OKTOBER 2002 št. 54-55 CENA 900 SIT 908(497.12-14 0083008,54/55 COBISS ......................................................................... ■ www.tevepil jflfia družba KMETIJSKO GOZDARSKA ZBORNICA SLOVENIJE KMETIJSKO GOZDARSKI ZAVOD NOVA GORICA KGZS - Zavod Go prevzema dejavnosti, pooblastila in premoženje Kmetijsko veterinarskega zavoda Nova Gorica p.o. Pri hrastu 18, Nova Gorica tel.: +386 5 335 12 00, fax: +386 5 302 73 12 Deluje v tesni povezavi z razvojem vseh kmetijskih panog na območju Primorske. Oddelek za kmetijsko A svetovanje - - Pri hrastu 18 Kromberk 50D0 Nova Gori ra Oddelek kmetijske svetovalne službe pokriva potrebe po specialističnih znanjih in izkušnjah v vseh kmetijskih panogah, vključno z ekonomiko in nudi strokovno pomoč pri pospeševanju prireje, pridelave in predelave direktno na terenu po celi Primorski. Izvaja svetovanje in pomoč pri uveljavljanju ukrepov ekonomske politike, svetovanje in pomoč pri izdelavi razvojnih načrtov za kmečka gospodarstva. Oddelek za živinorejo Pri hrastu 18, Kromberk, 5000 Nova Gorica i Oddelek za živinorejo spremlja prirejo in odbiro domačih živali ter vključuje tudi vzrejališče mladih plemenskih bikov, reprodukcijo in laboratorij za kontrolo sperme ter laboratorij za kontrolo kakovosti mleka. Delokrog te službe je celotna Primorska. Drevesnica Bilje Bilje 1, 5292 Renče O 40T DREVESNICA BILJE P Sadna drevesnica prideluje in prodaja visoko kakovostne sadne sadike, predvsem koščičarjev. Poleg tega ima tudi zelo pester asortiman ostalih sadnih vrst. Dobrodošli v naši maloprodaji na lokaciji v Biljah Agroživilski laboratorij Pri hrastu 18, Kromberk, 5000 Nova Gorica Agroživilski laboratorij izvaja fizikalno kemijske in senzorične analize grozdja, mošta in vina; oljčnega olja ter analize zemlje, krme in živil živalskega porekla. SADJARSKI O Sadjarski center Bilje CENTIH Znm Bilje 1, 5292 Renče I 8 L J 1 Sadjarski center sc nahaja na isti lokaciji kot sadna drevesnica. To je edini center v državi, kjer se izvaja selekcija in introdukcija koščičarjev in hrušk. Entomološki laboratorij Pri hrastu 18, Kromberk, 5000 Nova Gorica Entomološki laboratorij - opravlja diagnostiko rastlinskih škodljivcev in preizkuša učinkovitost sredstev za varstvo rastlin. STS Vrhpolje Vrhpolje 38a, 5271 Vipava y& stUkcijiko mrnilanko trtdillt Selekcijsko trsničarsko središče izvaja klonsko selekcijo vinske trte in se nahaja ob Trsničarski zadrugi Vrhpolje. Center za oljkarstvo Ul. 15. maja 17, 6000 Koper Center za oljkarstvo izvaja selekcijo in introdukcijo oljk. Nahaja se na tradicionalnem oljkarskem področju v slovenski Istri. Na osnovi posebnih pooblastil zavod opravlja še: - ocenjevanje vin po mednarodni lestvici. Laboratorij je uvrščen na listo laboratorijev EU za izdajo certifikatov za izvoz vina, - izvaja obvezne zdravstvene preglede za pridelovanje sadilnega materiala, - spremlja zdravstveno stanje sadilnega materiala večletnih rastlin iz uvoza - opravlja biološke preiskave vzorcev sredstev za varstvo rastlin - opravlja strokovno kontrolo odkupa matičnih rastlin za sadjarstvo in vinogradništvo - spremlja kakovost in izvaja kontrolo kakovosti inšpekcijskih vzorcev oljčnega olja Naši strokovnjaki so s svojim delom, izkušnjami in znanjem dokazali, da so vredni zaupanja. Enakopravno se vključujejo in izvajajo razne mednarodne projekte ter tako bogatijo naš prostor. KRAŠKA JESPRENJEVA JUHA za 4 osebe 100 g ješprenja NATURA 40 g korenja 80 g čebule 40 g krompirja 40 g gomolja zelene 40 g krnskega pršuta 40 g rumene soje NATURA 0,5 dl rastlinske smetane 1l vode česen, kraški šetraj, lovorjev list, peteršilj, sol, poper Ješprenj operemo, ga zalijemo s hladno vodo ter skupaj z namočeno sojo pol u Nato dodamo na kocke narezano zelenjavo in pršut, sesekljan česen, kraški šetraj lovorjev list. Juho počasi kuhamo še 40 minut in po potrebi zalijemo z vodo. Pr, rastlinsko smetano in prevremo ter nato solimo in popramo. Preden postrežemo, s sesekijarmi peteršiIjem. 'mo Voda sestavlja dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V RAZLIČNIH POJAVNIH OBLIKAH JE NAJPOMEMBNEJŠI OBLIKOVALEC PODOBE IN ŽIVLJENJA PLANETA. Na NJENI GLADINI SE ZRCALI OKOLJE V VSEJ SVOJI BARVITOSTI, NJENA PROSOJNOST IN ČISTOST ODSEVATA NAŠ ODNOS DO NARAVE. CISTO in naravno okolje je za ljudi življenjskega pomena. V Heliosu že nekaj let usmerjamo znanje in izkušnje v razvoj okolju prijaznih barv na vodni osnovi, za kar imamo več razlogov: • zavedamo se ranljivosti okolja, • zavedamo se pomena nadomeščanja neprimernih sestavin z okolju in ljudem bolj primernimi, • zavedamo se, da so barve, ki jih proizvajamo, prisotne na vsakem koraku našega življenja in dela, zavedamo se, da moramo upoštevati najzahtevnejša okoljevarstvena priporočila in standarde, ki veljajo v Evropi. DANES vam v Heliosu lahko ponudimo vodne barve za različne kvalitete podlage (les, parket in kovine) v sklopu uveljavljenih blagovnih skupin Bori, Ideal in Tessarol, ki ustrezajo najzahtevnejšim svetovnim standardom. Vizualno so ti izdelki prepoznavni po grafičnem simbolu ribice v soncu, ki se kot žig pojavlja na embalaži in jamči visoko kakovost in ekološko neoporečnost barv. PR/ • I / Okolju prijazne barve. HELIOS Modra naložba v prihodnost Se odločate: - za namestitev ogrevalnih sistemov, ki uporabljajo obnovljive vire energije? - za toplotno zaščito stanovanjskih objektov? - vgradnjo oken? - za majhno čistilno napravo za odpadne vode iz stanovanjskih objektov? - za menjavo azbestne strešne kritine? Ali pa želite le kupiti vozilo na električni ali hibridni pogon? Ugodno kreditiranje občanov NAŠI KREDITI Z NIZKO OBRESTNO MERO VAM OMOGOČAJO PRAV TO! ekološko razvojni sklad republike Slovenije, javni sklad Za dodatne informacije kontaktirajte: Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije, javni sklac 1000 Ljubljana, Trg republike 3, telefon: 01/241 48 20 spletna stran: www.ekosklad.si THE SLOVENE KARST Land of Subterranean Mysteries r • Slovenija Urnik obiskov Škocjanskih jam \ VI, VII, vm, IX: 10,00; 11,30; 13,00; 14,00; 15,00; 16,00, 17,00h IV, V, X: 10,00; 13,00; 15,30h XI, XII, I, II, III: 10,00 in 13,00h V nedel|ah in praznikih tudi ob 15,00h ' ' 1 Park Ifizoejanske jam& $ j Nezgodno zavarovanje obiskovalcev Parka Škocjanskih jam in ostala zavarovalna kritja. MslovenicaA 1 n I zavarovalniška hiša d.d. 1 0 I Zanesljiva. Varna. Ki prisluhne. Na zasedanju skupščine Svetovne trgovinske organizacije konec 1999 v O saki na Japonskem je med 550 plakati o naravni dediščini in turizmu v konkurenci zmagal plakat Škocjanskih jat Prikazuje Cerkvenikov most več kot 45 metrov nad Reko in vhod v Hankejev kanal. Telefoni revije Kras: 01/421-46-95 01/421-46-90 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 Kras, revijo o Krasu in kraških pojavih jer značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386) 01/421-46-95, 1+386)01/421-46-90; fax: (+386)01/421-46-95 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: Uredništvo revije Kras: P-p. 1 7, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 W (+386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 700 SIT, 3,5 EUR, 3,3 $ Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 5.000 SIT, na naročnikov naslov v tujini 8-000 SIT, 40 EUR, 40 $ Transakcijski račun pri NLB: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB, podružnici i-jubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SWlFT coda: LJ BA Sl 2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij Uredništvo ne vrača. Tonatis ali povzemanje prispevkov iz revije Kras je dovoljeno, če se navede vir. Mednarodna standardna serijska številka: 'SSN 1318-3257. Grafično oblikovanje in priprava tiska Lev Lisjak Grganizacija tiska 5 Korotan Ljubljana d.o.o. ^oklada:4000 izvodov Revijo Kras sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za okolje in prostor Slika na naslovnici: Prenovljena zgradba Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Postojni je postala tudi sedež UIS - Mednarodne speleološke zveze. Fotografija: Lev Lisjak Vsebina Akad. dr. Boštjan Žekš MILKO MATIČETOV JE SLOVENSKO NARODOPISJE 5 IN STROKO DVIGNIL NA SVETOVNO RAVEN Uredništvo Akad. dr. Andrej Kranjc AKADEMIK MILKO MATIČETOV IZ KOPRIVE 7 STALNI SEDEŽ MEDNARODNE 10 SPELEOLOŠKE ZVEZE V POSTOJNI Dr. Franci Gabrovšek RAZVOJ KRASA: OD PREDKRASA DO IZGINOTJA 12 Prof. dr. Stane Granda OBDOBJE ŽIVLJENJA IN DELA 14 IVANA NABERGOJA (1835-1902) Prof. dr. Dimitrij Rupel SLOVENCI SMO LAHKO PONOSNI 18 NA SVOJO PARLAMENTARNO TRADICIJO Prof. dr. Dimitrij Rupel IVAN NABERGOJ IN DRUGI PRIMORSKI 20 NARODNJAKI SO NAM LAHKO ZA ZGLED Matjaž Ledinek V ŠTANJELU PRENOVILI ŠTIRNO 21 PRED KRAŠKO HIŠO Matjaž Bolčina - Jure Zavrtanik MUZEJ FILMSKIH IGRALCEV 22 Pavel Vidau BAN O VS KI TRAMVAJARJI - TRAMVIERJI 24 Maijeta Privšek KONZORCIJ KRAŠKIH PROIZVAJALCEV TERANA 28 VELIKO OBETA Marjeta Privšek MONTALCINO IN NJEGOVA VINA 31 Maijeta Privšek CIU VINARJEV MORA BITI 34 NEPRESTANO IZBOLJŠEVANJE VIN Andrej Malnič KAJ JE OSNOVNO POSLANSTVO 38 TURISTIČNEGA DRUŠTVA? Agencija Kras Ivan Novak - Adrijana Štok-Godina OBISKOVALCI ŠTANJELA SO BILI NAVDUŠENI 40 DRUŠČINA LJUBITELJEV LEPEGA, 42 ZDRAVEGA NAČINA ŽIVLJENJA Uroš Slamič KAR DELAM, NE DELAM ZASE, 44 AMPAK DELAM ZA VSE OBČANE Dr. Rajko Vojtkovszky ZADOVOLJEN SEM, DA SVETNIKI RAZMIŠLJAJO 50 IN RAVNAJO TAKO, DA BI POMAGALI DIVAŠKI OBČINI Miroslav Klun Zlatko Martin Marušič ČE OBSTAJA RAZUMEVANJE IN DOBRO 54 SODELOVANJE, LAHKO OBČINA USPEŠNO DELUJE DOBRO JE POSLUŠATI UUDI, KI SO VOLJNI 58 STORITI KAJ KORISTNEGA ZA SVOJ KRAJ Akad. prof. dr: Jože Toporišič PAVLE MERKU O SLOVENSKEM PRAVOPISU 2002 62 Robi Lavin ZDRAVA ZEMLJA - ZDRAVO TELO 65 Agencija Kras NARAVI PRIJAZNO OGREVANJE IN KUHANJE 66 Z UTEKOČINJENIM PLINOM IZ MALEGA PLINOHRAMA V' Štrekljeva nagrada akademiku dr Milku Matičetovemu, sedež Mednarodne speleološke zveze v Postojni, mednarodni posvet o nastajanju in izginevanju krasa, slovenski narodnjak in poslanec v dunajskem parlamentu v 19. stoletju Ivan Nabergoj, razstava o banovskih tramvajerjih ali tramvierjih, prizadevanja kraških proizvajalcev terana za ustanovitev konzorcija in njihovo zgledovanje po izkušnjah toskanskih vinogradnikov in vinarjev v Montalcinu, štiriletni obračuni dela štirih kraških županov in njihovih občinskih uprav ter odgovor akademika prof. dr. Toporišiča dr. Pavlu Merkuju na njegove pripombe k Slovenskemu pravopisu 2002, objavljene v zadnji izdaji Krasa, so osrednje teme te dvojne številke revije Kras. So pa v njej še prispevki o obnavljanju kulturne dediščine v Štanjelu in Divači, o pravem poslanstvu turističnega društva, o šegah in navadah kraških ljudi, o uspešnem množičnem športnem društvu Brinj iz Povirja, o geomantiji Medicinskega centra Vid v Novi Gorici ter o naravi prijaznem ogrevanju in kuluinju z utekočinjenim naftnim plinom. Tja dvojno izdajo smo se odločili, ker bi v obseg običajne številke uvrstili komaj še kaj drugega, če smo hoteli na osmih straneh predstaviti ob stoti obletnici njegove smrti poslanca Slovencev s Tižaškega v dunajskem parlamentu Ivana viteza Nabergoja, na desetih straneh najnovejše namere kraških vinogradnikov in vinarjev za nadaljnji dvig kakovosti terana ter za njegovo trženje pod skupno zaščitno znamko in na osemnajstih straneh, kaj so ob iztekajočih se štiriletnih mandatih povedali župani kraških občin Uroš Slamič, dr. Rajko Vojtkovszky, Miroslav Klun in Zlatko Manin Marušič. ] 01/421-46-95 01/421-46-90 05/766-02-90 01-421-46-95 05/766-02-91 E-mail mediacarso @ eunet.si KinHnNHH www.revijakras.com httf J\er so nam naši sodelavci napisali že precej novih, zelo zanimivih sestavkov, že pripravljamo naslednjo, 56. izdajo Krasa, ki bo izšla v decembru, pred božičem. To je čas, ko razmišljamo, s čim za božič in Novo leto obdarovati sorodnike, prijatelje in poslovne partnerje. Iz zadrege, kakšno darilo komu izbrati, si morda lahko pomagate, da obdarovancu namenite revijo Kras, jo zanj naročite ter prevzamete plačevanje naročnine nanjo in njenega dostavljanja po pošti na obdarovančev naslov. Pokrajina Kras in kras nasploh sta namreč tudi zaradi izhajanja revije Kras vse bolj poznana, popularna in obiskana, saj jo prebirajo številni naročniki ne le iz vseh predelov Slovenije, marveč tudi s Tržaškega in Goriškega v Italiji ter od drugod iz tujine; tudi iz Avstralije, Južne Amerike in iz ZDA. Za Slovenijo je cena za naročnino in poštno dostavo šestih zaporednih številk revije 5.000 SIT. za tujino pa je cena za naročnino 7.000 SIT. Naročilo takega darila lahko sporočite na uredništvo revije Kras po telefonu na številki (+386) 01/421-46-95 in (+386) 05/766-02-90, po faksu na št. (+386) 01-421-46-95 ali pa elektronski pošti: mediacarso©eunet.si : Uredništvo ŠTREKLJEVA NAGRADA 2002 Nagovor predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademika dr. Boštjana Žekša na podelitvi Štrekljeve nagrade akademiku dr. Milku Matičetovemu MILKO MATIČETOV JE SLOVENSKO NARODOPISJE IN STROKO DVIGNIL NA SVETOVNO RAVEN Boštjan Žekš V nedeljo, 29. septembra 2002, je bila v župnijski cerkvi sv. Andreja v Gorjanskem na Krasu slovesnost ob podelitvi Štrekljeve nagrade akademiku dr. Milku Matičetovemu iz Koprive. Pred podelitvijo priznanja je o pomenu Štrekljeve nagrade in o letošnjem nagrajencu spregovoril predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik dr. Boštjan Žekš. Spošto vam! Zelo me veseli, da Vas lahko pozdravim na drugi podelit-v' Štrekljeve nagrade, tukaj v Goijanskem, kjer seje Karel Štrekelj kta 1859 rodil. Zelo me tudi veseli, da sta prvi dve nagradi dobila člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Slavist, jezikoslovec in skladatelj Pavle Merku, ki je prvi prejel Štrekljevo nagrado, je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, letošnji nagrajenec akademik Milko Matičetov pa je redni član ‘Akademije. Prav je, da si je komisija za podelitev nagrade že na samem začetku postavila visoke kriterije, ker ti morajo biti taki za nagrado, ki se imenuje po Karlu Štreklju, našem uglednem slavistu, jezikoslovcu, narodopisen ter predvsem zbiralcu in preučeval-Cu slovenskih ljudskih pesmi in avtorju monumentalne zbirke Slovenske narodne pesmi. Bojim se le, da se bo morala komisija v Prihodnje močno potruditi, da bo ohranila tako visok nivo Štreklje-v'h nagrajencev! Akademik Milko Matičetov, današnji nagrajenec, je ned-v°mno naš najuspešnejši zbiralec ljudskega gradiva in ob tem od-'An znanstvenik. Zbiral je ljudsko pripovedno izročilo iz različnih slovenskih pokrajin, pa tudi s področij onstran naših meja, kjer živijo Slovenci. Mislim na Porabje, Koroško, Benečijo in predvsem na Rezijo, kjer je akademik Matičetov odkril živ vrelec ljudskih pravljic, pripovedi in drugega. Le pravljic je zbral več kot 3.000, kar je brez primere v Sloveniji, da pri tem ne omenjamo pesmi, rezijanskega slovaija in drugega. Akademik Matičetov je v slovensko narodopisje uvedel mednarodna strokovna merila in stroko dvignil na evropsko in svetovno raven. Kot desetletni predstojnik Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in kot urednik pri osrednjih slovenskih etnoloških revijah Slovenski etnograf in Traditiones je svoja visoka znanstvena in strokovna merila prenašal tudi na mlajše sodelavce in s tem zagotovil visok nivo slovenskega narodopisja tudi v prihodnje. Letošnji Štrekljev nagrajenec akademik dr. Milko Matičetov iz Koprive (na desni) v živahnem pogovoru s predsednikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademikom dr. Boštjanom Zekšem. ŠTREKLJEVA NAGRADA 2002 Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik dr. Boštjan Žekš Zaradi moje drugačne izobrazbe ne bi bilo primemo, da bi skušal tukaj podrobneje analizirati delo akademika Matiče-tovega ali raziskave in objave Karla Štre-klja. Naj skušam le poudariti, kako pomembne so bile, so in bodo za nas, za slovenski narod in za slovensko državo etnološke, narodopisne raziskave in humanistične raziskave nasploh. Karel Štrekelj je živel in delal na prelomu devetnajstega stoletja, ko je bil imperializem na višku in je nacionalna identiteta dobivala nov pomen. Temu izzivu smo morali odgovoriti tudi Slovenci. Zato se je tudi pri nas povečalo zanimanje za etnologijo, saj smo morali poudariti svojo nacionalno identiteto in pokazati sebi in drugim, kaj smo in kam gremo. V podobno kritično obdobje gremo po mojem sedaj. Ko bomo vstopili nazaj v Evropo, kjer smo že bili, bomo v podobnem položaju, kot smo bili pred sto leti. Pravih, trdnih, državnih meja okoli nas ne bo, tako da se bomo morali zopet naučiti živeti v odprtem svetu, ki bo zaradi modemih komunikacij še bolj odprt, kot je bil pred stoletjem. To seveda ni samo slabo, saj bomo kot narod lahko končno živeti skupaj, in se Slovenci ne bodo več delili po tem, na kateri strani meje žive. Tudi gospodarsko je to lahko ugodno, ker globalizacija za male narode ni nujno slaba, saj sposobnim in pridnim odpira celotno svetovno tržišče. Morati pa se bomo zelo potruditi in bi se morali truditi bolj že sedaj, da bomo ohraniti svojo slovensko identiteto: svoj jezik, svoje običaje in svojo kulturo. Pri tem se lahko učimo tudi iz življenja in dela Karla Štreklja. Karel Štrekelj se je rodil v skromnem okolju v kmečki družini, ki pa je pošiljala svoje otroke v šolo. Končal je gimnazijo v Gorici, potem študiral na Dunaju, doktoriral in se habilitiral ter nato učil na Univerzi na Dunaju kot privatni docent ter tudi na Univerzi v Gradcu kot profesor slavistike in slovenščine. Bilje ugleden in mednarodno priznan znanstvenik, saj je bil član treh uglednih tujih znanstvenih dmžb: Društva češkoslovanskega narodopisnega muzeja, Imperatorske akademije znanosti v Sankt Petersbur-gu in Kraljeve akademije v Beogradu. Kljub temu, daje dolgo živel v tujini in dosegel mednarodni ugled, je ostal Slovenec. Ne le po tematiki svojih raziskav, ampak npr. tudi po tem, da je na Univerzi v Gradcu uvedel slovenščino kot učni jezik (pri pouku slovenske književnosti). Eden od naukov, ki jih lahko povzamemo iz Štrekljevega življenja, je potrebnost šolanja. Šolanje danes pomeni univerzo in doktorat znanosti in tako šolanje bi morali omogočiti vsem, ki so za to sposobni - ne glede na njihov socialni status in na njihov kraj bivanja. Zato bi morati čim prej organizirati naše visoko šolstvo tako, da bi vsem Slovencem, tudi tem iz Gorjanskega pri Komnit omogočiti kvaliteten univerzitetni študij. Dmgo, kar bi rad poudaril, je moje pričakovanje, da bodo v tem odprtem svetu, v katerega vstopamo, naši ambicioznejši izobraženci zapuščali Slovenijo. Tako, kot jo je Karel Štrekelj - žara-1 di višjih ambicij in zaradi možnosti za delo, ki bodo pri nas vedn° omejene. Toda morali bi se potruditi, da bi ti izobraženci, ki bodo j odšli ali so že odšli, ostati Slovenci in del narodnega telesa, tako kot je ostal Karel Štrekelj. Potruditi bi se morati, da se bodo ljudje vračati domov in sodelovati z nami, ki smo tukaj, da jih bodo naši mlajši sodelavci obiskovati v tujini in se pri njih učiti, itn. Tretji zaključek teh razmišljanj pa bi lahko bil, da moramo nadaljevati z raziskavami, ki utijujejo slovensko samobitnost saj bomo le tako dobili malo več samozavesti, ki nam je ves čas primanjkuje in ki jo bomo v tem odprtem svetu potrebovati, in pri' j dobiti malo več nacionalnega ponosa. Saj imamo mnogo stvari, ki so izjemne v svetovnem merilu, in mnogo ljudi, na katere moram0 biti ponosni. Eden izmed njih je nedvomno tudi akademik Milk0 Matičetov, ki mu za današnjo nagrado čestitam in se mu zahvaljujem za njegovo delo! Akademik dr. Boštjan Žekš - predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana Prejemnik Štrekljeve nagrade v letu 2002 AKADEMIK MILKO MATIČETOV IZ KOPRIVE "Plemenit je narod, ki črpa svojo moč iz zakladnice dedov in pradedov in ki se nikoli in nikjer ne sramuje svoje majhnosti ter drobnih korakov na Poti razvoja!" S temi besedami je v nedeljo, 29. septembra 2002 nagovorila udeležence slovesnosti ob letošnji podelitvi Štrekljeve nagrade akademiku dr. Milku Matičetovemu povezovalka prireditve Ana Godnik. In nadaljevala: "Spet nas je zlata jesen zvabila v cerkev svetega Andreja v Gorjansko pri Komnu, v kraj, kjer je srkal narodovo bogastvo v besedi in pesmi Karel Štrekelj. Velikemu jezikoslovcu, zapisovalcu najžlahtnejših pesmi - narodnih, smo Kraševci in Brkinci podarili nesmrtnost z vsakoletno podelitvijo Štrekljeve nagrade ljudem za njihove izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja ljudskega blaga! Štrekljevemu nagrajencu akademiku Milku Matičetovemu je izročil priznanje Uroš Slamič (levo), zupan občine Komen in predsednik odbora za Dodelitev naarade. - Fotoarafiia D. Grča Po pozdravnem nagovoru župana Občine Komen in predsednika odbora za podelitev Štrekljeve nagrade Uroša Slamiča ter po nagovoru direktoija Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Igorja Tršarja je o nagrajencu Milku Matičetovemu in pomenu Štrekljeve nagrade spregovoril predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik dr. Boštjan Zekš. Po prejemu listine o nagradi iz županovih rok pa je udeležencem slovesnosti predstavil nekaj svojih zadnjih raziskovalnih dosežkov nagrajenec akademik dr. Milko Matičetov. Izbor slovenskega ljudskega izročila in med njim tudi nagrajenčeve pripovedke sta interpretirala Janez Starina in Gojmir Lešnjak-Gojc. Z visoko ravnjo, ki pri tiče akademski ravni glavnega govornika - predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Boštjana Žekša, letošnjega nagrajenca dr. Milka Matičetovega in na podelitvi nagrade tudi prisotnega lanskoletnega, prvega nagrajenca dr. Pavla Merkuja, pa je prireditev oplemenitil dekliški pevski zbor Carmina Slovenica pod vodstvom Karmi-ne Šileč. Utemeljitev za podelitev Štrekljeve nagrade akademiku dr. Milku Matičetovemu V utemeljitvi o podelitvi druge Štrekljeve nagrade akademiku' dr. Milku Matičetovemu za njegove izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja ljudskega blaga v pesmi in besedi je odbor za podelitev nagrade zapisal: "Akademik dr. Milko Mati-četov je v tem mesecu proslavil svoj 83. rojstni dan. Je Kraševec, ki se na Kras, v svojo rojstno vas Koprivo, še kako rad vrača. Vse svoje življenje je uspešno zbiral ljudsko pripovedno gradivo, tenkočutno prisluhnil ljudem v njihovem narečnem izražanju in z močjo znanstvenika iztrgal pozabi vse tisto, kar nas ohranja kot narod, kar je poroštvo za naš razvoj, kar je naša samopodoba. Ni slovenske pokrajine, ki bi ga ne bila prevzela in ki bi ji z zapisi ne dal večnosti, v Reziji pa je posebej odkril neusahljiv vrelec ljudskih pravljic, pripovedk, pesmi in drugega gradiva. Iz široke palete rezijanske duhovne dediščine sta izpod njegovega peresa nastali knjigi Rožice iz Rezije in Zverinice iz Rezije. Iz vsega, kar je dr. Milko Matičetov napisal, se razkriva njegova znanstveno kritična temeljitost in prirojena občutljivost za ljudsko ustvarjalnost in narečno bogastvo slovenskega jezika. Potrpežljivost, vztrajnost in raziskovalna zavzetost je rodila veliko zakladnico ljudskih pripovedi, ki jih je dr. Matičetov tudi pri nas zapisoval po mednarodnih strokovnih načelih, po katerih je pripovedovalec obravnavan kot avtor enkratne stvaritve, ki mora ohraniti svojo izvirno obliko. S tem je našo vedo dvignil na evropsko in svetovno raven. Svet nas je spoznal, v svetu ste tudi priznanja dobili, ker ste narod svoj razkrili. Danes vam, v zrelih, pa še vedno ustvarjalnih letih, dr. Matičetov, podeljujemo najbolj domače od domačih priznanj!" ŠTREKLJEVA NAGRADA 2002 Uroš Slamič: "Pomembnost nagrade je za ta prostor neprecenljiva" Iz pozdravnega nagovora komenskega župana Uroša Slamiča pred podelitvijo druge Štrekljeve nagrade akademiku dr. Milku Matičetovemu za bralce revije Kras povzemamo tisti del, v katerem je govornik poudaril pomen nagrade. Dejal je: “... Prav zaradi pomembnosti delovanja našega rojaka Karla Streklja na področju zbiranja in ohranjanja ljudskega blaga smo se skupaj vse kraške občine, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Sklad R Slovenije za ljubiteljsko kulturo odločili, da bomo vsako leto podeljevali nagrado Karla Streklja tistim, ki svoje življenjsko delo posvečajo zbiranju in ohranjanju ljudskega blaga v pesmi in besedi. Pomembnost nagrade za ta prostor je neprecenljiva. Na prostoru, kjer so različne sile v preteklosti poskušale izkoreniniti to ljudsko bogastvo, ko postaja ta meja tudi zadnji močnejši steber slovenstva v luči novodobnih razmer, ko se naši slovenski bratje in sestre v sosednji državi iz dneva v dan bojujejo za svoje narodnostne pravice, je prav, da se zavedamo in dodatno vzpodbudimo večkrat zanemarjen odnos do ljudskega izročila in zbirateljstva ter skrbi za njegovo ohranjanje. Tudi s pomočjo te nagrade, saj med drugim želi ustvariti tudi poklon in zahvalo ljudem, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, in obenem širši javnosti predstaviti pomen tako Karla Streklja, ki je bil vrsto let prezrt, kot tudi vse posameznike in skupine, ki doživljajo danes podobno usodo, kot jo je doživljal Štrekelj, da jim vsaj en dan v letu namenimo večjo pozornost. Izražam veliko zadovoljstvo, da letošnjo, drugo nagrado Karla Streklja prejme pokončni Slovenec dr. Milko Matičetov, Kraševec po rodu. Odbor, kateremu predsedujem, je na podlagi vsesplošnega razpisa pridobil tri nominacije in po preudarnem ter tehtnem odločanju soglasno sklenil, da se letošnja nagrada podeli akademiku dr. Milku Matičetovemu. In čisto naključje je, daje tudi letošnji nagrajenec - prav tako kot lanskoletni nagrajenec dr. Pavle Merku - d tega dela Slovenije. To je verjetno zaradi tega, ker živimo na zahodu, na meji z romansko govorečim prebivalstvom, se trdno držimo navad in jezika, da ohranimo svojo identiteto in obstoj, saj se zavedamo še vedno tleče ideje mnogih posameznikov in skupin v sosednji državi, ki bi ta del našega naroda radi podjarmili. ” Igor Tršar: Strokovno življenje Milka Matičetovega je odprta knjiga O sedanjem pomenu in teži spoznavanja, raziskovanja in ohranjanja ljudske kulture in izročila naših dedov ter pradedov ter o prispevku letošnjega prejemnika Štrekljeve nagrade akademika dr. Milka Matičetovega k temu je pred podelitvijo nagrade spregovoril direktor Javnega sklada Repub- j like Slovenije za kulturne dejavnosti Ig°r I Tršar: “V času prevladujočih trendov postmodernega mišljenja, globalizacije ekonomije in sveta, vsakovrstnih integracijskih procesov, brisanja nacionalnih meja, nasiljo dominantnih kulturnih obrazcev in vzorcev množične kulture in tako naprej, je vprašanje zavedanja in predvsem negovanja kulturne dediščine tisti pogoj, ki nas ohranja kot živ, prisoten in dejaven kulturni narod združujoče se Evrope. Naša kulturna dediščina naM omogoča tisto izhodišče, ki nam daje svojo enkratnost, posebnost in tudi izjemnost Imenujemo jo lahko kulturna identiteta ah celo nacionalna identiteta. Skozi njo lahko enakovredno in enakopravno sodelujemo v multikulturni izmenjavi in produkciji, ki obvladuje današnji svet, ustvarja novo etiko odnosov in družbo globalnih razsežnosti. Tako tradicija ljudskih pevcev, pripovedovalcev, glasbenikov, rokodelcev, vseh brezštevilnih neimenovanih, anonimnih ustvarjalcev, izgubljenih v času, ki pa hkrati Pomenijo tudi tisto kulturno podstat, iz kate-re rastemo danes, določa naše mesto v planetarni kulturni sceni in produkciji, govori o tem, kdo smo, kaj smo in kam gremo... Pozaba te tradicije, pozaba te dediščine stoletnega kultiviranja in rasti pa bi nasprotno pomenila naše izginotje kot kulture in kot naroda, še preden bodo dokončno izbrisane vse nacionalne meje... S spoznavanjem ljudske kulture in tzročila naših dedov in pradedov z nostalgi- jo razbiramo sporočila o nekem življenju, ki izgineva, z njim pa tudi izginevajo spretnosti, znanja in veščine, ki so prehajale iz roda v rod, tako na področju materialne kot duhovne kulture. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, kako ohraniti ali celo vključiti to ljudsko umetnost v današnji čas in jo tako tudi tvorno nadgraditi. Nagrada, ki jo podeljujemo že drugič, je poimenovana po Karlu Štreklju -jezikoslovcu, etnografu, literarnemu zgodovinarju. Kot je povedal sam o sebi: ... V vsem pisanju me je vodila edino le ljubezen do jezika in naroda... V posebno čast nam je, da s Krasa, tako kot Karel Strekelj, izhaja tudi tokratni nagrajenec - akademik dr. Milko Matiče-tov. Strokovno življenje Milka Matičetovega je odprta knjiga, njegova bogata bibliografija pa je kažipot za tistega, ki ga zanimajo posamezna področja ljudske kulture. Njego- .. . <§flj vo raziskovalno in znanstveno delo presega meje same folkloristike, vendar je prav to kot posebno panogo etnologije s svojim ustvarjalnim prispevkom bistveno obogatil in slovenski delež povzdignil na evropsko raven. Korenine njegovega dela so vedno bile terenske raziskave. Kot največji strokovnjak za ljudsko pripovedništvo v Vzhodnih Alpah in najboljši poznavalec tega izročila, narečja in kulture sploh je več kot 70 razprav posvetil Reziji. Z rezijanskim izročilom in s svojimi dognanji o njem ni presenečal samo slovenskih bralcev, temveč ga je v italijanščini posredoval tudi svojim italijanskim kolegom. Posebno pozornost so doživele tudi številne živalske pravljice, ki domujejo v Reziji- Matičetov je Reziji odprl vrata v svet in svetu v Rezijo... Skladno z akademsko ravnijo nagrajenca s Štrekljevo nagrado -akademika dr. Milka Matičetovega -je izzvenel na slovesnosti v cerkvi sv. Andreja v Gorjanskem tudi koncert dekliškega pevskega zbora Carmina Slovenica pod vodstvom Karmine Šileč. Pogovor z letošnjim prejemnikom Štrekljeve nagrade akademikom dr. Milkom Matičetovim bo uredništvo revije Kras objavilo v eni izmed naslednjih številk. Zajel bo tudi misli, ki jih je nagrajenec povedal na slovesnosti po prejetju listine o nagradi. vas: Izjemno priznanje speleologov vsega sveta STALNI SEDEŽ MEDNARODNE SPEEOLOŠKE ZVEZE V POSTOJNI Andrej Kranjc Pred pritrditvijo plošče z napisom Mednarodne speleološke zveze (UIS - Union International de Speleologie - International Speleological Union) na pročelje Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni na Titovem trgu 2 kot stalnem sedežu UIS je bila slovesnost. Odlično jo je vodil v angleščini in slovenščini predstavnik Slovenije v biroju UIS dr. Andrej Mihevc (prvi z leve). Na njegovi desni v ospredju je nekdanji predsednik UIS Derek C. Ford. Za njim stoji predsednik Jamarske zveze Slovenije Jordan Guštin. Na njuni desni je častni predsednik UIS Hubert Trimmel iz Avstrije. Povsem desno je župan občine Postojna Josip Bajc. V četrtek, 19. septembra 2002, ko se je pričelo večeriti, je bilo iz razsvetljene veže Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni slišati veselo vtvenje, pa tudi pred vrati in na trgu pred stavbo so se zbirali ljudje. Ob 20. uri so prišli iz veže štirje možje in na zid pritrdili svetlečo medeninasto ploščo z napisom »UIS - Union International de Speleologie - International Speleological Union« (Mednarodna speleološka zveza po naše). Ti možje so bili častni predsednik UIS Hubert Trimmel iz Avstrije, njen generalni sekretar Pavel Bosak s Češke, predsednik Jamarske zveze Slovenije Jordan Guštin in postojnski župan Josip Bajc. Za kaj je pravzaprav šlo? Pritrditev plošče na pročelje inštitutske stavbe na Titovem trgu 2 v Postojni je bilo le zadnje, simbolično dejanje dodelitve stalnega sedeža (naslova) Mednarodne speleološke zveze v Sloveniji, na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Postojnski župan Josip Bajc, generalni sekretar UIS Pavel Bosak s Češke in častni predsednik UIS Hubert Trimmel med pritrjevanjem napisne plošče Mednarodne speleološke zveze na pročelje stavbe, v kateri domuje Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. UIS je krovna speleološka organizacija, ki združuje jamarje in strokovnjake-speleologe, tako ljubitelje kot poklicne, z vsega sveta. Vanjo je združenih okoli 60 držav. Zveza ima številne strokovne komisije, svoje glasilo, vsako leto izdaja mednarodno speleološko bibliografijo, vsaka štiri leta pa prireja svetovne speleološke kongrese. Še predenje bila UIS ustanovljena, je bil leta 1953 v Parizu 1. mednarodni spe-leološki kongres, udeležila sta se ga tudi sodelavca postojnskega inštituta. To je bila neke vrste priprava na mednarodno zvezo. Vendar je do ustanovitve UIS preteklo še kar nekaj časa. To se je zgodilo šele na 4. mednarodnem speleološkem kongresu 1965 v Ljubljani in Postojni, v veliki meri zahvaljujoč prizadevanjem akademika prof. dr. Ivana Gamsa. Prvi predsednik je postal pokojni B. Geze, starosta francoskih speleologov, generalni sekretar pa prav tako že pokojni Albert Anavy iz Libanona. V praksi je bil sedež zveze tam, kjer je bil predsednik oziroma sekretar. Tako je danes predsednik v Braziliji, generalni sekretar na Češkem, arhiv je deloma v Pragi, deloma na Dunaju, denar deloma v Švici, deloma v Pragi, glasilo UIS “International Journal of Speleo- log)'” tiskajo v Italiji, speleološko bibliografijo urejajo v Švici... Stmkturaje res svetovna, a za samo delovanje nepraktična predvsem zaradi selitev vsaka štiri leta. Nepremostljive težave pa so se pokazale pri vključevanju zveze v druge mednarodne povezave, na primer v UNESCO in v druge mednarodne organizacije. Ker UIS ni imela stalnega sedeža, tudi ni imela stalnega naslova, pa je bil s tem vprašljiv tudi njen pravni obstoj. Ob pripravah na 13. mednarodni speleološki kongres (2001 v Braziliji) so se vodilni funkcionarji Mednarodne speleološke zveze resno lotili tudi vprašanja o sedežu svoje organizacije. Bilo je več predlogov in ponudb. Iz Slovenije ponudbe nismo poslali, vendar je Slovenijo vodstvo UIS samo predlagalo oziroma zaprosilo in odločitev se je nagnila v prid Postojne. Prvi pogovori Z našim Inštitutom za raziskovanje krasa so bili konec leta 2000, do kongresa je bilo vse pripravljeno in ko je bilo na plenarnem zasedanju v prestolnici Braziliji postavljeno vprašanje o sedežu UIS v Postojni, je bil predlog takorekoč brez izjeme podprt. Zato tudi ni presenečenje, da je bil Andrej Mihevc, predstavnik Slovenije, izvoljen v Biro UIS, to je v upravni odbor te zveze, s skoraj največ glasovi, medtem ko je kandidat »speleološke velesile« Francije, izpadel. Da je prišlo do uresničenja takšne odločitve, pa je bilo treba opraviti še veliko administrativnega dela. Predvsem smo morali prevesti statut UIS v slovenščino in ga uskladiti s slovensko zakonodajo. Bili so posveti na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport in na Ministrstvu za zunanje zadeve, pomagali so njihovi strokovnjaki, pomagal je Znanstvenoraziskovalni center SAZU, lokalne oblasti so šle na roko - in uspelo je! Tako, daje bila 20. junija 2002 »Mednarodna speleološka zveza - Union International de Speleologie (UIS)« skladno z zakonom o društvih registrirana in vpisana v register društev upravne enote Postojna pod št. 211 kot mednarodna organizacija s sedežem v Postojni, na Titovem trgu 2. In kako, da se je mednarodna skupnost odločila prav za majhno in razmeroma neznano Slovenijo? V speleoloških krogih Slovenija ni neznana. Ne samo, da izvira od tod ime kras in še nekaj dmgih mednarodnih strokovnih izrazov. Tu, na nekdanjem kranjskem krasu, so se v 19. stoletju začele prve znanstvene speleološke raziskave. Pri nas so najstarejše turistične jame zahodnega sveta, pri nas so odkrili prve pri-nrerke jamske favne, slovenski strokovnjaki redno aktivno sodelujejo na mednarodnih srečanjih in pri delu teles UIS, v naše jame Prihajajo jamarji z vsega sveta, slovenski jamarji pa se odpravljajo po vsem svetu. A vse to ne bi bilo dovolj, če ne bi Bilo postojnskega inštituta. Prva slovenska jamarska organizacija Anthron je bila ustanovljena leta 1889 v Postojni. Leta 1929 je tu nastal Istituto Speleologico Italiano, leta 1947 pa je začel delovati sedanji inštitut. To Je ena redkih ustanov v svetu, ki se poklicno ukvarja le s krasom, ki ima dolgo tradicijo, stabilni obstoj in delovanje, več kot 50 let že 'zdaja krasoslovno revijo Acta carsologica (poznavalci menijo, da so le štiri take na svetu). Stotine, morda tisoč tujih krasoslovcev Obe fotografiji: Fotoatelje Zirman&Murovec. in speleologov je bilo gostoljubno sprejetih v častitljivi inštitutski zgradbi; nekateri so se tu ustavili le na pogovor ob kavi, drugi so tod preučevali kras ah se strokovno izpopolnjevali tudi po nekaj let. Mislim, da na svetu skoraj ni »pravega« speleologa, ki ne bi poznal imena Postojna. Vse to je bilo povedano tudi v četrtek zvečer na majhni slovesnosti ob pritrditvi plošče UIS. Ob tej priložnosti so govorili častni predsednik UIS Hubert Trimmel, generalni sekretar Pavel Bosak, predsednik slovenskih jamarjev Jordan Guštin in inštitutski sodelavec Andrej Mihevc. Na koncu je vse pozdravil postojnski župan Josip Bajc, kije, predenje navzoče povabil na kozarček, tudi obljubil pomoč Občine za uspešno delovanje pisarne UIS v Postojni. A tudi drugi udeleženci te slovesnosti niso bili le slučajni mimoidoči. Poleg domačinov se je zbralo lepo število predstavnikov slovenskih jamarjev in več kot 50 tujih strokovnjakov, lahko bi rekel »smetana svetovnega krasoslovja in speleologije«, udeležencev mednarodnega krasoslovnega srečanja o razvoju krasa, kije prav v tistem tednu potekalo v in-štitutskih prostorih. Upam in želim, da bi medeninasta plošča z napisom UIS tako svetlo, kot sije danes, še dolga leta sijala z inštitutske-ga pročelja - dobesedno in simbolično! Akademik dr. Andrej Kranjc - znanstveni svetnik, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna KRASOSLOVJE Mednarodni simpozij "Evokarst" v Postojni Kdaj se kras začne in kdaj konča? Kateri procesi in dogodki določajo razvoj kraš-kega podzemlja in površja? Kako poteka razvoj jam? Kako je razvoj krasa povezan s pretakanjem voda v kraš-kem vodonosniku in kako je povezan z razvojem in razširjenostjo bioloških vrst? Kako merimo čas, ki je minil od določenih dogodkov v razvoju krasa? Dvorana Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU je bila med simpozijem premajhna za vse udeležence. Fotografija: Franjo Drole RAZVOJ KRASA: OD PREDKRASA DO IZGINOTJA Franci Gabrovšek Našteta vprašanja obsegajo velik del tega, s čimer se ukvarjajo vede, povezane v krasoslovje. Tudi sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti) iz Postojne se vsakodnevno »bodemo« z njimi. Zato ni bila prav nič čudna naša odločitev, da pripravimo in izvedemo simpozij, na katerem naj bi bila v žarišču prav ta vprašaja. In že pred več kot dvema letoma smo izbrali zanj ime »Razvoj krasa: od predkrasa do izginotja«, angleško »Evolution of Karst: From Pre-karst to Cessation«, oziroma okrajšano »Evokarst«. Predvideli smo tudi izid knjige - zbornika z istim imenom. Pot od ideje do izvedbe je bila polna kompromisov, boja za sredstva, priganjanja avtoijev, naj vendarle oddajo prispevke za zbornik... Najprej smo povabili deset ra- ziskovalcev, saj so v zadnjih desetletjih razrešili marsikatero uganko, ki jih skrivajo v uvodu našteta vprašanja. Odzvali so se vsi; devet jih je prispevalo poglavje v knjigi; osem jih je prišlo v Postojno. Veselje ob velikem odzivu vabljenih predavateljev nam je v začetku kalil slab odziv ostalih pričakovanih udeležencev. Le kaj nam bodo predavanja vodilnih raziskovalcev, če jih ne bo nihče slišal? Tudi krasoslovci so naravnani na zadnji trenutek; zadnje mesece so prijave prihajale vse pogosteje in v Postojno je prišlo na simpozij več kot šestdeset udeležencev iz več kot dvajsetih držav. Kar šest jih je bilo z Japonske, pet iz Avstralije, devet iz ZDA | in Kanade, po dva iz Irana in Izraela, ostali so iz Evrope. Več jih v dvorano Inštituta ne gre. Zasedba je bila pestra tudi po strokovni usmerjenosti udeležencev. Geologi, geografi, hidrologi, biologi, geofiziki, fiziki, kemi- Simpozij je slavnostno odprla dr. Lucija Čok, ministrica za šolstvo, znanost in šport. Med uglednimi krasoslovci je na simpoziju sodeloval tudi akademik dr. Ivan Gams avtor temeljnega učbenika o krasu "Kras", katerega ponatis z nestrpnostjo pričakujejo študentje, raziskovalci krasa in njegovi občudovalci. ki..., pozornost pa so vzbujali tudi kar trije Predstavniki naftne družbe iz Francije. Očitno je lahko tudi pri iskanju naftnih polj poznavanje krasa odločujoče. Trud je poplačan 1 odzivom udeležencev, saj so simpozij v veliki večini ocenili kot izjemno uspešen. Jedro simpozija je sestavljalo osem vabljenih predavanj, v katerih so predavatelji z vidika svojih raziskav pregledno Predstavili procese in dogodke v razvoju krasa. Predavanja ,so dopolnjevali plakati, s katerimi so svoje trenutne raziskave predstavili ostali udeleženci. Sklop predavanj smo sklenili s pogovorom za okroglo mizo, v katerem smo izpostavili številne probleme, ki čakajo na razjasnitev bodoče rodove kraso-slovcev. Sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa smo, skupaj z nekaterimi ostalimi slovenskimi krasoslovci, pripravili dve popoldanski in eno dvodnevno ekskurzijo po slo- venskem krasu. Prvo popoldne smo udeležencem simpozija predstavili rezultate raziskav, ki smo jih sodelavci Inštituta opravili v Postojnski jami. Drugi dan so udeleženci obiskali notranjska kraška polja, simpozij pa smo sklenili z dvodnevno ekskurzijo, na kateri so spoznali speleologijo Škocjanskih jam, geomorfologijo in hidrologijo Krasa, Trnovskega gozda in visokogorskega krasa Kaninskega pogoija. Izredna pestrost in kompleksnost slovenskega krasa je udeležence navdušila in spodbudila k številnim zanimivim razpravam. Simpozij je bilo eno izmed redkih srečanj, na katerem so se mladi raziskovalci srečali s starejšimi in uveljavljenimi raziskovalci. Zbornik simpozija - knjigo v angleščini »Evolution of Karst: From Prekarst to Cessation« je izdala Založba ZRC. Knjiga ima 448 strani. Polovico knjige predstavljajo prispevki vabljenih predavateljev, drugo polovico pa tvorijo prispevki udeležencev, ki so svoje raziskave na simpoziju predstavili s plakati. Simpozij in izdajo knjige je finančno podprlo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Častna sponzorica simpozija je bila ministrica tega ministrstva dr. Lucija Čok, ki je simpozij tudi svečano odprla. Pri pripravi in izvedbi simpozija so nam pomagali tudi podjetje Postojnska jama, delniška družba Turizem, Javni zavod Park Škocjanske jame in ATC Kanin iz Bovca, za kar se jim iskreno zahvaljujemo! Dr. Franci Gabrovšek, univ.dipl.inž. fizike -znanstveni sodelavec, Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU, Postojna ZNAMENITI SLOVENCI Narodna in študijska knjižnica v Trstu je priredila 7. septembra 2002 v slovenskem Narodnem domu v Trstu posvet ob stoti obletnici smrti slovenskega poslanca in narodnega buditelja viteza Ivana Nabergoja (1835-1902). Občinstvo, ki je med posvetom napolnilo dvorano Narodnega doma v Trstu, je nagovoril najprej predsednik Narodne in študijske knjižnice Viljem Černa. Za njim je predstavil kratek življenjepis Ivana Nabergoja ravnatelj Narodne in študijske knjižnice Milan Pahor. O volitvah na Slovenskem v 19. stoletju je spregovoril prof. dr. Vasilij Melik. Obdobje življenja in dela Ivana Nabergoja je orisal znanstveni svetnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti profesor dr. Stane Granda. Nekaj govorov poslanca Ivana Nabergoja je predstavil zgodovinar Peter Rustja. Posvet pa je sklenil slovenski minister za zunanje zadeve prof. dr. Dimitrij Rupel. Zvečer pa je bila v Kulturnem domu na Proseku slovesnost, posvečena temu pomembnemu Slovencu. Na njej je spregovoril Nabergojev pravnuk, slovenski minister za zunanje zadeve prof. dr. Dimitrij Rupel. Slovesnost so pripravili pod pokroviteljstvom Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze in Sveta slovenskih organizacij na Tržaškem. Sodelovali so: Godbeno društvo Prosek, Moški pevski zbor Vasilij Mirk in Slovensko dramsko društvo Jaka Stoka. V nadaljevanju objavljamo Grandov referat "Obdobje življenja in dela Ivana Nabergoja (1835-1902)" in referat ministra za zunanje zadeve R Slovenije prof. dr. Dimitrij Rupla na posvetu. Iz referata na posvetu v Trstu 7. septembra 2002 oO0. obletnici smrti viteza Ivana Nabergoja OBDOBJE ŽIVLJENA IN DELA IVANA Stane Granda NABERGOJA (1835-1902) Obdobje življenja in dela Ivana Nabergoja je zelo dramatično v slovenski zgodovini. Če ne bi bila pravzaprav vsa naša zgodovina dramatična, bi lahko rekli, da je bilo njegovo obdobje celo ena izmed najbolj dramatičnih. Ivan Nabergoj je bil namreč ne samo priča ampak aktivni sodelavec v procesu, ko se je naš slovenski narod razvil iz slovenskega ljudstva. Razvil iz ljudstva, ki so mu mnogi prerokovali skorajšnjo izgubo identitete, v narod, ki bi lahko z malo sreče in več samozavesti uresničil svojo združitev v trdno državno enoto, če že ne celo samostojno državo. To mu je preprečila nedomišljena in pogosto ponesrečena avstrijska notranja in zunanja politika. Niso Slovenci zgubili Trsta, ampak ga jim je zapravila Avstrija. Obdobje Nabergojevega otroštva in zorenja, to je vse do okroglo leta 1860, je bilo na eni strani čas, ko je propadel ilirizem, na drugi pa se je takrat dokončno formuliral slovenski narodni program, ki ga je, vsaj v njegovi jezikovni komponenti, Nabergoj dosledno zagovarjal vse življenje. Kaj je mladega Ivana Nabergoja formiralo v odločnega narodnjaka? Mimo domačega okolja ni mogoče, kar pomeni, da sta bila tudi njegova družina in Prosek odločno slovenska. Iz tega najzgodnejšega Nabergojevega obdobja bi kazalo poudariti še naslednja dejstva. Trst, eno najhitreje razvijajočih se mest v monarhiji, se je 1848. leta politično zelo afirmiral. To je bilo čutiti ne zgolj v gospodarstvu, ampak tudi v politiki, ki je bila navzven zelo proitalijanska in celo pro-tiavstrijska. Tržaški Nemci so sredi leta 1848 pred Italijani dejansko kapitulirali. Sprva so jih še podpirali in so oboji nasprotovali slovenski afirmaciji, razmeroma hitro pa so tržaški liberalni Nemci odkrili, da si s tem kopljejo grob. Breme boja proti italijanskemu iredentizmu je tako padlo na Slovence. Biti Slovenec je v tem okolju pomenilo tudi biti protiiredentist in hkrati avstrijski patriot. Ko uporabljam besedo avstrijski patriot, je treba to razumeti v smislu pripadnosti avstrijski monarhiji ne kot nemški, ampak kot večnarodni državi, ki v perspektivi zagotavlja določen kulturni in narodni razvoj tudi avstrijskim Slovanom. Gre za nekakšno avstroslavistično gledanje v najširšem smislu besede. Avstrija se je pomena Slovencev proti iredenti sicer zavedala, ni pa imela poguma, da bi ga izrabila, ker so bili zanjo Italijani večvredni. Pri Nabergoju je treba posebej poudariti tudi dejstvo, da ni bil samo kmet' Bil je tudi podjetnik. Zato je bilo njegovo obzorje v mestu, kjer je vladal liberalni kapitalizem, povsem drugačno. Lahko domnevamo. da imajo politični odnosi med mestom, ki hoče prevladati nad okolico, in med okolico, ki hoče ohraniti svojo gospodarsko in narodno identiteto, tudi določeno gospodarsko ozadje. Slovenski okoličani kot tudi Furlani, ki so iskali delo v mestu, so kot delavci in poslovneži prinašali vanj duh delavnosti in poslovne solidnosti, ki je bil italijanski večini nekoliko tuj in ta večina je nanje gledala zviška. Kdor se je hotel kot neitali' Jan in nemeščan gospodarsko uveljaviti v tem prostoru, je moral biti tudi v poslovnem življenju drugačen od italijanske večine: so-lidnejši in kvalitetnejši. Domnevam, da so prav te Nabergojeve lastnosti pritegnile tudi nadvojvodo Maksimiljana kot graditelja dvorca Miramar, kateremu je Nabergoj dobavljal gradbeni material. V naštetih okoliščinah lahko vidimo dejavnike, ki so vplivali na oblikovanje znamenitega primorskega rojaka v smislu samozavestnega in odločnega Slovenca. Njegovo vtkanost v poslovno življenje mu Je omogočalo tudi znanje italijanščine in nemščine, ki se ju je naučil sam. Čeprav je trnel verjetno težave v pisnem izražanju v °beh jezikih, pa ju je za pogovor moral dobro obvladati. V zvezi z Nabergojevim poklicnim udejstvovanjem moram opozoriti še na eno dejstvo, ki je prepogosto premalo upoštevano pri vrednotenju naših pomembnih mož. Bil je poslovnež. Toda poslovno življenje ni naklonjeno političnim skrajnostim. V slovenski zgodovini je bilo kar nekaj velikih podjetnikov, nedvomno Slovencev, ki | Pa so jih skrajna nacionalna stališča v slovenski politiki motila. Mnogi se zato v njej aiso izpostavljali, niti je niso v pričakovani meri podpirali. Naj spomnim tu samo na tržaškega Kalistra, ki je sicer podpiral Slovence, vendar je imel vedno navezane tudi | brvi do neslovenskih sodržavljanov. Neko gospodarsko racionalnost je videti tudi v j Nabergojevih javnih nastopih, ki niso dolgovezni in nabiti s frazami, ampak so gospodarsko racionalni. Kljub vsem okoliščinam, ki sem j’h poskušal navesti v zvezi z osebnim in Političnim oblikovanjem Ivana Nabergoja -zlasti vplivi takratnega političnega in gospodarskega dogajanja - pa moram ponovno Razglednica s portretom slovenskega poslanca in narodnega buditelja Ivana viteza Nabergoja Slika spodaj: Slovenski Narodni dom na razglednici iz Nabergojevih časov Obe razglednici sta iz knjige Slovenski kraji na razglednicah ZNAMENITI SLOVENCI Dr. Stane Granda iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, avtor sestavka o Ivanu vitezu Nabergoju Fotografija: D. Križmančič, Trst poudariti, da ne smemo nikoli izgubiti izpred oči njegovih osebnih lastnosti. Te so vredne še toliko večjega spoštovanja, ker se je dokončno formiral vendarle v času, ki sta ga na eni, strani določala gospodarski liberalizem, na drugi pa Bachov absolutizem ali, kot danes rečejo, neoabsolutizem. To sta bili strujanji, ki nista bili naklonjeni nacionalni problematiki. Nabergoj ni bil pragmatik, ampak je bil človek načel, prepričan v njihovo pravilnost in s tem tudi v svoj prav. Nabergojeva hiša je postala kulturni center širšega območja Drugo obdobje Nabergojevega življenja pomenijo leta od uvedbe demokracije oziroma parlamentarizma (leti 1860 in 1861) do njegove izvolitve v dunajski parlament leta 1873. Nabergojev politični vzpon je povezan s praktičnim delovanjem v domačem kraju. V Bleivveisovih Novicah tako beremo leta 1862 njegovo navdušenje, ker je mestna oblast pomagala z žveplom za zatiranje trtnih bolezni kmetom-vinogradni-kom, ki imajo na eni strani težave zaradi slabega zaslužka, na drugi strani pa zaradi slabih letin.1 Pod člankom je Nabergoj podpisan kot kmet, vendar v svojem okolju očitno ni bil več zgolj eden izmed kmetov, ampak je že bil ena izmed vodilnih slovenskih osebnosti na Tržaškem. Kot tak se je 5. julija 1863 na čelu štiričlanske tržaške delegacije udeležil proslave v Ljubljani ob 20. obletnici izhajanja Bleiweisovih Novic. Njegov govor je bolj kot s skromno vsebino navduševal s slovenščino, ki je bila tako lepa in gladka, daje vse občudovalo “milino njegovega jezika”.2 Nabergoj je bil v tem času gospodarsko že toliko močan, da si je lahko privoščil politično delovanje. Slovenci namreč takrat ne le v Trstu ampak tudi nikjer na Slovenskem nismo imeli organizacije, ki bi lah- ko slovenske politike materialno ali finančno podpirala. Svoj politični vzpon je zato Nabergoj financiral sam. Leta 1864 je bil na Proseku prvič izvoljen za župana Ivan Nabergoj, dve leti pozneje, leta 1866 pa je bil izvoljen še v mestni svet, ki je bil hkrati tudi deželni za-stop. Njegov politični vzpon je bil nagel. V letu 1868, to je v začetku taborskega gibanja, je že zahteval upravno ločitev tržaške slovenske okolice od neposredne mestne ter lastni šolski okraj za Slovence. To je bila izjemno tehtna politična zahteva, ki bi lahko dolgoročno zelo spremenila potek tržaške zgodovine. Italijani so začutili njeno nevarnost in nanjo niso nikoli pristali.3 Verjetno je prav to dvignilo Nabergoja že nad regionalno raven in s tem je postajal po svojem pomenu že vseslovenski politik. To je prišlo najbolj do izraza na taboru v Šempasu 18. oktobra 1868, na katerem seje Ivan Nabergoj pojavil tako med uglednimi posamezniki, ki so vabili na tabor4, in kot govornik. Ivan Nabergoj se pojavlja tudi med odborniki briškega in pivškega tabora 1869. leta. Na tabom v Šempasu je Ivan Nabergoj govoril o dmgi točki slovenskega narodnega programa, ki zahteva uvedbo slovenskega jezika v šole in urade. Po njegovem mnenju imamo Slovenci pravico do javne rabe slovenskega jezika na podlagi naravnega prava in tudi kot del božjega stvarstva: “Jezik je dar božji in naj prvi dar, ki ga vživa vsak človek. Bog nam je dal jezik slovenski, ki je prečudno lep, mil in bogat.” Misel spominja na Slomška. Tudi na tem mestu ni mogel mimo svoje praktične narave. Poudaril je potrebo po uveljavitvi slovenskega jezika v javnem življenju ne zgolj iz načelnih stališč, določil ustave, ampak zaradi splošnega slovenskega kulturnega napredka, ker bi slovenski otroci v slovenskih šolah hitreje in bolje napredovali. “Dozdej naše šole niso bile učilnice, ampak mučilnice!” je pribil. Potrebo po slovenskem uradovanju je podpiral z argumentom, da bi to pocenilo kmečko iskanje pravice, ker kmete sedaj odirajo različni prevajalci in zakotni pisarji. Tudi gospodarski napredek Slovencev bi bil večji, če bi se ti izobraževali v slovenskem jeziku, saj so odrasli slovenski preprosti ljudje zaradi prevlade nemškega in italijanskega jezika v javnosti odrezani od kulturnega in gospodarskega napredka. Zavzel seje tudi za pravno fakulteto v Ljubljani5. Slovensko jezikovno vprašanje, zlasti v povezavi s šolskim vprašanjem, je bilo poslej trajna značilnost Nabergojeve politike. Svojo prepričanost v nujnost slovenskih šol je dokazal tudi s prepustitvijo svoje rojstne hiše za šolo, ki je pripravljala otroke za vpis v srednjo šolo 1870. leta. Naj na koncu pripovedi o šempa-skem tabom dodam, da sta ga s posebnim dopisom pozdravih tudi rojanska in barkov-ljanska čitalnica.6 Na samem tabom je bilo j okoli 200 slovenskih Tržačanov.7 Ti so se udeležili tudi že tabora v Žalcu. Ivan Nabergoj povzdignjen v plemiški stan. Postal je vitez. Leta 1873 se začenja nekakšno tretje obdobje Nabergojevega političnega življenja, ki ga označuje v začetku njegova izvolitev v dunajski parlament, končuje pa leto 1897 oziroma leto 1900, ko seje najprej končala njegova parlamentarna kariera, nato I pa še mestna oziroma deželna. V veliki meri označuje prvih šest let tega obdobja najhujši protislovenski pritisk verjetno v vsej avstrijski zgodovini. Slovenci, ki jim je razmeroma dobro kazalo tako na gospodarskem kot političnem področju, saj je vse kazalo, da se bodo razvile stranke, so se morali soočiti z grobo realnostjo. To je na eni strani prinesel borzni I zlom leta 1873, ki ni odnesel zgolj precej I slovenskega kapitala, ampak tudi velika gospodarska pričakovanja v zvezi z gradnjo železnic in denarnih zavodov, ki sojih Slovenci zelo potrebovali. V političnem pogledu so se morala liberalno-konzervativna trenja med našimi predniki umikati v ozadje. Nastopilo je slogaštvo, doba navidezne politične enotnosti, o čemer govorita tako ime političnega društva Edinost kot tudi časopis z istim imenom. Na Tržaškem je bila politična enotnost vselej bolj liberalno obarvana. Ivan Nabergoj je bil predsednik političnega društva Edinost od leta 1874 do leta 1897, torej 23 let. To veliko pove ne le o njegovi takratni poziciji v slovenski tržaški družbi, ampak tudi o njegovi praktični politiki, ki je nasprotovala skrajnostim tudi znotraj slovenskega političnega življenja. Visoka politika, ki jo nedvomno predstavlja članstvo v dunajskem parlamentu, Ivana Nabergoja ni odtrgala od praktičnega delovanja v domačem okolju. Tako je bil 1873. leta in pozneje med ustanovitelji sadjarskega društva, Delavskega podpornega dmštva, Slovenskega kmetijskega društva in Tržaške posojilnice. Zavzemanje za slovenske šole kot tudi ustanavljanje prosvetnih in gospodarskih društev je hkrati pomenilo izjemno pomembno podlago za nadaljnji slovenski kulturni in politični napredek. Zanj je bila v avstrijski monarhiji z razvojem demokracije potrebna vse širša druž-I bena in gospodarska baza. Nabergojeva hiša I Je postala v tem času nekakšni kulturni center ne le Proseka ampak tudi širšega območja. V začetku devetdesetih let je prišlo v Sloveniji do dokončne in javne ločitve duhov, ki so sprva ločili Slovence na klerikalce in liberalce, katerim so se pozneje pridružili še socialisti. Nabergoj, ki seje v svojem političnem delovanju povezoval z mla-doslovenskimi liberalci, je ostal zvest svojemu političnemu prepričanju. Na Tržaškem Je še naprej prevladovala slogaška politika s IH poudarjenim liberalnim tonom, ki pa v času njegovega vodenja ni zahajala v skrajnosti. Nabergoja je še naprej zanimala predvsem možnost šolanja v slovenskem jeziku in možnost njegove rabe v javnem življenju. Njegove zahteve, ki jih je postavljal zlasti do tržaških oblasti, niso bile zgolj načelne, ampak so bile tudi praktične, konkretne. Poleg šolskega vprašanja so ga še vedno privlačila gospodarska vprašanja, pri čemer pa je izhajal iz vsetržaških potreb, slovenskih in italijanskih. Njegov cilj je bila močnejša povezava tržaškega ozemlja z avstrijskim gospodarskim prostorom. Zato je večkrat zagovarjal nujnost povezave Trsta z Dunajem z drugim železniškim tirom. Zdi se, da tu ne gre le za spoznanje o velikih prednostih tega za Slovence, ampak tudi za prepričanje, da se ima Trst skupaj s svojim zaledjem za svoj razcvet zahvaliti predvsem Avstriji oziroma točneje širokemu zaledju, ki sega prek slovenskih v nemške dežele monarhije. Čas je pokazal in še sedaj kaže, da je imel Nabergoj prav. Leta 1891 je bil Ivan Nabergoj zaradi svojega javnega delovanja povzdignjen v plemiški stan. To se je lahko zgodilo na podlagi predhodnega visokega cesarjevega odlikovanja. Postal je vitez. To je bil v tem času izključno časten naziv, brez kakršne koli zveze z njegovo prvotno fevdalno vsebino. Ponavadi so ga dobivali visoki častniki avstrijske armade, zaslužni visoki uradniki, javni delavci, pa tudi ugledni in uspešni gospodarstveniki, politiki, znanstveniki in umetniki. Bolj bistveno kot časten naziv pa je dejstvo, da zanj ni prodal svojega političnega in narodnega prepričanja. Še več! Lahko rečemo, da je prav v letih svojega družbenega vzpona v plemiški stan zaostroval svoj odnos do Avstrije, ki se je še posebej mačehovsko obnašala do svojega slovenskega prebivalstva. Zadnje mesece svojega življenja je Ivan Nabergoj bolehal. Politično se ni mogel več udejstvovati. Kot ugleden vinogradnik je umrl v času največjega pričakovanja rezultatov in ocene uspešnosti ter sreče vsega dela v vinogradu. Nekaj podobnega lahko ugotovimo tudi za njegovo narodno politično delovanje. Prišel je čas “politične trgatve”. Prav v letih po njegovi smrti se je položaj Slovencev v Trstu krepil. Trstje postal ne le “slovenska denarnica”, ampak je vse bolj realna postajala zamisel, po kateri bi bila v Trstu tudi slovenska univerza. Trst je postajal nekakšno slovensko gospodarsko, politično, kulturno, delavsko in v perspektivi tudi univerzitetno središče. Nabergoj ima za tak razvoj določene posredne zasluge, predvsem pa je s svojo izjemno samozavestjo kazal, kako seje treba obnašati do italijanskih sodržavljanov: vsakomur, kar mu pripada, vendar ne na račun Slovencev in slovenstva. In, kdor hoče, lahko vidi v tem tudi recept za Evropo. Omenil sem, da je bil Ivan Nabergoj izjemno spoštovan že med življenjem. Osebno so ga poznali tudi na dunajskem dvoru. Naj še dodam, da mu je bila kot prvemu Slovencu posvečena tudi slovenska barvna razglednica. Prej kot Francetu Prešernu.8 Dobiček od nje je bil namenjen narodnoobrambnemu društvu sv. Cirila in Metoda. Nabergojev pogreb je bil veličasten. Udeležili so se ga tako visoki liberalni kot klerikalni politiki. Tako eni kot drugi so se ga spomnili v svojih osrednjih časopisih.9 Oboji so opazili, da na njem ni bilo predstavnikov tržaških oblasti, čeprav je bil Nabergoj od leta 1866 do leta 1900, to je kar 34 let, član mestnega oziroma deželnega odbora. Končujem z mislijo iz Slovenskega naroda: “Bodi vrlemu možu, ki je toliko let ponosno in pogumno do Adrije držal kvišku slovensko zastavo, ohranjen časten spomin!” Opombe 1) Novice, 30.4.1862 2) Novice, 15.7.1863 3) Dejansko so uspeli pomen slovenske okolice v veliki meri načeti v času fašizma in po II. svetovni vojni z naselitvijo istrskih beguncev v slovenske vasi. 4) Tabor pri Šempasu, 1868, str. 12 (Ponatis Nova Gorica, 1968) 5) Prav tam, str. 25 6) Prav tam, str. 57 7) Marušič, Branko,! 968: Šempaški tabor, nepagini-rano 8) Priloga Edinosti, 24.10.1897. Dr. Anji Dular se za opozorilo in podatke iskreno zahvaljujem! 