Atila. vztoku jc vstala vojska strašna kot morje od meje do meje neba. Mogočno vojsko je kralj Atila zbral, — vse zemlje zapada bo zavojcval. „Zdaj grem, zlatolasa Frankinja ti, ti izmed vseh žen najmilejša mi! Zdaj pojdem po slavo na daljni zahod in setev krvavo sejal bom povsod, in kadar se vrnem, vse zemlje vladar, najdražji zaklad njen prineseni ti v dar!" Ö, tlele so Atili temne oči in poljubi njegovi so bili strašni. In šel jc po slavo na daljni zahod in setev krvavo sejal je povsod, in ko se je vrnil, vse zemlje vladar, prinesel je ljubici svoji v dar r krvave in blede vse krasne glave vseh vitezov mladih iz tuje zemlje. .Ljubljanski Zvon" G. XXVII. 1907. In ko položili so zadnjo pred njo, zakrila je. Frankinja sinje oko in bleda kot sneg in drhteča kot trst se je zgrudila k ljubčevi glavi na prst. Zaboden poginil je Atila kralj še tisto noč, ko je pri Frankin j i spal. Vladimir Levstik. Moja pesem. nebo kot moder vrt in zemlja mlada pisan prt in solnce kakor čolnič zlat, — le jaz proklet sred srečnih trat! Jaz hodim tod vse dni, noči in v brazde sejem srčno kri, a sinj ne zna, ne polja klas, kaj v temni duši nosim jaz! Vladimir Levstik. Rdeči nagelj. "Jaz ti utrgam en nagelj rdeč. Ko se ne bova videla več, nagelj na tvojih bo prsih strohnel, jaz pa pocestno bom žensko objel. Glej, svet ima pač mnogo reči, da se v njih črna žalost zgubi. Al kdor tebe v mislili ima, samo še greh mu tolažbo da. A. Gradnik. Izza kongresa- Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) oily Esterhazyjeva se je bila polastila v tem cele družbe. Zopet je bila prva dama v tej bleščeči skupini in govorilo se jc tu, kar jc ona hotela. Opazili so, da jo je knez takorekoč odpuščanja prosil, in da se je to opazilo, občutila je tudi grofica Molly. Obhajala je torej pravo zmagoslavje v ponosni svoji duši. Govorila je veliko in duševito. In ljubeznivosti je sipala na vse strani, da je očarovala kneza in vso drugo družbo. Eva Lujiza se je pritihotapila iz sosednje sobe ter sedla na svoj prostor pri mizi. Takoj jo je razjedala najkrutejša ljubosumnost, na licih pa sta se ji prikazali rdeči lisi, da je bila videti kakor makov cvct na pestri njivi. Opazila jo je tudi Molly Esterhazyjeva. In skoraj se ji je smilila ta otročja nasprotnica, radi katere se je malodane sprla s svojim prijateljem knezom Metternichom. To je bilo v istini tudi otročje! Dobiti je hotela priliko, da se sprijazni ž njo in da se tako poravna nesoglasje, ki je bilo kalilo prekrasni ta večer. Prešinila jo jc srečna misel: na polju, kjer je stal oltar skupnega boga, naj bi se srečali, srečali v skupnem počeščenju tega boga! Kar je mislila, to je grofica Esterhazyjeva takoj izvršila. Nagnila se jc h knezu, ki je še vedno tik nje sedel, ga ljubko pogledala ter šepnila: „Ukaži, Klemens, da se nam še da francoskega vina!" Nekoliko debelo jo je pogledal knez ter rekel vljudno: „Res, bilo ga je premalo!" Mignil je lakaju in kmalu nato so se iznova serviralc peneče kupice. Vstala je Esterhazyjeva ter prosila kratkega, prav kratkega posluha. Zbrani so umolknili. Pričela je s svojim srebrnim glasom, da se je čulo, kakor bi trkalo srebro ob srebro. V naj-pravilnejši francoščini je govorila napitnico, s katero se je zahvalila knezu za divni današnji večer. Vpletla je vmes nekaj politike in dokazovala, da je knez Metternich duša kpngrcsa, pa tudi duša ljubljanske družbe, ki jo oživlja, ki jo dviga iz vsakdanjega prahu do solnčnih višin, v katerih on sam kraljuje. Končno je pozvala 21* navzočne, naj pijejo v čast največjemu možu Evrope, priljubljenemu knezu Metternichu! Ni treba povedati, da je bila družba po tej napitnici elektrizo-vana. Metternich sam je bil vzradoščen, govornici je galantno poljubil roko, nato pa jc z globokim poklonom trčil ž njo, da jc zazvenelo. „Pri bogovih," je vzkliknil, „dobro bi bilo, če bi imel tuintam na svojem kongresu takega govornika!" „Potem pa še reci: Mulier taceat in ecclesia!" — „Nikdar več!" Molly Estcrhazyjeva je kar žarela. „Pojdiva, Klemens! je rekla milostno. To priliko je hotela porabiti, da se sprijazni s Thurnovo konteso. Srce Eve Lujize se je zvijalo od hudih muk, ko je govorila grofica Esterhazyjeva in ko je žela nato splošno priznanje. Sredi občnega navdušenja je bila naša kontesa edina, ki se mu pridružiti ni hotela. Rdeči lisi na njenem obrazu sta kar plamteli, po drobnem telesu pa ji je vrela kri, da sta jo zapustila razsodnost in preudarek. Pred njo sta obstala grofica Molly in knez. Nenadoma je razburjeno dekle videlo pred sabo obraz svoje nasprotnice in v hipu je bil napravljen sklep, ji kaj žalega storiti! Ona pa je s sonornim glasom izpregovorila: „Mi pijemo na čast njega svetlosti kneza Metternicha. Pri tem bi pač ne smelo manjkati naše kontese Thumovc!" Posebno zadnje besede je govorila Esterhazyjeva s čarobno ljubeznivostjo. Dvignila je kupo ter tako pozvala Evo Lujizo, da bi trčili v čast njemu, katerega sta obe oboževali. Evi je zahitela zadnja kaplja krvi do srca; mehanično je posegla po čaši, ki jo je bil poprej lakaj postavil pred njo na mizo. „Z vami, grofinja?" je vprašala pogumno. „Z mano, kontesa!" In čarobnost Molly Estcrhazyjeve se je še povekšala. Tudi tega otroka si je hotela podjarmiti, kakor si je bila podjarmila vso kongresno ljubljansko družbo. Nastala je tišina v sobi. Deloma zategadelj, ker se je epizoda med Evo Lujizo in grofico Esterhazyjevo že nekaj predolgo pletla, poglavitno pa zategadelj, ker je bil v vse to zapleten knez Metternich, ki je tedaj stal tik svoje prijateljice ter se tudi veselil harmonije» ki se je imela roditi iz te epizode. „Da, z mano, kontesa!" Menila jc, da si mlado dekle domišlja, da bi bila prevelika čast, če bi grofinja Esterhazyjeva trčila ž njo. Da bi jo osrčila, je ponovila: „Z mano, kontesa!" „Z vami, grofinja Esterhazyjeva," — in ostri glasek se je čul iz kota v kot, da se ni preslišala niti ena beseda — „z vami ne pijem!" Grofinja Molly je prebledela, knez Metternich pa je nekaj viknil. Eva Lujiza je od ošabnosti kar koprnela: „Z vami, grofinja, ne pijem, ker ste — nespodobna ženska!" Te besede so imele isti pomen, kakor bi ga bil imel udarec v obraz. Eva Lujiza je vrgla kupico od sebe, da se je žvenketaje razbila na mizi in da so se vinske kaplje razpršile Molly Estcrha-zyjevi po dragoceni svilnati obleki! Nato pa je v lahki svoji opravi pobegnila iz sobe, zapustivši za sabo razmere, katerih ni treba popisovati. Tako se je končal damski večer pri knezu Metternichu! — Petnajsto poglavje. Nekaj dni se po Ljubljani ni drugega govorilo nego o Evi Lujizi in o tem, kako se je sporekla z grofico Esterhazyjevo na Metternichovem damskem večeru. Govorilo se je različno, in samo ob sebi je umevno, da se je mnogo pretiravalo. Med ljudstvom se je razneslo, da sta se dve grofinji stepli, in to radi kneza Metter-nicha, ki je imel na Dunaju zakonsko svojo ženo in cel koš zakonskih svojih otrok. Na kratko se je razvil škandalček, kakršnih jc ljubljanski kongres malo doživel! Zahteval je svoje žrtve: prva je morala Molly Esterhazyjeva odriniti iz Ljubljane, za njo pa jc odrinila tudi Thurnova obitelj. Takoj, ko so se bili vrnili v Radovljico, se je kontesa ulegla, ker je bila že v Ljubljani zbolela. Ženina si ni bila pribojevala na kongresu, pač pa je po mnenju grofinje matere spravila v nesrečo in sramoto vso obitelj. V vodo so bili zmetani vsi občutni stroški, katere je Thurnovini pogoltnil pohod ljubljanskega kongresa ! — Niti novice z bojišča niso Ljubljančanov tako zanimale, kakor jih je zanimal pripetljaj na damskem večeru. Pa tudi to se je poleglo in nad Ljubljano se je prikazala nova zvezda zanimivosti in vseobče pozornosti. Mestni župan je zasnoval odbor najodličnejših meščanov, ki je prevzel nalogo, prirediti sijajen ples na čast vsem „visokim" in „uglednim" v mestu bivajočim tujcem. V trenotku, ko je