So A. Pahar : Pravica do srečo.
Pravica do sreče.
Povest.
Ruski spisal I. N. Potapeiilio ; poslov.nil A. Pnhfir. I.
— Postaja Čaplino ! Vlak stoji dve minuti !
Ta klic je ostro zazvenél v ušesih Kurtaiiova, nato se je jionovil tiše in povsem tiho v tretje, ko je sprevodnik br/.o uvede de.šel do zadnjega vagona. Ta naznanila so zvenela skozi okna vagona, vedno enako službeno-krikljivo, brezčntno, menjaje postajo kakor Tihtjejevko z Brid-lovko, Bridlovko z Čubovko, in tako brez konca in kraja : davno sc je že Kurtanov nehal zanimati zanje in oživljal je le tedaj, kadar se je naznanjalo namesto dveh deset minut in se dostavljala beseda „bullet". Tedaj je izstopal in brez vse slasti pojedal kruh se surovim maslom ali kotleto in izpival po ča.šo čaja. A vsega tega se je na konec naveličal, lotila se ga je globoka resignacija, umevna edino potniku, vozečemu se osamelemu po stepni progi, kjer je vse enolično, mrtvo in tuje.
Vendar je pri tem klicu, sam ne vede zakaj, vzdignil glavo. „Čaplino ! ?" — je ponavljal poluvprašaje : — „Oapliiio, Čaplino?! . ." — ISi mu še bilo popolnoma jasno zakaj, ni se še oprijel nobenega načrta, edino le pod utisom naznanila o „dveli minutah", je že prijel za kovčeg in podglavnik, kakor potnik, kateremu je treba takoj izstopiti. No, sledeča misel je bila že docela jasna.
,,Čaplino ! lies, to je posestvo Griše, Grigorija Petroviča Pozdneva ! Kaka prilika ! Ne mudi se mi nikamor . . . Trije dnevi mi ostajajo ! Pogledam, kaj se je naredilo iz njega. A glavno — oddahnem si od morilno dolgočasne poti . . ."
In že je vzel, ne ugibajo dalje, svojo prtljago in podglavnik ter stopil na postajo. Sprevodnik, stoje v dvorili, ga je pogledal začujeno. Spremljaje vlak skoro od državne meje, je poznal on vse potnike in se spominjal, da ima ta suhljati gospod z nervnim licora listek do Moskve.
— Ostanete ? — je vprašal.
— Da, oddahnem si . . . Utrujen sem ! — odgovoril je Kurtanov, ki se je tudi bil navadil sprevodnika in ga prišteval nekako svojim znancem.
— Ne najdete gostilne ... To je navadno selo ! — je rekel se sočuvstvora sprevodnik.
— Nič ne dé . . . Imam prijatelja tu ! . .
— A, to je druga I — je dejal sprevodnik z glasom človeka, poto-laženega v vznemirljivih čuvstvih.
Vlak je odšel. Kurtanov je ostavil svojo prtljago edinemu- strežniku, vprašaje ga, kako pride do posestva, ter odšel peš po poti, katero mu je oni pokazal.
A. tahar : Pravica do sreče. 5i
Bil je gorak dan meseca avgusta. Južno solnce je palilo neusmiljeno. Kiiitänov je .šel po široki vaški ulici, mej dvema vrstama kmetskili hiš, r/.y.A katcrili so moleli vrluivi stogov (kozolcev) in kop, slikovito zloženih iz snopja. Srečavali so ga ljudje v platnenih srajcali, z odpetimi potnimi prsi, v širokih Idačah ter bosi. Snemali so pokrivala in ga pozdravljali, kakor starega znanca. Vmes so bile tudi ženske.
Z nekega dvoi'a pa se je slišalo nič dol)rcga obetajoče renčauje jeznega psa, no več se ni zgodilo, in Kurtänov je srečno prešel vse selo, šel mimo mlina, stoječega na prigorji, in zagledal na sto korakov malo ročico, gost dvedcsjatinski vrt in l)cl kameniti, dvonadstropni dom se zeleno železno streho.
Približavši so k jilotu, narejenemu iz palic, je zagledal v senci okroglo mizo, za njo malo družbo, ki je očevidno obedovala. Njega so tudi zai)azili takoj. Debel mož v telovniku, brez vrhovne suknje, je kriknil na hudega prepeličarja (psa), ki jc jel srdito lajati na gosta, a potem vstal in prišel do lese. A komaj jo je odjii'l tei- hotel vprašati — ,.Kaj je ugodno?" — je odstopil nazaj in ])okazal veliko začujenje.
— Andrej ?
~ Griša?
Nekaj sekund je bilo, kakor da ne bi hotela spoznati drug dnizega, a potem sta se radostno poljubila. Kurtanov je bil vendar še nekako v zadregi. Dasi ni mogel dvomiti o istinitosti Grigorija Petroviča Pozdneva, bila je vendar sprememba, katero je videl na njem, tako velika, da se je zdela na prvi pogled nenaravna.
Pred stilimi leti sta ostavila oba univerzo. Pozdnev je svež, rudeč mladenič, nekoliko flegmatičen, nekoliko robat, neprijatelj dolgih prepirov, „enozložuik", kakor so ga imenovali. No, zdelo se je, da prihaja to le od maloruske lenobe. Končav.ši univerzo, — bogve zakaj kot filolog — je takoj sklenil zabiti na vselej filologijo, odpeljati se na posestvo in udati se gospodarstvu Kurtanov se je posvetil znanosti in se je vračal zdaj z inozemskega nai-očenega potovanja, da prejme učenjaško diplomo in profesuro. Štiri leta menda niso izpremcnila toliko Kurtanova, da bi se bil Pozdnev posebno čudil. Ko je ta zagledal tovariša, zdelo se mu je, da ga je videl še-le včeraj. Sam Grigoi'ij Petrovič pa so je čudovito, iz-premenil. Nikdar ni bilo misliti, da iz tega natančnega, malenkostnega glede na vnanjost, tankega, lepo vzrastnega mladeniča, postane tak debeluh (tolstjiik), s takim trebuškom, s i)u]dimi lici in napetimi trepalkami. Obleka njegova iii vsa vnanjost je bila skrajno zanemarjena. Telovnik mu je zlezel kvišku in izpod njega je okolo in okolo gledala rubiiha (srajca).