9) Slovenski narod, 13.9.1902; Slovenec, 13.9.1902 Dr. Stane Granda, zgodovinar -izredni profesor Filozofske fakultetete Univerze v Ljubljani, znanstveni svetnik Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zaposlen v Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana up s£,fr.k« ZNAMENITE Nagovor na tržaškem posvetu o Ivanu vitezu Nabergoju SLOVENCI SMO L/H KO PONOSNI NA SVOJO parl/Mentarno trdicijo Dimitrij Rupel O Ivanu vitezu Nabergoju je na posvetu ob stoti obletnici njegove smrti spregovoril tudi prof. dr. Dimitrij Rupel, minister R Slovenije za zunanje zadeve. Poleg sta predsednik Narodne in študijske knjižnice v Trstu Viljem Černa, ki je vodil posvet, in ravnatelj te knjižnice Milan Pahor, ki je v kratkem orisal Nabergojev življenjepis. Pogled v konferenčno dvorano Narodnega doma v Trstu ^ed posvetom ob stoti obletnici smrti Ivana viteza Nabergoja Obe fotografiji: D. Križmančič, Trst anes smo se zbrali v po-slopju, ki ima velik simbo-■ ličen pomen za slovenski M narod, z namenom, da po-častimo spomin na velikega slovenskega rodoljuba, ki je pomembno zaznamoval politično življenje Slovencev v Trstu in habsburški monarhiji. Ivan vitez Nabergoj s Proseka seje v slovensko zgodovinsko zavest vtisnil kot odločen in vztrajen borec za pravice slovenskega naroda. V veliko veselje mi je, da lahko v tem uglednem krogu poznavalcev Nabergojevega življenja in dela spregovorim nekaj besed v počastitev spomina nanj! Nabergoj je na tržaško politično prizorišče stopil že kmalu po obnovi ustavnega in parlamentarnega življenja v habsburški monarhiji v začetku šestdesetih let 19. stoletja. Njegova politična dejavnost je bila zelo raznolika. Bilje župan na Proseku, poslanec v tržaškem mestnem in deželnem svetu, prvi predsednik političnega društva Edinost in prvi slovenski zastopnik Trsta v dunajskem parlamentu. Na mestni in deželni ravni se je moral Nabergoj vseskozi soočati z ostrimi političnimi pritiski italijanskih nacionalistov in iredentistov. Italijanska večina je slovenskim poslancem v mestnih in deželnih zastopstvih onemogočala uveljavitev njihovih narodnih zahtev glede rabe slovenščine v šolstvu, sodstvu in upravi. Dunajski parlament, kjer je Nabergoj deloval nepretrgoma od leta 1873 do leta 1897, je bil tako za slovenske politike praktično edino prizorišče, na katerem so lahko upali na ugodno rešitev vsaj dela narodnih zahtev. Tu so si namreč lahko poiskali zaveznike iz vrst slovenskih strank, pa tudi del nemških poslancev je znal prisluhniti njiho- vim željam. Tako je tudi Nabergoju kot članu konservativnega Hohenwartovega kluba v Taaffejevi dobi uspelo pridobiti marsikatero koncesijo, ki je izboljšala življenjske razmere njegovih rojakov v Trstu. Nabergoj se ni zavzemal samo za spoštovanje jezikovnih pravic Slovencev, ampak so njegove številne interpelacije v parlamentu vsebovale tudi zahtevo po izboljšanju gospodarskega in socialnega položaja celotnega tržaškega prebivalstva. Nabergoj sicer morda ni spadal med najbolj izpostavljene poslance v državnem zboru. Vendar pa si je s svojo marljivostjo in načelnostjo z leti pridobil velik ugled med političnimi sopotniki. Časopis Tri-ester Tagblatt je leta 1885 takole ovrednotil značaj poslanca tržaških Slovencev: “Nabergoj je vtelešena zvestoba političnih načel, tiste politične kreposti, tistega nedotakljivega političnega poštenja, ki nikoli ne omahuje, nikoli se ne pogaja, nikoli slabosti ne kaže. ... Z razvitim praporom in odprtim naličnikom je šel v boj in prinesel iz njega ščit čist, nenadahnjen z oportunstvom, ki strupi politično življenje ”, Z vsakim novim mandatom, ki si ga je priboril na volitvah, je Nabergojeva popularnost med tržaškimi Slovenci naraščala. Leta 1891 mu je cesar Franc Jožef za njegove zasluge podelil tudi viteški naziv, kar je močno razburilo njegove politične nasprotnike. V tem obdobju se je italijanski nacionalizem nezadržno krepil in začel še bolj agresivno nastopati proti jezikovnim Pravicam Slovencev. Italijanski politični pritisk je sčasoma omajal marsikaterega Nabergojevega volivca. Na volitvah v državni zbor leta 1897 je zmagal italijanski kandidat. Po tej Nabergojev! neuspešni kandidaturi so bili Slovenci naslednjih deset let brez svojega zastopnika v dunajskem parlamentu, kar je zelo neugodno vplivalo na politično moč slovenstva ne samo v Trstu ampak v celoti. Nabergoj je bil tipičen predstavnik slovenskih narodnjakov, ki so v času habsburške monarhije prevladovali na slovenski Politični sceni. V očeh italijanskih nasprotnikov je veljal za zakrknjenega nacionalista. Ob tovrstnih očitkih je treba poudariti, da je imelo narodnjaštvo Ivana Nabergoja in njegovih primorskih političnih sopotnikov vseskozi obrambni značaj. Hkrati z zavzemanjem za pravice lastnega naroda pa so si prizadevali tudi za mirno sožitje z vsemi sosednjimi narodi, Italijani, Furlani, Hrvati in Nemci. Nikakor ni naključje, da seje Nabergoj novembra 1891 udeležil III. interparla-mentamega mirovnega kongresa, ki je zasedal v Rimu. Okoli 200 poslancev iz večine evropskih držav seje takrat zbralo v večnem mestu, da bi ustanovili mednarodno sodišče za razsojanje sporov med državami. S tem so želeli preprečiti prelivanje krvi med evropskimi narodi. Nabergoja in poslance iz drugih evropskih držav, ki so se udeležili rimskega kongresa, lahko upravičeno šteje- mo za neke vrste pionirje evropskega združevanja, ki danes nezadržno prehaja v sklepno fazo. Danes (7. septembra 2002 - op. ur.) sem se vrnil iz švicarskega mesta Yver-don-les-Bains, kjer sem se udeležil evropskega fomma Centra Jan Monnet. Na forumu sem predstavil slovenske izkušnje z življenjem v mnogonarodnih skupnostih, v avstrijskem in jugoslovanskem državnem okviru. V preteklosti je bilo poglavitno vezivo, ki je Slovence združevalo, narodno čustvovanje oziroma nacionalizem. V Evropski uniji pa danes nacionalizem najbrž ni primemo vezivo. Evropejci stojimo pred vprašanjem, kakšno vezivo nas lahko združuje. Po mojem mnenju naj bi bila v Evropski uniji poglavitno vezivo demokracija in participacija v političnih procesih. Podobno, kot so Slovenci v času mnogonarodne habsburške monarhije pošiljali svoje poslance v dunajski parlament, bomo Slovenci leta 2004 poslali svoje prve poslance v prav tako narodnostno pisan in politično raznolik Evropski parlament. Iz današnjih razprav uglednih zgodovinarjev je razvidno, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo parlamentarno tradicijo. To je tudi zasluga Ivana Nabergoja in njegovih poslanskih kolegov. Kot zunanji minister slovenske države si lahko samo želim, da bi tudi v Evropskem parlamentu imeli čim več Nabergojev! Prof. dr. Dimitrij Rupel, doktor socioloških znanosti -minister R Slovenije za zunanje zadeve X . ■■ 1 \ ZNAMENITI SLOVENCI Nagovor na slovesnosti v Kulturnem domu na Proseku ob 100. obletnici Nabergojeve smrti Na slovesnosti na Proseku ob obletnici Nabergojeve smrti je spregovoril Nabergojev pravnuk prof. dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve R Slovenije. Fotografija: D. Križmančič, Trst IVAN NABERGOJ IN DRUGI PRIMORSKI NARODNJAKI SO NAM LAHKO ZA ZGLED Dimitrij Rupel Dragi rojaki, dragi sorodniki, prijatelji! Lep pozdrav iz matične Slovenije! Kot zunanji minister slovenske države sem imel že številne govore, vendar moram priznati, da tu, na Proseku, najrajši govorim. Mi, ki imamo to čast, da lahko v tujini zastopamo našo državo, moramo biti na naših nastopih vedno pazljivi’ da se ne pustimo voditi čust\>om. Vendar si bom danes v tej družbi narodno in hkrati evropsko mislečih rojakov dovolil, da spregovorim tudi nekaj čustveno obarvanih besed. Nekdanji tržaški poslanec Ivan vitez Nabergoj, katerega spomin so danes na znanstvenem simpoziju počastili ugledni poznavalci njegovega življenja in dela, je bil namreč moj praded. Zato sem še posebej počaščen, da lahko sodelujem na da- ( našnji res zgledno organizirani prireditvi. Zgodba o Ivanu Nabergoju ni samo zgodba o usodi tržaških Slovencev, ampak je tudi zgodba o usodi vsega slovenstva. Trst je bil namreč kot glavno pristanišče habsburške monarhije za vse Slovence ’okno v svet’, mesto velikih priložnosti in upov, ’pljuča Slovenije’, je dejal Ivan Cankar. Možnost dostopa do Jadranskega morja in Sredozemlja je bila za Slovence vedno izrednega pomena, česar se zave- j damo tudi danes. Vendar pa se moramo hkrati zavedati, da morja obstajajo zato, I da ljudi in narode združujejo. Tudi danes, na začetku 21. stoletja, pa žal še vedno j slišimo glasove, ki želijo, da bi morja ljudi in narode ločevala. Takšno gledanje ni v evropskem duhu in je v preteklosti prineslo že mnogo gorja na te prostore. Poslanstvo modemih politikov se ne bi smelo v ničemer razlikovati od poslanstva, ki so ga imeli Nabergoj in drugi slovenski narodnjaki v 19. stoletju. Tudi danes si moramo prizadevati, da bomo s svojim delovanjem pripomogli k združe- [ vanju ljudi in narodov, ne pa k njihovemu ločevanju. Evropska unija je edinstveni projekt v sicer pogosto konfliktni evropski zgodovini. Prireditve, kot je današnja, j nas opozarjajo, da se moramo zavedati svoje narodne tradicije. Možje, kot so bili Ivan Nabergoj, dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Wilfan, so nam lahko za zgled, \ kako je treba ljubezen do lastnega naroda združevati z negovanjem sožitja z našimi ■ sosednjimi narodi. Samo sodelovanje v evropskem duhu bo zagotovilo mimo in | srečno življenje zanamcev. Vsi mi pa si moramo prizadevati, da o Evropi ne bomo samo govorili, ampak jo bomo tudi v duhu dialoga in sporazumnega reševanje 1 problemov udejanjali v našem vsakdanjem življenju. Ivan Nabergoj je danes sto let mrtev. Upam, da mi ne zamerite, če rečem, da je v mojih osebnih očeh še vedno živ, kakor na neki način še vedno živi v srcih I tržaških in primorskih Slovencev. Treba je pogledati v preteklost, v zgodovino, in izkušnje naših prednikov uporabiti v prihodnosti. Ivan Nabergoj in drugi primorski narodnjaki so nam lahko danes za zgled, kako je treba braniti slovenske nacionalne interese! m. % OBNOVA KULTURNE DEDIŠČINE V ŠTANJELU PRENOVILI ŠTIRNO PRED KRAŠKO HIŠO Matjaž Ledinek Konec septembra 2002 so v Štanjelu pred Kraško ali Romansko hišo slovesno odprli prenovljeno občinsko štirno. Vodnjak, ki je zagotovo med najbolj pogosto fotografiranimi in objavljenimi kot kraška arhitekturna in kanmarska značilnost, je že dolgo časa propadal in vendarle kljuboval zobu časa. Po letošnjem razpisu družbe Helios iz njenega ekološkega sklada in Ministrstva za okolje, prostor in energijo pa so mu, skupaj z Občino Komen, namenili temeljito prenovo. Heliosov sklad je za to namenil pol milijona slovenskih tolarjev, Občina Komen pa je prispevala 600.000 SIT. Vodnjak stoji pred staro Kraško (Romansko) hišo z značilnimi kamnitimi žlebovi, s kamnito streho in z zatrepno fasado. Skupaj predstavljata eno izmed najbolj občudovanih kulturnozgodovinskih in turističnih zanimivosti Štanjela. V Kraški hiši je muzej z etnološko zbirko. Voda je bila v Štanjelu in je še vedno zelo iskana življenjska dobrina. Zato so bili vodnjaki vedno skrbno varovani in zaščiteni z železno mrežo. Občinska I štima, kakor pravijo vodnjaku domačini, stoji na trgcu, ki se odpira na stičišču prvega in dmgega niza hiš in na stičišču dveh koncentričnih ozkih uličic pod hribom Tum z ruševinami trdnjavice Gledanca. Očinska štima predstavlja iz arhitektumo-likovnega vidika nepogrešljivo prostorsko komponento. Njen kamnit obod ali šapa je sestavljen iz šestih kosov, postavljenih na profiliran podest. Šapa je hruškasto Zaobljena, spodaj in zgoraj profilirana in popolnoma podobna šapi Štirne Pred znamenito Ferrarijevo hišo v Štanjelu iz leta 1755. Štirno polni de-j zevnica, ki po žlebovih priteka s streh okoliških hiš. Ker je bila notranjost Štirne poškodovana, je puščala. To seje še zlasti poznalo v poletnih sušnih mesecih. Prenova občinske Štirne pomeni za stari Štanjel in za njegove prebivalce pomembno pridobitev pri oskrbovanju z vodo, saj ta del naselja še ni priključen na javno vodovodno | °mrežje. S pospešeno obnovo hiš v tem delu Štanjela se povečuje število | gospodinjstev, ki uporabljajo vodo iz tega vodnjaka. Predvsem pa pomeni I ujegova prenova pomemben korak k ohranjanju edinstvene kulturne de-I diščine starega Štanjela in k njegovemu oživljanju, ki edino ohranja mo-I §°čen pomnik nekdanje tradicije in bogate kulture njegovih prebivalcev. ' Heliosu si bomo še naprej prizadevali, da bi bilo takih dogodkov, kakršnemu smo priča danes, še več! Posebej zaradi tega, ker kažejo, kaj je mogoče narediti v skrbi za naše okolje s skupnimi 0'očmi kljub omejenim finančnim sredstvom. In voda je zagotovo ct*cn izmed osnovnih pogojev za življenje”, je povedala na slovesnem odprtju občinske Štirne v Štanjelu direktorica marketinga Poslovnega sistema Helios Irena Kocjan. Župan občine Komen Upoš Slamič pa je dodal, da je bila obnova vodnjaka tehniško zapleten poseg in za majhno občino, kakršna je komenska, tudi fi- nančno zahteven. Brez pomoči Heliosovega ekološkega sklada bi verjetno vodnjak v Štanjelu še nekaj časa čakal na prenovo. Konec oktobra bodo predali svojemu namenu tudi s pomočjo Heliosovega ekološkega sklada obnovljen, več kot dvesto let star vodnjak nad vasjo Lokvica pri Opatjem selu ob sprehajalni poti na hrib Cerje v občini Miren-Kostanjevica. Matjaž Ledinek - Katedra HIT, Maribor Predlogi arhitekturne delavnice Škrateljnova domačija v Divači MUZEJ FILMSKIH IGRALCEV Matjaž Bolčina Jure Zavrtanik Kvalitetna arhitektura naj bi bila predvsem tista, ki se stopi z okoljem in postane nevidna - tiha - samoumevna. V tej konotaciji stopa v ospredje anonimna ljudska arhitektura. Njena sporočilnost se ne zateka k ambicijam arhitekturnih stilov, niti k pleonazmu podob, temveč se izraža v iskrenosti in preprostosti pri reševanju funkcionalnih zahtev ter ustvarjanju atmosfere. Ukvarjanje s Skrateljnovo domačijo ni omejeno zgolj na obravnavo arhitekturnega spomenika kot nostalgičnega pričevalca zaključenega obdobja. Na nek način je pravzaprav fizično nadaljevanje dialoga s kulturo prostora, soočenje z njegovimi karakteristikami, ki soustvarjajo podobo družbe in njene arhitekture, ter tudi, če arhitekturo smatramo kot preobrazbo naše preteklosti, odkrivanje lastnega kulturnega nivoja. Iz zavedanja, da se identiteto gradi na spoštovanju in razumevanju zgodovine, se vsebina naloge naslanja na oživljanje in ne naivno poustvarjanje zamrznjenega stadija razvoja. Me- tamorfoza kraške domačije v muzej daje arhitekturi nove dimenzije pomena. Domačija kot kraj spomina postane okvir refleksije na slovenski film in igralce, vezane na določeno obdobje. Škrateljnova domačija je pravzaprav sklop treh objektov. Zavzema namreč na novo prenovljeno hišo, v kateri je stalna zbirka, posvečena Iti Rini, ter hlev in senik, ki sta sedaj še prepuščena zobu časa. Tema naloge je bila zato prenovitev hleva in senika. Predlog prenove avtorjev Ernesta Milčinoviča, Teje Savelli in Jureta Zavrtanika V večji objekt - hlev - v katerem naj bi bila razstavljena stalna zbirka slovenskih filmskih igralcev, vstopamo neposredno z borjača. Notranjost hleva je zasnovana kot oblikovanje praznega prostora, v katere- ga so vstavljeni trije novi, montažni in konstrukcijsko neodvisni paviljoni. Z njimi dosežemo potrebno distanco do obstoječih zidov, hkrati pa zaradi medetažnosti in dvovi-šinskih prostorov definirajo notranjost kot kompleksnejši preplet prostorskih situacij-Prvi, manjši volumen, ki je v osi z glavnim vhodom, je edini element, ki prebija obstoječo zgradbo ter se vizualno poveže z zelenjem in ustvari veduto na cerkev. V njem sta zasnovani informacijska točka in knjigama. Ostala dva volumna, postavljena v vzdolžni smeri, sta v celoti namenjena postavitvam zbirk. Na novo vstavljeni volumni oblikujejo v pritličju in etažah temne in prazne prostore, ki se prek stopnišč in pretočnosti prostora povezujejo v zaključeno pot ogleda. Nekdanji vhod v hlev, ki je neposredno vezan na cesto Sežana-Koper, izrabljamo kot servisni vhod. Za njim je na severni strani prostor, namenjen energetiki. Svinjak, ki se neposredno veže na objekt nekdanjega hleva, je preurejen v manjši bar, ki se v poletnih dneh lahko razširi na dvorišče. Zaradi potrebnega naklona, ki ga zahteva korčna kritina, je objekt nadvišan, da se lahko izkoristi tudi odprti, nižji del. Nekdanji senik je glede na zahteve preurejen v projekcijsko dvorano s parterjem v naklonu za 77 gledalcev. Vhod vanjo je vezan neposredno na borjač. V predprostoru so manjše garderobe in sanitarije. Tudi tu ohranjamo koncept vstavljanja volumnov. Skozi vhod na južni strani objekta vstopimo v manjšo sobo, ki se lahko izrablja kot prostor za predavanja, delavnice ali projekcije za manjše skupine... Dvignjen, intimnejši prostor dvorišča med projekcijsko dvorano in muzejem, je preurejen v letni kino z montažnim platnom. Z zunanje strani je dostopen po klančini, nanj pa lahko stopimo tudi neposredno skozi nova vrata muzeja. Preurejena je tudi južna stran bor-jača, kjer se grajeno umika naravnemu. Sedanji kamniti zid je odmaknjen od vodnjaka. Slednjemu je tako dodeljena vloga akcenta. Nivojska razlika med dvoriščem in zelenjem v ozadju se izenačuje prek krožnih teras, ki se v izteku zarivajo v teren. Ob predstavah so lahko namenjene kot prostor za sedenje, pri čemer postane kompleks Skratelj-nove domačije kulisa. Naj večji poseg na lokaciji je ureditev parkirnih mest pod pergolo, ki pa se jih lahko zgradi kot zadnja faza ureditve. Čez parcelo je speljana nova enosmerna dovozna cesta, ki bi zagotovila avtonomno delovanje muzejskega kompleksa. Obstoječo zasaditev dreves se presadi na zahodni del lokacije. V tem deluje tudi postavljen manjši lapidarij, v katerem se namesti razstava plastik, sedaj razpršenih po vsem borjaču. Pritličje nanovo obnovljene Škra-teljnove domačije je urejeno za nove potrebe muzejskega programa. Predlog prenove avtorja Matjaža Bolčine Obstoječa objekta hleva in senika, Predmeta obravnavanega projekta, sta sedaj v klavrnem stanju. Potrebno ju je, tudi zaradi njune spomeniške zaščitenosti, obnoviti v prvotno stanje. Predlagana je rešitev, ki obnovi stare zidove hiš, v notranjost pa vmeš-ča nov ovoj, ki naj oblikuje sodoben muzejski prostor in multimedijsko dvorano. Poseg se poskuša podrediti staremu zidu (saj je vanj vpet), pokazati razliko med starim in novim. Tako je muzej začrtan z novim zidom, ki naj deluje ali ustvarja kontrast s kamnom starega, njun preplet pa piše zgodbo muzejskih ambientov. Tako z boijača vstopimo v povsem nov prostor, se nato po rampi v dvoetažnem proštom, kjer sta vidna tako star kot tudi nov zid, dvignemo v etažni del muzeja, dokler končno ne pridemo na odprto teraso s kuliso starega zidu. Dvokapna, korčna streha je potegnjena z višjega dela obstoječega zidu čez celotno dolžino muzeja. S tem je razkrit del novega zidu, ki postane viden tudi z zunanjosti. Nov poseg omogoča sodobne razstavne prostore, osvetlitev, predviden pa je tudi manjši projekcijski prostor. V svinjaku ob hlevu se uredi točilni pult za bar na boijaču. V nekdanjem skednju se predlaga ureditev multimedijske dvorane za projekcije, seminarje in dmge prireditve. Zaradi različnosti omenjenih aktivnosti so tla ravna z nefiksnimi sedeži, kar omogoča večnamen-skost dvorane. Zopet se srečamo z isto idejo kot pri muzeju - v star kraški zid je vstavljen nov zid. Slednji je prekinjen le v delu odra, kjer se kot kulisa pokaže star kamnit zid. Dvorana je opremljena s projekcijsko kabino ter z manjšimi sanitarijami; vhod se ohrani z borjača. Obe omenjeni hiši tvorita skupaj z že prenovljeno Škrateljnovo domačijo kompleks izjemnega pomena za Divačo. Urbanistično in krajinsko je kompleks domačije zanimiv zaradi obcestne lege (dostop z glavne ceste), bližine centra naselja ter večjega dela nepozidane zemlje, ki obkroža domačijo. Celotna parcela je že začrtana s suhozidani-mi, kamnitimi zidovi, ki se jih obnovi. Poruši se le zid za skednjem. S tem je omogočen iztek parcele v vrtačo za domačijo, ki bi jo bilo treba vključiti v novo intervencijo. Na celomi odprti krajini okrog domačije se, z ohranitvijo obstoječega zelenja, uredi park, v katerem so možne stalne razstave kiparskih del delavnic in odprti letni kino. Park naj deluje kot divaški park, tudi ko v njem ni prireditev. Dostop na boijač ostaja isti; vodnjak se vpne v sistem zunanjih zidov. Krajina okrog kompleksa domačije naj ostaja odprta in nepozidana. Matjaž Bolčina, študent arhitekture Fakulteta za arhitekturo, Univerza v ljubljeni Jure Zavrtanik, študent arhitekture Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani m /o Razstava v Banih ob stoti obletnici tega prevoznega sredstva med Opčinami in Trstot BANOVSKI TRAaVAJARJI - TRAMVIERJI Pavel Vidau Slovensko kulturno društvo Grad v Banih pri Opčinah je ob stoti obletnici tramvaja, ki vozi med Opčinami in Trstom, postavilo konec avgusta in v začetku septembra 2002 dokumentarno razstavo o Banovcih, ki so delali na tramvaju ali pri njegovih vzdrževalnih delih. Na ogled je bila v Ovčarjevi hiši v Banih. Objavljamo prispevek o openskem tramvaju in šestih banovskih tramvajerjih -tramvierjih, o čemer je sporočala razstava. Napisal ga je upokojeni železničar in kronist vasi Bani gospod Pavel Vidau, sin najstarejšega banovskega tramvajerja Avgusta Vidaua, in brat Luciana Vidaua, tudi tramvajerja. Uredništvo Naselje Bane (Bani), kot ga imenujejo domačini, se nahaja v bazovsko-nabrežin-skem podolju, na severni strani pobočja Banovskega hriba. Odmaknjeno je od glavne prometnice, ki povezuje vasi vzhodne kraške planote. Borov gozdič nad vasjo prinaša v poletnih mesecih z južno sapico, ki pihlja z morja, prijetno osvežitev v vročih opoldanskih urah. Prav ta mikroklima je privabljala meščane, še v petdesetih letih 20. stoletja, ko še ni bilo tolikšnih možnosti za letovanje, kot jih je sedaj, da so prihajali ob praznikih in dopustih na oddih in razvedritev od utrujajočega mestnega hrupa. Da so v miru pod krošnjami kostanjev posedali ob balinarski stezi in uživali na svežem zraku. Veliko posestvo na vzhodni strani vasi, ki je pripadalo premožnim plemiškim družinam, je od nekdaj vplivalo na življenje vasi. Tu so delali vaščani, ljudje iz okoliških vasi, iz drugih krajev Krasa pa tudi iz Istre. V tridesetih letih, z zgraditvijo vojašnice na enem delu te posesti in z namestitvijo vojaščine ter njihovih družin, je pričela vas spreminjati svoje prvotno lice. Homogenost slovenskega življa je načelo pronicanje italijansko govorečega prebivalstva v vaško tkivo. Po drugi svetovni vojni in po znanih dogodkih okrog meje med Italijo in takratno Jugoslavijo je del slovenske zemlje ostal pod italijansko upravo in s tem se je stanje še dodatno poslabšalo. Po takem orisu vasi Bani in stvarnosti, v kateri je na tem robu slovenskega prostora - na prepihu med dvema kulturama, dveh različnih mentalitet, kjer so zgodovinski dogodki spremenili podobo nekdaj pomembnega pristaniškega mesta z njegovim zaledjem in grobo zaznamovali človeka z brisanjem njegove identitete - vse bolj izstopa pomemben problem. To je preživetje slovenske manjšine same. Zato je tudi iskanje posameznih drobcev lastne zgodovine skoraj neobhodno nujno, da se sestavi ta razdrobljeni mozaik naše preteklosti. S skorajšnjim vstopom Slovenije v Evropsko unijo upamo v bolj samozavestno, odločnejšo politiko slovenske države na eni strani, in na drugi strani slovenske manjšine, ki mora nujno strniti svoje vrste in složno delovati na vseh ravneh, če se želi ohraniti kot samostojen suveren subjekt. i ■ ■ 1 v g| h 1 r ;"'7 •I 1 V 311 r— "# Prispevek openskega tramvaja k rasti openske vasi Če se po teh uvodnih mislih povrnem k naslovu tega sestavka, k banovskim tramvajaijem ali tramvieijem, kot so jih imenovali v vasi, in k stoti obletnici tega prevoznega sredstva, kije povezovalo Trst s kraškim zaledjem, vidimo, da je tudi openski tramvaj pripomogel k razvoju in gospodarski rasti vasi Opčine. Poleg železniške in cestne je tramvajska povezava nudila novo možnost številnim Tržačanom, da so pričeli zahajati na Kras. Številne ugledne mestne družine so se odločale, da preživljajo poletne mesece na Opčinah, pa so si tam zgradile počitniške vile. S tem so se bistveno povečali pretok in izmenjava informacij ter izkušenj pa tudi komunikacije med mestom in podeželjem. Začetno nezaupanje vaščanov do tega prevoznega sredstva se je kmalu spremenilo, ko so spoznali v Tržaških malih železnicah, d.d., tudi možnost za zaposlitev. Načelniki raznih služb so rajši zaposlovali Slovence, ki so bili pripravljeni delati tudi v izjemnih pogojih in ponoči, vrh tega pa so bili skrbni in vestni delavci. Tako je bila še kakšno desetletje po drugi svetovni vojni večina zaposlenih pri tramvaju Slovencev z Opčin in iz okoliških vasi ter zaselkov ob stari cesti za Opčine. To je omogočalo, kadar je bilo nujno, hitrejši prihod zaposlenih na delovno mesto. Še zlasti pozimi, ko je bilo treba čistiti sneg s proge, ali ob neurjih, ko seje pretrgala kakšna električna žica. Sedaj večkrat na leto in to za več dni promet ustavijo zaradi vzdrževalnih del. V tistih časih pa je bila za tramvaj že kakšna minuta zamude velika sramota. O zastoju prometa ni bilo govora niti, ko je bilo treba zamenjati vlečni kabel. Tistikrat je skupina delavcev pripravljala vse potrebno že teden prej, da so med zadnjo nočno in jutranjo prvo vožnjo Karlo Vidau na tramvaju kabel zamenjali. Prav tako je bilo z menjavanjem tračnic. In vse to ročno, brez mehanizacije in žerjavov. Z zamenjavo lastništva tramvajske družbe leta 1961, ko jo je prevzela Občina Trst in ko se je zato marsikaj spremenilo - delovne razmere, sprejemanje novih uslužbencev, povezava med Opčinami in Trstom itn. - pa je tramvaj počasi ostal v ozadju, saj seje okrepil avtobusni prevoz. Tako, daje bila večkrat omenjena celo možnost za njegovo ukinitev. Toda zadnje čase se ponovno povečuje zanimanje za to prevozno sredstvo. Tudi z novimi pobudami, kot na primer za podaljšanje proge do Sežane, za njegovo posodobitev, za povečanje njegove hitrosti itn. Kaj je pokazala razstava? Če se sedaj osredotočim še na razstavo samo in na njeno vsebino, kakor se da razbrati iz njenega prikaza, razstava postavlja m »m? OPENSKI T mm Sliko desno zgoraj in spodaj Nesreča leta 1975 v ospredje skupino ljudi. Ti so se tudi drugače, ne le poklicno, povezovali in tvorili skupnost ki je presegala zgolj delovna razmeija posameznikov. Oblikovala se je samosvoja skupnost s svojim življenjskim slogom, ki je bil v številnih primerih in okoliščinah zgled za medsebojno pomoč in jim v širši skupnosti ustvaijala velik ugled. Posebno v povojnem času so njeni člani organizirali nabiralne akcije in dobrodelne plese za potrebe družin v stiski. Njihovi otroci so se vozili brezplačno s tramvajem, medtem ko so si drugi le stežka privoščili tako vožnjo. Vsaj v začetni dobi, ker je bila zanje predraga. Čeprav je bilo nedavno tega postavljenih kar nekaj razstav, ki spominjajo na stoletnico openskega tramvaja, se banov-ska razstava razlikuje od njih po tem, da je nastala spontano, kakor je poudarila na njenem odprtju njena pobudnica Neva Hussu Magagnato. Slovensko kulturno društvo Grad Bani in vaščani so se z razstavo spomnili svojih tramvieijev - tramvajarjev, njihovega odgovornega odnosa do tega dela, prizadevnosti in vljudnosti do potnikov. Velika zasluga za postavitev razstave gre Rossani Paliaga, ki je znala pravilno ovrednotiti zamisel zanjo. Pa tudi Christianu Malalanu za računalniško obdelavo fotografskega materiala! Vse to priča, daje bila “tramvajska družina” nekdaj res nekaj posebnega. Morda pa je bil tudi svet tedaj drugačen, bolj človeški!? Šest banovskih tramvajarjev Od šestih banovskih tramvajaijev je bil Avgust Vidau najstarejši (rojen leta 1904). Edini je (do svoje upokojitve) vedno peš odhajal na delovno mesto v openski re-mizi, kjer je bil mizar, in se tudi peš vračal z dela. Po potrebi je delal tudi na progi kot delavec. Vedno je nosil modri dvodelni kombinezon ah “trliž” po banovsko. Čeravno mu ni ostajalo dosti časa, seje tudi doma ukvarjal z mizarskim delom. Tudi sprevodnik in voznik Leo-nard Ban (rojen 1913) je bil vesten in zanesljiv uslužbenec. Spominjajo se ga, kako si je s ščipalko zapenjal hlačnik, da se ne bi zatikal v verigo kolesa, ko je odhajal v službo. Ko mu je nekoč po nesreči počila zračnica, je potisnil kolo v grmovje ob poti in se hitrih korakov podal na Opčine, da ne bi zamudil odhoda tramvaja. Zgovornost in prijaznost sta odlikovali še posebej sprevodnike in voznike. Eden takih je bil tudi Ivan Hussu (rojen leta 1924), ki sije prizadeval opravljati svoje delo na najboljši način. Vsakodnevno prevajanje točnosti ure je čutil kot svojo dolžnost, da je naslednji dan ob točno določenem času tudi odpeljal zaupano mu vozilo. Tudi delo v remizije bilo odgovorno. Tega se je zavedal sedaj že upokojeni Ernest Malalan (rojen leta 1926), visokokvalificirani mehanik, ki je pri tramvajar-skem podjetju služboval veliko let. Avgust Vidcu Leonardo Ban Ivan Husu Ernest Malalan Karlo Vidau Lucian Vidau Karlo Vidau (rojen leta 1931) je pričel s tramvajarskim delom na progi, nato je bil sprevodnik in voznik, upokojil pa seje kot delavec na pomožnem vlečnem vozu. Razgledan človek, ki seje zanimal za različne stvari. Mnogo je znal povedati; tudi zato, ker je imel dober spomin. Lucian Vidau (rojen leta 1932), ki so ga starši zaradi bolj rahlega zdravja po končani obvezni šoli usmerili v krojaški poklic, si je bil primoran zaradi razvoja industrijskega izdelovanja oblek in zaradi hitrega upadanja krojaške obrti poiskati drugačno zaposlitev. Ker je bil oče tramvajski uslužbenec, so sprejeli v tramvajsko službo tudi njega za delavca na progi, daje tudi postal član velike družine tramvieijev. Liki predstavljenih oseb, njihovo delo in njihova pripadnost veliki družini tramvajeijev so še živi, čeravno so pretekla že desetletja. Pripisati je treba, da so bili vsi, razen Leonarda Bana, sprejeti v službo po drugi svetovni vojni. Cut za odgovornost, medsebojno pomoč, vestnost pri opravljanju svojega dela openskih tramvierjev ali tramva-jarjev so vrednote, ki so vredne posnemanja. Te in še druge vrednote, ki so bile nekdaj tako zelo čislane in vrlina v družbenem življenju, pa se zadnja desetletja izgubljajo. Nadomeščata jih bolj in bolj duhovna plitkost in človekova ogroženost. Viri: Skupino avtorjev, 2002: 100 let openskega tramvaja, SKD Tabor, Opčine Razstava, 2002: Banovski tramvierji, Bani Spomini posameznikov, Bani MF ' - s r-re, f 4 1 J >iV ■K ' w iri i ii)jH [J* J Ravel Vidau, upok. železničar - kronist vasi Bani, Bani 61,34016 Opčine Kraški vinogradniki in vinarji ter vinarski strokovnjaki so si v Toskani v Italiji ogledali delovanje vinskega konzorcija Kraški teran je danes v Sloveniji iskano vino in kraški vinogradniki in vinarji se ne pritožujejo nad prodajo. Nasprotno! Kvalitetnega terana celo zmanjkuje in v naslednjih letih bo zaradi letošnje toče pomanjkanje še kako očitno. Kljub temu pa se nam z vstopom v Evropsko unijo obeta, da bo Slovenija postala zanimivo tržišče za tuja vina, kar bo za naše vinogradnike in vinarje pomenilo hud boj za kupce. Zakaj torej Slovenija ne bi ponudila svojih vin tudi zunanjemu trgu? Modro bi bilo izkoristiti priložnost, ki jo ponuja teran s svojim potencialom, mu še izboljšati kvaliteto, določiti in poenotiti parametre in ga s spretno tržno politiko ponuditi domačim kupcem in svetu kot posebnost in dragocenost! Odlično možnost za take korake vidi enolog dr. Miran Vodopivec v ustanovitvi konzorcija, ki je v svetu že dobro preizkušena metoda izboljševanja kvalitete vin, širjenja trga ter medsebojnega povezovanja proizvajalcev na določenem območju. Dr. Vodopivec, vodja Oddelka za agroživilsko kemijo v Kmetijsko gozdarskem zavodu v Novi Gorici, je zato 9. septembra za kraške vinogradnike in vinarje organiziral ogled takšnega konzorcija v toskanskem mestecu Montalci-no v Italiji. Tam že 35 let deluje konzorcij za vino brunello di Montalcino in predvsem po njegovi zaslugi so danes montalcinska vina znana in iskana širom po svetu. Glavni namen ekskurzije je bil, seznaniti se z delovanjem te ustanove, da bi lahko kar največ izkušenj Toskan-cev prenesli v nastajajoči konzorcij vinogradnikov in vinarjev s Krasa. VINOGRADNIŠTVO IN VINARSTVO KONZORCIJ KRAŠKIH PROI VELIKO OBETA Marjeta Privšek Naš spremljevalec in vodnik po Montalcinu, direktor konzorcija, dr. Stefano Campatelli nas je najprej podrobno seznanil z vlogo, s cilji in z načinom delovanja njihove ustanove, nato smo skupaj obiskali še tri podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo vina in so člani konzorcija. Consorzio del vino "Brunello di Montalcino" Vinski konzorcij "Brunello di Montalcino” so ustanovili leta 1967 kot prostovoljno, neodvisno združenje proizvajalcev vina, da bi dvignili ugled in prepoznavnost vin, proizvedenih na njihovem območju. Z drugimi besedami povedano: konzorcij je nastal v želji po čim boljšem vinu, ki bi se kar najbolje prodajalo. Vsa nadaljnja leta je predstavljal orodje za vestno in odgovorno samodisciplino proizvajalcev, obenem pa je spodbujal sodelovanje in povezovanje med starimi in novimi, med malimi in velikimi podjetji. Sedaj je v konzorcij vključenih 98% vseh proizvajalcev vin iz Montalcina. Člani konzorcija so skupno določili in sprejeli statut in pravilnike ustanove. Skupno so poenotili in določili tudi normative, po katerih se morajo člani ravnati pri pridelavi grozdja in proizvodnji vina. Med