bil zasnovan ta odbor, sta bili Eva Lujiza in Molly Esterha-zyjevi pozabljeni! Sedaj je vsakemu „ugledtlejšemu" Ljubljančanu tičal v mislih samo ta bal! Govorilo se je, da bode odbor vabil na ples najvišje suverene, in zategadelj je hotel vsak postati član od- sekov. Kdor vabi tako gospodo, sc mu rado kaj svetlega na frak obesi! Zatorej bi bilo vse rado vabilo in župan Hradecki je doživel obilo zamer, ker ni mogel vsakega meščana v odbor poklicati. Potem se jc izvedelo, da so najvišji suvereni najvdanejše povabilo milost-ljivo odklonili! Odpadlo je nekaj zamer, a ostalo jih je še vedno obilo, ker so kongresni ministri in druge diplomatske odlične osebe svoj obisk obljubili. In to so ravno osebe, ki najlaže človeku do kakega križca pripomorejo! V povabljenih rodbinah so nastala nato še druga vprašanja — toaletna vprašanja, katera so tiste dni imela ravno tisto važnost kakor dandanes, če moraš na ples tirati svojo mlado hčerko, katero bi rad obesil kakemu nadebudnemu mladeniču na vrat. Pri tem so pa še matere, ki hočejo pri takih plesih biti napravljene kakor šopirne lilije na polju. Kakor dandanes, je bilo to tudi v stari Ljubljani! Razburjal in razvnemal je torej ta ples duhove in srca! Vse ga je težko pričakovalo, posebno matere in dekleta. Plesalo se jc dne 25. februarja v okrašeni redutni dvorani. Pričetck je bil napovedan na osmo uro, pričelo pa se jc dosti pozneje, ker že takrat ni hotela nobena deklica prva priti na ples. Tedanji plesi pa so bili mnogo večjega pomena, nego so današnji. Na njih sc jc shajala cela Ljubljana, ki tedaj še ni bila razcepljena v politične stranke. Staro in mlado se je zbiralo v reduti ali pa na strelišču in prijatelji, kateri se mesece dni niso videli, so prišli čisto zanesljivo na ples, samo da so se zopet enkrat prav pošteno razkramljali med sabo. Na plesih se je rodila ljubezen in kovala so se nova prijateljstva. Posebno zakonske ženice so iskale novih čcstilcev in zatorej ga ni bilo ljubljanskega plesa, da bi se ne bil primeril kak masten škandalček. Ker pa je bila takratna Ljubljana precej nemoralna in ker je posebno zakonska zvestoba bila blago, ki se je na ljubljanskem trgu precej pogrešalo, so se take reči kmalu pozabile. Prvi, ki so prišli na ples dne 25. februarja, so bili stari gospodje, neki ostanki iz kranjskih francoskih časov. Ti možje so skupaj držali v gostilnah in tudi na plesih. Bog jim jc bil še vedno cesar Napoleon in večkrat so se tudi ogrevali za republikanske nazore in za veliko francosko revolucijo. Imeli so se za nekak senat, ki si jc prisvajal pravico, hvaliti preteklost ter zabavljati na sedanjost. Kamor so prišli, so imeli svojo mizo, in gorje nesrečnežu, če je prisedel k tej mizi, ako ni spadal v njih krog. Tudi na omenjenem plesu so si bili zagotovili mizo, in sicer v zadnji sobi proti šentjakobski cerkvi. Točno ob osmih so že sedeli pri svoji mizi, vsi opravljeni, kakor je bila moda leta 1808., tako da so tudi v obleki kazali, da še vedno žive v dobi, ki je pretekla. Bilo jih je kakih deset glav. Pili so vino in brez ozira, da so na plesu, so že ob osmih pušili iz dolgih pip, da so se napravljali oblački po mali sobi. To pa pred vsem zato, da bi se jim kako nepotrebno žeitstvo ne zagnezdilo v sobi ter jih motilo v prijateljskem sestanku. Najprej so se spominjali preteklosti. Načeloval jim je star gospod, ki je polovico obraza skrival za visoko kravato. Včasi je dvignil glavo izza te kravate, da je bil podoben želvi, kadar sili z glavico iz svojega oklepa. Oglasil se je tenak možiček: „Gospod obristvahtmajster, čas je!" „Prav imate, gospod sekrctersuplent! Čas je!" S temi besedami je vstal g. Alborgetti, nekdanji obristvahtmajster ljubljanskega kora meščanskih grenadirjev. Bila je zelo spoštovana relikvija, in ko je stal pred omizjem, je bilo vprto z največjo vdanostjo vsako oko vanj. Vsi so odložili pipe in vstali. On pa ni ničesar govoril, samo kupico je dvignil ter se oziral po zbranih. Potem je pil in vsi so pili ž njim. Bila je to tiha napitnica, ki je veljala spominu na svetohelenske pečine prikovanega imperatorja. Postavili so čaše na mizo in sedli. Obristvahtmajster pa je nergal: „Gospod komandant, sedaj je tvoja vrsta!" Dvignil se je Tine Dreo, nekdanji obristvahtmajster in komandant meščanskega lovskega kora v Ljubljani. Slovesno je izpregovoril : „Da bi poginili!" Ta napitnica je veljala Angležem, Napoleonovim trinogom. Zbrani so navdušeno izpraznili čaše ter posegli po odloženih pipah. Po končanih oficijalnih napitnicah se je zopet oglasil bivši sekretersuplent ljubljanskega magistrata, gospod Miha Martin Gerson: „Kaj pričakujete, gospod obristvahtmajster, od današnjega večera?" Dr. Alborgetti je skoraj popolnoma izginil za svojo kravato: „Kaj naj pričakujem? Tisti časi, ko je imela Ljubljana bleščeče plese, so minili!" „Da," je odgovoril Nace Sernec, ki je bil svoj čas praporščak pri drugi kompaniji meščanskih lovcev, „maršala Marmonta več ni!" „In ne župana Kokalja!" je dostavil Miklavž Reher, kapitan-lajtnant v isti kompaniji. „Prav pravite, gospod kapitanlajtnant,"' mu je pritrdil Miha Martin Gerson, „takega župana, kot je bil Kokalj, ne bomo več imeli!" Gospod Matija Kiker, zdravnik in lastnik jako strupenega jezika, pa ga je zavrnil: „Kaj boš ti, rajtoficir, ki le žena nikamor ni puščala!" „Sekretersuplent!" se jc zatogotil Gerson. „No, pa sekretersuplent", se je odrezal Kiker rahlodušno. Naslov gospodu Gersonu jc bil „rajtoficir in sekretersuplent ljubljanskega magistrata." Ali rajtoficirja ni rad Čul in zatorej je nastalo nasprotje med njim in Kikrom. „Ne prepirajta se!" ju je pokaral kapitanlajtnant Reher. „Le ne prepirajmo se," je izpregovoril lekarnar France Glorija, „le ne prepirajmo se! Kaj pa tvoja zaloga, Miklavž?" „Moja zaloga," je odgovoril kapitanlajtnant Reher, „je v najboljšem redu!" „Bil je republikanec in v svojem stanovanju je napolnil sobo s starimi puškami, da bi se moglo ljudstvo oborožiti, kadar prične boj proti svojim trinogom. Ko je ta ljubljanski original nekaj let pozneje umrl, je provzročevala omenjena zaloga pušk njegovim dedičem ne malo sitnosti! Tu je Abraham Buserin, bivši član meščanskega odbora na magistratu, speljal govorico na drugo polje: „Kaj paCeškovi? Danes se bodo šopirili s svojo priticesinjo?" „In Smole bo capljal za njimi!" jc pristavil Kiker. Trgovec Polde Frörenteich pa je važno omenil: „Ne vem, menda se nekaj kuha! Tu je neki laški princ!" „Aha!" so viknili unisono. Oglasil se je obristvahtmajster Drčo: „Ošabni ljudje so to! Pa odkod? Pa zakaj?" „Pa zakaj?" —je posegel po besedi Matija Kiker, — „to vedo že kavke pod Turnoin. Niste li ničesar čuli, gospod obristvahtmajster, o tistem francoskem sodčku !" „Nekaj sem čul," je odgovoril Drčo, „pa bi skoraj ne verjel." „Pa je vendar gola resnica," — je zatrjeval Kiker. — „Ko so Francozi bežali s kastela, niso privoščili svoje kase avstrijskemu zmagovalcu. Soliden sodček, nabit z rumenimi lujidorji, so spustili po bregu nizdol, ker so ta zaklad privoščili kakemu revnemu meščančku. Pritrkljal se je Francetu Češki na vrt in poznal sem še hlapca, ki mi je sam pravil, kako težko sta.ga s starim Francetom spravila in skrila v klet! Vidite, odtod ta ošabnost!" (Dalje prihodnjič.) Iz učenega in neučenega Berlina. Spomini. Spisal dr. Jos. Tominšek. (Dalje.) oslej sem zopet dalje časa tičal nepremično v Berlinu, v petek in svetek; in le še malo tednov mi je preostajalo za bivanje ondi; junijevi dnevi so se kar podili. — Skoraj častna zahteva je bila, da vidim tudi slovito poletno prestolnico nemškega cesarja, Potsdam z okolico, ki so o njej govorili vsi navdušeno. — Od Spandava doli in mimo Potsdama teče reka Havel, pravzaprav ne reka, ampak nepretrgana skupina samih in to zelo velikih, povsod plovnih jezer. To jc bilo treba videti. Že prvega majnika so me bili znanci vabili, naj