Za mizo so bili še trije: star gospod sumljive vnanjosti, tako zanemarjen kakor Pozdnev, no oblečen v nekako dolgo vrhovno suknjo.;
M A. Paiiar: Pravica do sreče.
imel je riuleč obraz z malimi sivimi kocinami, z rumenimi brki in smešno velikim nosom. Predstavljajo ga, se je reklo o njem : — „moj stric !¦' Stara dama pa je imela nasprotno smešno majhen nos in vse njeno lice je bilo nagubano in rumeno, kakor na stoletnih starkah, no na tankih ustnah je neprestano igral neumen nasmeh. Bila je v bluzi brez kroja^ ponošeni in zamazani. Glede na njo je rekel Pozdnev samo ,,moja so-rodnica". Vsi trije — Pozdnev, stric in ,,sorodnica', — so napravljali utis Ijudij, ki so opustili vse ozire na vnanjost, na dostojnost, utis zanemarjenih, propalih ljudi. In vsi so se nekako zbrali na oni strani mize, kjer je stala karafa z „nastavljeuim'" žganjem. Na drugem konci mize je sedela mlada ženska v prosti rujavi obleki, visoka, stasna, z lepim ovalnim, nenavadno bledim in rumenim licem. Držala se je pravilno, nekoliko prisiljeno in je v vsem svojem bitju kazala, da neprestano protestuje zoper to skupino in zoper vse, kar se je godilo za mizo.
— Moja soproga, Darja Pavlovna ! — je dejal Pozdnev, ko se ji je Kurtanov poklonil. Se strogim obrazom, nabranimi obi'vi, se stisnjenimi tankimi ustnami je odgovorila na njegov poklon z lahnim nagibom glave.
Kurtanov je sel nekoliko daleč od mize in dejal, da je že obedoval. Slika, katero je našel pri starem svojem tovai'išu, se mu je zdela toli čudna in nenadna, da nikakor ni mogel zbrati svojili mislij in da je raztreseno odgovarjal na vprašanja Pozdneva, — navadna vprašanja, ki so obična, kadar se ljudje dolgo ne vidijo, — odkod pi-ihaja, kako živi, ali se je oženil i. t. d. Stric je vsak hip nalival iz karafe in pri tem nekako komično vzdigoval kupico ter govoril : „Z dovoljenjem prokrasnili dam." „Sorodnica" je veselo cvilila, a Darja Pavlovna je zategovala obraz in naglo migala s trepalnicami. Kuhalo se je mej njimi nekaj gabnega. KurtanovH se je zdelo, da hoče rudečelični starec se svojim vedenjem na vsak način razžaliti mlado žensko, in čudno se mu je zdelo, da se Pozdnev ni brigal za to, kakor da bi bilo vse v redu.
Pozdnev je dejal, da se veseli prijatelja, no iskrena radost se je opažala na njem samo v prvi minuti sviđanja, potem je jtostal ravnodušen in je vpraševal brez vsake radovednosti in sočutja, kakor oficijalni asistent pri skušnji.
Ko so podali in pojedli še sladkarije, je Darja Pavlovna takoj vstala in odšla v hišo. Strijc je pri tem zamižal na levo oko in namigal z desnim, sorodnica pa je zacvilila.
— Glej, to ti priporočam — idijotka je ! — rekel je Pozdnev, naravnost kazaje na starko.
Kurtanov je ves vztrepetal in je pogledal gospodarja znedeno in začudeno. Mislil je, da je Pozdnev nekako pozabil, da je dama tukaj, ali da je nehote izgovoril nepravo besedo. No, dama nikakor ni bila užalje-
A. Pahar : Pravica do ereče. 53
na in takrat celo zacvilila ni. Videlo se je, da je bila takih priporočil vajena.
— A ta tukaj, stric, — je nadaljeval Pozdnev — ta je pripi-av-Ijen za kupico žganja prodati rodnega očeta ...
— Rajnega ? — je vzkliknil strijc in se veselo nasmejal.
— Tudi rajnega ! — potrdil je Gregorij Petrovič. Strijc se je smejal dalje, tako veselo, da se tudi sorodnica ni mogla vzdržati in je zacvilila. Kurtanov je osuplo gledal vse tri zaporedoma : rodila se mu je misel, da je zašel v družbo blaznih ljudi. Skoraj hkrati sta odšla starka in starec in ostala sta s Pozdnevim sama.
P(tzdnev je sedel za mizo podpiraje glavo z roko in gledal na do-šleca uporno, a tako negibno ravnodušno, kakor bi se bila že pogovorila korenito o vsem, kar se je nabralo v štirih letih ločitve.-Njegov topi, zaspani pogled je kazal, da se v tej glavi ne more roditi nobeno vprašanje. Lahna razburjenost ob nenadnem sviđanju s tovarišem je minola, se ulegla in nastopila je ona navadna apatija, v kateri je minevalo njegovo dolgočasno, brezbarvno življenje. Kurtanov je čutil, da je neobhodno treba nekaj izpregovoriti.
— Dovoliš-li Grigorij Petrovič, da ostanem tvoj gost za dva tri dni ? — je vprašal Kurtanov.
