OCtijSga 6.
SzivCjenfe in &vet
Stev. IS.	£ j ubijati a 1t. cGtobra tQ2Q.	jC«Co 3.
Dr. Jože Rus
tlapoCeonova pot po Uoventkik tiek
»Trka nam Francoz na vrata«
V januarju 1796 so sprejeli ofenziv« ni Francozi kočno veljavni bojni načrt proti Avstriji. Vrhovni poveljnik Fran« cije v Italiji, Scherer, p'a se je obotav«
Ijal in smelih načrtov ni hotel priznati. Takšne stvari, si je mislil, naj izvrši, kdor jih je skuhal. Prosil je torej, da so ga odpustili, namestu njega pa je prevzel poveljstvo 27 letni Napo* leon Bonaparte.
g. Justin: Napoleon (HeoontJ
Ta mladi mož si je bil dotlej že pri* dobil nekaj ugleda po Francoskem, ali ostali Evropi je bil še neznana veličina. Zdaj je na čelu raztrganih, sestradanih in obupanih čet izvršil v kratkem času toliko in tako sijajnih podjetij, da sta njegova genialnost in sreča zablesteli visoko na horizontu, dosegli bliskoma vse kote in spravili ob občudovanju naglih dogodkov vso Evropo ob sapo. Napoleon je starikave avstrijske ge« nerale ponovno premagal, prisilil Sar« dinijo k premirju, zasedel Lombardijo ter obsedel Mantovo in jo končno za* vzel (2. februarja 1797). Celo nadvoj« voda Karel, ki je bil pokazal že tolike strategične zmožnosti in prevzel 4. marca poveljstvo v Italiji, je tu žalost« no podlegel; saj je njegovi armadi 27 tisoč 500 obupanih mož stalo nasproti 43.000 Francozov pod očaraj očim vod« stvom Napoleonovim.
Ker je bila Benečija tedaj nevtralna, Avstrijci niso imeli do alpskega oboda v Posočju nobenih trdnih točk; le na bregovih Piave in Tilmenta so skušali zastavljati zmagoviti pohod sovražni« kov. Dne 17. marca je bil Napoleonov glavni stan pri Valvasonu na desnem bregu Tilmenta. Ko si je potem pribo« rila vojska prehod preko reke, je Mas« senova divizija proti pričakovanju za« vzela glavno cesto skozi Železni Ka« nal in začela nevtegoma prodirati v jedro avstrijskih dežel. Princ Karel se je z glavnim delom svoje vojske umak« nil skozi Palmanovo na Goriško in se hotel ob Soči pripraviti za nov boj. Za njim sta se pomikali francoski diviziji Bernadotte in Chabot in z njima tudi glavni stan vrhovnega poveljnika (ge« neral en chef) Napoleona, dočim je divizija Guieux podila pred sabo gene« rala Bajaliča skozi Čedad in Kobarid.
Skozi Posočje in Celovec v Leoben
V začetku marca je Liubljana še vedno pomenila globoko zaledje, varno pred sovražnikom. Zato je bil v njej tudi nastanjen del bivše mantovske posadke, ki jo je bil Napoleon pustil domov pod častno besedo, da se boje« vanja ne bodo več udeleževali. Ali prišlo je kmalu drugače. In kakor smo imeli med svetovno vojno priliko ob' umikih vojske brati prazne izgovore, slično ie pisal tedai Valentin Vodnik v svojih »Ljubljanskih novicah«: Naj le beneške kraje imajo, boliše je za nas, da se naše lastne meje držimo, da
denar pri nas ostane,« češ: »Soča, Go« rica, Trst, snežniki in Hrušica so trd« ne meje.«
To so prinesle »Novice« 20. marca. Ni pa preteklo 24 ur in naš starosta slovenskih novinarjev je že gledal v Ljubljani umikanje Karlovih čet in be« guncev iz Primorja, ki jih je bilo to« liko, »da je skoraj kočija za kočijo tekla in da jc bilo komaj na oštarijah prostora«. V 25 dneh sta bili razbiti dve armadi in zavzete Furlanija, Pri« morje, Kranjska, Koroška in Štajerska. Tega sijajno uspelega podjetja iz za« četka svoje karijere se je Napoleon pač rad spominjal še tudi, ko je samo« taril na otoku sv. Helene.
Ker je bilo sušno vreme in Soča plit« va, so Avstrijci misel na odpor na vsej soški črti opustili. Tako je mogel Na« poleon dne 19. marca ob 1. uri popol« dne skoraj neoviran prebresti Sočo, se dvigniti na Kras in obkoliti trdnja« vo Gradiška, da se je vdala. Njegova srečna noga je stopila na zahodnem robu Doberdobskega Krasa na sloven« ska tla, a vrata v Slovensko zemljo so mu bila na stežaj odprta.
Prihodnjega dne je padla tudi Gori« ca. Princu Karlu ni preostala druga smer kakor cesta proti Ljubljani, od« koder je hitel preko Kranja na Ko« roško, da poskusi tam reševati težko situacijo. Po sledu za njim je prodi« rala francoska divizija pod povelj« stvom Bernadotta. Zmagoslavnemu vrhovnemu poveljniku Napoleonu pa se je ponudila sama po sebi pot, ki drži iz Gorice po dolini Soče navzgor proti Trbižu, kamor je že pritiskal večji del njegove armade. Dobil je le« po priliko, da spotoma preštudira stra« tegične vrednote soške pokrajine, kar mu je pozneje tolikokrat koristilo.
Prenočišča njegovega glavnega stana so se pomikala skozi tele kraje: 21. do 25. marca ga najdemo v Gorici, od« koder pošlje četvero pisem v Pariz z naročilom, naj se prične čimprej spo« redna vojna akcija preko Južne Nem« čije. Prihodnjega večera je Napoleon prenočil že v Kobaridu, potem v Trbi« žu in Beljaku. Od 30. marca do 1. apri« la je stanoval v Celovcu v hiši pl. Eg« gerja v Gosposki ulici.
Massena je še dan poprej nastopal po Celovcu prav nečloveško. Zdaj je z Napoleonom »prišel v mesto mož mi« ru, genij človečnosti, krotilec strahu«. Mirno je poslušal pritožbe meščanov, jih folažil in ukazal izgrednike kazno«
vati. 1. aprila je dal prirediti svečano kosilo, odprl gledališče in sam izbral tudi igro: »Bratska nesloga«. Tu je iz« dal tudi manifest na prebivalstvo naših dežel v štirih jezikih in kakor v Go« rici, Trstu in Ljubljani, tako je tudi v Celovcu ustanovil provizorno vlado. Koroški stanovski blagajnik nam je v svoji kroniki opisal Napoleona takole:
»Bil je mož bolj nizke postave, star kakih 29 let; polti rjavorumene, upadlih lic, izrazitega nosu; njegove temne, globoko vdrte, a duhovite oči mečejo pomenljive poglede naokrog; govor mu je lakoničen, ali jasen; čelo izpričuje v njem misleca. Za zunanji blesk, kar se tiče njegove osebe, ima malo smisla, tega je bilo več opaziti pri njegovi telesni straži, ki je štela 30 mož.«
Podeč pred sabo brezglave avstrij« ske čete se je ustavil 2. aprila v Bre« žah (Friesach), 3. v Unzmarktu, 4. do
ne Beneške republike. Poglejmo samo še, kaj nam poročajo ^Vodnikove No« vice:
»V Gradec je prišel v soboto poglavitni general Buonaparte, divizijska generala Bernadotte in Serrurier z več drugimi. Malo za njimi se je pripeljal cesarski general Meerveldt. Na Graškem polju je Buonaparte pregledoval 12.000 francoskih soldatov, ki so stali na prostoru ene ure hoda narazen po dolgem. Ti in več drugih pojdejo skozi Ljubljano na Laško nazaj. General Buonaparte je prišel danes v Ljubljano. Za Francozi gredo cesarskih. 24.000 mož, da se bodo spet po cesarskih deželah razdelili; Francozi pa idejo domov. Mir je od cesarja podpisan; cesar je dal povelje, da smejo Francozi pri nas kupiti konj, kolikor jih hočejo.«
Ob 1. uri po polnoči dne 27. marca 1797 se je Napoleon dvignil iz Gradca dalje na pot. Ker je bil zdaj sproščen od
Kobarid ob Soči, tretje Napoleonovo prenočišče na slovenskih tleh
silnega vojnega aparata, mu je bilo mogoče preko današnje mariborske oblasti potovati mnogo udobneje in tudi v hitrejšem tempu.
Vodnikovo poročilo o Napoleono« vem obisku Ljubljane je primeroma prav skopo odmerjeno, Kakor so med svetovno vojno morale novine polniti svoje stolpce samo s proslulimi poro« čili vojnega dopisnega urada, pod slič« no moro »dunajskih dvornih novic« so namreč trpele tudi Vodnikove »Ljub« ljanske novice«. Zaradi tega resničnim novicam ni ostajalo nikoli mnogo pro« štora. V Novicah 3. maia beremo:
»Francozi so začeli v petek hoditi skozi Ljubljano proti Trstu; vsak dan jih gra
6. v Scheiflingu in 7. do 9. v Judenbur« gu. Znaki uporov v Italiji in vobče njegov neugodni položaj sredi sovraž« nih dežel pa so ga končno pripravili k pogajanjem v Leobnu in okolici, kjer se je v ta namen zadržal skoraj dva tedna (9. do 22. aprila).
Napoleon v Gradcu, Ljubljani in Trstu
Na povratku v Italijo se je veliki zmagovalec odločil, da pregleda tudi svet ob glavni komercijalni »Dunajski cesti«. Dne 22. do 26. aprila je Napo« leon v Gradcu, kjer je poln nejevolje sprejel tudi odposlance smrti zapisa«
nekaj mimo. General Bonaparte je v petek r Ljubljano prišel zjutraj ob osmih, je počival do pol enajstih, generale predse pustil, z njimi opoldne kosil in se ob dveh popoldne dalje po Tržaški cesti peljal. Prebivališče je vzel v škofiji in ljudem se pri oknu pokazal; je truden videti, vendar pravijo, da ima trdno zdravje.«
O poteku Napoleonovega življenja nam piše nekaj več v Novicah z dne 5. avgusta 1797, oziroma 1. marca 1800. Tu pravi o njegovi osebnosti:
»Je srednje postave, bled, medel, vendar trdnega zdravja; ima rjave oči, kljunast nos, naprej pomaknjeno spodnjo čeljust, široko čelo. Se mu vidi, da je globoko zamišljen in bistrovid. Je tih, malo besedi, dosti misli; ne tako živ kakor drugi Francozi. Spomin ima trden, nikoli nič ne pozabi; kar je obljubil, vselej drži.«
Mnogo več najdemo o tem za Ljub« ljano znamenitem dnevu v mali nem« ški knjižici, ki nosi naslov: Pisma ljub« ljanskega meščana njegovemu botru v Lož... o vedenju Francozov.., kjer so opisani ljubljanski dogodki tekom prve francoske okupacije, t. j. od 28. marca do 8. maja 1797. Šesto pismo se glasi:
»Okoli 8. ure je jdospel sem general Po-nabarth (!)' v spremstvu generala Massene in enega adjutanta in se ustanovil v kne-zoškofijskem dvorcu, kjer ga je sprejel general Friant. General Ponabarth je takoj legel k počitku, a se je po dveh urah že dvignil in dolgo gledal pri oknu. To Vam je bilo gledalcev, vse je prišlo tja, da vidi tega generala, in jaz sem bil prvi zraven. On je mlad, majhen gospod, vdrtih oči in obraz mu je precej ožgan od solne a. General Ponabarth je dal več povelj,fcmed drugimi tudi to, da naj centralni gubernij preneha in se v bodoče imenuje c. kr. de-želnoupravni urad. Za 11. uro je general naročil k sebi vse oficirje. Okoli 9. ure je prišel sem general Mirha (Murat) z nekim drugim generalom. Okoli 11. ure je odjahal najjrej ritmojster s 16 lovci, da vzdrži na cesti red, ker general Ponabarth se bo popoldne peljal proti Trstu. Opoldne je Ponabarth z nekaj generali kosil v svojem stanu in povabil iz straže tudi enega prostega grenadirja. Med drugimi dobrimi jedrni je prišlo na mizo tudi 100 kosov po tukajšnjih boljših vrtovih izbranih špargljev, ki so tehtali 6 funtov, a stali 6 fl., in so jim teknili posebno dobro. Okoli 2. ure je general Ponabarth odpotoval s svojim adjutantom proti Trstu, a v svoje varstvo je vzel s seboj 12 lovcev. Danes je mnogo drugih generalov potovalo tod skozi v Gorico in Trst.«
Kakor vsa mesta, kjer se je ustavil izredni gost, tako je dobil tudi Trst po pošti in posebnih kurirjih' naprej na«
ročilo, naj se pripravi za Napoleona najlepše stanovanje v mestu. 13. maja 1797 poroča Vodnik:
»Iz Trsta pišejo, da se je francoski poglavitni general Bonaparte 29. mal. travna v soboto v Trst pripeljal zjutraj ob šestih ... Konjeniki so iz Trsta nasproti jezdili; prebivališče je vzel v hiši grofa Bri-gido. Mestna gosposka, konzuli in beneški konzul sul Cagliari so ga obiskali. Vendar je beneški konz-ul malo pozneje za temi drugimi prišel, general Bonaparte mu je pa zapovedal zdajci ven stopiti in proč iti.
Bonaparte je drugi dan v nedeljo ob desetih dalje šel z več generali in konjeniki, kakor menimo v Gorico. Njega voz je šest konj vozilo. Kaže, da ni popolnoma zdrav, on se je tukaj v morju kopal.
Zdaj je v Trstu devet francoskih vojnih bark, nekaj jih ima še priti; španske so tri. Vse barke so generalu Bonaparte na čast streljale, kadar je prišel.«
Zvečer mu je bila prirejena v gle« dališču slavnostna predstava, dobil je tudi krasnega belca v dar, vendar tri« milijonsko kontribucijo je mestu zni« žal le za 400.000 lir. Drugi dan si je ogledal pristanišče in obiskal tam za« sidrano francosko fregato in trans« portne jadrnice, ki so prišle po kon« tribučno blago. Dne 2. maja 1797 ga najdemo že v Palmanovi in nazadnje v Milanu.
Iz Milana se je istega leta Napoleon še enkrat približal našim krajem, ko se je zaradi sklepanja o končnem miru mudil od 27. avg. do 22. sept. 1797 v furlanskem Vidmu (Udine), Passeria« nu in Campoformiju. Ob povratku se da nedvomno opaziti njegova želja, da vidi na svoje oči še zahodna vrata v Železni Kanal, ki jih prej ni imel pri« like pregledati; vračal se je iz Campo« formija v velikem ovinku preko Vid« ma in Osoppa pa nazaj skozi Spilim« bergo v Milan.