grem praznovat prihod pomladi v Werder, to je mestece ob Haveli, zapadno od Potsdama. Werder je namreč po vsej severni Nemčiji znan zaradi svojega sadja, posebno zaradi češenj, ki so nasajene drevo ob drevesu po ondotnih brežuljkih. Ker okrog prvega majnika vse cvete, je pogled na te hribce, vse pokrite z belim cvetjem, baje res čudovito lep. Ker pa sem vedel, da mi silni naval ljudstva pri tej priliki skvari polovico užitka, sem poset teh krajev odložil za poznejšo priliko, hoteč si obenem ogledati od Werderja sem vse znamenitosti tja do Berlina; to ni bil majhen načrt, kajti semkaj (v Werder, Potsdam z okolico, Wannsee, Grunewald) se stekajo v prostem času stotisočine milijonskega prebivalstva berlinskega Zalo sem prvega maja pač videl pcšce, kolesarje, avtomobiliste, ki so prihajali iz Werderja, vsak ovenčan z belim češnjevim cvetjem in skoraj vsak z izpraznjeno steklenico, nataknjeno na palico; iz mesta pa se nisem ganil. Sredi junija sem si odbral ne posebno vroč dan, se napravil za pešpot in se odpeljal, sestavivši si točno ves program, z vlakom preko Potsdama naravnost na skrajno točko v Werder. Že vožnja me je zanimala; najprej skozi Grunewald mimo raznih jezer, zlasti dvakrat po dolgih, dolgih mostovih preko zelo široke Havele, prvikrat pri Pptsdamu, drugikrat tik pred postajo Werder. V Werderju sem hitro izstopil in jo mahnil mimo prvih hiš po cesti, na debelo posuti s peskom, podobnim prahu, proti gričevju, ki se dviga na levem bregu Havele. Že od daleč sem zapazil vrtove in sadno drevje. Stez je peljalo vse polno kvišku, a izvečine za goste mnogoštevilnih gostilen, ki so pozdravljale radovednega tujca. Izberem si pot, ki ni bila zastražena z nobeno gostilno in je po mojem presodku peljala na najvišji del tega gričevja. Hej, kako se je stopalo kvišku! Po pesku siccr, a v „gorah" smo peska vajeni. Prehitro sem bil na vrhu, a tu sem res ostrmel. Kamor sem se obrnil, povsod najbujnejše sadje, največ res češenj; dozorevale so baš in lahko rečem, da tako polnih še nisem videl nikjer. Celo drevo je bilo en sam grozd češenj; oprijemale so se češuljic, vejic, celo debla. A vidi se tudi, s kako skrbnostjo se vse goji: drevo je tu v človeških rokah le plodno orodje. Ta drevesa niso visoke češnje, ki jih pri nas občudujemo; ne, to so nizka, čokasta, gostovejua, pa od življenske moči prekipevajoča drevesa, skrbno negovana od pazljive roke. Najmanjšega madeža ne najdeš na njih, nobene nepotrebne vejice. — Med češnjami stoje breskve in marelice in v gredah po tleh žare ogromne jagode, debele, kakor so pri nas marelice. Zdaj sem razumel, zakaj so v Berlinu jagode in marelice dokaj cenejše nego pri nas. — Prej znancem sploh nisem hotel verjeti, da bi rasle na teh peščenih tleh češnje, jagode i. t. d.; a ob takem negovanju bi postala rodovitna tudi gola skala. Ima pa tudi vsak obdelovalec v oskrbo le malo prostora, ki je ograjen in zavarovan s plotom in preskrbljen z gnojeni in vodo. Čuda lične hišice so bivališča teh obdelovalcev. Saj posestniki sami pač niso; kajti tod povsod, sploh v severni Nemčiji, je zemlja last veleposestnikov ali družb, ki imajo za vsako parcelo posebnega obdelovalca in njega družinico, napol najemnika, napol hlapca, navadno z dnevno plačo (povprečno po 2 K) in z določeno mero pridelkov. Malih samostojnih kmetij, kakor so naše, skoraj ne poznajo. Tudi razgled odtod je bil res kaj vreden, pa le proti severu in vzhodu doli na široko Havelo, ki je tu eno edino podolgasto jezero, izgubljajoče se v daljavo. A čas je hitel. Stopal sem nekaj časa po slemenu gričevja, vedno po globokem pesku, potem sem stekel doli ob reko; prekoračil sem en njen rokav, preko katerega pelje most, in sem bil 11a Werderskem otoku, ki že skoraj nima prostora za mesto, ležeče na njem. Drugo me tu ni zanimalo nego na vzvišenem prostoru — sredi mesta, kakor n. pr. tudi v Hamburgu — star mlin na veter, ki je svoje razdrapane peroti hreščeče vrtel. Odtod sem se prepeljal čez širši rokav Havele na njen desni breg; hotel sem namreč odtod peš v Potsdam skozi „Wildpark", ki se razteza med obema krajema in proti jugu pokriva trikotni polotok, okrog katerega se zavije Havela. Prepeljal sem se z motornim čolnom. Prevoznik in njegov pomočnik sta me kaj radovedno ogledovala in prvikrat za svojega bivanja v Berlinu sem bil naravnost vprašan, kak rojak sem; prevoznik sam me je imel za — Francoza. — Prišedši na oni breg, sem jo urezal po široki cesti proti Potsdamu; travniki, močvirja, posamezna drevesa — to se je vrstilo ob njej. Nikjer ni bilo živega človeka na tej široki cesti; v močvirju na desni jc včasi zašuštela visoka trava: zdramil sem povodno ptico, ki se je umaknila nekaj metrov in me potem, zibaje se v vodi, skozi trsje opazovala. Všeč mi je bila ta idilska pokrajina, ki me jc spominjala na ljubljansko barje. Čez ne čisto pol ure me je pripeljala cesta do gozdovja in je držala ob njega levem robu. Teman gozd je bil to, ob cesti visoko ograjen z žico in očitno silno vestno oskrbovan: začenja se tu svetovno znani Wildpark, last nemškega cesarja. Korakal sem ob njega robu in čakal, da dospem do kakega vhoda, da zapustim široko cesto in krenem v Potsdam skozi gozd. Tu me sreča prvi človek. „Deseti brat Martinek Spak," sem si mislil. Mož je bil precej razcapan, na glavi je imel luknjav klobuk, okrašen s cvetjem, v desni roki gorjačo in — kar ie poglavitno — bil je bos in čevlje je nosil obešene čez hrbet! Mogel bi se ga zbati tu na samem, a sam nisem baš bil videti tak, da bi kdo pri meni, skromnem pešcu, iskal bogastva. Zato sem bil povsem miren, ko je potnik zavil naravnost proti meni. In res! Prijazno me je pozdravil in me vprašal, ali pride tod v Werder in kako daleč še ima. Ponosen sem bil, da sem mogel, sam tujec, tujcu vse povedati prav natančno. Kar se cesta zavije na levo in ob ovinku zapazim gradiču podobno poslopje, ob njem pa lesena vrata v Wildpark. Priprta so bila in postal sem ob njih. „Ali je dovoljen vstop ali ne?" sem preudarjal. Ko se malo ozrem, zapazim na stebriču pribito desko s pravili o posečanju tega cesarskega gozda. Preden sem jih začel čitati, se oglasi preko ograje prijazen ženski glas: „Le kar vstopite!" Bila je paznikova žena z otročičem. Seveda sem takoj stal pri njej, in ko sem ji ponudil dva „groša" in še otroku nekaj bronastega drobiža, sva bila precej dobra znanca. „Moža ni doma," je pripovedovala; „šel je gori v Potsdam cesarju poročat, kako je z našimi jeleni." Ta vest mi je bila malo neprijetna, ker sem zdaj vedel, da mi bo nemogoče si ogledati cesarjev grad v Potsdamu, kakor sem nameraval; kajti kadar je cesar navzočen, tujci nimajo pristopa. „Ali je dosti jelenov in druge zverjadi?" „Seveda," mi pravi, „jelenov bo kakih sto, sama ne vem; tudi divje prašiče imamo, srn in zajcev pa kar mrgoli; saj jih boste videli med potom." Poslovim se in jo mahnem v Wildpark, v „divnjak" bi rekel po Prešernovo (v pesmi „Judovsko dekle"), ko bi ne bil Leveč prav zdaj') pojasnil, da si Prešeren te besede ni izmislil za kak „Wildpark", ampak da jo je našel v svoji rojstni vasi kot ime za neko seč, obstoječo iz leščevja, lip in brestov. Wildpark je res krasen gozd. Stoletno košato drevje na levi in desni, skrbno negovano, a vendar toliko kažoče prirodno stanje, da se nam ne zdi umetno; to obsenčuje gladko pot popolnoma. V tej polutmini sem se spominjal domačih gozdov v Pokljuki, v Bistriški dolini nad Kamnikom, na Menini . . . Pot je bila siccr ravna, a gozd je bil le pravi gozd, vonj gozden, tišina gozdna. Stopal sem lahko, kakor bi se opiral ob peroti. Zašumi na desni: sramežljiva košuta obstoji kakih deset korakov pred menoj, me pogleda in se počasi vrne v goščo. Na levi se odpre trata, ki je očividno nalašč puščena. Tu je bilo življenje! Fazani so se izprehajali po njej in niso niti zbežali, jerebice so se menda le iz koketnosti umaknile in dva zajca sta se pasla ob robu kakor pri nas ovce, a sta le puhnila v goščo, ko sem tam stal predolgo. — Potem me objame še gostejša hosta. Tu vidim na levi bronast kip jelena v zeleni ograji in zraven na kamenu napis: „Tu je Njega Veličanstvo ustrelilo svojega tisočega jelena." — Tisoč! Zasmilile so se mi lepe živali in zamislil sem se ob nadaljnjem potu. Zbudi me pasje lajanje: prehodil sem Wildpark. Rabil sem, naglo hodeč, eno uro, po poti, ki gre, kakor bi jo potegnil z ravnilom. Prišel sem iz gozda prav pri postaji istega imena (Wildpark-Station), ki ima poseben oddelek iti poseben dohod za cesarja. Takoj onostran železniške proge, ki pelje ob severnem robu „divnjaka", se namreč raztezajo obsežni, prelepi nasadi (Park von Sanssouci), ki spadajo k poletnemu bivališču nemškega cesarja, k takozvani „Novi palači" (Neues Palais). Tu vlada ne le razkošje, ampak prava umetnost diha iz vsake priprave; saj so se malodane ') Koledar družbe sv. Cirila in Metoda 1907, str. 27.