— Nu, glej ga ! — ostani deset let, ako se ne naveličaš ! - odgovoril je Pozdnev : — samo to ti lahko prej povem, da se naveličaš. Glej kakovo življenje imam . . . Si-li videl ?
— Ali tebi samemu ni dolg čas ?
— Aj Bog, ne vem ! . . . Veš, meni je vse eno. Dolgčas — ne dolgčas, no vendar dan mine in drugi nastane . . . ni-li vse eno ? Tako ali tako mine, nehati vendar mora eden in drugi nastati ! . . . Nu, zakaj bi se tedaj človek vznemirjal ?
— Odkedaj si jel tako soditi o stvareh ? — je vedno bolj čude se vprašal Kurtanov ?
— Odkedaj V Vrag vedi odkedaj ? Ali sem kedaj drugače sodil ? Zdi se mi, da sem vedno sodil tako.
— Hm ... A meni se je zdelo drugače... Na univerzi, spomnim, si se zanimal za knjige in za društveno življenje.....
Pozdnev se je leno zasmejal.
— No, ta je lepa ! Tisto mi še povej, kaj me je v otroških letih zanimalo ! Jahanje na palici . . . Ha, ha, ha ! Ne bi - li tudi zdaj jezdil palice ! Kako starino si omenil . . . univerzo !
Kurtänov je kar nakrat umél, da je nespametno dalje razgovarjati se ž njim. Ta človek je [)ropal do kraja, ni ga možno več dvigniti. Ne more se mu dokazovati, kar je jasno, — in on, Pozdnev, nobeni stvari
54 Marica II. : Nekaj pedagogike.
ne ugovarja. Za minuto je bil molk. Lice Pozdneva je vedno bolj dobivalo izraz apatije In zaspanosti. Nazadnje je prosto in široko ziizehnl.
— Tebi pokažejo sobo v prizidju ! — je zamrmral docela zaspano. — A jaz pojdem spat . . . Pri čaju se vidimo . . .
Prikimal je z glavo ter odšel v dom. Kurtanov je izročil prišcdšej sobarici zaboj, katerega so baš prinesli s postaje, in vprašal za prizidje. Pokazali so mu dve sobi, kjer je stala postelja in eden stol, a obetali so mu prinesti skledo in vrč za umivanje. Ogledal si je kiaj in rodila se mu je misel, da je to smrt v življenji in lotilo se ga je težko čuvstvo, tisto, katero ga je objemalo, kadar je zašel slučajno na pokopališče ter mu stisnilo srce.
Pod okni je tekla reka in zelenelo drevje. Stopil je na dvor, zavil okolu prizidja, liil pod visokimi vrbami ter tiho šel po bregu male reke, ki je bil posut z drobnim kamenjem. Neprestano so ga spremljale globoko v njegovo dušo podobe Pozdneva in dveh čudnih starcev - pijaučka in ,-,idijotke", katera je morebiti res bila idijotka. Kako sta prišla sem ? V kakem razmerji sta s PozdnevimV Kako je možno, da se zadovoljuje človek, ki je bil na univerzi, s tako družl)o ?
No mahoma se je vstavil ... V njegovem duhu je vstala neka nova podoba, — stroga in hkrati prekrasna, nekaj tajnega in neumevncga za ta kraj, nekaj kakor iz drugega sveta, kar je bilo sé silo presajeno som zaradi kontrasta, zaradi tega, da bi bolj osenčila vso surovost te družbe.
»Darja Pavlovna" ! Ta strogi obraz, ta bledoba in mirno prezirljivi pogled! Njena zapétost, trdovratni molk .... Kako je odšla pa obedu ... In zakaj je ona tu? Ona in te propale, glupe spake . . . Komu je moglo priti na misel zediniti jih v eno družbo, napeljati jih, da žive v enem doiiru, da sestavljajo eno rodo vino ?"
In želel je, da bi se tam kje za drevjem hii»oma pokazala rujava obleka, da bi ga srečala Darja Pavlovna, razgovaijala se ž njim, mu razjasnila, kaj vse to pomeni. No, to se ni zgodilo. Sprehajal so je po vrtu do solčnega zahoda in vrnivši se zvedel, da gospoda pije čaj v uti.
Pride še.
74 A. Pahar : Pravica tlo sreče.
Pravica do sreče.
Povest.
Ruski spisal I. N. Potapeuko ; poslovenil A. Pahar. (Dalje.)
n.
Na večer druzega dne je Kurtänov nekoliko premenil svoj načrt. Nameraval je prej ostati tukaj cele tri dni, da bi si oddalinil od potovanja, no zdaj jo uvidel, da je oddih nemožen. V onem trenotji, ko je S|)revodnik imenoval znano selo Čaplino, znano seve le po imenu, se je v njegovi duši nejasno pokazala slika tihe vaške idile, in potegnilo ga je ven iz vagona. A idile ni našel. Pozdnev se jo hipoma pokazal pred njim kot človek, udan lenobi, propal tako globoko, da ima za družbo rudečo-nosega strica in nemo, samo cvilćčo ,.sorodnico'', katera sta živela pri njem v gostéh, kot človek, ki je do cela zabil viharno drvénje mladosti, ki je opustil vse probleme ter posvetil svoje življenje — jedi in spanju. In kar je najhuje, da se je to zgodilo brez vsakega zunanjega nagiba. Nekateri dojdejo v tako stanje po nravstvenih potresih, po hudih jirevarah, a njemu se ni zgodilo nič takega. On jc bil do skrajnosti siromašna natura, ki je izgubila vso silo, ves ogenj. Rana mladost, šolska leta, dijaško življenje, vse to ga je prej nekoliko gibalo in budilo njegova zaspana čuvstva, da so včasi celo zažarčla ; no, potem je vaško življenje in obilost vsega dalo jirostor njegovi prirojeni lenobi ; začelo se je naglo propadanje v žival, iateri tudi za hrano ni treba skrbeti.
