Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta:
8 kr. če se tiska enkrat.
12	„	„	„	„	dvakrat,
15	„	„	„	„	trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na velikem trgu li. štev. 9, II. nadstropje.
Po pošti prejemali veljA:
Za eelo leto . . 10 gl. — kr. Za pol leta . .	5 „ — „
Za četrt leta
Političen list n slovensKi narod.
V	administraciji velja:
Za eelo leto	.	.	8	gl.	40	kr.
Za pol leta .	.	.	4	„	20	„
Za četrt leta	.	2	„	10	„
Y	Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. vee na leto.
Tredništvo je na velikem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Izhaja po trikrat na teden in sieer: v torek, četrtek in soboto.
Kranjski deželni zbor razpuščen.
Preteklo nedeljo dospel je telegram iz Dunaja, da vradni Dunajski časnik naznanja razpust Kranjskega deželnega zbora.
S cesarskim patentom dne 11, maja 1883 je razpuščen kranjski deželni zbor in ukazano takoj pripravljati za nove volitve.
Volitve'so razpisane:
I.	Občine po deželi volijo deželne poslance v volitvenili krajih zaznamovanih v § 7 in 8
9. junija 1883.
II.	Mesta in trgi volijo v volit-venik okrajih določenih v §§ 3 in 4, potem kupeijska in obrtnijska zbornica v Ljubljani
12. junija 1883.
III.	Veliki posestniki volijo v Ljubljani
15. junija 1883.
Natačnejša določila o začetku volitve in o prostorih za to odločenih bodo naznanovale volitvone poverjenice (Le-gitimations-Karten).
Rojaki zdaj tedaj je resnica! Naj teh volitev nima nikdo za prazno reč.
Volitve so resna opravila vsakega državljana in vsak pošten narodnjak se jih tudi vestno vdeležuje. Naj toraj nobeden ne reče: Nimam časa, bodo že drugi izvršili, saj je vse eno, sem li zraven ali ne itd., kar je takih malomarnih izgovorov. Volitve veljajo za šest let in v šestih letih se lahko marsikaj vkrene na boljše ali na slabše, kakoršnji so že možje na krmilu.
Koliko je ležeče na malo glasih, da, tudi na enem samem glasu, smo imeli že mnogokrat priliko opazovati. Bog zna, kake zmešnjave bi bile nastale, naj bi letos desnica večine 3 glasov pri šolski noveli ne bila imela! Mnogokrat je že I sam glas odločil blagor ali gorje celili kraljestev in ljudstev. Opomnimo le na smrt francoskega kralja Ludovika IVI h, 1793 in grozovite nasledke za Francosko in celo Evropo. In 1 glas jo vse to odločil in provzročil.
A kaj storiti? Koga voliti?
0 tem se bomo že še pozneje pogovorili. danes le sledeče:
I. Napravite takoj okrajni zbor za vsak volilni okraj. Prav dobro, če napravite v vsaki fari volilni zborček, ki naj bo v vednem porazumljenji z okrajnim zborom volilnega kraja ali mesta.
H. Prizadevajte si odbrati pravega moža, ki bode pripravljen poslanstvo prevzeti, da ga veste centralne-'' mu volilnemu odboru v Ljubljani imenovati. Ta se bode in se mora na želje ’ volilcev ozirati ter bo kandidata za okraj o pravem času naznanil. — Oe tega nemudoma ne storite (čas je kratek), se lahko zgodi, da vam postavijo koga za kandidata, s katerim ne hote zadovoljni, katerega bote zarad vzrokov odstraniti mogli in druzega postaviti; a kolika zmenšnjava potem, kako negotov srečen izid!
Koga izvoliti?
1. Izvolite vernega ker san-
skega moža, ne pa brezvernega liberalca. Ne pozabite glasilke: „Vse za vero, dom in cesarja14, če nočete se enkrat zastonj in prepozno kesati. Vera je podlaga poštenosti, brez vere je poštenost le tako dolgo, dokler se lastne koristi dosezajo. Tega volilci ne pozabite, če ne, se bote kesali, kakor so se kesali volilci znanega Cenkota in znanih drugih njegovih tovaršev in naslednikov. Verjemite, da brez vernega prepričanja je človek (bodisi olikan ali neolikan) veša, ki vsakemu blišču nasproti Moli in le sebe išče.
2. Izvolite narodnega moža, ki pozna potrebe in težave svojega 1 j ud-

Dogodek iz življenja starega polharja.
(Dalje.)