-30. vse te naprave izvršile pod Friderikom Viljemom IV., ki je imel res zmisel za pravo umetnost in ni kazal prav nič tiste vsiljive reklam-nosti in ohole zadirljivosti, ki skvarjata užitek pri skoraj vseh novejših umetniških tvorbah berlinskih. Tu sem, v ta Sanssouci in v Wildpark pojdi vsak, ki ga pripelje pot do Berlina. Res nisem vedel, kaj naj bolj občudujem: ali krasno floro na eksotično lepih gredah, fin arrangement med nasadi, drevjem in tratami, ali prelepe lope, vse postavljene v vedno še nedoseženem starogrškem slogu, ali čudovito lepe kipe, postavljene vedno v tako okolico, da učinkujejo najbolje, ali umetne vodne priprave, vodomete, male slapove, ali naposled obzirnost občinstva — vrt je javno pristopen, dasi okrog in okrog visoko ograjen — občinstvo, ki ne poškoduje prav ničesar in ne zapušča nikakih sledov. V palačo samo seveda nisem smel. Približal pa sem se gradu, v vsakem oziru lepi stavbi, do nizke ograje, kjer je stala straža. Straža pa tli osorna in ncpristopna, kakor bi si tujec mislil. Poznal sem žc berlinsko vojaštvo in sem vedel, kaj si smem dovoliti. Ogovoril sem vojaka, mu ponudil obligatno napitnino in pričela sva se pogovarjati. Obžaloval je, da me ne sme spustiti v grad, a tolažil me je, češ, grad je odzunaj krasnejši nego odznotraj. Kramljal je potem o svojem domovju gori nekje v Pomorju, hvalil se je, kako prijetno in malo utrudljivo je vojaško življenje v Pots-datnu in v Berlinu; pri tem je seveda opazil vsako žensko bitje, ki je šlo mimo naju. Da se je že navzel berlinskega duha, je pokazal, ko je šla mimo ne posebno lepa dama; pouči me je: „Häßlichkeit entstellet immer selbst das schönste Frauenzimmer*. Potem sem stopal tik ob parku po dolgi ulici v Potsdam sam. Med potom sem kosil po načinu berlinskih izletnikov: jedel sem posebne vrste štruco, „Stulle" jo imenuje Berlinec. To je zelo praktična in redilna jed: dva precej tenka kosa črnega kruha, vsak po eni strani namazan s surovim maslom in po maslu obložen s tenko narezano svinjsko gujatjo, oba kosa pa z namazanima stranema položena trdo drug na drugega, to je berlinska „Stulle". Grize se vprek čez oba kosa in se nikdar ne narezava.'To jed pa vrček piva dajte Bcrlincu, in nasičen in tiapojcn je. Tako štruco sem hrustal in jo mahal v Potsdam; jesti se namreč tu nc sramuje nihče. O Potsdamu samem nimam kaj posebnega poročati. Vidi se, da je cesarsko in vojaško mesto. Navadnih ljudi in navadnih hiš skoraj ni; ob ulicah se vrste vilam podobne palače, vrvenja po ulici sploh ni, konjska železnica tod še deloma vozi in po ulicah se šetajo skoraj le imenitniki. Odpeljal sem se in sem pred prihodom v Berlin izstopil v G ru new al du na istoimenski postaji; potem sem krenil v to obsežno gozdovje, kake trikrat večje, nego je Wildpark. Razteza se zapadno in južno od Charlottenburga ob Haveli doli blizu do Pots-dama; posebno znamenito je Vansko jezero (Wannsee). Tudi ta gozd je cesarjeva (ali kraljeva) last, a njega vzhodni del je popolnoma prepuščen občinstvu; v zapadnem delu je lovski revir za divje svinje, ki jih je tam precej. Kdor pozna le vzhodni, Berlinu bližji del, ta bi kar ne verjel, da živi pol ure proti zapadu taka divjačina. Kajti vzhodni del je pravo šetališče za Berlinca; ob robu gozda se vrste vile bogatih mogotcev („Kolonie Grunewald") in med njimi so izpeljane senčnate ulice, pravi drevoredi. Na vsakem pripravnem mestu, posebno ob jezerih, ki jih je tu več, so restavracije. Onostran vil se razprostira gozd. Kak gozd? Edino borov! Ti bori so vsi enaki, vsi imajo visoko gori krono; majhnih borovcev ni prav nič, tako da se spodaj vidijo le gola debla, tla ter pesek in vedno pesek. Zato hodi občinstvo, koder se mu poljubi, ker se ni treba držati potov. Dopoldne je tu sila samotno, ti večno tihi bori na človeka kar moreče pritiskajo; a popoldne in proti večeru, zlasti o praznikih, je ves gozd poln. Kamor stopiš, srečavaš v najrazličnejših položajih posameznike, obitelji in največ dvojic. Skriti se tu ne more nihče, ker ni nikakega grmičevja, nikakc gošče; ljudje tudi očitno ne računajo na to, da bi jim kdo kaj zameril; komur ni všeč, naj ne hodi tja! — V gostilnah traja še čez polnoč ves direndaj bližine milijonskega mesta. Skrbljeno je za ples in za razne zabave očem in ušesom, a baš poceni ne. Kdor hoče opazovati prav velikornestno drvenje, ta si pač privošči prostor v najobsežnejem ondotnem zabavišču: pri „terasah" v H al en see ju. Te terase so na eno stran odprti, tronadstropno drug nad drugim se dvigajoči hodniki, postavljeni v polukrogu z razgledom na malo jezero in preko Grunewalda, a pod njimi je velik restavracijski vrt s šetališči, s telovadno pripravo, z vodometi, čolni itd. Dve godbi igrata izmenoma in po noči je ves velikanski prostor čarobno razsvetljen. Tod posedajo tisti, ki si hočejo privoščiti kaj posebnega in torej imajo kaj pod palcem ali pa se delajo tako, kakor bi kaj imeli. Saj je v to restavracijo, ki ima v njej po mojem presodku prostora kakih 10.000 ljudi, treba plačati celo — vstopnino, ki znaša nekako 1 krono. Tudi to sem si ogledal ob povratku iz Potsdama; s tem je bil dnevni program dovršen.-- Malo pred odhodom iz Berlina me je gnala nekega praznika radovednost še proti vzhodu ali pravzaprav bolj jugovzhodu. Tam kaže namreč Spreva, ki je v Berlinu kaj skromna reka, vse drugačno lice. Razširi se namreč tu (kot „Oberspree) že sama ob sebi v prav jezersko širino, dela pa mestoma v stranskih zalivih prava jezera. Zlasti sem si hotel ogledati največje jezero v berlinski okolici, Miiggelsko; skozi njega se pretaka Spreva in podobno je malemu morju. Peljal sem se z železnico v Grünau, od tam sem se namenil iti peš do omenjenega jezera ter se prepeljati čeznje. Izbral sem si to pot, ker leži med Grünavom iti med omenjenim jezerom hribček, daleč na okoli najvišji, menda celo nekaj nad 100 metrov visok. — Ker je bil praznik in lep dan, je bilo po vseh potih izletnikov toliko, kakor bi bila pota mestne ulice. Do hriba (Miig-gelsberg) jc peljala pot skozi redek gozd, poln peska. Tu sem videl, čemu je ta mehki pesek dober. Sreča val sem namreč cele družbe, ki so —bose gazile po mehkem, vročem peščevju, gospodje in dame, seveda s primernim krikom in smehom. O te berlinske noge! Pa o njih pozneje! . . . Prišel sem na vznožje griča; nanj pelje široka pot, seveda zopet polna peska. Nagnjena je precej, nekako tako kakor navadna pot na ljubljanski Grad. Tu sem mogel opazovati, kako moč ima do človeka količkaj gore. Pri tem klancu so ljudje kar noreli; podili so se vriskaje kvišku, podili navzdol, namreč podili, kolikor so to znali, vsi vprek, staro in mlado, civilisti in vojaki. Seveda je bila vsaka njih kretnja nerodna; kaj vedo ti ljudje, kako se teka po gorah! Kar smejati sem se moral trem podčastnikom, ki so se hoteli posebno izkazati, da znajo teči navzdol. Kako so kobalili s tistimi le koraka po ravnem vajenimi nogami, držeč se strmo kvišku, dokler niso, kar bi jim bil lahko prorokoval, zdrsnili vznak v pesek! Z vrha griča sem si privoščil razgled. Proti jugu, vzhodu in severu gozd, vedno gozd, enakomeren borov gozd; vmes kot široki pasovi razni deli Spreve, proti severu, tudi sredi gozdov, okroglo, bleščeče Miiggelsko jezero, proti zapadu siv dim, berlinsko ozračje. — Uro pozneje sem se že zibal na parniku, ki me je peljal preko jezera v lepo ležeče mestece Friedrichshagen. Tu sem si ogledal izvrstne plavače, ki so ostali po cele ure v vodi, mirno se zibajoč tam daleč kje od brega; zanimali so me tudi brhki jadrniki, par-nikov pa itak v Berlinu kar mrgoli.