i^§jubljai\sKii;
Štev.  3.
Leposlover\ in znanstven; 11strT
V Ljubljani,  dne  i. sušca  1892.
Leto XII.
I
Krišna.
Id d s k a   legenda.
11  više,  više v zrak neso Nevidne ga perdti .  .   . Glej,  rajsko mesto Dvarakam Blešči že se naprdti.
To bog je  Višnu.    Tisoč let On hodil je  po sveti;
Kot človek Krišna živel sam, Učil ljudi živeti.
Doma . . .   Družina vseh bogov Vzprejemlje Krišno  v raji,
Vzprejemlje Indra,  car nebes, V čarobnem ga sijaji.
Obsipajo ga z vprašanji
Bogovi vsi nebeški: »Kakd si,  Krišna,  živel tam
Na zemlji po človeški ?«
»»Nesmrtniki presrečni  vi, Lehko  vam bogovati!
Visoko je nad svetom vam Lehko gospodovati.
»»Kaj  veste vi, kaj to je — kri Sok živi,  rdeči,  vroči!
Kako  človeka greje ta" Po žilah mu poljoči.
»»Ne čutite,  kaj  to je  — strast,
Kaj hrepenenje, želje; Ne stiska žalost vam srca,
Ne dviže ga veselje.
»»Ne veste, kaj ljubezen je In kaj življenja cvet je,
Ne veste, kaj življenja raj, Kaj  njega slast in med je.
»»Ne  veste,   kaj je to  — napast, Kaj borba brez odmora  —
Ne veste,  kaj je pad  in greh, Kaj  kes in kaj pokdra.
»»Ne  veste,  kaj je  nada,  strah,
In kaj  obupa  srd je; Kaj  rojstvo je,  neznano  vam,
Ne  veste ni,  kaj  smrt je  .   .  .
»»Vse to, bogovi,  skusil sem Živeč,  trpeč na sveti  .   .  ,
Oh,  toži se mi po ljude"h, Spet hotel bi živeti!
»»Imejte večnost svojo vi
In dolgčas njen moreči !«« ...
In Višnu stopi spet na svet, Kot Buddha se včloveči.
A.  Aškerc.
9