★
Napoleon je torej že takoj v začet« ku svoje sijajne karijere prepotoval spomladi 1797 naše kraje v dveh naj« važnejših prometnih črtah, v smeri ta« ko zvane prečne alpske linije Videm— Trbiž—Beljak—Leoben in po veliki komercijalni cesti, ki drži z Dunaja v Trst; na ta način je spoznal glavne obrise ravne Furlanije in gorate Slo« venske zemlje z njenimi velikimi kot« linami. Specijelno v Posočju pa je po« drobneje preštudiral goriška in koba« ridska, na severu kanalska vrata (»de« bouchee«), ki vodijo iz Italije in v Ita< lijo. Hotel jih je spoznati predvsem za
slučaje novih vojnih konfliktov in njim sledečih mirovnih pogajanj z Av« strijo. Spoznal pa jih je tako temelji« to, da je mogel za svojih poznejših dveh pohodih proti Dunaju postaviti italskemu krilu svojih čet mirne duše na čelo svoje preizkušene generale (Massena, Macdonald). Saj jim je bil napravil tudi načrte, ki so jamčili us« peh, a končno ustanovili na naših tleh dlirske dežele« (1809—13) kot del nje« govega prostranega cesarstva, ki je se« gal od Soče do zagrebške Save in bo* sanske Une pa od povirja Drave in Velikega Kleka do Lovčena in Adrije.
Za generalnega guvernerja teh dežel pa je prišel v našo Ljubljano kot glav« no mesto maršal Marmont, vojvoda dubrovniški, mož, ki je bil napravil 12 let prej vso zgoraj opisano pot v isti kočiji ob strani Napoleonovi kot nje« gov adjutant.
Viri: Lulblamsfee Noivize 1797. — Briefe eiimes Biirgers in Laibach... Lj. 1797. — Las Cas-es, Mtaorial d« Sainte - Hčlžne, 2. izid. Pariš 1830., JX. ziv. — H. Hermanu, Geschiohite von Karanten, Cetovec 1&57., HI. z>v. — I. Lowentbal, Gescihil-chite der Stadit Triest, Trst 1S50., II. ziv. — F. M. Kiichoseo, Natx»l«oin I., Leipzig 1913., H. ave-zek.
Telo - »simbol duševnosti"
Mimika obraza je nema govorica človekove notranjosti. Mnogovrstni so jeziki, ki jih govore ljudje, a mimika je vsem enaka, taka, kakršna je bila spočetka. Strah, jeza, vzhičenje se berejo na obrazu primitivnega Indijanca prav tako kakor na obrazu kulturnega Ev-ropca. Mimika je enaka pri kraljih in sužnjih, pri otrocih in starcih; neizpre-menljiva od začetka človeškega rodu. In ta govorica je tako lahka in razumljiva, da ume celo dete čitati žalost aH nejevoljo z materinega obraza. Celo domače živali uganejo gospodarjevo razpoloženje z njegovega lica.
Kako se nam je v teku generacij pri-ostrilo oko za vsako najmanjšo spremembo črt na obrazu, o tem se je gotovo že vsakdo prepričal. Če koga nagovorimo, pa nam ne gleda naravnost v oči, marveč nekoliko mimo, takoj vemo, da je raztresen ali nemiren, čeprav je vsa izprememba samo v tem, da so zenice za spoznanje umaknjene iz ravne črte.
L. 1872 je Darwin napisal klasično delo o »Izražanju duševnega razpoloženja pri ljudeh in živalih,« kjer posega daleč nazaj v človeško zgodovino, raziskujoč, kako je prav za prav nastala mimika, kakor so nastale vse značilne poteze, ki izražajo razpoloženja. Prišel je do zaključka, da so bile vse geste, ki danes spremljajo naše občutke, nekoč potrebne in koristne, ker so služile samoohrani in ohrani rodu. Pri človeku je potemtakem vsa mimika, ki izraža čustva, le brezpomemben atavi-zem: lastnost, ki smo jo brez potrebe podedovali po prednikih. Če nas pograbi jeza, še danes škrtamo z zobmi, ka-
zoč svoje prirodno orožje, ki v današnjih časih pač ne pomeni mnogo. Pa ne samo zunanji izrazi občutja, marveč tudi njih učinki v notranjosti telesa, so po Darwinovem naziranju smotre-nega značaja. Fiziolog Bickel je dokazal, da se v jezi izločanje želodčnih sokov zmanjša, ali pa sploh preneha. Želodec se ravna talko, kakor da bi se moral ubraniti nečesa strupenega. In res je dokazano, da pomanjkanje prebavnih sokov lahko prestreže učinek kake strupene beljakovine, ki je zašla v želodec.
Darwin je vsekakor razplel svoje misli zelo duhovito, in poznejši fiziologi so jih še dopolnili. Toda najnovejša razisikavanja so dognala, da vse izrazne kretnje in drže telesa vendarle ne izvirajo samo iz nekdanje potrebe, da tudi niso šele zavestno nastale tekom časa, marveč da so nekaj povsem prvobitnega.
V tajne duševnega sveta seveda ni moči podreti, dokler vprašujemo samo po namenu ali celo po koristi kakega pojava. Ne glede na to, da je marsikak način izražanja občutkov pri ljudeh čisto brez vsakega smisla in našim živalskim prednikom še ni bil lasten (vzemimo samo smeh), vendar govori vsak neki poseben in vsakomur razumljiv jezik. V vsaki mimiki je nedvomno nekaj duševnega, kar razumemo, ne da bi se zavedali, ali celo naučili, kaj naj pomeni ali hoče. V vedenju, go-vorenju. kretnjah in mimiki odseva vse naše nagonsko in občutno življenje. Vdanost, veselje, strah, jeza. se izdajajo, ne da bi jih mogli prikriti in upravi-
?eno govorimo celo o mimiki razmišljanja.
Ako vidimo koga, da vztrepeče, za-fdi ali prebledi, tedaj podzavestno, a zato tem globlje začutimo, kako mu mora biti pri duši. Razum pri tem ne Igra nobene vloge. Saj so baš nerazumni otroci, primitivni ljudje in celo živali najbolj dovzetni za nemo mimično izražanje okolice, dočim razumen človek lahko vtiske paralizira, ali pa jih popači z močjo svoje volje.
Toda celo pretežno razumski človek mora občutiti silo podzavestnega izražanja, ki preveva ves živi in mrtvi svet. Od človeka do človeka, od človeka do živali in od živali do živali ustvarja mimika nevidne vezi medsebojnega razumevanja, iz katerih niso izločene Jiiti rastline, ki jim je tudi lasten neki izraz. Pomislimo samo na vrbo žalujko in na uporni hrast, ki kljubuje viharjem. Tu ne more biti govora o naučenem občutenju, vsaj tedaj ne, ko gre za aepopačene prirodne izraze. Poleg ljudi, živali in rastlin pa ima tudi navidezno popolnoma mrtva priroda svoj izraz, ki nas navdaja z nekim posebnim občutjem. Koga n. pr. ne prevzame pogled na mrtve kamenite gmote veličastnih gora?
O jalkpsti in vplivu izraznosti bi se dalo razpravljati. Gotovo pa je, da je človek ^njo tembolj dovzeten, čim bližji je po svojem značaju duševnemu bistvu reči. Poleg tega pa so občutja različno močna pri raznih narodih in v raznih dobah. Toda celo naše stoletje, ki je v znamenju vsaki duševnosti sovražnega stroja, ne more prevpiti glasu naše duše, ki povsod in ob vsaki priliki dokumentira svoj značaj. Tudi iza dušo velja Heglov izrek: »Nič ni bistvenega, kar se ne pokaže«.
Najočitneje se seve zrcali duševnost iv mimiki človeka. »Nenehoma prevevajoč človeka, modelira njegov duševni pulz vsako posamezno potezo njegove mimike, kakor mu vsak gib modelira prste; izobliči izraz vsakega naj nežna t-nejšega duševnega trzaja, zaznamuje s svojim ritmom vsako kretnjo, in vtisne celo vsakemu izdelku lončarja, kovača, tkalca, mizarja, čevljarja, zidarja, vr-varja svojevrsten in za večno neizbrisen pečat.«
Klages, ki je zapisal te besede, je utemeljitelj izrazoslovja, ki mu je ustvaril tudi lastno filozofiono ozadje. Pokazal je na neke stalne oblike, v katere se odeva nagon po izražanju, zakaj v
-vsalkem delu človeških rok se ne kaže samo stvariteljeva zavestna volja, marveč nehote tudi njegova osebnost: njegova duševnost. S še večjo silo kot njegova dela pa modelira duša njega samega: njegovo telo. Komu se že na zunaj ne vidi, kako je ž njim? Celo telo dobesedno izžareva svojo notranjost in je najbolj prvobitno v sili izražanja. Lahko bi ga imenovali simbol, zakaj simbol ne pomeni nič drugega, kot prispodobo, in telo kot simbol je res samo jasna prispodoba naše notranjosti. In izrazoslovje, ki se bori za spoznavanje človeške osebnosti, išče tipične, konstantne oblike na človeškem telesu, skušajoč oceniti simbolične vrednote obraza, rok, postave itd., ki morajo biti v neki smiselni harmoniji z njegovim delom in okolico.
O možnosti nekakšnega znanstvenega izrazoslovja ne more biti nobenega dvoma. Težko pa ga bo utemeljiti v čisti izkristalizirani obliki, zakaj ljudje smo tudi to elementarno zrcalo svoje notranjosti že v izdatni meri podredili zavestni volji. Konvencionalnosti, nečloveški in nenaravni nameni so omajali, popačili in zabrisali mnogo prvobitnega, kar bo treba šele poiskati pod debelo skorjo navlake, ki nam jo je zapustila civilizacija. Pojav rastline, pojav živali in vsak njen gib je vselej poln brezmejne prirodnosti. Prav tako bi moralo biti tudi s človekom, ako ne bi živel v tesnih sponah in pod neprestanim pritiskom družbe.
Težko bo doseči smoter, za katerim stremi nova veda izrazoslovja, zakaj računi in instrumenti ne morejo prodreti v tajne duševnosti. To zmore samo instinkt, pa globoka čustvenost in srečen pogled, ki zadene samo, kar je bistveno.
Po razpravi dr. F. Poltena
PAPIRNATE KANGLE
Stare kositrne posode za mleko so v New-yorku nadomestili z novimi iz pergamena-stega papirja. Rabile se bodo samo enkrat in bodo zategadelj dosti bolj higijenske nego steklene ali pločevinaste.
ŽENITVENA STATISTIKA V FRANCIJI
Prva številka v oklepaju pomeni moške, druga ženske v odstotkih. S 15 leti se po« roči (—, 2), s 16 (—, 2), z 18 (0.3, 5), z 19 (0.7, ?), z 21 (20, 13), z 22 (?, 17), s 23 (?, 19), s 24 (?, 20), s 26 (20, ?), s 27 (22, 14), z 28 (21, 12), s 30 (17, 10), s 33 (11, 6), s 35 (9, 5). Tq razmerje velja za čas pred vojno.
yolontaire
Charles Nodier o Ljubljani
(Konec)
Ljubljana, glavno mesto Kranjske, v katero so baš sedaj uprte oči vse Evrope, leži v starodavni vindelicijski Iliriji ter tvori že od nekdaj eno njenih najvažnejših mest. Stari pisatelji, ki pripisujejo njeno ustanovitev Jazo-nu, jo nazivljejo Armona, Avstrijci jo imenujejo Laibach, Italijani Lubiana, domačini pa Lublan. Ravno ista razno-jezična imena nosi tudi reka Lublan, ki deli mesto vzdolž v dve skoro enaki polovici. Oba ta dva dela vežejo med seboj trije mostovi, ki so zanimivi zaradi svojih številnih svetniških podob in pobožnih znamenj, katera družijo k češčenju vedno velike množice ljudstva.
Prebivalcev šteje Ljubljana kakih 20.000 duš. Ljudski jezik je tu vindi-ška slovanščina, ki se prav malo razlikuje od hrvaščine ali bolje rečeno istrščine; toda redko je tukaj število ljudi, ki ne bi poznali tudi nemščine ali italijanščine ali moderne grščine ter eestokrat celo obvladovali vse te jezike hkrati. Daljše bivanje Francozov za Bonapartovega gospostva v mestu je tudi francoski jezik zelo udomačilo; tako je splošna izobrazba v tej deželi vsepovsod poliglotična in najneznat-nejši državljan združuje v sebi izobrazbene elemente, ki bi jih dostikrat zaman iskali v marsikateri akademiji, kajti poleg teh različnih jezikov in vseh slovanskih dialektov, je poznanje latinščine in klasične grščine pri vseh slojih neprimerno mnogo bolj razširjeno, nego pri nas v izobraženih krogih.
Ulice v Ljubljani so široke, trdno zgrajene in izredno snažne. Mnoga javna poslopja so zaradi svoje okusne preprostosti vredna, da si jih tujci ogledaio, kakor bo tudi bogata pro-vincijalna biblioteka pritegnila nase njihovo pozornost.
Kranjci so visoki, krepki, nekoliko upognjene postave; imajo nežne, plemenite in ilzrazite obraze; njihove žene so znamenite zaradi izredne fi-noče svoje polti in zaradi svoje sveže barve ter njenih ljubkih nians; toda — kakor se med prebivalstvom subalpin-skih ravnin sploh širi tožba, ki temelji, kot pravijo, na lastnosti vode — ni-
majo lepih zob. Označuje jih skoro pretirano nagnenje do lišpa, plesa in gledališča; njihova narodna noša je nad vse ljubka! Kar pa zadeva mora-ličnih lastnosti tega naroda, ni mogoče, da bi naleteli na popolnejšega v vsej človeški družbi. Trezen, pobožen, gostoljuben, delaven, zmeren v vseh svojih nagnjenjih velja Kranjec pri ljudstvih vzhodne Ilirije za pretkanega, ker ga odlikujejo nekatere prednosti v civilizaciji. Zgodovina njegovega naroda ne beleži nobenega spomina na revolucijo, na kako politično vrvenje in celo ne na kak hipen nered; in — kar bo še bolj osupnilo — ljudje, ki so bivali po več let v Ljubljani, ne pomnijo, da bi kdaj slišali govoriti o kakem zločinu. Za nekatere, ki se pri nas sicer najčešče dogajajo, slovanski besedni zaklad nima niti izraza. Leta 1812. je preteklo 51 let, odkar je Ljubljana videla zadnjo usmrtitev, in orodja, ki služi v ostali Evropi za izvršitev smrtne obsodbe, ne poznajo tu niti po obliki, niti po uporabi.