-- Tako sem spoznaval in spoznal okolico. Slikovita nikakor ni pokrajina; a ko sc je privadiš, postane prav mikavna. Neprecenljive vrednosti so mnogobrojna jezera; voda v njih res ni lepa, pa svojo moč ima vsaka voda; mogoče so vse povodne zabave in te v marsičem nadomestujejo planinstvo. Pri dveh posebnih prilikah sem se peljal tudi v daljšo berlinsko okolico; prvič severno do (Baltskega) morja za pol dneva v svetovno kopel Heringsdorf, a drugikrat v Hamburg. Kaj novega pa tudi tu nisem našel: jezera, gozdi, pušča, močvirje se menjavajo. Povsem nove so bile pri obeh vožnjah zame mnogoštevilne, resno-smešne — štorklje, ki sem jih opazoval ob železniškem tiru. Te solidne, družinske ptice so me opominjale, da se je treba vrniti čim prej v domovino. (Dalje prihodnjič.) Grkinja. ,h, ko Nimfa nebeška prekrasna je z majoliko v roki tu stala; in ta Grkinja ponosnoprijazna mi iz majolike piti je dala. In oči te Črne peklenske so gledale sladkoudauo; se spovedal bi grehov skesano v objemih te ženske . . . Poljubila se nisva, ker razumela se nisva, le oči med seboj se umele, le oči med seboj se objele. Petruška. Vitez Ivan. (Dalje.) .ßoc kraljuje. Noč do skrajnih mej obzorja, noč popolna. Dan je daleč, daleč; niti slabega odseva ni zapustil v hladnem carstvu, kjer njegovo je sijalo nekdaj zlato solnce, ki sedaj se sveti tujcem tam nekje na drugi strani, daleč — daleč — Srepo gleda noč v dolino, kjer se razlivala luč je živa, jasna in vesela. S saboj vzel miline svoje dan je za vrhove strme in za nepregledno morje, noč pa trosi svoja čuda zdaj po svojem svetu. S temno roko si je zemljo vso izpremenila. Drugo je sedaj gorovje, do neba groze štrleče, liki bajni velikani iz polglasnih mračnih pravljic, liki čudežne pošasti v temnih, dolgih rjuhah. Druga je sedaj dolina, ki iz nje kipe temine, liki črni morski vali se na dnu prelivajoče in navzgor šumeče pene, pa strahove brez obrisov in teles porajajoče. Druga širna je planjava, „Ljubljanski Zvon" G. XXVII. 1907. 22 nego bila je po dnevi, ko na njej je valovalo tukaj bujno zlato klasje, tamkaj pa visoka trava, ko so mešale med žito se modrice, slak in mak, ko po trati je posuta bila materina duša, kozja brada, kosmatinec, kukavica, bobkovina, pa je vsaka cvetka zase prosto rasla in cvetela. Njive, travniki, grmičje — eno vse ima obliko, v nedogledni, nerazločni enoličnosti izgine vsaka lastnost in posebnost, in razlike, pestre slike, jasne, žive in prijazne s svojo težko, temno roko vse izbrisala je noč. Drugo je srce človeško, v dnevni jasnosti ponosno, mirno, močno in pogumno, v temni uri vešč iti čukov pa drhteče in boječe, senc nedolžnih se plašeče. Gori na nebeškem stropu zvezdice migljajo drobne in blaže temo v niža vi. Ali solnca ni na nebu . . . Medlobleda nočnih lučic brez toplote je svetlost; le slaboten svit se ziblje nad široko krajino, jasnost pa se ne približa, in oko, ki nesigurno blodi po megleni dalji, in uho, ki ne razloči tajnostnih glasov in šumov, ne ohrabri plašne duše, stiskane, trepetajoče, hudobije moč sluteče in v prikazni domišljije v slepem strahu verujoče. Druga duša je po noči, kadar tožne votle jeke iz gozdov odmevajo in po vlažnohladnem zraku bolni vzdihi plavajo. Toda volja? . . . Strah je prazen, vse v naravi je naravno, tudi v noči vlada Zakon nesklotiljivi. Vse je jasno, tudi kar tema pokriva . . . V duši nasinehlja se nekaj, dražestno noči bajilo razodene tolažilno se doslej boječi duši. Noč ima lepote svoje; divji hrup in šum vrvenja in pehanje tekmovalcev v dnevnem boju za življenje, za obstoj in pridobitve je pregnan in pokoj vlada. S solnčtio jasnostjo izgine ostri žar, bleščoba rezka in utrujenih oči se mir dotakne z mehko roko. Iz somraka splava tiho na površje čudovita nočna cvetka, fantazija, čarodejno tolažeča bolne duše, trudna srca in odpirajoča misli svet krasote in skrivnosti. V najpopolnejši lepoti se razvija cvet ji bajni, kadar zvezdice žarijo, kadar spe vse trezne sodbe, kadar zaodene zemljo mir z nevidnim pajčolanom, pa v temini in v tišini oživijo tajnosti. Speče duše zibljejo se v sanjali, budnim pa odpira svet se časov, svet prečuden, poln krasote nenavadne, svet odsev in barv neznanih, svetlost senc in temnih luči in dišav mamljivih, močnih, ki iz njih puhti opojnost sladka, mehka, vspavajoča . . . Svet vsakdanji se raztaja. Pravljice žive in bajke čudežno življenje, kakor sence starih, davnih pokopanih časov, kakor slutnja nerojenih, v krilu pozne dobe spečih, zagonetnih dni. Rešeno oko je rezke luči, neusmiljene bleščobe soinca; blaga noč poraja čudno misel: Dnevi so lažnive sanje, zdaj prijetne, zdaj okrutno težke; v luči, ki bogato se razliva vseokrog, utaplja se resnica, v mehkoblagi lunini svetlobi splava zopet na površje; kdor je išče, zvaja ga po dnevi, a približa rada se po noči z vsemi svojimi skrivnostmi, ker resnica je skrivnost največja . Po dolini tihi plava noč; tukaj rajajo strahovi beli, tam se dvigajo lepote mračne. Vitez Ivan jaha dalje, dalje . . . dan in noč sta mu povsem enaka. Ne živi mu duša ne na dnevnem, ne na nočnem svetu, nego daleč, daleč v nedosežnih krajih, kamor hrepenenja lahke, neobrezane peroti nosijo mu pomisiivost; tam mu predočuje želja svet popolnosti in slave, izpolnitve in pa preporoda. Jaha vitez Ivan po dolini urno kakor plava jasna luna med meglenimi oblaki. Prepočasna zdi se ostra ježa njemu, ki bi rad z brzino bliskovite iskre in svetlobe čas preskočil in daljavo pa dosegel v hipu cilj bleščeči. A naenkrat konj stoji. V kamen, bi dejal, je spremenjen. Tam, kjer se dolina že razširja, bližajoča se odprti plani, ki se razprostira tja do gozda temnega, v skrivnost odetega, — sredi ceste, medlo osvetljene, dviga spomenik se zagoneten. To je na konjiču vitez Ivan. Poučila ga je že izkušnja, da ga zadržuje spet zapreka, ki jo slednjič vendarle preskoči, ki jo preskočiti vendar mora. Žal mu je trenotkov dragocenih, ki naj izgubi jih brez koristi, kakor trikrat že na dolgi poti. Izpodbosti hoče vitez konja, izpodbosti hoče — toda čudno — noga- se ne gane, da z ostrogo spodbudila bi živjl poslušno, kakor da se jih je čarobija dotektiila z nevidljivo roko in ju v* trden bron izpremenila: nepremično k zemlji prikovana tu stojita konj in vitez Ivan. Resnih lic stoji pred njima žena. In resnoba plava po temini in preliva se po mesečini, dviga tiho k nočnemu se nebu, pada kakor rosica na zemljo; leze v sanje spečega človeštva — cela noč pretvarja se v resnobo. In resnoba vlega se nevzdržno z rahlo silo v vitezovo dušo ter se mirno širi od temena po telesu celem, po vseh udih, pa napolni kmalu vse možgane in po živcih se raztegne dalje, da se ne ubrani sluh, ne pogled, ne srce resnobe veličajne. Resno gleda žena — brez strogosti, ki obuja strah in tlači dušo. Gubast plašč pokriva njene ude, le odete, ne hinavsko skrite; gosti padajo lasje po plašču, pod visokim, gladkim čelom sveti dvoje se oči v pokojni luči. Tja v molčečo noč pa se razliva od temena njenega svetloba, lahna kakor dih na zimskem mrazu. Vse opaža vitez z bistrim okom; a površno gleda vse pojave, ki se ne vsiljujejo pogledu. Vidi vitez plašč, lase, oči, a neznana