I li. . . . Kot zastopniki Ijudstva nikdar ne odnehamo, dokler ne dobimo narodne avtonomije, ki se bo nje ozemlje krilo z vsem rodom enega jezika! Iz govora poslanca dr. Laginje v državnem zboru dne 14. junija 1917. V zadnjem času so se po našem časopisju že opetovano pojavili glasovi, da si Slovenci vseh dežela osnujmo svoj skupni narodni svet, ki natn bodi tista najvišja narodna instance v vsem našem kulturneni, gospodarskem in socialnem prizadevanju in delovanju, kar so nemški Volksrati svojemu narodu. Ako s slovenskim narodnitn svetom vzporedno imenujemo netnške Volksrate, nečemo s tem reči, da hotemo svojo najvišjo narodno instanco imeti organizovano popolnoma v smislu in po tendencab netnških Volksratov ker jih — stoječna načelu pravičnosti in enakopravnosti — ne maramo posnemati v sili in brezobzirnosti, ki z njima uveljavljajo prvenstvo in privilegije nemškega naroda tudi po krajih in deželah, koder stoji nenemško ljudstvo po številu jačje, a po prido-bitvah in dobrotah slabše pred Nemci. Kako«* hitro pravimo, da ustvarja čuvstvo pravičnosti in enakopravnosti bistvo našega notranjega življenja, s tem tudi že obsojamo vsakn silo, ki škoduje drngemu, da na njegov račun in njemu v breiae koristi sebi. Taka sila grdega m samogoltnega egoizma ni orožje kulture in ni vidno znamenje plcmenitosti, temveč je le znak bruta'nosti in odurnega samoljubja, pa bodi izvajana od kogarkoli in nasproti komurkoli! Delovanje take sile bije ob naša načela kreposti iii morale, zato ga obsojamo, in je popolnoffia izključeno, da bi Sloveuci hoteli z enakim orožjem graditi svojo moč in utrjati svojo pozicijo. Slovenski napredni učitelji smo bili prvi, ki smo hoteli vse svoje dobre sile vsega slovenskega učiteljstva združiti k skupnetnu delu na kulturnem polju. Znano nam je vsetn, kako smo vabili na to skupno delo, a znano nam je tudi, kako se je tisti del slovenskega učiteljstva, "ki se je zatekel v Slomškovo Zvezo, odzval temu povabilu v negativnem smislu. Hiteli smo zaman na pripravljalno delo in danes smo prepričani, da bi naše skupno dclo sedaj imelo vsaj že en uspeh, ki bi bii za sedanji čas naivečjega pomena: Imeli bi uzakonjen oni del novega deželnega šolskega zakona, ki uravnava prežalostne gmotne razmere kranjskemu uči teljstvu! — Razcepljenost, trmoglavost in sovražnost nam je bila vedno v prokletstvo in nas tepe tudi sedaj in nas bo tepla vse dotlej, dokler bič sam ne švigne po tisti roki, ki ga spleta in vihti, in dokler prokletstvo samo z vso strašno pezo ne zgrmi nanj, ki je začetek in konec prokletstvu! Zakaj vsako zlo dejanje se maščuje! Kdor ima srce za potrebe in koristi naroda, ta je prepričan o nujnosti in važnosti našega narodnega sveta, obenem pa mora obžalovati, da si ga že davno nismo ustanovili. Preprečili bi bili že mnogo gorja, odvrnili že mnogo nesreč. Toda bili smo preveliki lokalni patrioti in prestrastni strankarji. Bi!i smo Kranjci, Korošci, Štajerci, Primorci in smo se izza meja pisano gledali, zabavljali drug na drugega in bili celo iazjarjeni, če je koga iz ene dežele v drugo deželo vrgla usoda služit vsakdanji kruh, ker smo gledali v njem — tujca! Naša kratkovidnost in nepreudarnost je šla celo tako daleč da smo morali iz ust slovenskega politika slišati neresnico, da je Celje za nas — tuje ozernlje! Da imajo koroški Slovenci