Vse to je napravilo na gosta moi-ilen utis. Srečaval se je z domačimi samo pri mizi : pri čaju, obedu, zavtraku in južini. Zdelo se jc, da oni žive samo tedaj. Mej ostalim časom so spali ali se po domu poslanjali, redko zahajajo na vrt. Priroda jih ni vabila ; i'aje so imeli postelje in divane ter se oživljali le pod uplivom nekaterih kozarcev ..nastavljenega" in pri vidu polnih krožnikov.
Darjo Pavlovno je videl dvakrat, hitro idočo po vrtu in skrivšo se tam nekje v njegovi globini. Nemara jo l)ilo tam njeno i)riljubljeno mestece, kjer je posedovala cele ure, kakor divja zverica v kletki. K mizi jc redno prihajala, nalivala čaj, dajala jedi, a govorila samo se slugami, (lajajo ukaze. Kurtänov ni slišal, da bi bila govorila z možem ali se sorodnikoma. Odišla je takoj, ko je izpolnila svoje gospodinjske dolžnosti pri mizi. Njene uloge v tem domu on ni mogel umeti. Po vidu, izrazu lica, po vedenju — molčečim, strogim se skritim preziranjem, — je mogel sklepati, da jim je ona tuja, da prenaša muko, da jo obnašanje strica in idijotsko cvilenje „sorodnice" žali. No, to je bilo samo ugibanje.
„Nemara, da je tu nekaka drama. — mislil si je Kurtanov, gledaje
A. Pahar : Pravica do sreče. 75
njeno bledo, lepo lice s tankimi potezami, z umnimi blestečinii očmi : - -no, vidi se, da je ni možno razvozlati." In končal je, rekši, da to ni njegova naloga.
Na večerji je povedal Pozdnevu, da jutri zjutraj odpotuje.
— Saj sem ti pravil, da ne preživiš ! — je opazil z lenim nasmehom Pozdnev.
— Ne . . . Hiteti moram ! — menil je Kurtanov. — Nisem prav računal . . .
Slučajno je pogledal Darjo Pavlovno in opazil, da je nje obraz preletela lahna senca. Razumel je njen pogled, katerega je uprla vanj, in ta pogled — strog, globok, kakor bi se hotel uveriti o njem, izmeriti njegovo dušo, se mu je zdel nepričakovan, čuden in značilen. Sicer ga je pa kmalu pozabil, ker se je nadalje Darja Pavlovna vedla i»ovsem navadno in čez deset minut izginila.
Odhajaje v svoje stanovanje, se je poslovil od Pozdneva, ker ga zjutraj ne bi videl. Spal je dobro in zjutraj, ko so bila okna vlastelinov še zakrita, je odišel na postajo. Vlak, katerega je čakal, je bil takozvani »mešani" in je lezel neznosno počasi. Kurtanov je nameraval peljati se dve, tri postaje, a potem izstopiti in počakati poštni vlak, s katerim se je peljal od meje. Želel je samo ostaviti prebivalce posestva Čaplino.
Po treh postajah je bil večji buffet. Izstopil je in sedel k zajutreku. Vlak je še stal, ko je zapazil, da nek železniški uradnik hodi okolo dolge mize, kazaje potnikom nekov zavitek in jih izprašuje. Uradnik je prišel k njemu, ter mu, nagnivši se, pokazal napis na zavitku.
— Ali niste vi Kurtanov V — je vprašal, kakor je prej vprašal vsakega.
To ga je jako iznenadilo. Brzojavka, na katerej je stalo : »Potniku Kurtanovu". Kdo je mogel vedeti, da se on pelje po tej progi V Kdo mu hoče kaj ? Kdo ga zasleduje V
— Da, to sem jaz ! — je odgovoril z neprikritim začujenjem, ostavivši zajutrek.
Čutil je silno nestrpnost, ko so ga pokUcali v neko pisarno, da se podpiše. Stopivši na peron, je odpečiitil telegram in prečital :
,Ako ste dober človek, tedaj me pričakajte s poštnim vlakom. Darja Kurtaševa."
Desetkrat je prebral te besede in vselej je na konci dejal : — ,,Ničesar, prav ničesar ne umejeni". No, ko se je vrnil v buffet in nadaljeval svoj zajetrek, spomnil se je mahoma vpra^alnega pogleda Darje Pavlovne včeraj na večerji. Toraj, ta pogled je imel svoj pomen ! Nato, ko je vlak odšel, je sam hodil po peronu, trudó se, razvozlati pomen telegrama in včerajšnjega pogleda. ^,Ako ste vi dober človek" . . . Kako čuden začetek ! V tej frazi se jasno vidi rezkost, kategoričnost, odločnost.
Ne pojasnil, ne prošnje, ne silnih besed ! Kaj je neki ? Beg ? To je možno. Sicer pa on ni govoril ž njo deset besed in ni imel prilike jo spoznati. No, naj si bo taka ali taka, to je gotovo, da ona spada k drugi vrsti ljudij nego je njen mož. Da jo je neprenehoma težilo, kar se je godilo okolo nje, to je bilo vidno. Da se ni za eno trenotje ni ujemala s tem življenjem, o tem je govorilo njeno lice. No, kaj je pomenjal oni pogled, uporni, vprašalni pogled, kateri ga je zadel po naznanilu odhoda ? Ali je hotela pogledati v njegovo dušo, da bi se uverila, je-li mu more zaupati? A zakaj ni govorila nobenkrat ž njim? Saj bi ga bila lahko srečala na vrtu — samega, to je bdo tako laliko.
Ni mogel razumeti. Čakanje vlaka mu je priluijalo z vsakim hii)om neznosneje. Tudi brez brzojavke bi bil čakal tukaj vlaka, seve. No, zakaj je brzojavila ravno semkaj, na to postajo ? Nemara je uméla, da on ne odhaja, a da beži od tega pokopališča živih ljudi, kateri so mu delali grozo in stud. Ni bilo li to ono skupno, kar ji je dalo pravico, da se je obrnila do njega ? O, ničcsa ni vedel in razumel. Edino to mu je bilo jasno, da Darja Pavlovna beži od doma in da ji je nemara potreben sopotnik, človek, ki bi ji svetoval, morebiti branil jo v slučaju potrebe.
,,Nu, kaj, jaz ji vse to izpolnim ! — mislil si je, si)rehajaje se po peronu: — izpolnim, kakor bi storil vsak na mojem mestu. Na vsak način je moja simpatija na njeni strani. Ničesar druzega človek ne more storiti, ako ima le še iskro žive duše v sebi, nego bežati od tam. A'sprej-mem jo prosto in jc tudi ne bom izpraševal. Kaj me briga ta stvar ?"
Uverjal je samega sebe, da čaka samo vlak, da bi se peljal dalje, da ga prihod Darje Pavlovne čisto nič ne razburja. No, čakanje vlaka je bilo neznosno. Hodil je pred postajno uro ter gledal nanjo ali bo še dolgo treba čakati.
Njegova previdnost jc došla do tega, da se je pri blagajni zagotovil, ali je mogoče, mej tem ko stoji vlak, vzeti biljet. Zdelo se mu je nekako, da ona nima biljeta za nadaljevanje poti. Šel je še dalje. „Morebiti nima denarja. Odkod bi ga vzela ? Ako beži od moža, tedaj ga ne bo prosila !" In pregledal je svojo listnico. Pokazalo se je, da je dosti denarja za dva.
,,Vendar, ali me ne zanima ta stvar preveč ? — vprašal se je nakrat, zapazivši svojo nenavadno razburjenost, ko se je naznanilo, da je vlak odšel z bližnje postaje. — Kakor zaljubljenec jo čakam. A mej tem mi je povsem tuja."
Vlak sc je pokazal v daljavi, vedno bliže In bhže. Zdaj je jel voziti počasneje in se vstavil. Kurtanov je stal pri durih v buftct, naslonjen k steni, pozorno, a z dozdevno mirnostjo jc gledal na potnike, stoiiajoče iz vagonov. Takoj je spoznal Darjo Pavlovno, v temnem lahkem ,,vater-prufu", z malim klobukom, pod gostim naličjem. Po čem jo jc spoznal ?
76 A. Pahar: Pravica do sreče.
Kristina : Obsodba. - Marica II. ; Nekaj pedagogike. 77
Snj je nikdar ni videl v taki opravi. Ona je nekako posebno odločno krenila naravnost \noti njemu, kakor bi l)ila prej vedela, da bode stal on ravno na tem mestu.
On je stal negibno, dokler ni prišla ona k njemu.
— Hvala, Andrej Vasiljevic! — je dejala, stegnivši mu roko. Stisnil ji je roko ter vprašal hitro :
— Nimate biljeta V Kam ?
— V Moskvo ! Ni biljeta, ne denarja.
.— Jaz sem to skoraj vedel ! — je odgovoril on.
— Skoraj ? — vprašala je s polusmehom. — A jaz sem vedela za gotovo, da ste vi . . . dobri !
— Pojdiva v buffet, Darja Pavlovna, jaz pohitim za biijetom. Vsega imamo sedem minut !
— Da . . . Samo da bi bila sama ... Treba je vam pojasniti, kaj pomenja vse to . . .
Tekel je k blagajni, ker jo zvonilo že v driigo.
Pride še.
Feođor Sokol: Prej in zdaj. 101
Pravica do sreče.
Povest.
Ruski spisal I. N. Potapenko ; poslovenil A. Pahar.
(Dalje.) III.
Kurtanov, ki je bil vselej miren, pokojen, dokler ga ni vzbudilo kako globoko, važno vprašanje, Kurtanov, ki se nikdar ni vznemirjal zaradi malenkosti)', — hitel je zdaj k blagajni in nemirno, s tresočim se glasom prosil biljet za Moskvo. V tem trcnotji se je tudi nekako zavedel in jasno videl, da ga afera z nepričakovano sopotnico huje razburja, nego bi se dalo razumeti.
„In zakaj V Zakaj V — je prašcval samega sebe. — To je vendar vse tako prosto. Obrnila se je do mene, to pomeni, da mi zaupa, in to je vse. Morebiti sem zato tako ganjen, ker mi zaupa ? ,Iako dobro nam dé, ako se nam zaupa, a še bolje, — ako se nam da prilika, da pokažemo svojo velikodušnost."
Prejemši biljet, je šel za Darjo Pavlovno in vide jo pri čaši čaja, katerega je naglo pila, se je nekoliko začudil, da more ona v tako kritičnem poh)žaju misliti na čaj. In sploh je bilo videti, da se ona manje razburja nego on.
— Nu, pojdiva na svoji mesti ! Jaz se peljem v drugem razredu. Vi nimate ničesar zoper to ? — zamrmral je, stopajoč okolo nje.
Njen pajčalon je bil vzdignjen do nosa, vendar ni branil prodirati ostremu blesku njenih očij. Hitro je plačala čaj in stopila za njim. Skoro
] 02 I. N. Potapenko : Pravica do sreče.
sta sedela v vagonu drug proti drugemu. Ljudij je bilo malo in njuni klopi nista bili zasedeni. Vlak se je jel i)remikati.
Snela je svoj klobuk in docela odkrila svoj obraz. Prvikrat je zdaj zapazil na njenem licu rudečico in videl, da pi-ihaja ta od silnega razburjenja. Kar mu je jionudila obe roki.
— Ali, zahvaljujem se vam, Andrej Vasiljevic ! Zahvaljujem ! — je vskliknila. — Veste-li, za kaj posebno ?
— Povoda nimate za ničesar, Darja Pavlovna ' Saj še nisem storil ničesar za vas ... — je odgovoril on.
— Za to, da ste moj brezumni korak napravili pametnega ! Glejte, za to ! A glavno — vi me niste varali ni malo . . .
— - Ne varal ? V čem bi vas mogel varati V
—. Vidite, komaj ste prišli in videli ono sliko v nas, brala sem na vašem obrazu in tonu vašega glasa, da ste osupli iu v zadregi. Potem sem vam vselej, kadar sva se srečala, gledala v oči (sicer vi tega niste videli) in v njih iskala zaupanja. In dognala sem, da ste vi — prost, mehkosrčen in blag človek. Vi ste prišli kakor iz druzega sveta. In to je bilo za me važno. V štirih letih nisem videla živega človeka. Vse okolo mene je umiralo, a jaz nisem nikak nravstveni Ileraklej. Jela sem že opazovati, da dreveni tudi moja duša . . . To je strašno, vi ne veste. Treba mi je bilo samo, da se prikaže kak živ človek iz živega sveta, da se odločim. In tu ste prišli vi, takov, kakoršnega sem si mislila . . . Zato me niste varali . . .
Kurtanov se je nasmehnil.
— To me ni stalo ničesar ! — je dejal.
— Vem, Andrej Vasiljevic, tedaj ne bi bilo to . . . No, morebiti vi mislite, da je moje post-panje nekoliko divje, nepremišljeno V . .
— Jaz še niti ne vem, kaj je vaš prestopek V -  je ugovarjal on.
— To je res. Nu, tedaj pa čujte vso zgodovino. Vzela sem Pozdneva, ko je končal univerzo. Pripeljal se je v naše gubernsko mesto, mlad, simpatičen, dobrodušen : seznanil se je z našo rodovino, — moj oče je bil učitelj na okrajnem učilišču, v minolem letu je umrl — in že po treh tednih rac jc zasnubil Preselila sva se na njegovo posestvo, in on je jel živeti kakor dober, simpatičen lenušek. A to je delal nekako milo, dobrodušno, da mi je bilo celo v zabavo in da nisem zapazila, ne ulovila onega kritičnega momenta, ko je začel propadati . . . Telesna lenoba je jela prehajati v nravstveno. To pa je — moja krivda. Jaz bi ne bila smela dopustili tega, imela bi ga bila vzbuditi, vspodbosti, a nisem znal;i. ]\Ioji protesti so bili prepozni. Čez dve leti se jc udal Grigorij Petrovič že jiovsem temu življenju večnega spanja, ležanja, jedij, — strahovitemu življenju, katero ga je izpremenilo v žival. Jelo mu je biti vse nekako — vse eno. Ko sta prišla k njemu še ona le sorodnika in ž njima ne-
I. N. Potaiienko : Pravica do sreče. 103
snaga in podlost, ni se mogel več niti razburjati in je celo; mislite si, nevede padel pod njun upliv . . . Od lenobe je postal z mano ravnodušen, edino od lenobo. Jaz vem, ko bi se na kak način dala razburiti njegova duša, tedaj bi se vzbudilo v njej goreče čuvstvo do mene, no tega ni možno storiti. Tisočkrat sem skušala govoriti ž njim. Rekla sem : „Kaj delaš ? Ti propadaš, ti so izprerainjaš v žival ! Vzdrami se, spomni se, da si bil dijak, ki jc mislil, sanjaril, povsod bil življenje, zanimaj se ! Nu, odpotujva, da se osveživa, nabéreva novih utisov !" Poslušal me je ravnodušno ter odgovarjal : „In zakaj mi bo vraga ? Vse eno, kako se živi, samo da je pokoj ! Mene nikamor ne vleče, razen na — divan." Nakonec sem z obupom opustila vse in se neliala nadejati. Tako je šlo, dokler niste prišli vi. Priznavam, da sem se v prvi minuti, ko ste prišli, razveselila. Takoj sem videla, da ste vi — svež človek. Mislila sem : ,,Kaj, ko bi ga vi vspodbodli, da vrže raz sebe ta prah in plesnobo ! Saj je dober, blag človek." No, skoro, ob prvem vajinem razgovoru, sem uvidela, da se ga ničesar več ne prime ... A zatem sem prešla na sebe. Jaz sem veliko mislila, Andrej Vasiljevič. Vem, da je moja prva dolžnost, rešiti njega. No, to je ucmožno. Skusila sem vse — a vse zaman. Zdaj pa je vendar treba rešiti vsaj sebe . . . Vaš prihod se mi je zdel edina, poslednja prilika v mojem življenji. Oni vaš prihod, vi sami — dvignili ste v meni vihar, kateri me je vzradoval, ker sem mislila, da sem nezmožna za kaj tacega. Ako bi vas bua zamudila, tedaj, vem, ostala bi na veke v tej omotici; morebiti bi ostala z večnim, tihim protestom v prsih, a moicbiti bi se tudi zgodilo, da bi jela naglo propadati, da bi propala do njega, do njegove mere, ter bi se udala tako strašnemu, nizkemu življenju. Vi ste bili, kakor struja svežega zraka, katerega je veter prinesel v naše življenje. Treba je bilo, da mc ta veter dvigne in odnese seboj. Ako bi se bila jaz potuhnila in ostala na mestu, tedaj bi bila ondi navselej. Zdaj vidite, zakaj sem se tako smelo, odločno, morebiti celo grdo navezala na vas. Z vami se peljem samo do Moskve, a tam me objame živo življenje, njega živi vir — in to mi je dosti, da oživim popolnoma . . .
— Ali ne mislite, — je vprašal Andrej Vasiljevič, — da ga vaš nenadni odhod ubije ?
Tiho se je zasmejala in v njenem smehu se je čul bridek sarkazem.
— To bi bila zanj sreča! — je vzkliknila. — Da, velika sreča! Naj ga zadene prav globoko, naj mu zaseka rano, — to je vsaj nek podvig, je vsaj nekaj ! Jaz baš mislim o tem ! Rada bi, da bi on planil SO svojega mesta, letel za menoj v Moskvo, me pretepel, kar hočete . . . Naj ! Tam bi se ga gotovo prijelo življenje in ne bilo bi vse to zaman...
, — No, vi priznavate, da se to more zgoditi ?
— Zal, da ne ! Lenoba, duševna lenoba, je objela vsega in moj od-
104 I. N. Potapenko : Pravica do sreče.
hod, moj beg ga niti ne udivi pieliudo. On maline z roko in poreče : „Saj !" — Zato, ker mu bode lenoba branila, razburjati so in kaj ukrepati ! . . Razen če se kako čudo zgodi, drugače - ne. Kako dolgo stojimo na tej postaji 'i
— Tet minut, menda . ..
— izstopiva . . . Jaz mu brzojavim ... To je treba. In sicer nekako silno, izrazito . . .
Stopila sta v telegrafai oddelek. Darja Pavlovna je napisala se svojo čiidno, energično pisavo: „P>ežala od nravstvene smrti. Zavedi se tudi ti.
V Moskvi sem. Darja."
¦ — Zdaj, — je spregovorila, ko sta bila v vagonu in se je jel vlak zopet premikati: — hočete vedeti, kaj nameravam, kaj bodem delala.v Miaskvi, kake so moje osnove? No vi sami uganete, da nimam nikakili načrtov in jili tudi ne morem imeti. Jaz se samo rešujem, druzega nič.
V gubernskem mestu je moja mati in sestra, no, tja se nisem odpeljala, ker je preblizo in ker je tudi ondi življenje polumrtvo, a meni je po štirih letih življenja na pokopališču treba pravega, dvigajočega življenja. Kaj bodem delala v Moskvi ? Saj sem — zdrava : imam roke, noge, glavo, nekaj vendar dosežem ? Nu, vi, ali ne potrebujete na primer pre-pišovalke ?
— Potrebujem ! — je odgovoril z nasmehom Kurtanov. — O pravem času mi je treba prepisati disertacijo . . .
— Glejte no . . . A ne — pojdem služit, pod bom umivala, prala, —¦ izborno znam likati perilo . . .
Kurtanov jo jc gledal in se radoval njene energije, katera se je svetila v njenih očeh. Iz vsega se je videlo, da se jc trdno in nepreklicno odločila za to, o čemer govori in da jc ne vstavijo nikake težave in nezgode.
— Da, -- odgovoril je: — z vašo energijo in odločnostjo ni možno propasti. Taki ljudje ne propadajo !..
— Se tudi ne bojim ! Uvcrjam vas ! — je vzkliknila. Saj veliko ne potrebujem : da bodem čutila, da živim se 'zavestjo, to je vse ! A tam umirajo se zavestjo, in to je grozno ! . .
— Da, grozno, grozno! — je ponovil Kurtanov. — Prav imate!
— Tedaj, Andrej Vasiljevic, vi odobrujetc moje postoi»anje V ! -- Druzega izhoda niste imeli, Darja Pavlovna !
Podala mu je obe roki.
— Ako so v Moskvi vsi ljudje taki, kakor vi, tedaj je na svetu možno živeti ! — je dejala ganjena.
—¦ Ne vsi, Darja Pavlovna, nc vsi . . . No, vendar se da na svetu živeti ! — je odgovoril iu stiskal njeno roko.
(Zvršetek pride)
]24 I. N. Potapenko : Pravica do sreče.
Pravica do sreče.
Povest.
Ruski spisal I. N. Potapenko ; poslovenil A. Pahar. JV. (Zvršetek.)
Bilo je tri tedne pozneje, kar sta se pripeljala Kurtanov in Darja Pavlovna na istem vlaku v Moskvo. Kurtanov je stopal v tretje nadstropje neke veliii€ hiše v „Mjasnickoj" ulici, ki je bila polna mebliranili sob. Dospevši do tretjega nadstropja, je krenil na levo, prehodil dolg, ozek hodnik in potrkal na duri, na katerih je bila velika številka 4'J. Ni dobil odgovora. Ponovil je trkanje ; odgovora ni bilo.
„Doloćila je uro a ni piišla", — mislil jc, a brez vse nevolje, je vprašal mimo idočega sobarja, ni li ključa.
Ker so ga videli dvakrat pri Pozdncvki, zaupal se mu jc ključ, ^lala soba z dvema oknoma je bila jarko razsvetljena od solčnili žarkov. Pri divanu. je stala okrogla miza, pokrita z belim, čistim namiznim prtom, pri steni — druga, pisalna. Postelja jc bila zakrita se špansko steno. Na vsem se jc poznala gospodinjska natanjčnost. Vse je bilo čudovito snažno. Na pisalni mizi jc ležala masa papirja in korekturnih listov, a vse je bilo v nenavadnem redu. Kurtänov je zadovoljno ogledoval sobo in jo v misUh primeijal svojima dvema, v katerih je bilo vse narobe.
i. N. Totapenko ; Pravica do sreče. - 125
knjige pomešane s perilom, črnilnik je služil tudi za pepelnik, tabak se je valjal povsod in kadar je bilo treba v tem kaosu poiskati kake reči, je bilo dela za dve uri.