Ljubljana ima po svoji legi redne trgovske zveze s tremi velikimi mesti: iz Dunajem in Benetkami, ki so oddaljene le 60 ur in s Carigradom, ki je sicer mnogo dalje, s katerim pa se vendar vzdržuje pogost in reden promet. — Ostala ilirska mesta so še: Postojna, proslula zaradi Cerkniškega jezera, na katerega ozemlju se čez leto ribari, lovi lov in zanje; Idrija, znana po svojih rudnikih in Kranj, katerega veličastna lega spominja na najkrasnejše švicarske razglede; zali Trst, ki je tekmoval s svojimi palačami z Genovo in v srečnejših časih s svojo trgovino z najbogatejšimi luka-mi na celini; radostna Gorica, ki kraljuje nad struge čarne Soče, pesnikom predobro znane, in katete rodovitne poljane so prepredene do najdaljših dalj z vodotoki iz Timava, kar nam je opeJ Virgil.	*
Je to dežela, bogata pomenljivih in močno verjetnih spominov, ki kličejo v zavest človeku vsepovsod zgodovinsko izročilo o Kastorju in Poluksu, Prvih brodnikov na Savi,; spomin na osvojitelja zlatega runa, ki je na sv«"
Jem pohodu ustanavljal mesta, spomin na' Japiga, prvega zakonodajatelja; na Diomeda, prvega tergestinskega kralja in Antenorja, ki je prodrl še dlje in ustanovil na bregovih reke Brente učeno Padovo, — dežela slednjič, katero je od pečin, ki so nekoč nosile zi-dovje Epidavra, pa do zgodovinsko visokopomembnih ravnin Passeriana, prevzela slava francoskih vojščakov.
Nad Ljubljano kraljuje na prijaznem, z najlepšim rastlinjem poraslem holmu stoječ grad; vsa okolica je bogata veličastnih bukovih in smrekovih gozdov. Tri četrt milje, od mesta teče Sava, o kateri se pripoveduje v še dandanes znani pripovedki, da so Ar-gonavti tukaj prvič izročili valovom svojo ladjo.
Nobena dežela na svetu ne prekaša Kranjske po naravnih zakladih. Ni mogoče pojmiiti njenega bogastva na različnih vrstah žuželk, prav tako tudi ne botaničnega preobilja, kot ga popisuje Flora in Fauna Carniola, dvoje dragocenih del, ki sicer zelo zaostajata za novejšimi odkritji. Lisice in medvedi te pokrajine so zaradi svoje lepe kožuhovine na glasu v trgovskem svetu, gozdna in močvirna divjačina je zelo številna, trg v Ljubljani nudi morske in rečne ribe v izobilju. V vodah ,ki teko skozi mesto, se love največji raki v Evropi, da, morda celo na celem svetu; saj so 10 do 15 col dolgi in tvorijo, poleg zelo cenjenih domačih želv, prvovrstno slaščico ob ljudskih praznikih. Letopisi antičnega pojedunstva pripovedujejo, da je Lu-kul svoje polže dobival iz Ilirije, a lumache illiriche še danes povzročajo najvišjo blaženost beneškim in napoli-tanskim sladkosnedežem.
V isti meri, s katero je Kranjce obdarila narava, se zdi, da se odvračajo od udobnosti luksnza in umetnij. Ko so se Francozi ustanovili v tej deželi, so bili primorani naročati i<z tujine vse pohištvo; večina nam običajnega orodja jim je bila neznana; najlepši okras za njihove sobe so prebe-Ijene stene, ki so kvečjemu prekrite z neke vrste italijansko slikarijo, naslikano s pomočjo izrezljanega, na pobeljeno steno položenega vzorca z enim samim potegljajem s čopičem. Zelo ozke njihove postelje so podobne krstam. V Franciji običajne družabne1, igre so jim nepoznane, šele mi smo jih naučili nekaterih hazardnih iger kljub temu, da so v njim tako bližnjih
Benetkah bile sko'zi stoletja znane vse prefinjenosti družabnega življenja. . Sprehodi po Ljubljani niso kaj prida, zato pa jih odtehtajo prijetnosti vse njene okolice. Veličastni gozdovi okoli graščine Pod turnom so le četrt ure oddaljeni od mesta; Krakovo, Šiška, prijazna pokrajina okoli Božjega groba, prelepe bukve na Bokalcah še bolj pestrijo očarujoče razglede in vabljiva zatišja.
To mesto, zaradi svoje preprostosti prikrito, je že dolgo časa zavzemalo viden prostor v vrsti učenih mest. Dalo je Leopolija, čigar vpliv na stil opi-sujočih prirodoslovnih metod je bil večji od Linnejevega. Prirodoslovci vedo, da so v njem delovali Fahri-cius, Panzer in Paikull. Za naših dni se je ponašalo z baronom Zoisom, prvim mineralogom v Evropi; z učenim Peeseneggerjem, ženijalnim prevajalcem mnogih grških pesnikov; z globokoumnim Vodnikom; Adelun-gom, Johnsonom vindiške slovanščine; z g. Gunzem, učenjakom najobširnej-šega znanja, kar jih morejo danes navajati leksikološke in gramatikalne znanosti; z doktorjem Jeunikarjem, ki je, čeprav še mlad in daleč od središča prosvetljenosti, pospešil napredek medicinske vede; s skromnim g. Kalistrom, sedanjim bibliotekarjem v Ljubljani in kateremu želim tistega napredka, ki ga kaže učenost v Nemčiji brez vsakega šarlatanstva.
Nešteto srečnih zarodkov je moglo le uspevati pod vplivom francoskega gospodstva. Če bi mogel, bi nad vse rad imenoval gubernatorje in generalnega intendanta, ki so v zadnjem času tamkaj zapustili za seboj najlepše spomine; in brez dvoma je to zasluga pravične umerjenosti modre uprave, da je zavojevalna množica uradnikov, ki so bili prisiljeni bežati pred zmago, bili deležni čudovite naklonjenosti, gostoljubnih ozirov in obzirne ljubezni od strani ' osvobojenih premagancev. (Glej tudi Članek »Francoska in bodoča Velika Ljubljana« — »Žis« knjiga V., str. 794.)
DOBROTNIK UMETNOSTI
Max Epstein je podaril vseučilišču v Chi-cagi milijon dolarjev za zgradbo nove šole lepih umetnosti.
Lesorezi v današnji Številki so delo slikarjf graiifca E. Justina.
Zrasli
Tudi v življenju živali se dogajajo pustne burke. Med najsočnejšimi so gotovo »zrasli zakonci«. Za moraliste je to poglavje pohujšanja. Menijo, da je pohujšanja že pri psih preveč. A vendar gre naposled vsak pes svojo pot, česar o nekaterih drugih stvorih ne moremo reči. Tam postaneta samec in samica, ki sta se bila našla, za vse življenje eno; tako tesno in trajno zraseta drug z drugim, da nastane iz njiju eno samo bitje, zraslo do smrti.
Prvi jasni primer te vrste srečamo pri domačem sesaču, s katerim so se prirodoslovci mnogo ubijali, dokler ni zadeve pojasnil Siebold. Ta črv je dvojna žival ali po zoološko »diplo* zoon paradoxum«, a videlo ga je le malo ljudi, ker živi kot zajedavec na škrgah nekaterih krapom podobnih sladkovodnih rib (piškurja i. dr.). V najranejši mladosti je to bitje mikro* skopsko majhna ličinka, ki se prosto giblje v vodi. Potem se usede na škrge primernih rib in se sčasoma izpremeni v nekako glistasto obliko, ki ima po* leg ustne odprtine dva priseska; štirje nadaljnji priseski so zadaj. Vsi ti pri* seski služijo zajedalcu za to, da se prisesa na škrge gostoljubne ribe.
Dokler te živalce, ki so dolge kak centimeter in jih ima na eni sami ribi prostora kakih sto, spolno ne dozore, žive vsaka zase. Ko pa dosežejo raz* plodilno zrelost, se jamejo črvi, ki so v ostalem polutani, bližati drug dru* gemu, in tedaj stopita v akcijo dva organa, ki sta se razvila za zajedav* čevega življenja na ribi. To sta nekak čepasti podaljšek na hrbtu in na tre* buhu prisesek. S tem, da ena živalca objame s svojim priseskom hrbtni čep svoje sosede in stori le*ta enako, sto* pita v zvezo. Toda samo pri tem či* sto zunanjem stiku teles ne ostane, ampak se glavno dejanje šele začne: ustji spolnih organov obeh živali se strneta in se čez križ trdno zraseta. S tem je dvojna žival gotova in ima poslej obliko klešč, ki se iz dveh glav še naprej hrani s krvjo svojega gosti* telja. Živali se nikoli več ne ločita; v večnem objemu ostaneta združeni, dokler ne pogineta.
Nedavno tega so odkrili še nena* vadnejši primer. Opazili so nojav zra* slosti pri mnogo višjih živalih, namreč nekih ribah, ki so si postavile krono s tem, da samica svojega partnerja, ki
zakonci
si sam ne zna več iskati hrane, vrhu vsega še redi.
Omenjene ribe žive globoko v mor« ju. Dodobra proučili so jih šele na ekspediciji, ki jo je priredilo kodanj* sko društvo »Dana« v letih 1920—1922. Imenujejo se ceratiidi. Hrbtna plavut jim je razdeljena v posamezne trako* ve, ki štrle kvišku kakor ločje. Naj* prednji od njih sega pri samici skoro do čela in ima na koncu svetilni organ in praporast podaljšek, ki ga žival lahko premika sem in tja kakor vado in tako privablja vsakovrstne ropar* ske živali.
Ceratiidi so nenavadno grde živali, ker se jim je prvotna vitka vretenča* sta oblika tako deformirala, da je vse* ga telesa skoro samo še balonsko na* pihnjena glava, ki jo reže počez mogo* čen, z dolgimi zobmi oborožen gobec. Najčudovitejše pri vsem tem pa je, da so od teh roparjev vselej ujeli samo samice; samcev vobče nikoli niso vi* deli.
Ta nenavadni pojav je zdaj pojasnil T. Regan (Proceedings of the Royal Society, zv. 27): kdor je ujel doraslo samico, mu ni treba več stikati za sam« cem, ker ga je bil že obenem ujel, in sicer v podobi kaj čudnega priveska, ki je prirasel — s kakšno vrsto imaš pač opravka — na samico zdaj za očmi, zdaj na trebuhu, včasi pa tudi drugod. Privesek je nasproti vsemu telesu, ki doseže včasi dolžino do ene* ga metra, zelo majhen in ni skoro nič podoben ribi. Ima sicer še rep in zadnje plavuti, toda zobe je bil že izgubil, za* kaj gobec mu ne služi več za uživanje hrane. Zato pa se mu je izpremenil v organ za oprijemanje. Pri srečanju s samico se spodnja in zgornja ustnica mlade moške ribe pretvori v debel, mišičast obročast svitek, ki se trdno prisesa na samičino kožo in naposled ž njo zrase. To zrasenje je zelo popol* no; ne samo da se stope dotikajoči se deli kože in sluznice, nego se tudi kar najtesneie spoje odgovarjajoči siste* mi krvnih stanic, tako da se naposled kri pretaka iz enega telesa v drugo in nastane med obema živalima nekako tako razmerje, kakor pri človeku med materio in njenim plodom. Kakor le* tega hrani tudi ribiega samca samica s svojim krvnim obtokom, in edino, kar si ume še sam priskrbeti, je kisik, ki ga dobiva s škrgami iz vode. Po*
seSno močno zaostane v razvoju čre« Vesje, kar ni čuda, ker samec nič več ne uživa goste hrane; s tem je postala izobrazitev obsežnih prebavil nepo« trebna in nezmiselna. Tem bolj pa se razvijejo spolne žleze, ki zavzamejo skoro vso trebušno votlino.
Kdaj se samec oprime samice, še ni« so mogli dognati, vendar smemo upra« vičeno domnevati, da se to zgodi v zelo rani mladosti. Vsekako je samec postal resničen zajedalec na samici; padel je na stopnjo »aparata za par« jenje«, ki ni zmožen samostojnega živ« ljenja, ki mu samostojnost tudi ni več potrebna, ker se je po nepisanih za« konih s samico stopil v en sam orga« nizem. Iz dveh življenj je nastalo eno. S tem je odpravljena briga, ki bi jo
sicer imeli samci in samice pri iskanju drug drugega, kar je v globinah morja precej težko. Nepojasnjeno je le še, kako se samec in samica sporazumeta, kdaj nastopi trenutek odlaganja jajec in kdaj naj reducirani samec odgovori na to z odgovarjajočo akcijo.
A tudi dosmrtna zraslost samcev in samic prirodi še ni zadoščala. Hotela nam je pokazati, kako si ona pred« stavlja absolutno zaposedenje dveh naklonjenih si bitij. Zakaj razen dvoj« nih živali in ceratiidov je ustvarila še tako zvanega zvezdnega črva (bonnelia viridis), ki do zdaj popisane primere ljubavne združitve še prekaša: samec namreč docela izgine v samičinem te« lesu in živi poslej do smrti v pred« dvorju jajčnih prekatov. (—Isch)
Prvi raketni polet
Fritz von Opel, genialni zgraditelj poskusni polet na letališču Rotstocku prvega raketnega avtomobila in prve- pri Framkfurtu, je podal novinarjem ta-ga raketnega letala, ki je prebil svoj koj zatem dogodkom naslednjo izgavo:
Fritz von Opel (X) in njegov sodelavec inž. Sander (XX) pregledujeta kratko pred startom, da>-li je z letalom in njegovo raketno pripravo vse v redu. Posamezne rakete
vlagata v, baterija
Kako naj vam govorim o svojih občutkih in vtisih deset minut po poletu, ko še sam komaj pojmim srečo, ki me je doletela? Da, tudi moja raketna vožnja na Avuškem dirkališču je bila zelo kočljiva, a vendar sem imel tedaj štiri kolesa pod sabo in tako nisem visel ves osamel med nebom in zemljo. Res je, da letim že leto dni in da sem se temeljito vežbal, pa to so vendar razlike: motor pozna dandanes vsak otrok, toda rakete...?
Radi bi vedeli, kako se je vse to zgodilo? Šlo je za to. da se izstreli letalo v zrak, brez vozne naprave in brez motorja, prosto z navadne tračnice. In to letalo je bilo treba pognati z raketami. Sedaj zveni vse to zelo preprosto in vendar smo proučevali dve leti vpra-
Tako sem preiskal v zadnji uri pred startom temeljito letališka tla in pre-kontroliral letalo v vseh njegovih podrobnosti, kable, krmila, pobode in nazadnje raketno baterijo. Vsako posamezno raketo in vsako posamezno žico sem natančno pretipal. To je bilo najvažnejše od vsega.
