Številka 20.
Izdaje in ureduje srečko MagoliČ.
Leto III. 1888.
Ta „p'jan' študent".
■■amazau ves m razcapan, Iz čevlja palc mi gleda, Skoz suknjo sveti beli dan,
In gumbov nič — seveda .' Denarcev žep moj ne pozna, -
A žeja večna in strašna — Tako jaz životarim,
Ha, ha, »ta p'jan' študent«.
Učil se nisem bil nikdar,
Imam preslabo glavo, In živcem mojim je na kvar
Kanonsko, rimsko pravo. Kjer rujno vince toči se,
Le tamkaj moja šola je, Tam pridno jaz študiram, — -Ha, ha, »ta p'jan' študent«.
Saj kmalu vse minolo bo
In del bom: »Svet adijo!« Od vina bolno 'mam glavo,
In prsa me bolijo! Ze čutim, bliža se mi dan,
Ko bodem revež pokopan; Pri kraji bo s pijačo
Ha, ha, „ta p'jan' študent!"
Zato mudi se mi zelo
In hitro morem piti, — — Izpil bom vedrov trikrat sto, Predno mi je oditi! — — Minute, ure, kak beže,
Koso že brusi smrt zdte, — — Pij torej, pij le hitro — — Ha, ha, „ta p'jan' študent".
Zgubljeni sin.
I.
J?^redi vrta hiša mala
V senci hladni mi stoji; V nji pa biva deva zala, Deva čarobnih oči.
Kolikrat tjS. pogledujem
K hiši mali v senčni vrt; K devi lepi poželjujem, Toda vhod mi je zaprt.
Drobne pesmi.
n.
Da
/ avi še vesel je bil Kosec sredi trave, Rožicam pojoč kosil Glave, m!ade glave.
Zdaj pa, glej, otožen se
Na koso opira. — Kak' moril bi rožice, Ko mu ljuba vmira.
S. M.
Kako je Janez zmagal.
Poljski spisal Henrik Sienkiewicz. — Prevel J. Sattler. (Dalje.) III.
ližnja udeležitev v razločivnej bitvi pri Gravelottu uverila je spočetka garampunnii Jaueza ie 0 tem, da je na bojišči na kaj zijati, a ne kaj delati. Od kraja je namreč ukazano bilo stati i njemu i njega polku s puško pri nogi ob vznožji griča obsajenega s trto. Z daljine gro-meli so topovi, v obližji dirjala je mirno konjiča s topotom, od katerega se je zemlja tresla; migljali so tu praporci, blisketali se tam kirazirski meči! Nad gričem po sinjem nebu preletavale so si-kajoč granate v podobi belih oblačkov, potem je dim napolnil vzduh in zakril obzor. Dozdevalo se je, da gre bitva kakor nevihta v stran, ali trpelo to ni dolgo.
Čez nekaj časa postal je nek diven hrum krog Janezovega polka. Počeli so se okolu njega postavljati drugi polki, a v prostore mej njimi pripeljali so skokoma topove, katere so izpregli hipno in obrnili s žreli proti griču. Vsa dolina napolnila se je z vojsko. Seda na vse strani grinž povelja, lete pribočniki. A naši vojaki si šepetajo na ušesa: »oj! beda nam, beda!« ali pa vprašajo drug drugega z nepokojem : »se li že začne?« »Izvestno že.« Bliža se torej negotovost, uganka, morebiti smrt ... V dimu, ki zakriva grič, vre nekaj in ropoče strašno. Čuje se čim dalje bližje globoko hrumenje topov in pokanje pušek. Z daljine prihaja neko nerazločno treskanje, karteče se že slišijo. Hipoma zahrume še le postavljeni topovi, da sta se zemlja in vzduh stresla ob jednem. Pred Janezovim polkom je zasikalo strašno. Pogledajo: leti kakor roža svetla, kakor oblak dežonosen, a v tem oblaku nekaj siče, se smeje, grize, razgeta in rujove. Dečki kličejo: granata! granata! Mej tem drvi ta ptica vojna kakor vihar, bliža se, pada, poči! Pok strašan raztrgal je malone ušesa; ropotanje bilo je grozno, kot bi se svet podiral in puh kot bi naglo zapihal veter! Zmešnjava postane v vrstah, stoječih v bližini topov, razlega se krik in
povelje: »pozor!« Janez stoji v prvej vrsti, puško ob stegnu, glavo kvišku, brado podprto, torej zobje ne klepetajo. Ni dovoljeno se zmeziti, ni dovoljeno streljati. Stati I Čakati! Glej tu leti druga granata, tretja, četrta, deseta! Vihar veje dim z griča. Francozi so že zapodili ž njega baterije pruske, že postavili svoje in sedaj zijajo ognjena žrela na dolino. Včasi iz gostega vinograda poskočijo dolge, bele kepe dima. Pehota stopa pod zaslono topov čim dalje nižje, da bi začela streljati s puškami. Že so sredi griča. Sedaj se vidijo popolnem, ker veter odvrača dim. Je-li se mak razcvel v vinogradu? Ne, to so pešcev rudeče čapke. Hipno izginejo mej visokim lozjem, ni jih videti; tu pa tam le zapla-pola trobojna zastava. Puške začno pokati brzo, mrzlično, neredno, bruhajoč naglo na čim dalje večjih krajih. Nad tem streljanjem rjove neprestano granati in se križajo v vzduhu. Na griči bukno včasi vriski, katerim od zdolej odgovarja nemški »hura!(< Topovi gromč: z doline neprenehoma. Polk stoji brez gibanja.
