Tone Seliškar: Umetnostna razstava učiteljev bratov Vidmarjev V »Učiteljskem tovarišu« je bilo objavljeno, da sta priredila učitelja, brata Drago in Nande Vidmar umetnastno razstavo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. O tej razstavi priobčujemo tudi naslednji dopis, da bo učiteljstvo informirano o umetniškem uspehu dveh tovarišev umetnikov. Uredništvo. Ni mi do tega, da bi pisal strokovno kritiko o njunih delih, le nekaj prav skromnih stavkov bi rad zapisal, da se ne pozabi ta dogodek, ki je bil v resnici velik dogodek. Jakopičev paviljon, mimo katerega valovi prav sedaj vsak dan množica ljudi po tisti beli cesti, ki pelje iz mesta v pravcati ocean zelenja in zatišja, je kakor nema knjiga, v katero se piše zgodovina slovenske likovne umetnosti. Ko sta 1. 1921 brata prvič razstavila svoja dela, jima je mojster Jakopič odprl vrata v svet in četudi je bil to za vse tri tvegan korak, vendar sta oba brata junaško premagala prve bridke preizkušnje slovenskega umetnika in zmagovito sta se razvijala vse do te edinstvene razstave, ki nam živo priča o nezlomljivi umetniški sili obeh slikarjev. Od 1. 1921 pa \se do danes so romala njuna dela od razstave do razstave od priznanja do priznanja: Ljubljana, Zagreb, Beograd, Sarajevo, Split... in venkaj v svet: Dunaj, Pra«a, Berlin, Amsterdam! Umetnost je usoda, je dejal dr. Stele, ko je odprl to sedanjo razstavo. Prav zares, kajti od tiste ure, ko sta prvič prijela za čopič nista nikdar več odnehala. Umetnik doživlja mnogo razočaranj, mnogo trpkih ur in mnogo vsega tega prav člo\eško obupnega, pa vendar ustvarja iz sebe neprestano, dan za dnem, kakor da bi bil živ vrelec vsega onega, kar se skozi njegov notranji svet upodablja v izraz in obliko umetniškega lika, ki mu pravimo umetnina. Življenje se nenehoma obnavlja. Tudi pojmi o umetnosti in lepoti. Tudi umetnost ni nikjer in nikoli prikovana na en sam steber. Od prada\nih časov pa vse do danes je bila resnična umetnost vedno le živ izraz vsega našega življenja. Zato sta si Vidmarja, ki sta šestnajst let živela in delala v najbolj hribovskih vaseh naše dežele, potem ko sta doživela v sebi ves proves samoniklega razvoja umetniških resnic, zgradila k svoji umetnosti lasten program. Takole govorita: Če je umetnost najvišje dognanje vsega človeškega; njegovega časa, njegovih težav in borb njegovega veselja in žalosti, njegove zemlje in ljubezni — tedaj ne sme bežati od njega! Zato ne more in ne sme stati umetnik izven vsega tega, temveč mora zagaziti brez omahovanja v ves ta resničen sok, da bo s svojim očesom in s svojim čutom izžgal vse prikaze svojega rodu z istim zanosom, z isto bolečino, z isto borbo, z isto tragiko in z istim veseljem, kakor se mu resnično prikazuje. Življenje je zdravje! Mar naj bo zato umetnost bolna? Zivljenje je borba! Mar naj bo zato umetnost pohlevna in skromna? Življenje in zemlja sta resnična! Mar naj bo zato umetnost zlagana? Življenje je trdo in krvavo! Mar naj zato stopa umetnik kakor mističen zanešenjak mimo vsega tega, kar življenje oblikuje in daje značaj časa in družbe? Umefnik ne more biti osamljen. Umetnik ne ustvarja za- se! Če pa ustvarja, tedaj naj ljudstvo prisluhne in obstane! Iz svojega lastnega rodu je. Nobena resnično zajeta umetnost ne stoji izven človeka in časa! Ničesar še ni ustaljenega. Nov človek odgrinja zaveso bodočega roda! — Dela, ki vise na stenah, dovolj jasno poudarjajo resničnost teh besed! To je več kot program, to je veren pogled v tiste dalje, v katere hrepeni sleherni človek. Človeku je med temi resničnimi ljudmi in pokrajinami prijetno in dobro. Iz vseh teh del veje vrisk naše zemlje, naših ljudi in našega časa. In prav v tem tiči ta velika pomembnost te razstave! Smelo trdim, da se pričenja s to razstavo nova rast naše likovne umetnosti! Pokrajina je stopila v ozadje, pred nami so ljudje, pred nas stopa človek ves tak, kakršen resnično je. Človek in njegovo delo! Tudi roža je lepa, lepo je drevo in planine — toda najlepši je človek! Nandetovi »Brezdomci«, »Kmetice«, »Kopač«, »Sirota«, »Služkinja« in Dragotovi »Delavci«, »Kosci« ter »Kopači« so kakor živ prikaz, iztrgan iz vsega tega resničnega življenja. In v vseh teh delih je zdravje, mladost, tudi najbolj trpka črta v »Brezdomcih« govori živo in resnično. Nič ni nikjer bolestnega, izmaličenega, vsepovsod zdrav pojoč realizem, ki poje, cvete, ječi in obtožuje. In če stopiš v sredo tega naslikanega sveta, imaš neverjetno blag občutek: To ni dekadenca, to ni pesimizem — vsa ta dela izražajo tolikšno ve&elje in \ero v življenje, da bi se pridružil »Veselim fantom« ali pa »Nabornikom« ali pa »Dekletom z jerbasi« in zakoračil po naši zemlji s kmetom in delavcem, s služkinjo aii pa s hlapoem kamorkoli po veselje in radost!