-----   92   -----
Pustite nam Idrijo kakor je bila!
Da je država avstrijska v velicih denarnih stiskah začela prodajati lastnine svoje: grajščine in rudnike, znano je vsaeemu; ali pa je to dobro ali ne, niso si vsi edinih misli.
Nam se zdi država kakor vsako drugo gospodarstvo; tudi pri nji veljd pregovor: „Sila kola lomi." Al kakor previdni gospodar v denarnih stiskah, dokler še ni popolnoma na kant prišel, proda le to, kar mu je manj na korist ali celo brez posebne koristi in si s tem premoženja svojega prav za prav ne poškoduje, tako se tudi državam ne more sploh očitati, da prodajo to ali uno lastnino; marveč jim je včasih celo na dobiček, ako se znebijo posestev, pri kterih si oskrbniki tolste piske peko, država pa še slane vode nima. Ali je še dandanašnji kaj tacih grajščin, ne vemo, — da so pa take bile tudi na Kranjskem, to je gotovo; saj je znano, da je tu in tam bila kaka grajščina tako slabo oskrbovana, da je država na gotovem dobičku bila, ko jo je prodala; kupec je pa pri taki kupčii mnogokrat tudi prav dobro opravil, ker samo za zemljiščino odvezo je dobil toliko ali še več, kolikor je za grajščino dal; vse polje, senožeti, gozdi itd. so mu tako rekoč zastonj ostali. Glede tedaj na take skušinje ne more veljati pravilo (princip), da je vselej napačno, ako država prodaja svoje lastnine.
Ce pa ni vselej napačno, da države prodajajo svoja posestva, marveč je v posebnih razmerah še le prav, da se jih znebijo, je pa nasproti v posebnih razmerah zelo napačno, ako jih prodajo.
In tako bi bilo, ako bi se rudnik in gozd idrij-skiprodala, kakor minister denarstva to predlaga letošnjemu državnemu zboru, in mu to pritrjuje finančni odbor.
Gola resnica je , da je vso deželo osupnila novica, da hočejo Idrijo prodati, in če ktero srenjsko zastopništvo ima kterikrat za seboj vso deželo, more idrijska županija reči, da za njeno peticijo, ki jo je 2. januarja poslala državnemu zboru, stoji vsa dežela. Naj bi se to na Dunaji ne prezrlo!
Pustite nam Idrijo kakor je bila! Da se zato poganjamo, sili nas domoljubje trojno, ktero ima svoje korenike v mesticu Idrii, v deželi kranjski, v carstvu avstrijskem.
Po razjasnilu za obstoj cesarske Idrije vnetega mestnega župana idrijskega in druzih izvedenih mož so nam vse okoliščine na drobno znane ; beseda naša se tedaj opira na bistvene stvari, in ne na vsakdanje fraze.
V Idrii se, kakor ves svet ve, prideljuje živo srebro. Živo srebro se bo potrebovalo, dokler bo svetd kaj. In v vsej Evropi je, razun Idrije, le Še takošen rudnik vAlmaden-u na Spanjskem, pa ta rudnik je v žlahnejem pridelku nekako pešati začel. Razun rudnika v Pfibram-u na Ceskem, kjer se pri-deljujeta srebro in svinec, Avstrija nima rudnika, kteri bi veče dohodke donašal kakor Idrija. In tega zaklada, tega bisera se hoče država naša znebiti, da pride v roke špekulantom, kteri bi dobro kravo molzli, in bi jo namesti trikrat na dan, molzli petkrat ali desetkrat, da bi jo v kratkem času izmolzli, ne glede na to, kako bi se godilo tistim ljudem, ki imajo zdaj svoj živež od rudnika, in kaj bo pozneje ž njim in lepim njegovim gozdom! Mogoče, da ne pride takim sebicnežem v roke ; al mogoče tudi, da pride, ker težko si bo kupec dal po kakih pogojih roke vezati.
Poglejmo zdaj v Idrijo, da vidimo, zakaj bi bil-silna nesreča mestu, deželi in financam država ni m, ako se prodasta rudnik in gozd.