Strelbe krog počenja ga vender objemati. Krogle psikajo liki muhe, kakor čmrli z daleka, ali preletavajo s strašnim žvižgom v bližini. Čim dalje več jih je: žvižgajo okrog glav, nosov, očij, ramen, leti jih na tisoče na milijone. Čudo, da še kedo stoji na nogah. Naglo se tu za Janezom oglasi stok: »Jezus!« potem »pozor!« znova »Jezus!« »pozor!8 Skratka: stok je nepretrgan, povelje čim dalje hitrejše, vrste se stiskajo, sikanje vedno gosteje, neprenehoma strahovito. Ubite vlačijo za noge proč. Sodba Božja!
»Se bojiš?« vpraša Vojtek.
Kaj bi se ne bal! . . . odvrne naš junak, klepetajoč sč zobmi.
A vender stojita oba i Janez i Vojtek, in niti na misel jima ne pride, da bi morebiti počenila. Veleli so jima stati in dosti! Janez laže. Ne boji se on tako, kakor bi se tisoč drugih balo na njega mestu. Disciplina gospoduje nad njega obraznostjo z obraz-nostjo, a obraznost mu ne slika še tako groznega po-loženja, kakor ono je. Janez pa vender meni, da ga ubijo in razodene to misel Vojtku.
»Prazna nebesa zategadel ne bodo, če jednega tepca pobijo!8 odvrnil je z razdraženim glasom Vojtek.
Besede te vznemirjajo Janeza znatno. Dozdevalo se je, da mu je glavno šlo za to, se li praznina v nebesih naredi ali ne? Umirjen v tem pogledu stoji po- i trpljiveje, čuti le strahovito vročino in pot mu zaliva obraz. Mej tem postaje streljanje tako strašno, da se vrste kar topč. Ubitih in ranjenih že nihče več ne vlači proč. Hropenje umirajočih se meša se žvižgom krogel in pokanjem pušek. Iz gibanja trobojnih zastav je videti, da se v vinogradi zakriti pešci bližajo čim dalje, bolj Čede karteč desetkujeje vrste, katere po čenja oklepati obup.
Ali v oglasu tega obupa se čuti godrnjanje zbok nepotrpljivosti in togote. Ko bi jim veleli iti naprej, šli bi kakor vihar. Ne mog6 samo stati na mestu. Nek vojak strga si nagloma čapko z glave, tišči jo z vso silo ob zemljo in govori:
»Mahoma pokosi smrt!«
Janezu dado znova te besede tako znamenito uteho, da se je res popolnoma nehal bati. Kajti če mahoma pokosi smrt, izvestno tu za nič velikega ne gre. To je filozofija kmetska, boljša od vsake druge, skoro daje pogum. Janez je sicer vedel, da mahoma kosi smrt, toda neprijetno mu je bilo to slišati in o tem popolno gotovost, sosebno, ker se je bitva začela premenjati v poraz: polk pa je, nestrelivši niti jeden-krat, že do polovice uničen. Tolpe vojakov iz drugih razbitih polkov beže mimo njega v neredu; samo ti možje iz Zatiranja, iz Velike in male Krivde in iz Nadlog, udržani sč železno prusko disciplino, stoje še. Ali tudi v njih vrstah se čuti že neko omahovanje. Kmalu počijo strogega redu vezi. Zemlja pod njih nogami postaje že mehka in polzka od krvi, katere surovi duh se meša z vonjem dima. Po nekaterih mestih se vrste ne mogo sklopiti, ker trupla delajo v njih pretrge! Pri nogah teh ljudij, ki še stojč, leži druga polovica v krvi, v stoku, v konvulzijah, umirajoč ali pa v tihej smrti. Oddihu nedostaje sape. V vrstah se čuje mrmranje.