Dve napačni vžigalni žici, ki se stikata — in pred mano bi se naredil krasen granatni lijak.
Končno sem zapovedal, naj postavijo stroj na progo. Splezal sem na ozki sedež in pripravil instrumente. Dal sem se zvezati, poslal monterje nazaj in zavrtel glavno stikalo. Sedaj sem imel tok v vodu, stvar se lahko zgodi. San-der priteče k meni in mi strese še enkrat roko. Vedno sva delala v soglasju.
Oplovo raketno letalo ob startu na letališču Rotstocku pri Frartkfurtu ob Ment
sanje raketnega poleta in tudi na Rho-nu smo izvršili nekoliko prvih poskusov z modeli. Toda tehnična plat vas bo manj zanimala. Radi bi vedeli kaj o mojih »občutkih« iin menite, da je strašno zanimivo, kar si more misliti tak-šen-le bedni delinkvent v tistih desetih sekundah, preden ga sproži v ozračje.
Zmerom me navdaja neprijeten občutek, kadar moram krmariti vozilo, ki ga nisem navajen. Najprvo se moram s takšno rečjo »ogreti«, moram ji zaupati in šele tedaj, če mi.pravi račun, nagon in skrbna priprava, da je vse v redu. ni zame nobenega pomisleka in oklevanja več.
Vidim mu na obrazu, da ga skrbi zame. Se bo že dobro izteklo, rečem, velika ,stvar je, za katero se borimo...
Sedaj me obide še nekaj kakor utripanje srca. Ozračje je neprozorno. Za-startal bom naravnost v mrč. Malo oklevam in čutim ogromno napetost, ki me obhaja.
Zadržim dih in zažgem. Silovit pritisk me stisne nazaj. Začutim, kako je stroj zdivjal in se hoče postaviti s prednjim delom navzgor. Začutim, kako se hočejo v sopenju tulečih nabojev raztreščiti vse ploskve in kovinsko telo pod mano. Kratek sunek in stroj se sproži prosto v zrak. Omamni pritisk
popušča. Spet lahlko diham in setn gospodar nad samim seboj. Zažigam in prožim stroj ostro navzgor. Stroj se pne, kakor da ga gibljejo sile velikanov. V veliki brzini komaj razločujem kakšen hrup, samo oddaljeno, enakomerno šumenje. Pokrajina drvi pod mano. Čudovito je, če letiš na takšen način in te ženejo plameneči plini, ki uhajajo z brzino 8000 km iz svojih odprtin. Kdaj bomo izrabljali vso delovno silo teh plinov, kdaj bomo obleteli v petih urah zemljo? Vem, da bo ta čas prišel iin gledam kakor v prividu svetovni promet bodočnosti, ki spaja vse narode sveta v eno. Tako drevim dalje kakor v snu, brez občutka za prostor in čas. Stroj leti skoraj sam od sebe. Komaj da mi je treba dotikati se krmilnih vzvodov. Čutim edino neomejeno, omamljivo srečo tega prvega poleta.
Hipoma, v sekundni točnosti z mojimi urami, preneha vsak ropot. Surova
resničnost zove, sile raket pojemajo, spet moram na zemljo. Potisnem stroj v strm drčalni polet. Še nikoli se mi niso zdeli eter in pašniki pod mano tako zemeljsko težki. Iščem si mesto za pristanek. Vrsto dreves pred sabo preskočim z majhno rezervno raketo, letim v side-slipu s 150 k tlom, nasedem, drčim s strahovitimi sunki po tleh in.. se ustavim. Kako čuden je sedaj ta občutek, da stojim, da stojim čisto mirno, čisto negibno. Stisnem se čisto poparjen v svojem sedežu in bi se najrajši zjdkal kakor otrOk. Ali je to elementarna radost, da živim, ali občutek sreče nad uspehom ali... žalost, da je vse minilo? Tako sedim nekaj časa. Potem priteče nekaj ljudi, skače okoli stroja, me izsledi in izvleče kakor mirno tele.
Kje je moj motor, hočejo vedeti! Ko sem odgovoril, da sem letel z raketami, so menili resno, da brijem norce.
Dr. Fr. Maidl
življenje in tlelo čebele
Nekoč sem -čital družini čebel Bon-selove »Prigode čebelice Maje« in ko sem nato zavrtel še film, so čebelice energično zmajevale z glavami češ Maja je bila gotovo samo romantično navdahnjena pustolovka, nikakor pa čebela, podobna po svojem življenju in nehanju vsem drugim čebelam v panjih. Življenje povprečne čebele, so mi dejale čebelice, poteka čisto drugače. Prosite so me torej, naj primem za pero in povem, kaj prav za prav počenjajo, da jih svet ne bo imel za nekaj drugega kot so v resnici. Prijemam torej za pero in nočem opevati čebele s pesniškim jezikom v izbranih besedah, ampak popisati jo hočem z vidika stvarnega moža, ki se bavi z računi in števili.
Čim čebelica prileze iz srajčice, kjer se je zbudila v življenje kot ličinka, že šteje v panju za delavko. Dovolj dolgo je bila zapredena v mešiču, kjer je bilo edino njeno opravilo jesti in samo jesti. Napočil je čas, ko je treba pokazati, kaj zrna narediti. Vendar ni mogoče kar z enim samim skokom planiti v življenie. Za ta prehod so čebelici potrebni trije dnevi, včasi tudi en sam dan ali pa dva. V tem času se čebelica še nekoliko poneguje in obišče tu pa tam kakšno prazno celico ter jo
očisti. Pri tem se hkrati orijentira v panju, pride v oddelek, kjer rase mladi zarod in kjer odpirajo lačna usteca mlade in nenasitne ličinke. Navadno je zarod v bližini medenih celic, tako da ni posebno daleč od shrambe do ust. Čebelica je torej že prijela za delo. Neutrudno teka sem in tja, prenaša »kruhek« in hrani ličinke. Delo takšne čebele bi lahko primerjali z delom zelo zaposlenega natakarja v veliki restavraciji. Pripomniti pa moramo, da ne pozabi sredi tega dela čebelica nikoli nase; vselej, ko pride v shrambo in naloži hrane za mladi rod, se tudi sama nasrka sladkega medu, da ne omaga na svojih dolgih potih.
Ob istem času zrasejo čebelici neke žleze in se napolnijo z nekakšnim mlekom, ki mu pravimo mleko za čebele ali tudi kratko hranilni sok. Tudi ta doba traja razmeroma malo časa. Kakor usahne mleko pri doječih materah, zmanjka tudi pri čebeli tega soka in tedaj nekako po desetem dnevu življenja stopi čebelica v novo razdobje svojega življenja. Ta čas bi lahko imenovali dobo priprav za vstop v zunanji svet. Od nekako desetega do približno petnajstega dne svojega življenja ima čebelica nov delokrog. Po-
/naga odvzemati med od domov prihajajočih čebel in ga nosi v posebne celice.
Nekako od osemnajstega do dvajsetega dne je čebelica zaposlena pri vrat-cih panja, kjer nadzoruje prišlece. da vidi, če so pravi. O tej priliki se seznani z opasnostmi zunanjega življenja, potem pa izleti v prirodo in ostane v tem poslu do svoje prostovoljne ali neprostovoljne smrti, kakor pač nanese življenje. Ne smemo namreč pozabiti, da je ubožica čebela izpostavljena tisoč nevarnostim in da je njena varnost mnogo manj poetična kakor delo, ki ga opravlja.
Obiski samo pri istovrstnih cvetih
Kdor opazuje čebelo pri nabiranju medu, bo ugotovil, da živalice ne letajo s cveta na cvet, ampak obiskujejo samo cvetove iste vrste. Med stotinami raznih cvetov si vedo izbrati pravega, zaželjemega. Ce začne n. pr. čebela nabirati med pri timijanu, spominčici ali deteljici, bo letela vedno samo k istim rožam. Ta način nabiranja medu je zelo ekonomičen in prinaša velikanske koristi čebelam in cvetom. Pri slednjih je koristno posebno dejstvo, da se na ta način pospešuje oplojevanje z istovrstnim prahom. Za čebelo pa pomeni ta postopek prihranitev časa. ker se • njeni gibi mehanično ponavljajo in živali se ne utrujajo.
Kako se nabere kilogram medu
To dvoje je, kakor bomo videli, nujno potrebno iz več razlogov. Čebelo-slovec E. Zander n. pr. poroča, da so organi, ki se jih poslužuje čebela pri izvrševanju svojega poklica, silno okretni. Predvsem je to rilČek. s katerim sesa med, ki ga deloma vsrka' deloma omete v svoj mešiček. Pri tem postopa podobno kakor ljudje, ko pijemo citronado posredstvom slamice. Med shrani v poseben prostor, nekakšen meh, ki ga nosi na koncu požiralnika. Ta mešič je razmeroma majhen. Obsega jedva 14 do 16 kubičnih milimetrov in njegova vsebina tehta kakih 20 tisočink grama. Da se torej nabere kilogram medu, je potrebno, da čebela napolni svoj mešič 50 do 60.000 krat. Ker pa se pri izpraznjevanju mešiča in pri pretvarjanju njegove vsebine v med izgubi vselej tretjina nektarja, mora čefbelica izprazniti ta mešič kakih 180 tisoč krat, da nabere 1 kilogram sladkega medu.
7000 cvetov v 10 uraK
So pa cvetovi, čijih vsebina ne zadostuje, da se napolni mešič do vrha. Glavica rdeče deteljice, ki ima okoli 60 cvetov, da n. pr. samo 0.00793 grama sladkorja. V takih primerih mora čebelica obiskati 7,500.000 cvetov, da nanese skupaj 1 kg medu. Akacije so nekoliko izdatnejše. Pri njih in še nekaterih drugih rastlinah je dovolj samo izpraznitev 5,000.000 cvetov za 1 ka medu. Po računih Knutha pa vzdrži čebela v desetih urah komaj 7000 takih obiskov. Ce bi torej nabirala med samo v cvetovih rdeče deteljice (pri kateri pa ji nagaja še razmeroma kratek rilček), bi rabila za kg sladkorja 1071 dni. Pri akacijah pa bi nabrala kg medu jedva v 714 dneh. In da bi to dosegla, bi morala delati vsak dan polnih deset lir.
Pridelek
Čebele nikoli ne vedo, koliko so nanesle skupaj, zato naberejo navadnd več nego potrebujejo za prezimovanje. Ce je rod močan, lahko znese skupaj 40 do 150 kg. V Ameriki (!) navajajo še mnogo višje številke. Srednjemočao rod pa rabi za zimsko prehrano samo 6 do 22 kg medu. Toliko mora vsak čebelar pustiti v panju, če noče. da mu zarod zamre pozimi. V Srednji Evropi znaša presežek medu navadno okolu 7 ali 8 kg.
... in zaslužek
Denimo, da bi se našel čebelar, ki H hotel izplačati čebele za njihovo delo. Imel bi mnogo posla, preden bi izračunal pripadajoči dej na vsako prebivalko ulnjaka. Ce bi naštel v jeseni v panju 50.000 čebel in bi hotel vsako izplačati, bi bilo to izplačilo kaj skromno in bi znašalo jedva kakšno paro. Tako majhen bi torej bil zaslužek čebele v celem letu. Ce bi torej čebela delala za plačilo, bi jo kmalu minila volja do dela. Priroda pa je modro uredila, da se vsa živa bitja ne pehajo za denarjem kakor človek. Zato si tudi ljudje lahko oslajamo življenje z medom.
Iz Mandžurije
nenehoma pritožujeje o hujskajočem in sovražnem vedenju kitajskih vojakov V vagonu 2. razreda na vlaku, ki vozi iz Tsitsikarja v Harbin, je bilo razen mene 23 potnikov, med njimi 20 Kitaj« cev — 15 vojakov in 5 civilistov. Z iz« jemo enega samega civilista so imeli vsi potni list. Ko je hotel ruski kon« dukter pregledati potne liste, so se jeli kitajski vojaki muzati in ga zaničljivo opazovati in po dolgem prerekanju so mu prezirljivo in z žaljivkami pomolili svoje listine pod nos. Kajkrat se zgodi, da ruskega sprevodnika dejansko na« padejo.
Pred 20. leti, ko je v Mandžuriji go> spodovala carska Rusija, je bilo naro« be. Potoval sem takrat po tej progi in bil priča sirovemu vedenju ruskih urad« nikov nasproti Kitajcem. Danes se je veter obrnil in Kitajci se skušajo ma> ščevati Rusom. Tako nastaja v Man« džuriji tisto napeto ozračje, ki vedno preti s konflikti.
V dneh, ko je v Hankavu zavladal ruskemu boljševizmu prijazni režim, čigar tajni svetovalec in vodja je bi! znani Borodin, je ruski ugled na juž« nem Kitajskem takoj poskočil: v "Mandžuriji so Kitajci na mah postali obzirnejši nasproti Rusom. Kitajske straže in uradniki vzhodne kitajske železnice, ki so se po revoluciji leta 1917. navadili, da merijo Ruse od zgo« raj navzdol, so začeli srečavati Ruse
Ruska vojaštvo «. Spodaj general BudjeniJ
Spor med Kitajsko in sovjetsko Rusijo še vedno ni poravnan. Japonski pisatelj K. K. Kawakani pripoveduje v nastopnem članku o svojih vtisih iz Mandžurije, kjer so trčili kitajski in ruski interesi.
Odkar je maršal Čangtsolin v maju I. 1921. izkoristil stavko ruskih želez« niških straž na vzhodni kitajski pro« gi (službeni naziv severno mandžurske zeleznice), razorožil ruske straže in jih nadomestil z lastnimi ljudmi, se Rusi
iekako spoštljivo. Toda Borodinov re= lm je trajal malo časa. Brž ko se je v Mandžuriji izvedelo, da je strmoglav* jen, se je začela prejšnja pesem: Rusi norajo zopet prenašati kitajska zlo* stavljanja in nasilja.
V Mandžuriji biva kakih 120.000 Rusov, med temi samo v .Harbinu 80 tisoč. Nekateri so prepričani »rdeči«, drugi so se že precej naturalizirali, največ pa je bežencev, ki so zapustili domovino od strahu pred revolucijo Večina »rdečih«, če ne vsi, so uradniki ali nameščenci vzhodne kitajske že< leznice, ker je sovjetom uspelo, da je med osobjem te železnice temeljito pomela »bele«. Emigranti žive po veči* ni v zelo bednih okoliščinah; opravlja* jo najnižja dela in često beračijo pred vrati obogatelih Kitajcev in Japoncev. Skoraj vsak dan stori v Harbinu kak Rus samomor: tako se reši gladu in ponižanja.