mu ostane barva, važna se mu ne zazdi oblika. Nekaj tajnega mu sili v dušo, živo vstaja tam pričakovanje, mučno čuti vso svetost trenotka. V temnem gozdu zaskovika sova, izpregovori zdaj tuja žena: „V starih časih, v bajkah še živečih, ko počivalo svetov je žezlo še v rokah božanstev domišljije, rade so prihajale k zibelki deteta, stopivšega v življenje, Rojenice s svojimi darovi. Dostikrat so bile radodarne in prinesle često so bogastva: zdravje, radost, moč, krepost, lepoto, pa zaklade zlate in srebrne, in zagovore in blagoslove. Dete je sprejelo, kar so dale, in doseglo mnogokrat je srečo, smrtnikom namenjeno le skopo; bila pa je sreča tuje volje, dar, ki ni si ga izbral sprejemnik, nego so ga same določile Rojenice in pa Sojenice. Vitez Ivan! Lepša je usoda srečala na poti te življenja; sam lahko izbereš si darilo, v kolovrat posežeš z lastno voljo, čvrsto primeš, kar najviše ceniš, pa si sam določiš smer življenja. Blagor ti, izvoljeni edinec, izmed nepreštetih množic ljudstva blagoslovljen, da na cest razkrižju, kjer navadno se razgrne megla, v daljo vidiš poti raznotere. Zakon sam ponuja ti izjemo. Kako solnce, peska zadnje zrno, silni mamut in mikrob najmanjši, nežno cvetje in ponosno hrastje, vse dobilo je lastnosti svoje, razne sile in slabosti razne, vse postavljeno na pot je trdo in vrti se, dviga se in pada; kakor mora, kakor hoče Zakon. Tudi človek, bogatin, ubožec, skromni hlapec in vladar ponosni, hudodelec in svetnik pobožni ' je v brezmejnosti samo številka; v mnogotere jo postavljaš vrste, tukaj jo prišteješ, tam odšteješ, z drugimi lahko jo potnnožuješ, razdeljuješ in ostanke steješ, ki ne moreš je izpremeniti. V vseh računih ž njo lehko dosežeš, kar doseči moraš, ne kar hočeš. Človek je lahko junak neustrašen ali pa slaboten strahopetnež; temu je lepota vse na svetu, drugi, zanjo slep, lovi dobičke ; dočim eden z umom vse preorje, nosi drugi kar srce na dlani. Kakor barvo las, oči in kože, jc sprejel moči in pa slabosti in lastnosti duše raznovrstne po neznani tajni, tuji volji. Tebi pa priklanja se usoda, tvojo voljo Zakon sam poziva, naj izvoli, kar ji jc ugodno. Trikrat že zavrnil si ponudbo, a sedaj prinašam jaz darilo. Sprejmeš ga lahko, če ti ugaja, a odkloniš ga, če ga ne maraš. Tvoja volja sama naj odloči prosto, brez pritiska, brez nasilja. Moja je usluga nevsiljiva; da pokažem ti darilo svoje, preden še prestopiš zadnjo mejo, sem poslana tebi na sestanek. Ti pa sklepaj sam po svoji glavi! (Dalje prihodnjič.) Izlet v Krakov. Spisal Podlimbarski. Galicijo sem že zdavnaj želel priti, ne morda v službo in za dolga leta, ampak kot turist lahkih nog in vedrega srca, ki z jasno mislijo motri nove kraje in ki neobložen z jarmom službe nabira le takšne vtiske, ki prijajo njegovi duši, in se lahko povrne na svoj dom, ko se ga polasti dolgočasje in domotožje, ta zvesta spremljevalca turistov. Predlani meseca oktobra se jc moja želja izpolnila: nekega oblačnega dne sem se vozil z Mo-ravskega v Krakov z namenom, da tam ostanem pet dni. Z mračnostjo nebosklona se je ujemala gola in pusta zemlja, podobna uveli starki, ki s praznima rokama in mučno skrbjo na rjavkastem, raz-oranem obličju ter z resnim pogledom svari svoje sinove: Gospodarite z darovi, ki ste jih baš kar prejeli od mene; ničesar več nimam za vas. To je njena stara pesem, ki jo poje vsako jesen, odkar biva človek na njej. Pa njen opomin ni oplašil smelega po-zemskega sina. Ko ni mogel več izhajati s tem, kar mu je rodila na površju, je šel in odprl njene grudi in jel iz njene notranjosti spravljati na dan njene črne zaklade, seveda tam, kjer so bili pogoji za to. Neizmerna bogastva ima zemlja shranjena v sebi na meji Morave in Šlezije, na Ostravskem, koder me je peljala pot v Krakov. Njena površina ni več tako plodonosna kakor niže na jugu, kjer živi samozavestne Hanake in Slovake, ali v njeni notranjosti se nahajajo bogati premogokopi, ki jih izkorišča človeška energija. Topiva je torej dosti pri roki in podjetni rod je zasnoval tukaj obširne tovarne, največ za železne izdelke. Tu v Moravski in Poljski Ostravi, v Vitkovicah in Privozu — mesta, ki se tišče kar skupaj in imajo lepo prihodnost — cvete visoko razvita industrija, ki živi na tisoče ljudi, nekatere žirno in mastno, druge pa prav po beraško. Tu je raj premogovniških in tovarniških baronov. Na razsežnem prostranstvu stoji dimnik pri dimniku in moreč dim zastira vso pokrajino liki megla. Popotnik si prav oddahne, ko ga pelje vlak iz tega smradu dalje na ravna polja Tešinskega vojvodstva, ta katero se prepirajo Čehi in Poljaki, čigavo bi bilo, a v tem splctkarijo tu Nemci in gospodarijo ogromni večini slovanskega prebivalstva. Niti ne zaznamo, da smo se prepeljali čez mejo v Galicijo: kar tista rodovitna polja, ki smo jih videli na Tešinskem, pokrivajo gališko zemljo. Ako pride nemški človek čez mejo v Galicijo, precej vzdihne: V Polaziji smo — četudi ne vidi nič azijatskega, izvzemši morda Žide. Tudi moj sopotnik, mlad častnik, ki je bil prestavljen iz nemških krajev v Stanislav, je spotoma silno zabavljal „Polaziji"; ko pa je onostran meje videl dosti živine na paši in cele čede gosi in rac, se je potolažil, rekoč: „To je dobro znamenje; tudi tu bo kultura doma." Ta častnikov izrek je bil pričitia, da sem začel na široko premišljevati o kulturi, kako jo sodijo ljudje po različnih stvareh in kako jim je včasi nedostatek neznatne malenkosti že znak nekulture. Spomnil sem se, kako.sem slišal zabavljati Nemca v italijanskem hotelu zato, ker ni našel pri postelji za svojo obutev izzuvala — Italijo je imenoval kar barbarsko deželo — kako so se Benetke zamerile učenemu Angležu, ker tam ni bilo dobiti angleškega tobaka, kako jo cenijo nekateri po tem, kar ljudje uživajo, ali po tem, kako se oblačijo, kako smo se na Češkem zgražali, ko so nam prišli vojaški novinci iz Galicije in Bukovine bosi in v raztrgane koče zaviti, in kako nekateri zarad teli cunj nič kulture niso hoteli pripoznati krajem onkraj Visle, kako jo je meril neki polkovnik na manevrih po onem skrivnem kotičku, ki je potreben pri vsaki hiši, pa ga po nekaterih krajih nima vsaka hiša. Tako sodijo kulturo po vnanjih stvareh, ki nam ugajajo in se nam zde udobne za življenje, kulture naše notranjosti, to je onega dela našega bitja, ki ga nekateri imenujejo dušo, drugi pa samo neko delovanje, pa nihče nc vpošteva, ker bi se našlo pri raznih afričanskih narodih morda več notranje kulture, n. pr. bolj razvit čut za pravičnost in druge čednosti nego pri nas. „Kopiec Košciuszko", je vzkliknil Poljak, vračajoč se iz južnih krajev v svojo domovino, ko je vlak prispel v bližino Krakova. Pogledal sem v svet: v dalji se dviga na levem bregu Visle iz podolgovate gorice precejšnja kopica v podobi stožca. Narava navadno ne kopiči takšnih pravilnih holmov, to je delo močnih človeških rok v proslavo junaka, ki se ga spomni pač vsakdo, kdor se vozi po teh krajih. Kulturo kakšnega naroda po njeni gmotni in duševni strani cenijo tudi po njegovih glavnih mestih, ker tam se spajajo vse niti narodnega življenja in se nahajajo spomeniki vseh podvigov in vsake visoke misli, ki je prešinjala narodovo dušo, tam je torišče vsega stremljenja po dovršenosti v vseh strokah umetnosti in znanosti. Taka cenitev je gotovo enostranska in krivična, ker zunaj mesta bivajoče mase včasi nimajo kaj mnogo pojma o omiki, ki se šopiri po glavnih mestih, in ker se vsa glavna mesta niso razvijala v enako ugodnih razmerah. Krakov na vseh krajih in koncih kaže plemenite podvige poljskih kraljev in poljske gospode, zrkalo je poljske zgodovine, a nihče si ne bo upal po tem mestu izreči končne sodbe o kulturi poljskih mas. Prijetno me je presenetilo, ko sem videl v krakovskih gostilnah in kavarnah na stenah viseti izkaze vseh znamenitosti, ki se vidijo v mestu; kakšnih petnajst takšnih znamenitosti