normative spadajo, na primer, točno določeno območje, kjer se proizvaja montalcinska vina, točno določena sorta trte, naj večja pridelana količina grozdja na hektar, čas staranja vina v sodih in buteljkah, točno določen datum, kdaj novi letnik vina lahko stopi v prodajo... Na osnovi analiz so določili parametre za kakovost vin brunello di Montalcino, rosso di Montalcino, moscadello di Udeleženci ekskurzije skupaj z direktorjem konzorcija za vino brunello di Montalcino dr. Stefanom Campatellijem pred vrati največjega montalcinskega vinarskega podjetja Banfi. Sulčič in dr. Miran Vodopivec med pogovorom. m* Montalcino in Sant’Antimo. Parametri za kakovost so vsebnosti in koncentracije fenolov, mineralov, sladkoijev, kislin, pepela in drugih elementov v vinu, ki določajo njegov karakter. Če hočejo člani nositi pečat konzorcija, morajo ta pravila upoštevati, saj je cilj poenotenje proizvodnje. To je adut, s katerim skupno nastopajo na trgih. V nasprotnem primem jim grozijo sankcije, ki so v razponu od ustnega opomina pa do tako visokih denarnih kazni za kršitelje, da bi zagrožena vsota lahko vsakogar finančno uničila. V skrajnem primem lahko kršitelja tudi izključijo iz zdmženja. Konzorcij je vsako kršitev zakona, tudi tistih, ki niso člani, dolžan prijaviti inšpektoratu italijanskega mi-ninstrstva za kmetijstvo. Lahko pa se v konzorciju pohvalijo, da jim še nikoli ni bilo treba uveljavljati denarne kazni, niti izključi- tve, saj se proizvajalcem zdi samoumevno, da se držijo pravil, ker le takodosegajo visoko kvaliteto svojih proizvodov. Vloga konzorcija je večplastna: stalno kontrolira kvaliteto - od vinograda do kleti. Kontrolorji kvalitete hodijo po terenu in jemljejo vzorce. Preverjajo pa tudi izdelke na tržišču. To pomeni, da kontrolorji brez vednosti proizvajalca preverjajo vina tudi zunaj Italije, po vsem svetu, kamor pač član konzorcija izdelke izvaža. Zadnje kontrole v kleti ne opravlja konzorcij, temveč jo opravlja pristojna gospodarska zbornica, ki deluje v okvim ministrstva za kmetijstvo, in kontrolira vina vseh, tudi nečlanov konzorcija. Konzorcij si sicer prizadeva, da bi država sprejela zakon, s katerim bi imeli pravico kontrolirati vina tudi tistih, ki niso člani. Ta zakon bo najveijetneje sprejet do konca letošnjega leta. Konzorcij tudi svetuje in informira. Ukvarja se z marketingom, proučuje in razvija propagandne tehnike, raziskuje tržišče in skrbi za promocijo zaščitnega znaka ter za skupne nastope. Promocija temelji na profesionalnem osebju, ki jih konzorcij zaposluje v ta namen. Vsak proizvajalec svoje vino trži sam. Vsak ima svojo prodajno mrežo, svojo klientelo; s tem se konzorcij ne ukvarja. Konzorcij je demokratična zasebna ustanova s skupščino kot vrhovnim organom, s predsedniškim svetom, ki ga sestavljajo predsednik in dva podpredsednika, z direktorjem kot operativnim organom in s tričlansko administrativno kontrolo. Ustanovitev konzorcija potrdi država in ga s posebnim dekretom ministrstva za kmetijstvo pooblasti za izvajanje D.O.C. (D.O.C. je ozanka za dve najvišji kategoriji označevanja italijanskih vin: denominazione di origi- Spodnja slika: Za kosilo so nam v eni izmed montalcinskih testavracij postregli z njihovimi tipičnimi jedmi irHzbranimi vini. ne controllata (poimenovanje vin s kontroliranim poreklom) in denominazione di origi-ne controllata e garantita (poimenovanje vin s kontroliranim in garantiranim poreklom)). Skupščino konzorcija predstavljajo vsi člani, in so razdeljeni v tri razrede: vinogradniški, vinarski in stekleničarski. Največ proizvajalcev nastopa v vseh treh razredih hkrati. Na ta način so razdeljeni tudi glasovi, ki jih imajo člani v skupščini. Vsak član dobi določeno število glasov- glede na obseg svojih vinogradov, določeno šle glasov glede na količino proizvedenega vina in določeno število glasov glede na število polnjenih buteljk. Od teh kategorij je odvisna tudi višina letne takse, ki jo člani plačujejo konzorciju. Na kratko povemo: koli- VINOGRADNIŠTVO IN VINARS Pogled k italijanskim sosedom v Toskano odločaš. Viri za financiranje te ustanove so poleg članarin še sredstva, ki jih konzorciju in njegovi dejavnosti namenja država oziroma regija, ter sredstva, ki jih namenjajo zainteresSpe organizacije. Obiskali smo nekaj članov konzorcija Kako se v praksi kažejo rezultati dolgoletnega sodelovanja konzorcija in njegovih članov, smo se udeleženci ekskurzije lahko prepričali med obiskom treh podjetij različnih velikosti in z različno veliko proizvodnjo vin. Domačije, grajene v tipičnem toskanskem slogu, se lahko pohvalijo z odlično urejenimi vinskimi kletmi. Podjetji Ca-prili in Solaria sta v lasti družin, ki izvirajo s tega območja. Caprili je bil ustanovljen leta 1965 in ima skupno 49 hektarov površin od tega je 12,5 hektara vinogradov. Večina vinogradniških površin je zasajena s trto Sangiovese iz katere proizvajajo izključno brunello. Solaria je novo podjetje, ustanovljeno leta 1990 in se razteza na 50 hektarih površine. Vinogradom namenja devet hektarov, ostalo so nasadi oljk. Lastnica podjetja Solaria gospa Patrizia Cencioni je v pogovoru z novinarko TV Slovenija Mojco Du-mančič poudarila, daje njena vinska klet si- cer majhna - kapaciteta kleti je 390 hektolitrov - vendar je s svojimi vini prisotna po vsem svetu. Vinarstvo ji ponuja pravo svetovljansko življenje. Prav tako, kot da bi živela v svetu mode. Njeno vino pijejo športniki, umetniki in dmge znane osebnosti. To je priznanje, na katerega je lahko vinar še kako ponosen! Naj večje po obsegu pa je podjetje Banfl, ki je v večinski lasti ameriškega kapitala in najbolj zaslužno za tako močan prodor montalcinskih vin na tržišča v ZDA. Ustanovljeno je bilo v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja in je danes lastnik 710 hektarov površin, od katerih je 240 hektarov zasajenih z vinsko trto. Izredno modema vinska klet ima tehnologijo na tako visoki ravni, da k njim vozijo vina na staranje iz drugih regij in celo iz drugih evropskih držav! Zanimivo in poučno je, da Banfi kljub svoji velikosti in uspešnosti išče zavetje v konzorciju. Po pravilniku bi morali imeti zaradi svoje mogočnosti večino glasov v skupščini, vendar so se tej pravici odpovedali in si zagotovili le 4 glasove. Pomembnejši za njih so občutek varnosti, ki jim ga nudi konzorcij, in znatno nižji stroški nastopanja na tržišču. Marjeta Privšek, univ.dipl. zgodovinarka vodja Informacijskega centra kras (v nastajanju), Mediacarso, 1000 Ljubljana, Rimska 8 Naša soseda Italija spada z 830.000 hektari vinogradov med najmočnejše vinogradniške države. Vinska trta uspeva praktično od Sicilije do Bolzana, ponudba vin pa je zaradi klimatskih raznolikosti in raznolike sestave tal izredno pestra. Italijanske vinorodne dežele sovpadajo s politično razdelitvijo na 20 regij (dežel). Svoja vina označujejo približno tako kot pri nas, saj se ravnajo po merilih Evropske j unije. Delijo jih na: 1. namizna vina (vini da tavola) 2. namizna vina z deželno oznako (vini da tavola con indicazione geografica tipica - I.G.T.) 3. kakovostna vina, proizvedena v določenih regijah (vini da gualita prodotti in regioni determinate) 4. vina s kontroliranim poreklom (denominazione di origine controllata - D.O.C.) 5. vina s kontroliranim in garantiranim poreklom (denominazione di origine controllata e garantita -D.O.C.G.) Dvorišče domačije Caprili, ki je v lasti bratov Paola in Manuela ter sestre Paole Bartolommei. Za proizvodnjo njihovega brunella je značilna izredno majhna obremenitev trte in sicer 1,5 kg grozdja na trs oziroma 65 kvinta lov na hektar. Najbolj znana vinorodna dežela v Italiji je Toskana, svoj sloves pa gotovo dolguje vinom chianti. Italijanom je po drugi svetovni vojni uspelo s sistematičnim izboljševanjem kvalitete in z dobro marketinško politiko doseči, da chianti vina danes poznajo in cenijo po vsem svetu. Poleg teh pa ima Toskana še mnogo drugih proslavljenih in iskanih vin, kot na primer brunello di Mon-talcino, vino nobile di Montepulciano, ver-naccia di San Gimignano, vina super tus-cans (to so vina, proizvedena iz tako imenovanih nepriporočenih sort, vendar so v zadnjem času na svetovnem tržišču zelo popularna), in še prenekatera dmga vina. Vsa ta vina so po strukturi polna, bogata na taninih, fenolih, aminokislinah. Lahko bi rekli, da imajo svojo dušo. V srcu Toskane, natančneje 40 kilometrov južno od Siene, leži na vzpetini staro zgodovinsko mestece Montalcino. Obdano z neštetimi griči, daleč od turističnih, informacijskih in industrijskih središč, živi predvsem od proizvodnje in prodaje vin ter enološkega turizma. Ozemlje občine Montal-cino, ki obsega 24.000 hektarov površin in v premem meri 19 km, je obenem tudi območje produkcije vina brunello di Montalcino. Če se ozremo po pokrajini, vidimo čudovito kulturno krajino s tipičnimi toskanskimi domačijami na gričih; gozdovi se izmenjujejo z vinogradi, s številnimi oljčnimi Jutranje meglice v dolinah Montalcino ne dosežejo pobočij, kjer uspeva vinska trta. nasadi in polji. Gozdov je v občini Montalcino približno 50% celotne površine. Veliko je nasadov hrasta, ki je iskan les za potrebe sodarstva. Le 1,8% (okrog 1500 hektarov) površine zasedajo vinogradi. Od te je malo več kot polovica namenjena produkciji bru-nella. Klima je tipično mediteranska; največ padavin je v spomladanskih in pozno jesenskih dneh. Gora Amiata (1740 m nadmorske višine), ki leži na jugovzhodu, predstavlja naravno zaščito pred skrajnimi vremenskimi pojavi, kot so, na primer, močni nalivi in toča. Na pobočjih gričev, kjer je skoncentriranih največ vinogradniških posesti, ne poznajo megle ali zmrzali, ki lahko prizadeneta nižje ležeče predele, stalna pre-vetrenost pa omogoča odlične zdravstvene razmere za rastline. Vse te značilnosti vplivajo na dobro kvaliteto trt, visoko število sončnih dni v letu pa omogoča, da grozdje do trgatve res popolnoma dozori. Poleg že omenjenega brunella, je Montalcino poznan še po dveh drugih vinih - rosso di Montalcino in mosca-dello di Montalcino - ter po vinih, ki so zaščitena pod skupnim imenom sant’antimo, kamor so v Montalcinu uvrstili tudi sloveče toskansko vino vin santo. Mnogj&fcmtograd-niških in vinarskih podjetij se poleg proizvodnje vina ukvarja tudi s proizvodnjo oljčnega olja. In če nas pot že zanese v tiste kraje, se ne smemo ogniti njihovi tipični “pasti” in izvrstnemu toskanskemu pecivu, ki ga pripravljajo iz suhih sadežev in maSpitna. Leta 1978 sta brata John in Harry Mariani ustanovila podjetje Castello Banfi. V želji, pridelati najkvalitetnejše italijansko vino, sta združila moči s tedanjimi enologi svetovnega slovesa, predvsem z vodilnim italijanskim enologom Eziom Rivello. Danes je kapaciteta vinske kleti Banfi 12 milijonov litrov. Klet ima več kot 300 jeklenih tankov ter 2.000 francoskih barikov in tradicionalnih slavonskih sodov s prostornino 220 do 250 litrov. Za turistični razvoj območja gre zahvala vinu, ki predstavlja tod največje bogastvo. Enološki turizem je ponesel sloves Montalcina po vsem svetu. Še pred nekaj desetletje bilo to revno območje, z ne več kot 5000 prebivalci. Proizvajalcev vina je bilo malo, še manj je bilo kvalitetnega vina. Taka je bila na splošno slika vse Italije po drugi svetovni vojni. Ko pa so se konec šestdesetih let 20. stoletja pojavili zakoni o denominaciji (poimenovanju) vin s kontroliranim poreklom, so bili prebivalci Montalcina med prvimi v državi, ki so zaščitili svoje vino in ustanovili prvi vinarski konzorcij. Takrat seje začela njihova pot k uspehu. Sedaj je na tem območju približno 250 proizvajalcev vina. Med njimi je 156 takih, ki sami stekleničijo svoja vina in imajo lastne etikete. Podjetja so najrazličnejših velikosti -od tistih, katerih vse površine dosegajo do 400 hektarov, pa do tistih, ki nimajo niti 10 hektarov. Takih najmanjših je več kot 100. Politika, ki jo vodijo vinogradniki in vinarji, zdmženi v konzorcij, je takšna, da omogoča uspeh vsakomur, če je le pripravljen vložiti trud in stremeti k čim boljši kvaliteti. Večino vina, proizvedenega v Montal-cinu, izvozijo v tujino. Več kot 60% se ga tako proda v ZDA, Nemčijo, Avstrijo, Švico, Južno Ameriko, Kanado in celo na Japonsko, v Hong Kong in Singapur. Zadnje čase pa vlada zanj tudi veliko zanimanja v vzhodnoevropskih državah. Ostalo prodajo v turističnih trgovinah v mestu Montalcino (20%), doma v vinskih kleteh (10%) in v restavracijah ter enotekah (10%). Mesto beleži obisk milijon turistov na leto, kar je za tako odročen kraj zelo pomembna številka; še posebno, če pomislimo, da vsi ti turisti pridejo v Montalcino zaradi brunella, pa tudi zaradi rossa, moscadella in vin santa. Brunello di Montalcino Vino brunello je bilo do srede šestdesetih let popolnoma nepoznano zunaj meja proizvodnje. S sistematičnim izboljševanjem kvalitete, s točno določenimi omejitvami donosa grozdja na hektar, s točno določenim časom zorenja v sodih in s točno določenimi karakteristikami je postalo zelo cenjeno med poznavalci vin. Leta 1980 je bilo zaščiteno z oznako Denominazione di origine controlata e garantita. Je intenzivno rubinasto rdeče barve, ki s staranjem postaja bolj granatna, suhega, toplega, nekoliko ta-ninastega in robustnega okusa ter intenzivnega vonja. S staranjem se vonj in okus še močneje razvijeta. Brunello se poda k rdečemu mesu, pernati in mali divjadi, različnim mesnim omakam, gobam, tartufom. Odlično se ujema s siri močnega okusa, kot so torne stagio-nate, parmigiano reggiano, pecorino tosca-no. Streže se pri temperaturi 18 do 20 stopinj Celzija v širokih, trebušastih kristalnih kozarcih, da pride njegova aroma popolnoma do izraza. Brunello pridobivajo izključno iz sorte Sangiovese in je namenjen staranju. Največja dovoljena obremenitev trt je 80 kvintalov grozdja(8.000 kilogramov) na hektar, izkoristek grozdja za vino pa 68%. V prodajo pride pet let po trgatvi. Od tega mora dve leti ležati v hrastovih sodih in biti nato še štiri mesece v buteljkah. Stopnja alkohola je najmanj 12,5% vol., v sušnih letih stopnja naraste tudi na 14% vol. Za buteljko dobrega brunella je treba v Montalcinu odšteti najmanj 30 evrov, to je približno 6.900 | slovenski tolarjev. Rosso di Montalcino Medtem, ko je vino brunello namenjeno staranju, je vino rosso, ki ga prav | tako pridobivajo iz sorte Sangiovese, mlado | vino. V prodajo pride že leto dni po trgatvi in sicer vsako leto po 1. septembru. Je bolj živahno, bolj sveže vino z vonjem po svežih sadežih, intenzivno rubinaso rdeče barve. Odlično se poda k tipičnim toskanskim je- dem. Pije se ga k različnim testeninam z mesnimi omakami, h gobovim omakam, tartufom, k perutnini in k različnim rižotam. Ujema se tudi s svinjino in teletino v omaki. Postreže se ga pri temperaturi 18 stopinj C v kristalnih kozarcih za rdeče vino. Pri rossu je določena maksimalna obremenitev trt 90 kvintalov na hektar, izkoristek grozdja za vino pa 70%. Delež alkohola je 12% vol. Cene rossa di Montalcino se gibljejo za buteljko od 15 evrov ali 3.950 slovenskih tolarjev navzgor. Moscadello di Montalcino Vino moscadello je sladko, aromatično, pridelano iz trte Beli muškat, ki uspeva na tem območju že stoletja. Obstajajo trije tipi mos-cadella di Montalcino: naravno (tranguilo), peneče (frizzante) in pozna trgatev (vendem-mia tardiva). Odlikuje se po bogati muškatni aromi. Barve je slamnato rumene pri tipu frizzante in bolj temačne, zamolklo rumene pri tipu trancjuilo. Vendemina tardiva je zla-torumene barve. Naj večji donos na trto je pri prvih dveh tipih 100 kvintalov na hektar in izkoristek grozdja 65%. Stopnja alkohola je najmanj 10,5% vol. Pri tretjem tipu je največji donos 50 kvintalov in izkoristek grozdja za vino 45%. Stopnja alkohola dosega do 15% vol. V prodajo pride s 1. januarjem drugo leto po trgatvi. Pije se ga ob raznih sladicah in suhem pecivu. Količina tega vina je precej majhna, saj ga gre vsako leto v prodajo le kakšnih 100 000 buteljk. Sant'antimo Proizvajalci vin v Montalcinu so v želji, da Se pod oznako kontroliranega porekla zaščiti vsa svoja vina, uvedli in zaščitili ime Poskušnja vin v vinski kleti Banfi med 120 hektoliirskimi hrastovimi sodi, ki so namenjeni zorenju vina. sant’antimo. To je skupina najrazličnejših vin, ki niso brunello, rosso ali moscadello, so pa pridelana na območju Montalcina. Krog teh vin je zelo širok in zajema tako rdeča (cabemet, merlot, čmi pinot), kot bela vina (chardonay, sauvignon, zeleni pinot). Denominacija zajema vse sorte, ki so priporočene in registrirane v provinci Siena. Pod oznako sanfantimo spada v Montalcinu tudi znana toskanska posebnost - vino z visoko vsebnostjo alkohola, imenovano vin santo, ki ga proizvajajo iz rdečega in iz belega grozdja. Vin santo je predikatno vino, ki zahteva zelo svojevrstnen način pro- izvodnje. Mnogi navdušenci ga imenujejo “enološki dragulj Toskane”. Starajo ga najmanj 3 leta na podstrešjih v posebnih sodcih, imenovanih caratelli. Sele pod vplivom visokih temperaturnih razlik in oksidacije arom dobi svoj pravi karakter. Omejitve, ki se jih morajo držati vinarji v okviru denominacije sant’antimo, se nanašajo zgolj na obremenitev trt, ki znaša 80 do 90 kvintalov na hektar in izkoristek grozdja za vino, ki je 70%. Za vin santo je predpisan izkoristek le 31,5%. Vse ostalo je prepuščeno željam, nameram in domišljiji proizvajalcev. m vit? VINOGRADNIŠTVO IN VINA Kaj pravijo kraški vinogradniki in vinarji o načrtovanem konzorciju? Ekskurzije v Toskano so se udeležili vinogradniki in vinarji: Branko in Vasja Cotar, Boris Lisjak, Svetozar Raspo-povič, Edvin Sirca, Slavko Sulčič (tudi prevajalec), David Stok in Primož Stoka; iz Kmetijske zadruge VINAKRAS Sežana Tomaž Škerlj in Vojan Škrk (direktor); iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica: Mag. Darinka Blažiča (direktorica), Majda Brtnik, Milena Štolfa in dr. Miran Vodopivec (organizator in vodja ekskurzije) ter Mojca Dumančič in Darko Humer iz RTV Ljubljana, Jani Alič iz Ljubljanskega dnevnika ter Lev Lisjak in Marjeta Privšek iz uredništva revije Kras. Osem ur vožnje z avtobusom proti domu je bilo kot nalašč za razvoj živahnega pogovora o tem, kakšni so pogledi udeležencev ekskurzije na sedanje stanje kraških vin, kaj je že bilo storjenega v smislu na-daljnega razvoja in kaj je še treba postoriti za boljše vino in njegovo promocijo. Pod vtisom obiska italijanskih vinskih kleti in konzorcija so si udeleženci izmenjali vtise iz ekskurzije in misli o tem, kako prenesti bogate izkušnje ter znanje v prakso in to tudi primerno vnovčiti. Lastnik restavracije As v Ljubljani Svetozar Raspopovič, sicer doma iz Godenj pri Dutovljah, je vodil pogovor in najprej povedal nekaj iztočnic, o katerih so nato razmišljali naši vinogradniki in vinarji. Zahvaljujoč gospodu Raspopo-viču se je pogovor razvil v zanimivo izmenjavo mnenj v prijateljskem in optimističnem ozračju. Navajam nekaj povzetkov. CILJ VINARJE^ MORA BITI I NEPRESTANO! Marjeta Privšek Svetozar Raspopovič, lastnik restavracije As v Ljubljani, doma iz Godenj pri Dutovljah: Kaj vse lahko naredimo za naš teran? Marsikdo je prepričan, da bi bila ustanovitev konzorcija pri nas velika izguba časa, saj je za tak projekt potrebno ogromno pozitivne energije vseh, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Mislim, da morajo kraški vinogradniki in vinarji imeti za cilj neprestano izboljševanje i kvalitete svojih vin. Na kvaliteto gledam iz perspektive vrednotenja. Moti me, da se daje prednost količini in ne kvaliteti. Moti me. da se vino prodaja po 450 tolarjev. To je omalovaževanje kmeta, ki trdo dela 12 do 14 ur na dan in si ne upa razmišljati o tem, da bi na njegovi trti dozorelo le tri do štiri kilograme grozdja in ne 20 kilogramov, ker se boji, da bi mu to prineslo izgubo. Menim, da Kras, razen redkih posameznikov, že leta in leta ni naredil bistvenega koraka za dvig kvalitete terana. Predvsem pa dajemo kupcem premalo možnosti, da izbirajo med različnimi kvalitetami. Kdorkoli bi naredil sod izredno kvalitetnega terana, ki bi ga prodajal po 3000 tolaijev za buteljko, bi mu ga ne glede na ceno gotovo kmalu zmanjkalo. Nasploh so pri nas avtohtone sorte še premalo cenjene. To nam očitajo tudi tuji poznavalci vin. Na primeru uspešnega vračanja rebule v Goriška brda bi se lahko marsičesa naučili. Kaj torej mi Kraševci lahko naredimo za naš teran, da postane veliko vino? Branko Čotar, vinogradnik in vinar iz Gorjanskega: Združeni v konzorciju bomo lahko odprli vrata velikemu teranu Cilj nas vseh je dvigniti kvaliteto vin. Pri tej nameri en sam ne pomeni čisto nič! Pa tudi trije ali pet ne! Vsi skupaj, vključno z našo ZBOLJŠEVANJE VIN naj večjo vinsko kletjo Vinakras iz Sežane, moramo dvigniti naš teran... Naša domačija se že dolgo trudi v tej smeri. Toda menim, da je treba skrbeti tudi za druga vina, ne samo za teran. Tudi bela vina s Krasa so interesantna. Strinjam se z ustanovitvijo konzorcija za teran in pričakujem, da bomo, združeni v taki ustanovi, lahko kar največ naredili za njegovo promocijo in s tem odprli vrata drugačnemu teranu - velikemu teranu, katerega cena ne bo sramotnih 500 tolarjev, temveč 3000 tolarjev in ki bo to svojo ceno tudi uparavičil! To pa ne pomeni, da bo imel ves teran tako ceno. Za začetek naredimo le 20% terana, ki bi spadal v tak cenovni razred in s tem zastavimo nadaljnji razvoj! Vojan Škrk, direktor Kmetijske zadruge VINAKRAS, Sežana: Potrebujemo ustanovo, da bo združevala vse, ki neposredno in posredno živijo od vina Vsi imamo na jeziku besedo promocija, vemo pa, da posameznik ne zmore storiti za svojo promocijo toliko, kolikor lahko stori več ljudi skupaj. Lep primer za to ste vinarji “kraškega četverčka” (Golar, Lisjak, Sirca in Stoka - op. ur.). Na žalost so taka združevanja pri nas izjema, saj bolj drži pravilo, da se slej ko prej končajo, če jih skupaj ne drži neka institucija ali regulativa. Na italijanskem primeru vidimo, da ima vseh 300 vin, ki nosijo naziv D.O.C., za sabo konzorcij, ki neguje in promovira njihovo ime. Tudi naša ustanova naj bi združevala vse, ki neposredno ali posredno živijo od vina. Predstavljala naj bi vse segmente proizvodnje vina: vinogradnike, vinarje, stekleničaije. Hkrati pa bi se morala sama živeti in vzdrževati, da ne bi bilo z njo več stroškov kot koristi. Kot ustanova bi lahko računala na sredstva od države, občin, bank in raznih sponzorjev. V Montalcinu smo videli, kdo vse živi od njihovega vina, koliko hotelov je zraslo, koliko sponzoijev ima konzorcij..! Pri nas smo že leta 1995 začeli intenzivno pripravljati pravilnik za zaščito terana in ga po dolgih letih naredili. Potem pa smo obtičali, ker ni ustrezne organizacijske oblike, ki bi zadevo peljala naprej. Imamo kos papirja, ki ne pomeni prav veliko, ker Kraševci ne stojimo za njim. Vsi bi radi promovirali, ampak večinoma ostane vse le pri besedah. Kaj seje zgodilo, na primer, z zamislijo o enoteki v Štanjelu? Že štiri leta ni nihče storil za to nič! Za takimi projekti bi moralo vsekakor stati združenje proizvajalcev, a ne v taki obliki, kot to želi uvesti pri nas država s pravilniki, po katerih naj bi potekala prodaja oziroma trženje prek organizacije proizvajalcev, kot da bi bilo vino solata ali paradižnik ali plemenske telice. Pri slednjih lako prakticiraš avkcijsko prodajo in zamenljivost artiklov. Pri vinu, vsaj kolikor je meni znano, tak sistem ne deluje in ga tudi nikjer ne prakticirajo. Proizvajalci vin se združujejo bodisi v konzorcijih, bodisi v gospodarskih zbornicah, nikjer pa ne prodajajo prek organizacij proizvajalcev, kakor hočejo to uvesti pri nas. Mi smo na to že večkrat opozorili Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Proizvajalci vin bi se morali organizirati in najprej postopoma doseči verodostojnost, potem pa bi lahko z državnimi pooblastili odločali o vinu iz določenega območja, za katerega bi bili kompetentni. V zvezi s promocijo bi povedal še nekaj. Kjerkoli se dela promocija, je treba vedeti, da gnilih jajc nikjer ne marajo. Naš konzorcij bo moral izvajati notranjo kontrolo in ne bo smel dopuščati, da bi na trg prihajalo vino, ki ne bi ustrezalo v konzorciju sprejetim normativom. In imeti bi morali profesionalno osebje, ki bi se ukvarjalo samo s promocijo. Le tako bi bili dovolj učinkoviti. Primož Štoka, vinogradnik in vinar, Krajna vas: Naše kupce bo treba navaditi na boljšo kvaliteto in na višje cene Če hočemo uspešno speljati konzorcij, ne zadostuje štiri ali pet navdušencev. Za zagonsko energijo konzorcija je poltonih najmanj dvajset ljudi. Začetek gotovo ne bo lahek, saj bo treba orati ledino, kakor smo jo orali Čotar, Širca, Lisjak in jaz, ki smo že dvanajst let na tržišču in hodimo po najrazličnejših sejmih. Ko moraš za svoje nastope prazniti lastne žepe, veš, kako je to. Ljudje, ki jim je žal denarja za promocijo, naj se zato za vstop v konzorcij ne od- ločajo! M;- VINOGRADNIŠTVO IN VINARSTVO Kar se tiče kvalitete terana, je možno, da mu v nekaj letih še dvignemo kvaliteto in temu primemo bi morali zvišati tudi cene. In, kar je zelo pomembno, navaditi moramo klientelo na višjo ceno za boljšo kvaliteto. Boris Lisjak, vinogradnik in vinar, Dutovlje: Med vinarji bi bilo treba narediti selekcijo Ustanavljanje konzorcija je dokaz, da smo se odločili za nov pristop do kvalitete. O tem poročajo tudi številni mediji. Zato mislim, da se nam ni treba bati, da bi kupce neprijetno presenetili z višjimi cenami kvalitetnejšega terana. Ne smemo pa pričakovati uspeha čez noč. Za začetek bi lahko naredili vsak kakšnih 200 h trav takega vina, pa bomo najbolje videli, kako se prodaja. David Štok, vinogradnik in vinar, Dutovlje: V konzorciju vidim perspektivo Že trideset let živim in delam za to, da izboljšujem kvaliteto svojega terana. Leta in leta se trudim in upam, da sem to tudi dokazal s priznanji, ki jih dobivajo moja vina. V Gornji Radgoni še nisem dobil dmgega priznanja kot zlato; imam 17 prvakov in 3 šampione iz Radgone. Na vinskem sejmu v Ljubljani je bil teran šampion Slovenije - najboljše slovensko rdeče vino. Na svoje dosežke sem zelo ponosen, vendar mi to ne pomeni toliko, da bi počival na lovorikah. Neprestano se trudim, da bi letnik, ki je pred mano, dal vse od sebe. Zavedam se, da nobeno vino ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Ogromno bi mi pomenilo, če bi se uresničila zamisel o konzorciju, vendar bi bilo treba med vinarji narediti selekcijo. Ko smo bili v postopku za zaščito izbranega terana, me je zelo motilo, ker smo imeli pri glasovanju vsi vinogradniki in vinarji enakovredno težo glasu. Nedopustno je, da ima vsak amater ah upokojenec z nekaj sto trtami enakovreden glas, kot ga ima tisti, ki mu je vinarstvo poklic in temu posveča vse svoje življenje. Pravice članov konzorcija bi morale biti določene skozi prizmo njihovih proizvodov. Edvin Širca, vinogradnik in vinar, Godnje: Ne moremo reči, da se že do sedaj nismo trudili za kvaliteten teran! Že nekaj časa zmanjšujemo količine grozdja na trtah in še jih bomo, čeprav nas boli srce, ko je grozdje treba odstranjevati. Če bi bilo to mogoče narediti malo pred trgatvijo, bi bilo manj hudo, kajti takrat šele vidiš, katero grozdje je boljše, katero slabše, katero je še nezrelo... Vendar gaje treba brez milosti razredčiti takoj po cvetenju, še preden postane za grah debelo. Zavedam pa se, daje mnogo hujše od razredčevanja, če pridelaš vino, ki ga ne moreš imenovati niti kraško rdeče, kaj šele teran in ga ne moreš prodati. Dober teran se je vedno dobro prodajal. Boljša bo njegova kvaliteta, več bo zanj zanimanja. Konzorciju se bom pridružil, ker vidim v tem določeno perspektivo. Ne samo z vidika dobička, in ne čez noč, kot si pri nas na Krasu marsikdo misli. Ugodni učinki konzorcija se bodo pokazali šele sčasoma in lepo bi bilo, če bi nas v zdmženju vztrajalo čim več. Majda Brdnik, 1 svetovalka Kmetijske svetovalne službe Sežana: Na področju kvalitete trt in vina imamo še veliko rezerve Odločili smo se za nov pristop do kvalitete Strinjam se z vsemi, ki trdijo, da večina vinarjev preobremenjuje trte. O tem bi bilo treba izoblikovati ustrezno skupno uradno mnenje. Dobra se mi zdi ideja, da bi svetovalna služba naredila preizkus z razbremenjevanjem trte. Tako bi lahko dobili vino, ki bi bilo merilo za teran, za katerim bi stal konzorcij. Vsa naša prizadevanja za zviševanje kvalitete terana terjajo določena finančna sredstva in ob tej priložnosti se zahvaljujem občinam, predvsem Občini Sežana, za pomoč na tem področju! Glede kvalitete trt imamo na Krasu veliko dobrih možnosti. Selekcija vinske trte že uspešno poteka v sodelovanju z Biotehniško fakulteto in s Kmetijsko gozdarskim inštitutom. Na tem področju imamo še veliko rezerve, saj je Kras izredno bogat s starimi domačimi trtami Refošk, ki bi jih tudi lahko vzeli v selekcijo. Poleg že Ilustracija: Marjeta Privšek večkrat omenjene manjše obremenitve trt je mogoče še veliko storiti tudi s podlagami, z obdelavo tal... Na vsa ta dejstva se bo treba ozirati, saj je prav dobro grozdje prvi pogoj za dobro vino. Kar se tiče promocije vin, menim, da imamo največ neizkoriščenih možnosti doma. Vinska cesta je samo ena izmed možnosti. Obiskovalca Krasa je treba na ustrezen način seznanjati in podučevati, daje to vinorodna dežela! Vsakomur, ki obišče, na primer, Lipico, Štanjel ali Škocjanske jame, bi moralo biti, med drugim, ponujeno, taj poizkusi tudi rezino pršuta in kozarec terana. Predvsem pa bi mu morali dati možnost, da te dobrote tudi kupi. Montalcino s svojimi trgovinicami in enotekami, kjer je mogoče kupiti njihove proizvode, je lep primer enološkega turizma, in turisti tam veliko kupujejo, ker imajo kaj in kje kupiti! Dr. Miran Vodopivec, vodja Oddelka za agroživilsko kemijo, Kmetijsko gozdarski zavod, Nova Gorica: "Alea iacta est!" Kocka je padla! Odločili smo se za kvaliteto in sedaj moramo iti odločno naprej z enim ciljem: čim bolje vnovčevati delo naših vinogradnikov in vinarjev ter širiti in utrjevati sloves terana. Zavedati se moramo, da nima smisla samo pobirati in nič nuditi! Najprej moramo poskrbeti za veliko vino, šele nato pa bomo dokazali, daje z njim mogoče mnogo več iztržiti. Čeprav nas bo morda na začetku v konzorciju malo, sem prepričan, da se bo sčasoma pridružilo več in več interesentov. Pri tem nas bodo podpirali ne le politika in župani temveč tudi gospodarstveniki, ki poznajo trg in vedo, kakšna je tržna strategija. Druge poti pač ni. Če bomo ponujali zgolj dobro povprečno vino, nas bo jutri Evropa zalila s svojimi kvalitetnimi vini. Tega pa si ne smemo privoščiti. Imamo namreč odlične naravne pogoje, da lahko naredimo še večje vino, a seveda ne v neizmernih količinah. Evropski trg bo vedno imel prostor za tako vino. Zato je za ta čas najpomembneje, da se zavemo naših velikih možnosti in sposobnosti ter storimo vse, kar je v naši moči, da jih izkoristimo! .