»Na klanje so nas priveli!*
»Nihče ne uide!«
»Stili polnisches Vieh«, razlega se častnika glas . . .
»Dobro ti je za mojim hrbtom . . .«
»Steht der Kerl da!«
Nagloma počne nek glas govoriti:
»Pod tvojo obrambo . . .«
Janez se ga takoj poprime:
»Zatekamo se Sveta Božja roditeljica!«
Kmalu kliče zbor poljskih glasov na tem polji morije zaščitnico Censtohovsko, na pomoč: »Naših prošenj ne zavrzi!« A izpod nog jim priglašajo stoki: »O Marija, Marija!« In uslišala je je očividno, kajti v tem hipu prileti na penečem konji pribočnik, razlega se povelje : »puško v napad! hura! naprej!« Greben bajonetov se nagne hipno, vrsta se raztegne v dolgo črto in plane proti griču, iskaje teh neprijateljev, katerih neso mogle clozreti oči. Ali do griča je še dve sto korakov in to daljino morajo naši dečki prehiteti pod smrtonosno strelbo ... Ne pogino li popolnem ali se vrnejo ? Poginoti utegnejo, toda ne umaknejo se ne, ker poveljstvo prusko vč na take note gosti v napad tem poljskim dečkom. Mej rjovenjem topov, me pokanjem pušek, sredi dima, zmešnjave in stoka, glasneje nad vse trombe in rogove doni do neba pesen, od katere slednja kapljica krvi skaklja v njih prsih: »Hura!« Matevži odgovarjajo: »Dokler mi živimo!« Objame je oduševljenje, obraz jim plamti! Gredo, kakor vihar čez podrta trupla človeška, konjska, čez zlom ljene topove. Gin6, toda gredo z vriskom in spevom Že pribežijo do vinograda, izgino v njem mej trsjem. Spev doni, včasi blisne bajonet. Na vrhu vre strelba čim dalje strašneje. Zdolej trombe neprestano bučijo Streli iz francoskih pušek postajejo še gostejši, puške pokajo mrzlično in hitro . . .
Naglo umolkno!
Tam spodaj si stari volk vojni, Steinmetz, zažiga porcelanovo pipo in pravi z naglasom zadovoljnosti:
»Jim je to le igrača! Do šli so hrusti!«
In res poskoči kvišku malo potem jedna izmej ponosno plapolajočih trobojnih zastav, se nagne in izgine . . .
»Ne šalijo se!« reče Steinmetz.
Trombe buče znova isto pesen. Drug polk po znanjsk gre v pomoč prvemu.
V gostem trsji vre bitva z bajoneti.
Sedaj Muza opevaj mojega Janeza, da bode po tomstvo vedelo, kaj je činil. Tudi v njega srci so se strah, nepotrpljivost in obup zlili v jedno čustvo —- v čustvo besnosti, a ko je slišal ono godbo, se je slednja žilica napela v njem, kakor drot železen. Lasje so mu stali kvišku, z očij švigale so iskre. Zabil je svet, zabil, da »smrt mahoma kosi«, in zgrabivši s krepko roko za puško skočil je z drugimi naprej! Beže na vrh, pal je kakih desetkrat na zemljo, potolkel si nos, umazal se z blatom in krvjo, ki mu je z nosa tekla in bežal naprej, besen, sope in hlapaje sapo v odprta usta. Izbuljil je oči, da bi brže mej gostim trsjem za-
pazil kakega Francoza in uzrl je nadosled tri najeden-krat pri praporu. Bili so turkosi. Mislite li, da se je Janez umaknil? Ne. On bi sedaj samega Luciferja zgrabil za rogel Napal je je že, tudi oni so planili nanj tuleč; dva bajoneta, kakor dve želi, se že, že dotikata njega prs, a moj Janez zgrabi za puško pri tenkem konci, liki poleno, mahne, ponovi . . . Tresk strašan mu je le odgovoril, stok —- in dve črni telesi začeli sta drgetati krčevito na zemlji.