Emigranti' v Harbinu veljajo na zu« naj za »rdeče«, čeprav ni težko uga« niti, da so na znotraj »beli«. Vsak se skrbno izogiba, pokazati svoje prepri« čanje, boječ se, da ga ne izženejo iz dežele. Malo verjetno je, da bi »rdeči«, ki so uslužbeni na višjih mestih pri vzhodni kitajski železnici, odkrito« srčno verovali v,sovjetske ideale. Pre« več jih izdaja njihovo zasebno živ« ljenje. V Harbinu je vsakomur zna« no, da ti sovjetski uradniki žive s svo« jimi ženami kaj veselo in da obilno trosijo denar. Ruska vlada skrbi, da dobivajo tako visoke plače, kakor so
Kitajsko vojaštvo.
jih imeli pod carskim režimom. Daje. jo jim namreč reprez itacijske dodatke k običajnim plačam, ki njihove pre« jemke znatno zvišajo, tako da jih lah* ko tovariši v Rusiji po pravici zavi* dajo.
Osobje vzhodne kitajske železnice je zelo številno: samo uradnikov in
Kitajski oficir in belogardni vojak
nameščencev je krog 30.000, izmed teh 75 odst. Rusov. Sovjetska Rusija je kmalu po revoluciji obljubila Kitaj* cem, da bo izročila mandžursko želez« nico popolnoma pod kitajsko upravo.
Toda to Je Kila samo gesta, ki naj bi
vzbudila Kitajcem večje veselje, da priznajo sovjetsko vlado. Danes se sovjetska vlada celo trudi, da si pri« dobi pravice, ki jih je imela Rusija pod carskim režimom na tej progi. Vi ravnateljstvu železnice sta Rusija in Kitajska zastopani enako močno, ven« dar je pravo vodstvo v ruskih rokah. Za vlakovodje in sprevodnike sploh ne sprejemajo Kitajcev. Skoraj vsi pok stajni načelniki so Rusi. Rusi nakupu* jejo vse železniške potrebščine; med tehničnimi eksperti je samo nekaj Ki* tajcev. Tudi obratna in računska služ* ba je v ruskih rokah; tako je mogoče, da tvorijo Kitajci komaj 25 odst. vseh nastavljencev.
Računa se, da ima vzhodna kitajska železnica 30 milijonov rubljev dobič* ka na leto, kar je mogoče samo tako, da se zelo malo potroši za nabavo no* vih vozil. Dobiček si delita sovjetska in mukdenska vlada na polovico.
Kitajci si zelo prizadevajo, da bi se na tem ozemlju čim trdneje zasidrali. Tako so si prisvojili mestno upravo v Harbinu. Polastili so se ondotne teh*
Osip Dimov
Pojili z
2e četrti dan je plaval veliki preko* oceanski parnik proti Newyorku. Bur* ja je besnela in skoraj vsi potniki so ležali v svojih kajutah — vseh se je lotila morska bolezen. Ostali pa so bledih, upadlih lic in motnih oči, ležali na kanapejih v salonu in v drugih dvoranah. V veliko obednico je prišlo na kosilo komaj dvajseti del potnikov, dvajseti del od 2500 ljudi, ki so za teden dni tvorili prebivalstvo tega ve* likega plavajočega mesta.
Iz udobnih salonov prvega in druge« ga razreda so se čuli glasovi klavirja in gosli. Majhen orkester je neumorno igral razigrane valčke in sentimentalne pesmi. Ves čas, odkar so odšli iz Ev* rope. Divjanje viharja in monotono cviljenje in sopihanje strojev je spremljalo orkester.
Valovi so nosili po pustem Oceanu, pod mračnim nebom ta odkrušek ene* ga kontinenta, ki je hrepenel po dru« geni.
Tam doli v tretjem razredu so ležali bedni izseljenci. Nesrečni možaki so
nične visoke šole In bi radi prevzeli tudi harbinski ruski muzej. Pred ne* kaj leti so aretirali ruskega generalne* ga ravnatelja vzhodne kitajske želez« niče, ker ni maral zastonj prevažati čet maršala Čangsolina. Rusi se morajo umikati; korak za korakom odstopajo pred Kitajci.
Poleg boja med sovjetsko vlado in Kitajsko za premoč v Mandžuriji je za me najpomembnejši pojav stalno naraščanja kulture maka, ki ga sade za pridobivanje opija. Baš v zadnjih letih se je v Mandžuriji silno razširilo pri* delovanj? opija. Vzlic vsem omejitvam in uradom za boi zoper opij pospešu* jejo oblasti same v pokrajini Fontien in na ozemlju Džehol sajenje maka, ki prinaša tudi oblastim rrecej dohod* kov. Da bi vlada v Mukdenu, ki ji je po Čangsolinovi smrti na čelu nje* gov sin Canghsuliang nastopila zoper to naraščajočo povodenj opija v Mandžuriji, ni verjeti, ker je mladi predsednik mukdenske vlade sam velik častilec opija in je sploh na glasu kot razvratnik.
menoj!
se opotekali od stene do stene, izmu« čene žene, zavite v velike stare rute so dojile svojo deco.
K njim niso prihajali zvoki orkestra. V desetih različnih jezikih so se pogo* varjali o usodi izseljenca, ki ga žene glad za zaslužkom.
Lep mladenič, potnik prvega razre* da, zelo elegantno oblečen, je prišel sem doli, da se zabava. Morska bole* zen se ga ni lotila. Čutil se je mladega, močnega in zdravega, zato se je brez« brižno sprehajal po ladji. Čudil se je temu življenju bede, ki ga do sedaj še ni poznal. Gledal je ruske kmete, itali« janske delavce, Poljake iz Galicije, Zi* de, Madžare, Irce, mrke Fince, ljudi iz vseh strani sveta, ki niso prej nikdar čuli drug o drugem, sedaj pa so se znašli. Vsi so imeli isti smoter, vsi so sanjali o isti sreči...
Brezbrižni potnik prvega razreda se ni ravno preveč brigal za vso to bedo okoli sebe. Ni je poznal, zato se tudi ni brigal zanjo. Vtaknil je roke v žepe površnika in gledal okoli sebe. Hotel
si je poiskati pot, ven iz srede teh si« vih, nemih prikazni.
Slučajno ga je pogledalo mlado de« kle z velikimi črnimi očmi. Bilo je sla« bo oblečeno. Nosilo je lahko poletno obleko. Njeni čevlji so bili strgani.
Njen obraz je bil resen, delal jo je mnogo starejšo kot je bila v resnici. Težke črne kite si je ovila okrog glave.
Mladi potnik je šel še enkrat mimo deklice in jo še enkrat pogledal. Spomnil se je povesti o romantičnih sreča« fljih na potovanjih.
Obstal je ob ograji. Veter mu je pi« hal v obraz. Občutil je dih Oceana, dih vodne pustinje. Zavila ga je črna tema. Mir in molk sta se vtihotapila v njegovo dušo.
Skozi črno noč je rezal parnik raz« penjene valove ...
Nedaleč od njega je stalo tisto mla« do dekle, tisto krasno, vitko dekle.
Mladenič se ji je približal. Še enkrat je pogledal njeno staro, nemoderno obleko in strgane čevlje, nato je stopil k njej, se dotaknil njenega komolca in ji brez okoliščin rekel:
»Pojdi z menoj!«
Razžaljena in vznemirjena se je obr« nila vstran. Hotela mu je nekaj odgo« voriti, a premagala se je. Čez nekaj ča« sa šele se je obrnila, da odide. Ko je napravila dva koraka proti njemu, mu je vrgla v obraz:
»Kako ste si mogli drzniti... meni reči... kaj takega ...«
Opazil je solze v njenih velikih čr« nih očeh in bilo ga je sram, Njen po« nos je bil užaljen, zato je jokala.
Nekaj dni kasneje je prispel parnik v newyorško pristanišče in potniki iz kaiut, palube in notranjih prostorov ladje so se raztepli... Amerika jih je pogoltnila ... izginili so . . In na vsa« kega je prežala usoda.
Dve leti sta minuli.
Žalostnega jesenskega večera je šel mlad človek suhega obraza z izrazom grenkobe na ustnah po ulici Boverv.
Težko je bilo v tem človeku spoznati tistega potnika prvega razreda pred dvema letoma. Njegova elegantna ob« leka, narejena nekoč po najnovejši modi, je bila sedaj vsa umazana, ovrat« nik zmečkan... A še vedno je nosil tisti dragi površnik...
Newyork je zlomil tega mladeniča.
V tihi, mračni, nečisti ulici je bilo vedno manj ljudi. Samo nekaj manjših trgovin je bilo še razsvetljenih. V iz«
ložbah so bili razstavljeni čevlji in pe« rilo po tovarniških cenah s 25 odstot« nim popustom... Od .časa do časa so kolovratih zapozneli pijanci proti svo« jim domovom. Nad ulico so drveli vla« ki nadzemske železnice po železnih mostovih.
Mladenič se je tesno zavil v svoj po« vršnik in pohitel, da pride prej domov, v svojo temno luknjo v kleti nebotič« nika. Danes je imel slab dan in jutri« šnji najbrž ne bo nič boljši od današ« njega. Zobje so mu šklepetali, ne toli« ko od mraza, kot od utrujenosti in žalostnih misli, ki so ga objele.
Pred izložbo neke drogerije je stalo dekle v modrem plašču. Klobuk je me« tal tajinstveno senco na njeno lice. Mladenič je v njej prepoznal siromaš« no dekle iz tretjega razreda, katero je na parniku tako težko užalil.
Hotel je iti hitro mimo nje, ker se je bal, da ga ne spozna.
Povesil je oči in zakril obraz z vrat« nikom svojega površnika. Tedaj je za« cul korake za seboj. Šla je za njim. Ali ga je morda opazila? Ali je hotela z njim govoriti?
Nenadoma je čutil, da ga je nekdo prijel za laket. Obrnil se je in opazil njeno ravnodušno lice, ki ga je pokri« val bežen nasmešek. Obstala sta.
Tedaj ga je spoznala. Nagnila je glavo in rekla s hripavim, bolestnim glasom: »Pojdi z menoj...!«
ZA MLINE NA VETER
V dobi, zavzeti za neposredni dobiček, ko se opuščajo slikovite stvari, se je v Pariza osnoval odbor v zaščito zadnjim vetrnikom, ki jim preti popolni zator. Osebe kot J. Renouard, pisateljica Delarne - Mardrus itd. opozarjajo, da biva poleg denarnega kapitala tudi spominski kapital, kakršni so mlini na sapo. Zato hočejo rešiti častitljiva rino.
PONTIFIKALNI MANUSKRIPTI
Hoteč odpreti bogoslovcem dostop do 15 papeških listin iz 10. stoletja, pisanih na ko-ženico, jih je Pij XI. dal fotografirati in objaviti. Delo je opravila vatikanska knjižnica, ki je za tak posel najbolj poklicana. Od 15 rokopisov se 3 hranijo v Italiji, 2 v Nemčiji, 10 pa v Španiji. Ti poslednji so bili že v tako slabem stanju, da je sveti oče prosil špansko vlado, da bi jih vatikanski strokovnjaški laboratorij smei obnoviti. Re-stavriranje se je sijajno posrečilo.
Dr. Jože Rus.
Ilirske dežele
Srednji vek za ljudsko štetje ni imel nobenega zanimanja. Šele z rastočimi nalogami moderne države se je pričela javljati tudi potreba, da država pozna svoj lasten kakor sosedov položaj, posebno kar se tiče prebivalstva, to je števila ustvarjajočih bitij. Prvo štetveno državno podjetje nam je zna« no iz srede 18. stoletja na Švedskem, za njenim vzgledom so prišle 1790 mla« de Zedinjene države v Ameriki, kot tretja, ki je dobila svoj državni sta« tistični aparat pa je nastopila zrevo* lucijonirana Francija. Ni gol slučaj, da sega ustanovitev francoske statistične službe prav v 1. 1796., ko je ofenzivna Francija dobila od mladega Napoleo« r.a končno veljavni bojni načrt proti ostali Evropi: brez jasne slike o na« rodni številčni sili si Francozi pač ne bi bili mogli postaviti na noge dotlej neslutcne armade stotisočev. Iz istih praktičnih, vojaških kakor finančnih nagibov so upeljali statistično službo Francozi 1. 1803. tudi v svojih deželah v Italiji.
Spričo vsega tega nam bo razumlji« vo, da francoski upravni aparat te pa« noge modernega državnega gospodar« stva tudi v »Ilirskih deželah« ni mogel pogrešati. Veliko skrb, ki so jo imeli Francozi na točnem ljudskem štetju, je opazil že B. Vošnjak. Štetje se je moralo izvršiti še pred 11. nov. 1810. To sklepamo iz dejstva, da so tega dne ustanovili poseben ilirski polk in so tedaj na podlagi dobljenih statistič« nih podatkov razdelili kvoto na posa* mezne province. Objavljeni pa so bili rezultati tega štetja v tisku šele čez leto dni v uradnem listu »Teledraphe officiel des Provinces Illyriennes«, edini popolni izvod hrani drž. liceiska knjižnica v Ljubljani —, in sicer v 12 številkah od 11. dec. 1811 do 7. marca 1812, upleteni so v akte o upravni raz« delitvi Ilirskih dežel pod naslovi »Ta« bleau presentant la division de la pro« vince de ...«
Pri Kranjski so številke o prebival* stvu dane samo no posameznih kanto« nih (srezih) in okrožjih, pri ostalih de* želah pa tudi že za vsako posamezno glavno občinp (»arrondissement com« munal«), Voina Krajina pa v teh aktih vobče ne pride v poštev. kakor sta po tiskarski pogreški izostala tudi kanto«
luči statistike
na Pazin in Boljun v srednji Istri. Da nam bo slika o številu prebivalstva ven« dat popolna, je bilo treba za spodnjo tabelo dobiti podatkov še iz druge, starejše ozir. mlajše literature in jih približno preračunati za 1. 1810. Za »Vojno Hrvatsko« nam je poslužilo delo: J. A. Demian, Statistische Dar« stellung der Illyrischen Provinzen. I. Teil. Die illyrische Militar«Provinz. Tubingen 1810, za Istro pa H. G. Hoff, Historisch«statistiseh «topographisches Gemalde vom Herz. Krain und dem« selben einverleibten Istrien. Laibach 1808. ozir. J. Lowenthal, Der Istrianer Kreis. Wien 1840. Ker so se meje med provincami ponekod menjavale, je tre« ba pripomniti, da se drži tabela točno stanja po uradnem TO (Kantona Pa« zin in Boljun smo prišteli k provinci Istri).