-.litljH Mag. Darinka Blažiča, direktorica Kmetijsko gozdarskega zavoda, Nova Gorica: Naredili bomo vse, kar je v naši moči Poleg svetovalne službe je tudi Kmetijsko gozdarski zavod z vsemi sodelavci tista hiša, kjer proizvajalci lahko dobijo določeno strokovno pomoč. Ni bojazni, da ne bi z naše strani naredili vsega, kar je v naši moči. Menim, daje naša naloga določiti merljive parametre za kvaliteto terana - poudarjam merljive, saj bi le s tem odpadli razni nesporazumi in zdrahe o kriterijih za kakovost. Svetovalna služba opravlja svoje delo in v perspektivi lahko računamo na še bolj izdatno delo na strokovno specialističnem področju vinogradništva in vinarstva. Mislim pa, da je treba razmišljati tudi o dodatnem strokovnem delu na področju vinarstva, kije zelo širokega obsega in ga na vsem Krasu ne zmoreta zagotavljati le ena oseba ali dve osebi. Za konec pa bi opozorila na majhno a učinkovito življenjsko modrost: pri vsaki stvari, ki seje lotimo, je bistvenega pomena začeti. Stvari potem same krenejo po določeni poti. Pri namerah, kot so dvig kakovosti avtohtonega terana, združevanje proizvajalcev, prizadevanja za boljše pozicioniranje terana na trguje vse odvisno od tega, ali se odločimo skočiti v vodo in začnemo plavati ali pa ne! Ihl KAJ JE OSNOVNO POSL TURISTIČNEGA D _ Razmislek o turizmu na deželi Nekoč sem nekje prebral, da so kratke počitnice lahko velik dopust, da se da konec tedna preživeti lepe počitnice tudi doma na deželi. A za to niso dovolj le naravne lepote, hoteli in raznovrstne lokalne glasbene veselice z dragimi imeni dvomljivega slovesa. Da bo mogoče tudi pri nas na podeželju zares preživeti kratke a doživete počitnice, je poleg pristojnih državnih ministrstev, nacionalne turistične organizacije, nacionalne turistične zveze in velikih turističnih agencij precej odvisno tudi od malih lokalnih turističnih društev. Andrej Malnič Prav lokalna turistična društva se morajo zavedati, da osnovno poslanstvo lokalnega turističnega društva ni skrb za družabno življenje vaščanov. Vaška turistična društva se ne smejo zgledovati pri glasbenih agencijah, ki “rihtajo” glasbenim skupinam iz drugih krajev posle in živijo od provizije. Zbrati na plesu v domači vasi mladino iz sosednjih krajev ni ravno turistični podvig. Posebej ne, če denar za najem glasbene skupina zagotovi Občina, se pravi njena uprava ali njen svet, ali kakšno dobrohotno podjetje. Lokalne veselice naj bodo v domeni domačih gasilskih dmštev, lovcev in podjetnih oštiijev. Skrbeti za čisto in urejeno okolje je zagotovo tudi hvale vredno početje in je drugod po svetu, kjer vedo, kako se streže turizmu, samo po sebi umevno. A zgolj od snažnosti, od čistoče, od urejenih dvorišč ter s cvetjem okrašenih balkonov se še ne da živeti. Naloga turističnega društva naj bo predvsem, da spodbuja domače ljudi in jim pomaga razvijati kvaliteten turizem. Zavedati se moramo, da je turizem industrija in da mora turizem, tako kot vsaka druga industrija, če hoče uspevati, na trgu ponujati kvalitetne storitve, proizvode in izdelke. Tako, kot zahtevajo izdelki vseh industrijskih panog dobro idejo, temeljit premislek in kvalitetno izvedbo, teija to tudi turizem. Temeljna značilnost za sodobno turistično industrijo je, da mora zmeraj bolj in bolj proizvajati in nuditi doživetja in zabavo in da je vedno manj odvisna zgolj od naravnih lepot ter dobre hrane. Časi, ko so ljudje na letnem dopustu uživali že, če so jim v hotelih prijazno stregli, so mimo. V druge kraje ne potujemo več le zato, da bi črija! STVO ŠTVA tam poležavali. Sodobni način življenja ima povsem drugačne ideale. Na prvo mesto stopa kultura zabave. Danes smo ljudje radi aktivni in zdravi, smo radovedni in radi spoznavamo nove kulture. Predvsem pa radi vidimo, da se okrog nas dogaja vedno nekaj novega in vedrega. Naloga turizma je, da takšne svetove tudi proizvaja. Znotraj sveta doživetij pa ima kulturna dediščina prav posebno veljavo. Dokazov je dovolj na voljo. Nam najbližja Italija že desetletja uspešno prodaja vedno nova in nova podoživljanja preteklih kultur. Podobno ravnajo tudi drugod po svetu. Bistvo je v tem, da turiste najbolj mamijo tiste kulture, ki so drugačne od njihove lastne. Naš svet, ki se vedno bolj globalizira, najbolj nagrajuje izvirne in nove ideje. Da svet postaja ena sama velika svetovna vas, se najbolj bojijo tisti, ki so zavrgli lastno identiteto, lastno kulturno dediščino. Tisti, ki so doslej živeli od cenenih uvoženih ponaredkov in šlampastega kiča. Takemu turizmu bijejo poslednje ure. Da ne govorim o rančih, o slovenskih konjenikih v kavbojskih klobukih, o picah, pubih in podobnih izmislekih, ki zagotovo ne plemenitijo našega turizma! Dokler smo tujcem bolj podobni, kot so si podobni sami, bomo od njih bore malo iztržili. Dolgočasni in slabi ponaredki ne pritegnejo. Se posebej ne tistih boljših tujih gostov, ki sijih pri nas tako zelo želimo in menda tudi zaslužimo. Na krasnem Krasu, na primer, k turizmu bore malo prispevajo nove škatlaste hiše in vojaški urbanizem. Za zgled vzemimo kar Štanjel! Turiste privlači zgornji stari del vasi. Ne privlačijo jih nove hiše v spodnjem, novem Štanjelu. Večino tistega, od česar imajo danes Kraševci pri turizmu največ koristi, sta jim nekoč dala narava in predniki. iS Venček, ki ga še danes lahko vidimo na dvorišču štanjelskega gradu. Tudi po štirih mesecih je ohranil svoj lep videz. - Fotografija M. Privšek. Naravna in kulturna dediščina nista zgolj lepi besedi. Naravna in kulturna dediščina sta kulturni kapital, prav tako donosna, kot je donosen razvpiti finančni kapital. Samo znati je treba. Tako, kot z denarjem! Za dober zgled naj nam bodo šta-njelske žene, ki so se na večer pred sv. Ivanom letos spet, kakor že nekaj zadnjih let, zbrale na grajskem dvorišču v Štanjelu. Zbrale zato, da so skupaj spletle, tako kot veleva stara šega, zlatorumene vence - kran-celjne svetega Ivana. Vence in šopke so žene še istega dne podarile skoraj vsem starim hišam v Štanjelu. Da so tako kot nekoč, ko je bil Štanjel še poln ljudi, na kresni večer venci krasili pročelja, portale in okenske okvire naselja. Preprost dogodek so ljudje lepo sprejeli, ko so žene še sedele za skupno mizo in ob smehu pletle vence. Bil je to prvovrsten turistični in za prazno vas tudi družabni dogodek. Nekaj ličnih vencev bi lahko že kar takoj prodale zvedavim italijanskim turistom. Pa niso hotele. Malo zato, ker jim je bilo nerodno, malo pa zaradi tega, ker so se bale, da potem vencev ne bo dovolj za domačo hišo in za vas. V naslednjih dneh so po besedah domačinov številni turisti v Štanjelu opazili, da seje v vasi nekaj spremenilo, da seje nekaj zgodilo. Večina jih sploh ni vedela, kaj ti venci pomenijo, zakaj krasijo pročelja hiš. Ko sojih domačini poučili, da seje tako po starem krasilo hiše na kresni večer pred sv. Ivanom, so turisti spraševali naprej. Zanimalo jih je, kdo je spletel te vence in šopke, kdaj jih bodo žene spet pletle, ali se jih bo dalo kupiti, se bo dalo kdaj to, kako se vence plete, v Štanjelu tudi naučiti, in podobno. Odziv je bil izjemen. Zato bodo morale štan-jelske žene, če se bodo za to spet odločile, splesti še več vencev in premisliti bodo morale, kako naprej. Morda bo nekega dne Štanjel dobil “ta pravi” cvetni sejem ali festival, ki bo posvečen umetnosti pletenja vencev? Štanjel bi si zagotovo zaslužil takšno prireditev. Štanjelske kamnite hiše so čudovita kulisa za pisane vence. Lepšega razstavišča Slovenija ne premore! Res bi bilo dobro, da bi letošnjega zgleda, ko so domačini naredili sebi in drugim brez večjih stroškov lepši dan, ne pozabili! Da bi ta droben zgled domačini vzeli zares! Najprej zaradi sebe. Če bo njim dobro in lepo, potem bo tudi turistom, ki jim je Štanjel iz dneva v dan bolj pri srcu, še bolj lepo! Andrej Malnič, univ.dipl. etnolog - direktor Goriškega muzeja, Kromber, Nova Gorica ŠEGE IN NAV Kristina Rudež iz Štanjela oživlja pletenje venčkov sv. Ivana OBISKOVALCI ŠTANJELA SO BILI NAVDUŠENI L m •;. 1 ■ Kristina Rudež iz Štanjela je obudila tradicijo pletenja venčkov sv. Ivana. O pletenju vencev sv. Ivana in o krašenju pročelij z njimi v Štanjelu je za revijo Kras v št. 41 že pisal etnolog Andrej Malnič. Pletle so jih še nekaj let po drugi svetovni vojni in jih spet pletejo tamkajšnje žene in dekleta pred kresnim večerom iz rož sv. Ivana - šentjanževk. Ker je to pozabljeno navado in veščino obudila in začela spet plesti vančke sv. Ivana Kristina Rudež iz Štanjela, v nadaljevanju objavljamo z njo kratek pogovor. Gospa Kristina Rudež, niste iz Štanjela, ampak ste se z možem in otroki pred leti preselili sem. Res je! V Štanjel smo se preselili leta 1964 iz Kobjeglave, ker sem hišo podedovala po moji teti, Mariji Abram. Naj starejši sin Ervin je bil takrat star šest let, hči Daija štiri leta, naj mlajša hči Vlasta pa leto in pol. Takrat je v Štanjelu bivalo veliko več ljudi kot danes. Potem so se odselili v novo naselje. Kako to, da ste vi ostali? Ko smo se preselili, je bilo na ulicah Štanjela vedno polno ljudi. Tu so bivale številne družine z otroki in hiše so bile bolj vzdrževane. Nekako smo bili tudi bolj povezani med seboj. Danes nas je ostalo le še nekaj in vsak se drži bolj zase. Sama se nisem hotela preseliti v novo naselje, ker je bila zame ena selitev več kot dovolj. Štanjel imam rada in rada živim tu. Pogosto pa se vračam na svoj stari dom v Kobjeglavo, saj imamo tam nekaj zemlje, ki jo je treba obdelovati. Po vaši zaslugi je tradicija pletenja venčkov sv. Ivana spet začela oživljati. Ali se še spominjate venčkov iz svoje mladosti in ali se je izdelava teh v današnjem času kaj spremenila? Še zdaj se spominjam, kje sem v otroških letih videla naj lepši venček. Imeli so ga v Kobjeglavi pri Križmanovih. Ko sem kot otrok pletla venčke, sem bila stara šele pet let. Spomnim se, da smo prav tako kot danes za povezovanje uporabljali vrv, iz česa smo delali obročke, pa se ne spominjam. Neka gospa mi je šele mnogo kasneje povedala, da so za obročke uporabljali srobot, in tako ga uporabljam tudi še sedaj. Kdaj in kam hodite nabirat cvetlice, ki jih uporabite za venčke sv. Ivana? Letos so rože sv. Ivana cvetele pozneje, kot ponavadi, saj je bilo najprej presuho, nato pa preveč deževno. Razcvetele so se šele teden dni pred prireditvijo v Štanjelu. Rastejo vsepovsod, zato jih ni težko najti in nabrati. Zadnje čase jih je nekoliko težje nabirati zaradi visoke trave. Tiste, ki rastejo v visoki travi, imajo višja stebla in niso tako priročne za pletenje, a jih vseeno uporabljamo. Všasih, ko je bilo vsenaokoli po-pašeno, so bile šentjanževke nižje rasti in lepših, bolj intenzivnih barv. Modre cvetlice, ki jih tudi vpletamo v venčke, pa ne rastejo v naravi. Treba jih je posejati. Sama sem jih začela vpletati v venčke, ker so rasle na mojem vrtu; druge cvetlice takrat niso cvetele. Vrtnice, ki jih tudi vpletamo, morajo imeti majhne cvetove. Z njimi smo imeli letos več sreče kot lani, saj so cvetele ravno pravšnji čas. Lansko leto so v času pletenja venčkov na žalost že odcvetele. Pred tremi leti ste začeli uspešno oživljati tradicijo pletenja venčkov sv. Ivana. Pohvale dobivate tudi od raznih strokovnjakov. Kako ste se letos lotili tega opravila, ki se je razvilo v pravo prireditev? Gospod Andrej Malnič iz Goriškega muzeja nas je letos navdušil z idejo, da bi organizirali ocenjevanje venčkov. Vaščanke smo sklenile, da se bomo že zgodaj lotile organizacije. Tako smo imele čas, da se dobro pripravimo in da so lahko sodelovale tudi tiste ženske, ki imajo manj časa, ker hodijo v j službo in imajo še druge obveznosti. Zbralo se nas je kakšnih petnajst gospodinj, tudi iz novega naselja in Kobdilja. Vesela sem, da je bilo veliko mladih, ki so se želele naučiti pletenja venčkov. Pletle smo v gradu pod kostanjem na dvorišču, tako da so nas videli tudi vsi obiskovalci Štanjela. In spletle smo vsaka več venčkov, od treh do petih. Vsak, ki je želel, se nam je lahko pridmžil. In v nedeljo se nam je pridružilo še nekaj obiskovalk, ki so tisti dan prišle v Štanjel na izlet. Želele so preizkusiti svojo spretnost. Pokazala sem jim, kako se plete, potem so naprej delale same. Venčke so nato lahko odnesle domov. Materiala je bilo dovolj, saj je moj mož naredil veliko obročkov različnih velikosti, ženske pa smo nabrale dovolj cvetlic, tako da k sreči ni ničesar zmanjkalo. Povabile smo tudi ženske iz Hruševice in Kobjeglave, ki so nas prišle pogledat, vendar letos še niso sodelovale. Morda se bodo opogumile naslednje leto. Kaj se je nato zgodilo z vsemi temi venčki? Vsi venčki so šli najprej na ocenjevanje na grajsko dvorišče. Vsaka od nas si je nato en venček vzela domov, ostale smo obesili po fasadah hiš v Štanjelu. Sama sem ga obesila na hišna vrata, ker zet ni pustil, da bi ga obesila na fasado. Tiste venčke, ki so ostali, smo razstavili v gradu. Kar veliko ljudi si jih je prišlo ogledat. Kaj pa naprej? Boste tudi naslednje leto organizirali pletenje venčkov? Seveda! Dokler bom zmogla, bom pletla venčke in učila tudi druge, da ta veščina ne bo utonila v pozabo. Zelo uživam v tem delu, saj imam cvetje rada že od otroških let. Pomaga mi tudi mož Radi voj, ki iz srobota izdela obroče, na kaktere pletemo cvetlice. A.K. Pletenje venčkov sv. Ivana med letošnjo prireditvijo, ki je bila tudi tekmovalna. Fotografija: I. Ilich ISA m m M DRUŽENJ 25 let športnega društva Brinj iz Povirja PISANA DRUŠČINA LJUBITELJEV LEPEGA, ZDRAVEGA NAČINA ŽIVLJENJA Ivan Novak Adrijana Štok-Godina Konec decembra 2001 so Povirci v dvorani svojega zadružnega doma slavili četrt stoletja uspešnega delovanja Balinarskega -Športnega društva Brinj v Povirju. To je bil za člane društva velik praznik. Ob tem jubileju je predsednik društva Aleš Sirca povedal, da smo Povirci zagotovo med najbolj razgibanimi prebivalci na Krasu. In obljubil je, da bo tako tudi v naslednjih petindvajsetih letih, saj bomo v društvu za to storili vse, kar bo v naši moči. Po Sloveniji nas Povirce poznajo kot vztrajne tekače, balinarje, kolesarje, pohodnike in nogometaše. Smo pisana dmžba ljubiteljev lepega, zdravega načina življenja, ki smo združeni v Športnem društvu Brinj. Kako smo začeli? Društvo ni kar tako, saj šteje več kot 100 članov, med katerimi so tudi prebivalci iz drugih kraških vasi, ne le iz Povitja. Začetki društva segajo več kot petindvajset let nazaj, ko so vaščani najprej ustanovili Balinarski klub, ki se je pozneje preimenoval v Športno društvo. V lem 1974 seje po- rodila ideja, da bi vaščani Povirja priredili vaški ples ali veselico. Kakšnih petnajst vaških fantov in mož je seglo v denarnice in prispevalo po 25.000 tedanjih dinarjev. To je bil osnovni kapital za izvedbo veselice, kije zelo dobro uspela, saj je bil obisk razveselji- I vo velik in temu primeren je bil tudi ostanek finančnih sredstev po poravnanju vseh stroškov veselice. Takratna občinska oblast pa je zahtevala, naj veselice oziroma prireditve organizira le zakonito ustanovljeno in registrirano dmštvo ali klub. A takrat še nikomur ni prišlo na misel, kakšno dmštvo ali kakšen klub naj bi ustanovili. Pobudo in zamisel, naj se ustanovi balinarski klub, je dal Boris Tragin, ime kluba pa je predlagal vaš- Nogometno moštvo ŠD Brinj Povir na turnirju v malem nogometu v Okroglici pri Plešivici leta 2001. Kolesarji ŠD Brinj Povir, fotografirani v Povirju leta 1999 čan Peter Štoka. Ob odprtju asfaltiranih vaških poti v Povirju jeseni 1975 so mladi fantje in možje na gmajni - Za ogradcami - igrali mali nogomet na turnirju med vaškimi moštvi krajevne skupnosti Povir. Po končanem turnirju so se tekmovalci v koloni podali na sklepno slovesnost v vas k “pilu”, k vaškemu središču. Vodil jo je Jože Gerželj -Pepo Kusov, ki je v vas prišel z brinjevo vejo na rami. In zato je padel predlog, naj se povirski balinarski klub imenuje Brinj. V maju 1976 smo ustanovili Balinarski klub Brinj Ustanovni zbor Balinarskega kluba Brinj je bil maja 1976. Na njem so izvolili prvo vodstvo balinarskega kluba, ki mu je predsedoval Boris Tragin. In ker so bila za delovanje balinarskega kluba potrebna finančna sredstva, so se dogovorih, da bodo v Povirju nadaljevali s prirejanjem plesov. Zato so obnovili in prepleskali dvorano zadružnega doma. Pri tem je velik delež prispeval slikar Leopold Strnad z upodobitvijo domačih kmečkih motivov, ki še vedno krasijo zadmžno dvorano v Povirju. In Povirci so v dveh letih priredili v dvorani in na zunanji ploščadi kar 96 plesov, ki so prinesli klubu potrebna finančna sredstva za zgraditev dvosteznega balinišča, ureditev prostora in parka okrog balinišč ter zadružnega doma ter za postavitev vrtnih klopi in vrtnih luči v parku, ki mu še danes domačini rečemo češ-pov gaj zaradi nasada češp. Za omenjena dela so vaščani porabili kar 4250 prostovoljnih delovnih ur. V letu 1979 seje pokazala potreba in želja po lastnih klubskih prostorih. Že isto | leto so začeli z izkopom za postavitev njegovih temeljev in z nabavo materiala ter ga tudi začeli graditi. Leta 1980 pa so objekt že spravili pod streho. Potem so postopoma urejali in dokončevali klubske prostore. S pomočjo mladinske organizacije in gasilskega društva so priredili še 50 plesov in z njimi zbrali manjkajoči denar za dokončanje | klubskega objekta. Čeprav so bili člani balinarskega kluba precej zasedeni z delovnimi akcijami za postavitev klubskih prostorov, niso zanemarjali osnovne dejavnosti - balinanja. Ude-j leže vali so se občinskih tekmovanj in leta 1977 organizirali prvi balinarski turnir v Po- virju, na katerem so sodelovala moštva iz Slovenije in iz zamejstva. Leta 1979 so se včlanili v občinsko balinarsko ligo in v njej tekmujejo še sedaj. Sodelovali so na več kot dvesto turnirjih v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem, priredili pet prijateljskih srečanj, osemkrat sodelovali v tekmovanju za pokal maršala Tita; s pionirji in mladinci so sodelovali na republiških tekmovanjih. Od leta 1985 deluje tudi ženska balinarska vrsta, ki uspešno sodeluje v občinski balinarski ligi. Leta 1996 prehod v Športno društvo Brinj Leta 1996 je Peter Štok predlagal, da bi v okviru balinarskega kluba gojili tudi druge športne dejavnosti, na primer tek, kolesarstvo itn. To je bil hkrati tudi predlog za preimenovanje Balinarskega kluba Brinj v Športno dmštvo Brinj z balinarsko, pohodniško, nogometno, tekaško in kolesarsko sekcijo. Nekateri člani balinarskega kluba so se namreč ukvarjali tudi z rekreativnim tekom ter nastopali na nekaterih tekaških prireditvah. Zato je Povircem koordinator primorskih tekov - Dmštvo prijateljev teka Fi-lipides - leta 1996 ponudil pripravo in izvedbo tekaške prireditve. Ponudbo smo sprejeli z vso resnostjo in tek z zavzetim sodelovanjem vseh članov društva uspešno izpeljali. Tek je postal tradicionalen in sedaj ga priredimo vsako leto kot Kraški tek, poznan po vsej Sloveniji. Lahko se pohvalimo, da postaja vsakoletni Kraški tek prava množična tekaška prireditev, na katero prihajajo rekreativni tekači iz vse Slovenije, iz Hrvaške in iz Italije. Ker je prireditev organizacijsko zelo obsežna in zahtevna, sodelujejo pri njeni izvedbi poleg članov dmštva tudi ostali krajani in vaščani okoliških vasi. Člani tekaške sekcije sodelujejo na teku za pokal Sobote (časnika Primorskih novic), na več gorskih tekih, na maratonih v Radencih, Ljubljani in na Plitvicah ter na triatlonih. Pohodniška skupina izpelje vsako leto Povirski pohod po okoliških hribih med Povirjem in Lokvijo, na Starem tabru za novoletni dan pripravi srečanje pohodnikov ter sodeluje s Planinskim društvom iz Cerknice na drugih prijateljskih pohodih. Na pobudo nekaj članov dmštva, ki tudi kolesarijo, smo leta 1999 ustanovili še kolesarsko sekcijo. V svoje vrste so kole- sarji privabili kar lepo število mladih kole-satjev, saj je cilj njihovega udejstvovanja predvsem udeležba na kolesarskih tekmovanjih in druženje na kolesarskih vzponih in maratonih po Sloveniji. Nogometna sekcija deluje komaj dve leti in pol, čeprav ima nogomet pri nas najdaljšo tradicijo. Organizirali so dva turnirja v malem nogometu na ogrišču Okroglica pri Plešivici. Okrog leta 1950 so si na gmajni ljubitelji nogometa poiskali primeren prostor za brcanje žoge. Na gmajni, kiji domačini pravijo Za ogradcami, so vaščani organizirano čistili prostor, pripeljali in nasuli po njem seneno pleve, da se je zarasla trava, pozneje pa so postavili še gole. Ker kamenja ni in ni zmanjkalo, je našim nogometašem prišlo v navado, da so ga nekaj minut pred vsako tekmo vsi pobirali z igrišča. Dokončanje igrišča -naloga za naslednje generacije Danes je Povirsko gmajno Za ogradcami spremenila avtocesta. Prizadevnost dveh vaščanov seje obnesla in v dogovoru z gradbenim podjetjem so tam uredili večnamenski plato za prenovo nogometnega igrišča. To je sedaj nasuto s tamponom in obdano z nasipom. Žal pa med športnim društvom Brinj in agrarno skupnostjo ni prišlo do pravega dogovora o uporabi gmajne, zato ostaja dokončanje igrišča kot še neuresničena naloga za naslednje generacije- S svojo prizadevnostjo, trudom in kar dolgoletno tradicijo smo si člani Športnemu društvu Brinj Povir ustvarili ugled po vsej državi in zunaj njenih meja. Na vseh prireditvah dostojno zastopamo društvene barve in hkrati tudi svoje sponzorje v njihovi športni opremi. In svojim simpatizerjem in sponzorjem obljubljamo še nadaljnjo zvestobo ter ustvarjalni prispevek k nadaljnjemu razvoju društva. Hkrati pa se zahvaljujemo vsem sponzorjem, Športni zvezi Slovenije in vsem tistim, ki nas podpirajo in nam kakorkoli pomagajo pri športnem delovanju! Adrijono Štok-Godina, Povir Ivan Novak, Povir POGOVOR Župan občine Komen Uroš Slamič o svojem delu in delu občinske uprave KAR DELAM, NE DELAM ZASE, AMPAK DELAM ZA VSE OBČANE! Uredništvo Uroš Slamič, univ. radiolog, župan občine Komen, je reden gost na straneh revije Kras. Z njim smo se pogovarjali v decembru 1999 za 36. številko Krasa pred njeno okroglo mizo o zamislih in načrtih za prenovo in revitalizacijo Štanjela. Predstavili smo njegove poglede na vlogo Štanjela kot možnega muzejskega, kulturnega in izobraževalnega središča na Krasu na začetku te okrogle mize v aprilu 2000 v 38/39. številki revije ter njegov uvodni nagovor za okroglo mizo o naravi prijaznem kmetovanju na Krasu v oktobru 2001 v 47/48. številki revije. V tem pogovoru pa smo se z najmlajšim slovenskim županom pogovarjali o njegovem županskem delu in delu uprave Občine Komen v iztekajočem se štiriletnem mandatu. Se lahko spomnite, kako se je začelo Vaše županovanje? Ko sem prevzel funkcijo župana, smo takoj začeli udejanjati predvolilni program. Občinskemu svetu sem takrat predložil vse potrebno gradivo, ki ga je Občinski svet potrdil in tako smo lahko pričeli ta program izvajati. Kreatorji štiriletnega programa, lahko rečem, da sem bil skupaj s sodelavci, torej župan in občinska uprava. In temu je občinski svet sledil; v začetnem obdobju celo zelo naklonjeno, pozneje pa so se, verjetno zaradi političnih razlogov, stvari začele zapletati. Projekte, ki so bili nujni in ki so uživali tudi vso podporo javnosti in so jih imele določene stranke tudi v svojih predvolilnih programih, se je začelo onemogočati. Jasno je razvidno, da smo bili prva tri leta v nekem izredno intenzivnem investicijskem, pa tudi razvojnem ciklu. Zal pa je nasprotovanje nekaterih političnih sil v občini povzročilo, da smo se vse več ukvarjali sami s seboj. Moja želja je, da do tega nikoli ne bi prišlo, ker smatram, da so nas na občinske funkcije ljudje izvolili zato, da jim omogočimo čim boljše in čim bolj prijazno bivanje v njihovem okolju. Da imajo na voljo vse tisto, kar je dostopno krajanom v bolj razvitih krajih. In prav to je tudi moje osnovno vodilo. Občino je treba narediti čim bolj prijazno nam, prebivalcem. S tem, ko jo naredimo prijazno sebi, jo naredimo prijazno tudi tujcem, obiskovalcem... Temu vodilu so sledili tudi projekti, nekateri med njimi nastavljeni že v prejšnjem mandatu, pa so zato, seveda, terjali svojo uresničitev. Posebej izpostavljam štanjelsko šolo, saj je prav ta projekt pomembno vplival na razvoj dogodkov v vsem mojem županskem mandatu... Zelo pomembno se mi zdi, da smo uspeli umiriti strasti okrog šolskega okoliša in doseči politično soglasje oziroma dogovor na tem področju. Referendum o tem je sicer še vedno aktualen in se bo zgodil zelo veijetno skupaj z letošnjimi lokalnimi volitvami. Toda bistveno je, da se je pouk kjub vsem zapletom normalno odvijal. Spomnimo se samo, da so bile v prejšnjem mandatu narejene nekatere nedopustne poteze, kot na primer zaprtje vrtca Miškulin. Takrat je Občina Komen onemogočila svojim občanom prav tisto, kar jim je po zakonu dolžna nuditi, se pravi, poskrbeti za varstvo predšolskih otrok. Dobesedno čez noč so starši, glede varstva svojih otrok, ostali prepuščeni samim sebi. Med Vami kot županom in nekaj občinskimi svetniki ni bilo vse tako, kakor ste si želeli... Vesel sem, da smo uspeli štiri leta mojega županovanja preživeti brez posebnih afer in da naše politične zdrahe niso imele vidnejših in škodljivih posledic za naše občane! To pa, seveda, ne pomeni, da sem lahko popolnoma zadovoljen s posamezniki v občinskem svetu. Govorim predvsem o enem njegovem polu, iz katerega ni bilo ču- %sLl Z obnovitvijo Kvadratnega stolpa in dela zgornjega grajskega palacija v Štanjelu je kraj pridobil izobraževalne in prireditvene prostore ter prostore za regionalno pisarno Agencije RS za regionalni razvoj, Turistični informacijski center in Fabianijevo fundacijo. titi razumevanja oziroma pripravljenosti, storiti koristne in nujne stvari za kraj, temveč je bil njegov namen predvsem onemogočati, da bi se za občane pomembne zadeve uspešno izpeljale. Resje, da so vse investicije od nas terjale velik finančni zalogaj in da smo morda presegli na nek način zdravo mejo zadolževanja, vendar mislim, da smo z ukrepi, ki sem jih predlagal že v začetku, pripeljali stvar do tega, da sedaj dolg ni več nepremostljiv problem. Nikakor ne moremo govoriti, daje Občina v nekakšni težki situaciji. Določene njene obveznosti bodo sicer res Prenesene v naslednji mandat, nasplošno pa smo uspeli v minulih štirih letih narediti toliko, kolikor v preteklosti - tudi pred nastankom občine Komen - ni uspelo niti takratni občini Sežana v njenem najbolj ustvarjalnem obdobju. Po naših podatkih se je v ob-eino Komen v zadnjih treh, štirih letih investiralo poldmgo milijardo tolarjev za različne dejavnosti. In to ne samo iz občinskega Proračuna, temveč tudi iz državnega in evropskega. Zagotovo je ključno vlogo pri teh investicijah igrala prav občinska uprava, in prepričan sem, da bi lahko pridobili zunaj občine za naše potrebe še kakšen tolar več, če bi v občinskem svetu vladalo boljše vzdušje. To je moja ocena kot rezultat dobrega poznavanja razmer. Čudim se potezam tistih političnih strank v občini, ki nasprotujejo nekaterim projektom ah jih celo onemogočajo, ko pa bi vendar vsi morali delati za isto stvar! Veste, daje naše poslovanje presojalo računsko sodišče. To je bilo zaradi nekaj nepravilnosti, na katere smo opozarjali že pol leta pred računskim sodiščem, in smo potem vse napake popravili in odpravih. To potrjuje porevizijsko poročilo računskega sodišča, kije bilo pozitivno. In pri tem se mi zdi posebno pomembno to, da občina in občani niso bili zaradi tega z ničemer oškodovani. Čeprav se morda sliši malo čudno, je dejstvo, da so tiste administrativne nepravilnosti, ki smo jih naredili zaradi napačne presoje, na koncu občini prinesle več, kot bi občina dobila, če se to ne bi zgodilo. S tem sicer ne opravičujem naših napak, vendar je res, da zaradi tega danes občani lahko uživajo več dobrin, kot bi jih sicer uživali. Denar je bil namreč racionalno in smiselno porab- ljen, saj smo se lotevali predvsem tistih problemov, za katere smo v občini smatrali, da so najbolj pereči. Kako bi v kratkem predstavili najpomembnejše vidne dosežke? Od najbolj perečih problemov so bili v prvi vrsti ureditev šolstva in predšolskega varstva, ureditev zdravstvene oskrbe in boljše dostopnosti zdravstvene postaje ter pridobitev dodatnih ambulantnih prostorov. Dobih smo tudi novo zdravnico in s tem v zdravstvenem domu skrajšali čakalno dobo. Lotih smo se tudi oskrbe prebivalcev s pitno vodo, ki še vedno ni zagotovljena vsem. Na žalost smo uspeh pripeljati pitno vodo le v Škofe in do Brij. Čaka pa nas še razvod po Bij ah. To pa zato, ker je naš namen, da to izpeljemo v okviru programa Evropske unije SAPARD, ki seje začel uresničevati šele letos. S tem se je zavlekla gradnja primarnega vodovoda od Brij oziroma do mejnega prehoda Gorjansko. S posredovanjem Urada vlade RS za evropske zadeve poskušamo zadržati ta projekt, saj bi njegova izguba pomenila ogromno škodo za nas. Prikrajšani bi bili namreč za več sto milijonov tolarjev. Izboljšali smo tudi cestne povezave in sicer cesto Železna vrata-Škrbina, ki je še dodatno zbližala in povezala Vipavsko dohno s Krasom ter omogoča dodatno turistično povezovanje, h kateremu mora težiti vsa Primorska. Prepričan sem, da lahko s povezovanjem drug dmgega nadgrajujemo, spodbujamo, krepimo in s tem tudi turistom nudimo bistveno več... Dokončali smo tudi prepotreben most v Braniški dolini. In ne smem izpustiti občinske stavbe! Z njo seje Občina Komen tudi vizualno umestila v Kraj Komen in tako lahko izpolnjuje pricakova- 'tkkPsM 'je nja ljudi. S pridobitvijo boljših prostorov za krajevni urad omogočamo ljudem, da vse osebne uradne zadeve - od pridobitve potnih listov, osebnih izkaznic do drugih stvari -opravljajo v Komnu in jim zato ni več treba na upravno enoto v Sežano. V Komnu si je Občina s pomočjo Evropskega programa in regionalnih kompetenc uredila kompletno informacijsko podporo - računalnike z bazami podatkov. To imamo namen še dograjevati in nadgrajevati, da bo ljudem dostopnost do informacij še boljša. To dostopnost omogočajo tudi naši razni informacijski projekti. Lahko se pohvalimo, da Komensko po uporabi interneta sodi v sam vrh slovenskih občin. S programom regionalnih kompetenc zagotavljamo ljudem izobraževanje v novih tehnologijah, vzpostavljamo gospodarsko, turistično in kmetijsko bazo podatkov, ki je po internetu dostopna vsem v slovenskem in evropskem prostoru. S tem zagotavljamo našim občanom več znanja, hkrati pa skrbimo tudi za boljšo promocijo podjetniške, turistične in druge ponudbe na območju Občine Komen. Občanom smo omogočili, da se lahko po internetu seznanjajo z občinsko upravo, domačo stran Občine Komen pa bomo nadgradili še s tem, da bodo občani lahko različne vloge za izdajo dovoljenj pošiljali z elektronsko pošto. Pričakovanja ljudi so zelo visoka. Tudi tako se trudimo, da bi naš še vedno močno razvejan in kompliciran birokratski aparat ljudem čim bolj približali in poenostavili. Občinsko upravo ste kadrovsko izpopolnili. Kako ste se tega lotili? Tudi novi kadrovski pridobitvi občinske uprave, kot sta direktorica uprave in pomočnik župana, sta veliko prispevali v razvojnem smislu. Čeprav smo majhna občina, menim, da mora biti občinska uprava sestavljena iz dveh delov. Iz admistrativno-operativnega, ki mora biti vedno na svojem mestu, da opravlja vse nujne administrativne naloge, razne statistike, popise, da se ukvarja z novimi zakoni... In iz razvojnega menedžmenta, ki mora udejanjati vizijo vodilnih segmentov, se pravi iskati možne rešitve za izpeljavo določenih projektov. Pri izbiri sodelavcev sem imel srečno roko, saj smo majhna uprava in imamo malo zaposlenih. In mislim, naj tako tudi ostane. Zavzemam pa se, da hkrati posamezne nujne zadeve prenašamo na druge ustanove in službe, ki morajo biti samostojne in tudi same skrbeti za sredstva, da preživijo. Da bom bolj določen, je moja želja, naj se občinski Turistični informacijski center, ki je letos začel delovati v Štanjelu, razvije v javni zavod, v katerem bo zdmženo vse v zvezi s turizmom, z obnovo Štanjela, z razvojem raznih drugih programov (npr. centra za študijske in šolske