Možiček privzdigne klobuk, so malo po glavi popraska, dene roko nad oči ter pogleda proti solncu, to se pravi, pogledal je na uro, potem pa jame pripovedovati:
„Bilo jo nekaj dni po sv. Mihelu, tega se prav dobro spominjam zato, ker sem bil šel na šv. Mihela dan na .Bloke v semenj, kjer sem kupil lepo marogo, prav velike roge je imela pa toliko in dobrega mleka, da ima malo katera krava tacega. Zato je bila pa tudi moja stara vesela, da je ni mogla nikoli prehvaliti. Katerega leta je ravno bilo, se ne spominjam, pa mislim, da bodo gotovo žo več kakor dvajset let od tedaj, zakaj oni-le Štepcev Janez je šel ravno tisto leto k vojakom, sedaj pa že dolgo časa doma gospodari in ima tudi že kopico nagajivih paglavcev okolu sobe. Navadno nas je šlo na lov po več skupaj, takrat pa sem šel čisto sam, kajti ni mo bilo prav nič strah po noči samemu biti v gozdu, tako sem se ga bil privadil in zdelo se mi je v gozdni samoti, kakor da bi sedel na domačem vrtu pod orehom. Pred solnčnim zatonom toraj poberem polhove pasti v vrečo, denem
vanjo nekaj krompirja, v žep pa vtaknem kos kruha, zadenem vrečo na ramo, vzamem palico v roke in hajdi! jo vrežem po bližnji poti proti gozdu v Veliko goro, le tu pa tam me kateri sosedov vstavi ter nagajivo pravi: no kam pa, Jurij, kam? Greš zopet miši lovit, o kaj imaš mišenc v vreči. Dobro srečo, me bodeš pa jutri na kosilce povabil kajne?! Drugi sc mi zopet za kučmo priporoča, jaz pa dajem prav kratke odgovore ter hitim dalje. Kmalo pridem do gornje poti, ki se tam-le vije, le poglejte jo, vsaj se od tukaj-le vidi, če niste še nikoli po nji hodili. Tu doli ljudje vedno vozijo z Velike gore seno, les in druge reči. Po tej poti jo toraj korakam kake pol ure pa sem na vrhu, od koder se tako lepo vidi na daleč okrog celo tje noter do štajerske in koroške meje, od vrha jo pa malinen na uno stran, kjer ima ribniška grajščina svoje gozde. Tu so lepe košate bukve, ki so bile tedaj jako polne Žiri, za polhe tedaj zelo dobra, mastna paša. Kmalo, ko je sobice zatonilo, sem bil žo na svojem kraji. Precej stresem iz vreče polhove pasti ter jih nastavim po drovji, potem pa nanesem velik kup suhih drv. Ko končam svoje delo, še ni bilo mračno, vležem se na tratino, natlačim pipo ter čakam večera. Ko se stori mrak, si napravim v mali jamici, kakor nalašč zato narejeni, velik ogenj,
ker drv mi tukaj ni bilo treba hraniti. Kmalo nastane krog in krog mene gosta tema in tako je prišel čas, ko jamejo polhi zapuščati svoja skrivališča ter gredo nabirat žeri. (Juj, že se sliši praskanje in cviljenje, kakor da bi se pripravljali za kak koncert in — „lop“, se sliši blizo mene. Aha, si mislim, prvi se je že vjel, za tem se sproži kmalo druga past, za to tretja itd. A'zamem toraj vrečo, si jo nekako privežem za pas in sv. križ Božji, grem pobirat te male kosmatince, pa pri vsi možnej pozornosti me je kateri prav občutljivo vgriznil, zato sem pa tudi takemu porednežu dal brez sodbe tako zaušnico, da se je takoj mrtev v vrečo zvrnil.
To noč je bil lov posebno dober, vedno sem moral pobirati in nastavljati, le včasih som se malo k ognju vsedel. Tako je trpelo do kako desete ure in ravno sem se pripravljal, da bi dejal krompir, ki sem ga sabo prinesel, peči, kar čujem v obližnji človeški glas. Ne nadejaje se nič hudega, mislil sem, da se mi bliža kaki sosed, kateri je po enaki poti kakor jaz prišel v le-ta gozd. Popravim toraj hitro ogenj, da bi bilo bolj svitlo ter gledam v oni kraj, od koder so se čule stopinje radoveden, kdo da me obišče. A kako se začudim, da ne rečem vstrašim, ko vidim mesto kakega prijatelja stati pred sabo tri čisto tuje može. kaj hočejo ti tujci v tem gozdu, tako pozno
stva iz skušnje; ki ima srce za narod in resno voljo mu bremena polajšati, mu stanje po moči zboljšati. Naj tak narodni mož nosi dolgo ali kratko suknjo. bodi vam vse eno. da ima le potrebne vednosti.
8. I z v olite z n a č a j n e g a m o za, ki stoji za pravico in resnico kakor skala nepremakljivo ter ne gleda ne na desno, ne na levo. Omahljivca nikar ne volite, če nočete nakloniti sebi sramote in deželi škode. Oe se jako ne motimo, je pred šestimi leti glas takega omahljivca prouzročil večino nasprotni stranki ,, v in s tem tudi šestletno žalostno dobo, ki nas je do zdaj trla.
4. Da bodi izvoljeni zvest Avstri-, - jan. nam je komaj treba opomniti. Ima 'Slovenec prve tri lastnosti, ima gotovo tudi četrto.
Konečno svarimo svoje rojake še enkrat pred škodljivim tako zvanim liberalizmom. Kdor se je pred z njim ponašal, se vendar nikakor več ne more potem, ko smo ga videli v ravno končanem državnem zboru v svoji celi nagoti in nesramnosti. Zadnja obravnava šolske novele na Dunaju je mogla vsakemu oči odpreti; zakaj videli smo Nemce, Lahe, Slavijane i. dr., se enako krivično, nepošteno, neavstrijsko zadržati, če so k liberalnim levičarjem pripadali. Tedaj rojaki! Izvolite verno-kršanske, narodne, značajne može. Bog pomozi!
si mislim! Dva sta bila bolj srednje postave, eden pa je bil velik in korenjašk. Starosti so bili videti bolj srednje, vsi poraščeni, z dol-zimi navzdol zavihanimi brkarni. Klobuke so imeli s širokimi kraji bolj na čelo potisnjeno, izpod katerih so se svetile žareče oči. Pogled ta mi ni nič dopadel in jelo mi je nekako vroče prihajati. Karaižole so imeli bolj dolge, na strani pod njimi pa nekako bolj prikrito torbo, obuvalo njihovo pa je bilo bolj podobno opankam, kakor škornjam, pa palice so imeli v rokah. Jaz ostanem kar na svojem prostoru ognju nasproti ter jih pregledujem, dokler me večji iz mej njih ne nagovori nekako bolj po hrovaški: kaj da tu delam.