je naštetih od Vavela pa doli do botaničnega vrta, ki naj jih tujec vse pregleda. Moja potopisna knjižica pravi, da ima Krakov 41 cerkev in 34 samostanov. Jaz bi bil rajši čital, da ima sedaj samo 35 cerkev in samostanov, a ostale so predelali pred kratkim v bolnice ter zavetišča za stare in mlade bolehne ter nepreskrbljene ljudi in v brezplačna delavska stanovanja. No, tako daleč tudi drugod še niso, in ker cerkva in samostanov sam nisem štel, morem le to povedati, kar pove potopisna knjižica na prvem mestu. Za dušni blagor in kar je ž njim še spojenega so torej lepo poskrbeli v jagelonskem mestu, ki šteje 100.000 duš, med temi nad 25.000 židovskih. Ko sem bil nekoč tisto popoldne pred sv. Tremi kralji v stolni cerkvi sv. Vida v Pragi, sem videl pred velikim oltarjem več visokih duhovnikov v mitrah nego ljudstva v cerkvi. V Krakovu se kaj takšnega človeku ne more pripetiti: v njegovih glavnih cerkvah se nahajajo vedno pobožni ljudje, četudi ni božjega opravila, in večkrat sem naletel na moškega ali žensko, ležeča na oltarskih stopnicah ter zatopljena v goreče priprošnje. Poljaki so svoji cerkvi vdani, v verskih stvareh se skoraj vsi od znamenitega velmoža pa doli do neznatnega delavca goreči do skrajnosti. Videl sem že poljske grofe in častnike klečati v cerkvi in brati iz molitvene knjige, kakor bi ti ljudje le še od nebes pričakovali rešitve in povratka nekdanje mogočnosti. Za časa neodvisnosti so se vojskovali večinoma z inoverci: s Turki, Tartari, pravoslavnimi in protestanti, in takrat je cerkev vedno hujskala in tudi šla ž njimi za „sveto vero". Pa to ni pogubilo Poljske. Moderno je, vsako narodovo nesrečo pripisovati na rovaš katoliške cerkve. Pa ni vse zlato, kar je moderno. Državo so prekucnili močni sosedi in anarhija plemstva, cerkev pa je šla z ljudstvom in mu je bila za časa največjih stisk edina narodna učiteljica,' po pokrajinah izven Avstrije do današnjih dni. Zato ji je narod hvaležen in zanesljiv. Res so v protireformacijski dobi jezuiti hruli po Poljski morda še huje nego drugod, storili so pa vendar to dobroto, da so izgnali iz poljskih mest mnogo Nemcev, ki so jih bili priklicali kralji. Tujec bo v Krakovu svoje poglede in korake vedno in vedno obračal na Vavel. Vavclski griček je prav neznaten; stoji v jugo-zapadnem delu mesta in Visla (v Krakovu izgovarjajo — Visva) teče prav pod njim. Nekako toliko se dviga nad reko, kolikor polovica gradu nad Ljubljano. Ta visočina je vsakemu zavednemu Slovanu vsaj po imenu znana, Poljaku pa tudi sveta. Na njej se nahajata grad in k njemu prizidana stolna cerkev. Poslednja je poljski panteon, grobišče žlahtne gospode. Vsak dan sem dobil v njej dosti tujcev. Hodijo po njenih prostranih gotičnih ladjah, gledajo v njene devet-najstere kapele, križajo se in klanjajo, kjer se opravlja božja služba, a razbere se lahko ž njih obrazov, da niso prišli k molitvi, ampak da je vsa njih duša pri spomenikih poljske preteklosti. Tuintam poskusi berač, ždeč ob steni, konkurenco z našo popotno knjižico, iztegne roko, kaže marmor ter šepeta: „Krul Kazimir Veliki", ali „Krul Jan Sobieski". In še drugi imajo tu velike spomenike: kralji Vladislav, Kazimir in Zikmunt Jagelo, Štefan Batori, Mihael Visni-ovieeki, Vladislav Lokietek, kraljica Ana Jagelonska, kardinal Friderik Jagelonček, škof Soltik in drugi. Nekaj spomenikov je v stranskih ladjah, nekaj v kapelah; največ jih je v rdečem marmorju; nekateri so pod gotiškimi baldahini. V renesančni Zikmuntovi kapeli počiva nekaj Jageloncev; streha njene kupole je močno pozlačena. Tu se nahaja srebrni oltar, ki so ga vozili Jagelonci s seboj na vojskah. Na cerkvenih stenah in stolbah je vzidanih vse polno spominskih plošč, na katerih se v poljskem ali latinskem jeziku slave škofje Krakova in Severije, potem učenjaki in drugi velmoži in dobrotniki. V kripti pod cerkvijo so nam cerkovniki razkazovali krste poljskih kraljev in junakov, pa tako površno, da sem šel večkrat doli jih poslušat, predno sem razbral imena vseh onih, ki tu počivajo. Cerkovnik hiti po oddelkih kripte, kakor bi ne mogel prestati v mračnih prostorih, zamolklo in nerazločno bruhne na dan dobro zgodovinsko ime, kažoč na kovinsko ali marmornato krsto, in beži dalje. Kako malobesedni so vsi ti krakovski cerkovniki, ki bi vendar mnogo zanimivega lahko povedali, proti italijanskim, ki več vedo nego sam Baedeker! Če prideš v katedralo sv. Marka v Benetkah, zapaziš, da od vseh strani gledajo nate ljudje, zdi se ti, da zdaj zdaj planejo nate in te objamejo. Ogleduješ mozaike in že ti cerkovnik šepeče na uho, da stoji cerkev na dvanajst tisoč stebrih; prikimuješ in odkimuješ, češ: kaj mi mar, a že rožlja k tebi s šopom ključev v roki možic preskrbnega obraza, ki bi ti rad pokazal grob dožeja, katerega so Osmani po neki bitki na kožo odrli,"četudi veš, da je dože tistega imena mirne smrti umrl v Benetkah. Kako resni in ravnodušni so ti vavelski cerkovniki, ki vodijo po kriptah! Nič ne računajo z našo znatiželjnostjo in radovednostjo, dasi smo spotoma odpirali mošnjičke in žvenkljali z nagrado. Človek bi rad postal pred posmrtnim domovanjem nenavadnega in poleg tega slovanskega zemljana, rad bi užival svečane minute, ko duše ne teži vsakdanja navlaka in so jo okolnosti prestrojile in zbudile v njej zmožnost za misel o velikem in dobrem; pa cerkovnik beži dalje, kakor bi se bal, da kralj ne iztegne po njem roke, ker je v naglici njegovo ime že kedaj zamenil z onim mrtvega soseda. Tukaj so pokopani: Kosciuško, general Poniatovski, Jan Sobieski, Avgust Saški, kralji iz rodbine Vazove, Štefan Batori in Ana Jagelonska, Mihael Koribut Visnioviecki (na krsti je napisano, da ga je naš cesar dal prenesti sem) in drugi. Sam zase počiva v posebni kripti Adam Mickievič, ki je z idealnim poletom svojega duha nadkriljeval vse druge in ga tudi izven Poljske imenujejo največjega in najglobokejšega poeta Slovanov. Bolj meje zadovoljil cerkovnik, ki v zakristiji razkazuje cerkveno zakladnico, kjer se nahaja še nekaj dragocenosti nekdanjega državnega zaklada. Slastno je poslušati njegovo sladko poljščino. Suhi in bledi možiček razlaga monotono in preudarjeno, pogleda na dragoceno stvar in potem govori, zroč v tla, kakor bi oči ne mogle prenesti tolikega bleska. Kaže z biseri posute monstrance in kelihe, darove kraljev in kraljic, kaže slonokostene, zlate in srebrne šatulje — ena ima perski napis in je baje iz 6. stoletja — dalje pallium, ki ga je darovala kraljica Jadviga in ga škof pri posebnih slavnostih še sedaj nadene. Zlati križ je dar kralja Kazimira Jagclončka, mramornata miza z vloženimi polmeseci in zvezdami je bila dobljena v bitki pod Kaniencem, vztočne preproge, ki vise na stenah, so bile priplenjene pred Dunajem, tako tudi bunčuk. Tu se vidi več dragih ornatov iz aksamita, med njimi oni, ki ga je darovala mati Sobieskega, in oni. ki se je rabil v vojski Kosciuškega in v katerem se mašuje še dandanes na obletnico junakove smrti. Kaže se palaš, ki ga je daroval narod generalu Poniatovskenui. Da bi poslušal lepo in razločno cerkovtiikovo poljščino, sem šel trikrat v zakladnico. Vselej so bile tam v večini dame. Kaže se pristno zlato, svila in biseri, kar seveda mika lišpa željne ženske oči. Svetlih pogledov strme v zlato rožo, ki jo je poslal papež Klemen XII. ženi Avgusta III. Takšne rože poprej še nikdar nisem videl. S podstavcem vred je vsa iz zlata, široko „razcvela" in do metra visoka. Moj Bog — sem dejal — čemu pošiljajo papeži v mojo ubogo Slovenijo samo odpustke in blagoslove in nič zlatih rož! In jaz poznam Slovenko, ki bi zaslužila takšno rožo. Lepe poljske dame se niso mogle ločiti od krasnega umetniškega dela in gotovo je bila marsikatera vredna takšnega daru, vsaj njej se je zdelo tako. Saj sem naposled še jaz grešnik v svoji naivnosti vzdihnil sam v sebi: Oh, zakaj mi papež še ni poslal takšne