Dežele	okrožja prebivalstvo
Ljubljana Novo mesto Postojna
1.	Kranjska........ 370.240
Karlovac
Reka
Senj
2.	Civilna Hrvatska..... 204.944
Trst RovinJ Koper Gorica
3.	Istra » i v ••••«« i 245,552
Beljak Lienz
4.	Koroška i ....»•■ k 336.895
Zadar
Šibenik
Split
Hvar
Makarska
5.	Dalmacija t.....j , 219.477
Dubrovnik Kotor
6.	Dubrovnik ....... 60 954
Lički polk Otočki polk Ogulinski polk Slunjski polk
I.	banski polk
II.	banski polk
7.	Vojna Hrvatska..... 300.046
Ako te številke seštejemo, dobimo rezultat, da je 1. 1810. živelo v mejah »Ilirskih dežel« Napoleonovih 1 mili« jon 546.178, torej dober poldrug mi« lijon ljudi. Površino teh dežel v defi«
nitivniH mejah smo izračunali na 54 tisoč 104 kvadratne kilometre. So« dobna Karadjordjeva Srbija (800.000 prebivalcev, 24.000 kvadr. kilometrov), Ki jo je ločila od Ilirskih dežel 200 km široka proga turške Bosne in Hercego« vine, 'e bila po svoji površini kakor po prebivalstvu za dobro polovico manj« ša. Na istem rostoru živi danes (po štetju iz 1. 1920. in 21.) 2,930.000 ljudi, to se pravi, da je tekom 111 let njih število toliko naraslo, da pride na vsak 1 km2 povprečno po 54 prebivalcev,
dočim jih je I. 1810, prišlo komaj
po 28.
Mestu Ljubljani je bila usojena
osrečujoča vloga da je ršila naloge glavnega mesta prostranih Ilirskih de« žel. Zaradi tega so ji dali velikopotezni Francozi s priklopitvijo okoliških ob« čin IT 'mata, Šiške, Viča in Rudnika tolikšen obseg, da ga danes po 120 le« tih, še ^ edno ni spet dosegla
Gl. razpravo: J. Rus, Prebivalstvo in obseg francoske Ljubljane v primeri z današnjo v »Geografskem vestniku« 1927.
Poljubna ploditev moških oziroma ženskih potomcev je pri nekaterih vrstah rastlin in živali že zdaj mogoča. Raziskovalci Carnegievega zavoda, oddelka za poizkusno življenjeslovje (biologijo) v Cold Spring Habor (Zediinje-ne države ameriške) smatrajo, da ni izključena ta možnost tudi pri ljudeh. Toda dan, ko bo lahko roditelj samovoljno določal, kakšnega spola bodi njego^ bodoči potomec, je še daleč.
Proučevanje izprememb okolja, žlez in kromosomov, mikroskopično majhnih, paličastih telesc, ki prenašajo dedne lastnosti, je raziskovalcem omenjenega zavoda že v nekaj primerih pomagalo, da so vplivali na spol in na druge lastnosti živih bitij.
Dr. A. F. Blakeslee piše: »Rastline in živali so rezultat dveh poglavitnih či-niteljev, ki delujeta^ drug na drugega: dednosti in okolja. Človek, ki je najzanimivejša živ v prirodi. pa je kaj slab materijal za poizkuse, s katerimi naj bi se odkrili osnovni življenski zakoni, človek daje v eneim stoletju samo tri rodove (generacije), dočim jih dajo muhe dvajset na leto. Število njegovih potomcev. ki se zaplode nabnkrat. je pre-pičlo, da bi mogli delati biološke poizkuse. Zato moramo spoznavati osnovne življenske zakone pri rastlinah in nižjih živalih.«
Dr. A. M. Banta. ki je delal poizkuse z majhnimi vodnimi bolhami, k* jih je gojil v steklenici, je odkril, da se da pri teli živalicah povišati število moških potomcev, če uporabimo nekatere droge in diruge vzpodbujevalce. Dr Oscar Riddle ie odkril, da je pri golobih končna posledica prevelikega reproduktiv-nega delovanja to, da imajo samo žen-
je spola
ske potomce. Raziskovalec jim je n. pr. jemal jajca, brž ko jih je samica znesla, tako da je morala znesti več jajc nego normalno. Posledica tega je bila, da med mladiči ni bilo moških. Tudi križanje zelo oddaljenih vrst golobov je dalo izključno ženske potomce.
»Poizkusi z žabami so pokazali,« nadaljuje dr. Riddle. »da se dado jajca in embrioni, ki bi sicer dali ženske živali-oe, izpremeniti v moške, če jih v njihovem zgodnjem razvoju izložimo višji temperaturi nego je navadna. Isti rezultat smo dosegli, če smo dali žabja jajca čez mero dozoreti. preden so se združila z njimi semena oplajajoeega samca.«
»Vse te metode za vplivanje na spol potomcev se. kajpada, ne dado uporabiti pri človeku. Če pa je končni vpliv opisanih metod to. da nastopijo izpre-membe v procesu izmenjave snovi, tedaj lahko upamo, da bomo kdai odkrili način, kako se da pri človeku vplivati na meno snovi v embriju. Pridobljene izkušnje in znanje nam utegnejo že zdaj rabiti pri popravljanju spolnih po-tvar in pomanjkljivosti pri človeku.« Težave potemtakem niso več teoretične, temveč zgolj praktične: da je to mogoče, vemo. vprašanje ie le: kako? Znanost bo nekega dne rešila tudi to nalogo. (Literary Digest, Newyork)
ZANIMIVA STATISTIKA
Od 700.000 carigrajskih prebivalcev je približno 400.000 zakrknjenih in nepoboljšljivih samcev, kakor se izraža glasilo turške vlade, Hakimiieti MiHiie. Carigrajske novine z otožnostjo tolmačijo ta položaj. Navzlic zgovornosti teh številk pravijo, je vprašanje zakona in samstva predmet ro-ganja in šal. Osobito naobražena mladina se brani, da bi ustvarila svoje ognjišče.
Dr. VI Travne t
Čarovniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
1550
1. Ll 1550. je bil v Mariboru neki kramar obglavljen in nato sežgan, ker je s čarobno palico čaral in izvabljal lahkovernim ljudem denar. Očividno je tekmovala v tem primeru goljufija z mafijo. Zato govori kazen. Natančnej* ši podatki niso znani. (Puff II., str. 117.)
1580
3. Drugi veliki čarovniški proces v Mariboru, ki je zbudil takrat splošno senzacijo, se je vršil 1. 1580. Tudi v tem primeru je bilo obtoženih več žensk iz bližnje mariborske okolice. Anica Ba* der iz Lajteršberga je »priznala«, da se je znala napraviti nevidno s pomočjo sveče, ki jo je držal mrlič v rokah. Stenj sveče je bil napravljen iz mrtva« ške rjuhe. Razen tega je imenovana umorila svojega otroka. Doroteja Pe* tek in neka Marija sta bili znani ča* rovnici. Glavna čarovnica pa je bila neka Krempelj. Barbara Rus je bila uslužbena v škofijskem gradu v Sekovi (Seggau) pri Lipnici, kjer je ukradla razrie predmete. Pečala se je tudi s ča* rovništvom. V ječi se je skušala obe* siti. Elizabeta Holorit je »priznala«, da jo je obiskoval hudič na križiščih v po* dobi gorečega kozla; neka Keucovka pa, da je jezdila na hudiču skozi go* zdove. Vse obtoženke so bile izprašane najprej dobrohotno, pozneje tudi ostro. Prvotno so vse tajile, pozneje (zaradi torture) priznale in zopet preklicale. Prve štiri čarovnice (Anico Bader, Do* rotejo Petek, Marijo in Krempelj) so zašili žive v vreče in jih utopili v Dra* vi. Barbaro Rus, ki je bila pri čarovni* jah najmanje udeležena, so izbičali in jo spodili iz dežele. Očividno je bila brez premoženja, ker bi jo sicer obso* dili na denarno kazen. Najhujša kazen pa je zadela Elizabeto Holorit in Keu* covko; kajti ti dve sta bili na grmadi živi sežgani. Istega dne je bilo v Ma* riboru usmrčenih še 8 drugih zločincev (Marko Kave, Ambrož Murer, ki je ubil ženo in pastorko, Pavel Žerjave, ki je izvršil 40 tatvin; Rupert Forko, tudi tat, Štefan Lepica, tat in morilec, Jurij Rader, neki po imenu neznan zločinec in Lovrenc Hundschlager, ki je izvab* Ijal pod raznimi praznoverskimi pre* tvezami ljudem denar). To je bil brez*
dvomno najbolj krvav dan v zgodovini mariborske justice (Puff II., str. 118; Reichel; Byloff F.; Pajek, str. 23.)
1584 do 1585
4.	so se vršile v Mariboru, na Ura stovcu in na Vurbegu razne poizvedbe zoper ženske, ki so bile sumljive ča* rovništva (Byloff Friedauer Processe). V tem času je bila v Mariboru muče* na neka čarovnica iz Jarenine; pošto* panje pa se je pozneje zaradi posre* dovanja neke ugledne gospe Leisser ustavilo. (Zahn, str. 128).
1586
5.	Tretji veliki čarovniški proces v Mariboru se je vršil meseca majal586. Obtožene so bile Helena Trink, Bar* bara Sobotnik, Viljemina Schuster, Špela Pivec, neka Korošnica, Urša Pek in Gunda Krajner. Schuster je iz* povedala, da je Špela Pivec zako* pala v gnoju vrč vina in ga spre* menila tako v kri*). S to krvjo so se vse čarovnice namazale po telesu in se tako spremenile v jastrebe. Nato so zletele na Vurberg. Tam so skuhale točo, ki je eno miljo daleč naokrog vse pobila. Na razpotju jim je prine* sel hudič Gašperl denar. Pokazal se jim je v podobi črnega moža, nato pa odfrčal z velikim šumom v zrak. Na natezalnici so obtoženke najprej vse obdolžitve priznale, pozneje pa pre> klicale. Vse so bile obsojene na smrt in zadavljene. (Puff II. str. 118 in 119, Lapajne str. 278).
1611
6.	Tega leta se je vršil v Mariboru proces zoper Elenko Frauheimer iz Arveža (Ehrenhausen), ker je baje začarala v Mariboru več oseb. Na na* tezalnici je kljub velikim mukam mol* čala. To so smatrali sodniki kot do* kaz njene nedolžnosti in jo oprostili. Očividno jim je bila doktrina, da po* vzroči hudič molčečnost, še neznana. (Puff II. str. 141).
1613
7.	Prvi sledovi čarovniških proces sov v Ljutomeru se pojavljajo leta.
*) Ta vraža je brezdvomno v zvezi z mašo, kjer spremeni duhovnik vino v Kristusovo kri.
1613. Dne 4. junija se je vršila nam« reč pred trškim sodiščem razprava zo« per dve ženski, ki sta si medsebojno očitali čarovništvo. Ženski sta bili delj časa ukovani v verige. Pri razpravi 6ta se slednjič medsebojno poravnali, nakar ste bili izpuščeni. To je naš edi« ni znani primer, da se je čarovniški proces končal s poravnavo. (Gubo St. Verg. str. 146).
1660
8.	je bila v Ptuju zaradi čarov« ništva obglavljena neka Gera Krajnc, kmetica iz Stojnc pri Ptuju. Natanč« nejši podatki o tem procesu niso zna« ni. (Krempl str. 198, Rajšp str. 150; Lapajne str. 234).
9.	Prilično v istem času — letnica ni navedena nikjer — je bila v Ko« tačici (deželsko sodišče Ormož) sež«
ana na grmadi čarovnica Tajčarca iz alovec pri Središču. Ovadil jo je baje njen mlateč Cvenkl. Še dandanes ka« žejo kraj »Grmača«, kjer so jo sežgali. Kdor gre mimo, vrže kako suhljad. Ko je kup večji, se sežge. Slekovec pravi, da se je ime te čarovnice ohra« nilo v rodbinskem imenu Dovečar. Tajčarca je najbolj popularna spod« nještajerska čarovnica, kljub temu, da nimamo o njej nikakih sodobnih poročil. Postala je legendarna oseba, kateri pripisuje ljudstvo različne ča« rovnije, ki jih bomo obravnavali v tretjem- delu. (Kovačič Središče str. 406—407, Krempl str. 198. Lapajne str. 233.).
B. »Klasična doba« čarovniških pro«
cesov (ok. 1660—1700) se začne z zloglasnimi »hrastovškimi procesi«, ki so v ozki medsebojni zvezi. Iz vsakega procesa se rode novi procesi, tako da zavzamejo slednjič ogromen, epidemičen obseg. S temi procesi so v zvezi še nekateri drugi procesi, ki se vrše v Mariboru, v Štras« su in menda tudi na Vurbergu. Poleg teh se vrše pri raznih sodiščih še dru« gi čarovniški procesi, predvsem v Lju« tomeru, kjer zahteva ta strašna blod« nia v letih 1670 do 1690 daleč preko 50 žrtev.
1661
10.	Dne 14. junija 1661 se je začel na Hrastovcu pred deželnim krvnim sodiščem Ivanom Andrejem Barthom veliki čarovniški proces zoper Man gareto Klajdič in neko starko Julija« no. Ta proces je zelo poučen, ker iz« vemo iz njega, kako so naše čarov«
niče zarotovale in zaradi fantastičnih
sestankov s hudiči.
Margareta Klajdič, ki je bila že po« prej od graščinskih upraviteljev Ja« koba Oderta in Jerneja Rižnarja do« brohotno in ostro zaslišana, je izpo« vedala:
1.)	Pred mnogimi leti !e imela ne« ka Roškerica s posestnikom Jurijem Maleničem mejni spor. Zato je prosila Roškerica Klajdičevo, naj ji pomaga začarati Maleniča. Obe ženski sta na« to povzročili namenoma prepir z Ma« leničem ter mu pri tej priliki iztrgali šop las. Lase sta izročili čarovnici Ju« lijani, ki je začarala Maleniča (s po« močjo njegovih las) tako, da je bil Malenič celo leto bolan.
2.)	Pred prilično enim letom je graj« ski sluga Filip Gomilšek pretepel Klajdičevo s palico. Klajdič je vzela nato kos skorje od te palice ter jo iz« ročila Julijani, ki je začarala slugo tako, da je zbolel na mrzlici. Ker pa je Gomilšek prosil v božjem imenu in pri 5 ranah Kristusa, naj mu povrne zdravje, ker bi se moral sicer z nožem usmrtiti, mu je pripravila Julijana ča« rovniško zdravilno kopel, ki jo je na« pravila iz raznih zelišč kakor iz »9 fel« berne Ruethen, Fuepper Kraut. Gul« des«Kraut in Khronobethern«. Ko se je sluga dvakrat okopal, je bil zdrav.