dejavnosti), itn. Ta zavod bi moral v načrtovalnem, organizacijskem in izvedbenem smislu delovati tako, da ne bo bremenil občinskega proračuna, temveč bi se financiral iz lastnih prihodkov in dotacij sam. Mislim, da je to prava smer razvoja, kar se tudi vsak dan bolj potrjuje. Kako ste poskrbeli za vaške skupnosti ? V tem mandatu smo veliko sredstev namenili vsaki vaški skupnosti, da je z njimi rešila prenekateri problem. Za tako imenovane “drobne projekte” smo namenili vaškim skupnostim okrog 100 milijonov to-laijev. S tem mislim razna popravila podpornih zidov, zamenjave električnih luči ali napeljav, ureditev trgov, vaških prostorov... Vaščanom smo dali sredstva, sami pa so poskrbeli za izvedbo. Tako smo jim zaupali določeno odgovornost, da za svoj kraj tudi nekaj naredijo in da se denar resnično racionalno porabi. Obenem se s takimi projekti v vasi ustvarja ugodna socialna klima, medsebojna povezanost vaščanov. Vas mora pri odpravljanju skupnih težav kljub različnosti ljudi nastopati enotno, saj brez sodelovanja ljudi nobena, še tako bogata občina ne zmore rešiti vseh problemov, ki nastajajo v njenem okolju. Kaj pa večletni projekti, ki presegajo trajanje posameznih mandatov? V našem mandatu smo uresničevali ne le projekte, ki so vidni za oči, temveč smo stremeli tudi za razvojnimi projekti, ki jih je treba najprej zasnovati, da se jih mšM fmmm SJ: Južni kal pod Komnom so domačini očistili in uredili po zamisli Miloša Mozetiča, univ.dipl. inženirja. Kalu rečejo domačini tudi Luža. bo pozneje uresničilo. To je lahko jutri ali čez deset let. Zelo ustvaijalno sodelujemo v Pilotnem projektu Kras. Vanj smo vključili vse svoje možnosti, želje in potrebe. Ključno vlogo igramo tudi pri nastajanju regionalnega razvojnega programa obalno-kraške regi- I je. Vključujemo se v stare povezave z Vipavsko dolino v okvirih agencije Rod in regionalnega razvojnega programa. Nastavili smo možnosti za razvoj s programi celostnega razvoja podeželja praktično za polovico občine, v katerih se izkazujejo vsakoletne možnosti za črpanje kar 50 odstotkov finančnih sredstev za vsak projekt. Pri tem j6 izjemno pomembno, da se ljudje zavedajo, kakšne možnosti imajo. Le izkoristiti jih morajo! Januarja bomo kandidirali za evropska sredstva v okvim programa SAPARD, kar zahteva ogromno priprav. Vključeni pa smo tudi v ostale programe, na primer na področju komunalne infrastrukture. Prav na tem področju poskušamo pridobiti čim več sredstev, saj občina tega sama ne zmore financirati. Mislim, daje smiselno dajati prednost tistim projektom, za katere se odpiraj0 možnosti sofinanciranja. To je zelo pomembno, saj je prav, da občina razpoložljivi denar- na takšen način oplemeniti. Zelo pomemben dolgoročen projekt, ki sedaj še ne kaže vidnih rezultatov, je vloga Štanjela kot izobraževalnega centra, v katerem naj bi se nudilo visokošolske izobraževalne programe novogoriške Politehnike, kije dinamična, bolj v prakso usmerjena, predvsem pa usmerjena v tiste programe, ki jih slovenski prostor še nima. Beneška univerza je že potrdila, da se bo v naslednjem letu v Štanjelu začel podiplomski študij restavratorske arhitekture, kije kot nalašč za Štanjel. Uspeli smo navezati tudi stike s finsko oblikovalsko akademijo in fundacijo Al var Aalto za izvedbo programa industrijskega oblikovanja. Letošnjo jesen se bo začela kamnoseška šola in še nekaj drugih občasnih študijskih programnov, ki bodo Štanjelu vrnili življenje in s tem dodatne možnosti za Štanjelce, občino Komen in celotni Kras! Med temeljnimi pogoji, da se te dejavnosti v Štanjelu razmahnejo, je infrastruktura. Kaj ste že postorili oziroma boste še storili v zvezi s tem vprašanjem? Pomena tega se zelo dobro zavedamo. Ko smo dobili možnost, da smo prišli do primerne rešitve skupaj z Ministrstvom za okolje in prostor, smo izpeljali idejno fazo za zgraditev infrastrukture v Štanjelu. Pridobiti pa je bilo treba še denar za pripravo teh projektov. Ministrstvo nam je obljubilo, da bo financiralo njihovo izdelavo. Po podpisu pisma o taki nameri smo že pripravili pogodbo, a so se, na žalost, po zadnjih parlamentarnih volitvah v ministrstvu zgodile spremembe. Rečeno nam je bilo, da je šlo le za političen dogovor, ki ni obvezujoč. Zato je vse skupaj padlo v vodo. Izdelana je bila le idejna študija o lokaciji čistilne naprave. A pozneje mi je bilo celo očitano, da sem s podpisom pogodbe prekoračil pooblastila, ker sem pač želel, da se načrti o razvoju Štanjela čim prej začnejo uresničevati. Zaradi teh dogodkov smo zamudili priložnost, da bi že v letih 2003 in 2004 kandidirali za razna sredstva, saj potrebnih načrtov še vedno nimamo. Zato smo ves cikel potrebnih opravil še za dve leti preložili, tako da bomo programe za prenovo Štanjela lahko začeli uresničevati šele od leta 2005 dalje. To je vzrok, da so vse servisne dejavnosti, ki bi se že lahko odvijale v Štanjelu, hendikepirane. S tem problemom se ne soočamo zgolj v občinski upravi. Z njimi se soočajo tudi vsi ljudje, ki želijo iz svojih na pol porušenih domov v starem Štanjelu narediti nekaj koristnega in uporabnega za njegovo ponudbo obiskovalcem. Poleg tega tudi javna služba, v smislu arheoloških ali konzervatorskih smernic, še ni odigrala svoje vloge. Še vedno čakamo na njene usmeritve. Tako se v bistvu vrtimo v nekakšnem začaranem krogu, ki ga je treba presekati. Upali smo, da bo do tega že zdavnaj prišlo, vendar se kljub obljubam na raznih ministrstvih vse skupaj zelo počasi premika. Pozdravljam vsako namero, da vlada oziroma ministrstva namenjajo denar za Štanjel. Potrebna pa je še dodatna volja, da bi se Štanjel res razvil v kulturno, umetnostno in intelektualno središče Primorske. Ko ne bo več meddržavne meje z Italijo, bi Štanjel moral biti nekakšna intelektualna protiutež bližnji Italiji predvsem v smislu, da je onstran meje že skoncentriran močan intelektualni potencial. S tem se lahko obvarujemo nekaterih neželenih, v zgodovini poznanih manipulacij in posegov. Mislim, da bi že zaradi nacionalne vloge tega prostora morala država obmejnim območjem namenjati posebno pozornost in jim predvsem bolj prisluhniti. Resje, da sodimo med razvitejša območja, vendar nam je to v ki * Wf*J slabo uteho, če vidimo, da so pred nami veliki izzivi. Čutimo, v kakšno smer je usmerjena politika sosednje države, ko je na obmejnih območjih (Trst, Gorica, Videm, Bazovica, Nabrežina ) postavila centre za mlade italijanske intelektualce. To so centri ekonomske, znanstvene in tudi politične moči, ki bodo svoj vpliv širili tudi na naš prostor. Čeprav se bo pri vsej sedanji globalizaciji morda komu zdelo, da smo paranoični, je zaskrbljujoče že dejstvo, da se na drugi strani meje šola več kot 700 naših študentov. To dejstvo kar kliče po tem, da tudi na našem obmejnem prostoru razvijemo ustrezno mrežo visokih šol. Kaj utegne biti v naslednjem štiriletnem obdobju za komenski prostor najbolj pomembno? Vprašati se moramo, kakšni so naši potenciali v luči novodobnih razmer. Lahko so v tem, da produciramo ustrezno znanje in da imamo ter ohranjamo zdravo okolje ter prostor s tradicijo in posebnostmi. To so izhodiščne točke, na katerih morajo sloneti vsi naši programi. Govoril sem o Štanjelu kot o nekem intelektualnem centru. Ta center bo moral servisirati okolico z najrazličnejšimi delovnimi mesti, ki bodo pritegnila mlad kader. V prihodnosti se moramo usmerjati predvsem v varovanje občutljivega kraške-ga okolja, v ohranjanje bogate kulturne dediščine ter v trženje vseh naravnih in kulturnih vrednot ob trženju proizvodov in storitev, kijih Kras zmore in lahko razvije. Vsemu temu moramo omogočiti ustrezen razvoj. Za razvoj so potrebni ljudje, ki bodo ostajali na tem območju. Ostajali pa bodo, če jim bomo nudili enako ali še boljšo kulturo bivanja, kot jo nudijo drugi centri, v katerih se koncentrira prebivalstvo. Naše prihodnje delovanje bo usmerjeno v odpravljanje tistih problemov in napak iz preteklosti, ki jih še nismo uspeli razrešiti: poskušali bomo odpraviti ah vsaj omiliti posledice nepravilnosti iz preteklosti ter jim dajati novo vsebino, ki bo zaokrožila kraški prostor. Če sem bolj določen, to pomeni urejanje komunalne infrastrukture, kot so voda, energija, informacije, prometne po- vezave..., kar vse bo omogočilo osnovne eksistenčne možnosti. Za to že pospešeno delamo, saj se zavedamo, da zaradi občutljivosti kraškega prostora ne smemo preveč stremeti k vsem novodobnim pridobitvam. Poleg povedanega je še en problem, ki nam ga v preteklosti ni uspelo odpraviti. To je odprava divjih odlagališč komunalnih odpadkov. Nove težave s tega področja rešujemo sproti v okviru razvoja regije, ostajajo pa stvari iz preteklosti. Na ureditev teh sem mislil že v začetku tega mandata. Delno nam je uspelo, veliko pa je ostalo neopravljenega. Naredili smo nekakšen popis razmer, to je opis vseh tako imenovanih črnih odlagališč odpadkov. Pripravili smo že sanacijske programe zanja, jih ovrednotili in nekatera tudi odpravili. Zal pa smo bili pri tem omejeni zaradi pomanjkanja denaija. Zato smo se obrnili na državne in druge ustanove, tudi evropske, da bi nas podprli. A zaenkrat večjega posluha, razen redkih izjem, ni bilo, čeprav bi potrebovali “samo” nekaj deset milijonov tolaijev, da bi vsaj najbolj moteča in okolju nevarna odlagališča odpravili... No, s pomočjo Direkcije za ceste Republike Slovenije smo uspeli odpraviti in očistiti divje odlagališče odpadkov pod Štanjelom, ki je “pozdravljalo” obiskovalce z goriške strani. Iz saniranega smetišča smo naredili prijetno počivališče s sanitarijami. In takih uspehov si želim še več, vendar nam samim ne bo uspelo! Kar mora Občina še narediti, je še boljše obveščanje in ozaveščamje o ravnanju z odpadki. Skupaj s komunalo spodbujamo ustrezne aktivnosti tudi v šolah. Vsi na Krasu se moramo zavedati pomembnosti čistega okolja. Kras je danes popularen tudi zaradi svoje sorazmerne neokrnjenosti in lepe arhitekturne dediščine. V čem vidite možnosti za razvoj gospodarstva, predvsem kmetijstva in obrti? Žagovatjam stališče, da moramo za obrt odpreti ustrezno obrtno cono, ki bi obrtnikom in podjetnikom omogočila, da svoje dejavnosti preselijo iz stanovanjskih naselij na primernejšo lokacijo in v primernejše prostore. To bi bilo v prid izboljšanju kulture bivanja v naseljih in izboljšanju poslovnih možnosti za obrtnike. Treba je tudi nadgrajevati in podpirati dejavnosti, ki so tradicioanlne v našem prostoru. Mislim, da bi občina ustanovila štipendijski sklad za tradicionalne in obetavne poklicne in visokošolske dejavnosti, ki bi pritegnile mlade. Slovenija bo namreč v prihodnje slonela predvsem na drobnih gospodarskih dejavnostih; in to na tistih, ki so tu doma, drugje jih pa nimajo. To je treba ceniti, podpirati in izkoristiti. V kmetijstvu bo treba najti sožitje med posameznimi panogami. Prevelik poudarek samo vinogradništvu in zanemarjanje živinoreje, na primer, povzroča preveliko | zaraščenost prostora in pojavljanje procesov, ki so v škodo obema dejavnostima. Zato je zaraščenost treba omejiti na razumno stopnjo, saj nedvomno vpliva npr. na pojave megle, ki je Kras do pred kratkim ni poznal, in na povečano vlago v ozračju. Za i odpravo teh problemov se kaže kot rešitev živinoreja, ki ji je treba predvsem omogočiti tržišče za njene proizvode. Vinogradništvo in vinarstvo je treba še naprej razvijati, da bo naše vino kakovostno, zaščiteno, prepoznavno in cenjeno. Potem bo tudi s svojo višjo ceno bolj spodbudno za njegove proizvajalce. S pomočjo evropskega parlamenta in evropske komisije ter partnerjev iz Grčije delamo poskusen projekt za ustanovitev manjše sirarne, v kateri bi proizvajali za Kras tipične sire s svojo blagovno znamko. Ta projekt naj bi zaživel naslednje leto. Grš- ki zgled dokazuje, kaj vse je mogoče narediti za uspešnost take zamisli in za prepoznavnost. Pred 50 leti so bili na območju Občine Metsovo v pokrajini Epir v podobnem položaju, v kakršnem smo danes mi, sedaj pa so ena izmed najbolj razvitih regij v Evropi! Ko govorim o tem, pa je treba vedeti, da je Občina lahko le pobudnica in tildi soorganizatorica, da lahko predstavlja 'n zastopa interese občanov, brez sodelovanja in finančne podpore ustreznih ustanov Pa si lahko obetamo le malo. Predvsem bomo morali Slovenci delovati in nastopati bolj usklajeno, pa tudi ministrstva bodo morala med sabo razviti in izrabljati sinergijske učinke. Kako ne bi smeli delovati, vidimo, na primer, v bližnji Kobilami Lipica, ko s svojimi neusklajenimi pogledi in stališči onemogočajo njen razvoj, namesto da bi ga spodbujali in podpirali. Upam, da se take zgodbe ne bodo Ponavljale drugje na kraškem proštom! To bi bila velika škoda, saj potem še tistih redkih potencialov, ki jih imamo, ne bi mogli izkoristiti. Ker verjamem v ljudi na Krasu in v to, da nam bo v občinski upravi z ekipo, kakršna je sedaj, uspelo dobro zastavljene usmeritve nadaljevati, sem optimist! Zastavili smo dobre programe in pridobili dobre >n zanesljive partnerje tudi zunaj državnih uieja. Občina Komen je v evropskem pro-! stom že izredno prepoznavna, kljub temu, daje s 3750 prebivalci med manjšimi v Sloveniji. Ko je moj dober prijatelj, član evropskega parlamenta, pregledoval njihov informativni bilten, je ugotovil, da je občina Ko- men prisotna v skoraj vseh projektih, ki se v njihovih okvirih odvijajo v Sloveniji. To namreč pomeni, da kljub pomanjkanju finančnih sredstev izkoriščamo vse možnosti, ki so ta čas na razpolago. To se kaže tudi v številkah. Poglejmo samo lanski proračun! Kar 40% porabljenih finančnih sredstev smo pridobili iz drugih naslovov - bodisi v Evropi ali v Sloveniji. V to smo vložili ogromno dela! Ves čas smo morali dokazovati, da smo zaupanja vreden partner. Kot primer vedno rad povem o Programu regionalnih kompetenc, ki poteka v okviru tako imenovanega Petega okvirnega programa Evropske unije. Ko Slovenija sploh še ni bila zraven, je bila Občina Komen njegova partnerica! To pomeni, da smo lahko enakovreden partner na primer regijam, kot so Firence, švedska regija Blekinge... Kakšni so Vaši občutki ob koncu mandata? Imam občutek, da smo v tem mandatu vzbudili v ljudeh ustvaijalen optimizem. V spominu imam besede nekega občana, ki je rekel, kako je na začetku slabo kazalo, da so se dogajale afere, da se je samo veliko govorilo, a rezultatov ni bilo. “Že po letu dni pa smo ugotovili”, je dodal, “da se stanje izboljšuje”. Tudi sam sem imel na začetku občutek, da smo na nekakšni tehtnici in da čakamo, ali se bodo zadeve prevesile v pozitivno, ustvarjalno ali v negativno, razdiralno smer. Na srečo je prevladala - vsaj po mojem mnenju in po mnenju mnogih - pozitivna in ustvarjalna smer, ki gradi in daje Nova podružnična šola v Štanjelu, ki zaradi določitve njenega šolskega okoliša razburja duhove občanov. Zato bodo o šolskem okolišu odločili na referendumu, ko bodo lokalne volitve. upanje. Ljudje sedaj po dolgih desetletjih vidijo in čutijo razvoj. Res pa je, da smo včasih nestrpni in da hočemo rezultate videti takoj. In naše zahteve postajajo iz dneva v dan večje. Na žalost pa zamujenih priložnosti in dejanj ni mogoče na hitro nadoknaditi. Treba je vztrajati in delati, vendar brez ustrezne stopnje strpnosti ne gre! V štiriletnem mandatu smo opravili veliko dela; veliko vidnega in veliko tistega, kar ni opazno, a je kljub temu izrednega pomena za vsakodnevno bivanje ljudi. Čutim se dolžnega, da občinska uprava in župan občanom ob koncu mandata predložimo poročilo o svojem delu. Zelo nazorno bomo pokazali, kakšno je bilo stanje ob prevzemu županovanja, kaj seje dogajalo vmes in kakšno stanje puščamo na koncu. Lahko rečem, daje bilanca, kljub posameznim zgodbam in poskusom spodkopavanja vseh pridobitev v občini, zelo uspešna. Tudi štafetna palica, ki jo podajamo naslednjemu mandatu, ne bo tako težka, da ne bi omogočala razvoja našega kraja. Razvoja, ki mora biti podprt s tako zdravo razvojno in ustvaijalno koalicijo, ki jo bodo morali soustvarjati tisti, ki so v občini voljni delati za dobro nas vseh. To ni samo stvar župana ali občinske uprave, niti ne občinskega sveta, temveč je stvar in dolžnost vseh tistih občanov, ki lahko kaj prispevajo za razvoj svojega okolja z zdravimi, tudi kritičnimi pogledi, predvsem pa z us-tvaijalnimi dejanji! Čeprav sem neprofesionalen župan, sem veliko svojega časa in truda vložil v narejeno. Kar delam, ne delam zase, ampak delam za vse občane! POGOVOR Župan občine Divača dr. Rajko Vojtkovszky o delu občinske uprave in Občinskega sveta Takole je izzvenel pogovor za revijo Kras z dr. Rajkom Vojtkovszkym pred nekaj dnevi pozno popoldne, ko se je vrnil iz Kopra, in ob slovesu povedal, da mora pohiteti še v Lokev na družinsko posest Diomed Farm ter tam oskrbeti konje. ZADOVOLJEN SEM, DA SVETNIKI RAZMIŠLJAJO IN RAVNAJO TAKO, DA BI POMAGALI Dl VAŠ KI OBČINI Uredništvo Rajko Vojtkovszky, doktor veterinarske medicine, doma iz Divače, je že drugi mandat neprofesionalni župan občine Divača. Zaposlen je v Kopru na mejni veterinarski inšpekciji Republiške veterinarske uprave. Njegov urnik je zelo natrpan, saj opravlja službene dolžnosti v Kopru, v prostih dneh pa funkcijo župana na občini. Največkrat opravlja županske dolžnosti tudi popoldan ter ob sobotah in nedeljah. Občinski svetniki in občinska uprava so namreč zelo iniciativni in dejavni, pa je zato vsak teden veliko najrazličnejših dogovorov, prireditev, slovesnosti in še marsičesa drugega na Divaškem, na katerih mora biti tudi župan... Kaj lahko poveste o nalogah, ki ste si jih zadali v tem mandatu? Večina nalog, ki smo sijih zadali v tem mandatu, je uresničenih. Ker sem župan že drugi štiriletni mandat, seje - seveda - veliko nalog nadaljevalo iz prejšnjega mandata. In tudi sedaj ostaja nekaj projektov nedokončanih, vendar so v sklepni fazi uresničevanja. To so v glavnem vodooskrbni projekti, katerim smo v tem mandatu namenjali največ pozornosti. V Vremsko dolino smo uspeh speljati vodovod, tako daje ostala neuresničena le še povezava Brežec-Gori-če, ki bo dokončana do konca leta 2002. Nekoliko pa so se zavlekli vodooskrbni projekti v Brkinih, predvsem zaradi strokovne ocene, kako s čim manjšimi stroški priti do dokončne in kvalitetne rešitve. Izmed projektov, ki so ostali nedokončani, je tudi ureditev Zadmžnega doma v Divači. In v zvezi z Zadmžnim domom imamo še trenutno nerešljivo prostorsko sti- sko knjižnice. Naredili smo sicer idejno zasnovo, kako zagotoviti primernejši prostor za knjižnico, prireditveno dvorano v Divači in še drugo, kar spada k vsebini kulturnega doma, vendar tega še nismo začeli uresničevati. Hkrati nas ves čas še obremenjuje dilema, kakšno vlogo bo pri vsem tem odigral Škrateljnov borjač. Ali bomo vlagali v njegovo ureditev, da bo postal nekakšno kulturno središče kraja in občine, ali bomo vlagali v Zadružni dom, ki sicer ima nedokončano dvorano za določene prireditve, ne omogoča pa širše vsebine. Prevelik strošek bi namreč bil, če bi se odločili za dve kulturni središči! Med nerešena vprašanja spada še projekt o varovanih stanovanjih v Senožečah. To niti ni bila naša obveza v tem mandatu, ampak so varovana stanovanja bolj želja senožeških svetnikov. Obnovili naj bi staro šolo in v njej naredili približno šestindvajset varovanih stanovanj za upokojence, Pogled na novi, urbanistično urejeni del Divače ki bi jih ti lahko tudi odkupili. Za Senožeče bi to pomenilo neko novo ponudbo z oživitvijo kraja, hkrati pa bi rešili staro šolo pred Propadom... Idejni projekt je že narejen, vendar pa bi potrebna znatna finančna sredstva preobremenila občinski proračun. Vprašljivo pa je tudi, ali bi njegovo uresničitev podprlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zato se bo treba v naslednjem mandatu odločiti, ali bomo ta projekt začeli uresničevati ali pa bomo raje zgradili socialna stanovnja. Meni je bliže zamisel o varovanih stanovanjih. Kako v Divači deluje relacija župan -občinska uprava - občinski svet? Že v svojem prvem mandatu sem kot župan vztrajal pri tem, da se ne pogovarjamo strankarsko. Nekako mi je uspelo, da Je v obeh mandatih prihajalo do koordinacij nted svetniki in ne med strankami. Ne glede na to, da je občinski svet zgrajen strankarsko, se v njegovem delu ne čutijo strankarski vplivi in težnje. Zadovoljen sem, ker svetniki resnično razmišljajo in ravnajo skladno z željami, da bi pomagali pri razvoja prostora - divaške občine, in ne skozi prizmo političnih interesov. Skupaj z občinsko upravo smo Vpeljali sistem dela, po katerem se pred vsako sejo občinskega sveta sestane koordinata predsednikov vseh petih odborov občinskega sveta. Taka oblika usklajevanja mora biti opravljena obvezno štirinajst dni pred vsako sejo občinskega sveta in takrat je treba od točke do točke pregledati dnevni red načrtovane seje. Se pomembneje pa je, da se morajo odbori med seboj uskladiti, saj problematika, ki je uvrščena na seje občinskega sveta, nikoli ni v pristojnosti samo enega odbora, temveč se stvari medsebojno prepletajo. Če so problemi že v odborih pretehtani in predlagane odločitve vsaj približno usklajene že pred sejo občinskega sveta, na svetu ne prihaja do neprestanega križanja ali celo izpodbijanja mnenj. Prav zaradi tega je takšna koordinacija zelo pomembna. Predsedniki odborov imajo namreč kar teden dni časa, da skličejo svoje odbore in jih seznanijo s potekom usklajevanj. Vsak odbor k temu predlaga svoj sklep, tako daje gradivu za sejo občinskega sveta priloženo tudi gradivo s predlogi in sklepi občinskih odborov. In še nekaj moram povedati! Tiste stvari, ki jih odbor zaradi kakršnih koli razlogov ne obravnava, ne morejo priti na dnevni red seje občinskega sveta, razen v izjemnih, nujnih primerih. Koliko ljudi je zaposlenih v občinski upravi? V občinski upravi je osem zaposlenih. Direktor občinske uprave vodi upravo in je po izobrazbi pravnik. Skladno z zakonom sem mu dal določena pooblastila, kar se tiče zaposlovanja in vodenja uprave v Pročelje nove občinske stavbe, ki olajšuje delo občinski upravi in omogoča občanom urejati svoje upravne zadeve. operativnem smislu. Od ostalih sedmih zaposlenih imata dve zaposleni končano srednjo ekonomsko šolo, pet pa jih ima visokošolsko izobrazbo. Dobili ste nove občinske prostore. Kakšna je primerjava med možnostmi in pogoji za delo prej in sedaj? Skoraj ni mogoče primerjati pogojev ob nastopu mojega županovanja in po- Na otvoritev novih občinskih prostorov so prišli župani sosednjih občin in predsednik Državnega zbora Borut Pahor. POGOVOR gojev za delo, kijih imamo sedaj. Na začetku nisem imel niti svoje pisarne. Imel sem le pisalno mizo na Krajevni skupnosti Divača, tako da mi je bilo v neurejenih prostorih včasih kar nerodno sprejemati stranke. Ko smo bili nato kot podnajemniki v prejšnjih prostorih, so bili pogoji kar zadovoljivi. Danes pa so razmere resnično idealne; ne samo za upravo, svetnike in zame, ampak tudi za krajane, občane, ki prihajajo urejat svoje zadeve na Občino. Seveda namenjamo prostore v občinski stavbi tudi drugim dejavnostim. Tako imamo v zgornjih prostorih razstave umetniških del, v spodnjih prostorih pa imamo galerijo s stalno zbirko slik. Trudimo se, da bi predstavljali čim več domačih umetnikov iz okoliških krajev. Prostore pa uporabljajo tudi druge ustanove. In ko smo se preselili iz stare občine, smo s pohištvom iz bivših prostorov opremili sejno sobo v Zadružnem domu. Ta je sedaj na voljo raznim družbenim organizacijam in dmštvom. Kako je sestavljen občinski svet in kako funkcionira? Občinski svetniki so bili voljeni po proporcionalnem sistemu. V obdobju ustanavljanja občin je Državni zbor določil število svetnikov in na podlagi tega smo sprejeli statut s tremi volilnimi enotami: Divača, Senožeče in Vremska dolina. V vsaki volilni enoti se voli pet svetnikov. Pogrešam pa v občinskem svetu svetnika iz brkinskega območja. Tako v prvem kot v drugem mandatu so bili Brkini slabše zastopani, kar se čuti v občutku zapostavljenosti tega območja. Zato se bodo morali Brkinei nekoliko bolj angažirati, da bodo dobili v občinskem svetu svojega predstavnika. Katere dejavnosti bodo v prihodnosti predstavljale gonilno moč gospodarstva v občini? Tmdimo se za razvoj obrtne cone. Občina je odkupila zemljišče in ga prodala podjetju, ki se je zavezalo, da bo zgradilo obrtno cono v Divači. Naša vizija je, da bi z obrtno cono povečali poslovne možnosti v kraju in pripeljali vanj čim več obrtnikov od drugod, iz drugih občin. S tem bi na novo zaposlili določeno število naših občanov. Možnosti za obsežnejši razmah gospodarstva v občini Divača ne vidim. Kmetijstva skorajda ni več, če izvzamem sadjarstvo in ovčerejo. Ti dve panogi sta perspektivni, še posebno sedaj, ko je na Vremščici zrastel center za sonaravno kmetovanje pod okriljem Veterinarske fakultete. Veliko možnosti vidim v razvoju naravi prijaznega turizma in turizma na kmetijah. Seveda pa bo treba za to ljudi spodbujati, jih usposobiti in jim na začetku pomagati z ugodnimi posojili. Pomembna j e tudi promocija turizma, ki bi morala biti skupni cilj vseh kraških občin. Po številnih pobudah in poskusih bi se te morale končno tesneje povezati. Naša Občina sicer dobro sodeluje z Javnim zavodom Park Škocjanske jame, kije izredno dejaven v prizadevanjih za promocijo turizma in tudi za promocijo občine. Tesneje bi se lahko povezovala tudi kmetijstvo in turizem. Ne samo v smislu kmečkega turizma ampak tudi tako, da bi stare, tudi opuščene kmetije preuredili v prodajne točke, kjer bi kmetje tržili svoje vrtnine, poljedelske in sadjarske pridelke, ovčerej ske proizvode, se predstavljali z žganjekuho itn.... Ljudi bi bilo treba samo prepriča- ti v smotrnost takšnih idej in ideje podpreti s sovlaganjem v investicije. Kaj za občino Divača pomeni železniško križišče? Železnica je državna ustanova in Divači daje le delovna mesta. Res je, da je teh delovnih mest veliko. Po vojni je bilo na tukajšnji železnici zaposlenih več kot tisoč delavcev, zdaj pa obstaja bojazen, da jih bo z reorganizacijo železnic veliko izgubilo službo. Bojim se, da bo železnica v Divači postala velik problem, ne pa ena izmed perspektivnih gospodarskih dejavnosti. In kaj pomeni nedavno odprtje čistilne naprave na področju ravnanja s komunalnimi odpadki? Čistilna naprava ni samo ena največjih ampak tudi ena najpomembnejših investicij v občini. Še sam nisem verjel, da bomo zmogli tako veliko investicijo glede na majhen občinski proračun. Z združevanjem sredstev od takse za obremenjevanje voda kraških občin in iz sredstev občinskega proračuna pa nam je to uspelo. Divača je sicer že imela čistilno napravo, a ni delovala. Ves tisti del Divače, ki je bil priklopljen nanjo, je zaradi njenega nedelovanja predstavljal za kraj in okolico ter kraško podzemlje velik ekološki problem. Z novo čistilno napravo smo zagotovi- s*. :t?