njeno skrivnostno močjo. Ponuja nam drobne bisere življenja, ki jih številni ne opazijo. Kratke, izbrušene zgodbe, odbrani dogodki in odkruški vsak- danjega bivanja zastavljajo tam, kjer drugi ponavadi ne vidi- jo nič posebnega. In vendar! Iz velikih, mogočnih kvadrov je 'lahko' zidati daleč naokoli vidne babilonske stolpe. Neizmer- no teže pa je iz pisanih, a drobnih, neznatnih kamenčkov ži- vljenja in nehanja ustvarjati filigranske dragotine, ki – če po- šteno preudariš – ne zaostajajo dosti za velikimi umetninami. Ja, vem, vse je treba jemati cum grano salis, tudi pohvale, kakršna je tale. Na koncu pa vendarle velja, da gre za bisere, ki so očem in srcem različno blizu. Do nas prihajajo skozi 'individualna' sita, občutke in ocene. Pri vseh pa največ šteje, da v njih gostoli tisti slavec, ki mu je Bog grlo ustvaril. Nič zato, če ga številni ne bodo slišali ali se bodo nanj požvižgali. Vrednost lepega petja ni odvi- sna od števila ušes, ki ga poslušajo, občudujejo in vzljubijo, je pač vrednota sama po sebi. In nekaj podobnega nam ponujajo jezik, metaforika in nevsiljiva modrost Jarčevega pisanja, ki je pristen odsev slovenske majevtike ali vzgojnega procesa. Slovenci ne ustvarjamo v zamahih kakšnega Dostojevskega ali Tolstoja. Nimamo takšnega zanosa in genija, ki bi odseval pro- stranstva velike matke Rusije. Smo pa (ali bi vsaj morali biti) od- sevniki tistega raja pod Triglavom, ki v svojem mikrokozmosu v ničemer ne zaostaja za velikim svetom. Gospod Janko zna ujeti trenutke in jih tako opisati, kakor mu je Bog pisalo urezal. Zato njihovi liki živijo tudi po tistem, ko knjigo odložiš. Spremljajo te, s teboj rastejo in zorijo ter s tem krepijo tvojo človeško in duhovno rast. Vidi se – to moram posebej poudariti – da je avtor izkušen vzgo- jitelj, ki je mladim tako služil z besedo in zgledom, da so tudi sami prisluhnili njegovi modrosti: slutnjam, mislim in spodbu- dam. Zato imata obe knjigi tudi 'vzgojno moč'. Bralca ne pustita ravnodušnega, bognedaj mlačnega – temveč ga spodbujata in opogumljata. Moč njegove besede vzpostavlja in krepi vezi z bralcem ter v njem vžiga ognje navdušenja, celo posnemanja. Ko ni tako, dela obče- mijo na nočnih omaricah in se slednjič preselijo na knjižne poli- ce, kjer samevajo ves preostanek zemskega veka. Iskrene čestitke v upanju na tretje nadaljevanje, na izbrane por- trete sopotnikov. To mu ne bo težko, saj zna, dokler je poln ener- gije, iz vsega, kar je doživel, urezati kamen, splesti zgodbo.« Janko Jarc - Smiljan Marija na kolencah Koper: Ognjišče, 2021 255 strani, cena: 12,90 € »Kadar se je dogodilo kaj prav posebno zanimivega, sem si dejal: »To bom nekoč zapisal.« To svojo željo sem uresni- čil čez slabih petnajst let. Ko sem se nekega dne s fičkom že skoraj pripeljal do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak ko- rak. Ustavil sem se in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969. Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo še veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogo- steje spreminjala v besede, stavke in zgodbe. Kar čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivala so se na papir takšna, kot so se zgodila. Nič kaj veliko ni bilo po- trebno dodati ali odvzeti.« (Janko Jarc, Marija na kolencah: Sprehod skozi leta, str. 7)