Na kratko mu razložim svoj važen posel, na kar se mi zaničljivo posmehujejo. Sedaj pa vstanem rekoč, da moram iti svoj posel opravljati, samo da bi se neprijetni druščini odtegnil; pa zadrže me rekoč: „čakaj brate! Znaš li za pot, kod se gre na Križno goro? Dobro znam, menim jaz, ter jim jamem pripovedovati, da se gre tod in tod, naj prvo na desno, potem na levo itd. A nezadovoljni z mojo prijaznostjo, mi kar vele, da naj grem ž njimi jim pot kazat. Jaz se izgovarjam, da ne morem pustiti svojega posla, tudi je Križna gora še dobro pol tretjo uro od tu, da jim tedaj ne morem biti za kažipota. A nič mi ni pomagalo moje
veliko radostjo sprejet in izročen posebnemu odseku, da ga vsestransko pretrese in naposled zbornici stavi svoje nasvete.
Skoraj štiri leta je omenjeni odsek obravnaval to vprašanje in ne more se mu ravno očitati, da je bil malomaren, kakor mu je oponašal dr. Granič v predzadnji letošnji seji 8. t. m. Toda čem dalje je reč pretresal, tem bolj se jo prepričal, da to vprašanje ni tako lahko, kakor se nekterim dozdeva, in da je pri raznoterih razmerah posameznih škofij in dežel silno težko narediti postavo, ki bi bila vsem primerna in pravična.
Da bi pa vendar vsaj nekoliko pomoč dobili duhovniki, ki so je najbolj potrebni in ki jih morajo sicer podpirati njih sobratje, to je zarad bolehnosti ali starosti vpokojeni duhovniki, nasvetoval je odsek resolucijo, v kteri se vladi priporoča, da naj po primerni poti vpokojenim duhovnikom skrbi za zboljšanje njih dohodkov.
Levičarji, ki bi pri vsaki priliki radi pokazali, da oni najbolje skrbe za razne stanove, in da imajo usmiljeno srce tudi za betežne duhovnike, so se upirali temu nasvetu in so zahtevali, da naj vlada že za letošnje leto odloči nekoliko denarjev takim duhovnikom v zboljšanje plač in naj poskrbi potrebnega dovoljenja v državnem zboru. Kdor pa te ljudi pozna, bode brez posebne težave uganil, da so imeli pri svojih sladkih besedah in pri tako gorečem zagovarjanji duhovnikov vse druge namene, kakor pa pomagati usmiljenja in pomoči vrednim obnemoglim. Prav je zadel poročevalec Rihard Clam-Martinic, ki je levičarskima govornikoma rekel: Očitanje nasprotnikov, ki smo jih ravno kar slišali, bi moralo v meni zbuditi misel, da je odsekova večina zares zanemarila svojo dolžnost, ko ne bi vedel, da se je bila že v prejšnem času državnemu zboru predložila enaka postava, ki se skoraj od besede do besede glasi, kakor pričujoči vladni predlog, da pa ni imela nobenega vspelia, še tacega ne, kakor ga ima sedanji. Ker odsek je postavo dovršil in je odložil en sam paragraf, ker se ni mogla natančno določiti svota, ki se bode potrebovala. To se pa ne
izgovarjanje. Eden iz mej njih privleče izpod raševe suknje svitlo bodalo ter mi žuga rekoč: rHajdi z nami, ako ti je življenje drago“. Mrzel pot me obda pri teh besedah in skoro so se mi jela kolena šibiti, spoznal sem, da nimam pred sabo poštenih ljudi, ampak brezbožne roparje, katerim ni nič ležeče na človeškem življenji. Ves zmešan se nisem in se tudi nisem mogel dosti pomišljevati: liočeš, nočeš, moraš! popustil sem vse, krompir in polhe ter molče korakal pred njimi misle, kako bi se jim dalo odtegniti, a sprevidel sem, da na beg še misliti ne smem. Zdihnem toraj v srcu k Bogu ter se vdam v voljo Božjo.
Kakor sem že rekel, smo imeli do Križne gore skoro pol tretjo uro, a zdelo se mi je sedaj, da hodimo že dva dni, pa še nismo prišli do gore. Tudi oni možakarji ali hudobe, Bog mi grehe odpusti, ne vem kako bi jim rekel, tudi oni so malo govorili, pa še tistega nisem nobeno besede vjel. Ko smo bili že blizo gore jim pravim: „No sedaj pa že lehko vidite Križno goro tam-le je, saj so že cerkvica malo vidi v tmini, sedaj se jaz lehko vrnem. A možakarji boje se menda, da bi ne šel v bližnji Stari trg po ljudi, me še zdaj ne puste in pravijo: „Ne tako, brate, moraš hoditi z nami ter nam pomagati pri našem opravilu. Kaj sem hotel, moral sem iti“. (Konec prih.)