V tem hipu je tretjemu, ki je držal zastavo, pribežalo nž pomoč deset tovarišev. Janez se je, kakor furija vrgel na vse najedenkrat. Sprožili so, zablisnilo je, počilo ! in istodobno je v kopi dima zagrmelo Janeza hripavo rjovenje:
»Neste zadeli!*
In znova se je puška v njega roki zasukala strahovito, znova so stoki odgovarjali mahom. Turkosi so se umaknoli s trepetom o pogledu tega besnega veli kana; ni li Janez prav slišal, ali so pa klicali ka-arabski, no, dozdevalo se mu je razločno, da iz njih širokih usten prihaja krik:
»Magda! Magda!«
»Magdo bi radi!« razsrdil se je Janez in z jed-nim skokom bil sredi neprijateljev.
Na srččo so v tem hipu prihiteli Matevži, Vojtki in drugi Janezi mu v pomoč. Sredi gostega vinograda se je vnela bitva, v jeden kup stlačena in zgnetena* katero so spremljevali treski pušek, žvižg, nozdrvij in mrzlični oddih vojujočih se. Janez besnil je kakor vihar. Očrnjen z dimom, umazan s krvjo, podobniši zver nego človeku, ne misle na nič, prevračal je z vsakim mahom ljudi, lomil puške, cepil glave. Roke njegove so se gibale s strašno urnostjo liki stroj sejoč uničenje, , Pridrvivši do praporščka zgrabil ga je s železnimi prsti ! za grlo. Oči so praporščku stopile iz očnic, obraz mu je zatekel, zahrčal je in roke njegove pale so s pra-porišča.
»Hural* vrisknil je Janez in dvignovši prapor, zamahal ž njim po vzduhu.
To dvigajočo se in padajočo zastavo videl je od zdolej general Steinmetz.
Toda videti jo je mogel le jeden trenotck, ker je Janez drugič s to samo zastavo razbil že neko glavo > pokrito s čepico sč zlatim trakom.
Mej tem so njega tovariši skočili že naprej.
Janez ostal je malo sam, odtrgal prapor, shranil ga v nedrije in zgrabivši z obema rokama praporišče, zagnal se je za tovariši.
Tolpe turkosov, tuleč z nečloveškim glasom, utekle so sedaj v obrano na vrhu stoječih topov, za njimi so pa bežali Matevži, vpijoč, podeč, podirajoč je s kopiti in bajoneti.
Žvavi pri topovih pozdravljali so te in one s puškami.
»Hura!* kriknil je Janez.
Dečki došli so do topov. Vnela se je pri njih nova bitva s pobočnim orožjem. V tem hipu je tudi drugi polk poznanjski prihitel na pomoč prvemu. Praporišče v žilavih rokah Janezovih premenilo se je sedaj v nekake peklenske cepce. Slednji njih udarec odprl je prosto pot v stisnenih vrstah francoskih. Strah se je tudi jel lotevati žvavov in turkosov. Pobegli so z mesta, koder se je vojeval Janez. Malo potem sedel je Janez prvi na topu, kakor na zatiranskej kobili.
Ali predno so vojaki imeli čas zapaziti ga na njem, sedel je on že na drugem, pri katerem je z nova na tla zvrnil praporščka s zastavo.
»Hura Janez!« ponavljali so vojaki.
Zmaga bila je popolna. Dobljene bile so vse kartečevnice. Prihajoča pehota, padši na drugej strani griča na nov prusk polk, odložila je orožje.
Vender je Janez v zasledovanji dobil še tretjo zastavo.
Treba ga je bilo videti, ko je upehan, umazan s potom in krvjo sopč kakor meh kovašk, stopal sedaj z drugimi vred z griča, težko noseč na ramenih tri zastave. Francozi! hej 1 kaj si je on iz njih pridelal ! Na njega strani šel je podrapani in izpreobrneni Vojtek; Janez mu torej reče:
»Kaj si govoril?« To ti je golazen; sile v kosteh nikake nema. Podrapali so mene in tebe, kakor mačke _ A ko sem katerega sunil, se ti je na zemljo . . .«
»Kdo pa je vedel, da si ti tako jezen*, odvrnil je Vojtek, ki je videl Janeza čine in počel zreti nanj s zgolj drugimi očmi.
Ali kedo pa teh činov ni videl! Zgodovina, ves polk in večina častnikov. Vsi so gledali sedaj s začudenjem na tega gorostasa, redkih plavih las in izbuljenih očij. »Ach! Sie verfluchter Polake'« rekel mu je sam major in ga stezal za uho, a Janez mu je celo kotnjake pokazal od radosti. Ko se je polk znova zvrstil ob vznožji griča, pokazal ga je major polkovniku, a polkovnik samemu Steinmetzu.
Ta je pregledal zastave in velel je shraniti, na to začel je ogledovati Janeza. Moj Janez stoji zopet stegnen kakor struna in prezentuje puško, a stari general gleda nanj in zadovoljno maje z glavo. Naposled
začne nekaj govoriti s polkovnikom. Čuje se razločno beseda Unteroffizier.
»Zu dumm, Ex cel len z!« odvrne major.
»Poskusimo«, reče njega ekscelencija, in obrnivši konja, bliža se Janezu.
Janez sam že ne v(5, kaj se ž njim godi. Reč je nečuvena v pruskej armadi: general se bode razgovar-jal s prostakom. Njega ekscelenciji je to tem lažje, ker ume poljski. Skratka : prostak ta dobi! je tri zastave in dva topa.
»Od kod si?« vpraša general.
»Iz Zatiranja«, odvrne Janez.
»Dobro. Kaj ti je ime.«
»Janez Slovik«.
»Mensch . . .« tolmači major!
»Mens!« ponavlja Janez.
»Veš, zakaj se biješ s Francozi?«
»Vem, Celencija . . .«
»Povedi!«
Janez počne jecljati: »Ker . , . ker . . .! K sreči mu naglo pridejo Vojtkove besede na misel, bruhne torej hitro, ne da bi se ganil:
»Ker so to tudi Nemci, samo mrcina hujša!«
Obraz počne starej ekscelenciji tako drhteti, kot bi njega ekscelencija hotela spustiti se v smeh. Kmalu se pa vender njega ekscelencija obrne k majorju in reče:
»Prav ste imeli«.
Moj Janez, zadovoljen s seboj, stoji neprestano kakor struna.
»Kedo je denes zmagal?« vpraša znova general.
»Jaz, Celencija!« odvrne brez preudarka Janez.
Obraz počne ekscelenciji znova drgetati.
»Tako, tako, ti! A to imaš nagrado . . .«
Tu odpne stari vojak železni križ s svojih prs, potem se skloni in ga pripne Janezu. Generala dobri humor odseva sam ob sebi na obrazih polkovnika, majorja, stotnikov do zadnjega podčastnika. Po odježi generala da polkovnik Janezu de.set tolarjev, major pet in tako dalje. Vsi mu ponavljajo smehljajoč se, da je on zmagal, zbok česar je Janez v sedmem nebu.
Divna reč. Jedino le Vojtek ni nič kaj zadovoljen z našim junakom.
Ko sta zvečer sedela pri ognji in je plemeniti obraz Janezov zaphan bil s klobaso grahovo, tako popolnoma zaphan, kakor sama klobasa z grahom, oglasil se je Vojtek tonom rezignacije:
»Oj Janez, ti si tepec, ker si neumno . . .«
»Ali kaj?« reče skozi klobaso Janez.
»Kaj si ti človeče nabrbral generalu o Francozih, da so oni Memci?«
»A sam si pravil . . .«
»Ali treba ti je bilo pomniti, da so generali in častniki tudi Nemci.«
»Kaj torej zato?»
Vojtek začel je slučajno jecljati . . .
»Zato, dasi so oni Nemci, vender jim ni treba tega praviti, ker to sploh ni lepo . . .«
»Saj sem jaz na Francoze meril, ne na nje . . .«
»Ej, ker pa so . . .«
Vojtek utihnil je naglo; očividno je sam hotel tudi kaj druzega povedati, hotel je to le iztolmačiti Janezu, da pri Nemcih ne pristopi zlo govoriti o Nemcih, toda iznenada se mu je jezik zaplel! . . .
Mm
(Dalje prihodnjič.)
Čestitka.
jjrčnti čestitam ti Ljubljana bela
Zdaj ko dobiš mozi. iz Skratljevice, Prinesel sabo bo »pobožno4 lice, V prtljagi razna učenosti dela.