Idrija ima 4500 prebivavcev,  med ktere se štejejo se v6 da   tudi žene in   otroci.    Kdor ve, kako obdarovani so ondašnji stariši z otroci,  bo lahko razvidil, da veči del Idrije živi od dela v rudniku, v kterem je 654 delavcev.    Od  kmetijstva   malokdo   živi,   ker  ni  zemljišč, — od obrtnijstva in rokodelstva pa tudi ne, ker ni zaslužka; so sicer tukaj tudi nekteri zidarji, tesarji, čevljarji,   krojači itd.,   al  ti   so večidel tudi delavci v rudniku, in kadar tu niso v delu, opravljajo še to postransko rokodelstvo.   Pa tudi z žitno kupčijo ni nič v Idrii, zakaj starodavna navada je to, da iz državne (cesarske) kaše se kupuje žito in   rudokopom   prodaja   po zmiraj stanovitni ceni mernik pšenice po 1 gold. 5 kr., rži in koruze po 84 kr.    Taka je tudi z vinom,   ki ga jim cesarske krčme  tako  dober kup   točijo,   da nikjer ni cenejšega vina na prodaj; zato tedaj tudi krčmarjev skor ni tukaj.    Kakor živež,   rudokopom   tudi   država oskrbuje zdravnika, zdravila, šolo, drva.    Ker je dnina rudokopov majhna,   se  tako   olajšuje življenje   siromakom, ki kopljejo živo srebro v jami in delajo v fabriki, ki napravlja cinober, — siromakom, pravimo, zato, ker živo srebro je strupena, človeškemu zdravju škodljiva rudnina.    Suhi životi,^ bleda lica,   slabi zobje itd. so očitna znamenja tega.    Se idrijskim govedom se radi zobje majati začno in krave pogostoma zvržejo. Zavoljo težavnega   svojega  dela imajo rudokopi po preteklih 8 letih pravico do polovice provizije, ako so v jami onemogli,  po 40 letih pa  do cele provizije.    Med 654 sedanjimi rudokopi jih je blizo 400,   ki služijo že čez 8 let, 192 jih je, ki služijo nad 25 let. Ako ostane Idrija državna, delajo rudokopi naprej.    Ako se pa prodd, so ob cesarsko službo.    Kaj pa potem?    Ali jim   bo dala država zasluženo provizijo  ali jih  odškodovala za to ? Ali bo morebiti  kupcu naložila   to   breme?   Ako  ob službo djanim  rudokopom država hoče dajati zasluženo provizijo, bo imela veliko let, dokler ne pomrjo, vsaka
-----93   -----
leto nad 100.000 gld. stroškov, kteri stroški bojo velik del obresti skupljenega kapitala požrli. Gorje pa rudoko-pom, ako se država otrese tega plačila in jih novi lastnik noče vzeti v delo! Njih bratovska skladnica je preslaba, da bi jih živila. Potem so ob vse: ob dober kup žito, drva, šolo, zdravnika, zdravila itd. Več kakor četrti del teh ljudi je potem popolnoma berač. Zdaj znašajo penzije in provizije 24.877 gold. Al to vse, kakor tudi dober kup žito, vino, drva in vse drugo se plačuje iz dohodkov rudnika, in vendar čez vse stroške po cenitvi 20 poslednjih let, ktera niso bila najugodnejša rudokopstvu, znaša čisti dohodek vsacega leta okoli 298.000 gold.
Kakor stan rudnika idrijskega kaže, so tolikošni dohodki saj za 601 e t še gotovi, pa se morejo, ako bi se za delanje kaj več storilo, brez tako imenovanega ropanja, povzdigniti na 500.000 gold. na leto in dan. Ali ni to zlata ruda?
In tako jamo sebi koristno hoče država iz rok dati! In za koliko? Na 3 milijone gold. je kup rudnika, — na 200.000 gold. pa gozda nastavljen, ki ga skor na Kranjskem nima para; tako dobro je gleštan. Izvedeni možje trdijo, ako kupec presili rudo-kopstvo, že v 10 letih ali pa še popred izkoplje si iz rudnika ves ta kapital in še dobre obresti povrh. Ko so, ako se ne motimo leta 1863, cenili vrednost idrijskega rudnika, so ga nizko cenili na 5 milijonov in 271.964 gold. in sicer je bila ta cenitev narejena na tej podlagi, da se vsa skupščina z dohodki v 20 letih poplača. Gozd pa je, hakor zvedenci trdijo, tudi 600.000 gold. vreden. V srce se nam smili lepi gozd, ako pride sebična sekira nad-nj! Kranjska dežela, nekdaj tako bogata gozdov, je po takem zopet v nevarnosti, da ji pade deblo za deblom in da se nam nov Kras odpre!
Ali ne presune žalost srce domoljubu, ki dobro misli za ubogo Idrijo, za deželo kranjsko in cesarstvo avstrijsko, ako sliši, da se na prodaj stavi taka dobra lastnina državna? Država je dosihmal vse lepo vred-jeno imela, in s tem, da je skrbela za se, je skrbela tudi za kraj idrijski, ki ga je živil rudnik. Država je varčno gospodarila kakor dober gospodar, ki si za čas potrebe prihrani bogatejšo rudo; ako pa pride rudnik v roke ali enemu kupcu ali kaki družbi, bode rudniku pela vsa druga. Da se kupščina hitro nazaj dobi in doseže bogatejša dividenda, se bo seglo (Bog daj , da bi se motili!) po bogatih rudah, in v malih letih izmol-zeni rudnik se bo prepustil drugim, kakor izsekani gozd, drugim — Idrija pa bodi kakor hočeš!
Končaje ta sestavek opomnimo le še to, da zbornica poslancev je v 143. seji leta 1862 željo izrekla, „naj bi se prodali le manjši rudniki in taki, od kterih država ne more dalje časa pričakovati dobička", in da je isti minister, ki danes drži finančno kormilo v svoji roci, v 47. seji leta 1863 vse to zbornici pritrdil, pa še dostavil, da prodaja ali neprodaja bi se morala vesti „po visih ozirih , da ostane rudnik v rokah državnih , in da se mora pametno, zmerno, prevdarjeno ravnati, ker vsaka prodaja na vrat na nos (Ueberstiir-zung) bi v teh zadevah bilo veliko zlo."
Glede na ta modra pravila od leta 1863 vprašamo tedaj: ali ne veljajo tudi še danes za Idrijo?
In zato ponavljamo svoj glas: Pustite nam Idrijo kakor je bila!