dants ie en državnozborski mandat, namesto da bi imeli najmanj tri rnandate, to je krivda domače politiške špekulacije, ki bi bila nemogoča, ako bi stal nad nami narodni svet kot izhodišče vsega dela za narodove koristi. O slovenskem šolstvu v obmejnih krajih niti ne govorimo! To poglavje je tako žalostno, da boli človeka srce, ako ga premišlja ! Na tisoče je naše dece, ki so jo svojim materam odtujili, ali pa ki je vsaj ostala popolnoma neuka. Z našo umstveno kulturo sploh ravnajo tako, kakor mačeha ne more slabše s pastorko! Sirota Jerica — to je kratko poimenovanje vsega, kar imamo. In kar imamo, to smo si dali sami sebi ob neštetih žrtvah, v gigantiškem boju za obstanek, ki je bil toliko težji, toliko žrtev in izgub bogatejši, kolikor smo sami sebe ovirali, sami sebi rušili, kar so eni zidali; zakaj bili smo najprej deželani in strankarji, a kadar je bilo treba jokati na razvalinah ali ob poncsrečenih akcijah, kadar je bilo torej že prepozno, takrat smo bili šele Slovenci, če se nistno tudi tedaj več ali manj očito veselili nesreč v lastnem narodu! Na gospodarskem polju je oslabila našo moč premnoga nezgcda najžalostnejših posledic, ki je cele rodovine, cele vasi in občine vrgla v nesrečo. Nameslo da bi svojih pet vinarjev držali skupaj, smo jih začeli razpostavljati na kupče Nesrečna je vsaka igra, a najnesrečnejša je ona z narodovim imetjem. Kar smo zakrivili zla sami, tega ni mogoče napraviti nestorjenega. A mogoče je preprečiti vse, kar bi bilo v bodočnosti temu enakega! Zato je pa treba spoznavati krivde preteklosti, da se jim izognemo v bodočnosti! Treba je izbrati in združiti najboljše moči, ki jim narodova volja izkaže svoje zaupanje! Treba je organizacije vsega dela, ki sodi v sedanji položaj vseh stanov in ki meri na bodočnost naroda kot celote! Vsaj v presojanju svojih celokupnih narodnih potreb in zahtev, v delu tega, kar rabi narod kot celota v moralnem in materialnem pogledu kot kulturno ljudstvo in kot sestavni del državne enotnosti si damo lahko sami svojo narodno avtonomijo, če se zlije vsa naša dobra volja in vsa naša produktivna sila v narodni svet, kjer se naj zbero zastopniki vseh slojev in vseh stanov! Nad vhodom napravite napis: Vstop lisicam in volkovom ni dovoljen! — Ako je Dunaj združil vse, ki hočejo v resnici koristiti narodu, zakaj bi jih delo v domovini ne tnoglo združiti? Stvari so, ki nas lahko vedno ločijo, a poiskati moramo tiste zadeve, ki nas lahko večno združujejo ! Ako se tuintam odkrhne kos strankarske ošabnosti in trmoglavosti, ni to še nesreča! Pustite, naj gre vsa ošabnost in trmoglavost, zakaj običajno tiči za njo še kaj drugega, kar diši po egoizmu in častihlepju! Sreča narodova je več vredna nego posamezna politiška eksistenca, ki bi nasprotovala organizaciji skupnega dela, narekovanega od interesov narodove eksistence in bodočnostil Bodočnosti pa je izvor sedanjost, in kakor si posteljemo, tako botno ležali! Nikar pa naj nihče ne misli, da nam kdo drugi zrahlja posteljo! Rahljal bi že, toda med navidezno dobrim delom bi podtaknil bodečega trnja pod lcpo odejo. Bodimo nezaupni proti tuji pomoči, zaupajmo pa svojim silam, ki jih moramo organizirati, ako hočemo, da se okoristi ob njih narod in domovina! Ustvarimo novo zemljo sami iz sebe, potem bo tako naša, da nam je nihče in nikoli ne vzatne!