more zgoditi na mah, in vsakdo, ki se je kdaj trudil z vravnavanjem duhovenske kongrue, mi bode pritrdil, da je treba v ta namen vsestranskih posvetovanj in pretresanj. Ni se mi treba še posebej izgovarjati, da smo ta predlog ravno pred sklepom izročili zbornici. Pred 14 dnevi ali 3 tedni bi ne bili mogli reči, da se bliža konec državnega zbora, in da nismo še nič opravili, ker bi se bilo odseku lahko reklo, da naj reč v tem času konečno dožene. Odsek je pa že 21. februarija svoje račune sklenil, pa od vlade še ni dobil nobenega odgovora, tedaj tudi ni mogel reči konečno dovršiti. Vse odbornike pa je navdajala želja, vsaj za bolehne duhovnike kaj storiti, in zato so nasvetovali to resolucijo. Odsek ni hotel vladi naročati, naj potrebni denar postavi že v proračun letošnjega leta, ker meni, da naj ta podpora ne velja le kot nekaka začasna miloščina za letos, ampak da naj vlada sploh skrbi za zboljšanje dohodkov takih duhovnikov. S tem bi se toraj že pripoznala pravica duhovnov do stalne boljše plačo. Ako ima vlada denarjev, jih bo porabila v ta namen, ako jih pa nima, bo pozneje državni zbor prosila dovoljenja za porabo potrebnih zneskov. ' Letos se je 38.000 gld. več dovolilo za plače bolehnim duhovnikom. Koliko bodo od teh denarjev vladi ostajalo, se pač ne more reči; ko bi pa hotla zboljšati dohodke defieientov po prvem v ta namen sostavljenem načrtu, potrebovala bi za celo leto 72.000 gld.; ker pa pred 1. julijem ne bo mogoče vse to vravnati; tedaj bode potrebovala za ostalega pol leta samo 36.000 gl. Zarad obilnih pozvedovanj pa še skoraj s 1. julijem ne bo mogoče vse vravnati in ko se na jesen snide državni zbor, bo vlada natančno vedela, koliko bo potrebovala, ter bo lahko prosila potrdila za letošnje stroške ob enem pa tudi v prihodnji proračun postavila potrebni znesek.
Levičarji so se tudi s tem hvalili, da so 600.000 gld. odločili za vsakoletno podporo slabo plačanim duhovnikom, pa dobro jih je zavrnil poročevalec, da teh denarjev niso dali iz svojega, ampak da so boljše plačanim duhovnikom naložili 635.000 gld. versko-zaklad-nega davka. Vlada tedaj ni dala nič iz svojega, ampak je še 35.000 gld. več spravila, kakor pa izdala, in omenjeni od liberalne stranke dovoljeni zboljški so šli prav za prav iz du-hovcnskih žepov. Na tak način je pač lahko plače zboljševati, a če hi se delalo na ta način, bi naposled prišlo do tega, da noben duhovnik ne bi nič več imel in da bi morali na pomoč hiteti še njim, kterih obilnejši dohodki se sedaj porabljajo v zboljšanje slabejih. Vedno toraj ostane resnično, da od liberalcev dovoljene dobrote so jako sumljive, in da si hočejo s svojimi darovi vedno kaj prikupiti za svojo stranko. Pa če je duhovščina že toliko časa prebila, potrpela bo pač še nekoliko mesecev, da bodo plača vredjena vsaj tako, da ne bodo duhovni po zboljšanji kongrue imeli dejansko še slabejih dohodkov, kakor pa dosedaj.
Katoliško časnikarstvo.
i.
Pastirska leseda.
Škof Josip-Toma v Ottawi (v Kanadi) je pisal svojim ovčicam kakor skrben pastir, ki povsod pazi, da so zabranuje strupena paša, prelep list o časnikih. Pismo to je tudi za nas podučljivo; naj tedaj navedemo saj nek-tere stavke.
Zboljšanje dnhovenske plače.
Ko se je sedanji državni zbor sošel, predložila mu je vlada tudi načrt o vravnavi duhovenske kongrue ali o zboljšanji duhovenske letne plače. Vsakdo je namreč sprevidil, da dosedanja plača ne zadostuje, ker so duhovniki, ki so skoz 16 let po šolah hodili, slabeje plačani, kakor učitelji, beriči ali pa celo žan-darji. Omenjeni predlog vlade bil jo toraj z
Casništvo je v sedanjih družbah neizmerna moč. Podučeno o vsem, kar se zgodi, in urno v razširjanji, prihaja z bliskovo hitrostjo na vse strani, v pohlevno vas in bogato mesto, pod streho reveževo in v residenco bogatinovo. Čudovita naprava, kadar ima časnikar, kakor bi moral zmiraj, namen, poduče-vati vse stanove o njih dolžnostih in pravicah ter jih tako spodbujati k djanju keršeanske nravnosti! Pravo aposteljstvo je blagoslovjeno od Boga in Cerkve vselej, kadar pisatelj zagovarja, kar je svetega in brani, kar je slabotnega! Toda, predragi bratje, vsi ne umejo tega vzvišenega poklica časnikarjevega. Ge so nekteri, ki ga spolnujejo z junaško vdanostjo, so drugi, kteri delajo za naravnost ali diametralno nasprotni namen ter zlivajo s svojega peresa obrekovanje, brezbožnost in nenravnost. Primerjati se smejo ropnim ticam; kakor le-te, večkrat iz daljne višine, planejo na nas, da bi odnesli izročeno (ali tradicijo-nelno) spoštovanje, vero, za ktero so znali umreti naši predniki, in nravnost, ki je vsta-novila našo slavo in naš blagor.
Leon XIII je hotel govoriti o tacih časnikih, ko je rekel 22. febr. 1879: »Vsakdanje časništvo je eden glavnih vzrokov za povodenj onih nadlog, ki nas potapljajo do tistega žalostnega stanja, do kterega je prišla družba. “
Poslušajte te pezne besede našega modrega in učenega papeža in bodite modri v zbiranji časnikov, ki jih sprejmete pod svojo streho. Naj se še v tako svitli luči kažejo, če pa pridigajo zmoto, ne morejo biti lepi, kajti lepo je odsev resničnega, oni pa trosijo zmoto in laž; če ne povzdigujejo čednosti, ne morejo biti dobri, kajti, če tudi se včasi zakrivajo v bliščeča zagrinjala, je to le potuha za pregrehe, ktere poveličujejo; in pregreha je, to veste, več kakor nevarnost, je že hudo samo: Za nas katoličane, kakor sploh za vsa-eega poštenjaka, je ni prave učenosti razun one, ki se ponižuje pod križem, je ni prave sreče mimo one, ki jo daje čednost, in ga ni resničnega veselja razun v miru dobre vesti.