3.)	Pred 3 leti je imela obtoženka prepir z županom Simonom Frasom zaradi enega polovnjaka vina. Julijana in že pokojna Jurčičeva viničarka, sta ji zato svetovali, naj začara z drobci le"':ovke, s katero jo je župan tepel in z njegovimi lasmi, županu bolezen. Ko je dobila te stvari, ste Klajdičeva in Apolonija zvrtali s svedrom, ki se je rabil pri napravi mrtvaške krste, v tiso (»weisser Alber Baum«) luknjo, ki ste jo zamašili z drobci lesa in z lasmi župana. Nato je začarala Mar« gareta Klajdič župana z naslednjimi besedami: »Jaz Margareta zarotim g/a« vo, ude in drob krščenega, birmanega in blagoslovljenega človeka Simona Frasa, da zboli, ohromi in oslabi pri trojnem imenu baga očeta in sina in svetega duha amen.« Te besede je iz« govorila trikrat. Zbolela pa je župa« nja, ker je Apolonija prinesla pomo« toma niene lase. Pozneje je dala Juli« jana Klajdičevi neke praške (»ain grobs und ain schwarzes Piilverl«), ki ga je vsula županja v kopel, se oko« pala in tako ozdravela.
4.)	Julijana je naučila Apolonijo kako se morajo krave pokaditi s ho« stijo, da dobe več mleka.
5.)	Pred poldrugim letom je prines« la Apolonija Klajdičevi, ker se je pri« toževala, da jo vi sovražijo, v koščku papirja posvečeno hostijo ter ž nio pokadila klet.
6.)	Žena Mihaela Krivca iz Žrjavc pri Mariboru je pripovedovala, da se sovražniki zopet sprijaznijo, če jedo pogance iz moke, v katero se da po« svečena hostija. Krivčeva je zvedela za to sredstvo od neke Korošice, ki je preizkusila to sredstvo pri svojem možu. Poprej je mož Korošico so« vražil; sedaj pa živi ž njo v miru.
7.)	Pred kakimi 10 leti je obiskala Klajdičeva Julijano na njenem domu. Razen njih sta bila navzoča še Juli= ianina hči Jerica in neki tkalec Šte« Jan. Vsi so pridno popivali, proti ve« čeru pa je poklicala Julijana še hudi« ča, ki se je pokazal v podobi mladega moža z rdečim plaščem in črno kapi« co. Hudič je ž njimi jedel in pil ter delal razne burke z Julijano in Jerico. To pa ni bilo Klajdičevi všeč in je odšla.
8.)	Kmalu nato je šla obtoženka v Št. Lenart, kjer je popivala v hiši ne« kega Lampertiča. Ko pa je šla domov, se ji je pridružil vrag v črni podobi in v črni obleki. Na rokah je imel kremplje. Iztrgal ji je bakljo ter jo z bakljo pretepaval. V bližini lor« manjskega (vas Lormanje) križa jo je pod nekim hrastom trikrat spolno ra« bil ter zahteval od nje dušo. Na nje« govo povelje je obtoženka zatajila Boga, Marijo in vse svetnike. Tudi jo je s kremplji zgrabil za glavo, tako da ji je tekla kri. Hudič je bil mrzel kot led. — Nekaj časa pozneje je šla Klajdičeva s svojim možem zopet mi« mo imenovanega križa. Takrat se ji je pokazal hudič v podobi graščin« skega lakaja, pregnal moža in imel ž njo v gozdu celo noč opravka. Ko je nrišla naslednje jutro k mlaki Ko« marnik (blizu Hrastovca) je bila po« polnoma zmešana. Doma je povedala svojemu možu vse, kar se je zgodilo. Mož jo je škropil z blagoslovljeno vodo in jo kadil z blagoslovljenim ka« dilom. Tudi ji je rekel, naj gre v Ma« rib.or k spovedi. Vse to pa ni nič za« leglo.
8. Kake tri leta pozneje, in sicer ne« ko soboto, so se sešle Klajdičeva, Juli« jana in neka že pokojna Prandlova
viničarka Jera v hiši imenovane vini« čarke. Nenadoma so se pojavili trije hudiči v podobi godcev: eden je bil obrit, ostala dva pa sta imela črne brade. Ta družba je jedla telečje meso (sobota je bila takrat še posten dan) in pila vino. Golobradi hudič je plesal s Klajdičevko do polnoči ter jo potem spremil domov. Spotoma se mu je vda« la. Hudiča je občutila v telesu kot led. Pri tej priliki ji je hudič prigovarjal, naj zakolje svojega moža.
9. Neko soboto pred 10 leti je prišlo k obtoženki in k Julijani 6 hudičev v podobi čudnih hrvatskih dečkov. S seboj so imeli gorečo kočijo, v katero je bilo vpreženih 6 črnih in rogatih konj. S temi hudiči se je odpeljala na križišče pri Sv. Lenartu, kjer se jim je pridružila Julijana. Nato so se od« peljali na Ogrsko. Pri nekem križišču sredi polja so izstopili in obhajali sa« tansko pojedino. Meso, ki ga je pri« pravila Julijana, je bilo neokusno in neslano. Eden izmed hudičev je točil rdeče vino iz nekega križa. Tudi so vsi skupaj plesali. Ko so zapeli pete« lini, so se vrnili domov.
Naslednjo soboto sta imeli Klajdi« čeva in Julijana sestanek s satanom na nekem križišču. Vsi so šli skupno do Drave, kjer jih je hudič v bližini Do« goš (kjer je doma mnogo čarovnic) prepeljal v čolnu preko reke. Na dru« gem bregu so jih čakali štirje hudiči v gorečem vozu s šestimi črnimi ko« nji. Tako so se peljali na Rogaško go« ro. Tam so v družbi neke neznane starke jedli in pili. Ta starka in Juli« jana sta skuhali v piskrih še točo, ki se je vsula po Hrvatskem. Nato so se vsi odpeljali domov.
11. S semenom, ki sta ga »napravila« hudič in Julijana in ki ga je dobila Klajdič v nekem zavitku v dar, je Klajdičeva še začarala krave županje Neže (blizu Št. Lenarta) z naslednjimi besedami: »Jaz Margareta zapovedu« jem in preženem vse mleko in vse moči iz krav soseda Štefana Šerverina, iz njihovih nog, iz njihovega drobov« j a, iz rogov, iz vimen in iz vsega tele« sa, tako da preidejo vse te moči v Nežine krave in da imajo dovolj mle« ka in smetane. Tako se naj zgodi kr* ščeni, birmani in blagoslovljeni Neži v imenu velikega Boga očeta in sina in svetega duha amen.«
11. Slednjič je Klajdičeva priznala še, da je skušala po nasvetu hudiča
izvršiti v ječi samomor s tem, da si je prebodla s šivanko žile. Iz rane pa ni prišla kri.
Dne 18, junija sta bili Margareta in Julijana konfrontirani. Julijana pa se je delala slabo in bolno ter ni hotela ničesar slišati in govoriti. Nato je po« zval sodnik Margareto, naj pove Juli« jani v obraz od točke do točke vse njene hudobije. Julijana pa je rekla samo: »Kaj hočem na te hude besede odgovoriti?« Sodnik pa ni — po last« nih navedbah! — razumel smisla teh besedi. Zato jo je skušal pregovoriti k priznanju — »z lažno torturo«. Pa tudi to ni pomagalo. Odpeljali so jo v ječo, kjer pa ni hotela jesti niti piti. Naslednjega dne ob 11. uri je Julijana »na čudovit način« (»wunderborlicher Weiss«) umrla. Sodnik pa je zapisal v protokol: »Ne ve se, če je umrla na« ravne smrti zaradi svoje visoke staro« sti ali če jo je zadavil hudobni duh.«
Dne 22. junija je obsodilo sodišče Margareto Klajdič na smrt. Sodba se glasi v izvlečku (izpuščeno je le našte« vanje »zločinov«): »Čeprav je grešnica zaradi strašnega zločina čarovnije in preklinjanja Boga ... zaslužila, da se jo vleče na morišče in ščiplje z žare« čimi kleščami in slednjič sežge, se jo vendar, ker je nerazsodna .ženska in ker ni čarala v svoj prid, pomilosti ta« ko, da jo vodi rabelj na morišče, ji odseka tam glavo, sežge truplo na gr« madi, prah pa uniči. Bog bodi milost« Ijiv njeni ubogi duši!« Ta sodba se je izvršila še istega dne. (St. G. BI. 111/3, str. 138—148; Byloff, str. 40 do 42.)
11. Istega dne (22. VI.) se je začel proces zoper soudeleženko Apolonijc zaradi hudodelstva onečaščenja hosti« je (sacrilegium). Ker je storila obto« ženka to dejanje v čarovniške svrhe, moramo tudi ta proces prištevati k čarovniškim procesom. Iz spisov izve« mo, da je bila obtoženka delavka, sta« ra okoli 26 let in da je imela dva ne« zakonska otroka. Svojega priimka ni niti sama poznala. Dobrohotno in (tri« krat) ostro izprašana je priznala, da je na prigovarjanje Margarete Klajdič, ki je svojo izpoved s smrtjo potrdila, šla okoli Velike noči v cerkev k Sv. Juriju k spovedi in obhajilu, vzela po obhajilu z golo roko posvečeno hosti« jo iz ust ter jo zavito v košček papir« ja izročila Klajdičevi in njeni dekli Marini. Vse tri ženske so skuhale ho« stijo s koreninami in zelišči ter se s kuhano vodo umile. Storile so to, da bi se Marina gotovo poročila in da bi odvrnila od sebe sovraštvo. Obtoženki je bilo tudi znano, da zdravi Klajdi« čeva s kajenjem, umivanjem in dru« gimi podobnimi sredstvi ljudi. Dne 27. junija je bila Apolonija obsojena na smrt, »ker ni vzela samo »continens« (t. j. monštrance), temveč celo »con« tentum«, t. j. najsvetejši zakrament iz svojih grešnih ust s svojimi uma« zanimi rokami« ter ga uporabila v ča« rovniškc svrhe. Z ozirom na to, da je nerazsodna ženska in da ni čarala v svoj prid, jo je »pomilostilo« sodišče tako. da jo je rabelj obglavil in nato truplo sežgal. Sodba se je izvršila še istega dne. (Viri kakor k 10.) Usoda dekle Marine nam ni znana. Domnev« no je bila tudi ona obsojena na smrt.
Svetloba, ki je potrebovala 40 milijonov let
(lo zemlje
Svetlobno leto je, kakor znano, neka mera, s katero zvezdoznamci označujejo razdalje med nebesnimi telesi. Svetlobno leto je oddaljenost, ki jo svetloba prehiti v enem letu. če upoštevamo, da se svetloba razširja s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, potem si pač lahko predstavljamo, kako ogromne morajo biti razdalje, ki se merijo na svetlobna leta. Zadnje desetletje se je že itak lepo število svetlobnih let, ki nas ločijo od nekaterih ozvezdij, pregej zve-
čalo. Poprej so vedeli, da so nekatera zvezde Rimske ceste oddaljene od zemlje 10.000 svetlobnih let. To je bilo največ. Z novim načinom merjenja je uspelo študirati zvezde še preko meja Rimske ceste. Z orjaškimi teleskopi observatorija na Mount Wilsonu v Ameriki, je uspelo izmeriti oddaljenosti nekaterih spiralnih megla, med njimi tudi Andro-mede, o čije oddaljenosti so bila nazira-nja zveizdoslovcev močno navzkriž. Iz-računali so številke, kakršnih nihče ni
pričakoval. Našli so, da so spiralne megle izven maše Rimske ceste ozvezdja enake razsežnosti kakor ta, in da zna-šajo njih oddaljenosti od zemlje okoli milijon svetlobnih let.
Rekordne oddaljenosti
Zadnja leta, posebno v novejšem času pa so astronomi potolkli tudi ta rekord. Na nebu, na prav skromnem prostorčku so odkrili skupino prav majhnih spiralnih meglic. Že iz gneče in razmerama majhne dozdevne svetlosti ter razsežnosti so lahko sklepali, da so našli še bolj oddaljene spiralne megle, katerih vsaka je neizmeren sistem nebesnih teles, nekak otok vsemirja kakor Rimska cesta ali Andromeda. Nekaterim teh megla so izmerili oddaljenost na 10 milijonov svetlobnih let. Za neko skupino, ki sestoji iz 2775 spiral, pa so mogli doslej oddaljenosti posameznih le približno oceniti. Tako domnevajo, da je ena izmed njih oddaljena 10 milijonov, neka
druga pa 30 do 40 milijonov svetlobnih
..........♦♦♦♦♦♦♦......♦♦♦♦♦♦♦♦♦.........
let. Za neko tretjo, dosedaj še ne izmerjeno skupino računajo celo še z večjimi številkami in bi bila potemtakem ta skupina najbolj oddaljeni zvezdni sistem, kar jih sedaj poznamo.
Starost ozvezdij
Bolj važno kot prodiranje v čedalje večje globine vsemirja: prostora, bo v bodočnosti pogled v globine časa. Oddaljenosti, ki so jih izračunali astronomi pričajo namreč, da Zemljani danes opazujemo spiralne megle: ozvezdja sorodna Rimski cesti, v takem razvojnem stanju, v kakršnem so bila pred milijon leti, druga pa celo pred 30 in 40 milijoni let. Ako so vse omenjene spiralne megle navzlic velikanskim medsebojnim oddaljenostim nastale istočasno in so se vse enakomerno razvijale, potem si ljudje, ki v štiridesetih letih nastanemo, do-živimo in izginemo, lahko predstavljamo, kako malo pomeni doba 30 ali 40 milijonov let razvoja v vsemirju.
Diagnoza oči na 12,000 km — novo čudo tehnike
V osrednjem brzojavnem uradu v Berlinu so v oddelku za Transradio naoravili te dni zelo zanimiv poskus. Neki berlinski pacijent je hotel kon« zultirati nekega specijalista v Buenos Airesu. V ta namen so brezžično po« slali sliko mrežnice bolnikovega očesa v Argentino, nakar je tamošnji spe« cijalist radiotelegrafično poslal diagnozo bolezni. Poskusu, ki se je popolno« ma posrečil in ki ga smemo po vsej pravici šteti med najpomembnejše dogodke na polju zdravstva, so prisostvovali ravnatelj družbe Transradio, več specijalistov za oči in berlinski argentinski poslanik Rastelli.
Na sliki: Prenesena mrežnica.