Nebesa blagor tam bod<5 rosile,
Kaj Šmarna gora bo — ta gora sveta, Na Kranjsko božja pot bo zdaj začeta!
Presrečna res zdaj Kranjska bo dežela,
Zaprt bo pekel in zaprte vice, V nebo le letale bodo dušice — Strt satan bo, duhov hudih krdela.
Tisočkrat blagor prsim ki dojile
Spasitelja so Kranjcem in misija In Kraševcem — desetega še Pija I


Po vinski pokušnji sadne razstave.
V Gorici sv. Gala dan.
Domine doctore!
Moja preljubeznjiva hčerka po duhu, krvi in po mesi — »Freecia«, je v jednem požrla pet Sokolov, kar jej je provzročilo gorostasne bolesti takd, da jo zdaj po vseh udih hudo trga in strašansk epileptični krč zvija; rada bi se jih iznebila, a ne more jih »dati iz sebe«, kajti prvič — ker ne grč in ima preveč sklenjena usta, drugič tudi ne gre — ker bi jih rada izstreljila, a nima puše. Vsled prevelicega trpljenja postala je že vsa modra — pardon — plava, vijoličasto-bakrene barve, liki nosu grgarskega Čuka. Po čudnem, vsemogočem naklučji izvedela sem za vas domine doctore, in jaz se zaupno obračam v vas, v veleučeno osebo zdravilstva, da mi pomagate, ali pa vsaj daste dober svet, kako priti v okdm gorej navedenim hudim bolestim.
Priporočevaje se vam udana Baba Luzzatto-va,
alijas, prava urednica »Corriera«, glasila sedanje goriške vlade.
Brezuspešna tolažba.
»Nič ne žaluj, sin, da te silim v zakon z Nežo! Lej, ona je imovita in tudi ni še tako silno stara!*
»Oh, oče! Baš zato me srce boli, ko pomislim na ta zakon, ker še ni stara in bom moral gotovo biti mnogo, mnogo let v njenih kleščah!«
Stavljenje osepnic.
Zdravnik: »Gospod Ribnikar, sedaj je pa že skrajni čas, da pustite svojemu sinčeku staviti osep-nice!*
Ribnikar: »Saj to nič ne koristi!* Zdravnik: »Kako morete kaj tacega trditi!* Ribnikar! »Glejte, gospod doktor! Lansko zimo dal je sosed svojemu Janezku dvakrat osepnice staviti, a ko je Janez šel na led, udri se je ter utonil; torej ni vse skupaj nič koristilo!«
Ko bi že bilo.
Nek čevljarski vajenec razbil je steklenico, ter jokajoč vsklikne:
»Jezus, Marija! Steklenica je že razbita: oh, da bi že tudi bila kazen prebita!*
Neverjetno.
Čevljarski vajenec pretepaval se je rad ter čestokrat prišel domov s kako rano. Mojstra je to zelo jezilo in zažugal mu je, ako se bo še kedaj pretepal, spodil ga bode od sebe.
Nekega dne pride vajenec zopet z rano na čelu domov, mojster pa ga jezno vpraša: »Ali si se že zopet pretepal?* »Ne!* odgovori deček ravnodušno. »Od kod pa imaš rano na čelu ? * s,Verriznil sem se!*
... t
»Kako se moreš tako visoko na čelu vgrizmti?« »Saj sem stopil na stol!«
Potna črtica iz C. v M. in iz M. v C.
»Kdo bi le tičal zmiraj doma?* mislim necega lepega jutra; »hajdi na potovanje! Z dvema goldinarjema — imel nisem v resnici ne novčiča več — z dvema goldinarjema se uže pride precej daleč, vsaj na Slovenskem.«
I glej, osoda mi je bila mila; kakor nalašč na letim namreč na starega prijatelja, ki je nameraval stopiti na železnico. Njegov voznik pa bi imel prazen ] nazaj iti. Takoj mi ponudi znanec svoj voz, in jaz stopim z veseljem na njega, menč, da se bom tako zastonj vozil. Se enkrat stisnem roko dobremu tovarišu, potlej pa hajdi v gornjo savinjsko dolino!
Dolgočasno vozarenje raje preskočim, isto tako tudi opisovanje krajev, ki dela trud pisatelju, bralca pa dolgočasi. Hajdimo torej koj v trg M. — Bog ne daj, da bi kedo mislil »Mozirje* — ; tukaj sem moral izstopiti. Hitro ponudim voznika nekaj novčičev in hočem oditi. Ali bes te plentaj! kako me pogleda voznik!