Med časniki jo ločiti katoliške in nekato-liške. Nekatoliških časnikov, ki nalašč („ex professo11) razpravljajo verska vprašanja, katoličan nikakor ne sme brati; če pa imajo le politični, obrtnijski in krajni namen in katoliško vero čisto pri miru pustijo, se tudi nočemo ustavljati njihovemu vestnemu prizadevanju za občni blagor dežele.
Tudi mnogi časniki, ki jih pišejo katoliški, imajo marsikaj krivega in napačnega. Najpred nekteri časniki, sicer dobri in spošteni, nimajo primernega prostora za katoliška vprašanja. Vsi zamaknjeni v politiko, se nič ne zanimajo in tudi družili ne vnemajo za cerkvene zadeve. Za nje in za njih bralce, bi djal, je papež, jetnik v Vatikanu, kakor tujec, in verske zadeve nimajo važnosti. Katoličanje, vaše srce bije s katoličani vsega sveta, in mi moramo radi pozvedovati vse njihove zadeve. Molčanje je večkrat napaka; pomanjkanje previdnosti je druga, ne manja.
S pretvezo, da ti časnikarji hočejo, kakor brezbožni ali nekatoliški, podati kolikor moč veliko novic, ponavljajo naj škodljivejša naznanila in poročajo vse, kar kaže katoliške narode ali osebo v napačni ali mračni luči itd.
Nekaj časa se je v naših časnikih, ali vsaj v nekterih med njimi, vvedla navada,
kteri moramo nasprotovati. V zadregi, kako si dobiti ginljivih podlistkov, ki bi privabili naročnikov, jih sprejemljejo večidel iz romanov, ki so najbolj v navadi in ne smemo reči najboljši. Menda ne čutijo, da tako slovstvo, če tudi kaj očiščeno in omečeno, hrani že samo v sebi kal mehkužnosti in najpogubni-šega razkošja. Tako ravnanje, nasprotno nravi in naravi, zbuja neko žejo, ki največkrat privede do najslabših knjig in odtod do zločinstva in nesreče. Kaj je reči tudi o tisti radosti, s ktero se pripovedujejo naj manjše podrobnosti kake škandalozne ali pohujšljive do-godbe, ali tudi o hladnokrvnosti, s ktero se pripovedujejo djanja naj nasprotniša kerščanski morali? Jasno je, da ne moremo drugače kot zavreči tako vedenje.
Zavreči tudi one liste, ki imajo nalogo grajati cerkvene in druge spoštovanja in ozira vredne osebe, verske naprave in katoliška dela. Zanikarni in nehvaležni, bi le-ti pisači, kakor je videti, radi z eno potezo zbrisali, kar vsta-novila je ljubezen, gorečnost in pogumnost najčistejšega, najčudovitišega. Tudi, nezadovoljni se znašati nad živimi, napadajo celo mrtve in zgodovina v njih rokah ni druzega, kot vrsta škandaloznih in čudno zvitih djanj, kterili pogled pač ni v stanu boljšati sedanjih rodov. S kakšno kritiko naskakvajo zasebne dogodke in koliko škode napravljajo s pohujšanjem ! Takim pisačem in njihovim bravcem priporočamo pravila, ki jih je za krščansko vedenje naznanil sv. apostelj Pavel. (Efez V. 3, 4).
Spominjajmo se predragi bratje, teh modrih opominov, ki jih je navdihnil sv. Duh; zagotavljajo nam časno srečo tukaj in še posebno tamkaj večno srečo. Kako bi mogel pravi katoličan z veseljem pisati ali brati to, kar mu vest prepoveduje? Kako bi mogel brez sramote požirati bogokletstva zoper Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev?
Kar je rečeno o časnikih, velja enako tudi za množico knjig, ki izhajajo v sedanjih dneh. Vera je v njih zaničevana v imenu lažnjive učenosti, nravnost brez mere napadana. S pretvezo, da hočejo slikati naravo, se prepuščajo sanjarijam svoje domišljijo in večkrat razlagajo strasti ne manj natačno in na drobno, kakor pohujšljivo. O! očetje in matere, bodite čuječi; ne pustite nobeni teh knjig priti v vašo hišo, prinesle bi nečast in pogin. Dovolite, da vas opomnim: nobena knjiga naj bi so ne brala v vaši hiši, če je niste pred presodili sami, ali pa presoditi dali kakemu modremu možu, če že ne duhovnu. Pomanjkanje te previdnosti je provzročilo že veliko izgub.
Konečno pa ponovimo, da te opombe nikakor ne zadevajo naših dobrih časnikov; nihče više ne ceni vneme njihovih vrednikov kakor jaz. Le-ti delajo za korist dežele, delajo za korist deželanov, delajo za Boga in za Cerkev. Dajajte jim pogum, podpirajte jih, in pristavljamo še, plačujte zvesto svojo naročnino. Toda varujte se-in ne pustite blizo sebe tistim, ki pridejo do vas v ovčji obleki, pa so prav za prav le rujoveči levi, pripravljeni vas požreti!
Politični pregled.
V Ljubljani, 16. maja.
Avstrijske dežele.
Patent cesarski sklicuje deželne zbore in sicer:
Deželni zbor Avstrijanski (pod Anižo) je sklican na 21. maja t. L;
v Deželni zbori Solnograški, Staj arski in Sl e z i j s k i so sklicani na 28. maja t. 1.
Deželni zbor Tirolski je sklican na 4. junija t. I.
Deželni zbor v Bukovini na 20. junija.
Deželni zbor v Dalmaciji na 25. jun.
Deželni zbor Goriški in Isterski na 16. avgusta t, 1.
O Češkem deželnem zboru poročajo časopisi, da je konečno sklenjeno, ga razpustiti, čas pa še ni določen.