§ ■ li, da bo z zgraditvijo nove kanalizacije dokončno odpravljen... Tudi Senožeče imajo I svojo čistilno napravo, ki smo jo pred leti I obnovili. Lahko rečem, da za tako maj ho občino, kot je naša, in za Kras nasploh, predstavljata dve čistilni napravi občuten ekološki napredek! In sklep kraških občin, da združujejo sredstva, ki se v občinah zbirajo iz takse za obremenjevanje voda, ter jih - tako povečana - dogovorno namenjajo za financiranje takih objektov po dogovorjenem zaporedju, kaže na ozaveščenost občinskih svetnikov, kako občutljivo je kraško podzemlje in da je treba njegovo podtalnico varovati pred onesnaževanjem s komunalnimi odplakami. Kako potekajo prizadevanja za oživitev Škrateljnove domačije? Najprej bo morala občina odkupiti zemljišča okrog domačije. Upam, da bomo že dmgo leto v proračunu namenili sredstva v ta namen. V naslednji fazi bi morali odkupiti tudi podrtije v bljižini. Obnovitev bi potekala v treh fazah: najprej odkup, nato gradbeni načrti, potem bi šele lahko zgradili ustrezne objekte. Pri tem računamo tudi na po-ntoč države in Slovenske kinoteke, občina Pa je tista, ki bo morala vse skupaj izpeljati. Koncept obnovljene Škrateljnove domačije, z muzejem slovenskih filmskih Divačo je pomembno železniško križišče za prometno povezovanje srednjeevropskih držav. igralcev, bi bil osnova za kulturno dogajanje v Divači. V muzeju naj bi bila tudi projekcijska filmska dvorana, s pokritimi in odprtimi prostori ter še z dmgo ponudbo. Že sedaj se tam v poletnih mesecih veliko dogaja, saj Divača še nima pravega kulturnega središča. Imamo sicer večnamensko dvorano v šoli, ki pa ni izrazito urejena za take kulturne prireditve. Upamo, da nam bo zamisel, ki je predstavljena tudi v tej izdaji revije Kras, uspelo uresničiti do leta 2007, ko bomo praznovali 100. obletnico rojstva Ite Rine. In kaj bi povedali za konec? V tem mandatu smo v vsa območja naše občine vlagali razpoložljiva finančna sredstva precej enakovredno. Morda je bilo res malo manj poudarka na brkinski del občine. Vendar tudi Brkini ne bodo ostali zapostavljeni, saj se zelo zavzeto trudimo zbrati zanje denar iz evropskih sredstev za programe celostnega urejanja podeželja. Tako bomo lahko uredili ceste in vodooskrbo in vlagali v razvoj turizma na tem območju. Mislim, da bi morali nekoliko več vlagati tudi v krajevne skupnosti, posebno v tiste, ki so zelo delavne in iniciativne. V proračunu imamo tako imenovani stimulativni del sredstev, kije namenjen tistim krajevnim skupnostim, ki organizirajo samoprispevek za določen projekt. Občina namreč tako zbrani samoprispevek oplemeniti in poveča za 20% denarja kot stimulativna sredstva v proračunu. Predvsem pa sem vesel, da nam je v tem mandatu uspelo uresničiti praktično vse zastavljene cilje. Ko bo zgrajena še potrebna kanalizacija, bo nova čistilna naprava v Divači povsem odpravila odtekanje tamkajšnjih voda v podzemlje. - Vse fotografije J. Požrl POGOVOR Župan občine Sežana Miroslav Klun pripoveduje o delu občinske uprave CE OBSTAJA RAZUMEVANJE IN DOBRO SODELOVANJE, LAHKO OBČINA USPEŠNO DELUJE Uredništvo Miroslav Klun, župan občine Sežana, je na Sežanskem poznan kot uspešen gospodarstvenik. Družinsko podjetje je zaupal otrokom. Je predsednik Območne obrtne zbornice v Sežani, v slovenskem prostoru pa poznan kot predsednik Obrtne zbornice Slovenije. V reviji Kras smo ga predstavili v 35. številki v novembru 1999, po izvolitvi za župana in po sprejetju proračuna za isto leto, kakor gaje narekovala takratna nova, spremenjena zakonodaja. Takrat je spregovoril o gospodarskih in nasploh razvojnih možnostih Krasa, o potrebah po ustanovitvi skupne turistične organizacije za Kras, o regionalizmu in še kaj. Tokrat pa pripoveduje o delu občinske uprave, o razmerjih med občinsko upravo in občinskimi svetniki, o sodelovanju z župani ostalih kraških občin in z župani občin onstran meje z Italijo ter o nalogah občinske uprave z županom, ki se iz iztekajočega se mandata nadaljujejo v naslednji mandat občinskega sveta in župana... Kako se je začelo Vaše županovanje? Moram povedati, da najprej nisem imel namena kandidirati za župana pred štirimi leti. Na Območni obrtni zbornici Sežana pa smo obrtniki ocenili, da bi se kot gospodarstveniki morali vključiti v politiko. Člani zbornice so vztrajali pri tem, da kandidiram za župana. Preden sem se odločil, sem se moral pogovoriti z dmžino, kaj se bo zgodilo z družinskim podjetjem. Nato sem sprejel kandidaturo, ki je uspela in postal sem župan. Logično je, da se kot gospodarstvenik najbolje spoznam na problematiko gospdarstva. Občino pa smatram kot veliko podjetje, ki pokriva najrazličnejša področja in s tem zadovoljuje potrebe občanov. Naloga, ki sem jo sprejel, je bila zelo zahtevna. Gospodarstveniki in obrtniki smo pač vajeni, da je treba v gospodarstvu hitro reagirati na priložnosti, drugače gredo mimo. Pričakoval sem, da so nekatere zadeve, predvsem kar se tiče birokratskega področja te države, hitreje rešljive. Z realnostjo sem se hitro sprijaznil, saj se stvari ne morejo urejati mimo zakonov, ampak je treba v okviru teh izkoristiti najboljše možnosti in kolesje pognati v smeri razvoja. Funkcija župana zahteva vsega človeka skozi ves čas. Tega sem se že od začetka zavedal in prav tako sem se zavedal tega, da moram opravičiti zaupanje volilcev. | Najprej ste reformirali občinsko upravo. Kako ste se tega lotili in zakaj je bila to vaša prioriteta? Občinsko upravo smo na začetku reformirali tako, kot se mi je zdelo, da je prav. Znotraj občinske uprave so bili na to dejanje različni odmevi in mnenja. Vendar menim, da je do te odločitve moralo čim prej priti, da so se tudi ljudje naj no prej navadili in jo sprejeli. ... V novi stavbi domujejo službe Upravne enote Sežana, v stari zgradbi za njo so službe Občine Sežana in županov urad. Tako smo spremenili Odlok o organizaciji in delovnem področju občinske uprave. Postavili smo enovito občinsko upravo, brez oddelkov, ki smo jih imeli prej. Po odloku se je tudi prejšnji naziv tajnika spremenil v naziv direktorja občinske uprave, saj jo dejansko tudi vodi. V štirih letih smo s sodelavci uspeli formirati kvalitetno in homogeno občinsko upravo, ki zelo dobro funkcionira. Po mojem mnenju je takšna občinska uprava osnovni pogoj, da župan lahko normalno dela. Nihče od županov ni vseved in prav zato obstaja občinska uprava s svetovalci iz vseh področij, ki mu pri njegovem delu svetujejo, so lojalni in razmišljajo vsaj podobno, kot razmišlja župan. Če obstaja razumevanje in dobro sodelovanje med občinsko upravo in županom, potem lahko občina us-| Pesno deluje. Pomembno je, da se delavci občinske uprave zavedajo, kako so vsi uspehi občine predvsem njihova zasluga in se s temi uspehi poistovetijo. To je osnova za napredek občine. Kakšni so Vaši pogledi na sodelovanje z občinskim svetom? Občinski svet je telo, ki je zakonsko opredeljeno in dejansko sprejema vse odločitve. Brez njega sta občinska uprava in župan nemočna. Če so zadeve, ki pridejo na občinski svet, dobro pripravljene in argu- mentirane, če so razvojno naravnane, če zajemajo reševanje problematike občine in občanov, brez kakršnih koli političnih ali osebnih interesov, sem prepričan, da je uspeh tudi na tej stopnji zagotovljen. Menim, da smo v občini Sežana v štirih letih uspeli doseči soglasje med pripravljale! predlogov in tistimi, ki o njih odločajo. Rezultat tega je viden v uspešnosti občine Sežana. Zelo sem vesel, da je bila začetna politika in usmerjenost prava. Vse to pa je zahtevalo ogromno trdega dela in veliko odrekanja. Le tako smo med drugim uspeli zbalansirati tudi tiste navzgor in navzdol izstopajoče ideje, če se lahko tako izrazim, in poskrbeli, daje “voda vseskozi umirjeno tekla”. Če se ozrete nazaj na predvolilne obljube, ki ste jih dali pred štirimi leti: ali lahko rečete, da ste jih izpolnili? Pred kratkim me je neka novinarska hiša prosila za moj predvolilni letak izpred štirih let, da bi videli moja izhodišča. Z lahkoto sem jim ga dal, saj je na njem na prvi strani pisalo le: “Ne obljubljam ampak zagotavljam!” Na tem letaku je bila samo predstavitev mojega dotedanjega dela, predstavitev moje dmžine in moje nravi. Moje konkretne obljube pa so bile predstavljene v Obnovljen Pollejev stolp v Sežani h medijih. Vse so bile v celoti tudi izpolnjene. Moram reči, da smo naredili celo več. Ne bi rad to posebej poudarjal, da ne bi zvenelo kot samohvala, vendar je dejstvo, da smo obljubili avtobusno postajo, vodovode, ureditev glavne ceste skozi Sežano, ureditev zdravstvenega doma in vse to tudi izpolnili. Najpomembneje je, da smo uspeli pognati kolesje gospodarstva in s tem žago- POGOVOR toviti ustrezne pogoje za razvoj v občini. To je tisto, kar je občina po zakonu dolžna storiti. Osnovni pogoj za pripravo ustreznih temeljev, za razvoj gospodarstva pa je urejena infrastruktura. Odraz uspešnega oživljanja gospodarstva je današnji razvoj v Sežani in intenzivna gradnja proizvodnih in storitvenih kapacitet. Večkrat sem poudarjal staro kmečko modrost, da je treba kravo najprej nahraniti in nato molzti. S tem sem mislil, da je treba najprej spodbuditi gospodarstvo, si s tem zagotoviti ustrezen priliv sredstev, potem pa lahko usmerjamo ta sredstva v ostale dejavnosti. Ko sem nastopil službo župana, smo sprejeli proračun v višini milijarde in petdeset milijonov tolarjev. Po treh letih smo sprejeli proračun, ki je dosegel dve milijardi sto milijonov tolarjev. To so dejstva, ki govorijo sama zase. Kako ocenjujete štiriletno medsebojno sodelovanje med županom, občinsko upravo in občinskim svetom? Izredno sem vesel in ponosen, da delam s takim teamom, kot je naša današnja, devtindvajsetčlanska občinska uprava. Prav tako je lahko občudovanja vredno sodelovanje z občinskim svetom. Zavedam se, da je občinski svet izredno pester in tudi politično raznolik. Prav tako je razumljivo, da si občinski svetniki morajo postavljati neke pozicije za pridobivanje točk med volilci, jaz pa sem tisti, ki mora iskati kompromise in balansirati zahteve. Če bi se sam postavljal nasproti njim na svoje barikade, pozicija bi se postavljala na svoje barikade in opozicija ravno tako, bi bili, karikirano rečeno, kot petelini vsak na svojem gnoju. Pri tem bi bili najbolj oškodovani občani. Vsak ima pač svoje zahteve in želje. In ravno tu se pokaže prava kvaliteta delovanja občinskih svetnikov, ki so sposobni nenehnega medsebojnega usklajevanja idej. To se najbolje odraža pri sprejemanju proračuna. Proračun je v bistvu velik spisek želja vseh, ki ga je treba postaviti v okvire možnega in vsakomur je treba vsaj nekaj izpolniti. Najpomembneje pa je, da se tisto, kar se v proračunu sprejme, tudi uresniči. Kaj lahko poveste o sodelovanju z župani ostalih kraških občin? Kolikor je bilo tega sodelovanja, je bilo dobro in na zelo visoki ravni. Dobro sodelujemo v zvezi z vodovodnimi zadevami, saj je v projekte v zvezi z vodooskrbo vpletenih vseh pet kraških občin. Tudi pri gospodarjenju z enovitim kraškim prostorom smo res enkratno sodelovali. Odraz tega je sprejeta delitvena bilanca. To se mi zdi velik uspeh, saj je bilo mnogo laže sprejeti delitveno bilanco že na začetku. Dlje časa se stvari ne rešijo, več novih problemov, dilem, vprašanj se poraja. Dokler ni bilo delitvene bilance, so vedno nastajali zapleti pri reševanju skupnih interesov ali pri problemih, s katerimi so se soočali zavodi, ki so v skupni lasti vseh občin. Če je ena občina nečemu nasprotovala, so se ji druge postavljale po robu itn. Ko je bila delitvena bilanca sprejeta, smo si vsi oddahnili. Šele potem smo se lahko začeli pogovarjati na realnih, čistih temeljih. Menim, da se potreba po skupnem sodelovanju in nastopanju občin povečuje. Prav tako se mi zdi smiselna in smotrna racionalizacija nekaterih skupnih služb. Moramo iskati skupne interese in se povezovati. Urbanizem, na primer, bi moral biti skupna domena, saj vemo, da je to zelo komplicirano področje in ga ne more vsaka občina postavljati sama zase. Tudi inšpektorja za ceste bi morali imeti skupnega, da ne govorim o skupnem telesu, ki bi skrbelo za skupen raz- voj vseh občin in ki bi ga skupno plačevali. Tudi država sama nas siri k skupnemu reševanju problematike komunalnih odpadkov, vodovodov... Treba seje tudi zavedati, da bo država vsako leto dajala manj denarne podpore šibkejšim občinam, zato se bodo morale te povezovati z drugimi občinami, če bodo hotele preživeti. Skupaj bomo gotovo močnejši. Katera opcija povezovanja občin se Vam zdi najbolj realna? Moje osebno mnenje je, da bi že sedaj morali imeti veliko primorsko pokrajino, ki bi obsegala obalo, Kras in goriški del. Ta bi bila deljena na subpokrajine. Ena izmed njih bi bila tudi kraška. Bojim pa se, da priložnost za tako delitev že izgubljamo, saj se zaradi vstopanja v Evropsko unijo pojavljajo interesi za samo eno, slovensko regijo. Tako bi sicer iztržili več denaija, po drugi strani pa bi za nas, obmejne občine to pomenilo močno podrejen položaj v primerjavi z regijami v sosednji državi. Že danes je naš položaj v primerjavi s Furanijo Julijsko krajino podrejen. Ko ne bo več meja, bo v primeru, če bo v Sloveniji ena sama regija, predsednik naše države v regionalnih zadevah enakovreden predsednikom dežel sosednjih držav. Župani pri tem ne bomo imeli nikakršnega vpliva. Kakšne bodo dolgoročne posledice takšnega stanja, si ne znam predstavljati. Imate zelo pristne stike z občinami f>a italijanski strani meje. Kako poteka to vaše sodelovanje? Sam sem zelo odprte narave in si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi se v času globalizacije in tržnega gospodarstva zapirali v lastne vrtičke in od tega preživeli. Navezovanje stikov, najrazličnejše povezave in iskanja novih možnosti so danes bistvenega pomena. S sosednjimi občinami, predvsem s tistimi, ki so tudi slovenske, v veliki meri sodelujemo. Medsebojno se povezujemo z nekaterimi projekti, kot je - na primer - Odprta meja, ki je svoj prvotni pomen sicer izgubil, vendar se ideja nadaljuje in širi. Povezujemo se tudi s projekti čezmejnega sodelovanja, ki so bolj kulturne ali športne narave. V zadnjih letih smo zelo uspešno sodelovali s tržaško občino. V treh letih smo Uspeli s Trstom vzpostaviti vodovodno povezavo, plinovod, 8. novembra 2002 pa komo postavili temeljni kamen za telekomunikacijsko in elektro povezavo. To je ' čreden uspeh, kajti zdaj imajo Kraševci dva | rezervna vodna vira. Tudi za oskrbo z zemeljskim plinom smo si že dvajset let prizadevali, zdaj smo prišli do nje na zelo enosta-1 Ven način. Elektro Primorska bo tako lahko Prodajala ali kupovala električno energijo v Trstu. Pogovaijamo se tudi, na kakšen način bi lahko skupno s tržaško občino reševali vprašanje komunalnih odpadkov. V bodoče nas bo ravnanaje s komunalnimi od- padki zelo drago stalo in prav je, da že danes iščemo najracionalnejše in najcenejše rešitve. Tudi v zvezi s kanalizacijo bi lahko prišlo do medsebojnih dogovorov, saj Sežano čistilna naprava precej stane in bi lahko iskali cenejše rešitve, ko bodo Italijani s svojim kolektoijem prišli do meje. Povezava z italijanskim kolektoijem bi občutno pocenila življenje občanov. Hkrati bi bila to tudi ekološko bolj sprejemljiva rešitev. Za vse te uspehe se moramo zahvaliti odprtosti prejšnjega tržaškega župana Illya. Sedaj, po njegovem odhodu, začrtani projekti sicer še tečejo, vendar zaenkrat še ni konkretnih korakov k novim projektom. To je glede na situacijo tudi razumljivo, saj ne moremo pričakovati, da bo novi tržaški župan že v prvem letu posvečal vso pozornost našim idejam. Na podlagi medsebojnih stikov, ki jih vzdržujemo, pa verjamem, da bo kmalu prišlo do intenzivnejšega sodelovanja, saj je to nedvomno obojestranski interes. Že čez dve leti bomo namreč v enotnem evropskem proštom skupaj in močno soodvisni drug od drugega. Pa tudi trg in kapital, ki ne poznata meja, nas bosta tako ali drugače prisilila k povezovanju. Trenutna politična situacija in tudi meje bodo nedvomno ostale še nekaj časa v glavnem samo še v glavah nekaterih, vendar mi gledamo čez te časovne meje! Katere bodo temeljne naloge župana, občinske uprave in občinskega sveta v naslednjih letih? Že lansko leto smo v skladu z zakonodajo vnesli v proračun štiriletni program investicij. To seveda ne pomeni neke zakonske obveze za morebitnega naslednjega župana in občinski svet. Pomeni samo moralno obvezo, saj so v ta program vključene investicije in projekti, ki so nujno potrebni. V naslednjih štirih letih je potrebno kompletno občino pokriti z vodooskrbo. Kjer je smotrno, naj bi pripeljali vodo iz vodovoda v vsako vas, kjer pa bi bilo to povezano s prevelikimi stroški, bi vodo zagotovili na dmgačen in čim cenejši način. Poskrbeti moramo, da bodo vsi prebivalci dobili enako kvalitetno vodo in pod enakimi plačilnimi pogoji. Med večjimi nalogami, ki se j ih bo nujno treba lotiti, sta tudi osnovna šola in zdravstveni dom. Ti dve investiciji se že uresničujeta. Ostalo pa so manjše investicije po vaseh, kot je - na primer - asfaltiranje cest, dograditev mrliških vežic in podobno. V skladu s programi, ki nam jih predlagajo krajevne skupnosti, bomo vsako leto poskušali uresničiti kar največ projektov. V samem mestu in naselju Sežana se nadaljujejo investicije v okviru urejanja kanalizaclije. V zvezi s tem moram povedati še tole: dokler bom župan, bom vztrajal pri tem, da morajo biti s takimi posegi seznanjena vsa podjetja, ki na tem območju urejajo infrastrukturo. Tako vodovod, elektrika, telefon, itn! To pomeni, da jih obvestimo, kje bomo v naslednjem letu opravljali posege, oni pa morajo računati s tem, da bodo takrat tudi sami opravili predvidena dela na tistem območju. Tako se posegi opravljajo hkrati, ne pa, da vsak koplje in razkopava po svoje in ob svojem času, nato zakoplje in nam izstavi račun. Nato pride drugo podjetje, spet koplje na istem mestu, zakoplje in izstavi račun. To so popolnoma nesmiselni stroški. Kako so urejeni plačilni pogoji za občane, ki imajo komunalo urejeno, in za občane, ki morajo probleme s komunalnimi odpadki urejati sami? Odlok je tu zelo jasen: tisti, ki živijo tam, kjer je komunala urejena, torej v mestu, plačajo višji prispevek. Tisti, ki živijo v tistih vaseh ali zaselkih, kjer komunala ni urejena, ne plačujejo prispevka. Kaj lahko za konec poveste o nadaljnjem delu župana, občinske uprave in občinskega sveta? Glede na to, da smo tako dobro utečeni, če bom ponovno izvoljen za župana, upam, da bomo brez prestanka delovali tako, kot smo doslej. Želim si, da bi imel vsaj tako kvaliteten občinski svet kot do sedaj in da bomo z roko v roki ter z enakim tempom delali za nadaljnji razvoj naše občine. Ob morebitni ponovni izvolitvi bom poskušal narediti vse, kar je v moji moči, da bo občina kar največ pridobila. V svojem poklicu sem dosegel tisto stopnjo, da sem posle svojega podjetja lahko prepustil otrokom. Ni mi vseeno, v kakšnem mestu oziroma občini bodo moji otroci živeli jutri. Zato sem pripravljen ponuditi vse svoje znanje in izkušnje, da bo prihodnost za naše občane še lepša. Možnost, da je mogoče v tej smeri narediti še več, predstavlja zame velik izziv. Vendar, če ne bi bil prepričan v uspeh, ne bi poskusil. Če bom ponovno izvoljen, bo to zame največja nagrada, ker bo to potrditev ljudi, da sem opravil pomembno in koristno delo! Župan občine Miren-Kostanjevica Zlatko Martin Marušič ostaja zvest svojim izkušnjam DOBRO JE POSLUŠATI LJUDI, KI SO VOUNI STORITI KAJ KORISTNEGA ZA SVOJ KRAJ Uredništvo Katere so naloge, ki ste si jih v Vaši občini zadali in uresničili? Naša občina je bila ustanovljena leta 1994. Štiri leta smo potrebovali, da smo se postavili na noge. Bistvenega pomena je, da smo v drugem mandatu formirali občinsko upravo, ki izpolnjuje zakonske in druge obveznosti, ki jih nalaga lokalna samouprava. Naša sedemčlanska občinska uprava je ‘‘Oprl se bom na predsednike krajevnih skupnosti...” je v marcu 1995, po izvolit' vi za svoj prvi županski mandat, med drugim povedal za 7. številko revije Kras župan takrat nove kraško-goriške občine Miren-Kostanjevica Zlatko Martin Marušič. In temu svojemu načelu je zvest še danes. Se vedno skrbi za čim bolj pogoste neposredne pogovore z ljudmi, ki so pripravljeni sodelovati v upravljanju občinskih zadev in ki so voljni storiti kaj koristnega za svojo vas, za krajevno skupnost in za širši prostor. V pogovoru pred iztekom svojega drugega županskega mandata Zlatko Martin Marušič pripoveduje o delovanju občinske uprave, o svojem sodelovanju z občinskimi svetniki, kako v Občini Miren-Kostanjevica pripravljajo predloge, o katerih odloča Občinski svet ter o sodelovanju z župani okoliških občin, kraških občin in obmejnih občin onstran meje z Italijo. Polaga pa tudi nekakšen obračun svojega štiriletnega dela ter nakazuje, kaj bo treba županu in občinski upravi narediti v naslednjem mandatnem obdobju... zelo kvalitetna in resnično moram pohvaliti zavzetost, delavnost in strokovno podkovanost svojih sodelavcev. Že na začetku prvega mandata smo razmišljali, kako bi zgornji - Goriški Kras povezali z dolino. Tako smo si zadali za nalogo asfaltiranje ceste Temnica-občinska meja proti Renčam, Lipa-občinska meja proti Dornberku, v lanskem letu pa smo tudi delno asfaltirali cesto na Trstelj. Tako smo naredili naš del Krasa pijaznejši za obiskovalce, saj menim, da je makadam za sprehajalce in turiste neprivlačen. Sedaj imamo asfaltiranih skoraj vseh 36 kilometrov lokalnih cest. Zelo dobro smo uredili in popisali tudi gozdne poti, ki jih je na našem območju okrog 52 kilometrov. Zaradi njihove dobre urejenosti pa je nastal nov problem, saj sojih začeli prekomerno uporabljati voznik1 terenskih vozil in motoristi, ki ne sodijo v gozdno in naravno okolje. V prihodnosti bomo morali ta problem nekako rešiti. V tem mandatu smo si zadali tudi nalogo, da na najbolj kritičnih mestih razširimo regionalno cesto Komen-Šempeteu Tako smo razširili cesto v Vojščici, Kostanjevici, sedaj pa potekajo dela še v Opatjem selu. Ena izmed prvih nalog naše občine je bila tudi obnova podružnične osnovne šole v Kostanjevici. Projekt smo, kljub zahtevnosti, uspešno izpeljali in drugega oktobra 2002 smo jo slavnostno otvorili. Stara šola je bila grajena v letih 1925 do 1929. Obnovili smo jo tako, da je ohranila svoj lep prvotni videz. Uredili smo tudi okolico šole z igriščem in dvoriščem. Investicija v obnovo šole je stala 150 milijonov tolaijev, kar je bil Za nas velik finančni zalogaj, vendar smo ga v dveh letih uspeli pokriti. Popolnoma smo obnovili tudi Zdravstveni dom Miren. Najprej smo ga morali odkupiti od Cicibana, ki je bil v stečaju. Svoj delež sredstev za sanacijo in nabavo °preme sta prispevala tudi lekarna in osnov-n° zdravstvo. Občina je za potrebe svojega delovanja odkupila tudi staro pošto v Mirnu, Id velja za najlepšo zgradbo v občini. Zgrajena je bila leta 1908. V naslednjih letih bomo morali vložiti veliko sredstev za njeno obnovo. Odkupili smo tudi Zadružni dom v Kostanjevici. V Zadružnem domu je dobila svoje prostore Krajevna skupnost Kostanjevica. V Opatjem selu smo uredili in razširili mrliško vežico. V tem mesecu bomo zaključili dela in jo blagoslovih. V Mirnu smo pridobili nov poslovno - stanovanjski objekt, kjer so dobili prostore banka, zavarovalnica, pošta in druge storitvene dejavnosti. Poleg tega pa so v stavbi še tri stanovanja. Tako je občina pridobila eno socialno in dve neprofitni stanovanji. Velik poudarek smo dali tudi protipoplavni zaščiti reke Vipave v Mirnu in Vrtačah. Skupaj z Ministrstvom za okolje, prostor in energijo smo v treh letih uredili njene brežine v Mirnu. Zelo ponosni smo na čudovit pogled na urejeno brežino reke Vipave, ki se sedaj ponuja z mirenskega mostu.V sodelovanju z Direkcijo za ceste R Slovenije smo obnovili in razširili tudi most čez Vrtoj-bico in uredili avtobusna postajališča. Branilcem mnogoterih narodnosti Avstro-Ogrske pred italijanskimi napadalci med I. svetovno vojno je na območju Goriškega Krasa poveljeval general srbskega rodu Svetozar Borojevič von Bojna (1856-1920). V spomin na njegov obisk so mu poleg postavitve vojaškega spomenika v skalo vklesali sedež. Z njega je kot veliki vojvoda bodril svoje vojake. Borojevičev stol stoji še danes ob dovozni poti med Lokvico in Kostanjevico. -Besedilo in slika je iz zloženke Občine Miren-Kostanjevica "Spomenik padlim avstrijskim vojakom na Krasu", Miren, 2000. Ena izmed nalog, ki smo si jih zadali, je bila tudi ureditev 760 m ceste skozi Bilje od cerkve v Biljah do pokopališča. Leta 1998 smo dosegli prekategorizacijo v državno cesto in državi tudi predložili načrte, kako bi jo uredili. Tako je cesta skozi Bilje prišla v državni proračun in v letu 2002 smo lahko začeli z investicijo, ki je vredna 199 milijonov SIT. Ureditev zajema kompletno infrastrukturo: pločnike, izgraditev meteorne in fekalne kanalizacije, postavitev javne razsvetljave, telefonskih povezav. Asfaltirali smo tudi krajevne poti ter sanirali najbolj dotrajane vodovode na celotnem območju občine. Pretežni del tistega, kar smo si zadali na začetku mandata, smo tudi speljali. Nobena pomembnejša naloga ni ostala neuresničena. Že na začetku mandata sem vztrajal, naj krajevne skupnosti pripravijo realne zahteve oziroma načrte. Naš proračun je bil v letu 1995 znašal 274 milijonov, leta 2001 pa je dosegel višino 530 milijonov SIT, pri čemer je bil delež za investicije 49%. Kako v vaši občini deluje naveza župan in občinska uprava -občinski svet? Sem profesionalni župan, tako da nimamo direktoija občinske uprave. Veliko večino svojega časa preživim na občini, mnogokrat tudi ob sobotah in nedeljah. Na- POGOVOR ša občina šteje malo manj kot pet tisoč ljudi. Razdeljena je na tri volilne okraje: Kras, Miren in Bilje-Orehovlje. Naš občinski svet šteje jaetnajst svetnikov, po pet iz vsakega volilnega okraja. Svetniki med sabo dobro sodelujejo in moram reči, da nikoli ni prišlo do kakršnih koli nesporazumov med tremi volilnimi okraji. Moj način dela - na primer - pri sprejemanju proračuna je takšen: občinska uprava pripravi osnutek, nato skličem predsednike vseh sedmih krajevnih skupnosti, ki so pri nas pravne osebe. Nato skličemo odbor za gospodarstvo, potem pa še razne komisije, ki predelajo predloge. Predloge v zvezi s šolstvom obravnava komisija za šolstvo, predloge v zvezi z zdravstvom obravnava komisija za socialna vprašanja in zdravstvo. Te komisije večinoma sestavljajo člani občinskega sveta. Preden predlogi dokončno pridejo na sejo občinskega sveta, jih preučimo še skupaj s kolegijem, kije sestavljen iz petih predstavnikov različnih strank. Pri sprejemanju proračuna nikoli nismo imeli problemov ravno zaradi tega, ker smo se o vseh predlogih uspeli uskladiti pred sejami občinskega sveta; z njimi so bili vsi svetniki že prej seznanjeni, saj je velika večina svetnikov tudi članov komisij ali kolegija. Seveda pa tudi vedno poskrbimo, da je proračun finančno izedljiv, da ima splošno soglasje in da je uravnotežen glede na interese posameznih območij. Kako poteka sodelovanje med županom in občinsko upravo? Naš delovni dan se začne ob osmi uri zjutraj. Večinoma pridemo na delovno mesto že uro oz. pol ure prej in se ob kavi pogovorimo o načrtih za tekoči dan. S sodelavci zelo dobro sodelujem, predvsem pa me veseli, da so zelo samoiniciativni in največkrat sami vedo, kaj je treba kje postoriti. Tudi kadrovsko smo dovolj močni, da lahko sami razrešujemo in delujemo v okviru svojih pristojnosti. Katere dejavnosti je vaša občina že prevzela od upravne enote in jih lahko občani opravljajo na mirenski občini? Zadovoljni smo, da imamo svoj matični urad, ki je z računalnikom povezan z goriškim oziroma državnim matičnim uradom. Ob torkih in četrtkih dela matičarka tudi v Kostanjevici in je tako dosegljiva za prebivalce kraškega dela občine. Matični urad smo preselili v našo občinsko stavbo in zanj tudi plačujemo najemnino. Kako sodelujete z župani ostalih kraških občin? Naša občina je razdeljena na vipavski in kraški del. Dobro sodelujemo tako z župani z goriškega prostora kot tudi z župani s Krasa. Predvsem z goriškimi župani smo zelo povezani in se usklajujemo, saj imamo nekatere skupne ustanove, ki jih zdmžno financiramo. Naša občina predstavlja povezavo med Goriško in Krasom in čeprav smo delno kraška občina, gravitiramo na goriško stran. Dobro sodelujemo tudi z občinami na italijanski strani meje. Z občinama Doberdob in Sovodenj imamo zelo pristne stike, ki so iz zgolj športnih in kulturnih udejstvovanj prešli na višjo raven. Vežejo nas skupni interesi po ohranjanju celovitosti prostora in okolja. Letos smo pripravili in v osmih mesecih pridobili gradbeno dovoljenje za čistilno napravo Bilje. Uspešno smo kandidirali za projekt v okviru programa »Eko Adria«. Pri tem so nas podprle sosednje občine in tudi občine na italijanski strani. Kako potekajo projekti za gradnjo kanalizacije in čistilnih naprav v občini? Po naših izračunih bi nas pokritje celotne občine s čistilnimi napravami in kanalizacijami stalo tri milijarde in tristo milijonov tolaijev. Ugotovili smo, da je realno najprej urediti kanalizacijo in čistilne naprave v nižinskem delu, saj tam živi dve tretjini prebivalstva naše občine. Prednost smo dali gradnji kanalizacije, ki predstavlja večji strošek kot gradnja čistilne naprave. Sistem čistilnih naprav naj bi bil sestavljen iz dveh čistilnih naprav, iz manjše v Biljah in iz večje v Mirnu in s tem bi očistili reko Vipavo, ki bi dala s svojo danostjo možnosti razvoja turizma. Ovrednotili smo tudi razmere na kraškem delu občine. Zavedamo se, da bomo morali tudi v tem delu urediti kanalizacijo in čistilne naprave, vendar pa bo zaradi terena, raztegnjenosti, redke naseljenosti kanalizacija bistveno dražja. V zvezi z izbiro čistilne naprave razmišljamo o kombinaciji z rastlinsko čistilno napravo, ki bi bila za kraške vasi najprimernejša, po vrhu tega pa bi prečiščeno vodo lahko izkoriščali za zalivanje vrtov ah v kmetijstvu. Kako pa se v občini soočate s problemom kosovnih odpadkov in divjih odlagališč? Že pred dvema letoma smo se odločili, da čistilnih akcij v klasični obliki' dvakrat v letu, ne bomo več organizirali-Uredili pa smo mesta za kontejnerje in tedensko ali pa vsakih štirinajst dni odvažamo kosovne odpadke. Razmišljamo tudi o tako imenovanih ekoloških otokih, kjer bodo urejena zbirna mesta za odpadke. Trije taki otoki bi bili na Krasu in dva v Vipavski dolini. Z organiziranim pogostim odvo-zorn odpadkov smo uspeli močno zmanjšati število tako imenovanih črnih odlagališč. Razveseljivo je, da skoraj ni več odlagališč v kraških vrtačah, udomih dolinah, ob reki Vipavi in Vrtojbici. Ne smemo pa mižati Pred dejstvom, da nekaj takih odlagališč še vedno obstaja in da nekateri ljudje še vedno vozijo odpadke na ta, za okolje zelo občutljiva mesta. Katere naloge čakajo občino Miren-Kostanjevica v prihodnjem mandatu? Zelo pomembna naloga, ki nas čaka. je prehod k devetletni osnovni šoli. Z Reditvijo in sanacijo podmžničnih šol v Biljah in Kostanjevici je ostala še centralna osnovna šola v Mirnu. Načrtujemo obsežen Projekt dograditve tega kompleksa s šolsko telovadnico in temu kompleksu bo potrebno Tipična kraška krajina s kamnitimi ogradami. priključiti tudi status in funkcijo mirenskega kulturnega doma. Glede na to, da bo to obsežna investicija, smo si jo začrtali kot tri do štiriletni projekt. Čaka nas tudi gradnja kanalizacijskih sistemov. Sredstva za te projekte se vsako leto stekajo iz takse za obremenjevanje vode. Ta denar občina tudi oplemeniti s sredstvi iz proračuna oziroma razpisov. Ne bomo zanemarili niti investicij manjšega obsega, kot so razne rekonstrukcije vodovodov, javne razsvetljave, asfaltiranje javnih poti po vaseh in zaselkih. Zelo obsežen projekt, ki ga načrtujemo skupaj z drugimi primorskimi občinami, je ureditev spominskega parka na Cerju, ki bo posvečen braniteljem zahodne meje. Ideja seje rodila leta 1994 v društvu TIGR. Cerje so izbrali zaradi njegove lege s čudovitim razgledom. Idejno rešitev so zaupali Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ki je predlagala zgradbo v obliki obrambnega stolpa, saj Slovenci nikoli nismo napadali, temveč smo se vedno branili. Štirinadstropni stolp naj bi ponazarjal štiri zgodovinska obdobja, ki so bila ključna za slovenski narod v preteklem obdobju. Prvo obdobje je pomenila prva svetovna vojna, drugo obdobje je bil čas med vojnama in delovanje TIGR-a, tretje dmga svetovna vojna in četrto osamosvojitev Slovenije leta 1991. Celoten projekt bo stal okrog 360 milijonov tolarjev. Denar bodo prispevali država, primorske občine in primorsko gospodarstvo. V bodočnosti nameravamo sestaviti tudi celovito ponudbo turističnih zanimivosti Goriškega Krasa oziroma celotne občine. Imamo namreč mnogo zgodovinskih in naravnih znamenitosti, ki še nikjer niso bile predstavljene. Pohvalimo se lahko z lepo naravo, ki bi jo morali na primeren način predstaviti javnosti. Skupaj z občino Doberdob smo kandidirali za sredstva za ureditev tematskih poti od Trstelja do Doberdoba. To so stare poti, ki so obstajale, še preden je bila umetno postavljena meja leta 1947in razdelila ta prostor. Katere gospodarske dejavnosti bodo v naslednjih desetletjih predstavljale gonilno silo tega območja? Po eni strani bomo ohranjali kulturno in naravno dediščino s povezovanjem v razvoj turizma. Vendar pa moramo iskati tudi možnosti v gospodarstvu. Vidim predvsem možnosti v razvoju tistih dejavnosti, ki tehnološko ne bodo obremenjevale okolja. Priložnost moramo dati obrtnikom in manjšim podjetjem. Razvijati bi bilo treba predvsem proizvodnjo čevljarstva, kamnoseštva, lesno predelovalne industrije, oziroma razvijanje drugih visoko tehnoloških izdelkov so tiste panoge, ki imajo tradicijo in prihodnost na našem območju. Tudi kmetijstvo je panoga, ki je ne bi smeli prepustiti zatonu,vendar se bo morala spremeniti miselnost ljudi, da bo tudi kmetijstvo postalo perspektivno. Ena izmed nalog, ki si jih je zadalo Ministrstvo za kmetijstvo, je združevanje kmetijskih zemljišč, vendar so majhnost, razdrobljenost, lastništvo, največje ovire za prehod na tržno in ekonomsko upravičenost kmetij z večjo možnostjo preživetja. Z večjo prepoznavnostjo, blagovno znamko, zdmževanjem ter kvalitetno ponudbo bo dana možnost obiska večjega števila domačih kakor tudi tujih obiskovalcev. PREJELI SMO I it? Novemu Slovenskemu pravopisu na rob: PROTI ZGODOVINI? PAVLE MERKU O SLOVENSKEM PRAVOPISU 2002 Jože Toporišič Pred zaključkom redakcije je uredništvo Krasa prejelo z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pismo akademika prof. dr. Jožeta Toporišiča, predsednika Komisije za sestavo slovarskega dela novega Slovenskega pravopisa. S prošnjo uredništvu, naj ga objavi, je priložil odgovor na sestavek dr. Pavla Merkuja “Novemu Slovenskemu pravopisu na rob: PROTI ZGODOVINI”, ki je bil objavljen v 53. št. revije Kras, izšli v avgustu 2002. Odgovor objavljamo v celoti! Uredništvo ' I 1 a ocena je pisana zelo zviška. V svojem odgovom na njegovo pismo ga seveda ne bomo obkladali s prilastki, s ka--1- kršnimi on nas, ali da bi mu: drobnjakarsko očitali že nemarno korekturo lastnega članka (takoj v naslovu Merku), ali rabo dovršnega sedanjika {pridem na dan), uporabo vezaja namesto po-mišljaja, neupoštevanje (ne)stičnosti nekaterih ločil, kratico NP 2001 namesto SP 2001, tudi tega ne, da naše Brižinske spomenike imenujtfraisinške (ime mesta je Freising), marsičesa tega ne zato, ker bi radi verjeli, da so to in še kaj (mestoma mešanje znamenj za jakostno in tonemsko naglaševanje) tudi grehi tiskarja, lektorja ali korektorja. Kakor bo Merku videl iz nadaljnjega našega odgovora na njegovo pisanje, bi se on sam moral vprašati, ali ni »neodgovoren«, ko kaj iz novega pravopisa imenuje »izključno mistifrcirane oblike«, in ah ni on tisti, ki večkrat »črpa iz nebrzdane fantazije«, ali ni on »komisar«, ki slepo zagovarja samo svojo resnico in se na koncu obrača na »Parlament Republike Slovenije« (po naše Državni zbor), naj vendar zavaruje »Nadiževce in druge Slovence v Italiji /.../ pred žaljivim ravnanjem - zgodovinskem, kulturnem in jezikovnem - od strani Pravopisne komisije SAZU« (končnice -em namesto -im treh pridevnikov med vezajema so Merkujeve, ne naše). Ko nas Merku tako biča in denuncira, se tolažimo z vednostjo, daje podobno strogo karal tudi pravopisce iz 1. 