Bogomila : Saj jo je vzgojila ljubav. — Z. : Pri oknu.
277 3
Pri oknu.
Spisala Z.
ri oknu sedim in gledam venkaj v mrzli zimski dan. Knjiga
mi leži v roki a ne berem je ; v sosedni sobi igra Marija glaso-
vir, a meni udarjajo ti tožni akordi kakor iz velike daljave na
uho. Pod oknom stoje drevesa a za temi teče reka. Barva jej je ze-
lenkasta in iz nje vstajajo sivi kolabarji in zavijajo hiše onostran
obrežja v siva prozorna meglena krila. Ivje obroblja drevesne veje
in vejice ; žalostno poskakuje nekaj ptic po lesenej ograji na obrežju.
Mimo pride dekletce, majhno, ljubko dekletce; trese se od mraza,
krilce ji je tenko, oguljeno, rokavci prekratki a male ročice višnjav-^
kasto rudeče, sope v trdo, mrzlo peščico, drgne premrzle prstke a
zobe jo vendar. Počasi stopicajo male nožice v strganih, luknjastih
278 Slovenskemu učiteljstvu.
Čeveljčkih, malo rosno očesce se plaho ozira okrog sebe, a ozka
usteca raztezavajo se bolestno — tako ji je mraz.
Dekletce je odšlo naprej ; mimo pride dama, divna, dražestno
opravljena. Dragocena bibrovina ji obroblja obleko, glavo ji krije
čepica, koketno pomaknjena malo na stran a ob roki ji skače otroče,
zavito v kožušček, da se mu komaj vidi obrazek. Sreča ju gospod
v elegantnej zimskej suknji. Odkrije in pokloni se, a ustavijo se mi
prav pod oknom. Razgovarjajo se, gospa se smehlja a gospod jo
gleda, kreta se, pripoveduje. Malo, prav malo odprem okno. Vidim,
kako se gospod pripogne k otroku in mu pravi: »O revče, zebe te«
in skrbno mu popravlja kožušček.
Zamislim se in mislim o teh ljudeh. Poznala sem vse : gospod
je stanoval v drugem, ona gospa z dekletcem v prvem nadstropju
iste hiše, kjer je bil oče revne deklice boren vratar.
Akordi na glasovirju so se zlivali v žalostne melodije, solze so
mi stopile v oči ne vsled melodij, ampak zato, ker je gospod ogo-
voril bogato dekletce, revne deklice pa ne, dasi je poznal drugo
kakor prvo.
More-li odličen gospod pozdravljati in nagovarjati vratarjevega
otroka ?