«Gospod*, pravi, »kje pa je plačilo?«
»Kaj, plačilo ?* začudim se jaz. »Ali ti ni plačal moj prijatelj ? *
»Rekel je, da je vam dal denar.«
Kaj sem hotel? Hočeš nočeš, moral sem dati jedina dva goldinarja in bil sem popolnoma suh.
»No Sršen, ta te je pa — ha, ha, ha*, sem se smejal, — ali znotraj mi hotel žolč počiti, in zaklel sem se, da ne bom nijednemu prijatelju več upal. Kaj pa sedaj? Brez denarja in na tujem! Mahnil sem peš zopet nazaj.	Sršen.
3%.
Na psa se zanaša.

»Dragi Karo! Od prijatelja sem te kupil, ker si bil izvrsten pes za lov, in sta vselej z lova prinesla dokaj divjačine domov, glej, da boš tudi pri meni ostal tak, da ne bom hodil vedno prazen domov, kakor do zdaj!«
»Hou! Hou!*
i
Boljša družba.
K nekej tako-zvani »boljši* družbi povabljen je bil na pustni večer tudi reven dijak. Sešlo se je
mnogo gospode, gospodov, gospej in gospic, ki so dijaka malo manj ko prezirali. — Pili in jedli so prav po gosposko, to je malo, kajti mnogo jesti ni gosposko. — H koncu pridejo na mizo tudi »krofi«, — bili so dobri, zato so pa tudi došli gostje vse pojedli — le jeden je v skledi ostal. — Domača gospa ponujala ga je vsem, a nihče ga ni hotel vzeti. »Hvala, imam zadosti« — izgovarjali so se drug za drugim. — Naš dijak bi ga bil rad vzel — a sramoval se je pred drugimi. Po naključbi ugasne luč in po sobi nastane tema. »Aha« si misli dijak, sedaj je tema in jaz lehko krof pohrustam, ter seže v skledo, pa ojoj! mesto krofa našel je polno skledo rok, ki so prišle z istim namenom v skledo, kakor njegova — ter se trgale za krof — — to je bila boljša drušba.	—t—.
3%.
*	Užaljeno dete.
n^ičko!
Dete! kaj vender ješ! Saj to je pripravljeno za
»Tdrej vam je mačka ljubša, kot jaz; da meni to ne privošite!«
Izdajalec.
Stričnik (5 let star) oziraje se po sobi: »Stric, kje pa imaš ta starega osla.«
Stric: »Osla? kakšnega osla?»
Stričnik: »Mama je rekla, da naj grem v to sobo gledat, če je še stari osel tu.»	—t—.
Izjemši župana.
Slavnoznan gledališki igralec potoval je po svoji domovini, po Angleškem. Pride v malo mestece ter si naroči pri tamošnjem krčmarji kosilo. Po obedu ga vpraša krčmar, kako mu je dišalo.
»Izvrstno«, odgovori S., tako dobro, kot jaz ni kosil noben človek na Angleškem.
»Izjemši župana«, pravi krčmar.
»Ne, tudi župana ne izvzamem.«
»Župana morate izvzeti,« trdi krčmar,
Ker pa S. ni hotel župana izvzeti, tiral je krčmar, ki je bil ob jednem tudi občinski sluga, taistega pred župana.
»Pri nas je navada — govori občinski oče — da dela župan vedno izjemo in da si bodete to v prihodnje dobro zapomnili — naložim vam globo petih goldinarjev. Hočeš nočeš S. moral je plačati naloženo kazen. — Reči moram — pravi slednjič S., da tako velicega osla, kot je ta krčmar, še nisem videl na celem svetu, izjemši — in tu naredi globok poklon — gospoda župana.	—t—.
Skrivnostni napis.
0. J.
Praes. menta n e e i t r e C. A. Colle P. 0. J osso de elesmo T!!
lile semene B
Odo
(Rešitev in ime prvega rešilca v prihodnjem listu.)

„Rogač" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 3 gld. 20 kr., pol leta
1 gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino sprejema upravništvo, dopise pa lastništvo in uredništvo v »Narodni Tiskarni«
v Ljubljani. — Tiska »Narodna Tiskarna«.