Libijska
Peljemo se po novi cesti proti severovzhodu. Ravna je, kakor bi jo potegnil z ravnilom in gre čez nabrežno ravnico v Tocro in BI Merg. Od Benghasija v Tooro je 80 km, iz Tocre v E1 Merg pa še nadaljnjih 40 km. Ob tej nabrežni ravnici, ki jo Arabci imenujejo Es Sahel, se vlečejo v daljavo precej visoke planine, ki pa vendar niso planine, ampak navadno obrobno plosko pogorje. Ves ta svet se zdi kakor sklad morskega kamenja, katerega ni motila izza stvar-jeinja sveta nobena katastrofa. Vse je tako mirno, tako razsežno, pokojno, kakor da se je ustavil čas in nehal prostor — ampak, kar vzbuja našo pozornost, je okolica, če jo sploh moremo tako imenovati. Ustavimo vozilo in izstopimo. Botanični strokovnjaki malone vriskajo od veselja, botanični amaterji strmijo. Marsikakšno vrsto iz svoje ožje domovine najdejo tu — vendar se zdi vse tako novo in krasno. Poleg znanih rastlin pa rasejo tu še nove. neznane in skrite, da, naravnost nedostopne spričo bodičevja, ki jih čuva pogube.
Peljemo se naprej. Pol ure brzimo kar se da naglo — na obeh straneh ceste se ponavljajo iste slike rastlinstva. Im vse je ostalo tako in tam kakor poprej, le sinji obrobek pogorja se nam je primaknil za spoznanje bliže. Zdaj zdaj pokuka s severne strani višnjevo morje, ki se preliva med dvema duna-ina. To je kakor zagoneten pogled, ki bi rad proniknil do dna duše in pretrese človeka.. . Peljemo se še eno uro. Nobene hiše, nobenega živega bitja. Pač, majhna karavana, nekaj kamel in oslov, par ljudi. In že jih je požrla ravnina. In zdaj beduinska naseflbina, rjavi šotori, ne koničasti na vrhu, marveč ploski. In sredi tega skalovja med golimi pečinami oazice trave.
Defekt avtomobila nas prisili, da se nehote ustavimo pri drugi bedumski na- , selbini. Odmor porabim za kratek sprehod. Napravim par korakov — a inekaj korakov je v tej neskončni ravnini smešna reč, zakaj niti sto, niti tisoč korakov ne pomeni mnogo. Zdi se mi. da tičim na mestu in ne pridem nikamor naprej, da se pogrezam v lijak, nad katerim se pokrajina na vse straini dviga.
Ogledujem trnje in cvetje, gladko in hrapavo, molčeče in govoreče in dobi-
pokrajina
vam vtis, da gledajo vame znaki arabske pisave, da mi govori arabski jezik iz zemlje: hrapav, guturalen, konsonan-tičen, prav takšen kakor ta grm, ki se je prilagodili suši in je resigniral na vse, kar spominja na meso in kri in se je izpremenil na vročih tleh pod nebom, ki pozna malo blage rose, v suho okostje, pa se je še to omejilo le na najnujnejše organe, to je, postalo je anorga-niano in dobiva kamenito nrav puščave. Kakor podoba te stepe, takšna je
Beduinec
tudi arabska pisava, tako se glasi arabščina. Ploska znamenja se pojavljajo kakor prazinine med zvitimi klini. Skoro v vsaki besedi se ponavlja peščeno-barvni in kratki glas a, ki je skrit v goščavi konsonantov; to je gola zemlja med kamenjem in nizkim grmičevjem. Toda med drugim vidimo tu tudi zelišča, rože in kakor je njih barva ostra' tako se pojavlja tudi v arabskem jeziku mestoma rezko naglašanje, prelomi, ko tega najmanj pričakuješ. To so odrezani stavki, samoglasniki a z agluti-niranimi Skupinami konsonantov, ki se sunkovito pojavljajo v govoru. T\tdi poteze pisave očitujejo te obrise, izpade in trnjevitost. Kakor se prebija stepa skozi vegetacijo, kakor se pojavlja tu in tam šop trave ali drugega rastlinja, takšna je tudi najbolj cvetoča arabska govorica: kratka, nakopičena, v taktu prekinjena. Em sam takt obsega često
devet, deset zlogov, potem pa se zaključi z ostrim padcem. Da, podoba je, kakor bi ta jezik, sličen vegetaciji, hotel prebiti molk puščave po svojih ritmičnih zakonih.
Enaki pogoji ustvarjajo enake simptome; v barvi sta si slična človek in zemlja, pogled Arabca je podoben pogledu kamele — samo z razliko, da se odpira kameli večji razgled kakor Arabcu. Tudi hoja ljudi in živali je precej slična. Zdi se. kakor bi bili Arabci ploskonog rod, zakaj njihova noga se vse drugače dotika tal kakor naša. Be-duinci in nomadi so visokih nog, oblika njihove noge je živalsko lepa, vitka in ozka in noge njihovih žena so podobne nogam gazel in oslic, ki žive tukaj na robu puščave.
★
Kyrenailke ne morem pozabiti, še manj pa ostaviti, dokler ne popišem naše druge ekspedicije v Sofoch. Peljali smo se v E1 Merg. Nebo je žarelo ob zahajajočem solncu kakor morska roža. Bilo je krasno in grozno hkrati. Valovi barv so se zlivali čez zeleno stepo, ki se je vtapljala v mraku. A dočim so se risale na stepi rdečkaste proge, so bili robovi dolin višnjevkasti, in šele zdaj si mogel razločiti njih konture. Zdelo se je, kakor da je pokrajina razrezana na kose, da se vrsti kakor notni sistem. Vsi ostali glasovi svetovne partiture so molčali, samo godalni instrument, morda čelo, je pel brez konca in kraja svojo daleko. tujo melodijo... Še vedno slišim skozi fanfare in pozavne zapadlega neba protisolo prevmjenega, na tleh ležečega kipa Memnona. Ta kamen je v večernem solncu oživel in se giblje ter poje otožno domačo pesem o nerazumljeni, a osrečujoči otožino-sti... Prihajajo mi na misel palme pri Benghasiju. ki se pred krvavim morjem kakor pošasti dvigajo proti nebu. Vidim lagune, pred katerimi se širi ravno zrcalo morske vode, tako da se globina v lastnem odblesku poglablia. In v ozkem pasu se to barvasto nebo iz-preminja v pekel... Toda zdajci obrnem vsemu temu hrbet in se zamaknem zopet tja. odkoder prihaja kame-nita pesem, ki nastaja tam. kier se spa-jata nebo in zemlja v mističnem dotiku In duša se iame notapliati v melanholijo. ki ie stara kakor ta svet...
Šestdeset km do Solucha smo se peliali z ozkotirno železnico. Ttaliia krepko kolonizira vzdolž svojih dveh
severnovzhodnih libijskih" železniških prog. Ko smo se odpeljali iz Benghasi-ja, je stopilo v vlak vse polno delavcev, ki so bili namenjeni v »predmestja«, kjer je količkaj vode. Zapuščali so vlak od postaje do postaje.
Če bi vedeli, da pride dva dneva po našem odhodu v E1 Merg do spopada med domačini in Italijani in da je vlak, ki se z njim peljemo, oborožen s strojnicami, bi se marsikdo izmed naših popotnih tovarišev odrekel vožnji. A vse to smo izvedeli šele pozneje. Ko smo spraševali, če je vlak pripravljen za obrambo, so nas vojaške oblasti smeje zagotavljale sigurnosti.
Dežela je ravna kakor miza in spada k tisti nabrežni planoti, katero smo že prevozili med Beughasijem in To-cro. Pač. razlika je le — ta pokrajina tu je širja od one. Daljna obala z morjem se vleče natančno proti severu irr jugu, ozemlje, ki se peljemo skozi njega, spada torej že k nabrežju Velike Slrte.
Ti kraji so prej stepa zelišč kakor stepa grmičevja. Rastline žive samo eno leto in ko dado semena od sebe, pomrjejo. Zimska deževja obude semena k življenju in jim nudijo pogoje, da vzkale in se razvijejo. Rastlinske vrste pa so tudi tu enolične. Povsod vidiš eine in iste poganjke, ene in iste cvetove. In vendar: tla so tukaj drugačna.
čudino lastnost kažejo nekatere rastline. Kjer rase ranunculus asiaticus, se pojavlja v velikanskih množinah in kjer se začne chirysanthemum. ne rase nič drugega; prav tako izpodrine affodill vse druge rastline, kjer se pojavi. Podoba je, da prevladuje tukaj tajni zakon serije, ki popolnoma obvlada floro. Zdi se nekako tako, da mora rastlina imeti če ne čas, vsaj prostor. Hoče ali mora to? Kdo ve? Skupnost se vidi našemu pojmovanju zakon — za rastlino pa ne pomeni nič drugega nego občutek, nrav. nekaj, kar se razume samo po sebi. Povsod na svetu vidimo, da drži to, kar skupaj spada, skupaj. Ti zakoini sicer niso pisani, ampak vendarle obstojajo.
Vlak prežene ptiče, nekakšne sokole in škrjance. Dva ptiča sta se dvignila na pot in letita proti Egiptu. v smeri Nila... A kai je tam za morjem, kakšni rjavi griči? Kamele, črede kamel so. ki napravliajo vtis. kakor da se puščava premika.
17. Solucha se neliemo zopet z avtomobili. V stepi srečamo velikanske čre-
«
de ovac, rjave trope kamel na paši. Minoge živali so silno mršave, vidi se jim, da so izmučene po dnevnih marših in da so nosile težka, pretežka bremena.
Potem jo potegnemo dalje skozi obrobno gorovje Džebel in zavozimo v morje, pravcato morje rož chrysanthe-mum leucanthemum. Na naših travnikih vidimo ta cvet kot drobno, ponižno marjetico, tukaj pa je zlatorumena, steblo pa doseže višino celega metra. In kamor se ozreš — morje teh rož... Vse je rumeno, da se ne samo v puščavi, ampak tudi v človeku zgane radosten občutek življenja.
Stepa in puščava se radi igrata s protislovji. Toda i ta protislovja se strnejo v totaliteti njihovega bitja... .......................♦<
Oglasile so se prepelice iz najnepo-srednejše bližine. Še enkrat si ogledam zlato morje pod sinjim nebom in vidim, da leži tam na vznožju Džebala čisto, da, prozorno jezero. Kako, da ga nisem opazil poprej? Ah da, pomislim, fata morgana! Toda ne — in vendar! Sapa veje od severa, prah se dviga, zrak je vroč — očesu pa se zdi, da gleda resnico in se — vara! Daleč, daleč na jugu se dvigajo nekakšne planine... Tudi to je fata morgana.
človek bi gledal in gledal brez pre-stanka, a že nas kličejo na odhod. Treba je odriniti ne da bi človek videl vse, kar mu more varljivega nuditi narava v tem kamenitem svetu, pod sinjim nebom in rumenim morjem rož.
Jata vivkov ali prib je ušla 19. decembra 1927. zvečer iz Cumberlanda v Angliji in prispela 20. decembra pod noč v Novo Fundlandijo. Preletela je torej Atlantik v 24 urah. Ameriški in brit-ski ptičarji so mogli to dognati, ker je eden teh vivkov nosil na nogi obroček s št. X 5064, ki so mu ga pritrdili v or-nitološkem društvu »British Bird«. Ob-ročkanje pa je tokrat le po naključju pomagalo nadzirati osamljen zgled ptičje selitve, kajti pribe je bil zanesel vihar zoper njih voljo. Obročkanje ptic se danes jaiko širi v znanstvene svrhe. Omogoča proučevati prava preseljevanja krilatcev, kar je zanimivo z nara-voslovskega, pa tudi gospodarskega vidika, namreč za lovce.
Njega dni se je misTo, da ptice selke prihajajo od severa, zaradi mraza, in da merijo na jug, odkoder se na spomlad vračajo v obratnem pravcu. Kasneje so doznali, da se veliki poKret operjemh ahasverov naravnava cd severovzhoda proti jugozapadu Evrope, vendar se r,i moglo točno ugotoviti, odkod, kod in kam potujejo. Z obročkanjem so prodrli precej globoko v to skrivnost. Po vsem svetu stoje dandanes ptičeslovr.R Staniče, kjer obrookajo na stotisoče brzoikrilih selivcev. Te postaje razpolagajo z obsežnimi zemljišči, koder gnezdi velika množina vsakovrstnih ptic. Preden godenčiči poletijo, jim pritrdijo na nogo aluminast kolobarček z imenom postaje in zaporedno številko iz
»	| f v ■
II ptici
seznama. S tem kolutom nad krempelj-ci prično svoje križarjenje. Kadar se posreči ujeti starca, ga takisto okolutijo ter izpuste. Ta običaj je privedel do presenetljivih spoznanj. Tako so na rtu Dobre nade zasačili štorkljo, ki je malo prej dobila svoj obodec v postaji Rossi-ten na severnem Nemškem blizu Ko-nigsberga. To je bil imeniten polet iz Evrope v Afriko; povzročil je silno po"-zornost v dobi, ko so obročkali le mak) ptic. Rossiteinska postaja je bila menda ena prvih v Starem svetu. Pred vojno je dr. Thiemann, ravnatelj tega ornito-loškega zavoda, priobčil v brošuri uspehe obročkanja. Obravnal je vse primere ujetih »okovancev« in načrtal zemljevid njihovih selitev, kolikor se je dalo po dobljenih obvestilih, osobito za galebe iz svoje postojanke. Zatem so se osnovali slioni zavodi na Švedskem, Nizozemskem, češkem. Danskem, v Švici, Angliji in Franciji. Najbolj slo-vejo: muzejski v Stockhohnu, Skov-gaard pri Viborgu na Danskem. Nat-Hist-Leiden na Holandskem, v Gote-borgu, v Sempachu (Švica), praški, helgolandski, Withes)by High. Holborn v Londonu. Na Francoskem se obroč-kari po raznih mestih, a vse z napisom »I. R. A. Versailles, France« (Institut raziskavanj agronomskih). Vodje vseh postaj so med seboj v pismenih odno-šajih. Kdor ujame ali ubije obročfcame-ga ptiča, mu na željo to sporoči osrednji ravnatelj Chappelier, Etoile de Choi-
sy, Varsaiiles, ki je v stikih z inozemstvom. V prid vedi naj bi vsak imetnik poslal dobljeni obroček na primerno vodstvo. Razumniki pošiljajo vesti o ujetih pticah lovskim glasilom. Tudi pri nas naj bi vsalk storil znanosti to uslugo.
V svojih neizmernih parkih, koder nihče ne hodi na lov, obroSkajo tudi Američani mnogobrojtoe ptice. Veliko
njih se po končanih blodnjah vrne v prvotna bivalMča, kjer jih živ krst ne nadleguje. V romanskih deželah pero-tarji niti od daleč niso toliko varni in dosti jih stori žalosten konec navzlic sivemu prstanu. L. T. (Glej članka »Obročkande ptic in njih selitve« v »Žis«, knjiga V, str. 284. in »Zakaj se ptice selijo«, knjiga V., str. 694.)
Snemanje živalskih glasov na zvočni film
— — 1 .
Današnja umetniška priloga
»Mlin na veter pod Ptujem« po originalu Frana Škodlarja
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljeva ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do>
larja na leto.

Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnika*. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani,