! s

Spisal

Dr. Konrad Martin,

škof paderbornski.
Poslovenil

P. Hrisogon Maj ar.

V LJUBLJANI.

Založila in na svitlo dala katoliška družba za Kranjsko.

Natisnila Klein in Kovač (Eger).

1881 .

31  582

osooO¥i(4

PREDGOVOR

fJOlsatoliška družba je sklenila svojim udom za
Vp^leto 1881 . podati nekoliko naukov o smerti
in unstranskem življenju. Svete resnice so
prav lepo razložili milostni gospod Martin, škof
na nemškem v Paderbornu, ko so bili pregnani
zavoljo svoje zvestobe do sv. cerkve. Gotovo so
jih v pregnanstvu ravno te resnice močno tolažile.
Nekako tako pregnanstvo je tudi za nas zemeljsko
življenje sploh. Resnice o smerti in o tem, kar
nas čaka po smerti naj tudi nas tolažijo, naj nas
varujejo greha, da pridemo kedaj k Očetu v svojo
pravo domačijo in je ne izgubimo za vekomaj.

Akoravno bi se nekteri odstavki utegnili ne¬
koliko teže umeti, vender-le kat. družba poda knji¬
žico svojim udom, ker ve, da so oni dovolj podu¬
čeni in bodo tudi one odstavke z velikim pridom
brati mogli. Bog naj podeli obilo uspeha!

-X-

1 *

JMaeprenehoma teko moji dnevi, in koliko je še,
pa bom v tisto deželo prišel, od koder — kakor sv. pismo
pravi — se nihče ne poverne. Moje življenje tu doli
je le kratko, je hitro potovanje, tam g6ri pa je moj
stanovitni dom, tam g6ri je moja večna usoda! Ničesar
mi ni tolikanj potreba, kakor da pogosto mislim na ped
časa, ki ga imam, preden na oni svet prestopim, kjer
bom za zmeraj ostal. Ničesar mi ni tolikanj potreba,
kakor da ogledam svet, kakšen je, in kakšna je večna
usoda, ki me čaka!

Da nekristjan na oni svet ne mara pogledati, da
neče pomisliti nanj, to je naravno. Njemu je tukaj na
zemlji dan, na onem svetu pa noč; in če tudi veruje,
da je življenje še onkraj groba, mu je vender zakrito
se strašno temo, ki se predreti ne da, in kamor ne
pogleda rad. Kerščanska vera pa je s svojimi nad-
zemskimi žarki to grozno temo razsvetlila; ona je tudi,
ki me zmiraj opominja, naj iz temne solzne doline na
zemlji povzdignem oči in serce tja gori k svetložarečim
večnim goram. Ako pa vender, ukljub temu opominu,

— 5

redkejše mislim, kakor bi moral, na uni svet, na po¬
begli čas, ako vender tako pogostoma večnosti pozabljam,
kaj pač je temu uzrok? Djati hočem, o kristjan, da
večnih krščanskih resnic nimaš samo v pameti, ampak
tudi v sercu, da nisi ves zapreden in zamotan v pozemske
stvari, da se ne oprijemaš tega kratkega, velikrat ger-
dega življenja, in da nisi ves zamišljen v samo to ped
življenja. Sv. Avguštin je izrekel lepo, veliko besedo:
„čas je posnemavec večnosti 1 '. Slab, nepopolen posne-
mavec je, seveda, posnemovavec je pa vender. Daši tudi
je čas vse kaj druzega ko večnost — kajti čas je vedna
sprememba, večnost pa vedna stanovitnost — nam vender
večnost nekako zakriva, nas moti. Cas nam uzame en dan,
zanj nam pa druzega da. Tekočega leta nam čas ne
more obderžati, d& nam pa drugo leto, ki je preteklemu
podobno. Tako se čas zmeraj spreminja, in vender nam
kaže zmeraj taisti obraz. To spreminjevanje in to po¬
navljanje nas moti, da ne čutimo, kako čas beži, in da
si umišljamo, da bo zmeraj tako. Dolga vrsta pretečenih
let še le nam odkrije, da smo se motili. Opešane dušne
in telesne moči, sivi lasje, obrazni potegljeji, spremenen
značaj, to nas sili, da opazimo, kako velik del življenja
imamo že za seboj. In vendar nam pravi še čas, da
to je le na videz, in s tem videzom hoče še dalje motiti.
Zatorej nam kliče apostel: „Kupujte čas, zakaj dnevi
so hudobni 11 , t. j. goljufni, premotljivi, ker nas hočejo
pregovoriti, da bomo zmerom enaki. Dnevi nas hočejo
slepiti, da bi na uni kraj ne pogledali, ampak se pečali
samo z malimi, borimi, nevrednimi stvarmi na zemlji.
Ne vem, dragi prijatelji, je-li ste bili tudi vi, in koliko
vas je bilo v takih zmotnjavah. Bodi kakor če, vsi ste
velik del, mnogi izmed vas največi del na zemlji od-

— 6  —

živeli, zdaj torej ni čas zmotnjavam. Zatorej bi vas rad
z aposteluom opomnil in prijazno poprosil, ker sedajni
dnevi so res hudobni. Povsod vidimo, kako se medejo
in gonijo divje strasti, laž in krivica zmagujete nad
resnico in pravico, namesto miru vidimo kreg in serdite
prepire, s kterimi se stranke mesarijo; svoboda vesti
je povezana, nevesta Kristusova, sv. cerkev, je skoro
po vseh deželah ponižana ter uklenjena, kerščanska vera
je povsod do smerti sovražena in preganjana. Kako pač
bi nam tolike nepravičnosti ne velele, da se povzdigujemo
v tiste kraje, kjer je takim krivicam konec storjen za
zmeraj, kjer pravica in neresnica zasluženo slavo uživate,
in kamer imamo vsi skoraj priti!

Zatorej, dragi prijatelji, vas prijazno vabim, da
me spremljate po krajih, ki so na unem svetu, ter si
jih ogledite.

Pervi oddelek.

Smert in njeni nasledki.

1. Smert je most na uni svet.

Most, ki me pelje na uni kraj, je smert. Čez ta
most moram iti. Ustvarjen sem, pa ne za čas, ampak za
večnost; in od kar je greh na svetu, ne derži tjekaj
drugi pot, ko smert. Kako drugačna je smert nevercu,
kteremu ni druzega, kakor po natornih postavah skončano
življenje! Kako drugačna je zopet verniku, kteremu
je konec pozemskega življenja, prehod na uni svet, in
začetek drugačnega življenja! Kako različna je tudi pri¬
prava neverca, in kako drugačna je vernikova priprava
na smert! Če misli neverec, da smert je le konec sre¬
čnega ali nesrečnega življenja na zemlji, čemu potrebuje
še posebne priprave na smert? Če je bil srečen —
kakor si svet to srečo misli — tedaj bo k večemu po¬
tožil, da je konec njegovega srečnega življenja na zemlji;
če je imel pa nesrečne dni, bo smert cel<5 zaželel, češ,
me bo saj rešila tega revnega bivanja. Komur je pa
smert prehod ali prestop v deželo onkraj groba, ta bo
tudi na pripravo mislil. Pa res, vsa modrost življenja
je samo ter edino le v tem, da se dobro pripravimo
za ta prehod; zakaj od te stopinje je odvisna vsa srečna
in nesrečna večnost. Zares, celo življenje kristjanovo
nima in ne sme biti, ko priprava na dobro smert. Mo-

— 8  —

goče je, da te nagla smert zadene. Ako sem pa zmiraj
v stanu milosti, me smert ne najde nepripravljenega,
tudi če me nagloma zateče. Ce me pa Bog poprej na
bolniško posteljo položi, o kako drag mi bo ta čas pri¬
pravljanja! Pred vsem bom na to mislil, da prejmem
sv. pokoro, sv. popotnico, sv. poslednje olje, dokler sem
pri močeh in pravi zavednosti — in ko bi sam ne spoznal,
da je moja bolezen nevarna, naj mi je moji domači ne
prikrivajo, ker tako prikrivanje bi bilo grozovito, ne pa
sočutno ravnanje. Spolnivši pa najimenitnejši dolžnost
vredne prejeme sv. zakramentov, še nisem spolnil svojih
drugih dolžnosti. Jaz imam dolžnosti, dokler sem pri
pameti. Dolžnosti do onih, ki mi bolnemu strežejo,
kterim imam za njih skerbljivost in trud hvaležen biti.
Dolžnosti imam do zdravnika, ki ga kot orodje božje
dobrote in previdnosti Častim, in kterega odredbe ubogam.
Dolžnosti imam do prijateljev, ki me v moji bolezni
obiskujejo, kterih ljubezen spoznavam in serčno povračam.
Dolžnosti imam zlasti do svojih, p. moža ali žene, do
starišev, do otrok, bratov in sester, ki jih bom na zemlji
zapustil; le-ti pričakujejo od mene, sicer ne dolgih opo-
minjevanj ali obširnega svarjenja, če sem hudo bolan,
pač pa kako toplo besedo, ki iz serca pride in v serce
gre, ter v sercu tudi ostane. Kako lep izgled mi je
zastran tega zapustil moj na križu viseči božji Zveličar!
Kdo je terpel veči in groznejši bolečine od Njega! in
vender ne misli tolikanj nase in na svoje bolečine,
kolikor na druge! Zdaj misli: „oče, odpusti jim, ne
vedo, kaj delajo"; zdaj pove, da je žejen, da hrepeni po
naših duš zveličanju; zdaj se oberne do svojih dragih,
ktere mora na tej merzli zemlji zapustiti, in kterim s
svojimi zadnjimi besedami svojo ljubezen sporoči: „ Janez,

— 9  —

glej, tukaj ta je tvoja mati“; „žena, glej ta-le tukaj je
tvoj sin“.

O zakaj se ne ravnajo po njegovem zgledu tudi
vsi očetje in matere, kadar leže na smertni postelji, če
tudi velike bolečine terpe! Zakaj ne zbero svojih po¬
slednjih moči, da bi svojim otrokom še poslednjo oče¬
tovsko ali materino besedo za slovo izpregovorili! Taka
beseda, ki pride z umirajočih ustnic, se globoko zarije
otrokom v serce, in otroci se je v svojem poznejšem
življenju, zlasti ob uri skušnjave, ali pa v vertineu
zmotnjav spominjajo, se po nji ravnajo, in se ž njo
spodbujajo.

Naposled imam dolžnosti do vseh, ki me v svoji
zadnji bolezni obdajajo, in kterim sem dolžan dajati saj
zgled svete poterpežljivosti in udanosti.

Ko bi pa v svoji bolezni ne imel nobenih dol¬
žnosti več do ljudi, ker bi morda nikogar blizu ne bilo,
imam vender še dolžnosti dokler diham in dokler sem
pri zavednosti, dolžnosti do svojega Boga. Bog je bilo
pervo ime, kar so izgovarjala usta moja; Bog je bil,
česar se je oklepala moja perva mladost; Bog mora biti
tudi moje zadnje ime, ki ga bodo izgovarjale moje umi¬
rajoče ustnice; Bog mora biti tudi moja zadnja misel,
ktero bo s pestovanjem in ljubeznijo in hrepenenjem
objemalo moje serce. Zakaj „oče in mati sta me za¬
pustila, ti pa, o Bog, si in ostaneš zmeraj pri meni, in
tudi, ko bi hodil, kakor sveti pevec pravi, po smertni senci.

Zedinjenost z Bogom, to je vsa skrivnost dobrega
kerščanskega življenja, v večkratnem pogostem zedi-
njevanju z Bogom je tudi skrivnost, kako se je dobro
pripravljati na smert. Kar mi je v moji zadnji bolezni
posebno potrebno, je, da svojega Boga pogostoma s

— 10

skesanim in obžaljenim sercem odpuščanja prosim za¬
voljo toliko mojih v življenju storjenih zmot in grehov;
da se mu serčno zahvaljujem za tako neizmerno velike
milosti in dobrote, da zbujam v sebi najčištejši misli
spoštovanja in ljubezni do njega, da priserčno po njem
hrepenim in se ž njim združiti želim. Ali nezmožen,
kakor sem, da bi se mu tako zahvalil, da bi ga tako
odpuščanja prosil, da bi ga svojega največjega gospoda
tako počastil, in da bi ga kot svojega neskončno lju-
beznjivega očeta tako ljubil, kakor sem dolžan: pribežim
k svojemu predobremu Zveličarju in Odrešeniku. Svojo
nevredno hvalo sklepam ž njegovo popolno hvalo, svojo
spokornost pa s tisto, s ktero je moje in celega sveta
grehe opral; svojo udanost zedinjam ž njegovo neskončno
sveto udanostjo, svojo nepopolnoma ljubezen ž njegovo
tako neskončno popolnoma ljubeznijo; in dar svojega
življenja združujem ž njegovim neskončno dragim darom
življenja, ki ga je dal zame in za vse ljudi.

Nečem nič gledati nase, gledati hočem samo nanj.
Zdaj se mudim v sobani, kjer Zveličar obhaja sveto
večerjo ljubezni, kjer v duhu slišim njegove zadnje 'to-
laživne, krepivne besede; zdaj se prestavim na getse-
manski vert ter premišljujem neskončno žalost, ktero mu
delajo moji grehi; zdaj se vzdignem zopet ž njim na
taborsko goro , in gledam tukaj veličastvo njegovo, ki
mi kaže, kakšno bo moje. Ker gre pa ta pot na ta¬
borsko goro čez Golgato, ga spremljam v duhu tudi na
to goro. Tukaj vidim njegove neizrekljive bolečine in
njegovo neskončno ljubezen, ktere je zavoljo mene pre¬
stajal. Morda bom v svoji zadnji bolezni tudi jaz terpel
velike, skoraj neznosljive bolečine. Kekel si bom potem:
„Kaj so te bolečine, kakorkoli so hude, proti njegovim

— 11  —

bolečinam niso nič. Kar jaz terpim, sem zaslužil; on
pa, ti je sama nedolžnost in svetost, terpi tudi, a ne
zase, in karkoli terpi, vse terpi iz ljubezni do mene.
Težki kelih terpljenja je pred mano pil, celd hrepenel
je po njem, ali se bom jaz branil, le nekaj kapljic iz
njega popiti!" O, da imam le eno iskrico spoznanja in
zavesti, koliko tolažbo, koliko moč, koliko udanost in
ljubezen bi nagel v svojem terpljenju, če sveti križ
objemam, če pogledujem njegovo s ternjem ovito glavo,
če poljubujem njegove svete rane, če pribegam v njegovo
desno stran, kadar me bodo napadale skušnjave, nepo-
terpežljivost, strah pred sodbo, smertna groza! Kako
potolažen bom, če se skrijem v njegovem s sulico
prebodenem sercu!

Skoraj je nemogoče, da bi se stisnil k svojemu
božjemu Zveličarju, preinagavcu smerti, in da bi vender
ge ne bil dosti serčen, v Boga udan, v njega zaupajoč,
da bi v njegovem presvetem sercu dobro in sveto ne umeri!

Seveda, prederzno od Boga čudežev ne smem
pričakovati; marveč mi je treba, da si že v zdravih
dneh prisvajam umetnost, ki uči kako se dobro in sveto
umira. Mar ni vredna ta veličastna umetnost, kako se
dobro in sveto umira, da se je vadim, in da si jo
prilastujem z največi skerbljivostjo ?

Zgodi se včasih, kadar vidimo bolnika, kteremu
ni ozdraveti, in mislimo da je dosti pripravljen, ki se
pa vije v hudih bolečinah, zgodi se, da skoraj želimo,
naj bi ga Bog pač že rešil teškega terpljenja, in ga k
sebi uzel. Ali pa se zgodi, kadar bolnik le še umreti
ne more, in ga vidimo zmeraj huje terpeti, da se pač
tudi prašamo, čemu vender Bog temu siromaku tolikanj
terpeti daje, zlasti ker bi sirota grešiti utegnil, pri

- 12  —

daljšem terpljenju cel6 smertno grešiti, in po takem
v nemilosti, v greku umreti. — Ali s takim vprašanjem
se dotikam meje neizvedljivih skrivnosti nebeških. Kaj
li ne bi mogel prašati z enako pravico, čemu li Bog
onemu hudobnežu ni dal mlademu umreti? hudobnežu,
ki je naposled po tolikih hudobijah kot terdovraten
grešnik v večnost se preselil; po takem bi se ne bilo
zgodilo, tolikanj hudega in njegovo ime bi se svetilo
v bukvah življenja!

Tukaj pa stopi predme ona velika, neizvedljiva
skrivnost božja, po kteri sam Bog ve, kdo bo izvoljen,
kdo pa ne. Kteri čas in ktero uro mi Bog da rojenemu
biti in umreti, kakšne stariše in dušne oskerbnike da
mi podeli, kakšne prijatelje, znance in tovariše mi dodeli,
v kakšno okolico me postavi, kje, kdaj in kako mi
življenje dokončati pusti: ali ne spada vse to v njegove
že od vekomaj storjene naredbe njegove posebne božje
previdnosti? Mesto da tuhtam in kopljem pa umstvujem
pečajoč se z neuganljivimi ugankami, mi bodi gotova,
neoveržljiva resnica: drage so ure, silno dragi so zadnji
trenutki mojega življenja. In naj še tolikanj terpim,
naj prestajam bolečine mučenstva, kaj so te bolečine,
ki mi grehe brišejo, ako jih poterpežljivo prenašam!
kaj so te bolečine proti neznanskemu terpljenju, s kterim
se tukaj ne spokorjeni grehi v večnosti kaznujejo! Pa
kako lepa priložnost se mi ob enem ponuja da obujam
djanja vseh kerščanskih čednosti, da bližnjega spodbujam,
da se pogostoma z Bogom zedinjam, ter se lepo za
nebesa pripravljam! O kako draga je smert pravičnih,
kterim je le prehod v srečno večnost! o kako huda in
strašna je pa smert nepravičnih, kterim je le prehod
v nesrečno večnost!

— IB -

2. Od duše ločeno telo.

Smeri; razveže dušo od telesa. Ce premišljujem
najprej telo, od kterega se je bila duša ločila: o kako
grozen pogled! Karkoli mu je kdaj lepoto dajalo, pri¬
jetnost in gibkost, vse je izginulo. Bledo je, merzlo,
oterpnelo, brez čutenja in gibanja; začenja že razpadati
v svoje dele. Truplo spremljam na njegovo zadnje
počivališče. Vidim odperti grob, ki je pripravljen truplo
v se sprejeti. Tukaj, kjer vidim rakev in ravno kar
skopano jamo, tu se prepuščam resnobnim mislim. Sam
sebi pravim: tak tedaj je konec človekov. O ti niče¬
ln erno hrepenenje, o visoko leteče domišljevanje, o ti
derzno upanje, o ve nenasitljive želje, ki ste ubogo
človeško serce neprenehoma razdevale! Tukaj, na tem
kraju vas je konec! S periščem prahu boste vse pokrite!
Zdaj se vidi, kaj je bilo na tem ležeče, kako veliko ali
ali kako malo človek v življenju velja, ima in uživa!
Kadar sem dospe, je vse proč. „Vse meso je seno, in
vse veličje njegovo kakor cvetica polja.“ O čemu se
človek meri z drugo mero ko z rakvijo, le rakev je
zanj prava mera!

Pa to so le ene verste misli. Oe dalje premišljujem,
mi smert ne razodene samo, kako majhen in siromašk
da je človek, ampak mi tudi pove, kako velik da je.
Zakaj to, kar se tukaj grobu izroča, truplo, je le umerjoči
ovoj neumerjoče duše. Zdaj še le prav spoznavam, kako
velika in koliko vredna je ta duša, zdaj ko vidim, kaj
je bil telesni ta ovoj ž njo, in kaj je zdaj brez nje.
Ce se je pa človek vender priklepal na to ped časa,
dasi je imel neumerjočo dušo, in če je zanemarjal,
povzdigniti se nad to perišče zemlje, ki ga zdaj pokriva,

— 14

gazil je z nogami svojo od Boga mu privstvarjeno čast.
Če je pa s svojo za večnost ustvarjeno dušo sam delal
za večnost, o kako majhino je vse, kar vidim na zemlji,
v primeri z velikostjo človekovo!

Pa tudi umerjoči ta ovoj, telo, ni navadni zemski
prah. Cernu neki tolikanj skerbi, ki si jih dela marsikteri
blagi človek, kako ho pokopan? in čemu se cerkveno
blagoslavlja mertvo telo in kraj njegovega počivanja!
Človek ni gola perst, o ne, saj je slutil cel<5 nekoliko
olikanejši pogan, da telo ni sama zemska perst, ampak
da je nekaj več. Tudi on je skazoval ostankom svojih
rajncih nekakšno spoštovanje in čast; tudi on je obsojal
oskrumbo grobov kot nečloveško hudobijo.

Kako spoštovanja vredno pa se mi pokaže človeško
telo, zlasti kristjanovo telo, če ga premišljujem od
kerščanske strani! Kaj ne vidiš, mi vera pravi, kako
je Bog precej pri ustvarjenju človekovo telo tako odličil?
človeku ni telesa ustvaril, kakor je ustvaril druge reči
z eno samo besedo: bodi, ampak ga je takorekoč z
lastnimi perstmi naredil.

In zdaj poglej še druge odličnosti, prednosti,
izverstnosti, ki jih ima telo. Vedi, da je sin božji sam
privzel pravo človeško telo, in je v tem telesu svet
odrešil. Privzemi, kako se s posvečevaujem človeške
duše tudi človeško telo soposvečuje. Pomni, kako se
kerstna voda, krizma zveličanja, olje bolnikov dotika
tudi kristjanovega telesa. Znaj, kako nebeška jed, sv.
obhajilo, tudi njegovemu telesu daje kal neumerjočnosti.
Misli, kako je kristjanovo telo z vsemi svojimi udi
in čutili tudi orodje, da more kerščanska duša Bogu
služiti, veršiti neumerljiva dela, in biti resničen tempel
svetega Duha. Da pa ne misliš: zdaj so uničene vse

— 15  —

lepote v mertvem telesu, si predočuj, da ta merliški
prah telesa ho kdaj veličastno vstal, oživljen po roki
Vsemogočnega. Zakaj „seje se telo v strohljivosti, vstalo
pa ho v nestrohljivosti; seje se v nečasti, vstalo pa bo
v časti; seje se v slabosti, vstalo pa bo v moči; seje
se živalje telo, vstalo pa bo duhovno."*)

V tej luči kerščanske vere premišljujem tedaj
brezdušno truplo, ki se z molitvami in blagoslovi cer¬
kvenimi ravno kar polaga v novo iskopani grob. Le
počivajte umerjoči ostanki neumerjočega duha človeškega,
le trohnite in razpadajte v prah! Tudi če razpadete v
še toliko delcev in praškov, zmeraj ste, kjerkoli bodite,
zmeraj ste še v roki Vsemogočnega. In zatorej pustimo,
naj mertvi pokopavajo mertve. Naši mertvi pa, ki so
v Gospodu zaspali niso mertvi. Oni spe in počivajo
tukaj od svojega dela, če so delo svoje v Bogu dokončali.
Goreči solnčni žarki jim ne prepekajo glavd, strela in
nevihta jim ne dela škode, tudi se jim ni bati ne po-
tuhnenosti sovražnih ljudi, ne zalezovanje hudobnih duhov.
Oni počivajo in spe, in kadar bo vshajalo nad to njivo
spečih rajnkih juterno solnce velikonočnega vstajenja, in
kadar jim dihne Bog svojo vseoživljajočo sapo, da se iz
svojega spanja zdramijo: o kako blaženo bo to prebujenje!

In ve, posvečene grobovne gomile, ki niste kraji
smerti, ampak kraji počitka telesom mojih bratov! s
kakšnimi mislimi in čuti se bom vselej vam bližal?
in s kakšnimi mislimi in čuti vselej od vas odhajal?
Gotovo najprej s takimi, da bom pobožno pomolil za
pokoj duš tukaj počivajočih teles mojih bratov; gotovo
tudi z resno mislijo na moj lastni bližnji konec; in

'■)  1. Kor. 15.—42.

— 16  —

potem tudi z mislimi, občutki in sklepi, ki se bodo
vzdigali visoko nad prah zemlje; zlasti pa bom objemal
s svojo verujočo in ljubečo dušo grobove lepšajoči križ
svojega zveličarja. Križ je varno poroštvo mojega upanja,
oznanja mi pa tudi moje dolžnosti. „Pojdi,“ mi pravi
sv. križ, ,,pojdi, in če hočeš živeti in smerti se ne bati,
bodi pravi učenec Onega, ki je začetnik življenja, pre-
magavec smerti, bodi učenec gospoda na križu. Ne
širi sam okoli sebe merliškega duha, ampak duha
življenja, in to z dobrimi deli. Izverši delo, ki ti ga je
Bog naložil, ter živi, kolikor ti je mogoče, v miru z
vsemi ljudmi. Mir in pokoj bo kdaj tudi tebi!“

3. Od telesa ločena duša.

a) Da je čas zaslu&enja ločeni duši potekel.

O smerti se loči duša od telesa, in smert sama
ni druzega, ko ta ločitev. Ta hip pa ko se duša odloči
od telesa, stoji tudi že pred sodnim stolom božjim.
Zakaj „človeku je odsojeno enkrat umreti, potem pa je
sodba."*) Preden pa od telesa odločeno dušo v duhu
spremljam pred sodni stol božji, se pomudim še nekaj
trenotkov pri nasledkih, ki preč za to ločitvijo nastopijo.

Ta hip tedaj, ko se je duša od telesa ločila, je
čas njenega zasluženja pri kraju. Pač dela duša še po
smerti, dobro ali hudo. Zaveržena duša Boga sovraži,
ali ni to nekaj hudobnega? In če duše v kraju očiše-
v&nja prestajajo kazni za svoje grehe, in če zveličani v
nebesih hvalijo božje neskončno usmiljenje, ali ni to
nekaj dobrega? Toda zaslužiti si z dobrim ali zadolžiti
se z hudobnim delanjem nič več ne morejo.

*) Hebr. 9.-27.

— 17  -

Pogubljene duše v peklu naj še tako zlobno pre¬
klinjajo Boga, svojega stvarnika, one si s svojim po¬
četjem ne zaslužijo nobenih novih kazni. Duše v oči¬
ščevanju pa, naj se pokore še tako poterpežljivo, one
si s poterpežljivostjo svojo ne zaslužijo, da bi jim bilo
terpljenje olajšano ali pa okrajšano. Zveličane duše v
nebesih naj še tako navdušene prepevajo ljubezen in
hvalo božjo pred božjim prestolom, one si ne zaslužijo
veči stopnje zveličanja. Dan dela ima duša tukaj na
zemlji, tukaj ima čas svojega potovanja, in le zato je
bila duša združena s telesom, da si v telesu zasluži
preblaženo večnost: v trenutku pa, ko svoje telo zapusti,
je duša na koncu svojega potovanja; nji je nastopila
noč, „ko nihče ne more več delati 11 , kakor govori božji
odrešenik.

Premišljujem pa v svetlobi te resnice čas, ki mi je
dan, da potujem po zemlji, o kako dragocen je ta čas,
ker s tem časom lahko celo večnost zadobim ali pa
izgubim! Vse druge zgube se dajo nadomestiti, cel6 iz¬
gubljena čednost se da pridobiti — toda čas, enkrat
izgubljen, je za večne čase izgubljen. Ah, kaj pač
mislim zdaj o času? in kaj bom mislil, ko ga imel ne
bom? Kako slab gospodar sem pogostoma glede časa!
Koliko breme se mi čas dozdeva, breme, kterega se
skušam otresti! Zdi se mi, da sem čas srečno prebil,
kadar pravim: kako hitro je čas minul; kadar mi je
pa dolg čas, se tako slabo počutim! Vidiš, kako si
bedast, da najdražje, kar je, se ti zdi veliko breme, in
da to, kar je najdražje, pogostoma zamenjaš za to, kar
je najslabše. Nehaj vender že čas, dragi lepi čas, ceniti
po navadi posvetnih otrok, ki zmeraj mislijo na kratek
čas, in ki časa niti prenašati ne morejo, ter poskušaj

Pogledi na uni svet. 2

— 18  —

ga tako čislati, kakor ga boš, ko ti bo potekal. Ničesar
te ne bo tolikanj tolažilo, kakor pogled na dobro ober-
neni, v službi božji preživljeni čas; in ničesar te ne
bo tolikanj bolelo, kakor za Boga in za večnost izgub¬
ljeni čas. Da, ko bi se mogli svetniki v nebesih ža¬
lostiti, bi se celo v nebesih žalostili, da so kdaj na
zemlji toliko trenutkov, toliko ur, toliko dni po neko¬
ristnem izgubili!

b) Ali uzame in ktere moči uzame duša, ki se od telesa
loči, seboj na uni svet.

Duša je opravljala v telesu, ki ga je zapustila,
dvojno opravilo.

Pervič je duša dajala telesu življenje, čutenje, gi¬
banje. Kajti da življenja, čutenja, gibanja ni najti v
telesu samem, to vidim zdaj na telesu, ko je brez duše.
Vsi udje so mu ostali; vidim serce, ki je pred nekaj
hipi še bilo, in kri po telesu točilo; vidim vše prebav-
Ijavne ude, ki so pomagali, da se je delala kri; vidim
tudi počutne ude. Ali delovanje, ki je bilo na te ude
navezano, je nehalo. Iz tega vidim, da delovanje, sploh
življenje, ni prihajalo od telesa, ampak od duše, ki je
telo zapustila. To so opravila počutnega življenja.

Njim nasprotna pa so opravila duhovnega življenja.
Kaj pa bi bilo sicer tisto, kar je v tem telesu spozna¬
valo, resnice iskalo ? kaj je bilo, kar je mislilo, sodilo,
sklepalo, do Boga se povzdigovalo, molilo ? Kaj je bilo,
ki je vedelo, ktero djanje je dobro, ktero ne? kaj je
bilo, kar se je prosto odločevalo, ki je svobodno volilo
to ali ono, kar je voljo nagibalo na to ali na ono stran?
Očitno je, da to je bila duša. Ta dvojna, različna opra¬
vila, počutna in duhovna, je opravljalo taisto bitje, ta-

19  —

ista duša. Kajti da v človeku niste dve različni duši,
da perva, živalska namreč, da ta verši počutna opravila,
druga, duhovna duša pa duhovna opravila, ampak da
ena in taista duša ohoje opravilo verši, počutno in du¬
hovno, to je cerkev že večkrat določila, in nasprotni
nauk nasprotuje tudi pameti.

Med tem dvojnim opravilom duše, pa je ta ime¬
nitni razloček, da se je duša, kadar je veršila počutna
opravila, posluževala telesnih udov, n. pr. da je gledala,
posluževala se je očes, da je poslušala pa ušes; da pa
tedaj, ko je opravljala duhovna opravila n. pr. spozno-
vanje, hotenje, ni potrebovala telesnih počutkov.

To je bilo treba razložiti, da morem odgovoriti
na postavljeno uprašanje. Potemtakem pervič to stoji,
da duša, kadar telo zapusti, seboj uzame na oni svet
ne samo viši duhovne moči, moč duhovnega spoznavanja
in moč prostega hotenja, ampak da s temi duhovnimi
močmi tudi zadevna opravila verši; da duša odločena
od telesa ni v kakem meglenem, temnem, sanjavem
stanu, ampak da po svojih duhovnih zmožnostih še
dalje živi spoznavajoča in hoteča, če tudi je njeno spo¬
znavanje in hotenje različno po tistem stanu, v kterem
se je bila od telesa ločila.

Iz tega sledi tudi, kar tiče spoznanja od telesa
ločene duše, da uzame seboj na oni svet saj više du¬
hovno spoznanje, ki si ga je na tem svetu pridobila.
Ali ne kaže na to tudi znana beseda sv. Jeronima, ki
v pismu Pavlina poziva, naj si na zemlji ono više spo¬
znanje pridobi, ki bo tudi v nebesih še ostalo ? Apo-
stelnov izrek, da „znanstvo tam mini", s poprejšnim
ni v nasprotju. Ta beseda apostelnova po razlaganju
sv. angelskega učenika le to pomeni, da si duša znanja

2 *

— 20  —

tam ne pridobiva kakor si ga tukaj, namreč s podo¬
bami, predstavami, iz čutnega sveta uzetimi. *)

Eavno tako ni dvomiti, da duša sabo uzame na
oni svet spomin svojih dobrih in hudih del in prejetih
milosti, ker to spominjanje ji prizadeva terpljenje ali
pa veselje na onem svetu. „Spomni se“, govori prilika ;
o bogatem požrešniku in ubogem Lazarju, „spomni se,
da si dobro prejel v svojem življenju, Lazar pa hudo,
zdaj pa se ta tolaži, ti pa terpiš“.

Kar tiče pa volje ali hotenja  ločene duše, je
verska resnica, da duša zmeraj ostane v taisti dobri ali
hudobni volji, v kteri je bila, ko se je ločila od telesa.
Dobro uravnana volja, ljubezen božja, v kteri se je lo¬
čila, ji je začetek nebes; hudobno uravnana volja,
sovraštvo božje, v kterem se je ločila, ji je začetek
pekla. Eno in drugo se tam vekomaj nadaljuje, po znanem
izreku sv. pisma, da „drevo tam obleži, kamor pade“.

Tako je z opravili duhovnega življenja; drugače
pa je drugič z opravili čutnega življenja, ki jih je duša
v telesu opravljala. Na kolikor je bila duša na telesne
ude navezana, jih duša, ki se od telesa loči, ne more
seboj uzeti. Ali pa sledi iz tega, da kadar počutna
opravila prenehajo, prenehajo tudi moči (zmožnosti)
počutnih opravil ? Ko bi bile v ločeni duši s počutnimi
opravili tudi počutne moči ugasnile, in ko bi se duši
ona telesna čutila, ki ji zdaj manjkajo, ne mogla dru¬
gače nadomestiti, da bi kakor  ž njimi delovala, kako
bi mogla duša v peklu, ali pa duša v vicah terpeti bo¬
lečine občutenja, in kako bi mogla duša v nebesih ob¬
čutno veselje uživati ?

*) Summ. theol. 1. 24. 86. art. 5.

— 21  —

c) Da duša ne more biti za zmeraj od telesa ločena.

Duša nepravičnega, ki je v svojem telesu, t. j. v
počutnih veseljih in dobrih, iskala svojo srečo, ki je
pa zdaj hipoma od telesa ločena, je izgubila s svojim
telesom vso svojo umišljavano srečo, vse svoje upanje.
Duša pravičnega pa je, tudi ne glede na plačilo, ktero
ji bo sodba božja priznala, ločena od telesa, veliko na
boljšem, kakor tedaj, ko je bila združena ž njim. Zakaj
„telo, kije  strohljivo, teži dušo, in pozemsko truplo
tlači mnogomislečega duha". *) Teže te, ki je tlačila
telo, je zdaj rešena, in želja, ktero je apostel izrekel:
„Kdo me bo ločil od telesa te smerti ?“ **) je na nji
zdaj izpolnena. Vender pa je taisti apostel tudi želel,
da bi bil raje „preoblečen kakor slečen". ***) Zakaj
smert, ločitev duše od svojega telesa, je proti natori,
kakor jo je Bog spočetka hotel. Smert je le nasledek
greha. V grehu se je duša prostovoljno od Boga lo¬
čila, v kazen za to pa se ima pr o ti v olj n o od svo¬
jega telesa ločiti. Proti svoji volji se ima ločiti, zakaj
duša ni bila za kazen s telesom združena, kakor se je
sanjalo različnim modrijanom, ampak duši je bilo precej
sperva odmeneno, da ima s telesom sklenena biti in
ostati. Telo ji je imelo služiti, da ona doseže svoj
večni namen. Telo je imelo duši dajati spoznanje vid¬
nega sveta, in po spoznanju vidnega se je imela duša
povzdigniti do nevidnega. Telo je imelo duši pomagati,
djanja čednosti veršiti, opravljati dela ljubezni; duša
pa je imela telo osvobojevati vezi grobe tvarine, ga

*) Modr. 9. 15.

**) Rim. 7. 24.

***) 2. Kor. 5. 4.

22  —

povzdigovati, in ga takorekoč preduhoviti. Daši tudi
je duša veči, odličnejši, plemenitejši del človekov, vender
sama še ne stori celega človeka, tudi zveličana, popolna,
sveta duša ni še celi človek: celi človek je še le, kadar
sta duša in telo zedinena. T tem je uzrok, zakaj se
celo pravični zgrozi, ako ravno po eni strani želi, tega
trohljivega in pogostoma nadležnega telesa se rešiti in
pri Kristusu biti, zakaj se vender po drugi strani pred
smertjo nekako zgrozi, da z apostelnom želi, raje pre¬
oblečen biti, kakor slečen biti. V tem je uzrok, da
od telesa ločena duša pravičnega nekako hrepeni, da
bi bila združena s telesom, ne po grehu pokvarjenim
telesom smerti, pač pa s spremeaenim in s preduhov-
ljenim telesom. To hrepenenje se ji bo izpolnilo ob
ustajenju ; in po izpolnenem hrepenenju se ji bo zve¬
ličanje pomnožilo, nasproti pa se bo duši nepravičnega
in pogubljenega po ustajenju, ko se bo združila s svo¬
jim ostudnim in sramotnim telesom, terpljenje povekšalo.

Tečna usoda tedaj še ni dokončana s smertjo,
ampak bo še le po ustajenju, ko bo smert popolnoma
premagana. Po ustajenju naprej bo celi človek ali
neskončno srečen, ali neskončno nesrečen.

4. Duša pred sodnim stolom božjim.

a) Kdo ho sodil ločeno dušo?

Tisti hip, ko se bo duša od telesa ločila, bo stala
pred sodnim stolom božjim, in tedaj se ji poreče: „Daj
odgovor od svojega hiševanja“.

Nečem prašati, kje da je tisti kraj, na kterem bo
duša sojena. Nič ne brani, če verujemo, da bo ondi,
kjer bomo umirali. Tender nam o tem razodetega ni¬
česar ni.

- 23  —

Imenitnejši pa je prašanje, kdo je sodnik, pred
kterega se ima duša prikazati. Sv. pismo pripisuje sodbo
sploh Sinu, Sinu božjemu, Sinu človekovemu. „Kakor
ima oče“, govori Zveličar, „življenje sam v sebi, tako
je dal tudi Sinu, da ima življenje sam v sebi; in dal
mu je moč soditi, ker je Sin človekov". *) „Mi vsi“,
pravi apostel, „se moramo prikazati pred sodni stol
Kristusov, da vsakdo prejme, kakor je delal v svojem
telesu, dobro ali hudo". **)

Kdo bo sodnik o pesebni sodbi precej po smerti,
kdo pa o vesoljni sodbi, v teh besedah ni povedano.
Da bo pri posebni in pri vesoljni sodbi Kristus sodnik,
je za oboje enako veliko uzrokov.

Človek je bil ustvarjen zlasti po Sina božjega po¬
dobi in po podobi prihodnega Sina človekovega; zakaj
Sin božji je najpopolniši podoba, odsvit veličastva svo¬
jega Očeta. Edino vprašanje, ki bo pri sodbi se raz-
sojevalo, bo to: Da li si bil Sinu, nad kterim ima oče
svoje edino dopadajenje, podoben ali nisi bil ? Postavo,
po kteri bo človek sojen, je najprej Sin človeku v serce
zapisal. Kajti on, Sin, beseda, je luč, ki vsacega raz¬
svetljuje, ki pride na svet. Tudi postava na Sinaju je
od Sina dana po angelih. Sin je dalje človeku zaslužil
milosti, ki so potrebne, da more to postavo spolnovati;
Sin je tedaj človekov Odrešenik. Naposled je vesoljna
sodba, ki se daje Sinu človekovemu, izverševanje nje¬
gove moči, ki mu je dana v nebesih in na zemlji; je
izverševanje njegove vzvišene kraljevske oblasti, iztok
njegove slave in veličastva njegovega. Iz vseh teh

*) J. 5. 26.

**) 2 Kor. 5. 10.; prim. Rom. 14. 10.

— 24

uzrokov je tedaj dostojno, da Sin derži sodbo na koncu
sveta, in tudi sodbo po smerti vsakega.

Pred sodnim stolom Jezusa Kristusa, učlovečenega
Boga, ima duša sojena biti, in sicer v tistem trenutku,
v kterem telo zapusti.

Da pa Jezus Kristus sodbo derži, kolika tolažba,
koliko veselje je to duši pravičnega, in koliko terpljenje
in sramota pa duši nepravičnega!

V njem je pravična duša spoznavala in ljubila
svojega odrešenika, svojega ženina, svojega pastirja in
učenika, svojega prijatelja in brata, svoje največe dobro.
Kadar je bila v nadlogah in težavah na svojem poto¬
vanju, spomnila se je njega, in po tem spominu je bila
povzdignena in pokrepljena. Po objemanju tega svo¬
jega nebeškega ljubimca je tako goreče hrepenela.

Tega svojega preljubij enega odrešenika, tega svo¬
jega ženina, svojega prijatelja in brata, to svoje naj¬
veče dobro vidi zdaj naenkrat z očmi. S koliko zaup¬
ljivostjo mu hiti naproti? Kako vesela je, da ga le
vidi; in z enim samim trenutkom tacega videnja ji je
boj in britkost celega življenja dobro poplačana. Pa
kako sramotiven in strašiven je po drugi strani pogled
božjega Zveličarja duši nepravičnega! Kaj bi bil moral
božji Zveličar zanjo še storiti, česar bi že storil ne bil?
In kako mu je neskončno to ljubezen njegovo povra-
čala! S kolikimi sulicami in kako pogosto je preba¬
dala njegovo preljubeznjivo serce! Zdaj pa vidi serce,
ki ga je tolikrat prebodla. Zdaj vidi rane, ki mu
jih je tolikrat in tako grozovitno ponovila. Sram je
mora biti, da se zgrozi, kadar tako pogleda svojega
Zveličarja!

25  -

b) Kdo spremlja dušo pred božjega sodnika.

S  kolikimi je bil rajnjki znan! Med temi so bili
gotovo tudi taki, ki so mu bili udani v večni ljubezni
in večnem prijateljstvu. Morda so mu udanost svojo
zvesto obranili. Obdajali so ga, ko je bil v smertnem
boju, ko je ležal na smertni postelji; zatisnili so mu
ugaslo oko. Če so pravi, kerščanski prijatelji, sprem¬
ljajo njegovo ločeno dušo tudi s pobožnimi željami in
molitvami na oni kraj ; sami pa je ne morejo tjekaj
spremiti. Duša zapusti svet sama, sama, odločena in za¬
puščena od vseh, se prikaže pred božjega sodnika.

Besna, strašna misel! Od vseh, kterim sem v
življenju prijatelj, ki so tukaj z mano se veselili in ža¬
lovali, pri kterih sem v vsaki zadregi svet in pomoč
dobil, — od vseh teh ne gre nihče z menoj k sodbi.
Noben odvetnik, noben zagovornik mi ne stoji na strani!

če so me človeški oziri speljali s pravega pota,
če sem hvalo človeško višej čislal ko hvalo svoje vesti,
če sem to izdajal, da sem onim dopal: kakošen do¬
biček bom imel od tega o tisti uri, ki o sreči in ne¬
sreči moje večnosti odločuje? Oni, kterim sem bil
napčno prizanašljiv, kterim sem usluge skazoval in se
jim dobrikal, da bi mi hvaležni bili, ti so me najprej
zapustili; vest pa, ktero sem dušil, ji slovo dajal in
njim za ljubo izdajal, pojde z menoj; ta bo govorila,
in nihče ji branil ne bo. Samo vest je, ki ločeno dušo
spremlja pred sodni stol. Toda ne taka vest, kakoršno
so strasti, in grehi in grešne navade naredile; ne taka
vest, ki je bila morda sokriva greha; ne dremajoča,
spačena in brezčutna vest. Ne taka, zakaj tukaj pred
večnim sodnikom ni prekane, ni slepila. Svetlo, čisto

— 26

solnce sveti v dušo. Vest pa, vsega slepila oproščena,
se kaže popolnoma resnično, kakoršna je. Duša se zdaj
vidi pred vsevidnim sodnikom, kakor je. Ni treba, da
bi jo božji sodnik odvezal ali obsodil, to vest stori;
„vest“, pravi apostel, „daje spričevanje, in pa tožeče
ter odvezujoče se misli ob dnevu, ko bode Bog sodil
po mojem oznanovanju, kar je skrito pri ljudeh, po
Jezusu Kristusu' 1 .

O dan sodbe, ki vse skritosti serca na svetlo po¬
tegneš, o neskončno svetli lepi dan za ene, o strašni
grozni dan za druge !

c) O čem bo duša odgovarjala pred božjim sodnikom.

„Daj odgovor od tvojega hiševanja!“ se glasi
klic večnega sodnika predenj stopivši duši. Kaj pa
obsega to hiševanje, o kterem bo duša odgovor dajala?

Najpervo obsega vse, karkoli je tukaj na zemlji
storila ali opustila.

Kdo prešteje vsa, od pervega začetka storjena
djanja, znotrajna in zunajna! kdo prešteje vse te misli,
ki so se v nji kakor v skrivni delavnici gori in doli
valile! kdo šteje vse misli ki so bile nizke, zaničljive,
ki so se zgubivale v prahu ali celč v gnjusobi zemlje!
kdo šteje vse blage, dostojne, vzvišene do nebes sega¬
joče misli? Kdo šteje vse tisoče prostovoljno nizkih
ali visokih želja, upanj, ki so dušo zmeraj semtertje
zibale! kdo vse dobre ali hudobne sklepe, ki so se
uresničili, ali pa ki so že v kali zamerli! Kdo sešteje
vsa vidna dobra ali hudobna djanja in opuščanja dolž¬
nosti ! Še duša sama jih prej ni mogla prešteti; največ
jih je bila polagoma pozabila. Zdaj pa, ko stoji pred
božjim sodnikom, ji stopi naenkrat vse svetlo v spomin*

— 27  -

karkoli je kdaj mislila, želela, govorila in storila. Pa
zdaj sama tudi vse drugače sodi, kakor je v življenju.
Storjene grehe seveda, ki so ji bili izbrisani s pravo
pokoro, te vidi res izbrisane, njih spomin ji ni očitljiv;
toda koliko grehov, ktere je mislila spokorjene, ni iz¬
brisanih, ker se zanje ali ni, ali pa ne resnično spoko¬
rila ! Koliko reči, ktere je svoje dni za majhene, brez¬
pomembne ali malovredne imela, vidi zdaj, da so velike
in važne , v njih večnih nasledkih pa...  ? Koliko po
zunajnem dobrih, morda odličnih, in od sveta občudo¬
vanih del se ji vidi zdaj, ko so tehtana z vago svetišča,
prelahkih, morda celo nečistih, in po svojem namenu
celo znotraj ostrupljenih! Bila so dela storjena za svet,
in bila so plačana od sveta. Imela so videz življenja,
toda pred Bogom so bila mertva, in morda celo hujši
ko mertva, bila so morda smertna, in zdaj stoje pred
sodbo in pred kaznijo. O ojstra in strašna sodba, o
kteri prerok govori, da Bog tudi pravičnosti  sodi!

Hiševanje, o kterem ima duša pred božjim sod¬
nikom odgovor dajati, pa ne obsega samo tega, kar je
tukaj doli storila ali proti dolžnostno opustila, ampak
obsega tudi talente, t. j. zmožnosti, ki so ji bile za¬
upane, vse njene nato me in nadnatorne dobrine in mi¬
losti. Kdo sešteje vse te njene natorne*in nadnatorne
dobrote in milosti ? In kako je ravnala duša z vsemi
temi darovi in milostmi ? Kako je obračala pristvarjene
više moči, svojo pamet in svojo prosto voljo? Kako
je rabila svoj spomin in svoje za Boga ustvarjeno serce?
Kako je delala s svojim telesom, in z vsemi močmi
in čutili njegovimi ? Kako je upotrebljevala zunajne
dobrosti sreče: zdravje, čast, prijateljsvo, svoj stan?
Kako je izpolnovala opomine in svarila starišev, viših,

— 28  —

prijateljev ? Kako si je v prid obračala dobre in slabe
zglede bližnjega! kako terpljenja in britkosti življenja ?
Kako je zlasti obračala tiste neprecenljive, z drago
kervijo Jezusa Kristusa ji pridobljene nadnatorne milosti,
one mnogotere skrivnostne žarke, ki so ji včasih zasve¬
tili, mnogotera notranja razsvetljenja, navdajanja, nagi¬
banja svetega duha, mnogotera notrajna svarila in oči¬
tanja vesti, kako nauke božjega evangelija, kako svete
zakramente? O milosti, in tolike milosti! Ali se niso
tresli celo veliki svetniki, kadar so pomislili, kolik od¬
govor da jim bo dajati od milosti ? In ko bo duši,
pred božjim sodiščem stoječi, naenkrat oživel spomin,
koliko milosti da je v dobro ali zlo obernila, kako
silno se bo sramovala, viditi, da je vse te veličastne
in drage milosti zlorabila, da si je vse te izbrane po-
močke zveličanja v ravno tolikratno pogubljenje spre-
obernila!

d) Kako prejme duša božjo razsodbo.

Duša sprejme zdaj razsodbo, ki odločuje o njeni
večni sreči ali nesreči. Kako usodni trenutek! Tu na
zemlji prijatelji rajncega morda obilno hvalijo, kolike
zmožnosti da je imel, koliko del in zaslug da ima,
kako je bil odličen značaj, kako je bil ljubeznjivega
vedenja, kako priljuden in dobroljuden: med tem pa
je že nad njegovo dušo izrečena pogubljajoča obsodba:
„Poberi se, ne poznam te!“

Tukaj na zemlji sodijo nevošljivci in nasprotniki
in sovražniki rajncega silno ojstro, oni razlivajo čez
njega posodo svoje dolgo zaderžavane jeze, ter ogerjajo
in gnjusijo njegov spomin: med tem pa so angeli
nesli v raj njegovo dušo. Morda pa tudi duša, ako-

— 29  —

ravno pravična in sveta, vender še ni dosti očiščena,
da bi gledala Boga; potemtakem pa bo, kakor veli
sv. apostel, zveličana, toda kakor z ognjem.

V taistem trenutku, v kterem se razsodba izgovori,
se tudi izverši.

Drugi oddelek.

Pogled v nebesa.

1. Pravična in popolnoma čista duša gre precej
v nebesa.

Razsodba je izrečena. Pravična, sveta, vsa čista
duša zasliši besedo: „Pojdi v veselje svojega gospoda".
In taisti trenotek gre ta duša v prebivališča v nebesih.
Preden ni Jezus Kristus s svojo smertjo na križu
tiste ločivne stene odmaknil, ktero je bil Adamov
greh postavil med zemljo in nebo, in preden ni s svojim
lastnim vnebohodom odrešenemu človeštvu nebes odperl:
je šla pravična duša, najsi je bila še tako neomadežana
in čista, le v rajsko prebivališče, ki je bilo sicer brez
terpljenja, kjer pa vendar še ni bilo neskončnega zve¬
ličanja, šla je v Abrahamovo naročje. Tako n. pr. se
veli o ubogem Lazarju, da so ga po njegovi smerti
angeli nesli v Abrahamovo naročje; in v tem pomenu
je tudi Zveličar spokornemu razbojniku na križu nebesa
obljubil rekoč: „Še danes boš z mano v raju". Rekel
sem: najsi je duša še tako neomadežana in čista. Kako
pravična in sveta je bila n. pr. duša Janeza kerstnika,
o kterem je Zveličar sam rekel, da med vsemi, od žene

- 30  —

rojenimi, ni veči od njega ustal. Kako pravična in
sveta je kila duša Jožefova, samega rednika in krušnega
očeta Jezusovega, ki se je kil ločil v naročju svojega
kožjega sina! Pa celo tem popolnoma pravičnim in
očiščenim dušam so kila prava nekesa tedaj še zaperta.
Zdaj pa, ko je Kristus Jezus s svojim lastnim vhodom
v nebesa odrešenemu svetu nekesa odperl — zdaj pa
čiste in popolnoma pravične duše kar nič ne zaderžuje,
da bi preč po ločitvi v nekesa ne stopila. Nasprotna
in od cerkve obsojena misel, po kteri ki čiste in pra¬
vične duše, mesto da bi koj v nekesa šle, pa do usta-
jenja sodni dan v skritih krajih zaderževane bile : kako
more ta misel ujemati se z besedami apostelnovimi:
„Vemo, da kadar se ta naša pozemeljska hiša podere,
dobimo prebivališče od Boga, ne z rokami narejeno,
ampak večno hišo v nebesih *)

Kako ki se ujemala nasprotna ta misel z besedami,
kijih taisti apostel piše Filipljanom:**) „Želim razvezan
biti in s Kristusom bivati!“ Zakaj tako sklepa sv. Gregor
po pravici iz teh besedi: ako se dvomiti ne sme, -da
je Kristus v nebesih, se tudi dvomiti ne sme, da je
Pavel v nebesih. ***) In kako bi se skladala taka misel
s cerkvenim naukom, da se smejo na pomoč klicati
svetniki, naj bi oni za nas prosili? In naposled kako
bi se strinjala z vsem kerščanskim mišljenjem sploh?
Zakaj kako bi mogel kristjan prenašati misel: vsi ti
apostelni, vsi ti sveti spoznovavci, vse te svete device
še niso v nebesih; da tedaj ne morejo v nebesih za
nas prositi, in da potemtakem ne morejo iz nebes

*) 2 Kor. 5. 1.

** Pil. 1. 23.

***) Dial. 4. c. 25.

31 —

svojih pomožnih rok k nam stegovati? Ne, tako ne
more biti, in tudi ni, ampak: od telesa se ločiti, pred
svojega božjega sodnika iti, zaslišati od njega besedo:
„pojdi v veselje svojega gospoda,“ in v nebeška pre¬
bivališča stopiti, to se zgodi pravični in popolnoma
čisti duši v enem in istim trenutku.

O neskončno srečna duša, ki se naenkrat vzdigneš
v tebi pripoznana nebeška prebivališča, ki si rešena
vsega pozemskega terpljenja in pozemskih vezi ! Kako
silno so pobožne, blage, svete duše, ki so šle pred
Kristusom na oni svet, po sreči hrepenele, ktero ti preč
po svoji ločitvi za vekomaj uživaš!

2. Kako veliko je veselje nebeško.

Kadar izgovorim besedo „nebesa,“ in kadar o duši
pravim, da je šla v nebesa, o kaki občutki bi morali
navdajati moje serce, če zraven pomislim, da sem tudi
jaz ustvarjen za nebesa! Zakaj kako neizmerno veliko
je veselje v nebesih! Sv. pismo govori o nebeških ra¬
dostih v posebnih besedah in izrazih in takorekoč mere
ne ve. Ono govori o rekah radosti in veselja, govori
o nasitjenju in opijanenju samega veselja in blaženosti,
govori o tehtnosti slave, govori o nevsahljivih studencih
življenja, o čistem večnem petju, o nezvenljivih vencih
in kronah; in dasi tudi sv. pismo o nebeškem veselju
tolikanj pove, kolikanj človeški jezik povedati more, mu
vender še to ni zadosti. Sv. pismo pravi, da veselje
nebeško je toliko, da si ga nobena človeška pamet še
misliti ne more, in noben človeški jezik ne dopovedati.
„Nobeno oko še ni videlo, nobeno uho še ni slišalo, in
nobeno človeško serce še ni občutilo, kaj je Bog pri¬
pravil tem, ki njega ljubijo."

— 32  —

Iz takega opisovanja so se užili svetniki in veliki
cerkveni učeniki. Da nam veselje nebeško le nekoliko
razjasnijo, rabijo oni take izraze, podobe in prilike, ki
bi bile kolikor mogoče velike, in vender nam še pri¬
pomnijo, da tudi te presiljene znamenitve so še daleč j
daleč za resnico.

Kako lepa je, n. pr. prilika, ki nam jo pravi sv.
Gregor veliki, da nam nebeško veselje predoči.

Misli si, pravi on, žensko, ki je blizu poroda, in I
ktero nagloma veržejo v temno ječo, kjer ima prebiti
do svojega poroda. Ali ona je obsojena, da mora tudi
po rojstvu svoje ostale dni v temni tej ječi prebiti, in
svoje dete v nji izrediti. Ker je dete zmeraj v temni
ječi živelo, in nobene stvari na svetu ne pozna, ne
čistega solnca, ne lepih zvezda, ne prijetnih trat, bi mu !
rada mati o teh stvareh kaj povedala, in kaj stori?
Pokaže mu lampico ali malo voščeno svečo, gorečo.

S tem pomočkom poskuša, kolikor mogoče, otroku do¬
povedati, lepoto jasnega dneva in lepoto svitle noči, ter
mu govori: dete moje, solnce, mesec pa zvezde imajo
tej luči nekam podobno svetlobo, pa še veliko veči.
Toda otrok, ki teh stvari sam nikdar ni videl, nikakor
ne more dorazumeti, kakšna je svetloba, o kteri mati
govori ? Nato si mati prizadeva, da bi otroku dopovedala, i
kakšni so griči in vertovi, kjer raste vsakoverstno sadno
drevje, na drevju pa zrelo sadje: jabolka, češnje, hruške,
oranže, i. t. d., ter mu pokaže par drevesnih listov,
rekoč: vidiš, otrok moj, sadno drevje ima tako listje.
Potem mu še pokaže eno jabelko, eno hruško, rekoč : ta j
drevesa so polna takošnega sadja; ali niso prelepa za j
pogled? Toda otrok ne more vedeti, kaj vse to po menja ;
in ostane neveden, kakor prej. Ne more razviditi, kako* j

33 —

je vse to narejeno, vsaj tudi to, kar mu kaže mati, ni
nič v primeri z resnico samo.

Eavno tako je, pravi sveti cerkveni učenik, z vsem,
s čimurkoli bi vam pojasnovali velikost in slavo in
blaženost in prijetnost in lepoto nebeško. Zakaj lampica
je podobniši solncu, in listje podobniši drevju, kakor
je solnčna svetloba podobna nebeški svetlobi, ki jo ne-
beščani uživajo v svoji slavi. In kaj je lepota spomladi
z vsemi njenimi cvetlicami in tratami in zelenjem, kaj
je lepota sadunosnih dreves in rumenega žita na polju
proti lepoti teh nebeških livad večne blaženosti, ki vse
neskončno presega, kar moremo o nji reči ali si misliti!

Taka je tedaj lepa prilika velikega sv. Gregorja.
In keder o nebesih mislimo ali govorimo, imejmo to
ali podobno priliko pred očmi. Treba je pogosto mi¬
sliti na nebesa, m pogosto o njih govoriti. Koliko več
nebes bi bilo na tej revni zemlji, ko bi se več z duhom
m sercem k nebesom povzdigali! Koliko ložej bi nam
bila naša dela, koliko bolj modre bi bile naše besede
in pogovori, koliko laglje prenašljivo bi bilo naše terp-
ljenje, koliko lepši in užitniši bi bile naše radosti, ko
bi bilo vse bolj pomešano z nebeškim hrepenenjem, z
nebeškim upanjem, z nebeškim mišljenjem! Pri tem
bi imeli pa vselej tudi pomniti, da karkoli si moremo
o nebesih misliti, še senca ni proti temu, kar so res.
„0 to veličastvo nebes“, vsklikne navdušeno sv. Avgu¬
štin, „je tako veliko nad vsaki popis, da en sam dan,
preživljen v teh nebeških prebivališčih, bi že preobilno
nadomestil celo življenje polno terpljenja, britkosti in

strahu_O morje zveličanja, kako neizmerno si, tam

v nebesih je pravičnost naša jed, modrost naša pijača,
nevmerljivost naša lepota, večnost naše stanovališče !“

Pogledi na nni svet. 3

34  —

3. Gledanje božje je bistveno dobro nebeško.

Tako preobilne, našo pamet presegajoče radosti
nebeške morejo biti pa le tedaj, če izvirajo iz užitka
neskončnih dobrot. Neskončno dober pa je le Bog, in
zanj ravno je ustvarjena moja duša. Karkoli je končno,
časno, je ne more popolnoma zadovoljiti; in ko bi bil
moji duši v nebesih na ponudbo užitek vseh skvarjenih,
toraj nepopolnih dobrot skupaj, užitek nestvarjene, toraj
neskončne dobrote, ki je Bog, pa odrečen, bi duša tudi
v nebesih ne bila popolnoma blažena , toraj bi ji ne¬
besa vendar še ne bila nebesa. „Naše serce, o Bog,
si zase ustvaril, in ni pokojno, dokler v tebi ne počiva".
Boga morem pa tudi že tukaj na zemlji imeti. Imam
ga, ko ga ljubim. Zakaj Boga ljubiti se pravi, s svojo
voljo in s svojim sercem z Bogom združen biti. „Ce
me kdo ljubi", pravi Zveličar, „bo deržal mojo besedo,
in moj oče ga bo ljubil, k njemu bova prišla in pri
njem stanovala". *) Toda na zemlji tukaj morem Boga
le nepopolno imeti. Kadar ga imam, nisem nikdar
varen in zagotovljen, da ga zopet ne izgubim; da ga
pa obderžim, se moram takorekoč vsaki dan na novo
zanj boriti. Tudi ga ne morem tukaj popolnoma lju¬
biti, ker ga ne morem popolnoma spoznati. Tukaj ga
spoznavam le iz vere, jako nepopolno. Da ga popolnoma
spoznam, in ga toraj popolnoma ljubim ter imam,^ga
moram gledati od obličja. To gledanje božje pa mi .
je za nebesa prihraneno. „Zdaj smo", piše apostel
Janez, „otroci božji. Očitno pa še ni, kaj bomo. Vemo

■■)  J. 14. 23.

— 35  —

pa, da kadar se prikaže, mu bomo podobni, zakaj gle¬
dali ga bomo, kakor je“. *)

To gledanje božje je bistveno dobrota nebeška, in
takošna se razodeva v trojnem oziru.

Kadar gledam Boga, ga pervič ljubim, pa
imam popolnoma.  Zakaj Boga popolnoma spoznati,
in njega popolnoma ljubiti pa imeti, je taisto. „ Zatorej",
vsklikne sv. Avguštin, „zatorej sem te, o večno stara
in večno nova lepota, doslej tako malo ljubil, ker sem
te tako malo poznal".

Kadar gledam Boga, ga drugič imam  nei  zg  ub¬
ij  ivo. Zakaj Boga, neskončno dobro, gledati, in od
njega se zopet proč oberniti k neskončno manjšim stvarem
— kar edino je greb — to je nemogoče. Manjši dobro
tukaj na zemlji morem zato višej ceniti ko neskončno
veči dobro, ker je manjši dobro blizu mene, ker se da
prijeti, veči dobro pa je nekam oddaljeno, se ne da
prijeti, se ne da gledati. Boga, največe in neskončno
dobro gledati, njega vedno in neizgubljivo imeti in ob
enem spoznati, da ga bomo večno in neizgubljivo imeli,
to je zopet taisto.

Kadar gledam Boga, t. j. kadar ga popolnoma in
neizgubljivo imam, ga tretjič uživam, se ga vese¬
lim, sem blažen v njem,  in kakor apostel Janez
pravi, sem mu podoben,  t. j. podoben v ljubezni,
s ktero se sam ljubi, podoben v blaženosti, s ktero je
sam v sebi blažen.

Ktere besede bi bile torej dovoljne, da bi blaže¬
nost Boga gledajoče duše dopovedale. In ako ravno
govori sv. pismo o reki veselja, o upijanjenju radosti,

*) J. 3. 2.

3 *

— 36

o nasičenju zveličanja, o gledanju božjega obličja, je
vender vse to le slab popis tega, kar je res. Zakaj
kdo more neskončnost dopovedati! ,,Tvoja neskončnost,
o Bog“, kliče sv. Avguštin, „je neskončnost veselja, s
ktero svoje služabnike v nebesih nasituješ. Ti sam si
velik, o Bog, tvoja velikost je brez mere, zakladi tvoje
modrosti so brez števila, tvoja dobrota je brez meje:
pa tudi povernitev in plačilo za nas je brez mere, brez
števila in meje; zakaj ti sam si, kteri te nam v pla¬
čilo in blaženost da“.

4. Luč nebeške slave.

Do tega gledanja božjega se pa duša ne povzdigne
iz svojih lastnih natornih moči. Dalja med temi na-
tornimi močmi pa to neskončno dobroto je neskončna
dalja. Da mora duša Boga gledati, mora dobiti nad-
natorne zmožnosti. Ta nadnatorna zmožnost duše, da
more gledati Boga, je pa tako imenovana luč slave,
ktera je z natornim duhovnim vidom nekako v taki
primeri, kakor telesna luč s telesnim vidom. Telesno
oko naj bo še tako zdravo in popolno, vender brez luži
ničesar de vidi. Tako tudi oko duše, najsi bo še tako
čisto, ne more videti neskončnega Boga brez luči, na
novo ji dane.

Ta luč slave je tedaj zadnja velika milost, s ktero
Bog vse milosti, ki jih duši na zemlji podeli, doverši
in ovenča. Luč milosti pripravlja dušo na nebeško bla¬
ženost, luč slave pa jo pripelje v ono blaženost in
vanjo vtopi.

Ta luč slave je ona luč, ki stori, da božja svet¬
loba v dušo sveti, da jo spremeni, in jo popolnoma
podobo božjo naredi, po izreku apostelna Janeza : „Keder

— 37 -

se prikaže, mu bomo podobni, zakaj gledali ga bomo,
kakor je“.

Ta luč svetlobe je ona luč, o kteri sveti pevec
govori: „Y tvoji svetlobi gledamo luč“, *) in v razo-
denju sv. Janeza stoji: „ Mesto pa, namreč večno mesto
božje, ne potrebuje ne solnca ne meseca, da bi svetila v
njem, zakaj veličastvo božje ga razsvetljuje, in njegova
luč je jagnje“. **)

Ta luč slave je ona luč, ki jo rajncim želim, ko
molim: „ Gospod, daj jim večni pokoj, in večna luč
naj jim sveti 1 '. In kaj morem samemu sebi lepšega
želeti, od Boga si lepšega prositi, kakor da moji duši,
ko mi bo oko v smerti ugasovalo, ta luč večnosti za¬
sije ! Kako prijetna je telesna solnčna luč! Pa kaj
je ta proti luči vere! In kako neprimerno prijetniši
ko ta luč vere, s ktero Boga le kakor v zercalu vidim,
je luč slave, s ktero vidim večno solnce duhov od ob¬
ličja do obličja, s ktero spoznavam neskončnega Boga,
kakor sem sam spoznan! O prižgite mi, ko umiram,
blagoslovljeno luč, da mi predpodobuje to luč večne
slave! O Bog, ne odtegni mi, kadar mi pozemska
luč ugasne, nebeške te in večne luči!

5. Da duša Boga popolnejši gleda memo druge.

Gledanje Boga samega je bistveno in torej vsem
zveličanim skupno dobro nebeške blaženosti, je taisti
denar, ki se vsem do konca zvestim delavcem v vino-
giadu na onem svetu izplačuje. To gledanje božje pa
ni pri vseh zveličanih enako popolnoma. Ona duša

*) Ps. 35, 10.

**) Kaz. 21, 23.

— 38  —

gleda Boga popolnejši, kteri je vlita popolnejši luč slave;
popolnejši luč slave pa ima vlito ona duša, ki ima po¬
polnejši ljubezen, t. j. ki se je s popolnejši ljubeznijo
iz časnosti ločila. Zakaj veči ljubezni pristoji tudi veči
plačilo, in kolikor veči je ljubezen duše, toliko veči je
njeno hrepenenje po ljubljencu, veči hrepenenje pa
dušo sposobnejši stori, da prejme luč slave v veči meri.

Ali se ne zgodi tudi v natornem redu stvari, da
enega ter istega predmeta ne vidijo vsi enako, da ga
vidijo najbolje oni, ki ga z največi znanjem in ljubeznijo
ogledujejo ?

Kakor neskončno različne so stopinje ljubezni, v
kterih se duša od tukaj loči, tako neskončno različne
so tudi stopinje njenega bolj ali manj popolnoma gle¬
danja božjega, podobno zvezdam na nebu, ki tudi niso
vse enako svetle. Zakaj, „drugači“, pravi apostel, je
svetloba solnca, drugači svetloba meseca, drugači svet¬
loba zvezd, kajti zvezda se od zvezde razlikuje po
svetlobi 1 '. *)

Kdor pa bolj popolnoma Boga vidi in gleda,' oni
uživa tudi bolj popolno srečo in blaženost, kar pomen-
jajo ravno ona različna stanovanja v hiši večnega Očeta.**)

Vsi svetniki v nebesih so slave polni in neizrek¬
ljivo srečni. Toda drugačno slavo ima, da molčimo o
Jezusu Kristusu, kralju vseh svetnikov, Marija, ktera
naslonena na svojega ljubega sina, ima najbližej njega
svoj prestol, in ž njim v nebesih in na zemlji vlada.
Drugačno slavo imajo apostelni, ki so za Kristusa vse
zapustili, in ki so zdaj na dvanajstere sedeže Izraelove

*) 1. Kor. 15, 41.

**) J. 14. 2.

— 39

postavljeni. Drugačno slavo imajo mučenci, ki so bili
vredni spoznani, za Kristusa svojo kri preliti. Drugačno
slavo imajo sveti spoznavavci in cerkveni učeniki, ki
so s svetlobo svojega življenja in svojega učenja svet
razsvetljevali, in ki se zdaj svetijo v nebesih kakor
zvezde. Drugačno slavo imajo v nebesih svete device,
ki si niso druzega razen božjega ženina izvolile, in ki
mu zdaj v nebesih novo pesem pojejo, ktere nihče drugi
ne pozna. Drugačno slavo imajo svete žene pa udove,
ktere, na tem svetu zapuščene, so le v Boga zaupale,
in torej Boga za svojo dedšino dobile. Vseh teh svetih
slava je različna, različne po slavi in zveličanju so verste,
različni po slavi in zveličanju so udje teh versta, in
kakor ni enakosti med bogoljubnimi na zemlji, tako je
ni tudi v nebesih, ker se v vseh teh stopnjah veličastvo
božje toliko lepši razodeva, veličastvo, ki je povsod ču¬
dovito, v svetnikih pa najčudovitejši.

Ne smem pa misliti, da te stopnje zveličanja, ki
jih duše po ločitvi dosežejo, se v nebesih spreminjajo.

Ne, v tem oziru ni zveličanim ne napredka ne
nazadka. Napredek in nazadek glede popolnosti je le
na tej zemlji, tam je le pokoj v Bogu. Namen je do¬
sežen, in od tega namena naprej ali nazaj po naredbi
modrosti božje ni druge nadaljne stopinje.

Kdor ima manjši stopnjo zveličanja, ne zavida
druzega, ki ima veči stopnjo, ampak še veseli se, da
ima veči stopnjo; zakaj vsaki zveličani se veseli nad
zveličanjem druzih, kakor nad svojim lastnim. Vsi
zveličani imajo v popolnem pomenu le eno serce in eno
dušo, zakaj vsi hočejo v popolnem pomenu le to, kar
Bog hoče.

— 40  —

6. Če Boga gledajoča duša v Bogu vse gleda.

„Kaj je pač to“, pravi sv. Gregor veliki, „kar bi
tisti ne gledali, ki gledajo vsegledajočega Boga samega". *)
Te besede svetega učenika pa ne smemo napačno limeti.
Ne smem misliti, kakor da Boga gledajoča duša sploh
vse gleda, t. j. da vse spoznava, vse v krogu natore,
vse v krogu milosti, vse prihodne ali samo le mogoče
reči, vse skrivnosti sklepov božjih, vsa brezna neskončne
moči, modrosti in dobrote božje. Ko bi Boga gledajoča
duša vse to spoznala, bi bila kakor Bog, vse spozna¬
vajoča, vsevedoča. Celo zveličani angeli niso vsevedoči,
ker po jasni besedi Zveličarja božjega ne vedo ne dneva
ne ure vesoljne sodbe. Res, ko bi Boga gledajoča duša
vse spoznala, bi Boga ravno tabo popolnoma poznala,
kakor se Bog sam sebe pozna: ona bi Boga dorazumela.
Kakor se more pa le Bog sam sebe neskončno popol¬
noma ljubiti, tako more tudi le on sam sebe neskončno
popolnoma spoznati in dorazumeti; ustvarjena, omejena
bitja ga morejo pa celo v nebesih le bolj ali manj po¬
polnoma poznati.

Imenovani izrek sv. cerkvenega učenika je tedaj
tako umeti, da Boga gledajoča duša vse ono v Bogu
gleda in spozna, kar spoznati ji je odločeno.

Del njenega zveličanja je tudi spoznanje potov,
po kterih jo je Bog vodil: kako je Bog od vekomaj v
svojo roko jo zarisal in si jo izvolil, kterih pomočkov
se je bil poslužil, da jo k večnemu namenu pripelje,
ktera so bila navdajanja in nagibanja milosti njegove;
kako je vse, karkoli se ji je zgodilo, sreča in nesreča,

*) 4. dial. 33.

41  —

žalost in veselje, dobitek in zgubitek, čast in zaniče¬
vanje, priznanje in preziranje, zdravje in bolezen, pri¬
jateljstvo in sovraštvo, njena smert o ravno tej uri, ne
prej ne poznej, kako so celd njeni prestopki in grehi,
na kratko, kako je vse vse v njeni prid služilo. Kako
temne in nevganljive so se ji v življenju pogostoma
zdele božje naredbe, in kako nerazumljiva njegova vo-
ditev! Zdaj pa uživa toliko zveličanje, ter natanko
spoznava pota božja, po kterib jo je vodila samo božja
modrost, dobrota pa usmiljenje!

Del njenega zveličanja je tudi spoznanje potov,
po kterib je Bog tiste vodil ali jib še vodi, s kterimi
je bila v pozemskem življenju tesno zvezana, n. pr. sta-
riše, otroke, soproga ali soprogo, brate, sestre, prijatelje,
dobrotnike, gojence.

Te tesne vezi so bile sicer le v pozemskem živ¬
ljenju, ali take časne vezi imajo večne nasledke, in vezi
ljubezni cel«5 smert ne preterga. Boga ljubeča duša ne
more ljubezni, s ktero je bližnjega v Bogu ljubila, na
tej zemlji pustiti; ampak ta njena ljubezen se pred
stolom božjim še poviša in poblaži. Ta ljubezen tudi
stori, da ji usoda na zemlji ostalih ni prazna stvar.
Hrepenenje, da bi spoznala pota, po kteri na zemlji
ostali hodijo, in da bi spoznala božjo voditev, je pre-
naravno, in Bog tega tako naravnega hrepenenja ne
more pustiti neizpolnenega. Duša pa teh njo zadeva¬
jočih stvari na zemlji ne poznava iz sebe, ampak jih
vidi le v luči božji, ki jo obdaja.

Da to poznavanje stvari na zemlji pri zveličanih
v nebesih tudi napreduje, je jasno. To poznanje more
in bo pri njih napredovalo do konca sveta, pa ne da bi
zavoljo tega kdaj kako veči stopinjo zveličanja dosegli.

— 42 —

Del zveličanja Boga gledajoče duše je tudi spo¬
znanje, da morejo za zveličanje 'bratov svojih na zemlji
ostalih kaj storiti, namreč s tem, da zanje pred stolom
božjim prosijo. One prosijo za svoje na zemlji potu¬
joče brate, zlasti če se jim v molitev priporoče. Za to
priporočevanje morajo pa vedeti. Tega pa zopet ne
vedo iz sebe, ampak one spoznajo to v luči božji, ki
jim sveti.

Kar je pa naposled bistveno dobro Boga gledajoče
duše, to je popolnoma spoznanje Boga samega, popol¬
noma spoznanje njegove moči, njegove modrosti, nje¬
gove ljubezni, njegovega usmiljenja, velikosti njegove
in veličastva. Sicer duša ne pozna, dasi vidi Boga v
luči slave, vse visokosti in globokosti, neizmernih breznov
njegove božje velikosti in veličasti; vender pa pozna v
tej luči slave Boga popolnejši, kakor bi ga mogla po¬
znati najviši učenost na zemlji. Zakaj apostel imenuje
spoznanje znanosti tukaj na zemlji kerparino, drobnino
v primeri s spoznanjem božjim na unem svetu. Ali
ne ljubimo Boga, kolikor ga spoznamo ? Koliko čistejši
in popolnejši pa je ljubezen božja v nebeški domovini,
memo te, ki jo imamo tukaj na našem potovanju!

7. Snidenje in spoznanje v nebesih.

Kazen tega, kar je v nebeškem zveličanju bistveno,
t. j. razen gledanja božjega, razločevati je tudi pridjano
ali priverženo blaženost. Najimenitnejši je: družba zve¬
ličanih tovarišev. Izmed nagonov, ki so človeški natori
pristvarjeni in se ne dajo zatreti, je družni nagon, t. j.
nagnenje, da mora človek v družbi živeti. Zato se
človek imenuje družno bitje. Na družbo sem navezan
od pervega trenutka svojega bivanja. Družbi se imam

43  —

največ zahvaliti glede mojega telesnega in dušnega raz¬
voja ; v družbi se razodevajo skoro vse moje človeške
čednosti: vsako veselje se mi povikša, vsako terpljenje
pomanjša, če ga komu drugemu povem; veselje in
terpljenje sobratovo čutim tudi jaz, to sočutje mi je
vrojeno. Glede višega, verskega življenja se potrebnost
druženja še bolj kaže. Kristus je ustanovil versko družbo,
cerkev, kraljestvo božje na zemlji, ker je tako društvo
človeški naturi potrebno. Vender pa tej moji družni
potrebnosti na zemlji ni popolnoma zadoščeno. Kajti
ljudje, ki so z vezmi natore in milosti tako tesno zve¬
zani, gredo po tisočerih napčnostih, predsodkih in strastih
vsaksebi, se ločijo. Človek, po natori in po milosti,
najbolj družno bitje, je po grehu najbolj proti družno.
Koliko samopridnosti, častihlepnosti, zavisti, lakomnosti,
škodoželjnosti ne prebiva na tej merzli, ozki zemlji!
Popolnoma kraljestvo božje so nebesa. Tam gori pa
Boga uživajoča duša to največe dobro ne uživa sama,
ampak uživa ga z miljoni naj bolj blazih duš, z miljoni
ljubezni gorečih duhov. In koliko obilno blaženosti ne
izvira Boga gledaječi duši iz tega, da je ustreženo nje¬
nemu nagibu, po skupnosti in družabnosti, ker v naj¬
bolj tesni zvezi živi z najčistejšimi bitji, z vsemi očaki,
preroki, apostelni, z vsemi svetimi mučenci in spozna-
vavci, z vsemi ljubezni gorečimi angelskimi duhovi, s
kerubi in serafi, in s kraljem ter s kraljico vseh an¬
gelov in svetnikov samima, s Kristusom pa Marijo!

Pa v nebesih ne bom samo skupaj prebival z
vsemi temi zveličanimi tovariši, ampak jih hom tudi
poznal. Tam pred stolom božjim bom vse spoznal,
ktere sem v življenju poznal, in ki so za mano prišli
v lepa nebesa. Kako pač boli pogostoma ločitev, ki

— 41 -

jo smert stori med temi, ki so se ljubili na zemlji:
ločitev starišev od otrok, otrok od starišev, ločitev
dragih zakonskih, ločitev od bratov in sester, sorodnikov
in prijateljev 1 Kaj more to bolečino pomanjšati, če ne
upanje zopetne združitve, ne še le na sodni dan, ampak
že čez „malo“, tara gori pred stolom božjim! Jeli
more biti sladko to upanje le prazna zmota ?

Nedvojno je, da spremenenje na taborski gori je
predpodoba nebeškega zveličanja. O tem spremenenju
se prikažeta Zveličarju Mojzes in Elija, ž njim govo¬
rita, in trije učenci, ki njiju še nikdar niso videli, ju
spoznajo.

Ali ni spremenenje tudi v tem pomenu — pred¬
podoba tega, kar imamo v tem oziru v nebesih priča¬
kovati ? Ali ne pravi Zveličar sam poslovljevaje se od
svojih učencev: „Še malo, in svet me več ne vidi. Vi
pa me boste videli, ker živim, in ker boste tudi vi
živeli 11 . *) In če jim Gospod v teh besedah obljubi, da
ga bodo v nebesih zopet videli, ali ni v tem obetanju
ob enem povedano, da se bodo tudi med sabo videli,
in ne samo zopet videli, ampak tudi spoznali. In ali
ne velja to obetanje vsem njegovim zvestim učencem
vseh časov ?

Ne prašaj: kako je mogoče, da od teles ločene
duše, ki nimajo petero počutkov, se ob prestolu božjem
vidijo in govore ? Sv. Avguštin pripoveduje nekde v
svojih spisih, da je poznal zdravnika, v Kirnu in Kar-
tagi preslovečega moža, ki se je odlikoval po zdravilski
umetnosti pa tudi z imenitnim kerščanskim čednostmi.
Zlasti je bil usmiljen do ubogih, ktere je zastonj zdra-

*) J. 14, 19; - 16, 17.

— 45

vil, Bog pa mu je to usmiljenje do ubozili poveruil z
usmiljenjem do njega samega, da ga je iz zmote iz-
tergal, v ktero je bil kot mladenič zabredel. Kakor
je namreč sv. Auguštinu ta zdravnik pravil, je jel ko
mladenič dvomiti, jeli more duša, ločena od telesa, kaj
slišati, videti, razumeti. V tej zmoti je bil nekoč za¬
spal; spečemu pa se mu je prikazal lep mladenič, ki
ga je nagovoril z besedami: »Pojdi z mano". Lepi ta
mladenič ga je peljal na to na veliko prostrano trato.
Tukaj mu je dal videti velike čudne reči, in slišati lepo
godbo, ki ga je zbudila. Nekaj časa potem se mu lepi
mladenič spet prikaže, ter ga praša: „ Ali me še po¬
znaš ?“ „Poznam te“, odgovori zdravmk, „zakaj ti si,
ki si me peljal na ono veliko in prostrano trato, kjer
sem slišal tako lepo godbo „ Ali kako me pa moreš
videti in spoznati ?“ odgovori mladenič ; „kje so pa
tvoje oči?“ „Moje oči“ odverne zdravnik, „so na
mojem telesu". „Kje pa je tvoje telo?" „V postelji
je". „Ali so tvoje oči odperte ali zaperte?" „Zaperte
so". „Če so zaperte, kako pa moreš videti ? Zdaj pa
spoznaj, ko me vidiš in me tako dobro poznaš, ako-
ravno so tvoje oči zaperte, in ki si godbo slišal, če so
tudi tvoj počutki spali, — spoznaj, da (onstranska)
opravila duha niso (kakor tukaj) odvisna od počutkov,
in da more torej tudi od telesa ločena duša (bodi si
kakorkoli) videti, slišati, premišljevati, in spoznavati.
Tako je govoril mladeneč in je zginil; zdravnik pa je
bil svoje zmote rešen za vselej". Tako pripoveduje
sv. Avguštin. Akoravno ne vem, kako se zveličani v
nebesih zopet vidijo in spoznajo, dvomiti nikakor ne
morem, da se resnično zopet vidijo in poznajo. O kako
sladko in povzdigujoče je to upanje, zlasti za nas, ktere

— 46

je že toliko dragih zapustilo. O sladko, povzdigujoče
upanje, o velika, vzvišena kerščanska vera, ki si nam
porok, da se tako lepo upanje uresniči!

8. Nebeška kronica (avreola).

(Svetnikov zlati odsev).

K pridjanim blaženostim nebeškega zveličanja je
šteti tudi kronica svetnikov, ali tako zvani odsev svet¬
nikov (aureola).

Bistvena blaženost v nebeškem zveličanju je gle¬
danje Boga samega, kar imenuje sv. pismo, in ss. cer¬
kveni učeniki tudi krono  ali zlatokrono, (corona aurea,
ali kraje: aurea) in sicer iz dvojnega uzroka. Pervič
je kerščansko življenje boj, nebeški zveličanci pa, ki so
v tem boju srečno zmagali na zemlji, nosijo znamenje
te svoje zmage; znamenje zmage pa je krona. Nebeški
zveličanci, ki so z Bogom tesno skleneni, in ki so de¬
ležni velikosti njegove in blaženosti, so deležni, tudi
kraljevega gospostva njegovega ; znamenje kraljeve moči
in gospostva je pa zopet krona. Krona, bistvena bla¬
ženost nebeška, se pa zasluži z ljubeznijo. Ljubezen
je korenina vsega zasluženja. Če dobra dela ne nosijo
kraljevega vtisa ljubezni, nimajo v nebesih nobene ve¬
ljave, naj bodo sicer še tako lepa in svetla. Če so pa
dobra dela s tem pečatom ljubezni olepšana, zaslužijo
najprej bistveno ali glavno plačilo, ki se ljubezni daje;
za posebno čednost pa, ki iz ljubezni prihaja, zaslužijo
še posebno, glavnemu in pervemu dodano plačilo : oni
dobe še posebno veselje verhu onega, kar je razen lju¬
bezni v dobrem delu sicer še hvalevrednega. Ker se
pa bistveno, z ljubeznijo zasluženo nebeško plačilo ime-

— 47  —

nuje krona, zlata krona, imenuje se ono, k bistvenemu
plačilu pridjano plačilo, ker je manjši od onega tudi z
manjšavno besedo kronica.

V nebesih so vsi svetniki zmagovavci. Vsi, razim
malih koj po sv. krstu umerlih otrok, so zmagoslavno
veliki boj izbojevali. Tu vidim nekoga, ki je premagal
ljubezen do posvetnega blaga, in da bi ubogemu Jezusu
podobniši bil, je prostovoljno ubog postal; druge vidim,
ki so premagali ljubezen do moči in slave, ter žčzlo
in krono prostovoljno položili k nogam večnega kralja,
da bi podobniši bili božjemu Jezusu, ki je na svet
prišel, ne da bi še njemu drugi stregli, ampak da bi
On drugim služil. Zopet druge vidim, ki so premagali
ljubezen do veselic in ugodnega življenja, ki so si na¬
mestil radosti polnega življenja raje izvolili z Jezusom
po ternjevi poti hoditi, ter ž njim kelih terpljenja piti.
In koliko svetnikov v nebesih je premagalo celč ljubezen
do življenja samega, ki so dali kot kervave priče svoje
življenje za Jezusa, ali pa so živeli vse svoje žive dni
slavno, nekervavo mučenstvo v junaškim zatajevanju sa¬
mega sebe, v nočnem čuvanju, postu in molitvi! Vsi
ti se nam kažejo v razodenju sv. Janeza ovenčani z
zmagovavsko krono in s palmami v rokah. S posebno
zmagovavsko krono, s kronico, so pa ovenčani oni
svetniki nebeški, kterih zmaga nad svetom in mesom
in hudičem je še posebno svetla in slavna: to so
device, mučenci in ss. učeniki cerkve. Kajti v boju
proti mesu izbojevali so si najsvetlejši zmago oni, ki
so se mesenega veselja popolno zderžali, torej ss. device;
v boju proti svetu izborili so si najsvetlejši zmago oni.
ki so preganjani zavoljo pravice darovali svoje življenje,
torej ss. mučenci; v boju proti hudiču so pridobili naj-

— 48 -

svetlejgi zmago oni, ki so duš sovražnika pregnali ne
samo iz svojega lastnega serca, ampak tudi iz sere
drugih, torej učeniki kerščanske resnice.

Te tri verste svetnikov so Kristusu posebno po¬
dobne, ker je Kristus najbolj kralj prerokov, mučencev
in devic. *)

Pri tem se pa ne sme pozabiti, da kakor je glede
bistvenega plačila, nebeške krone, neskončno veliko raz¬
ličnih stopinj, tako ji je tudi glede tega pridjanega pla¬
čila, namreč kronice. Kolikor hujši in nevarniši je bil
boj, toliko veličastniši je krona zmagovavcem.

O, da bi pač, kadar se mi je hudo in teško boje¬
vati, večkrat pogledal tje gori, kjer mi je spravljena
dvakrat lepši krona. Kako srečen bom, ko se bom
spominjal tistih djanj, ki sem jih doveršil v hudem boju,
bojujoč se do kervi!

9. Če so poveličani v nebesih užaljeni, kadar
se spomnijo svojih prejšnih grehov. .

če zveličani v nebesih iz svojih del, ki so jih
tukaj delali, toliko zveličanskega veselja uživajo, ali so
pa morda žalostni, keder se spomnijo svojih poprej
storjenih grehov, ali pa se jih morda nič več ne spo¬
minjajo? Ne to, ne ono. Njih poprejšni grehi so zbrisani,
z dolgom in s kazenmi vred, zakaj ko bi ne bili, in ko
bi zveličani svojih „oblačil ne bili oprali v kervi jagnje-
tovi,“ kako bi bili sploh v nebesa prišli, kamer nečistega
nič ne more? Zavoljo tega pa grehov svojih vender
niso pozabili. Kajti če so prej grešili, so za grehe

*) Tom. A. Suppl. Summ. theol. 3. p. 97. art. 11.

49 -

svoje tudi pokoro storili: ali se zdaj ne vesele v nebesih
svoje pokore ? — kako bi se je pa veselili, ko bi se ne
spominjali svojih grehov, ktere so s pokoro omili? Po
drugi strani pa tudi niso žalostni, kadar se grehov
svojih spomnijo. Tudi ne morejo biti, kajti v nebesih
ni več bolečine pa tudi žalosti ne. Spokorne solze so
obrisane, veselje nad pokoro pa vekomaj terpi. Vekomaj
se glasi iz ust pomiloščenih zveličanih hvala usmiljenja
božjega, ki jim je njih grehe odpustil. »Usmiljenosti
tvoje, o gospod, bom vekomaj prepeval. “ O sveti spo¬
kornik David, o velika spokornica Magdalena, o vsi
sveti spokorniki, ki ste svoja oblačila oprali v kervi
jagnjetovi: koliko grenkih solza ste v solzni dolini iz¬
jokali nad svojimi grehi! Kako veliko pa je zdaj tudi
vaše veselje nad storjeno pokoro, in kako navdušeno
slavite usmiljenosti božje!

10. Če so zveličani v nebesih užaljeni, kadar
pogledajo na pogubljene v peklu.

Da zveličani v nebesih vedo za terpljenje pogub¬
ljenih v peklu, to uči z drugimi ss. očeti sveti angelski
učenik. „Zveličanim v nebesih 1 ', pravi, „ne sme biti
nič prikrajšanega, kar spada k popolnosti njih zveli¬
čanja. Vsako stvar pa bolje spoznavamo, če jo pri¬
merjamo z nasprotno. *) Da se torej zveličani v nebesih
zveličanja svojega še bolj vesele, in Boga zanj še bolj
hvalijo, jim je dodeljeno, da muke pogubljenih poznajo.

Toda sočutja, usmiljenja, pa zveličani v nebesih
nimajo s temi nesrečnimi dušami. Tukaj na zemlji je
pač tako, da občutek, utis, prej nastane, preden ga

*) Po izreku: contraria juxta posita magiselucescunt.
Pogledi na uni svet. 4

50  —

pamet ali pametna volja dopusti; ali tam v nebesih so
pa vse nižje dušne zmožnosti popolnoma podvržene pa¬
meti. Pamet pa tako sodi, da sočutje je ondaj na
svojem mestu, kadar se more želeti, da bi bilo hudo
odpravljeno; kadar se torej ne more in ne sme želeti,
tedaj tudi sočutja ni. Dokler so grešniki še tukaj na
zemlji, morejo iz grešnega svojega stanu prestopiti v
stan pravičnosti; in zatorej moremo in moramo po
zgledu Zveličarja Božjega in ljubitelja duš ž njimi so¬
čutje imeti, jih milovati. Pogubljeni v peklu pa ne
morejo več rešeni biti iz svojega stanu, in zatorej zve¬
ličani v nebesih ž njimi ne morejo sočutja imeti; tudi
ne, ko bi bili njih sorodniki, stariši, otroci, bratje, sestre,
prijatelji*). Po naših sedanjih občutkih se nam zdi,
da je to nemogoče. Kako, si mislim, kako bi me v
nebesih ne bolelo, da so v peklu moji stariši, moji otroci,
moja žena ali moj mož, moji bratje ali moje sestre,
moji prijatelji, ko bi vedel, da v peklu terpe! Toda,
pomniti je, da stvari na onem svetu ne smemo soditi
po naših sedanjih občutkih, ampak soditi jih moramo
pri luči, ki nam jo vera daje. Vera pa, ta mi ne do¬
pušča misliti, da bi se nam moglo zveličanje v nebesih
s čim skaliti. Zveličanje pa bi bilo skaljeno, bi ne bilo
popolnoma, ko bi zveličani pogubljene milovali, ko bi
jih terpljenje njihovo bolelo.

Tudi iz druzega vzroka je nemogoče, da bi zve¬
ličani boleče sočutje imeli s pogubljenimi, to bi ne bilo
po načelih vere. Po besedi sv. Avguština je zveličanje
v tem, da vse imaš, kar hočeš, da pa le pravo hočeš.
Pravo hočeš pa le tedaj, kadar to hočeš, kar Bog hoče.

; ) Tom. A. suppl. Sum. th. p. 3. q. 96. a. 1.

— 51  -

Ker so pa zveličani z božjo voljo popolnoma skleneni,
zatorej so tudi popolnoma zadovoljni z naredbami nje¬
gove božje pravice. Kajti božja pravica je, ktera je
grešnikom kazni peklenske odkazala, in ki se v njih
poveličuje. O milujte vender duše, ktere ljubite, in
pomagajte jim iz njih grešnega stanu, dokler so na
zemlji; ker vse milovanje bi bilo zastonj potem, ko so
obsojene.

11. Kaj delajo zveličani v nebesih?

Sploh pripoznani bogoslovski postavek je: da zve¬
ličanje ne obstoji toliko v tem ali onem stanju, kolikor
v djanjih, ki iz tega stanja izvirajo; zakaj djanja so
takorekoč sadovi tega stanja. Kakšna so pa djanja,
kakšna so opravila zveličanih? Odgovor: oni gledajo
Boga, ljubijo ga in hvalijo. „Po tem“, pravi sveti pevec
na Patmu, „po tem sem videl veliko trumo, ktere ni
mogel nihče šteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev
in jezikov. Stali so pred stolom, in pred jagnjetom,
oblečeni v bela oblačila, in palme so imeli v rokah,
in klicali so z močnim glasom: Slava našemu Bogu,
ki sedi na prestolu, slava jagnjetu! Ino vsi angeli so
stali okoli prestola, in okoli starešin, in okoli štirih
živih bitij, in so padali pred stolom na svoje obraze,
in so molili Boga rekoč: amen, hvala in veličast in
modrost in zahvala, čast in oblast in moč bodi našemu
Bogu na vse vekomaj, amen“.*)

Tudi na zemlji le med vsemi djanji in opravili
človeškimi hvala božja najčastitljivši. Ali tukaj hvalo
božjo druga potrebna opravila pogosto motijo; hvala

*) Raz. 7. 9.

4 *

52  —

božja prihaja pogosto iz otožnih pers. S sladkostjo hvale
božje se sklepajo na zemlji bolečine hrepenenja; in kar
je še bolj žalostno, je to, da hvala božja, ki nam mora
biti največi veselje, nam je na zemlji pogostoma velika
teža. Kako vse drugačna pa je hvala božja v nebesih!
Ondukaj ni solza bližnjemu brisati; ondukaj ni lačnih
nasitovati; ondukaj ni nazih oblačiti, in nevednih po-
dučevati. Tamkaj duše ne tarejo skerbi ino vsakdajna
opravila. Trud za čednosti, ki je tukaj na zemlji po¬
treben, trud za hrabrost, zmernost, poterpežljivost, čistost,
in cel6 med božjimi čednostmi za vero in upanje, za te
ga ni več truda v nebesih. Ljubezen le ostane, in naj¬
lepši djanje ljubezni božje je hvala božja, in kakor je
ta hvala božja v nebesih neprestana, tako je tudi ne¬
skončno sladka in veselja polna. Hvali božji ni več,
kakor tukaj na zemlji, primešana bolečina hrepenenja,
kajti hrepenenje je izpolneno; tudi nikakoršna druga
bolečina, ki bi dušo težila in hvalo božjo opovirala. Iz
te hvale božje dohaja duši veselje in blaženost, ki je
podobna oni, s ktero se Bog sam ljubi, in sebe samega
uživa.

Tej hvali božji se nikdar ne more pridružiti niti
senca naveličanja ali nasitenosti. Zakaj neskončna je
velikost in popolnost božja, in celd sami zveličani v
nebesih je ne razumejo popolnoma. S hvalo božjo je
tedaj zmeraj občudovanje in stermenje skleneno ; v tem
občudovanju in stermenju pa ne more biti naveličanja.

O neskončno sladke soglasnosti nove pesmi, ki
brez prenehanja odmeva po novem Jeruzalemu! o ve
nebeške trume, vi angeli in ve spremenene duše, ki
polne veselja noč in dan slavite večno dobroto in lepoto,
kako blažene ste! Ako pa upam, z vami kdaj veselo

— 53 —

hvalo prepevati, se moram te hvalne pesmi že zdaj od
vas ličiti, in kolikor v svoji revščini premorem, že v
tej solzni dolini svojo hvalo sklepati z vašo.

12. Zveličani v nebesih opravljajo službo pri-
prošnjikov.

Dokler so tukaj na zemlji še potniki, ki so od¬
ločeni , da verste presrečnih nebeščanov pomnože, se
zveličani tudi na zemeljske potnike ljubeznjivo ozirajo.
Saj so, kakor oni, božje podobe in otroci božji, poklicani
k taisti dedšini božji, in z vezjo občestva ž njimi tesno
v Kristusu zvezani. Nebeščani pa ne gledajo tako na
nas, na naše boje in nevarnosti, da bi mi od tega nič
koristi imeli, ampak oni so naši resnični pomočniki in
pospeševavci našega zveličanja. Oni so naši zveličanski
pomočniki, in to v dvojnem oziru. Prvič je njih za-
služenje samo že priprošnja za nas pri Bogu; zakaj njih
zasluženje v očeh božjih ne zadostuje le njihovi slavi,
ampak je tudi nam vspešen pomoček za zveličanje,
njih zasluženje je takorekoč vedna djanska priprošnja
za nas*), kakor se tudi o kervi Jezusa Kristusa pravi,
da neprenehoma kliče za nas k božjemu Očetu, naj bi
nam odpustil in se nas vsmilil. Kolikrat se ne reče v
sv. pismu, da je Bog izraelskemu ljudstvu usmiljenje
izkazal zavoljo njegovih očakov? Ali je pa zasluženje
svetnikov nove zaveze manje vredno v božjih očeh?
Mi smo ž njimi taista družina božja; ali pa udje taiste
družine nimajo vsi enakega deleža? O kdo previdi bla¬
goslov, ki smo ga dobivali iz zasluženja svetnikov dozdaj,

*) Cerkev ga imenuje: suffragantia merita (pomožno za¬
služenje).

- 54

nevede? Kolikrat je "bilo ravno to zasluženje svetnikov,
ki je stopilo med nas in med kaznujočo božjo pravico,
in je zaderžalo proti nam potegnem meč!

S kakšnimi občutki češčenja in hvaležnosti do
svetnikov nebeških nas ima ta misel navdajati! Velikrat
smo si pa morda tudi sami krivi, če zasluženja svet¬
nikov nismo deležni. Razen tega, da je zasluženje svetnikov
vedna djanska priprošnja pred Bogom za nas, oni tudi
pred stolom božjim izrekoma, določno za nas prosijo,
zlasti pa še, .če se jim serčno priporočamo. S tem pa,
da se jim priporočamo in jih prosimo, naj molijo za
nas, jih same djanski častimo, pa tudi same sebe pri¬
pravne delamo, sad njih priprošnje občutiti, od njih po¬
moč zadobiti. Bodo li njih priprošnje za nas nevspešne ?
Saj imajo svetniki vse one lastnosti, kterih je treba, da
je njih priprošnja dostojna, njih molitev pa vredna uslišana
biti! Ker so svetniki, ti naši priprošnjiki najvrednejši
molivci, ker so prijatelji in ljubljenci božji, in ker zmeraj
prav in pravega prosijo, torej ne smem dvomiti, da Bog
njih prošnje vsikdar usliši. Zakaj svetniki v nebesih
nečejo ničesar, česar Bog neče, in oni prosijo Boga le
tega, kar hočejo, da bi se zgodilo; kar pa Bog hoče,
se zgodi vselej, v nebesih in na zemlji.

Ne sme se odvračati, da svetniki v nebesih ni¬
česar več zaslužiti ne morejo, ker so dokončavši po-
zemeljsko svoje potovanje izstopili iz stanu zasluževanja.
Kar človek z molitvijo doseže, tega v ožjem pomenu ni
treba zaslužiti. Radodarnost božja nadomesti manjkajoče
zasluženje. Radodarnost božja dodeli, česar se poprosi,
dasi ravno danega ni zaslužil ne ta, ki je molil, (svetnik),
ne oni, za kterega je molil, (človek).

55  -

Ne mislimo pa, da ljubezni polna ta služba, ki
jo zveličani v nebesih svojim potujočim bratom tukaj
na zemlji izkazujejo, njim samim zveličanje manjša ali
kakorbodi krati, ampak misliti je, da ta služba jim je
veselo opravilo ; da jim je, kakor služba angelov varhov,
blažena zveličanska služba. Svetniki so veseli, da so
zveličani, da gledajo Boga; kaj bi jih pa še veselilo,
če ne tisto opravilo, da pomagajo otrokom božjim,
ktere ljubijo, in da jih torej k sebi pripeljejo v večno
srečno življenje!

Kviško serca!

Dan na dan se glasi tisočerokrat izpred altarjev
ta klic: „ kviško serca!“ In da temu klicu zadostim,
moram premišljevati nebesa. Kristus in njegovi apo-
stelni me spominjajo zmeraj nebes; celo sveto evan-
gelje ni druzega, ko sporočilo iz nebes za nebesa. Na¬
sproti pa sovražnik moje duše le na to dela, da bi iz
moje duše misel na nebesa prepodil, in hrepenenje po
nebesih v meni zadušil. Kogar tedaj poslušam, ali glas
Zveličarja božjega, ali vabilo satanovo, sem ali jeruza¬
lemski meščan, prebivavec mesta božjega, ali pa sem
babilonski meščan, prebivavec mesta sovražnikov božjih.
V nebesa pa pridem, če svojega duha in svoje serce
od te nizke zemlje pogosto v nebesa povzdigam.

Velike in mnogotere so britkosti tega življenja:
pa kolikanj se mi zlajšajo, da jih poterpežljivo in sta¬
novitno prenašam, če pogosto proti nebesam pogledam!
Tam ne teče več nobena solza, tam ni čutiti več no¬
bene bolečine: tam pijem iz potokov veselja, ter se na-
situjem obličja božjega.

— 56  —

Doklej pa terpe stiske in britkosti tega življenja ?

O le „malo“, je rekel božji zveličar slovojemaje od svojih
učencev, „le malo, pa se bomo spet videli; grem, da
vam stanovališča pripravim O to kratko, to trenutno
terpljenje, pa ono neizrekljivo večno veselje nebeško!

Vroč in hud je večkrat boj, ki ga imam s skušnja¬
vami sveta, mesa in hudiča. Pa kako nezvenljivi venci
in kako lepe krone čakajo mene zmagovavca v nebesih!
Ino vse te premagane skušnjave, ali se ne bodo ravno
tolikeri biseri svetili v moji kroni ?

Delo mi je tukaj doli večkrat prav hudo in te¬
žavno ; znoj mi kaplje od čela, in moči mi hočejo po-
gostoma odreči. Pa doklej terpi to dnevno delo ? skoraj
pride večer, ko bom od dela počival, in za moje delo
preobilno plačilo užival!

Kako temna in zamotana se mi pogostoma zde
pota življenja. Ki trinoško tlačijo pravico in resnico,
vidim jih pogostoma visoko povišane, in njih podjetja
s svetlimi uspehi ovenčana, a nedolžnost pomandrano
in zaničevano : toda kolika luč me bo obdala, in kako
svetla bodo moja nekdaj tako mračna pota, ko bom
stopil v svetla prebivališča nebeška!

Ne: pogostoma z duhom in sercem se v nebesa
povzdigati, pa jih vender ne doseči, to ni mogoče.
Nasproti jih pa ravno tako ne morem doseči, če jih ’
izpred oči izgubljam. Kajti nikdar ne bo potnik prišel !
na svoj odločeni kraj, če se zmeraj tjekaj ne bo deržal. .
O bedasti človeški otroci, ki ste za tako neskončno bla¬
ženost ustvarjeni, pa se vender z otrobi nasitujete! j
„Doklej bo teško vaše serce ? Čemu ljubite ničemer-
nost, ter iščete laži?“ Torej: „kviško serca!“ Vzdigni |
se, o duša, pogostoma v nebesa, za ktera edino si

- 57  -

ustvarjena. Poglej tjekaj na mnoge tisoče tvojih bratov,
ki so pred tabo v nebesa odišli. Glej, kako so vsi
ozaljšani z belimi oblačili, ktera so do čistega oprali v
jagnjetovi kervi, na glavah imajo demantne krone, palme
derže v rokah, večno alelujo prepevajo! Da imajo
vence nezvenljive in sprelepe krone, vošči jim iz serca
srečo, zakaj tvoji bratje so. Zaslužili so si te krone,
zakaj vroče boje so imeli vojskovati, če ravno so bili
ubogi, kerhki ljudje kakor mi. Ljubi in časti jih, zakaj
prijatelji in ljubljenci božji so. Drag in svet ti bodi
njih spomin, kajti vsi so ti visoke predpodobe kerščan-
skih čednosti. Bodi jim hvaležen za njih preobilno za-
služenje, kajti njega blagoslov koristi tudi tebi. Išči
njih ljubezni in prijateljstva, zakaj potem ti bodo toliko
raje stegovali svoje pomožne roke iz nebes, ter bodo
pred božji prestol polagali zate svoje priprošnje, da tudi
ti dospeš tjekaj, kjer so oni, in da ž njimi v nebeškem
Jeruzalemu trojednemu Bogu prepevaš čast in hvalo
na vse večne veke.

Tretji oddelek.

I*ogled v vice.

1. Resnično je, da vice so.

Do vesoljne sodbe je med nebom, kamer pridejo
pravične in po vsem očiščene duše, in pa med peklom,
kamer morajo iti nepravične, hudobne duše, še neki
sredni kraj, kraj očiščevanja, navadno vice imenovan,

58  —

za tiste duše, ki se sicer pravične ločijo od todi, ki so
pa vender še očiščevanja potrebne.

Na onem svetu je tako očiščevališče. Kajti pervič
ga tirja po veri razsvetljena pamet. Nauk svete vere
je, da pri svetem kerstu se odpuščajo: dolg ali greh,
ter večne in časne kazni greha; v zakramentu svete
pokore pa se odpušča greh iu le večne kazni, časne pa
ostanejo, ima jih navadno spokornik sam plačevati.
Sveto pismo spričuje ta nauk. Misli na Mojzesa, na
Davida, na Petra, na Marijo Magdaleno. Odvezani so
bili svojih grehov in večnih kazni za greh, odvezani
ali po Bogu samem, ali po njegovih prerokih. In ven¬
der, ti ljubljenci božji, dasi tudi so bili rešeni greha
in zasluženih večnih kazni, kako so objokovali svoje
grehe celo svoje življenje, kako so se pokorili za časne
kazni svojih grehov! O vi veliki in sveti spokorniki,
vi odlični ljubimci mojega Boga, jeli smem upati jaz,
ubogi in revni grešnik, da pojde kelih, ki ste ga vi do
dna izpraznili, nepokušen memo mene ! ?

Nauk pa, da po kerstu padli človek, t. j. grešnik,
mora za svoje grehe, dasi tudi mu je greh in večna
kazen odpuščena, praviloma vender še zadostovati božji
pravici, ta nauk je nezmotljiva cerkev kot versko res¬
nico poterdila z djanjem in z besedo. Z djanjem ga
priznava, ker je nalagala grešnikom v pervih časih,
in naklada tudi sedaj v zakramentu sv. pokore ostra
pokorila in ker podeljuje toliko odpustkov v vseh časih.
Z besedami pa je ona ta nauk poterdila v svetem cerk¬
venem zboru trijenskem. če o tem nauku le malo
premišljujem, pritrditi moram, da je sam v sebi po¬
polnoma opravičen! Zakaj, da samo to omenim, vsi
poti božji so resnica, t. j. pravica in usmiljenje, kakor

— 59

govori prerok. Če tedaj v svetem zakramentu sprave,
ko se odpušča greh pa večna kazen, božje usmiljenje
veljavo ima, ali je njegova pravica ne bo imela taiste
veljave ? Kristusova kri je tekla na lesu sv. križa v
spravo za moje in za grehe celega sveta; ali, če je pa
Kristus Jezus zadostil za grehe sveta, kaj se pa jaz
delu zadoščenja po slabih svojih močeh ne bom pri¬
družil ? Če je on, trikrat sveti, ki si ni bil greha svest,
za tuje grehe zadoščeval, mari jaz za svoje lastne pre¬
grehe ne bom zadoščeval, kolikor mi je mogoče ?

Zadostovati moram, kolikor  mi je mogoče. Za
greh in za večne kazni mojih grehov ne morem zado¬
stiti, ker ta dolg, ki je po neskončnem razžaljenju ve¬
ličanstva božjega tudi neskončen, more plačati le nes¬
končno zasluženje, zasluženje Sinu božjega. Ali pa
morem, in ali moram saj za časne  kazni svojih grehov
zadostovati ?

Ko bi rekli da ne, zabredli bi v protikerščansko
misel, da sme biti velika nasprotnost in nespodobnost
med Kristusom, glavo in kraljem, pa med nami, odre¬
šenimi udi njegovega telesa in njegovimi podložni. On,
glava in kralj, nosi za tuje grehe ternovo krono, in za
te tuje grehe terpi smertno britkost in žalost, da ga
kervavi pot obliva — njegovi podložni pa naj si, ako
ravno so grehe pili kakor vodo, ti naj si glave s cve¬
ticami venčajo, naj po storjenih svojih hudobijah sladko
zadremljejo, in se v napačni mir zazibljejo? Ali bi
bilo tako ravnanje tista podobnost med nami in med
Jezusom Kristusom, kakor jo od nas zahteva apostel,
namreč da mu bodimo podobni v življenju, ako mu ho¬
čemo biti podobnost tudi v slavi ?

— 60  —

Če je torej zadoščenje za časne  kazni grehov po
spoznanem in gotovem nauku sv. cerkve neogibno po¬
trebno in neodpustljivo, kaj se ho zgodilo s spokornikom,
kteremu so greh in večne kazni odpuščene, ki je torej
v božji milosti, ako ga Bog s tega sveta pokliče, preden
je za časne kazni popolnoma zadostil ? V nebesa ne
more hiti sprejet, ker časnega dolga še ni poplačal, ker
za nebesa še ni zadosti čist; v peklo pa tudi ne more
priti, ker je v božji milosti, ker je otrok in prijatelj
božji. Potemtakem mora biti na onem svetu očišče-
vališče, kjer se pravične, pa ne dovolj spokorjene duše
za nebesa očiščujejo ; to tirja po veri razsvetljena pamet.
Ko bi ne verovali, da je tako očiščevališče, potem bi
se naša pamet motila ali nad božjo pravičnostjo, ali
pa nad njegovo usmiljenostjo.

Pa tudi še v drugem oziru tirja pamet, da mora
biti očiščevališče na onem svetu. Duša, ki se loči iz
časnosti, je morda brez velikih grehov in tudi brez
časnih kazni velikih grehov, vender pa ni brez majhinih
odpustnih grehov, ki ji svetlobe milosti božje sicer ne
uničijo, pač pa zmrače in omadežajo. Mogoče, da udano
prenašanje smertnih bolečin odpustne grehe zbriše, ali
pa ni tudi mogoče, da me smert nagloma prehiti ?
Duša, samo s takimi ma lim i grehi omadeževana, ne
more biti v peklo obsojena: bilo bi proti pravičnosti
in usmiljenosti božji, ko bi tako dušo na vekomaj od
sebe zavergel; po drugi strani je tudi resnično, da duša s
tacimi malimi grehi omadeževana, ne more precej v nebesa
iti; zakaj tudi najmanjši omadežanost je tak zaderžek, ki
brani v nebesa priti, pa najčistejšega in najsvetejšega Boga
v njegovi slavi gledati. Kaj ostane potemtakem pameti,
kakor da veruje v tako očiščevališče na unem svetu ?

61 —

Pa ne samo pamet, operta na terdne verske res¬
nice, tirja onkrajno očiščevališče, tudi razodenje božje
ga določno uči.

Ge  pogledam v sveto pismo stare zaveze, mi bukve
makabejcev pripovedujejo, kako je ne nekoč Juda ma-
kabejec 12 tisoč drahem srebra nabral, ter ga v Jeru¬
zalem poslal, naj se opravljajo spravne daritve za one,
ki so v boju padli. Najdem pa tudi, da ga sv. pismo
zavoljo tega djanja hvali, in da molitev za rajnke sploh
odobruje, rekoč: „Sveta in dobra je misel za rajnke
moliti, da bi bili grehov rešeni “. Če se pa tako odobru-
jejo in hvalijo darovi ter molitve za rajnke, ali ni v tem
nauk o vicah poterjen in izrečen? Vsaj zveličane duše
v nebesih naše molitve ne potrebujejo, zaverženim dušam
v peklu, od koder ni rešenja, pa ne koristijo ?

če odprem sv. pismo nove zaveze najdem v njem
izrek našega Zveličarja: „Kdor greši zoper duha, mu
ne bo odpuščeno ne na tem ne na onem svetu“. *) Jeli
ta izrek ne predpostavlja, da na onem svetu se res še
grehi odpuščajo?

Drugi svetopisemski dokaz za to resnico nahajam
pri apostelnu Pavlu. V svojem 1. listu na Korinčane**)
piše: „Nihče ne more drugi uklad položiti, razen polo¬
ženega, ki je Kristus Jezus. Če zida kdo na ta uklad
zlato, srebro, bisere, les, slamo, stern, bo vsacega delo
očitno, zakaj dan gospodov ga bo oznanil, ker se bo v
ognju- razodelo ; in kakšno je vsacega delo, bode ogenj
izkusil. Kogar delo, ktero je zidal na uklad, ostane, bo
plačilo prejel. Kogar delo pa zgori, bo škodo terpel,
sam pa bo otet, ali kakor skozi ogenj“.

*) Mt. 12, 32.

**) 3, 11-15.

- 62  —

Očitno je, da apostel tukaj govori o ognju na
onem svetu, ne pa o ognju britkosti v tem življenju;
kajti on kaže na dan Gospodov, ki bo slehernega dela
pokazal, kakšna da so. Očitno je tudi, — sv. apostel
razločuje dvojen ogenj, namreč ogenj, ki na dobri uklad
vere v Jezusa Kristusa postavljena dobra in čista dela
(zlato, srebro, biseri) le poskusi, ktera pa v njem obsta¬
nejo, in pa ogenj, v kterem se ne po vsem čista dela
(les, slama, stern) očiščujejo, in v kterem ognju delavec
sam škodo, t. j. bolečino terpi, da se s to ognjeno bo¬
lečino za nebesa očisti; on sam pa, govori apostel, bo
otet ali zveličan, pa kakor skozi ogenj. Po pravici
torej nahajejo vsi ss. očetje s sv. florenško sinodo v teh
besedah apostelnovih nauk o vicah izrečen.

In če privzamem, k tem dokazom sv. pisma še
celi oblak spričeval v božjem izročilu, spričevala naj¬
slavnejših cerkvenih učenikov, in najstarših cerkvenih
pisateljev: sv. Avguština, Krizostoma, Epifanija, Gre¬
gorja niškega, vse gori do Tertulijana, ki sega skoraj
do začetka cerkve samega; če privzamem, da to izro¬
čilo ni samo zapisano, ampak da je noter do apostelnov
neprenehoma živelo in bilo spolnovano, da so od za¬
četka cerkve za rajnke zmiraj in povsod molili, ter da¬
rovali : kdo bi mogel o tem, jeli so vice, še kaj dvomiti ?

Potemtakem je gotova, neoveržljiva resnica —
in sveta cerkev je to resnico na sv. sinodi trijenski iz¬
rekoma za versko resnico izpoznala — da vice so.

Ees, kakor gotovo so nebesa, in kakor gotovo je
peklo, tako gotovo je do posledne sodbe tudi neki sredni
kraj, očiščevališče, ali vice. In kako moram Bogu iz
serca hvaležen biti, da mi je to resnico razodel. Kak
studenec blagoslova je v tej resnici, koliko vspešnih
nagibov k dobrim delom pač izhaja iz nje !

— 63 -

2. Ktere duše so v vicah.

Oe pogledam v vice z očmi vere, ktere duše najdem
tam ? Le pravične duše, ki so se iz sveta ločile v mi¬
losti božji in z znamenjem ljubezni, ki so res prijateljice
božje, otroci božji, in ljubimke njegove. Dva pa sta
zaderžka, ki tem prijateljicam in ljubljenkam branita,
da ne morejo precej v nebesa, marveč se morajo iti v
vice očiščevat, naj jih zaderžujeta obadva ob enem ali
samo eden; to se pravi: ali imajo še nespokorjene in
neizbrisane časne kazni  za velike grehe, ali pa imajo
še nespokorjene in nezadoščene male grehe.

Potemtakem vidim v očiščevališču 1) duše, in
sicer take kerščanske duše, ki so nekoč v svojem živ¬
ljenju na zemlji Boga hudo in morebiti pogostoma ža¬
lile, ki so se pa z Bogom spravile in bile zopet v mi¬
lost sprejete, katere duše pa časnih kazni za velike jim
že odpuščene grehe, pred božjo pravico še niso dostale.
In kako veliko je teh število ! O kako veliko ni število
teh, ki so belo obleko, s katero jih je sv. kerst olepšal,
zopet omadežavali, ki so sicer z jagnjetovo kervjo ma¬
deže oprali, pa vender ne še vseh sledi izmili, preden
so ta svet zapustili! Koliko jih vidim, ki tukaj leta
in leta žive v grehih in pa brez Boga, ki greh na
greh kopičijo, dokler jih dolgo in hudo terpljenje ne
omehča, da morda še le na bolniški ali smertni postelji
glas milosti poslušajo, ter se k Bogu svoje mladosti
vračajo! Prejeli so ss. zakramente res skesano in skru¬
šeno, ter so jim bili odpuščeni vsi grehi, v kterih jim
je duša tako dolgo ječala. Ali kako jim še duša ker-
vavi takorekoč iz tisočerih ran,  s kolikimi nitmi je
zvezano njih serce še na greh, koliko napčnih nagnenj

— 64  -

je dolga grešna navada v njih zapustila! Jeli smem
misliti, da bo kar naravnost v nebesa šel grešnik, ki
se spreoberne še le zdaj, tako pozno, po dolgem in ve-
likrat strašno grešnem, in hudobnem življenju ? Kes
je, milost božja je vsemogočna, in nima meji Ako se
ji dopade, more iz brezbožnega hudobneža z enim samim
djanjem storiti velikega svetnika, kakor vidim na kri¬
žanem razbojniku. — In kdo sploh more vedeti, kaj se
godi v duši umirajočega, in ktere čudeže v tej duši
milost božja dela; nikdar ne smem umerlega grešnika
za določno pogubljenega imeti. Po drugi strani me pa
vender tudi vera uči, da milost božja, bodi mogočna
in neomejena kolikorkoli, more vender sama postaviti
meje, in da si take meje res postavi, ker dela samo
po pravilih božje modrosti; in dasi tudi milost pravico
božjo presega, pa vender te pravice božje ne izključuje.

Drugi grešniki so že zdavnej pred svojo smertjo
greh zapustili, ali pa so morda Boga le kdaj pa kdaj
hudo razžalili. Pa kako malo resnična je bila njih po¬
kora, kako mlačna njih zahvala za spreobernenja, kako
nedovoljna njih gorečnost v dobrih delih, kako merzlo
so se poprijemali preobilnih pomočkov za popolno spravo
z Bogom in kerščansko popolnost, ki jim jih je ponu¬
jala sv. cerkev. Ah, kako vsesplošna je tožba, ki se
glasi skozi vse cerkvene čase: da je več mlačnih ko
gorečih kristjanov, in da je več nesvetih ko svetih spo¬
kornikov. Ce je pa opravičena tožba, ali ni tudi opra-
vičen izsledek, da celo izmed resnično spreobernenih
grešnikov jih največ v nebesa pride le skozi vice.

Kazen teh spreobernenih grešnikov, ki se imajo
še za časne kazni svojih velikih grehov pokoriti, vidim
v očiščevališču.

65  —

2) tudi take duše, ki so se ločile s tega sveta le
z malimi grehi omadeževane, bodisi, da v svojem živ¬
ljenju Boga niso nikdar hudo žalile, in' svoje kerstne
milosti nikdar ne izgubile, bodisi, da so za svoje velike
grehe Bogu popolnoma zadostile.

V male grehe padamo vsi; še dobri in goreči
kristjani, ki se smertnih grehov skerbno varujejo, se
odpustnih malih grehov ne ovarujejo. To uči sv. pismo;
to spričuje lastna vest. Celo veliki svetniki so se vsaki
dan obtoževali, takih odpustnih grehov, ter so iz glo¬
bočine svojega serca vsaki dan klicali se svetim pevcem :
»Gospod, če nas boš sodil po ojstrosti svoje pravice,
kako bomo obstali pred teboj ?“

Celo življenje kristjanovo je boj, in naj se kristjan
še tako hrabro bojuje, bo pri človeški kerhkosti težko
drugači, kakor da v težkih bojih, če tudi vselej zmore,
včasih venderle rane dobi. »Zmagujemo sovražnika pa
smo zmagani 11 , t. j. lahko raneni; to besedo sv. Avgu¬
ština morajo tudi najbolj goreči kristjani poterditi, če
hočejo odkritoserčni biti. Srečni, če to store, če se po¬
nižno in goreče poprijemajo primernih pomočkov, da
zdravijo dobljene rane. Zakaj kakor je veliko lahkih
ran, tako je tudi nam na ponudbo danih pomočkov ve¬
liko , da si rane ozdravljamo ž njimi. Ti pomočki so
ne le resnično skesana izpoved ino vredno obhajilo,
ampak tudi vsako pobožno poslušanje daritve sv. maše,
vsaki skesano in pobožno sprejeti cerkveni blagoslov,
vsako z radovoljnostjo storjeno dobro delo, vsako zavolj
Boga poterpežljivo prenašano terpljenje, vsako pobožno
in skesano klicanje presvetega imena Jezusovega, vsaka
pobožna skesana molitev, in celč vsaki iz globočine
serca se vzdigajoči zdihlej kesanja in ljubezni je pomo-

Poglftdi na uui svet. 5

- 66  —

ček, s kterim se odpustni grehi brišejo : „molitev vshaja,
usmiljenje prihaja 1 '*), spokorna skesana molitev se dviga
k nebesam, nebesa pa usmiljenje božje rose. Oe pa na
vse te mnoge pomočke odpravljati odpustne grehe privza¬
mem še to, da posebni ljubljenci božji so ti, kterim
pošlje Bog pred smertjo kako hudo in dolgo terpljenje,
koliko je ljudi, ki si s tem svojim zadnjim terpljenjem
in s svojo smertjo, ktero udano sprejmejo, zbrišejo vse
one odpustne grehe, s kterimi so doslej še omadežani bili!

Pa vender tudi onih pravičnih duš, ki so le z od¬
pustnimi grehi na oni svet se ločile, in ki so torej v
kraju očiščevanja zaderžavane, tudi teh ni malo. To so
tiste, ki se ponujanih pomočkov, ali niso dovolj goreče
posluževale, ali pa kterim ni bila dana milost, da bi
bile pred smertjo ali o smerti odpustne grehe zbrisale
s skesanim djanjem ljubezni, ker so se ločile sicer v
stanu ljubezni, ne pa v djavnem spolnovanju ljubezni.

Je torej nekak razloček med dušami, ki se v vicah
pokore; pa le toliko, da nekterim se je pokoriti za
kazni grehov, drugim pa za grehe same.

Nekterim cerkvenim bogoznancem dela težavo vpra¬
šanje : kako se more neki na onem svetu greh, t. j. ne
samo kazen greha, ampak tudi še dolg greha odpuščati,
ker vsaki dolg greha se more zbrisati le z milostjo, na
onem svetu pa se milost zaslužiti ne more. Resnice
same pa, — namreč da se na onem svetu odpušča tudi
dolg greha — nihče ni ovračal, in je glede na Kristusov
izrek, da se greh zoper sv. duha ne odpušča ne na tem
ne na onem svetu,  tudi nihče ovreči ni mogel. Te¬
žavno to vprašanje je zlasti dobro rešil cerkveni učenik,

; ) Ascendit oratio, descendit miseratio.

— 67

sv. Tomaž akvinski, ki je gotovo tudi tukaj pravo zadel.
On uči: da duše v vicah si milosti res ne morejo za¬
služiti ali pridobiti, da so si pa v pozemeljskem živ¬
ljenju zaslužile, da se jim ondukaj zavoljo njih terpljenja
in pokorjenja odpustni ali mali grehi odpuščajo tudi
glede grehovega dolga. *)

Če kratko povzamem, kar sem rekel, imam dvojni
občutek, s kterim gledam na duše v vicah. One so
pravične duše, so prijateljice in ljubljenke božje, in ne
samo to, ampak njim je pravičnost in milost vekomaj
zagotovljena, ki bodo gotovo kdaj v nebeško slavo prišle.
Kako neskončno bolj srečne so v tem oziru, kakor pa
mi, ubogi romarji na zemlji! Dospele so v varno za¬
vetje, v kterem so ovarovane vseh viharjev in nevarno¬
sti; nam pa, ki se vozimo po morju življenja, nam in
našemu zveličanju prete pa še zmeraj silni viharji in
grozne nevarnosti! O ve dobre in pravične in svete
duše; kako iz serca vas blagrujem, da ste gotove svo¬
jega zveličanja, da vam nebeška krona in slava ne more
več oditi!

Po drugi strani moram pa te duše priserčno mi-
lovati, kajti dozdaj so še strahovane terpeče duše. In
kako neizrečeno je terpljenje, ki ga terpe!

3. Kaj terpe duše v vicah.

Duše v vicah terpe. Ukazano jim je bilo, da gredo
v vice, v vicah pa so zaderževane zato, da ondukaj
terpe. One ne delajo nič več, zakaj dan dela je po¬
tekel, one morejo le še terpeti. Njih stan je stan terp¬
ljenja. Kaj pa terpe ? in kakšno je njih terpljenje ?

*) Suram. theol. 3. app. q. 2. a. 4.

5 *

68  —

Duše v vicah terpe, podobno kakor pogubljeni v
peklu, dvojno kazen: kazen čutenja in kazen zgube,
kar je primerno dvojnemu neredu, ki se pri vsakem
grehu zgodi. Z vsakim grehom se človek od Boga,
največi nevstvarjene dobrote, odverne,  in sicer se od-
verne s smertnim grehom popolnoma, z malim grehom
pa le deloma, le nekaj; po drugi strani se pa grešnik
tudi k stvari ob er n e, ki je res dobra ali samo na
videz. Dvojni ta nered, dvojna ta napčnost, tedaj mora
biti poravnana z dvojno kaznijo; zakaj s čimer človek
greši, govori sv. pismo, s tem se tudi kaznuje, človek
je grešil, odvernivši se od Boga, največi dobrote, in
kazen za to mu je večna ali začasna zguba te večne
dobrote. Človek je grešil, obernivši se k stvari, napčno
in grešno jo uživajoč, in kazen za to nedopuščeno vži-
vanje je čutna bolečina, s ktero se pokori za oni pre¬
povedani užitek.

če premišljujem vsako to kazen posebej, in se

pervič  prašam, kako velika je bolečina čutenja,
ki jo duše v vicah terpe, se mi odgovarja, da v vicah je
zaresni, resnični ogenj ; ako ravno to ni naravnost izre¬
čena verska resnica, ki jo pa vender cerkev uči, ker je
v sv. pismu in pa izročilu dovoljno uterjena, in ta
ogenj muči in čisti duše v vicah.

Ko bi pa mislil, da je ogenj, o kterem govori
sv. pismo, le podoba, bi si vender zato bolečega terp-
ljenja, ki ga terpe duše v vicah, ne smel majhnega
misliti. Podoba bi mi potemtakem rekla, da bolečine
in terpljenje teh duš so tolike, da si jih sploh večih
misliti ne morem, ker najobčutnejši bolečina, ki si jo
misliti moremo in povedati, je bolečina ognja. Vender
pa nimam pametnega uzroka, čemu bi izraza, ki ga

- 69  —

sv. pismo o kazni duš v vicah pa tudi o kazni pogub¬
ljenih, ne le tu ali tam, ampak večkrat rabi, čemu bi
si ta ogenj le kot podobo razlagal. Pravim: brez pa¬
metnega uzroka. Zakaj da bi duši ločeni od telesa te¬
lesne stvari ne mogle prizadevati takega terpljenja, to
ne velja. Če se hoče Bog kake telesne stvari poslužiti,
da s takim telesnim pomočkom kaznuje ločeno dušo
ali čistega duha, kdo bi ga zaderžati mogel ? Čutnemu
uživanju dostoji čutna kazen, torej čutna bolečina, s
ktero se nedopuščeno uživanje pokori. Prav opazuje
Peter Lombard rekoč, če se more človekova duša, da
si je sama netelesna, vender le, dokler človek živi, za-
derževati v telesu, zakaj bi se odločena od telesa ne
mogla okleniti v ogenj, ondi se zaderževati in biti mu¬
čena ? Telesnih čutil duša o ločenju od telesa res ni
sabo uzela; vender zakaj bi zunajna mučivna reč, ka-
koršna je telesni ogenj, kterega je duša v življenju po
telesu čutila, zakaj bi ta ogenj po božji naredbi kar
naravnost duše ne mogel žgati in peči ? Ako tudi ni
duša počutkov samih sabo uzela, je pa vender ohranila
ono zmožnost ali sposobnost, s ktero je čutila v živ¬
ljenju, in s ktero more torej tudi pekoči ogenj čutiti.*)

Zatorej velja, kar govori sv. Gregor veliki: „Kakor
so lucifer in zaverženi angeli, dasi tudi so čisti duhovi,
v peklu, z ognjem mučeni, tako morejo tudi duše
ljudi, ki so svoje telo zapustile, z ognjem mučene biti,
in pred vesoljnim vstajenjem jih tak ogenj tudi res
muči v vicah in peklu.

Da je pa ogenj, ki muči duše v vicah ali pogub¬
ljene v peklu, tak ogenj kakor naš pozemeljski, tega

: ) Prim. Tom. A. Suppl. III. P. (Juaest. 70. A. 1—3.

— 70  —

ss. očetje ne terdijo. Mariveč nasprotno uče. »Kaznu-
joči ta ogenj gori“, pravi sv. Avguštin, »prečudno, toda
resnično 1 '. Kaznujoča pravica božja je ta ogenj zane¬
tila, kaznujoča pravica božja ga tudi vzderžava. JBo-
lečnost pa tacega čudno zanetenega in čudno vzderža-
vanega ognja in pekočo moč si moram pač večo misliti
od one zemeljskega ognja, da je ogenj v vicah in peklu
mnogo hujši od našega. Vsaj po naukih ss. očetov je
to prav gotovo. Sv. Avguštin, sv. Tomaž akvinski i. dr.
pravijo, da največi bolečine na svetu, najgrozovitniši
muka, s ktero so bili mučeni Kristusovi spoznovavci,
da najobčutniši terpljenje najhujših bolezni se z mu¬
kami duš v vicah še primerjati ne morejo. Kdo ne
pozna znane besede sv. Avguština: »Tukaj žgi in reži,
o Bog, da mi le v večnosti zaneseš". Gotovo pa vso
človeško domišljanje presega ona bolečina, ki duše v
vicah muči, in prihaja od zunaj nega mučila, od tega
čudno gorečega nadnatornega ognja. K temu pride še
to, da dušo tudi o največi bolečini, ki jo tukaj na
zemlji terpi, kolikor toliko zunaj ne stvari raztresajo in
motijo, da bolečin ne čuti popolnoma, duš v vicah pa
ničesar ne raztresa , da so v bolečino svojo popolnoma
potopljene.

Tem, nad vsako človeško mislijo velikim počutnim
mukam, se pridruži dušam v vicah

drugič  terpljenje zgube božje. So pač z ljubeznijo
in z milostjo z Bogom skleneue, po čemer se časno to
peklo v vicah bistveno loči od večnega pekla pogubljenih
ali vender pogrešajo Boga, kterega ne gledajo, kakor
zveličani v nebesih. Tukaj na zemlji, zaperte v umer-
ljivo telo greha, Boga niso mogle gledati in uživati ;
ker so pa zdaj tega umerljivega telesa oproščene, bi

— 71

bil zanje čas, da bi pile največi blaženost iz presrečnega
gledanja Boga samega. Pa vender še ne morejo Boga
gledati, kar so same zadolžile in zakrivile. In še le
ta bolečina da so, če tudi le začasno, zgubile Boga, na¬
redi , da je ogenj vic pravi čistivni ogenj. Naj si po-
čutne bolečine duš v vicah predstavljam še tako velike
in silne: še veliko veči jim je bolečina zgube. Tudi
v tej solzni dolini so zdihljeji hrepenenja svetih duš
po nebeški domovini raja boleči in polni terpljenja. Kako
ni zdihovala in hrepenela duša sv. Pavla po večni lju¬
bezni, kako ne duša sv. Avguština, kako duša sv. Te¬
rezije ; pa kaj so vse te bolečine hrepenenja in ljubezni
v tej solzni dolini v primeri z ognjeno bolečino hrepe¬
nenja , ki duše v vicah razjeda! Naj tukaj na zemlji
največi dobroto, Boga, še tako silno poželjujemo in po
njem hrepenimo, koliko je vender stvari, ki ta boleči
občutek zmanjšujejo! Zmanjšuje ga lena teža umer-
jočega telesa; zmanjšujejo ga vsakoverstni dogodki živ¬
ljenja; zmanjšuje ga mogočest, pripraviti se bolje na
oni svet, delati dalje v službi božji in k njegovi časti,
nabrati si več zasluženja za nebesa. Nobena teh reči
pa bolečine dušam v vicah ne zmanjšuje. Bolj ko jelen
po hladni vodi so žejne one po večnem studencu luči
in življenja, in ta neizrekljiva žeja je čista bolečina,
ktero nič ne manjša, nič ne hladi.

O kolik in neizrekljivo bolesten je žareči plamen,
v kterem se kopljejo te duše, plamen od znotraj, plamen
od zunaj, plamen okoli in okoli, plamen, ki ne trenutek
ne preneha, in je tako silen, da bi dušo ukončal, ko
bi je božja vsemogočnost ne vzderžavala!

O kako se mi mora greh studiti, ko vidim te
neizrečene muke, s katerimi se pokore na onem svetu

72 —

celo lahki in odpustni grehi! in koliko sočutje moram
imeti s temi ubogimi dušami, ki tako neizrekljivo terpe!

4. Da duše v vicah ne terpe ne enako veliko,
in ne enako dolgo.

Kakor so v nebesih in peklu različne stopinje,
tako so tudi v vicah. Vse duše v vicah neizrečeno
terpe, vender pa terpe ene več ene manj. Te različ¬
nosti terpljenja duš v vicah ne najdem v sv. pismu
naravnost oznanovane, pa je vender tu in tam mnogo¬
tero napomnjena. Mar sv. pismo ne razločuje med ve-
čimi in manjšimi grehi, med večimi in manjšimi on-
krajnimi kazenmi. In mar ne velja to ravno tako o
kaznih v vicah, kakor o kaznih v peklu ?

Postavimo pa, da v sv. pismu ni tacih napominov:
a po veri razsvetljena pamet tirja tako različnost tudi
za vice. Zakaj kako neskončno različne so duše, ki
pridejo v vice, in sicer tako glede časnih kazni za od¬
puščene velike grehe, kakor glede odpustnih grehov
samih! Nektere so zavoljo storjenih grehov božji pra¬
vici dolžne še deset tisuč talentov, druge so ji v tem
oziru dolžne le sto denarjev; bodisi da niso tako po-
gostoma in tako hudo grešile, bodisi da so veči del
časnih kazni že tukaj s pokoro poplačale, ali pa da so
si zadobile odpustke in toraj odpuščanje časnih kazni,
bodisi da so se s popolniši kesanjem odvernile od grehov
in s popolniši ljubeznijo obernile k Bogu in so jim
torej za sicer enako številne, toda popolno obžalovane
grehe ostale manji časne kazni.

Ravno tisti razloček je tudi med malimi grehi,
ker nektere duše umerjejo v večih in številniših, nektere
v manjših in manj številnih odpustljivih grehih.

— 73

Zakaj kakor se smertni grehi bistveno  razloču¬
jejo od malih grehov, takisto so tudi mali grehi med
sabo, in sicer kakor bolj ali manj od kerščanske čed¬
nosti odstopijo, ali pa tudi po tem, kolikor bolj vedoma
in prostovoljno se doprinesejo, in kolikor bolj ali manj
se jih serce oklepa, in se jim udaja. Enkratna, kratka,
če tudi prostovoljna raztresenost pri molitvi, pa pogostna,
morda navadna, dolga nepazljivost in nepobožnost; en¬
kratni, nenavadni prestop zmernosti in pa pogostno pre¬
stopanje; ena, nepremišljena, prenagljena sovražljiva
beseda, in pa razžaljiva beseda, ki prihaja iz ne dosti
zamorjene sovražljivosti do bližnjega: to je očevidno,
da med takimi odpustnimi grehi je velik razloček.

Če so pa v vicah dolgovi, ki se imajo poravnati,
tako različni, kako bi moglo terpljenje biti enako ?

Ne, ampak kakor ni plačilo zveličanim enako,
tako tudi kazni na onem svetu niso enake, naj si bodo
v peklu ali pa v vicah.

Pa tudi trajanje terpljenja je pri različnih dušah
različno. Jeli se niso tudi v pervih stoletjih cerkvenega
življenja različnim grehom po njih različnosti in veli¬
kosti in zlobnosti nakladale daljši ali krajši cerkvene
kazni ? in sicer nekterim mesec dolga pokorila, drugim
leto dan, deset ali dvajset let, ali pa tudi za vse žive
dni ? In ali ne zahteva stvar sama, da se veči in dalj
časa doprinašani greh pokori tudi z večimi in daljšimi
kazenmi ?

Dušam v vicah se pač že malo dni tacega strašnega
terpljenja zdi cela večnost. Kako dolge se nam ne zde
ure na zemlji, ki so polne velikih bolečin in terpljenja!
pa kaj so največi bolečine in terpljenja na zemlji v
primeri z bolečinami in terpljenjem teh duš v vicah!

— 74 —

Da pa terpljenje marsikteri ubogi duši v vicah dalje
terpi ko najdaljši terpljenje na zemlji, te misli je ve¬
liko cerkvenih bogoznancev. Ker pa cerkev še zmeraj
opravlja presveto daritev za dušni pokoj tacih rajnkih,
ki so že pred sto leti iz časnosti se ločili, ali to cer¬
kveno ravnanje ne poterjuje one misli, da terpljenje v
vicah mora nekterim dušam dolgo biti ?

Če si pa mislim duše, ki niso za nekaj dni ali
mesecev, ampak za leta, za veliko let, morda za sto
let, obsojene v to strašno terpljenje: ali bi ne imel
kamenitega serca, ko bi usmiljenja ž njimi ne imel?
če le en hipec svojo roko v vrelo vodo utaknem, ne
morem te bolečine prenašati ter bolestno zavpijem:
duše pa terpe neprimerno veči, znotrajne in zunajne
ognjene bolečine, ne samo trenutke, minute, ampak
mesce in leta, in sicer brez najmanjšega prenehanja.
Kako strašno stanje! Če se mi pa usmiljenje zbuja,
kadar pogledam terpeče duše, tako dolgo in tako strašno
terpeče : kaj se ne bom tudi sam sebi smilil, da je
tako majhna moja pokora za moje tako velike grehe
Bolečine se tako bojim, zatajevanje mi je tako zoperno,
najmanjši terpljenje me spravi v uepoterpežljivost: kako
bom pa prenašal dolge in strašne muke v vicah ? In
če se pred svojo ločitvijo resnično ne spokorim, kako
jim morem oditi ?

5. Da so duše v vicah zares uboge duše.

Premišljujoč, kar je bilo dozdaj o dušah v vicah
rečenega, čutim in spoznam, s koliko pravico se po
kerščanski navadi te duše uboge  duše imenujejo, in
kako pomenljiv je ta pridevek. O takih, ki na svetu
v veliki stiski žive, ktere hude nadloge obiskujejo, tudi

— 75  -

pogostoma pravijo: ubogi so, reveži, siromaki ki nimajo
vesele ure. Pa kaj je njih ubožnost in zapuščenost,
ako se primerja s tisto, ki jo prenašajo terpeee duše v
vicah! Zgolj samega terpljenja tukaj na zemlji sploh
ni najti. Nepravični, ki tukaj terpe, ne terpe nepre¬
nehoma, ter iščejo, če tudi ne pri Bogu svojem stvar¬
niku, vender pa pri stvareh tolažbe in polajšanja svojim
britkostim. Pravični, ki tukaj terpe, čutijo v svojem
terpljenju bolj ali manj živo tolažbo božjo in sladki
mir vesti. Tu dolu na zemlji je bil samo en pravični,
ki v svojem najhujšem terpljenju nikakoršne tolažbe ni
občutil, in sicer zato ne, da bi vsi drugi terpeči toliko
več tolažbe iz njegovega terpljenja zajemali, in ta je
kralj vseh pravičnih, Jezus Kristus.

Kako vse drugače pa je v tem oziru s terpečimi
dušami v vicah, ki terpe ko živi žgavni darovi božje
pravice, ktere zmeraj in zmeraj mučijo in žgejo no-
trajni in zunajni ognjeni plameni, pa jih vender ne
sežgo; kterim Bog odjema svoje usmiljenje, ter jim le
strahovite udarce svoje pravice čutiti daje, dokler jim
v ognjeni peči terpljenja vseh madežev ne odžge, in jih
tako ne stori pripravnih, da morejo po vsem očiščene
gledati njegovo slavo !

Tudi še v drugem oziru so duše v vicah, vkljub
njih lepe in bogate in zlatopretkane obleke pravičnosti,
zares uboge duše. Pravični, ki imajo še za časne kazni
grehov pokoro delati, ali pa ki so vsakoršnimi odpust¬
nimi grehi omadežani, imajo na zemlji tisučere pomočke
na ponudbo, da se oprostijo svojih grehov ali svojih
kazni. Kajti ne le zadostivno, ampak tudi zasluživno
je vsako, v stanu milosti božje, na zemlji storjeno dobro
delo, kolikor je skleneno s težavo ali podarivnostjo ali

- 76  —

zatajenjem — in pri našem nagnenju k hudemu in pri
naši zopernosti do dobrega so vsa dobra dela tu na
.zemlji taka — toraj moremo s svojimi dobrimi deli tu
na zemlji, kakor so težje ali lažje storjena, ne le pla¬
čevati svojega zadolženja, da se nam zbriše popolnoma
ali vsaj nekaj, ampak z dobrimi deli si moremo tudi
zaslužiti novih milosti, s katerimi si pravičnost pomno¬
žimo, ali pa veči slavo v nebesih pridobimo. Kako
dragocen ključ do božjih zakladov nam je tedaj v roko
dan! Ko bi le kaj mislili na svoj lastni dobiček, s
kolikimi zakladi bi se mogli tu dolu obogatiti! Ali
dušam v vicah je ta ključ iz rok uzet. Ničesar več ne
morejo zaslužiti; dan delanja in zasluženja jim je s
pozemeljskim življenjem potekel. Ne morejo si zaslu¬
žiti ne najmanjšega nebeškega plačila, ne odpuščenja
najmanjši kazni ali greha. Božji pravici za svoje grehe
in kazni zadostiti, to morajo, ker zato so v vicah; toda
zadoščevati morejo le s tem., da terpe. Za grehe in
kazni, kterih bi se bile na zemlji oprostile morda z
enim samim popolnim djanjem ljubezni, morajo zdaj
ojstri božji pravici zadoščevati z dolgim hudim terplje-
njem. Tej ostri pravici božji so zdaj zapadle; kako
strašno pa je, po apostelnovem izreku, pasti v roke ži¬
vega Boga, t. j. zapasti njegovi ojstri kaznujoči pravici!
O ve uboge uboge duše: kje na zemlji bi našel uboštvo,
stisko in potrebo, ki hi bila vaši primerjati! In ko bi
bil tako terd in brezčuten, da bi vaše klice na pomoč
preslišaval, da bi vaše uboštvo preziral, da bi vam mi¬
loščino svoje ljubezni odrekal: komu bi potem še usmi¬
ljenje skazoval! Pa ako prevdarjam vašo revo in ubo-
žnost, kako hudo mora zadeti moje serce, ker tako
močno zanemarjam one bogate zaklade, ki se mi zdaj

— 77  -

ge v moje zveličanje ponujajo! S kako vročim hrepe¬
nenjem hi pa ve, ko hi mogle še enkrat v življenje se
verniti, k studencem žive vode hitele, in kako slastno
hi se iz njih zdravja in hladu napile ! Jaz pa sem s
to živo vodo milosti na okoli ohdan, pa sem vender
tako počasen, tako len v tej vodi svojo dušo do čistega
umivati vseh madežev! O da bi se vendar priganjal
usmiljevati se vas, pa tudi sehe samega!

6. Da ubogim dušam v vicah moremo pomoči.

Gotova resnica je, da morem dušam v vicah v
njih uhoščini in siroščini pomagati, in da jim morem
njih terpljenje olajšati in skrajšati. Ta resnica skoraj
sama od sebe sledi iz verske resnice o občestvu svet¬
nikov. Kajti udje tega občestva ali te družbe so med
saboj, kakor udje enega telesa. Udje enega telesa pa
se med sabo podpirajo. Udje tega občestva so kakor
udje ene družine; ker so otroci božji, in ker so z lju¬
beznijo z Bogom zvezani, zatorej so vsi skupaj ena
družina božja. Udje ene družine pa so deležni vseh
skupnih družinskih dobrot in imetkov, kakor je zapi¬
sano pri svetem pevcu: »Udeležujem se z vsemi, ki se
tebe boje“.

Ta deležnost pa ni tako umeti, kakor da bi si
mogli eden drugemu zaslužiti nebeško zveličanje ; to si
mora s pomočjo milosti zaslužiti vsakdo sam. Duhovne
dobrote, ki si jih morejo udje tega občestva med sabo
dajati in prejemati, so zadoščenja, ki božji pravici gredo
za časne kazni grehov. Zakaj, če je Kristus za naše
večne kazni grehov svojemu nebeškemu očetu zadostil,
zakaj bi ne mogli pa udje občestva od njega ustanov¬
ljenega, seveda po moči njegovega božječloveškega za-

78  —

(loščenja, zakaj bi si ti udje med sabo za časne kazni
grehov ne mogli zadoščevati, ali pa svojega zadoščenja
drugem podajati tako, da bi, kakor pravi apostel, obilnost
enega pomogla pomanjkanju druzega ?

Ce so torej duše v vicah z mano v taistem ve¬
likem občestvu ljubezni, zakaj bi jih ne mogel podpi¬
rati, pa božji pravici za nje plačevati dolgd, časnih kazni
in sicer tako, da vrednost svojega zadoščenja prenesem
na nje, s katerimi sem z ljubeznijo zvezan, in s ka¬
terimi sem takorekoč ena sama nravna oseba ? da ne¬
beški oče ono ceno ktero mu plačam jaz, uzame, kakor
bi jo bile plačale duše v vicah?

Ta resnica, da morejo udje vojskovalne cerkve na
zemlji pomagati udom terpeče cerkve v vicah, je pa
tudi cerkev od začetka in vse čase priznavala in dejanski
izverševala. Zmeraj so verniki za nmerle prinašali Bogu
nebeškemu Očetu, molitve, daritve, in druga dobra dela;
in cerkev je ta nauk, opiraje se na stanovitno to izro¬
čilo, kakor tudi na jasne izreke sv. pisma, po cerkvenem
zboru v Trijentu naravnost za versko resnico razglasila.

Tolaživna, vzvišena resnica, ubogim, brezpomočnim
dušam v vicah morem pomagati! Kako tolaživna je
tudi ločenim samim! Kakorkoli britka jim je ločitev
od njih ljubih, ki so tužni okoli njih smertne postelje
stali, in se žalostnega serca od njih poslavljali — imajo
vender tolaživno zavest, da ljubezen pri njih dragih ne
bo umerla, da ti ljubljeni dragi ne bodo nemi in brez¬
čutni na njih grobu postajali, ampak da bodo njih
duše s svojimi zdihljeji, molitvami, in deli ljubezni
tje na oni svet spremljevali, da bodo s svojo obilnostjo
njih pomanjkanje nadomeščevali, da bodo zadnji dolžni
vinar zanje plačali, ter jim naposled tako stanovališča

- 79  -

svetlobe odperli. O kako neizrekljiva tolažba bo o brez-
tolažni uri mojega ločenja, ko bom pomislil, da se
ločim sicer s te zemlje, da se pa ne ločim iz občestva
ljubezni, ki se visoko nad zemljo razprostira. Blagoslov
in molitev cerkve, s ktero združen umiram, me sprem¬
ljata v temno unkrajnost. Pa tako sladka iu tolaživna
je tudi misel na svetu ostalim: grenka smert mi jih
je uzela, mi je kos iz mojega kervavečega serca izter-
gala, ali ti ljubljenci mojega serca mi vender niso po¬
polnoma ugrabljeni, in jaz se ne jokam na njihovem
grobu kakor taki, ki upanja nimajo! Ljubezen, ki me
je ž njimi sklepala, gre za njimi na uni svet, in ta
ljubezen, namesto prepadati v praznem nekoristnem
tugovanju ali vmejiti se samo na slovesen pogreb, ali
pa samo z venečimi cvetlicami njih grob olepšavati, ta
kerščanska ljubezen se kaže še drugači.

Bili so moji dragi stariši, bili so moj dobri skerbni
oče, ali pa moja preljuba mati, ki mi jih je grozna
smert ugrabila. Ah, koliko bolečino bi moral čutiti,
ko bi si moral reči, da jim dolžne zahvale in ljubezni
ne morem povračati! Pa ali se ne manjša ta bolečina,
kadar pomislim, da morem svojim dragim rajnkim sta-
rišem donašati pomoč, ktere potrebujejo ? da jim morem
svojo hvaležno ljubezen skazovati, ne s praznim jokom
in jadikovanjem, ampak z djanji? da morem celo kri¬
vice poravnati, s katerimi sem nehvaležnik tolikrafc njih
očetovsko ali materino serce ranil in razžalil ?!

Bil je zvesti soprog ali ljubeča soproga, bili so
ljubljeni bratje ali sestre, bili so učitelji, dobrotniki,
prijatelji, oskerbljevanci, ktere mi je smert ugonobila.
Zvezan sem bil z njimi v vsakdajnem zaupljivem obče¬
vanju, vezale so me ž njimi enake dolžnosti in skerbi,

— 80  —

enaka dela, enake želje, delil sem ž njimi terpljenje in
veselje. Zdaj so mi pa oduzeti, in mojemu sercu je zadana
boleča rana. Iščem jih povsod, a ne najdem jih nikjer.
Kraj, kjer so se z mano veselili ali z mano žalovali, ta
je prazen, prazna je hiša, kjer sem ž njimi prebival,
prazno je njih mesto za mizo, kjer smo skupaj sedeli. Kdo
bo to skelečo praznoto zopet zapolnil! In še le zdaj ko
so se odločili od mene, še le zdaj prav čutim svoje za-
nikernosti, s katerimi sem jim življenje grenil. Koli-
krat nisem maral za njih ljubezen, kolikrat sem jih
užalil s svojo malomarnostjo. Morda sem jim bil cel6
uzrok, da so grešili, morda jih nisem kerščanski ljubil,
ali pa oni mene prav niso ljubili. Edina tolažba, uteha,
M mi tukaj še ostaje, je sladko prepričanje, da jim
morem djanja svoje dolžne ljubezni še na oni svet za
njimi pošiljati, in tako poravnati, kar sem tukaj zamudil.

Kdo je tukaj, ki je že bolj pri letih, da bi že
skoraj več ljubih ne imel na onem svetu, kakor pa na
tem! Kako pač takega veseli in tolaži misel, da.jim
more svojo ljubezen še zmeraj izkazovati! Pa če tudi
rajnki niso bili moji sorodniki ali posebni prijatelji, ali
pa zato niso bili, kakor sem jaz, udje božje družine, torej
moji bratje v Kristusu ? Ali pa ni tolaživna in veselivna
misel: jaz sem v stanu pomagati svojim bratom, po
njih pa svojemu Zveličarju samemu ? Ključ mi je v roke
dan, da temno ječo, v kteri zdihujejo, odpreti morem
in jim krepilne pijače ponuditi, da si ugase pekočo žejo!.

O kako neizrečeno drag, dobrodejen pa veseliven
mi bodi zlasti ta nauk moje svete katoliške vere! in
kolikanj so milovati vsi, kterim luč tega nauka ne
sveti, kterim so njih dragi odmerli, pa ostali nimajo
tolažbe,, da ločenim morejo pomagati.

— 81 —

Kolikrat se je zgodilo, da so rahločuteči drugoverci,
kterih vera nima tega nauka o vicah, vender-le molili
za pokoj dušam svojih rajncih, ker jih je k taki priprošnji
gnal šiloma nekak nerazumljiv notranji nagib.

7. Kako moremo dušam v vicah pomagati?

Med pomočki ali sredstvi, s keterimi morem dušam
v vicah pomagati, je na pervem mestu molitev.  „Sveta
in dobra je misel, za mertye moliti, da bi bili grehov
rešeni. “ Pa med sredstvi, dušam v vicah pomoči, molitev
ni samo zato na pervem mestu, ker je med vsemi po¬
močki naj bolj uspešna, ampak ker je naj bolj splošna, naj
bolj lahka, in vsakemu najprimerniši. Komu ta pomoček
ni vsaki hip pri roki? In kako lahko je vsakemu se
ga poslužiti! Cel6 oni, ki niso v stanu milosti, se ne
poslužujejo tega pomočka molitve vsakrat brez koristi.
Zakaj dasi tudi je molitev pravičnega Bogu bolj dopadljiva,
se vender ne da terditi, da bi Bog molitve grešnikove
nikdar in nikoli ne uslišal. Nasprotno, če grešnik ne
moli s terdim in zakerknenim sercem, ampak s skesanim
duhom, more si od Boga izprositi milost spreobernenja.
Saj vender Bog naše molitve ne uslišuje zato, ker tirja
to njegova pravičnost, ampak po svoji neskončni dobroti
in usmiljenosti. In dasi tudi Bogu ni dopadljiva grešni¬
kova oseba, je vender mogoče, da mu je njegova molitev. *)
Ce more pa grešnik pod imenovano pogojo za samega
sebe uspešno moliti, more tudi za druge, torej tudi za
duše v vicah. In ce!6 to je misliti, da česar samemu
sebi od Boga ne more dobiti, ker ni dovoljno pripravljen,
more pa dobiti za te, ki so dosti pripravljeni.

*) Tom. A. Summ. theol. p. 3. Suppl. 2 .  71. A. 3.

Pogledi na uni svet. 6

Pa tudi o molitvi za duše v vicah velja: kolikor
več vredna in Bogu bolj dopadljiva je molivčeva oseba,
in kolikor boljši in popolniši je molitev sama, toliko
veči ceno ima v očeh božjih, toliko bolj gotovo se bo
uslišala.

Bazen molitve morem dušam v vicah po cerkvenem
nauku pomagati tudi s svojimi dobrimi deli  sploh,
zlasti pa s svojimi pokorili, in z deli kerščanskega usmi¬
ljenja, torej posebno s postom in miloščino. Vsako
dobro delo je namreč zasluživno: zasluži mi nove milosti
in nebeško plačilo. „Kdor ima,“ veli božji Zveličar,
t. j. kdor s prejeto milostjo sodeluje, „se mu bo dalo,“
in „kdor vam kozarec merzle vode poda v mojem imenu,“
t. j. zato, ker ste Kristusovi, „resnično, vam povem, ne
bo zgubil svojega plačila. “ Vsako dobro delo je pa
tudi zadostivno, in sicer kolikor bolj je težavno, kolikor
več je zanj treba notrajnega ali zunajnega zatajevanja,
toliko več zasluženih časnih kazni morem ž njim po¬
ravnavati. Pravim, kolikor težavniši je dobro
delo,  kajti ravno v tem obstoji pokora in kazen, da
me dobro delo kaj truda stane in kaj neprijetnosti.
Ker smo pa sedaj v takem stanu, da smo nepripravni
za dobra dela, da ljubimo složnost, in se bojimo darivnosti
ter truda in težavnosti, sledi iz tega, da so vsa naša
dobra dela zadostivna, in sicer bolj ali menj, kakor so
sklenena z veči ali manjši težavo, neprijetnostjo in
zatajevanjem.

Kolikor so moja dobra dela zadostivna, na toliko
morem to zadostivno vrednost dušam v vicah podeljevati;
vsaj so v isto občestvo ali družbo z mano sklenene,
torej z mano takorekoč taista naravna oseba, da sprejme
Bog ceno od mene zanje plačano, kakor od njih samih

— 83 -

položeno. Taisto velja tudi o terpljenju in zopernostih
tega življenja, ki mene zadevajo. Kadar jih iz roke
božje ponižno sprejemam, poterpežljivo prenašam, ž njimi
— po nauku cerkvenem — za svoje lastne zaslužene
časne kazni zadostujem, vrednost tega zadoščenja morem
pa tudi na duše v vicah prenesti, ter njim to moje
zadoščenje kot odkupnino ali rešnino za njih kazni
prepustiti.

Mari ne vidim, kako so se veliki svetniki, n. pr.
sv. Magdalena Paciska, najtežjim pokorilom za duše v
vicah podvergli? Kar tiče pa dobra dela sploh, zlasti
pa dela kerščanskega usmiljenja, s kako zgovorno go¬
rečnostjo niso priporočali sv. Krizostom, sv. Jeronim,
sv. Auguštin in toliko drugih sv. očetov in učenikov
cerkvenih zlasti miloščine kot uspešnega pomočka za
reševanje duš iz vic! In ali ne prilastuje sv. pismo
prav posebno miloščini grehe brisajočo moč? Ako morem
pa jaz z miloščino brisati svoje lastne grehe in časne
kazni grehov, zakaj in kako bi ne mogel te miloščinske
vrednosti dušam v vicah prepuščati? Kako lepa, stara,
kerščanska je torej navada, o pogrebu miloščino deliti
za pokoj duši rajnega! Vže o času sv. Jeronima (v 4.
stoletju) je bila ta navada. Bere se namreč, kako je
sv. Jeronim rimskemu plemenitniku Pamahiju veselje
svoje razodel nad tem, da raje miloščino deli za dušo
svoje rajne soproge Pavline, kakor da bi samo njen
grob z rožami in cvetlicami lepšal.

Hočem pa z dobrimi deli ubogim dušam v vicah
uspešno pomagati, tedaj morajo dela zares dobra biti.
Zlasti morajo biti storjena v stanu milosti. Zakaj kakor
dobivajo moja dela svojo zasluživno vrednost samo iz
preobilnega zasluženja Kristusovega, tako dobivajo tudi

6 *

— 84

svojo zadostivno vrednost samo iz njegovega zasluženja.
To Kristusovo zadoščenje in zasluženje pa na dela samo
tedaj prehaja, jim le tedaj to vrednost daje, če sem
sam s Kristusom po milosti združen, kakor mladika z
vinsko terto.

Kakor o molitvah opravljenih v stanu smertnega
greha, tako se tudi o dobrih delih v enakem stanu
storjenih ne more terditi, da so povse nična in nekoristna.
Morejo še meni samemu koristiti. Kajti dasi prav za
prav nimajo ne zasluživne in ne zadostivne vrednosti,
morejo pa vender delovati po načinu molitve, da si
namreč ž njimi milosti spreobernitve sicer ne zaslužim,
a me za to milost vender pripravnega  store, in
Boga takorekoč nagibajo, naj mi to milost spreoberuenja
zares podeli. Bavno tako morejo tudi dušam v vicah
koristiti, če jih Bogu zanje darujem. Ako ravno se
Bog ne ozira nanje iz pravičnosti, zakaj bi se nanje ne
ozerl iz dobrotnosti in usmiljenosti, in bi dušam v vicah
za ktere se mu taka dela ponujajo, njih terpljenja ne
polajšal ali skrajšal?

Tretje sredstvo, dušam v vicah pomagati so od¬
pustki,  ktere cerkev deli.

Kakor je znano, zajema cerkev odpustke iz zaklada
neizmernega zasluženja Jezusovega in iz zadoščenja svet¬
nikov. Kajti vse, kar je Kristus Jezus terpel in storil,
in kar so v njem in z njegovo milostjo svetniki terpeli
in storili, in kolikor je svetnikom zasluženja preostalo,
vse to je občno dobro ali skupno imetje božje družine.
Razdelitev tega imetja, teh duhovnih milosti, je izročeno
očetu in glavi te družine, vidnemu namestniku Jezusa
Kristusa, vsled onih besedi: „Ti si Peter . . . .; in
tebi podam ključe nebeškega kraljestva: karkoli boš

- 85  —

zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih, in karkoli
boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“
Iz tega zaklada preobilnega zasluženja in zadoščenja
podeljuje glava te družine spokornemu udu te družine
del onega zasluženja in sicer proti spolnenju določenih
pogoj. S to obilnostjo pomaga in dopolnjuje pokorila
dolžna pravici božji; in ud te družine, ki je prejel del
iz tega zasluženja, t. j. ki je ispoinil postavljene pogoje,
in tako popolni odpustek zadobil, je odvezan vseh časnih
kazni za grehe, da bi ko bi precej po zadobljenem
popolnoma odpustku umeri, nobenih zaderžkov ne imel,
taisti hip v nebesa stopiti.

Če sem in dokler sem pod oblastjo cerkve na
zemlji, in kadar si zadobim tak odpustek, so mi vselej
zbrisane časne kazni grehov. Kar je Peter, glava cei'kve,
na zemlji razvezal, to je božja pravica tudi v nebesih
razvezala.

Kadar mi cerkev odpustke deli za duše v vicah,
in kadar jih jaz zares tudi zadobim, ter jih dušam v
vicah na korist prepustim, naj se pomni, da duše v
vicah niso naravnost in neposredno odvezane od svojih
časnih kazni grehov, ker niso več podveržene cerkveni
oblasti na zemlji, in torej v ožjem pomenil njim ne
veljajo besede: kar je razvezano na zemlji, bodi tudi v
nebesih razvezano od božje pravice. Vender jim pa
tak, njim v prid obernen odpustek, ni brez koristi;
odpustek za te duše se Bogu prosivno ponuja, t. j. mi
Boga prosimo, naj odkupnino ali rešnino, ki smo jo
sebi dobili, in ki jo prepuščamo ubozim dušam v vicah,
naj jo milostno zanje sprejme, če tudi ne po svoji
pravičnosti pa vender po svoji dobroti in usmiljenosti.
In kdo bi se derznil odreči moč ter uspešnost taki molitvi,

taki prošnji, ki ni tolikanj molitev enega človeka, ki
je odpustek za uboge duše v vicah pridobil, temveč
molitev vesoljne cerkve, ki ga je njim v prid podelila.

Imam li resnično gorečnost, dušam v vicah pomagati,
ko mi cerkev toliko in tolikih pomočkov ponuja in
takorekoč v roke daje?

Najuspešneje sredstvo dušam v vicah pomagati pa
je zanje opravljena daritev sv. maše.  Cerkev tako
uči izrekoma po cerkvenem zboru trijenskem. To so v
cerkvi od njenega začetka zmeraj verovali, in to so tudi
v djanju ispolnovali. Kajti zmeraj je cerkev opravljala
daritev sv. maše tako za žive, kakor za mertve. Kaj
tega ne kažejo očividno „tihe molitve 11  svete maše,
kterih začetek sega do apostelnov, in v kterih se po
povzdigovanju cerkev spominja mertvih, ter za nje moli?
Kaj se ne daje mašnikom po starodavnem obredu o
njih posvečevanju oblast z določnimi besedami, sveto mašo
darovati za žive in za mertve ? Da samo še to omenimo,
kdo ne pozna poročila sv. Auguština (v 13. knjigi
njegovih ispovedanj) o smerti njegove matere Monike,
kako je rekla njemu in njegovemu bratu, preden je
umerla: »Pokopljita mi telo, kjer hočeta, in ne skerbita
zanj; samo tega vaju prosim, da se me pri altarju
gospodovem spominjajta, bodita kjerkoli."

Tako uči naposled tudi stvar sama. Kajti daritev
na križu, ki se pri sv. maši obhaja in nekervavo ponavlja,
je ona velika spravna daritev za grehe celega sveta, ki
je izvir vsega našega zasluženja, vsega našega zadoščenja
in vse naše bogudopadljivosti, in imenovanega občestva.
Kajti po tej veliki daritvi na Golgoti je poderta in
odpravljena stena, ki je ločila ljudi med sabo in pa
zemljo od nebes, ter vse človeštvo z Bogom spravljeno.

— 87  -

Nekervavo se pa ta daritev na Golgoti ponavlja pri
sveti maši, da vsi, ki so potrebni in pripravni, dobivajo
sad te daritve. Poseben sad te daritve pa je ravno
odpuščenje časnih kazni za grehe tistim, za ktere se
opravlja, in kteri so sprejemljivi ali pripravni za ta
sad. Da so pa duše v vicah, ker so v stanu milosti,
za to dobroto zares sprejemljive in pripravne, ako tudi
ne vse enakomerno, o tem ni dvomiti. Torej tudi ni
dvomiti, jim li koristi daritev sv. maše zanje opravljena,
jih li zares kazni za grehe, vseh ali vsaj nekterih, reši
draga Kristusova kri, ktere cena se za nje Boga podaja.
Ta uspeh je gotov in nezmotljiv. Kajti uspešnost ime¬
novanih drugih sredstev je še zmeraj na gotove pogoje
navezana, o kterih ne morem imeti nezmotljive gotovosti,
da so spolnene; daritev sv. maše pa, kolikor je daritev
Jezusa Kristusa, ta sama pa ne more omadežana hiti
ali vrednosti zgubiti, najsi je darovavec nevreden koli-
korkoli j uspešnosti sv. mašne daritve ne more nič braniti,
je nič kratiti.

Kolika blažena gotovost, kolika tolažba, da vem
pomoček, kteri nezmotljivo pomaga, če tudi vsi drugi
brezuspešni ostanejo, ki duše iz vic reši ali pa jim
terpljenje polajša! O Bog, kako se ti zahvalim, za
nezasluženo srečo, da sem otrok sv. cerkve, ud občestva
tvojih svetnikov!

8. Kterirn dušam v vicah ti pomočki najprej
koristijo.

Da pa ti pomočki — v cerkvenem jeziku se jim
navadno pravi suffragia — dušam v vicah res kaj ko¬
ristijo, jih moram zanj  e rabiti. Svoje molitve, zadostivno
vrednost svojih dobrih del, dobljene odpustke moram

— 88  —

zanje Bogu kot rešnino darovati, njim jih moram nameniti.
To je že v stvari sami. Da vsako dobro delo, ki se
na zemlji stori, da vsaka pobožna molitev, ki z zemlje
k nebesom puhti, da vsaka sv. mašna daritev, ki se
na naših altarjih opravi, nekoliko tudi dušam v vicah
koristi, akoravno se jih ne spomnimo — pri sv. daritvi
se jih pa mašnik vselej spominja — ne morem dvomiti.
Saj vender vse dobro, ki se tukaj pod solncem godi,
božje kraljestvo sploh razširja, kraljestvo hudega pa
omejuje, in blagoslov tega se sam od sebe razliva nad
vse ude tega kraljestva, torej tudi nad uboge duše v
vicah, ktere so tega blagoslova dobrih del iz ljubezni
tolikanj bolj deležne, kolikor bolj jih njih lastna ljubezen
sprejetniši zanj naredi. Toda, ako to pomoč ogledujem
natančno kot zadoščenje, kot plačilo zasluženih časnih
kazni za grehe, je pač jasno, da morejo koristiti le
tem, ali saj najprej tem, za ktere jih Bogu darujem.

Moja je rešnina ali odkupnina, ktero sem si s
svojimi dobrimi deli zaslužil, v moje roke jo je Bog
položil, da ž njo svobodno ravnam, podelil mi je vzvišeno
predpravico, da s to rešnino plačam za svoje brate in
jim pomagam, da prej nebesa dosežejo. To mojo rešnino
pa, ktero ponujam jaz Božji pravici za druge, sprejme
Bog tako, kakor bi jo sami plačevali.

Iz tega se pojasne nektera druga vprašanja, ki
bogoslovcem nekaj opraviti dajo. Postavili so prašanje
1. če koristijo priprošnje oni duši, za ktero se opravljajo,
več, ko drugim ubogim dušam? 2. če priprošnja, ki se
za veliko ubogih duš opravi, vsakteri takisto koristi,
kakor če bi se za vsako posebej opravila? 3. če občna
(vsem ubogim dušam namenena) priprošnja ravno to¬
liko koristi onim dušam, za ktere se nobena posebna

— 89  —

ne opravi, kakor onim, za ktere se občna in posebna
ob enem daruje. Na ta vprašanja prav lahko odgovor
podamo. Kajti v kolikor je priprošnja delo ljubezni,
koristi vsem, ki so udje velike zveze ljubezni, in ker
je namenena dušam v vicah, koristi vsem dušam v
vicah po meri, po kteri so zanje sprejetne. V kolikor
je pa ta priprošnja zadoščenje v ožjem pomenu, namreč
plačilo božji pravici in dolžna odkupnina, koristi, pa
onim dušam več, kterim je posebno namenena in daro¬
vana: torej oni, za ktero je darovana, več ko drugim.
Priprošnja, mnogim dušam darovana, koristi manj, ko
taista pomoč eni sami darovana, ker se priprošnja na
vsako izmed mnogih takorekoč razdeli. In kolikor je
taka pomoč vsem skupaj darovana, imajo duše, kterim
je samo ,ta občna pomoč darovana, manj koristi, kakor
one duše, ki razen te skupne pomoči še kako posebno
uživajo. Dobro uterjena misel cerkvenih bogoznancev
pa je, da pomoč, ki sem jo kaki posebni duši namenil,
ktera je ne potrebuje ali nič ali nekaj ne, kaki drugi
duši na dobro hodi. *)

Naposled neki drugi ne manj uterjen nauk bogo¬
znancev, ki je bil v prejšnem že napomnen, tukaj ne
sme neomenen ostati, nauk namreč, da duše v vicah
so za mojo pomoč več ali manj sprejetne, bodisi po
meri njih veči ali manjši ljubezni, bodisi ker so v
življenju več ali manj zaslužile, da se jim v vicah
pomaga. In kako bi se moglo dvomiti, da one duše
v vicah so za mojo pomoč sprejetniši, ki so v tem
življenju same ubogim dušam z veči gorečnostjo po¬
magale ! Ali nima tukaj, in zlasti tukaj beseda božja

*) Thom. A. Summ. th. 3, p. suppl. 2, 71. a. 12, 13, 14.

— 90 —

posebne veljave : „Kakor boste merili, tako se vam bo
odmerjalo ?“

In če sem za pomoč po smerti si poskerbel sam,
n. pr. z mašnimi ali drugimi pobožnimi ustanovami,
ki sem jih še živ naredil za pokoj svoje duše, kaj
za to po meni samem ustanovljeno pomoč ne bom
tolikanj bolj sprejeten?

9. Da smo dolžni dušam v vicah pomagati.

Da morem, in s katerimi pomočki da morem, dušam
v vicah pomagati, sem izpoznal. Jeli smem še prašati,
če jim naj pomagam, če je to pomaganje meni dolžnost ?
Ah, če že sam pogled na strašne kazni, ki jih te duše
terpe, ne zadostuje, da bi v meni usmiljenje zbudil, in
če že gotovo prepričanje, da tem usmiljenja vrednim
dušam pomagati morem, samo ne zadostuje, da se mi
volja in roke začno gibati, res kako usmiljeno delo sto¬
riti, ali se potem ne bom bal, da tudi še tako jasno
dokazana in izpoznana dolžnost ledu mojega serca ne
bode stopila in me k delu usmiljenja nagnila? Kako?
Te duše so otroci in prijateljice, izvoljenke in ljubljenke
božje. Te duše so z dragoceno kervijo tako drago od¬
kupljene, z menoj samim so tako tesno zvezane, morda
so moji stariši, moji bližni sorodniki, vsakako pa moji
bratje in sestre v Kristusu ; in te z Bogom in z mano
tako tesno zvezane duše terpe več, kakor morem mi¬
sliti in povedati; one zdihujejo, ker so mučene s stra¬
šnimi plameni, ker so v temni ječi. „Usmilite se nas,
usmilite se nas, saj vi, prijatelji naši“ — te od cerkve
jim v usta pokladane besede slišim zamolklo doneti
noč in dan. Vem tudi, da jim morem pomagati, in
ključ imam, da jim morem temno strašno ječo odpreti;

- 91

vem, da jim celo lahko pomagam, ker mi je toliko
uspešnih pomočkov na robo danih, jim terpljenje po-
lajšati in jih rešiti: in zdaj hi še prašal, da li sem
dolžan jim pomagati ?

Keder pa o dolžnosti govorimo, hi moral saj reči: .
ubogim dušam v vicah pomagati mi ni samo dolžnost,
ampak mi je najdražji, najsladkejši in najsvetejši dolžnost.

Ta dolžnost je v mnogih primerih dolžnost ojstre
pravice.

Med mnogimi dušami v vicah so morda take,
kterim sem dolžnik. Obsipale so me s telesnimi in
dušnimi dobrotami, kterih jim še nisem povernil ali
pa ne dosti povernil; morda sem jih jaz razjezil, po-
hujšal, ali naravnost v greh zapeljal, da gore v tem
strašnem ognju po moji krivdi; morda sem jih jaz
žalil, jim britkosti narejal, morda sem jim pred njih
smertjo obljubil, se jih mertvih še prav posebno spo¬
minjati. Jeli morem ta dolg drugače poravnati, kakor
da jim zdaj svojo molitev, svojo duhovno pomoč tje
onkraj groba pošiljam ? In ko bi jih pozabil, jeli bi
ne bilo to zelo krivično in grešno ? O žalostno, kri¬
vično, grešno pozabljevanje!

Otroci pogosto pozabijo svojih starišev, mož po¬
zabi žene, žena moža, prijatelj pozabi prijatelja, ki sta
si morda med sabo večno ljubezen in zvestobo prisegla;
umirajoči so dobili na smertni postelji od ostalih na
svetu obljubo vednega pobožnega spominjanja: pa komaj
je telo drazega pokojnega v grob položeno, komaj so
jele cvetice na grob mu usajene veneti, že je začel gi-
niti tudi spomin na drazega rajnega v sercu njegovih.

Kje je tukaj, ne porečem nežnost in plemenitost
serca, ali pa zvesta velikodušna ljubezen, ampak kje

— 92 —

je tukaj tudi najnavadniši pravičnost ? Če pa dušam
v vicah tudi druzega nisem dolžan, sem jim vender
ljubezen dolžan, ker ljubezen je tisti dolg, ki si ga po
znanem izreku apostelnovem zmeraj dolžni ostanemo.
Ljubezen pa ni samo prazen občutek, ampak pokaže se
v usmiljenosti, kjerkoli stiska in potreba govori. Ali
pa dela in pomoči, ki jih dušam v vicah skazujemo,
ne pripadajo prav najlepšim delom kerščanskega usmi¬
ljenja? „0 preradi pozabljamo 11 , pravi Jjubeznjivi Franc
Šaleški, „preradi pozabljamo svojih ljubih rajnih“. „Sicer
radi opravljamo dela usmiljenja 11 , pristavlja sam, „pa
ne pomislimo, da v prizadevi, tem ubogim dušam po-
lajšanja dobiti, se združujejo skoro vsa dela usmiljenja.
Kajti ubogim dušam pomagati, jeli se ne pravi to zares
žalostnih tolažiti in bolnikom pomagati ? Za duše v
vicah moliti, jeli se ne pravi to zares jetnike obiskavati,
in jih iz ječ reševati ? ali saj težo njih verig jim olaj¬
šati ? Ali se ne pravi popotnikov sprejemati, če ljub¬
ljene te otroke božje v hišo njih nebeškega očeta po-
peljamo ? Ali se ne pravi nagih oblačiti, in ali ni še
neskončno bolj zaslužljivo ko nage oblačiti, če terpeče
te ude telesa Kristusovega z neumerljivo slavo in veli¬
častvom oblačimo ?“

To se ve, da so še drugi ne manj silni uzroki,
ki me morajo k tej pomoči nagibati.

Kazen koristi, ki me morajo nagniti, da terpečim
tem dušam pomagam, tedaj razen teh so tudi božje in
moje lastne koristi. Nagniti me morajo koristi božje.
Zakaj volja božja je, da dušam v vicah pomagam. Boga
samega ljubim, če te njegove otroke, ljubljenke in pri¬
jateljice ljubim. Božjo čast pospešujem, če tem dušam
ubod v nebeško slavo pospešujem, da ga ondi s svetniki

— 93

nebeškimi popolnoma hvalijo. Ali pa ne meri Kri¬
stusova beseda zlasti na te, v ljubezni ž njim zedi-
nene duše, ko pravi: „Resnično vam povem, kar ste
komu izmed najmanjših bratov mojih storili, to ste
meni storili ?“

Kako veličastno je apostolstvo! Apostolstvo, ki
se z apostelni začenja, ki se razteza skozi vse čase, ki
meje kraljestvu božjemu razširja, ki pospešuje čast
božjega serca Jezusovega! Kako veličastno in zaslužno
je, tem, ki v temi in smertni senci sede, luč spoznanja
pravega Boga donašati, krivoverce v naročje edino zve¬
ličavne cerkve pripeljavati, za zveličanje grešnikov delati!
Ali tem velikim apostolskim delom, kakor so veličastna
in vzvišena, je delo ljubezni za duše v vicah saj rav-
novažno. Tudi s tem se čast božjega serca Jezusovega
pospešuje, tudi s tem se v temi zdihujoči, dasi pravični,
duši luč podeljuje, in kakšna luč? neskončno sladka,
lepa, slavna luč nebeška!

Naposled me dušam v vicah pomagati priganjajo
tudi moje lastne osobne koristi. Mari niso največ dela
kerščanskega usmiljenja, s keterimi si po lastnem za-
gotovljenju mojega božjega Zveličarja nebesa kupujem ?

Seveda, nebesa si tudi kupujem z vsako miloščino,
ki jo ubogemu in potrebnemu na zemlji dam zavolj
Jezusa. Ako tudi zlato, ki ga ubogemu podarim, njemu
samemu znabiti nič ne koristi, ker ga nežna prav
oberniti, meni pa vender vselej koristi, če ga zavolj
Jezusa podelim.

Ali dela usmiljenja do živih večkrat omadežuje
ničemernost, kazavost in pa drugi samopridni nameni,
da nebeško svojo vrednost izgube: pri delih usmiljenja
do ubogih duš v vicah pa to nikdar ni mogoče. Tukaj

— 94  —

sta samo nadnatorna vera pa sveta ljubezen, ki voljo
in roko do djanja ravnata. Tudi med živimi nikogar
ni, ki bi bil tako ubog, kakor te najubožniši duše med
ubožnimi.

Kako se bo nad mano izpolnovala mojega božjega
Zveličarja beseda glede teh preubogih: „Delajte si pri¬
jatelje s krivičnim mamonom, da kadar pojde z vami
h koncu, vas sprejmo v večna prebivališča 1 '.

Ko bi s svojimi merklimi očmi mogel videti vso
tkanino kacega za nebesa rešenega človeka: koliko zlatih
niti bi videl, ki jih je stkala pobožna molitev ali kako
dobro delo za duše v vicah! O koliko tisuč jih bom
kdaj v nebesih videl, ki so največ zavoljo tega usmi¬
ljenje dosegli, ker so ubogim dušam v vicah usmiljenje
izkazovali!

Verh tega je še, da sem si ono dušo, kteri sem.
iz vic rešiti se pomagal, k posebni hvaležnosti zavezal.
Daši ravno duše v vicah nimajo spoznanja, kakor ga
imajo zveličane duše v nebesih, ki reči v Bogu samem
spoznavajo, vendar ni dvomiti, da tudi one — morebiti
po razodenju kakega angela — o tem zvedo, kaj se na
zemlji zanje stori. Ali mi bo pa duša, ki mi je zahvalo
dolžna, to zahvalo ostala dolžna ? Ali me bo, kakor
Jožefa oni egiptovski točaj, v nebesih svojega rešitelja
pozabila, ali marveč ne bo pred stolom božjim noč in
dan zame prosila ? O ko bi si mogel reči: v nebesih
je duša, kteri si nebeška vrata odpreti pomagal, kolike
sladkosti bi iz te misli ne zajemal!

Naposled pride še v preudarek, da mi bodo po
moji smerti merili s taisto mero, s katero zdaj v živ¬
ljenju merim. S taisto gorečnostjo, s katero zdaj
ubogim dušam v vicah pomagam, bodo nekoč tudi meni

— 95  —

pomagali, in ravno v tej meri bom tudi jaz za to pomoč
sprejemljiv.

O lepa, o sveta, o dobra misel, za duše v vicah
moliti, delati, darovati! O sveta cerkev, ki me s svojo
besedo in zgledom vsak dan vsako uro za duše v vicah
moliti učiš! Zakaj se bolj goreče ne poslužujem naj¬
lepši predpravice, ktero vera v roko podaja udom ob¬
čestva, ki obsega zemljo in nebo in vice ? Zakaj opustim
le en sam dan, opraviti ktero molitev, s ktero je cerkev
ta ali oni odpustek za duše v vicah sklenila ? Zakaj ne
darujem vsakega jutra, zlasti o daritvi sv. maše, z ju¬
naškim delom ljubezni Bogu vseh svojih dobrih del čez
dan za te duše ? Zakaj se večkrat čez dan z vso iskre¬
nostjo serca ne pridružim pobožni molitvi, ki jo cerkev
po vsaki svoji dnevnici ponavlja: „ Gospod, daj jim
večni .mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti!“

- x -

Četerti oddelek.

I*ogled v peklo.

1. Ktere duše so zaveržene v peklo.

Gledajoč naposled v žalostni, strašni kraj pekla,
nimam namena, da bi mislil na kake dolžnosti do ne¬
srečnih stanovavcev pekla. Do stanovavcev nebes imam
dolžnost češčenja, do stanovavcev vic imam dolžnost
sočutnega usmiljenja, in usmiljene pomoči; do stano¬
vavcev pekla pa nimam nobenih dolžnosti več. Nobena

— 96  —

vez me ž njimi več ne sklepa. Med njimi in med
menoj je neprestopljivo brezno. Edini namen, čemu
se oziram v peklo, je ta, da dobim zdrav in zveličanski
strah, ki naj me varuje, da tudi jaz v ta žalostni in
prestrašni kraj ne pridem.

Prašam se zdaj, ktere so li te nesrečne duše, ki
so v ta žalostni in pregrozni kraj zaveržene ? Moram
si odgovoriti, da so vse tiste duše, ki so se ločile v
nemilosti božji, ki so stopile na oni svet v velikem
grehu, ločene od Boga. Zveličane duše nebeške so vse
olepšane z zaveznim znamenjem ljubezni božje, ne¬
srečnim dušam v peklu pa je vsem vtisneno Kajnovo
znamenje te nemilosti božjo, čerta božjega. Kakor so
šle one, ako so popolnoma čiste se ločile, precej v lepa
nebesa, tako gredo te, ki se ločijo v smertnem grehu,
precej v ta žalostni in pregrozni kraj. Ločile so se v
nemilosti božji, zato niso zmožne gledati Boga, in ker
na onem svetu ni več mogoče oberniti se na bolje,
tudi nikdar sposobne ne bodo, da bi gledale Boga, naj-
veči dobro. One so, ker nimajo milosti božje, Bogu
nepodobne, zatorej nepravične in nesvete, in Bog bi
moral svoji svetosti in svoji božji naturi sami se odreči,
ko bi se hotel združiti s temi nepravičnimi in grešnimi
dušami.

Resnica pa je, da med temi nesrečnimi prebivavci
pekla je glede njih krivičnosti in hudobije prav velika
različnost. Ako pogledaš otroke, ki so edino le s po¬
dedovanim grehom omadežani, in one bojazljive duše,
ki so živele tu „brez hvale in brez sramote“ *), pa jih
primeriš z onimi černimi, zaverženimi, zlodejskimi.

j Dante, peklo, III. spev.

— 97 -

dušami, ki so takorekoč vse prehudičene, v svojem živ¬
ljenju z ošabnim napuhom in ukljubnostjo vzdignile
prapor očitnega upora proti Bogu, in z onimi, ki so se
valjale po blatu vseh gnjusnih strasti, kako grozna raz¬
ličnost, različnost, ki mora imeti tudi različne kraje v
peklu! Ah, najsi bodo, ki so verženi v peklo, kolikor-
koli med sabo različni glede svoje krivičnosti in hudob¬
nosti, vsi imajo skupaj to kazen, da so oropani milosti
božje, in zato večno ločeni od Boga in zaverženi. Kaj
je pač bistvena kazen, bistveno zlo v peklu ?

O Bog, kako se zgrozujem, če peklo bližej pogle¬
dujem ! Na njegovih vratih vidim zapisano s temno
barvo te besede:

„Skoz mene greš v okrožje muk in tuge,

Ta pot pelja v neskončne bolečine,

Ta cesta gre med žertve grešne kuge,

Iz kraja tega ni je odkupnine 2 * * * * * * * * 11 .

Kar me pa vendar spodbada, da ga premišljujem,
je misel: ti, o Bog, si peklo ustvaril, tudi v peklu se
poveličuje tvoja pravičnost!

2. Boga ne gledati, je bistvena kazen v pekln.

Kakor je gledanje božje, nerazvezljiva združenost

z Bogom, bistveno dobro v nebesih, tako je bistveno

hudo v peklu: Boga na veke ne gledati, od njega na

veke oddružen biti. K izvoljenim za nebesa poreče

božji sodnik: „Pridite, vi oblagodarjeni mojega očeta,

posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka

sveta“ ; dušam v peklo zaverženim pa poreče : „Poberite

se spred mene, vi prokleti, v večni ogenj.“ Bistveno
hudo v peklu je večna ta in brezupna zguba samega

Pogledi na trni svet. 7

— 98  -

Boga: zakaj kakor stori ona združenost z Bogom, da
so nebesa še le prav nebesa, kraj nedorazumljivega ve¬
selja, tako stori tudi ta vežna in brezupna zguba božja
in ločitev od Boga, peklo še le prav peklo, kraj nedo¬
razumljivega terpljenja. Da bi pa mogel oboje dora-
zumeti, nebeško veselje in peklensko terpljenje, bi moral
Boga samega doumeti. Ker je pa Bog nerazumljivo
neskončno dobro: zato je njega imeti in njega uživati
nedoumljiva sreča, njega zgubiti pa nedoumljiva nesreča,
in sicer to poslednje še le tedaj, če sem bil za največi
neskončno to dobro ustvarjen.

Vsaka človeška duša pa je resnično ne samo od
Boga ustvarjena, ampak tudi za Boga, za to največi
in neskončno dobro. Od todi je v nji skrito ono ne¬
premagljivo, neizbrisljivo hlepenje po sreči in blaženosti,
po blaženosti, ki se more le v Bogu doseči. Da to
blaženost v Bogu duša zgubi, je zanjo največi nesreča,
nedoumno in neskončno hudo. To se ve, da že na. tem
svetu je nesreča, neizmerno velika nesreča, z grehom
od Boga ločenemu biti. Toda na zemlji se od Boga
ločena duša oprijema in oklepa ustvarjenih reči, kakor
tudi utapljajoči se človek za bilko poseza. Lakoto si
skuša umiriti z otrobi, žejo si skuša pogasiti z mlako,
in ne da bi pogledala v razkrito svoje lastno siromaštvo,
obrača raje pogled na pisane podobe življenja, in tako
preživi dan za dnevom v raztresenosti in razmišljenosti,
ter si igra s svojim zveličanjem. Po drugi strani ji
pa dokler živi tu na zemlji ni zapredeno, poverniti se
k Bogu nazaj.

Kako vse drugači pa je zdaj, ko je s tega sveta
stopila na oni svet!

— 99  —

Zdaj pa iz stvari ne zajema niti kapljice utehe
ali polajšila. Vse stvari ji odreko službo, ktero so ji
nekoč ponujale. Zdaj jo muči strahovita lakota in žeja,
pa nikoger ni, ki bi ji saj tistih otrobi ponudil ali pa
tiste nečedne mlake, da bi si lakoto in žejo le za nekaj
hipcev potolažila. Ničesar ni več, da bi jo v njenem
groznem terpljenju raztresalo. Ničesar je ne moti, da
bi svoje prevelike zapuščenosti ne gledala: ničesar ni.
Dan na dan gleda v prestrašno brezno svoje lastne ni-
čevnosti, svoje zadolžene nesreče. Vidi tudi, da ji je
overta in zaperta vsaka mogočest, da bi se kedaj spre¬
menil prežalostni stan. Njen prirojeni nagon jo vleče
zmeraj k Bogu, največi dobroti, toda njena volja, ki
Boga sovraži, jo vselej nazaj potegne. V tem boju gine.
Uničila bi se, ko bi se mogla, srnerti išče, pa je ne najde.

O grozanska noč in temota, ki imaš tako grozni
strah in tako grozno terpljenje! O kraj stoka in zdi-
hovanja večnega, prestrašnega rujovenja in škripanja z
zobmi! O ve neskončno nesrečne duše, v ta grozni in
strašni kraj brez upanja na vekomaj zaveržene!

Seveda, nesrečni duši se tukaj v peklu godi, kakor
je sama hotela. Daši je bila s tolikimi Vezmi z Bogom
zvezana, je vender te vezi prostovoljno raztergala, je
zapustila prostovoljno svojega stvarnika in Boga, ter
se grešnih stvari oklenila. V kazen za to je zdaj res
na vekomaj od Boga ločena. Tukaj na zemlji je hotela
svojo lakoto nasitovati z otrobi, namesto z nebeško
mano, v kazen za to je zdaj oropana vekomaj nebeškega
kruha; zdaj mora na vekomaj lakot in žejo terpeti.
Tukaj na zemlji je prirojeni si nagon po resnici in
pravici zamorjevala, udajala se je nesrečnim lažem in
sleparijam, odvračala se je prostovoljno od luči resnice

7 *

— 100  —

in pravice: v kazen za to pa zdaj ječi v večni noči,
v zunajni temi. Na voljo ji je bilo dano, izvoliti si
življenje, toda izbrala si je smert. Zdaj ima, kar je
hotela: smert, drugo neumerjočo smert.

Pa namesto da bi se duši terpljenje manjši zdelo,
ker si je sama ta nesrečni konec izvolila, se ji ravno
zato zdi še le veči. Ta nesrečna zavest, da si je svoje
nesreče sama kriva, je tisti grizoči červ, ki nikdar ne
pogine. Bila je, recimo, kerščanska duša, do čistega
oprana z vodo sv. kersta, ki nosi še zdaj pri sv. kerstu
ji utisneno znamenje. Bila je maziljena z mazilom
zveličanja. Bila je hranena s kruhom angelskim. Dobi¬
vala in uživala je tisučere dobre nauke in zglede,
neštevilne notrajne in zunajne milosti: „Kako lahko,“
si nato sama sebi poreče, „kako lahko bi bila svoje
zveličanje dosegla! Tisučero jih je bilo manj omiloščenih,
ter so imeli z večimi zaprekami se bojevati, in vender
so dosegli svoje zveličanje. Jaz pa sem zaveržena ukljub
vsem mi dodeljenim milostim. 11

Pa tudi taka duša, ki nikdar ni poznala Jezusa
Kristusa, vender izpozna, da je po svojem lastnem za-
dolženju pahnena v kraj temote in terpljenja. Izmed
vseh nesrečnih duš v peklu — razen otroških duš, samo z
dednim grehom omadežanih — ni nobene, da ne bi je
noč in dan peklo zamolklo očitanje: moj greh, moj
greh, moj največi greh!

3. Da so nesrečne duše v peklu mučene tudi
s kaznimi čutenja.

Pa k tej strašni kazni zgube božje, največi in
neskončne dobrote, se pridruži še kazen čutenja. Božji
sodnik zaverženim ne poreče samo, naj se pobero ispred

101  —

njega prokleti, ampak jih ob enem obsodi tudi v kazen
peklenskega ognja, rekoč: »Poberite se izpred mene,
prokleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in
njegovim angelom!“ Ker se je duša v tem življenju
odvernila od Boga, zato je zdaj v kazen ločena od
Boga na vekomaj. Ker je v svojem življenju z grehom
iskala grešnega veselja v stvareh, zato je zdaj v kazen
za grešno veselje z bolečim terpljenjem pokorjena.

Daje  resnični ogenj,  ki dušo muči in pokori,
tega cerkev ni izrekoma ali določno kot versko resnico
izpoznala. Kakor malo pa dvomim, da duše v vicah
muči resničen ogenj, tako malo dvomim glede pogub¬
ljenih duš. Uzroki, da je zaresni ogenj v vicah in
peklu, so ondi in tli taisti. Božji sodnik naravnost in
določno pravi: »Poberite se izpred mene, prokleti, v
večni  ogenj 1 '. Sicer so to pogubljeni s svojimi iz
groba vstalimi telesi, kterim se o poslednji sodbi te
besede porečejo; ali pomni, da dušo pogubljenega
bogatina muči ognjeni plamen že zdaj, še preden se je s
svojim telesom sklenila, kakor nam Kristus sam pravi,
čemu torej bi dvomil ali zanikal, kar Kristus, večna
resnica, sam poterjuje! Ali čemu bi njegove besede
drugači razumeval, kakor so jih umevali vsi ss. očetje in
učeniki; ti me ne podučujejo samo o tem, da od svojih
teles ločene duše v peklu (kakor duše v vicah) v res¬
ničnem ognju terpe, marveč mi tudi dopovedujejo, kako
jih more ogenj resnično mučiti. Ogenj, ki ga duše v
vicah terpe, je ob enem čistiven ogenj, ogenj v peklu
pa ni čistiven, ampak samo pokoriven, kazniven, žgaven,
je samo orodje božje kaznujoče pravice, ktera ga je
užgala, pa ga tudi vekomaj gorečega ohranja, ne da
mučene duše očiščuje, ampak da se nad temi njenimi

— 102  —

zaničevalkami vekomaj maščuje. O strašni ogenj božjega
maščevanja! O grozno ognjeno terpljenje peklensko!
O neizrekljivo nesrečne duše, ki zdaj same izkušate,
kako strašno je, pasti v roke vsemogočnega Boga! Kdo
more pogledati vaše brezkončno terpljenje, pa bi se ne
stresel pred grehom, da bi se ne zgrozil nad terdovrat-
nostjo, ki vas je pahnila v brezno neizrekljive nesreče !

In vender ta peklenski ogenj še ni edino kaznilo
v rokah božje pravice ; ampak, kakor sveto pismo pravi:
„Vesoljni krog zemlje se bo vzdignil proti pogubljenim 4 '.
Vse stvari, ktere je nesrečna duša kdaj zlorabila, se
zdaj maščujejo nad njo za svojega stvarnika. Kajti v
stvareh, v kterih je ktera grešila, je zdaj tudi kazno¬
vana, in kolikor več je v njih grešila, toliko hujši bo
v njih kaznovana. „Mlačne in lenobne zbadajo goreče
osti, in požrešnike muči velika lakot in žeja. Mehko-
živci in nečistniki se oblivajo z gorečo smolo in smerd-
ljivim žeplom, in strašno tulijo kakor stekli psi. Napuh-
nene obdaja vsakoršna sramota in zaničevanje, lakomneže
pa stiska največe siromaštvo. Tukaj ni pregrehe, ki bi
ne bila kaznovana s posebnim terpljenjem. O kaj so
stoletja tukaj v najbolj strašni pokori proti eni uri v
takem terpljenju peklenskem !“ *)

4. Da so kazni peklenske različnim pogubljenim
različne.

Kakor je pa veliko stanovališč v nebesih, tako je
tudi veliko krajev v peklu. Plačilo nebeško je različno
po različnosti zasluženja in po različnih stopnjah svete
ljubezni; kazni peklenske so različne po različnosti za-

j Tom. Kemp. 1. 24.

— 103  —

dolženja in po različnih stopnjah zlovoljnosti in hudob¬
nosti. Kakor je pri zveličanih v nebesih njih zasluženje
različno, tako je pri nesrečnih prebivavcih pekla njih
zadolženje različno. Sicer so vsi z velikimi ali smert-
nimi grehi ognjušeni. Ali pa ni med smertnimi grehi
spet velik razloček ? Napuh, ki se zoper Boga samega
vzdiguje, ki se prederzne takorekoč s prestola ga pe¬
hati , nevera zapeljivcev in krivovercev, ki ,so tisučim
in tisučim svojih bratov resnico uropali, in jih k uporu
zoper Boga in sveto cerkev podkurili; sovraštvo do Boga
samega, ki vskipi do pravega satanskega sovraštva, umor
lastnega očeta ali matere ali soproga ali otroka, ali
uboj sploh, ki se v moroželjnost sprevrača; vladoželj-
nost in ropaželjnost, ki v krivičnih vojskah preliva po¬
toke človeške kervi; nečistovanje, v njegovih najgnjus-
niših in najnenatorniših podobah ; lakomnost do nesramne
skopušnosti in stiskavosti, ki z brezčutno terdobo stiska
svojega sočloveka, dobičkari, ter krivico siplje na kri¬
vico. O kakšne gnjusobe in nesramnosti se ne stekajo
v peklu, kjer se sedaj pokore oni, ki so jih počenjali
v življenju. In kaka razlika je, so se li te gnjusobnosti
in nesramnosti in ti grehi doprinesli samo enkrat ? ali
kako globoko je duša vanje zabredla in zagazila, ter v
koliki meri v njih oterpnila ? In ako privzamem še
vse druge pogoje in okolnosti, ki greh in ziodejstva
pri enih vekšajo, pri drugih manjšajo ; ako privzamem,
kako različno, več ali manj popolno je bilo spoznanje
in je bila zavednost s katero so grešili, kako različna
je bila hudobnost volje in nagnenost duše k grehu, kako
velika ali majhena je bila skušnjava, kako različen je
bil upliv nravi, odgoje, priložnosti, dobrega ali hudega
zgleda, kako različna je bila mera zaničevanih ali zlo-

— 104

rabljenih milosti, kako različno zunajno družbinsko
stanje, stan, čast, služba, kako različni nasledki taistega
greha pri teh ali onih grešnikih! O ktero oko bi pač
moglo vse te razlike pregledati, razen edino vsevidnega
ino vse prodirnega očesa božjega, ki serce in obisti pre¬
iskuje. Pa kakor gotovo vsevidno ino vseprodirno božje
njegovo oko vse te različnosti greha in zadolženja na¬
tanko pozna in razločuje, tako gotovo zahteva njegova
vse zravnavajoča pravica, da se različna zagrešenost in
zlobnost različno kaznuje: po zasluženju.

Vse kazni peklenske so neprenašljive, in vender
jih morajo prenašati; pa, ali ne spričuje sam Zveličar
božji, da so kazni v peklu še bolj neprenašljive pri
nekterih, kakor pri drugih ? (Mt. 10, 15.)

Kakor je gotovo, da je veliko in različnih prebi¬
vališč v nebesih, tako gotovo je tudi, da je veliko in
različnih peklenskih krogov ali krajev terpljenja. Da,
muke pogubljenih v peklu so še v veliko ožjem pomenu
različniši, ko radosti zveličanih v nebesih. Zakaj ljubezen,
ki zveličane v nebesih tesno združuje, tako da so vsi
eno serce in ena duša, stori, da ti, ki imajo manjši
stopnjo zveličanja, se udeležujejo veči zveličanja drugih
tako, kakor bi bilo to njih lastno zveličanje. Pogubljeni
v peklu pa, ako ravno so vsi v taistem peklu, niso z
ljubeznijo združeni, ampak so po sebičnosti in sovraštvu
ločeni. Vsaka pogubljena duša nosi torej še v veliko
drugačnem pomenu plačilo svoje lastne krivičnosti, kakor
nosi zveličana duša v nebesih plačilo svoje lastne
pravičnosti.

Naposled moram še opaziti, da se ta različnost
peklenskih muk razteza tako na kazen zgube, kakor na
kazen čutenja. Sicer je videti, da glede kazni zgube o

— 105

kakem več ali manj ni govoriti, češ, ali niso vsi po¬
gubljeni popolnoma ločeni od Boga, kako je kaka raz¬
lika mogoča? Jeli more izmed dveh, ki sta očesne
luči popolnoma oropana, eden več ali manj videti ko
drugi ? Basi je zguba Boga samega pri vseh pogub¬
ljenih v peklu malo da ne enaka, pa vender iz tega
izhajoče terpljenje ni enako, kajti oslepeli svojo ne¬
srečo bolj čuti ko sleporojeni. Jeli ne bo to terpljenje
tem veči, kolikor bolj zlobno so se v tem življenju od
Boga odvračali ?

O vi brezbožni povišanci zemlje, vi brezbožni
knezi in vodilci narodov, vi prekaneni in potuhnem za¬
peljivci nedolžnosti, ino vsi vi junaki in velikani v
grešenju, ki greh kakor vodo pijete, ki svoja zlodejstva
s hudičevo radostjo doprinašate: če pojdete nespokorjeni
v večnost, v kako strašnih plamenih pekla boste terpeli!

5. Da duše otrok, samo z dednim grehov orna-
dežanih, najmanjši kazni terpe.

Najmanjši kazni terpe v peklu duše otrok, ki so
samo s podedovanim grehom omadežane. Videti je, da
je tudi že samo podedni greh zaderžek, Boga gledati,
ker večna resnica sama pravi: „Kdor ni prerojen iz
vode in svetega duha, ne more priti v nebeško kraljestvo.“
In ker je zguba ali pogrešanje nadnatornega gledanja
božjega ona bistvenost, ki peklo bistveno za peklo naredi,
zato so tudi duše, samo z dednim grehom omadežane,
obsojene v peklo. Prašanje pa je, če duše nekerščenih
samo z dednim grehom omadežanih otrok 1. kazen
čutenja terpe, in 2. če zavoljo izgube gledanja bož¬
jega tugujejo. Oba vprašanja je angelski učenik, sv.
Tomaž, z mnogimi drugimi cerkvenimi učeniki zanikal.

106  —

Te duše, pravi, ne morejo kaznim čutenja podveržene
kiti, zakaj te kazni čutenja se nalagajo zavoljo prepo¬
vedanega veselja, ki ga grešnik na zemlji uživa. Otrok
pa, ki je v dednem grehu umeri, tega prepovedanega
veselja ni užival. To delajo samo odrašeni grešniki.

Pa tudi žalosti o zgubi gledanja božjega tak otrok
ne more čutiti. Kajti žalost nad zgubo kake dobrote
morem le občutiti, če sem bil zmožen jo doseči. To
pa ni pri otrocih, ki brez svetega kersta umerjejo. Do¬
brota gledanja božjega presega natorne moči, potrebna
je zanjo posebna milost; na to milost pa se otroci sami
niso mogli še pripraviti, da bi jo bili sprejeli. Da,
sveti učenik gre še dalje; on pravi celo, da so duše
tacih otrok, ki brez sv. kersta umerjo, zmožne nekega
spoznanja in ljubezni božje, in torej tudi nekake natorne
blaženosti; in je bolje zanje, da so, kakor da ne bili.*)

Cerkev sama pa tega vprašanja, ali'in ktere kazni
taki otroci na onem svetu terpe, doslej še ni določila.
Ona le uči, da tudi tisti, ki so samo z dednim grehom
omadežani se ločili, niso deležni gledanja božjega, ampak
da so v peklu. Sklepati pa moremo iz tega nauka,
kako strašen odgovor čaka tistih, ki so krivi, da duše
teh otrok ne gledajo Boga!

6. Da so kazni v peklu večne.

Večno je nebeško veselje, večno je tudi peklensko
terpljenje. Božje razodenje se v tej resnici ni moglo
jasnejši in določnejši izreči, kakor se je. Tudi je cerkev,
zlasti v petem vesoljnem zboru carigrajskem, to resnico
proti zmoti origenistov kot versko resnico proglasila.

: ) Summa th. p. 3. suppl. app. qu. 1.

— 107  —

O tej resnici tedaj ne morem dvomiti, ako nečem kar
naravnost kerščanstvu se odpovedati.

Ta resnica je pač res strašna, serce in mozeg
pretrese. Pa ne da bi nasprotovala zdravi pameti;
natorna pamet jo c el 6 sluti, po veri razsvetljena pamet
pa jo naravnost zahteva — saj je verovala celč ajdovska
pamet tako večni tdrtar, kakor večni elfsij.

Večnost pekla zahteva po veri razsvetljena pamet.
Kajti če je greh večen, biti mora tudi kazen večna.
Zakaj greh moti nravni red sveta, kazen pa moteni
nravni red sveta spet uravna tako, da po nespremenljivi
postavi božje modrosti in svetosti grehu sledi kazen, a
večnemu grehu večna kazen. Duša, ki se z grehom na
oni svet loči, ostane vekomaj z grehom obtežana, kajti
po nauku vere se na onem svetu zlobna volja ne spre¬
minja; ampak volja, ki je bila o ločenju duše s tega
sveta napčna in od Boga odvernena, ostane napčna in
od Boga odvernena, ostane v hudem zaterjena, in z
grehom obtežena zmeraj in večno. V peklo zaverženo
dušo pač gloje červ; t. j. najhujši grizenje vesti; ali
to ni bolečina pravega kesanja, bolečina greha samega,
ampak je le bolečina kazni. V sovraštvu božjem se je
ločila, v sovraštvu božjem ostane zmeraj in večno.

Večne kazni peklenske tirja versko razsvetljena
pamet. Kajti po sodbi božji velja volja za djanje.
Kakor človek to vidi, kar se na zunaj godi, tako natanko
in še bolj vidi božji sodnik, kaj se znotraj v sercu
godi. Kdor se je pa zavoljo časnega dobička in užitka
odvernil od poslednjega cilja, ki se večno ohrani, ta je
raje si izvolil uživanje časnega dobrega ko uživanje
poslednjega cilja, in ta je tedaj tako pri volji, da bi
časno to dobro memo poslednjega cilja rad večno užival.

— 108

On mora tedaj tudi po pravilu božje pravičnosti tako
kaznovan biti, kakor bi večno grešil, torej z večno
kaznijo.

Da so večne kazni v peklu, zahteva po veri raz¬
svetljena pamet. Pamet pravi, da je spodobno in prav,
da je vsakdo onega blagra, proti kteremu je grešil, in
se ga enkrat za vselej nevrednega storil, večno oropan.
Mari ni tudi po načelih deržavske pravice oni, ki je
storil kako hudodelstvo proti družbinstvu, za vselej
oropan družbinstva, bodi da ga umore ali stanovitno
izženo? Kajti ne gleda se na to, kako dolgo je terpelo
njegovo hudodelstvo, ampak kaj je hudega storil. Raz¬
merju sedajnega časnega življenja k družbinstvu je
podobno razmerje cele večnosti k družbinstvu zveličanih,
ki poslednji cilj vekomaj uživajo. Kdor se tedaj zoper
poslednji cilj hudo pregreši, z drugimi besedami, kdor
zamori ljubezen, ktera veže družbo zveličanih in pa po
zveličanju hrepenečih, mora na vekomaj iz te družbe
zveličanih izločen biti, najsi je v kteremkoli kratkem
času storil greh, ki je ljubezen uničil.

Večnost kazni peklenskih tirja versko razsvetljena
pamet. Ako so večna nebesa — in o tem nikdo ne
dvomi zakaj bi ne bilo tudi večnega pekla? Je li božji
pravici manj primerno, da si morem s še tako kratko
terpečimi hudimi djanji peklo zaslužiti, kakor da si mo¬
rem z enako kratkimi pravičnimi djanji nebesa zaslužiti ?

Večni morajo biti nasledki naših hudih, kakor
naših dobrih djanj; vsaka druga poterditev nravne po¬
stave ne zadostuje človeku, kakor je, prelahko ga omami
čutna dobrota, in prelahko oplaši čutno zlo. — Kaj se
pogosto ne zgodi, da se človek, po divjih strastih za¬
slepljeni človek, ne zmeni za večne kazni, ki so mu

— 109 —

zapretene ? Kolikanj bolj gotovo bi strast manj ojstro
ujzdo pretergala!

Od kterekoli strani naj večnost premišljujem: ne
najdem, da bi bile v nasprotju z neskončno ljubeznijo
božjo, najdem pa, da so s terjatvami neskončne svetosti
in pravičnosti božje v popolnem soglasju. Bolje bi bilo
res za te vekomaj pogubljene, ko bi nikdar rojeni ne
bili, zategadelj si tudi smert žele, pa je ne najdejo.
Pa če so sami po svojem lastnem zadolženju vekomaj
nesrečni, vender poslednji namen svojega življenja niso
mogli preprečiti, oni morajo vekomaj terpeti, in s terp-
ljenjem vekomaj Boga na njegovo pravico poveličevati.

Kak stud in gnjus in strah pred grehom mora
v meni premišljevana resnica obuditi! Kako moram
v skušnjavi, zlasti v skušnjavi k velikemu grehu, tre¬
petati, ter jo na vso moč od sebe odbijati, če si živo
predočujem besede: „zmeraj . . . nikdar". Zmeraj v
strašnem peklu, iz njega pa rešenja nikdar!

7. Pogubljenim v peklu ne moremo nič
pomagati.

Nesrečne te duše ne bodo nikdar iz pekla rešene,
njih terpljenje tudi nikdar ne preneha in se ne pomanjša.
Tudi če zanje darujemo in prosimo, se jim terpljenje
nič ne spremeni. Odrezane so od zveze ljubezni, od¬
rezane so tudi od blagoslova naših priprošnji „Razen
tega", govori v znani priliki Abraham bogatinu, „razen
tega je med nami in vami velik prepad postavljen",
in čez ta prepad blagoslov naših molitev ne more.
Edini način, ki se da misliti, da bi utegnile naše mo¬
litve pogubljenim v peklu nekam koristiti, bi bil —
kakor opazuje sveti angelski učenik — ta, da bi med

— 110  —

tisočerimi bolečinami, ktere morajo terpeti, bila z na¬
šimi molitvami saj ta odstranena ali pomanjšana, ktero
bi jim delala misel, da so tako zaverženi, in od vseh
tako sovraženi, da noben živ človek se zanje ne brini.
Da bi mogli pa zvedeti o takem polajšanju svoje bole¬
čine, bi morali vedeti, da živi zanje molijo Ker pa
po besedah sv. Avguština *) sploh ne vedo, kaj se tu
na svetu godi, tudi ne morejo vedeti, da se na zemlji
zanje moli. Zatorej se tudi ta mogoči način pomoči
ne da misliti, in treba je naravnost reči, da naše mo¬
litve in daritve pogubljenim sploh ne koristijo. Cerkev
tudi nikdar ne opominja, za pogubljene moliti ali da¬
rovati. Ona pač moli in daruje za mertve sploh, toda
njen namen gre vselej le na duše v vicah. **)

Takisto je delala tudi stara judovska cerkev. Od
onih, v boju patih, za ktere je dal Juda makabejec
molitve in daritve opravljati, pač pravi sv. pismo: da
so našli pod njihovimi spodnjimi oblačili malikovavske
darovnine, kterih judje po postavi niso smeli jemati.
Ne pravi pa, da so te darovnine uzeli zato, da bi malike
ž njimi častili, ali da so umerli v grehu malikovanja,
zaradi česer bi bili pogubljeni. Marveč moramo s ss.
očeti terditi, da so te darovnine v vojski kot zmagovavci
premagancem le kakor plen uzeli, ter si ga prilastili,
in tako se udali neredni ljubezni do pozemeljskega
blaga, ter odpustno grešili. Ko bi se bili pa s plenom
teh darovnin, za kar jih je Bog smertno kaznil, kakorkoli
hudo pregrešili, so ta svoj veliki greh pred smertjo
obžalovali, in od Boga odpuščenje svojega greha in

*) Lib. de cura pro mortuis agenda c. 15.

**) Sum, th. p. III. suppl. q. 71. a. 5.

— 111 —

večnih kazni zadobili. Saj v tem pomenu so zanje
molitve in daritve opravljali.

Neki dragi ugovor proti nauku, da so naše prošnje
za pogubljene v peklu brezkoristne, imajo od one znane,
tudi pri pesniku raja omenjene pobožne pripovedi, o
cesarju Trajanu in papeže Gregorju Velikem, po kteri
je papež v peklu bivajočemu cesarju Trajanu s svojo
priprošnjo zveličanje zadobil. *) če je v tej pobožni
pripovedbi sploh kaj resničnega zerna, to je z angelskim
sv. učenikom tako to stvar razlagati, da rečemo: Trajan
ni bil vsekončno, ampak le po sedajnem stanu njegovega
lastnega zasluženja v peklo odločen, bil je na prošnjo
sv. Gregorja od smerti obujen, ter je, kakor mnogi
drugi čudovito od smerti obujeni, tukaj na zemlji še
milost našel in pa odpuščanje grehov. **)

Potemtakem velja: med njimi, t. j. med pogub¬
ljenimi v peklu, in pa med nami je velik neprestopljiv
prepad. Strašna, pa resnična misel: tem nesrečnim
dušam njih stanja ne morem niti najmanj polajšati.
Ne, ne morem ga jim ; in naj se zanje pokorim, kolikor
hočem; naj se postim, jokam in molim noč in dan, ne
pomaga vse nič. Nobeden njih zdihljejev, noben njih
klic do mene ne dospe, in nobena mojih molitev, no¬
bena mojih pokoritev s svojim blagoslovom ne presili
tjakaj čez ločeči prepad!

*) Dante, raj, 20 sp.

**) Tom. A. Sum. th. suppl, od p. 3. q. 71. a. 5.

*

Konec.

Boj se torej, o duša, pekla. Stopaj s sv. Jero¬
nimom pogostoma v duhu doli v peklo, da nekoč ne
boš morala zares vanj stopiti! Predočuj si časih te
strašne, neznosljive muke, ta nevgasljivi ogenj, tega
nevmerljivega in zmeraj glodajočega červa, to največi
zunajno temo, to obupno in brezupno tulenje in škri¬
panje pogubljenih, grozni ta: zmeraj, nikdar. Predočuj
si te strahote in muke peklenske, zlasti kadar ti ogenj
strasti zagori, da misleč na večni ogenj peklenski gasiš
plameneči ogenj svojih strasti. Predočuj si te strahote
in muke peklenske, če si bil tako nesrečen, in si grešil,
da se hitro k svojemu Bogu poverneš, in da te smert
v tem stanu greha ne zasači!

Resnično, o duša, boj se pekla. Ne moreš se ga
dosti nabati, in ne moreš se ga bati preveč. Tvoj
Zveličar sam je rekel: „ne bojte se teh, ki telo umore,
duše pa ne morejo umoriti; temveč bojte se tega, ki
more dušo in telo v peklensko pogubljenje pahniti . u

Pa tudi med strahom in strahom je velik razloček.
Če greh zapustiš le zato, ker se pekla bojiš, pa bi ga
storil, ko bi te Bog ne videl, in ko bi te Bog ne sodil,
to se ti le bojiš, da s sv. Avguštinom govorim, kakor
se hlapci boje, tvoj strah je le strah kazni, pa ne še
ljubezen do pravičnosti. Hlapčevski ta strah še ni
popolno dušno zdravje; je le nekak čuvaj, preteča čerka,.

113  —

ne še pomagajoča milost. Pa strah le učini, da hu¬
dega ne storiš; ljubezen pa stori, da hudega storiti
n e češ,  dasi tudi bi hudo storiti mogel brez kazni.
Pač ima tudi ljubezen svoj strah pri sebi, toda oni ne¬
dolžno čisti strah, ki ostane v večnosti. *) Oni hlap¬
čevski strah se boji s hudičem goreti, ta čisti strah pa
se boji Bogu nedopasti; in še le ta čisti strah, neraz-
družljivi spremljevavec ljubezni, in prav za prav z
ljubeznijo do pravičnosti eno in isto, je pravo dušno
zdravje.

Dokler pa ljubezen v tebi ne gori, naj te hudega
varuje saj ta hlapčevski ali suženjski strah pekla! Le
zadovoljen ne bodi samo s tem sužajim strahom, ampak
hrepeni z vročo molitvijo po onem čistem strahu, ki
ne brani samo grešnega dejanja, ampak ozdravlja tudi
grešno voljo. Hrepeni po onem ognju svete ljubezni,
ktera sama te more greha in torej tudi nevarnosti pe¬
klenskega ognja za vselej ovarovati.

*) Psalm 18. 10.

Pogledi na uni svet.

8





■

OBSEG.

Stran.

Predgovor. 3

Prošnja za prijazno spremljevanje. 4

Pervi oddelek.

Smert in njeni nasledki.

1. Smert je most na oni svet. 7

2. Od duše ločeno telo. 13

3. Od telesa ločena duša:

a) Da je čas zasluženja ločeni duši potekel. IG

h)  Ali uzame in ktere moči uzame od telesa ločeča se

duša seboj na oni svet . . ,. 18

c)  Da duša ne more biti za zmeraj od telesa ločena . 21

4. Duša pred sodnim stolom božjim:

a)  Kdo bo sodil ločeno dušo. 22

b)  Kdo spremlja dušo pred božjega sodnika ....  25

c)  O čem bo duša odgovarjala pred božjim sodnikom . 26

d)  Kako prejme duša božjo razsodbo. 28

Drugi oddelek.

Pogled v nebesa.

1. Pravična ino vsa čista duša gre preč v nebesa ... 29

2. Kako veliko je veselje nebeško . 31

3. Gledanje božje je bistveno dobro nebeško ....  34

4. Luč nebeške slave. 36

5. Da duša Boga popolnejši gleda memo druge ....  37

6. Če bogagledajoča duša v Bogu vse gleda. 40

7. Snidenje in spoznanje v nebesih ,. 42

8. Nebeška krona. 46

8 *

Stran,

9. Ce so zveličani v nebesih užaljeni, kadar se spomnijo

svojih prejšnih grehov. 48

10. Ce so zveličani v nebesih užaljeni, kadar pogledajo na

pogubljene. 49

11. Kaj delajo zveličani v nebesih. 51

12. Zveličani v nebesih opravljajo službo priprošnjikov . 53

Kvišku serca. 55

Tretji oddelek.

Pogled v vice.

1. Da so vice ..,. 57

2. Ktere duše so v vicah. 63

3. Kaj terpe duše v vicah. 67

4. Da terpljenje duš v vicah ni enako veliko in enako dolgo 72

5. Da so duše v vicah res uboge duše. 74

6. Da moremo dušam v vicah pomagati. 77

7. S čem moremo pomagati dušam v vicah. 81

8. Kterirn dušam v vicah ti pomočki najprej koristijo . . 87

9. Da imamo dušam v vicah pomagati.. 90

Četerti oddelek.

Pogled v peklo.

1. Ktere duše so zaveržene v peklo. 95

2. Boga ne gledati je bistvena kazen v peklu ....  97

3. Da so nesrečne duše v peklu mučene tudi s kaznimi

čutenja.100

4. Da so kazni peklenske pri različnih pogubljenih različne 102

5. Da duše otrok, samo z dednim grehom omadežanih,

najmanjši kazni terpe.105

6. Da so kazni v peklu večne. 106

7. Pogubljenim v peklu ne moremo nič pomagati . . . 109

Konec.. . 112