4
Mih. Opeka:  „Več luči!"  — Anton  Medved: Drugačne pesmi.
necejo nekateri  pripoznati   nobene   pravice   in tako razdirajo človeško družbo.
Naposled poznamo in slušamo še jedno vodnico. Kaže nam, kaj je lepo. Ni je stvari, katero vidimo in slišimo, pa bi je ona vodnica ne sodila po njeni lepoti. Nekatere stvari so jako lepe, nekatere manj, nekatere celo grde. Pa tudi Človek sam zna posnemati in kazati, kar je lepega. V sebi ima poseben nagib,. ki ga priganja, naj posnema in iz sebe nareja lepe reči, da so njemu in drugim všeč. Ta njegova zmožnost, s katero posnema in kaže lepe stvari, zraste in se povzdigne semtertje tako visoko, da stvarja in nareja Čudovito lepe stvari. V obče pa se trudi vsak človek, da nareja vsa svoja dela lepa. Ker nas vodi taka vodnica, zato preiskuje modroslovje, kaj je lepo, kako in zakaj nam je lepota všeč, po katerem načinu se dela lepo, kateri človek zna ustvarjati lepe predmete. Taka vprašanja obdeluje modroslovje v četrtem delu, v nauku  o  naravni in umetni lepoti.
A ne smemo misliti, da vladajo te vodnice vsaka zase in posebej; ne, marveč vedno skupaj in v najboljšem soglasju. Nikdar ne izgubi nobena oblasti, nikdar se ne premene njeni zakoni. Modroslovje razkazuje, zakaj in kdaj se vjemajo, kako   sloni  na njih  popolnost raznih stvarij.
Po tej-le poti nam modroslovje kaže in ocenjuje tudi popolnost vseh stvarij. Ko se učimo prav ceniti stvari, učimo se tudi sami popolnosti. Modroslovje nam kaže torej pot do naše zemske popolnosti in s tem nam razodeva tudi Človekov namen.
Res je torej modroslovje najvišja, pa tudi najkoristnejša veda. Pravo modroslovje nas vodi do popolnosti v mišljenju in delovanju, dela nas modre, previdne, trdne in tako stavi najboljšo podlago za krepost. Popolnost pa je ob jednem najvišja sreča; torej vodi modroslovje tudi do sreče.
To so močni in tehtni razlogi, ki nas vabijo, naj se poprimemo modroslovjaz vso gorečnostjo.
(Dalje.)
,Več luči!'
luči!"   bolestno je  vzkliknil Proslavljam pevec - prvak, Dojenec in ljubljenec sreče1): Ko solnce življenja blesteče Zagrinjal mu smrtni je mrak.
„Več luči!"  tako se  razlega
Po  zemlji  dandanes  povsod: Ko  tema pogled  mu zastira, Ko  v  robstva verigah umira Prej srečni,  človeški naš rod.
l) Goethe.
„Več luči!"   ...  A pevec pozabil,
Pozabil  ž  njim  zemlje je  krog, Da v  smrtno temd  posijati, Da smrtno temo  nam  razgnati Luč  ena premore le  —   Bog!
Mih. Opeka.
K
Drugačne pesmi.
aj  hoče  meni vedna žalost, Kaj  hoče  rodu tožba moja? Pristuje li srca upalost
Vojniku v gosti gneči boja?
Ljubezen drage domovine, Podobne  materi,   ki plaka,
Nesložne gleda svoje sine, Od  njih le dobe lepše čaka.
Ubrati  hočem  druge strune, Drugačne pesmi  hočem  peti,
Da vsakega moj  glas presune, Ljubezen v srcu mu zaneti:
Slovesno-resno  naj  zaslove
Ta pesem  materi na slavo, Budi na delo vse stanove,
Oznanja bratom  mir in  spravo.
Anton Medved.