„lled — lepa reč, — je mislil Kurtanov : — a dolgočasno je, vz-državati ga! Vendar kaka kopa rokopisov je tu, koliko dela ima! In tudi korekturni listi se vidijo, tudi to opravlja! To je neumorna energija !" Stopil je k mizi in z očesom poiskal pod kopo rokopisov svojo tolsto disertacijo. Dogovorila sta se, da bode prepis danes gotov, in hotel se je uvcriti o tem. Snel je vrliovne rokopise in jih položil na stran. Potem je vzel svoj zvezek in drugi — popolnoma nov in še debelčji, ter pogledal na zadnjo stran. Da, vse je prepisano in tudi podpisano : „konec". Kakov korenjak je Darja Pavlovna ! Kako utegne vse to ! A čuj, njeni koraki — trdi, umerjeni, kakor hodi redko kakova ženska.
Vstopila je.
A to ni lepo ! Ne pohvalim Vas ! — jela je, majaje glavo in slačivši svoj navadni temni vaterpruf; — Kdo vam je dovolil napravljati nered ?
- Oprostite, Darja Pavlovna ! Hotel sem se uveriti o Vaši zanesljivosti in vidim, ta je čudovita ! A kaj ste tu prinesli ?
— Delo ! — je odgovorila, položivša zavoj korekturnih listov na mizo in davaje mu roko. — Delo, delo in delo ! Jaz se zaganjam na delo se strastjo in slastjo, kakor gladen volk na svoj plen. V prvo je v meni velika zaloga sile, o, velikanska! Moja delavna sila je vstrajna, kakor vino !.. A v drugo — treba je denarja, stroškov je mnogo. Saj nisem ničesa imela, a zdaj sem že kupila nekaj perila in čujte, domačo jopico sem si naredila ! Hočete, da vam pokažem V Res ni ljubka ? V njej se da celo koketovati, in davno bi že rada koketovala... Varujte se mojega koketovanja, Andrej Vasiljevič, ker ono je tudi vstrajno, kakor vino ...
— S kom boste koketovali V  - je vprašal Kurtänov.
— O, z vsem svetom, s prvim, ki me sreča... Nu, tudi' z vami na primer... A kaj, vi se imate za kamenitoga V Zaman. Že davno sem vas določila v svojo žrtev ... Ne, res (p-jložila je jopico na divan) . . . Strašno rada bi koketovala. .. Zakaj jope ne hvalite V Vi žalite avtora, a vi veste, kako samoljubivi so avtori...
— In vi ste sami naredili jopo V Kedaj ste vendar utegnili V
— O, jaz vse utegnem ! Saj vam pravim, da trpim od prevelikih sil in da napadam delo, kakor gladen volk.
— Nu, a Grigorija Petroviča niste vzbudili V Njeno lice se je nakrat zresnilo.
— To ostane navselej moja bolestna rana, — je dejala. — Ne, njega ni vzbuditi... Poslal mi je potni list... Divim se, da je imel za to dosti
126 Kfistraa: V noži.
energije : saj je bilo vendar treba vstati z mesta in peljati se v mesto ... In veste, kaj mi je pisal ? Štiri besede : „.Delaj, kar sama hočeš !" Sicer je pristavil : „ako treba, pošljem denarja." No, zahvalila sem se. Ni treba denarja, m ga treba. Deoar je škodljiv. Ako bi on ne imel preveč d«narja, bil bi nemara drag človek ... Ne o<l denarja, a od truda se mora živeti. Nu, Bog ž njim ! Ob je mrtev. Ali ste zadovoljni s prepisom V
-- Več nego zadovoljen !.. Vi imate možko pisavo...
— A zato ste zadovoljni V Čudno! Odhajate? I>a ? A jaz sem hotela z vami govoriti . .. Poslušajte (vidno je zarudela)... Kedaj se vendar že zaljubite v mene?
— Ka  aj ?
— Nu, da. . . Saj je to tako naravno !. . Pomislite, kakov položaj ! Vi ste moj spasitelj, rekla bi. . . Vam se imam zahvalite za svoje pre-roj;énje. Jaz moram ljubiti nekoga, zato ker sem — ženska . .. Jaz moram osrečiti nekoga. In gotov* imate vi več pravice do tega, nego kdo drugi ... Ni li tako ? . . . Ha, ha, ha ! No, vi se obotavljate. Moje potrp-lj,enje iiazadnje še neba in tedaj. . .. tedaj bo prepozno. . .
Ona se je smejala, a Kurtanov se je priklonil in vzel njeno roko. I- — No, jaz sem skoraj . . . skoraj zaljublj«» v vas, Darja Pavlovna ! -TT- dejal je, tudi smeje se, a vidno razburjen.
— A — a! Vendar, vendar! To j« ravno! Potrudite se, da se povsem zaljubite ! ... je odgovorila on*. — Ne, res : vi ste — delavec, jaz — tudi.... In veste, vedno delati in delati se tudi more nar veličati! Dajte tedaj, ljubiva malo drug druzega... In življenje btxle polnéje in veseléje. In kaj bi bilo ? Pustiva, da se mrtvi sami pokopu-jejo, a midva — sva živa ... Ni pregrehe v tem, ako se z delom uživa življenje in sreča. Je li tako, Andrej Vasiljevic!
Poljubil je njeno roko in sedel k njej na divan, blizo, blizo k njej.
— Vi ste divna ženska. .. Moram, vas ljubiti! . . — dejal je, ne izpustivši njene roke.
— Davno bi že imeli tako, davno že ! — rekla je z nekakim slabim, pojemajočim glasom. — Kdor dela, le ta ima pravico do sreče. . .
Oči so gorele, lica so živo zarudela.