Z Dunaja, 12. maja. Nadvojvoda Karol Ludovik in nadvojvodinja Marija Terezija pojdeta v Moskvo 20. maja, kamor prideta 23. maja.
Včeraj v sredo 16. t. m. je bila seja (/osimske zbornice. Na dnevnem redu je bilo drugo branje naslednjih postav: O pristojbinah, ki jih gre plačati za pristanišča v avstrijskih obrežnih krajih; o grajenji poprečne češko-moravske železnice; o razglednosti katastra, kar se tiče dejavnih plač vradnikov pri katastru in njih pravice do pokojnine na podlagi dosedanjega delovanja pri katastru; potem o predlogih, ki se tičejo naknadnega prevdarka denarstvenega ministerstva zarad vravnave katastra; o naknadnem kreditu za 1. 1883, da se pomnoži število gozdnih tehnikov; o naknadnem kreditu za patalogisko-anatomiško poslopje pri vseučelišči na Dunaji, potem o naknadnem kreditu c. kr. kupčijskemu minister-stvu za pristranske železnice k poprečni gališki železnici, in potem za več šol na Dunaji, za zvonik v Spalatri, a naposlednje o načrtu, da se spremenita §§. 74 in 76 splošne postave za gruntne bukve.
Iz Lvova. Pred sodbo je bilo 26 so-cijalistov. — 2 sta bila oproščena, 10 jih je bilo obsojenih v ostri zapor, drugih 14 na navadni zapor.
Iz Sarajeva. Nov red za civilne pravde in za odvetnike. Svitli cesar so z odlokom dne 14. aprila potrdili nov red za civilne tožbe z ukazom vred, ki to vpeljuje. Istega dne je izšel tudi nov odvetniški red. Za Sarejevo gre imenovati 4 odvetnike, za Mostar, Bihač, Travnik, Banjaluko, Dolno Tuzlo po dva odvetnika. Zahteva se od imenovanega 1. Da je domačin ali da ima državljansko pravo ta stran ali uno stran Litve; 2. da je samosvoj; 3. da je zaupanja vreden; 4. da je dostal odvetniški izpit ali v okrožji, kjer velja postava ali v avstro-ogerski monarhiji. Prosi se pri deželni vladi za Bosno in Hercegovino in naj se postavi, za kteri kraj se želi umeščonje in katerega jezika je prosilec zmožen.
Vnanje države.
Iz Mirna. Zastopovalec sv. Očeta pri venčanji čara v Moskvi, Vanutelli, pride v pondelek na Dunaj, da obišče papeževega poročnika in od tod pojde v Moskvo.
Sv. Oče so sprejeli kardinala in nadškofa iz Algier, Lavigerie-ja; sklenjeno je vstanoviti dve novi škofiji v Algieru. Kardinal je potem imel daljše razgovarjanje s poročnikom grofom Lefebvre de Behaine.
Blagoslova za slavna zaročenca: bavarsko princesinjo Izabelo in vojvoda Tomaža iz Genove, kraljeve rodovine laške, je prosila mati princesinje Elizabete, in sv. Oče so odgovorili na to: princesinji nevesti toliko raje podele svoj blagoslov, ker je ne bodo mogli v Bimu sprejeti. — Sicer slavna nadvojvodina lahko spregleda, v kakšne roke je prišla. Ko jo je vojvoda v cerkev sv. Petra peljal, in ji odka-zoval vse znamenitnosti, nista pokleknila ne pred presv. Rešnjim telesom, niti pred altarjem sv. Petra, marveč se obnašala v cerkvi kakor v kakem muzeji, kjer so viditi zanimive stvari, in kakor to delajo protestantje v veliko pohujšanje vernim.
Pruska vlada je tedaj odgovorila na pismo kardinala Jakobinija, da ostaja pri svojem; le zastran deljenja svetih zakramentov in nameščenja duhovnov po spraznjenih farah hoče nekoliko prijenjati. Tacega odgovora so sicer pričakovali v Rimu, ker poznajo vse spletke in umetnosti kneza Bismarka, po drugi
strani pa tudi vedo, da so katoliki na Pruskem stanovitni; tudi čislajo v Rimu katoliško središče (eentrum) pruskega zbora. Sv. Oče tedaj ne bodo odjenjali, ker bi se s tem stanje katolikov na videz sicer po nekodi zboljšalo, a bistveno bi se cerkev le trdnejše v verige za-kovala, ako bi se odobrilo to, kar sedaj sveti Oče grajajo.
Tudi na Francoskem ni nič kaj veselo. Kakor se kaže, ljudovlada dela na to, da pretrga vse občenje s sveto prestolico. Osebstvo francoskega poslanstva se baje odpravlja na odhod.
Iz Petrograda. Kakor se za gotovo pripoveduje, bosta imela car in carinja slovesen vhod v Moskvo 22.; venčanje bode 27. maja in v Petrovgrad se bosta vrnila 10. junija 1.1.
Izvirni dopisi.
V Vipavi, 15. maja. Na Binkoštno nedeljo popoldne po službi Božji je bilo za našo narodno čitalnico zares veselo. Obiskalo jo je namreč slov. podporno delavsko društvo iz Sturje in Ajdovšine s svojim vrlim predsednikom g. Daniel-om Sapla-m in mnogimi drugimi gospodi. V imenu čitalnice pozdravil je goste odbornik tukajšnji trgovec g. D. ki je z več drugimi gospodi čitalničarji društvu do miro-dvora nasproti šel, ter so potem vsi skupaj pevajoč narodne pesmi pod krasno delavsko zastavo v naš prijazni trg, naravnost na dvorišče gospoda Uršina, v čigar prostorih se narodna čitalnica nahaja med obilno množico ljudstva korakali.