1962, ko tudi ni bil zadovoljen s pisanjem pridevnikov čedadski in bazoviški ali samostalnikov Videm, Sežančan, Hrastoveljčan in je vzklikal: »Predstavljajte si, kako gledam na onih deset slavistov v Ljubljani, ki kako desetletje rabijo /navedene oblike/«; ah: »Ne bom se skliceval na doslednost, na znanstveno resnico, na logiko in na vse, česar nočejo ljubljanski slavisti spoštovati. Sklicujem se le na zgodovino in na dolžnost, ki jo imamo vsi Slovenci, da spoštujemo zgodovinsko pravilno slovensko obliko, ki jo rabi že okoli 40 rodov Benečanov«/./ (P. Merku, Poslušam, Trst, 1983, 110-112.) I Sedaj pa si po vrsti oglejmo očitke novemu SP, kakor si I sledijo pri Merkuju. Ajdovščina: Ta enota je Merkuju v novem SP dobro obdelana, ji je pa deloma narobe pripisal tonemski naglas. Opčine: Tudi s tem sestavkom je zadovoljen; pri tem celo pravi: »Takih zgodovinskih korektnih primerov je še in še.« Bazovica: Ta mu je »najhujši primer«, sam pa je vse štiri enote, tj. za kraj, pridevnik na -ski ter prebivalca in prebivalko, prepisal napačno: Bazovica (brez naglasa), bazoviški, Bazovičan in Bazovičanka (tonemski naglasi namesto jakostnih). Se preden pove, kaj je pri teh 4 enotah napačnega, se jezi na »neuke slovenske časnikarje«, ki so te oblike »vpeljali v osrednji slovenski tisk«, nakar je »bomo slovensko časopisje v Trstu /.../ od leta 1945 sledilo ljubljanskemu vangeliju in potem je bilo lahko (?) ljubijam J skim pravopisnim komisarjem uveljaviti te nezgodovinske, misli-ficirane, zgrešene oblike«. Med »pravopisne komisarje« moramo torej šteti avtoije Slovenskega pravopisa 1962 (če ne že 1950), (!• Bajca, Šolarja, Legišo, Rupla, Sovreta, Modra in Šmalca, ki so v SP 1962 zapisali pridevnik bazoviški (to obliko pa navaja tudi Enciklopedija Slovenije). Pri sestavku o Bazovici seje redaktorica v SP 2001 torej oprla na SP 1962 in nato iz oblike bazoviški ustrezno izpeljala tudi obe prebivalski imeni. Pri tem torej ni nobenega zvija- M. . « čenja. Tudi če bi se bila spomnila Merkujeve knjižice »Poslušam«, ne vem, ali bi se bila odločila zanj in za uveljavljene »pravopisne komisarje«. Skedenj: Merku tu govori o »izključno nezgodo-vinsk/ih/, mistificiran/ih/ oblik/ah/ krajevnih imen«, hkrati pa obravnava še Glinščico. Merku zanju predlaga obliki Sčedna in Klinčka. Glinščica mu je »učena hiperkorektura«, za Skedenj, ške-denjski, Škedenjci pa so »krivi« komisarji SP 1962. Merku pri iztočnici Ščedna v svojih S Kil bralca sam napotuje k iztočnici Skedenj za po njegovem »lokalno Sčedna«, pa spet sam pravi, da »se izgublja«. Pri Glinščica ima SK1I kazalko na Klinčica/Klinšca. Klinčica je že v Atlasu Slovenije, prav tako pa tudi Glinščica, v SP 2001 identificirana kot Islo venska rekal. Videm: Merkuju je oblika Videm za italijansko (bolj prav furlansko) Udine »idiotska hiperkorektura 19. stol.« če je res hiperkorektura, potem iz premisleka, da je -n v obliki Viden nastal iz končnega -m, ki v teh narečjih nastaja iz -m (prim. F. Ramovš, Dialekti, str. 34) zarezijanščino in širše: »Končni -m je prešel v -nL../; ta pojav poznajo tudi goriška iri beneška narečja /.../ (prvič beremo o n za -m v beneškem rokopisu izpod konca 15. stol., nato pri Alaziji da Sommaripa).« Ramovš na str. 53 Dialektov navaja celo obliko Widan (z nosnim a). Vendar ima oblika Videm (lahko tudi iz narodnoobrambnih vidikov z -m na koncu) dolgo knjižno izročilo: imajo jo že Škrabec, Glaser v ZSS, nato Kidrič, uporabljajo ZSS Gspana, Legi še, Matičetova, Merharja, Rupla in Tomšiča - vsi ti so torej podpirali ta »idiotizem«. Naj bo torej Merku zadovoljen, da imamo v SP 2001 vendar tudi iztočnico Viden z oznako »pokr/ajinsko/ Videm (v Italiji). Čedad: Pridevniško obliko čedadski poznata SP 1950 in 1962, tudi Matična Zgodovina slovenskega slovstva itd., itn. Knjižno izročilo torej narekuje obliko čedadski, vendar SP 2001 z oznako »tudi« navaja še čedajski in Čedajec (že SP 1962 pa ima iz imena Čedad izpeljan samostalnik čedajec v pomenu ’trta, vino’, oboje prevzeto iz Pleteršnika); ime Cedajka v SP se ne navaja, ker je bilo sprejeto načelo, da se od feminativnih variant navaja samo j prva. V SP 2001 je poleg Čedadskega rokopisa tudi iztočnica Čer-njejski rokopis. »/K/omična, rajši tragikomična navada« slovenskega pravopisa: to je po Merkuju »samosvoja navada slovenskega pravopisa«, namreč »dopuščanje dveh različnih oblik za izvedenke« (mi bi raje rekli »izpeljanke«). - Da ne gre brez dvojnic že pri iztočnicah, uvideva Uidi Merku, kakor smo že videli. Glede izpeljank z dvojnicami naj ga opozorimo, da jih nahajamo v obilici tudi v Slovenskih krajevnih imenih (dalje S KI), po katerih se deloma ravna tudi sam. Za zgled iz te knjige vzemimo Rimske Toplice z dvema pridevnikoma na -ski (rimskotopliški/topliški) in tremi pre-bivalskimi imeni moškega spola (Rimskotopličan/Topličan/Rim-(jun); ali preprostejši zgled: Lešje: lešjiAešjanski, Lešjan/Lešjan-čan. Pri tem jim polkrepki tisk pomeni »uradno obliko imena«, navadni »vse knjižno sprejemljive in v kraju žive oblike«, ležeči pa »neknjižne, narečne oblike« (n. d., str. 6). V SP 2001 je prvo poimenovanje imena uradno, če je še katera oblika, je tudi knjižno sprejemljiva, narečnih, neknjižnih oblik pa v našem slovaiju ni. Neprve dvoj nične oblike imajo t. i. oznake, npr. in ali tudi, pa zemljepisno omejene, npr. pokr/ajinsko/. Torej ne drži, kar piše Merku v naslednji povedi: »Dvojne oblike si slede brez razlage in kriterija: samo masten tisk proti navadnemu izdaja nagnjenje komisaijev k nezgodovinskim oblikam.« Po tem intermecu se vrnimo k posameznim primerom: Dutovlje: V SP 2001 imamo pridevnika dutoveljski in dutovski ter prebivalski imeni Dutovljan in Dutovljanka. Merku nas »komisarje« sprašuje, zakaj k dutovski nimamo še Dutovca in Dutovke: obliko Dutovec je redaktorica v SKI spregledala, druge ženske oblike pa praviloma ne navajamo (to pa bi res morali povedati tudi v uvodu k slovarskemu delu SP). Hrastovlje: Druga oblika prebivalke ni navedena iz zgoraj navedenega razloga. Sežana: Zapis običajnih treh podiztočnic je v SP 2001 enak, kakor je v SKI. Speter Slovenov: Merku ima to ime za »nepotreben kalk nekdanjega italijanskega imena« za ta kraj. To grajano ime (navaja ga tudi ES 1987, str. 228) pa vendar lepo priča (tudi v italijanščini) o prisotnosti »Slovanov« na tem področju. Sam Speter tudi premalo pove o identifikaciji, kakor se vidi že iz Merkujevih dveh Špetrov v SKII. Devin: Tudi po našem mnenju bi v SP 2001 morali imeti naveden kraj tega imena, čeprav v SP 2001 od manjših krajev navajamo le tiste, ki imajo občino, šolo, župnijski sedež ah pošto. Sicer je pa v SP 1962 lepo povedano, da gre za kr. i. (= krajevno ime), pridevnik devinski pa je tudi v ponazorilu devinski grad, gospodje. (torej redaktorska nepazljivost v SP 2001). Za Devinčane v SP 1962 ima Merku prebivalsko ime Devinec in Devinčan. Gabrovica: Zakaj je v SP 2001 navedena ona pri Komnu (prav pisano je Gabrovica, ne Gabrovka, kakor ima Merku), ne pa ona pri Zgoniku (Merkuje nima, navaja le obliko Gabrovec, lokalno tudi Gabrovca, pač pa ima v oklepaju italijansko poimenovanje Gabrovizza San Primo), tudi nam ni znano (v Atlasu Slovenije ima prva zaznamovano cerkev, druga pa ne). Zgonik pa bi si bil seveda zaslužil mesto v SP 2001 (iztočničar ga ni predlagal). Rezija: Tu nas Merku najprej pouči, da se ne reče na Bili, ampak v Bili. Njegov in naš priljubljeni Ramovš ima v Dialektih (40) zvezo »govor na Beli, najzapadnejši rezijanski vasi«. Pisal je knjižno obliko tega imena (Bela, ne Bila), saj so tudi Rezijani Slovenci, in si njihova imena zaslužijo, kakor bi rekel škrabec, normalno slovensko knjižno obliko kraja. Merku daje prednost narečnim oblikam celo v primerih kot Pasja ves: tej svoji posebnosti so se za uradno rabo odpovedali Štajerci, Prekmurci in celo Korošci (prim. Pavle Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, 1993, npr. Dobrla vas). Načelo naših sosedov je seveda Divide et impera (Deli in vladaj), naše narodno pa Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Glede imena vaščanov Bile pa seveda sprejemamo obvestilo o preostalih treh oblikah iz te podstave, namreč biski, Biski, Biska (in še Bisko), vendar le kot slovensko neknjižno, slovensko knjižno pa so oblike bilski, Bilski, Bilska (Bilsko). Po čudni logiki Merku rabi pridevnik na -ski, namreč rezijska imena, čeprav v SKII navaja pridevnik rezijanski in ga ima za »edino dopuščeno obliko«. (Ah pa Merku hoče razlikovati rezijanski 'tičoč se Rezijanov’ in rezijski 'tičoč se Rezije’?) Od kod je v SP 2001 prišla res nepotrebna oblika Rezijanec za prebivalca Rezije (z obliko Rezijan na 1. mestu)? Ramovš ah ES oblike na -anec ne poznata, da se pa napraviti iz pridevniške oblike rezijanski po vzorcu slovenski: Slovenec = rezijanski: Rezijanec. Pripomnimo še, da pridevniški par rezijanski in rezijski pozna ES, zlasti v zvezi s partizanskimi odredi med drugo svetovno vojno v Reziji. Ravanca: Merku novi SP opozaija na v njem manjkajoči prebivalski imeni (po SKII sta to Ravanski in Ravanska). Ni pa vsakemu jasno, zakaj naj bi bil čudež, da ima SP 2001 ime kraja in pridevnik iz njega v obliki, kakor se rabita tudi v Reziji. Ravanca je znana iz ES, Ramovš pa res ima knjižno obliko Ravenca (Dialekti 40), ker je srednji a v narečni obliki imel za nekdanji polglasnik. jh V tem pripisu se Merku od nas poslavlja z ironiziranjem izpeljanih oblik iz dvobesednega krajevnega imena, kakor ga imamo tudi v primeru Speter Slovenov, namreč špeterslovenski, Spe-terslovenčanka. Take tvorbe so bile sistemsko uvedene v knjigi SKI, ko je šlo za uradne nazive, npr. slovenskobistriški, ilirskobi-striški, bohinjskobistriški. V SP 1962 najdemo namreč le tip bistriški, Bistričan. Pred SKI pa so bili nekateri taki primeri podani že v SP 1962: Škofa Loka - škofjeloški, Slovenj Gradec - slovenjegraški, New York - newyorški, Newyorčanka, pa še novomeški, novosadski, wallstreetšlafmovozelandski. Te tvorbe so torej čisto zakonite in jih navaja tudi Merku: Sveti Jakob (šentjakobski, Šentjakobčanjkaj), in po tem vzorcu še svetoivansktfsvetoanski. Seveda pa ima Merku tudi tvorbe iz samo enega dela takega dvobesednega imena, iz pridevniškega npr. Dolenja vas (dolenski, Dolenec, Dolenka), ali Dipalja vas (dipovški/diepušči, Dipaljan/Die-paljan(ica)), ah še Dolenje/Gorenje Barce (barski, Barčan(ka)) (zadnji primer ima za izpeljanki s samostalniško podstavo). Marsikdaj pa tudi Merku pri takih večbesednih imenih nima izpeljank na -ski ah za moškega in ženskega prebivalca, npr. ne pri naslednjih imenih: Stare Milje, Gorenji/Dolenji Tarbilj, Nemška/Laška Tahija, Sent Vid, Sveti Rok, Sveti Ivan v Cele, Sveta Sobota itd. Na koncu se Merku vprašuje, ah mora po SP 2001 Slovence v Italiji imenovati Slovenčane. Po SP 2001 prav gotovo ne, saj gre v primeru Špeterslovenčan za pripadnika (prebivalca) vasi, ne naroda. Pač pa se zdi, da je Merkuju težko pristati na misel o knjižnojezikovni zedinjeni Sloveniji (v nasprotju s Korošcem Pavlom Zdovcem), saj ne spoštuje osrednjeslovenskega dogovora med slovenisti in zemljepisci, da sestavine naselbinskih imen iz več predmetnopomenskih besed pišemo z veliko (z izjemo nezad-njih vas, selo, trg, mesto), kakor nam kažejo njegovi primeri imen vasi Božje polje, Mrzla voda, Martinji laz, pa seveda ves namesto vas, nadalje pisanje Bardo namesto Brdo, in iz tega dalje Brdce, ne Barce (in nato še barski), pa pisanje dolenski, Dolenec k Dolenja vas, in še marsikaj takega. V vsem tem in takem je Pavle Merku res godrnjavi Slovenčan in ne navadni Slovenec. Sicer smo pa seveda zelo veseh in mu tudi hvaležni, da je tako ustvarjalen, plodovit in uspešen. Nasproti Slovencem v Republiki Sloveniji pa mu ne bi bilo treba biti zajedljiv, saj mu pri nas vendar nihče nič hudega noče. Glede knjižnega jezika je pa tako, to tudi sam zelo dobro ve, da imajo tudi Italijani ah Nemci samo enega, in zakaj ga potem ne bi imeh tudi mi Slovenci. (Kdor pa Slovenec noče biti, pa naj bo potem tudi Vend ah Vindišar ah Venet). Naš P. S. bolj za šalo kot zares: Ko bi bil kritik Merku takrat, kadar govori o srednjeslo-venskem jezikoslovju, manj slabe volje, bi bil svojo oceno novega SP lahko izpeljal tako: Lepo je, da je novi slovenski pravopis končno le izšel. Zlasti pri lastnoimenskem upošteva tudi nas zamejce. Zahodno Slovenijo veselijo tudi novosti, ki jih prinaša v primeri s SP 1962, kakor jih je doslej še vsak naš pravopis. Celo zapis tonemskega na-glaševanja nam je za razumevanje našega naglaševanja, še posebej terskega in nadiškega, po svoje pa tudi rezijanskega in sploh primorskega dobrodošel, saj vse naše slovensko naglaševanje prvotno (in večinoma še sedaj) izhaja iz tonemskosti. Posebno jezikoslovci se bomo morah z njim sprijazniti, če imamo visoke raziskovalne interese pri raziskovanju slovenščine v preštevilnih njenih različkih. Opazili pa smo tudi nekaj slabosti pri redigiranju lastnoi-menskega. Izpeljanke iz imena Bazovica imajo podstavo bazov-(torej bazovski, Bazovec), ne pa podstave bazoGc- (kar ima sicer že SP 1962). Podobno je pri sestavku Dutovlje, kjer SP sicer navaja obliko dutovski, prav pa bi bilo, da bi iz iste podstave izhajal (po zgledu SKI) pri prebivalskih imenih. Veseh smo, da je pri imenu Videm upoštevana tudi od nas zagovaijana oblika Viden, čeprav ji pravopis zaradi upoštevanja v knjižni rabi ne daje prvega ali edinega mesta v primeri z Vidmom-, podobno je s pridevniškima dvojnicama ^čedadski oz. čedajski in pri ustreznih prebivalskih imenih. Mi bi tudi raje, da novi pravopis ne bi šel za Slovenskimi krajevnimi imeni v primerih Hrastovlje in Sežana. Bolj bi nam tudi ustrezala sklanjatev imena Avber -a čeprav imajo tudi SKJ zapisan rodilnik na -ja (že SKI pa ne potrjujejo polglasnika za pisni e tega imena). Obravnava enot iz Rezije in Beneške Slovenije v Italiji nam še kar ustreza, npr. glede oblike imen Ravanca in Bila (in nam je kar žal, da ju je Ramovš pisal knjižno vseslovensko Bela in Ravenca, in celo na Beli (kar pa iz izkušnje vemo, da ni prav, saj se res govori v tej zvezi predlog v, ne na)). Gotovo pa ni potrebna dvojnica Rezijanec k Rezijan (je pač treba vedeti, da se imena prebivalca ne izpeljuje iz pridevnika rezijanski, ampak iz samostalnika Rezija). Obliko rezijanski pa res imamo za edino primemo, vendar nam včasih uide oblika rezijski (kar pa se najde tudi v Enciklopediji Slovenije). Na Nadiškem nam ime središčnega naselja bolj kakor Speter Slovenov ustreza Špeter (čeprav se potem meša z go- j riškim naseljem istega imena; seveda pa se tudi Italijani ne potegu- j jejo za svoje staro poimenovanje San Pietro degli Slavi, saj nič kaj radi ne vidijo, da bi bilo pri njih vidno izpričano (npr. na krajevnih tablah) kaj slovenskega, če pa že, jim je ljubši (izraz) Slovan kakor Slovenec. S slovenskimi izpeljankami tipa špeterslovenski se poča- ! si sprijaznjujemo, saj nekatera taka uporablja tudi avtor te kritike, niso namreč tako redka niti v SP 1962. Z naseljem Devin pa se bo i moral sprijazniti tudi SP 2001 (ki ima sedaj Devin le za grad). Pri I nas bo lahko izvedel, kako se imenujejo njegovi prebivalci, pridevnik devinski pa je že v SP 1962. Slovencev nas je malo, zato moramo toliko bolj držati skupaj; to velja, uvidevamo, tudi za pravopis slovenskega knjižnega jezika. - Pa nikar kaj preveč zameriti, če nas je kje kam zaneslo ah se nam je kje kaj spotaknilo: ko gre za velike stvari (in taka zadeva je gotovo tudi Slovenski pravopis), je že dovolj, če jih hoče- mo. Akad. prof. dr. Jože Toporišič - predsednik Komisije za sestavo slovarskega dela novega Slovenskega pravopisa, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana GEOMANTIJA Geomantija Medicinskega centra Vid ZDRAVA ZEMLJA - ZDRAVO TELO Robi Lavin Predstavljam geomantični del projekta o načrtovanju in gradnji Medicinskega centra Vid v Novi Gorici. S pomočjo geomantije sem pripomogel, da so arhitekti lahko objekt klinike zdravo umestili na zemljišče. Geomantijo poznajo v Nemčiji tudi kot geobiologijo; za to vedo se večkrat upo-rablja tudi izraz zemljemerstvo. Objekt je s svojimi točnimi geometrijskimi razmerji z umestitvijo na zemljišče uglašen z vitalnimi potenciali lokacije. S Pravilno smerjo in z lego volumna stavbe na energetski liniji smo natančno uravnali pretok življenjske energije stavbe in spojili njeno magnetno polje z zemljo. Kot veda o celovitem obravnavanju Prostora teži geomantija h taki gradnji in notranji opremi stavb, da Zadovoljujeta človekove telesne, biološke in duševne potrebe. Z meijenji sem za arhitekte, ki so objekt načrtovali (Adrijan Cinger-le, Boštjan Furlan in Boštjan Kikelj) izdelal individualno analizo Prostora ter poudaril velik pomen energetske linije*. Njen vpliv je blagodejen za bivanje in nudi naravno danost za ugodno komuni-- kacijo ter spodbuja odprtost s širšo okolico. V tlorisni analizi sem Prikazal tudi ostala pomembna energijska polja in pretoke lokacije, ki so pomembni za gradnjo: lokalno energijsko linijo, ki se križa z omenjeno glavno linijo, in krožna polja, ki objemajo lokalno ; linijo v obliki prstana. Temeljno geomantično pravilo o zdravju pravi: če hočejo imeti zdrav bivalni prostor, moramo v prostor zajeti vitalno energijo zemlje. Ta s svojo dinamično cirkulacijo po proštom kre-Pi človekov organizem in mu omogoča naravno vitalnost ter od-| Potrtost. Kot pravi stari pregovor: »Zdrava Zemlja, zdravo telo«. To pravilo smo z arhitekti uporabili tudi pri načrtovanju 'n gradnji klinike. Za izhodišče do kakršnihkoli posegov smo uporabljali geomantično karto in ob določeni arhitekturni ideji sem z Uterjenjem preveril vibracijske skladnosti načrta z izvornim magnetnim poljem. Uspeh arhitekturne zasnove smo dosegli takrat, ko Srno objekt s točnimi geometrijskimi razmeiji umestili na energetsko linijo. Vedenje o usklajeni gradnji dopolnjuje fizikalno načelo: ko postavimo stavbo v pozitivno magnetno polje, se po principu ‘ndukcije in resonance na tistem mestu vzbuja in pretaka pozitivna energija. Na centralni točki lokacije, ki jo predstavlja križišče obeh energetskih linij, so arhitekti zasnovali veliko elipso, orientirano v smeri dohodne poti. Na ta način se na območju vhoda dodatno koncentrira vitalno eterično polje, ki ga oblikuje in osredinja eliptična stena. Veliko zaslug za take navdihe ima predvsem arhitekt Adrijan Cingerle, ki tudi sam uporablja lastne geomantične tehnike branja in načrtovanja prostora. Čeprav mora arhitekt tehnično dobro delati, mora enakovredno temu področju znanj navezati intuitiven dialog z okoljem. Z upoštevanjem značaja kraja in fizičnih omejitev izoblikuje skupne parametre, skupne imenovalce, ki so rezultat celostnega videnja prostora. Sele potem se lahko postavi hišo v okolje, ne da bi porušili ekološko ravnovesje krajine. Po mojih izkušnjah izhaja eden izmed ključnih vzrokov za sodobne zdravstvene težave pri ljudeh iz nepravilne gradnje in neustreznega ambienta na delovnem mestu. Pri večini modemih gradenj, pri katerih je zanemarjen vidik človekovega zdravja in njegovega dobrega počutja, je stavba energetsko odtrgana od tal. To povzroča težave z občutkom varnosti, izobilja in stabilnosti. Zdravstveno gledano primanjkuje temeljnega zemeljskega polja, ki človeka polni in regenerira. Če se tako poškodovano etrsko polje združi še s škodljivimi polji sevanj in če je temu delovanju okolja človek neprenehoma izpostavljen po več ur na dan, je delovanje geopatskega stresa zdravju zagotovo škodljivo. Arhitekturne težnje so v takih primerih žal odtujene od naravne dediščine. To je sodoben problem vdiranja dizajna in modnih trendov, ki s svojim tempom in z miselnimi vzorci ustvaijalcu preveč narekujejo, kako se odzivati in ravnati, ne glede na naravni prostor, s katerim je mogoče komunicirati in sodelovati. Zal se, namreč, premalokrat zavedamo, kaj nas obdaja. Geomantija zato služi tudi kot veda, ki dodatno varuje življenje v naravi pred etično vprašljivimi posegi v prostor. Krajino obravnava kot zrcalo človekovega razumevanja samega sebe. Tako zemljo kot hišo obravnava kot živ organizem, širše telo, v katerega smo umeščeni. Organizem zemlje in bivalnega prostora obravnava kot živ ekosistem, v katerem so zakoni in znanja žive materije veliko bolj kompleksni. Pristopi do prostora morajo zato biti uglašeni z neko trajno etiko, vživljanjem in s,sozvočjem, ki občuteno upoštevajo arhetipske ali prvobitne vrednote prostora, brez da bi z njimi kakorkoli manipulirali. Narava nas uči, naj z njo sklenemo dogovor, ki bo vsem v korist. Predvsem pa, naj jo sprejmemo tako, kot je. V primerih zdrave arhitekture, ne samo starih tradicionalnih hiš, ampak tudi kvalitetnih sodobnih gradenj, sem vedno prevzet nad učinki oblik v materiji, ki lahko v proštom ustvarijo še nove pozitivne energije. V teh primerih govorimo o arhitekturni akupunkturi, ki deluje za prostor tudi zdravilno. Z Medicinskim centrom Vid se lahko pohvalimo, da smo na podlagi skupnega sodelovanja uspeli doseči uspešne rezultate arhitekturne akupunkture. Stavbo smo postavili v njeno spreminjajoče se življenjsko polje in s tem inducirali poživljajoč vitalen pretok, ki kroži in v prostoru vzdržuje zdravje. * Obrazložitev iz knjige Marka Pogačnika "Skrivnosti Benetk": Zmajevo črto si lahko predstavljamo kot verigo energijskih vrtincev, ki tečejo premočrtno skozi pokrajino in skrbijo za to, da bi bila zemeljska površina prepojena s temeljno življenjsko energijo. V Evropi jo navadno poimenujemo z grškim izrazom eter, na Kitajskem pa z izrazom či. ' ,5 m i . • Robi Lavin, geomantik - Križ £$»a»iahv«žs/ EKOLOGIJA Ponudba družbe INTERINA, d.o.o. - SEKTORJA PLIN KOZINA Jesen nas spomni, da se je treba pripraviti na zimo. Tudi na mraz in nizke temperature, ki se jim zoperstavljamo s toplimi oblačili in z zimi primerno obutvijo, v svojih bivališčih pa z njihovim ogrevanjem. Že od nekdaj človek kljubuje mrazu z ognjem. Danes so vsa klasična kurišča prirejena kurivu - lesu, premogu, kurilnemu olju, plinu. Seveda si je človek omislil še električno ogrevanje pa ogrevanje s sončno energijo, s toplotnimi črpalkami, izkorišča tudi termalno vodo in še druge vire toplote. V človekovih prizadevanjih za boj proti mrazu v zadnjem času vse bolj prevladuje težnja po uporabi naravi prijaznih kuriv oziroma energentov. To je takih kuriv, pri izrabi katerih nastaja čim manj človeku, naravi in njenemu ozračju škodljivih ostankov gorenja. Med taka kuriva sodi tudi utekočinjen naftni plin (D N P) - mešanica plina propana in plina butana. Kot eno izmed goriv v plinastem agregatnem stanju vse bolj opazno prihaja v uporabo predvsem na bolj redko poseljenih območjih z manjšimi naselji, kamor ni racionalno, gospodarsko upravičeno napeljati plinovodnega omrežja z zemeljskim plinom ali s plinarniškim plinom. Primerno gorivo je še zlasti na ekološko silno občutljivem krasu. Gospodinjstva, domačije in skupine uporabnikov ga hranijo v malih plino-hramih, ki jih na kraškem prostoru zagotavlja, namešča in vzdržuje ter polni z utekočinjenim naftnim plinom ljubljanska družba z omejeno odgovornostjo INTERINA iz svoje enote PLIN KOZINA. NARAVI PRIJAZNO OGREVANJE IN KUHANJE Z UTEKOČINJENIM NAFTNIM PLINOM IZ NAJETEGA MALEGA PLINOHRAMA Agencija Kras Iz pričujočega oglasa družbe INTERINA v tej izdaji revije Kras je razvidno, da njena ENOTA PLIN KOZINA nudi uporabnikom naravi prijazen visokokaloričen energetski vir, ki je razmeroma preprosto dostopen po sprejemljivi ceni. Odločiti se je treba za uvedbo ogrevanja in kuhanja z utekočinjenim naftnim plinom. Potem je treba namestiti plinsko toplotno postajo ali prirediti oziroma preurediti obstoječo toplotno postajo na trda goriva, kurilno olje, elektriko ipd. za namestitev plinske peči in napeljavo plinskih vodov do plinske peči, do štedilnika s plinskimi gorilniki in do plinskega grelnika vode ter postaviti mali plinohram na prostem ali ga vkopati v zemljo ter napeljati dovod plina skozi regulacijske ventile do toplotne postaje in drugih plinskih trošil. Na vprašanje, zakaj se odločiti za ogrevanje in kuhanje z utekočinjenim naftnim plinom f (UNP), navajajo v družbi INTERTNA naslednjih deset prednosti: 1. neodvisnost od velikih energetskih sistemov - avtonomnost 2. visok izkoristek energije 3. ekološka primernost - čistost izgorevanja 4. zanesljivost in varnost uporabe - visoka kakovost opreme 5. široko področje uporabe in prilagodljivost 6. natančno spremljanje in preverjanje porabe 7. preprosto naročilo, hitrost dostave in varnost oskrbe 8. velika izbira plinskih trošil 9. varno upravljanje in preprosto vzdrževanje opreme ter inštalacij 10. majhni gradbeni posegi. In kako uresničiti odločitev za uvedbo ogrevanja in kuhanja z utekočinjenim naftnim pl*' nom (UNP)? Družba INTERINA - ENOTA PLIN KOZINA svetuje, da svojo željo, zvedeti čim več o ogrevanju in kuhanju z utekočinjenim naftnim plinom (UNP), sporočite pisno na njihov naslov: 6240 Kozina, Dolinska 14 ali po telefonu na št. 05/618-10-00 ali po faksu na št-05/680-20-31. Napisali ali povedali vam bodo vse o možnostih za najem, namestitev to vzdrževanje malega plinohrama ter o namestitvi plinske toplotne postaje oziroma plinske peči in njeni povezavi s plinohramom. Svetovali vam bodo pri pridobivanju potrebne tehniške dokumentacije ter vseh potrebnih dovoljenj pristojnih upravnih organov za priglasite'1 del oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja. Opraviti bodo tudi inšpekcijski pregled, kij6 pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja (pridobitev knjige pregledov tlačne posode). 2 vami bodo skleniti najemno pogodbo za plinohram, plinohram namestiti in napeljati vse p°" trebne inštalacije. In prevzeti bodo vso skrb za redno dostavljanje utekočinjenega naftneg11 plina (UNP) v plinohram in za redno vzdrževanje plinohrama in celotne plinske inštalacij6- V naslednji izdaji revije boste lahko prebrali o enem izmed primerov, kako j6 družba INTERINA - ENOTA PLIN KOZINA enemu izmed svojih številnih naročnikov in odjemnikov utekočinjenega naftnega plina (UNP) skupaj z izvajalcem del - družbo PLINEKSPERT iz Sežane - naredila projekt za centralno ogrf vanje z utekočinjenim naftnim plinom, namestila mali plinohram, plinsko toplo*' no postajo in vse plinske inštalacije ter postavila centralno ogrevanje hiše s čis*1' površino 170 kvadratnih metrov. ENERGIJA SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI UTEKOČINJENI NAFTNI v malih plinohramih ekološko prijazen zanesljiv //vrfflai k ao« UUMJANA varen ekonomičen Nudimo vam: najem nadzemnih in podzemnih plinohramov pod ugodnimi pogoji svetovanje, montažo in vzdrževanje plinskih postaj strokovno dežurno službo, kije na voljo 24 ur na dan hitro in zanesljivo dobavo plina brezplačni telefon za naročila plina 080 2290 INTER i d.O.O. LJUBLJANA informacije: SEKTOR PLIN KOZINA PLINARNA TRZIN 6240 Kozina, Dolinska 14 1236 Trzin tel.: 05 618 10 00 tel.: 01 564 11 45 fax: 05 680 20 31 fax: 01 564 11 44 dežurna služba: 041 772 956 dežurna služba: 041 668 144 e-mail: plin.kozina@interina.si Ekstra lahko kurilno olje Petrol ★ kurilno olje evropske kakovosti I 080 22 66 brezplačna številka za hitra in enostavna naročila! Najhitrejša dostava ekstra lahkega kurilnega olja! Možnost plačila na 6 obrokov in prihranek pri plačilu z Magna kartico! PETROL' Ljubljana, Dunajska cesta 50, 1527 Ljubljana „ JADRAT DESIGN New York Beijing Buenos Aires Sydney Od tod v širni svet. Aerodrom Ljubljana Majhni, odlični, prijazni. www.lju-airport.si VISA WORLDWIDE PARTNER S ALT LAKE 2002 c^p Vse, kar potrebuješ, imaš. Hitreje, višje, močneje! Z načeli olimpijskega duha je zaznamovana VISA kartica SKB banke. Z njo imate enostaven dostop do okvirnega kredita z eno od najugodnejših kreditnih obrestnih mer, možnost odloženega plačila in varen dostop do gotovine na vseh koncih sveta. Tudi v Salt Lake Cityju, kjer spremlja slovenske olimpijce. In morda tudi vas... www.skb.si/kartice GLAVNI POKROVITELJ OUMPUSKE REPREZENTANCE 000 SKB BANKA D,D. SOCIETE GENERALE GROLJP Prepustite se razkošju Perle, največjega evropskega zabavišča, , v Novi Gorici. j j Uživajte v prijaznem j vzdušju igralnice Park v Novi Gorici. ] Vstopite v pravljično j zabavišče v goratem bbjemu Kranjske Gore. Sprostite se v naših nicah v Rogaški Slatini in na Otočcu. Odpotujte na karibsko [je v nepozabni Casino Caribe na Bonaire. Ali pa preživite iaben večer v slikovitem Casino Coloseum v Sarajevu. D. HIT je eden največjih in najmodernejših evropskih ponudnikov zabave. Sreča se vrti na številnih igralnih mizah in avtomatih ter v lovu na sanjski dobitek igre HIT M ega Jackpot. Združena je z vrhunsko izbiro kulinaričnih dobrot ter eleganco hotelske ponudbe. In tu niste sami. V družbi mnogih mednarodno priznanih glasbenikov, plesalcev, modnih ustvarjalcev, varietejskih umetnikov in mojstrov kabareta lahko preprosto užijete čas. HlT CAS1NOS HIT, d.d., Delpinova 7a Nova Gorica, Slovenija Tel.: (0)5 336 40 00 info@hit.si, www.hit.si mini [ maksi n' - | J % E •- wf".„ Cenovno najugodnejši dostop do mobilnega interneta. GPRS vam zagotavlja stalno zvezo in kratek dostopni čas. Naročnikom Mobitel GSM je na voljo v 2 oblikah. Mini GPRS je neizogiben, če redno wapate, pogosto uporabljate e-pošto in takoj zapopadete nove storitve - trenutno najbolj vroči so MMS-i. Brezplačno vam ga vklopimo, če pošljete SMS s ključno besedo GPRS na 1918. Mesečna naročnina osir Cena za količino prenesenih podatkov do 1 MB 1 SIT/kB nad 1 MB 0,1 SIT/kB 11 MB, kolikor se absolutno splača mesečno porabiti v paketu Mini GPRS, preden prestopite v paket Maksi GPRS, predstavlja približno: 1.000 e-sporočil brez priponk, ALI 250 e-sporočil s pripeto vvordovo datoteko, obsega 30 kB, ALI 200 slik po 50 kB, ALI 45 min čistega prenosa (t. i. dovvnload), ALI obisk 100 internetnih strani, obsega po 100 kB. v__________________________________________________________________________________________J Maksi GPRS je neobhoden, če si življenja brez stalnega komuniciranja v zasebnem in/ali poslovnem svetu nikakor ne želite predstavljati. Brezplačno vam ga vklopimo, če nam dostavite izpolnjeni obrazec Naročilo dodatnih storitev Mobitel GSM. ki ga dobite na naši spletni strani in v najbližjem MC-ju. Mesečna naročnina 2000 SIT Cena za količino prenesenih podatkov do 50 MB všteto v naročnino nad 50 MB 0,1 SIT/kB 50 MB, kolikor je všteto v mesečno naročnino paketa Maksi GPRS, predstavlja približno: 5.000 e-sporočil brez priponk, ALI 1.250 e-sporočil s pripeto vvordovo datoteko, obsega 30 kB, ALI 1.000 slik po 50 kB, ALI 225 min čistega prenosa (t. i. dovvnload), ALI obisk 500 internetnih strani, obsega po 100 kB. V--------------------------------------------------------------------------------------------' GPRS nastavitve dobite v najbližjem MC-ju ali na 031/041 700 700. Ericssonovi in Nokiini GPRS mobiteli poznajo tudi bližnjico: na 1918 pošljite ključno besedo GPRSMI (za mini) ali GPRSMA (za maksi). Informacije na brezplačnih številkah: 080 70 70, 031/041 700 700 (za naročnike Mobitel GSM). SVOBODEN KOT PTICA