rože? Do konca dni bi hotel verovati v njegovo nezmotljivost! — Tudi vera se lahko kupi. Kajpada je verni poljski narod tisto rožo že mnogokrat preplačal vatikanski stolici! (Dalje prihodnjič.) Moj oltar. >.o še mladosti je svetila zarja, Bogu postavil v srcu sem oltar, ki večne ga ljubezni luč razžarja; porušil ni življenja ga vihar. Sred divjega življenskega viharja na ta oltar položil drag sein dar in prosil sem nebes in zemlje Carja, naj sprejme, ne zavrže ga nikar! Ta dar je njena lepa, draga slika in duša moli mi trepetajoč: „Nc pahni tega dara z žrtvenika! Naj ljubim jo, saj Tvojih rok je delo in Ti poslal si jo, preganjat noč, v življenje moje temno, osamelo!" Mijo Mladjenovič. Pomlad. je pozabljeno vse, če človek nima doma, če človek križemsvet roma, zdaj je veselo srce . . . Zunaj polje pomlad, v duši polje življenje, življenje in hrepenenje in tisoč nad . . . Milan Pugelj. Klic čez vodo. Spisal dr. Ivo Šorli. odila sta počasi in vsak na svojem kraju lepe, gladke ceste, ki se je vzpenjala iz mesta za njima v položnem klancu tja gori na holmec. „Ali pojdeva še daleč!" je vprašalo dekletce ter obrnilo svoj sladki, rožnati obrazek proti njemu. „Še gori do one breze," je rekel ter pokazal z roko na gručo temnih dreves nekoliko nad njima, izza katerih se je bleščalo čudovito svetlo, visoko gori kipeče deblo. „Saj veš, kako ljubim to drevo," je nadaljeval čez hip s tihim glasom. „Zdi se mi kakor takale vesela, bela pesem, ki se utrne včasih našim poetom iz srca in švigne kakor vrisk fanta - vasovalca v zrak, da je videti potem naša mračna domovina le še bolj mračna in brezupna." Njegovo visoko, mlado telo se je sklonilo naprej in truden, slaboten kašelj mu je prišel iz prsi. „Zakaj, glej, Silva: ni je druge lepe in snažne stvari v naši domovini, razen če nam napiše poet svoje sanje in jih nam stisne skrivaj, ljubemu narodu za hrbtom, v roke, da gremo v log in sc skrijemo ž njimi." „Da, a to imamo! Če drugega nimamo, to imamo! Pravzaprav jc čudno, da vzklije na naših žalostnih, kršnih tleh še toliko pristne, dehteče poezije, kaj ne, Vlado?" je vzkliknilo dekletce in obrnilo zopet svoj sladki obrazek in svoje velike otožne oči na spremljevalca. „Ironija bi bila, da ni naša domovina tako naivna," je rekel prezirljivo. „Šla je mlada vdova, še vsa strta bolečin in vsa zavita v žalni pajčolan, ven na polje; in zunaj na solncu in v luči je pozabila za hip svoje gorje, da sama ni vedela kako, ter se sklonila in si nabrala šopek lepega, belega cvetja ter si ga pripela na nedrije. Ironija bi bilo to, da se ni zgodilo iz naivnosti in v nedolžnosti srca. Ampak nc bo jim življenja za žalnim pajčolanom; iztegnil bo rajni svojo roko, ko bo pogledala proč, ter se jih dotaknil. Zakaj, glej, Silva, zaznamovano je vse v nas za smrt. Bil je nekoč velik popis in pretehtali so vsak narod posebej in ga všteli ali med žive ali med mrtve. Našli so pa tudi take, katere so obsodili, da ne umre, ampak da segnijejo . . . . . . Zato je tako pri nas. Toda, to je naša tolažba : nas, kateri ljubimo cvetje, da mora pasti s cvetjem tudi osat. In zato nam ni težko pri srcu, ko čutimo, da gremo proti koncu, ker vidimo svoje sovražnike še veliko bolj spredaj in še bliže žalostnemu cilju . . . Zakaj veliko in lepo je v nas čuvstvo za grdimi boleznimi hirajočih in umirajočih: sovraštvo." „Da, to sem premišljevala baš sinoči, kako je to vse tako pri nas, da nam je celo vsako naše veselje žalostno in'da diši že vsak popek našim nosom po trohnobi." „Naravno je to, Silva. Nos je, ki odločuje, in nos je edini, ki za mažki kon» a Capella. Dumi ot?> F. Prešernv, prevod* oh D. K. Popovi», muzika otb H. Gvozdov«." Vzeta pa ni vsa „Zdravica", ampak samo tri kitice, in to prva, druga in četrta. Uglasbena utegne postati „Zdravica" širom popularna. Dr. Fr. Ilešič. Slovenske pesmi med Hrvati. V Zagrebu izhaja dvakrat na mesec „Pobratim", zabavni in poučni list za odrasliju mladež. V lanski peti številki je prinesel prevod Vilharjeve legende „Lesena riba" od Adolfa Makalc, v deveti številki Zupančičeve pesmi „Večer na moru" od Ivana Rad. Rcbcrskcga, v enajsti številki od istega prevajalca Vide Jerajevc „Balado". V deveti številki so tudi „refleksije na svježeiti grobu slovenskog pjesnika" Simona Gregorčiča (s sliko), ki jih jc spisal isti g. Adolf Makale. To je vesel znak, da se baš list za odraslo mladež tako toplo zanima za našo književnost. Dr. Fr. Ilešič. Ruski slikarji. Rje pin je razstavil na zadnji „predvižni umetniški izložbi" v Odesi nekaj novih prekrasnih umotvorov. Med njimi se posebno odlikujejo portreti grofa Šolskega, pisatelja V. Stasova in Leonida Andrejeva ter slika „Na raz ved k a h" (na rekognoscirovki), predstavljajoča mladega kazaka, na čigar licu sta vtisnjeni hkratu — opreznost in odločnost -r Zdaj sli^a Rjepin ogromno sliko, ki jo jc že davno zamislil in katera bo predočevala „Vračanje zaporožcev v ladji z nabega." Na ravno tej razstavi jc vzbujalo pozornost tudi par slik N. K. Boda-revskega, stvaritelja prekrasne „Svatbe v Malorusiji", in slika Bogdanova- Bjelskega: „Talent", predstavljajoča v kmetski sobi v somraku sedečega slabotnega, bedno oblečenega dečka, ki zre žalostno predse in igra na gosli. K. E Makovskij, ki se je proslavil s svojim „Poljubnim običajem" (Pocjelujnyj obrjad) in s „studijo moške glave", dvema biseroma ruske umetnosti, ki jo moremo občudovati v peterburškem „muzeju Aleksandra III.", je ravnokar končal veliko zgodovinsko sliko iz življenja Dmitrija Samozvanca. Učenec znamenitega Viktorja Vasnccova, M. V. Nc ste rov, je razstavil konec februarja v Moskvi okolo sto svojih umotvorov, katerih dve tretjini sta religijozne vsebine. Med njimi največja in obenem morebiti tudi najdovršenejša je slika „Sveta Rusi ja": Kristus stoji sredi svojih apostolov in blagoslavlja ruski narod, ki se zbira k njemu, proseč tolažbe v svoji nesreči. Razen te sta zdaj v Moskvi obenem še dve slikarski izložbi: 1) mladega, prerano umrlega slikarja V. E. Borisova-Mus katova, ki seje proslavil s svojimi gobelinami, „Bisernim nakitom" in študijami k sliki „Harmonija", in 2) „Društva ruskih umetnikov", kjer vzbuja pozornost zbirka umotvorov finega, nežno rišočega F. V. Bot k i na, ki je živel, slikal in umrl (1895. I.) v tujini. Med drugimi se odlikujejo po svoji dovršenosti in krasoti dela A. Benua in risbe V. A. Sjerova. P—a. Listnica uredništva. Gosp. SI Pavlov v Mariboru. Vi ste uverjeni, tako posncmljemo iz Vašega pisma, da se je v „Zvonu" natisnila že marsikatera slabša pesem, kot so Vaše. O takih stvareh ni da bi se človek prerekal. Toda pesmi, v katerih se nahajajo rime, kakor „zgubil — pustil", vendar niso za tisk! Tudi motiv o „izgubljeni veri" je že prcccj star! Sicer Vam pa nočemo vzeti vsega poguma! Mladi ste še in lahko postane še kaj iz Vas! — Gospodična M. Z. v Gradcu. Vi pesnite na adreso urednikovo: No, če se hočemo že tako izražati, potem spadajo Vaši verzi vsekakor v vice! Treba jim še čiščenja, pile. In pa to morate znati bolje presoditi, kaj se sme priobčiti v „Zvonu" in kaj se ne sine! — Kar pišete o žaljenju, si pač samo domišljate! ... — Gosp. Bari kov a v Ljubljani. Prezgodaj ste začeli s pisateljevanjem ! Najprej študirati, potem pisati! — F. M. K. Poslano ni za tisk, a nekaj jc v Vaših pesmih, kar nas odvrača, izreči obsodbo nad njimi. Morda pošljete prihodnjič kaj dovršenejšega! — G. P h i I ca s v Mariboru: Vaše pesmi kažejo talent. Samo tujega vpliva se skušajte otresti! Zadosti smo jih že culi tistih o „vampirjih" in „bakanalih". Pesmico „V mraku" natisnemo prilično, dasi nam naglas besede v njej ni povsem pogodu. Bolje jc pač „sanjal" nego „sanjal"! — Vem, da pesmi moje niso prav nič po modi; naj jih, kakor že hoče, „Zvonov" doktor presodi, naj jih, kamor že hoče, pošlje: v nebesa ali v vica, ali nazadnje še v pekel, kar bo najbrž resnica . . .