Posedši se krog miz, pričelo se je kmalo živo radostno gibanje. Pesem je sledila pesmi, napitnica napitnici, ena bolj prisrčna kot druga. Posebno pa je jako vgajal govorček gospoda Perocija, ki je povdarjal, da je društvo rado z veseljem prišlo obiskat staro slavno čitalnico, ker je dobro vedelo da pridejo „svoji k svojim11, da ima čitalnica gotovo visoki namen, razširjati omiko med narodom: da ne pozna nobene razlike med gospodom, obrtnikom, rokodelcem, samo da je poštenjak. ,,Naša čitalnica obstoji — rekel je govornik — blizo dvajset let in marsikateri vihar je že butal v njo ter jo skušal podreti, a zastonj". Gromovito pohvalo je žel za svoje ognjevite besede. Lepo se mu je zahvalil nato g. dr. Kenda povdarjaje, da tudi delavsko društvo nima nič manj blagega namena, kakor čitalnica. Kaj je blagejšega, rekel je g. doktor — kakor društvo, ki ima namen vboge onemogle svoje člane podpirati, jim v bolezni pomagati, ter jim še celo spodoben pogreb pripravah, čast toraj slav. vodstvu, ki ume tako častno svoj nalog izvrševati, čast vsim članom za njih domoljubno - kerŠansko obnašanje, rečem keršansko, — kajti kakor je zazvonilo Angeljski pozdrav, in tudi sedmico, molili smo vsi glasno navadne molitve. Slava tedaj takemu društvu ki se ne sramuje (kar se rado semtertje zgodi) lepe starodavne navade vernih Slovencev, božji blagoslov mu ne bode izostal.
Domače novice.
(Občinska seja) je bila v torek 15. t. m. Navzočih je bilo 25 občinskih svetovalcev. G. župan se zahvaljuje odstopivšim udom občinskega sveta, ki so več let delali za mesto. Župan naznani pisanje deželnega predsedništva, da je deželni zbor razpuščen in da bode volitev udov, katere ima mesto poslati v volitveuo komisijo, djal na prihodih dnevni red sejo, ki
ima biti v 8 dneh. — G. župan se spominja umrlega častnega meščana gospoda Ant. pl. Codelli-Fahnenfeld, in zbrani se vzdignejo v znamenje spoštovanja. Pride na vrsto več dopisov kranjskega deželnega odbora, kar se tiče za sprejem Njih Veličanstva, in ti dopisi se obravnavajo v tajni seji.
(Kranjsko obrtnijsko društvo) razpravljalo je v zadnem mesečnem shodu vprašanje zarad vpeljave normalnega delavnega časa (koliko ur na dan imajo delati rokodelski pomočniki) in praznovanja nedelj. — Zbrani so bili te misli, da pri malem obrtu ni mogoče natanko določiti delavnega časa — (razume se to lahko, delavci nimajo ob vsakem času enakomernega dela; tedaj kedar imajo več naročil, pa tudi delajo čez uro, vsak si namreč misli, ako naročnikom ne vstrežem, pojdejo drugam). Za praznovanje nedelj pa so bili vsi, razun o nujnih slučajih. Resolucijo o tej zadevi naj izdela zbor in odpošlje tajniku obrtnega odseka v državnem zboru g. Klunu.
(Razglas c. kr. deželne vlade za Kranjsko.) Ker se je najnovejši čas opazilo, da se po kranjskih gozdih v trgovinske namene nabira vršieno popje še nesečnih borov, daje to c. k. deželni vladi povod, stanovništvo opozoriti na to, da taka poraba mora s časom gozde pokončati in da je tedaj v smislu §. 4. gozdnega zakona s 3. decembra 1852 leta, drž. zak. št. 250, in § 5. ministerskega ukaza s 3. julija 1873 L, dež. zakona št. 32 prepovedana. Naroča se zatoraj gozdnim organom, županstvom in c. kr. žandanneriji, da vsako gozdno poškodovanje omenjene vrste, bodi-si da so to oškodovanje zakrivili gozdni posestniki sami, ali pa tujci, ravno tako kakor druge prestopke gozdnega zakona, nemudoma naznanijo političnemu okrajnemu oblastvu, katero bode zoper storilce postopalo po določilih gozdnega zakona, izvzemši slučaj, ako je ravnati ž njimi po občnem kazenskem zakonu, naznanilo ^pristojni kazenski sodniji.
Razne reci.
— Spremembe v nadškofiji Goriški: Preč. g. dr. Josip Gabrievčič, profesor in spiritual v centralnem semenišči, postal je rektor na tem zavodu. — Preč. g. Andrej Jordan imenovan je spiritualom semeni,škim. — C. g. Franc Sedej, zač. prof. orientalnih jezikov, postal je knjižničar semeniški. — Č. g. Janez Šober katehet na deški vadnici, gre v pokoj; začasno namestuje ga č. g. kaplan Oentazzo. — Farni konkurz delala sta 8., 9. in 10. t. m. čc. gg. Franc Lužnik in Josip Poljšak. — Izpraševalci pri župniskih izpitih imenovani so sledeči preč. gg.: Monsg. Štefan Kafol iz cerk. prava; iz dogmatike dr. Gregorčič; Alpi iz morale; dr. Mahnič iz sv. pisma; a Fr. Zangerle postal je začas. predsednik dotičnej komisiji.
— Cesarjeviču Rudolfu se je mala nezgoda brez nesreče primerila. Nekaj vrta je bilo po dratu ljudstvu zaprtega. Ko je te dni na sprehod jahal, se je konj spodtaknil in padel. Cesarjevič je zapovedal drat na vrtu v Laksenburgu odstraniti ter vhod ljudstvu dopustiti, kakor pred.
— Potres. V Aziji v kraljestvu Perzijskem je bil 2. maja velik potres, ki je razdejal mesto Tabris v okraji Aserbeidšan. Na stotine ljudi je mrtvih.
Umrli so:
10. maja. Janez Peršin, sedlar, 09 let, umirajo« prenesen v bolnišnico. — Terezija Selak, mizarjeva hči 7 mescev, kolod. ulice št. 24, sulica.
13. maja. Antonia Kapus, hišna posestnica, Poljanski nasip št. G, spridenjc drobu.
14. maja. Frančiška Mihlar, branjeveeva hči, Hrenove ulice št. 6, jetika.
Eksekutivne dražbe.
18.	maja. Relicitacija zemljišča urb. št. 47 pod Šent-Jernej pod Kalcem št. GO. Postojna. — 1. e. džb. pos. Ive čadanič iz Hrasta št. 6, 464 gl. černomelj. — 1. e. džb. pos. Jakob Pavlič iz Brezja št. 4, 375 gld. černomelj. — 1. e. džb. pos. Peter Najžič sedaj Marjeta Najžie iz Ičovačje vasi št. 6, 248 gl. černomelj. — 1. e. 'džb. zemljišča Jožefa Borna iz Doblič 120, 200 In 10 gl. černomelj. — 1. e. džb. pos. Miha Muhvič iz Srednje Kadence 591 gl. 50 kr. černomelj. — 1. e. džb. pos. Jernej Medved iz Sodevce št. 14. Černomelj. — 1. e. džb. pos. Marije Kure iz Čepel št. 2, 4G2 gl. černomelj. — 1. e. džb. pos. Jožef Vindišman iz Velike Budine 150 gl. černomelj. — 1. e. džb. pos. Jožefa Pintar iz Stare Loke 2720 gld. Loka. — 3. e. džb. pos. Jurij Tomšič iz Knežaka št. 86. Bistrica. — 1. e. džb. pos. Matija Kopina iz Prekop 141 gl. Kostanjevica. — 1. e. džb. pos. Matija Janež iz Globelja več zemljišč cenjenih na 60, 480, 230 gl. Ribnica. — 3. e. džb. pos. Gašpar Vidrih iz Trna 3685 gl. Postojna.
19.	maja. 1. c. džb. pos. France Stradjot iz Nevcrk 1550 gl. Postojna. — 1. e. džb. pos. Martin Režek iz Bojane vasi 5660 gld. Metlika. — 1. e. džb. Martin Težak iz Spod. Suliora 1194 gl. Metlika. — 1. e. džb. pos. Anton Maier iz Male Pristave 2093 gl. Postojna. — 1. e. džb. pos. Martin Suklje iz Zgornje Lokvice 940 gld. 63 kr.
—	1. e. džb. Ana Ivanetič iz Anzelberg 55 gl. Metlika.
—	Relicit. pos. Anton Koračin iz Loga (Auen) 300 gl. Krško. — 1. e. džb. Janez Račič iz Senožet 1040 gl. Krško. — 2. e. džb. pos. Jožef Pestel iz Podrage. Vipava. — Reiieitaeija pos. Elizabe e Mausar iz Podgore. Lasiče. — 1. e. džb. pos. Andrej Naehtigal iz Spodnjih Garnel 670 gld. Ljubljana. — 1. e. džb. posestva in nadrobna razprodaja zemljišč Antona Kadivea iz Verh-polj pri Kamniku. — Kamnik.
ISTaznanilo.
Bukvama v Ljubljani išče in takoj sprejme
WT učenca ^|f
iz poštene rodovine in lepega zadržanja, ki je že nekaj razredov realke, še boljše, če gimnazije dovršil ter je zmožen slovenskega in nemškega jezika v govorjenji in pisanji.
Več pove vredništvo „Slovenca“.
ribič
v
JLJaaVvlJ :uiii,
stari trg št. 34,
prodaja
muzikalno orodje
vsake vrste, t. j.:
Piccola na 4 zaklopnice 4 gld., na 6 zaklopnie 6 gld.
Flavta na 4 zaklopnice 5 gld., na 6 zaklopnie 6 gl., na 8 zaklopnie 8 gl., na 10 zaklopnie 14 gld.
Dis-Es-klarinet na 5 zaklopnie 6 gl., na 8 zaklopnie 8 gl., na 10 zaklopnie 12 gl., na 12 zaklopnie 16 gl.
C'-klarinet na 6 zaklopnie 6 gl., na 8 zaklopnie 10 gl.
B-klarinet na G zaklopnie 7 gl., na 8 zaklopnie 10 gl., na 10 zaklopnie 16 gl.
Poštni rog 3krat zavit 2 g]., 4krat zavit 2 gl. 50 kr.
Požarni rog male vrste 5 gl., velike vrste G gl.
Vojaška tromba C gl.
(x- ali F-tromba s strojem 12 gl.; s strojem na valjček 20 gl.
C-flitgethorn 12 gl.; s strojem na valjček 20 gl.
B-waldhorn s strojem 18 gl.; s strojem za valjček 24 gl.
Bas-flilgelhorn 25 gl.; s strojem na valjček 36 gl.
s/,< bombardon F34 gl.; 4/4 bombardon F
40 gl.
Gosli po 3, 4, 5, 6, 10, 15, 20 gl.
Lok za gosti po 80 kr., 1 gl., 1 gl. 50 kr., 2 gl. do 2 gl. 50 kr.
Kitare po 5, 6, 8 gl.; kitare s strojeni po 12 gl.
Citre z 31 strunami po 10, 12, 15 do 20 gl.
Citre polisa mirom po 25, 30, 40 do 50 gl.
Mali boben po 15, 20 gl.
Veliki boben po 20 do 30 gl.
Pokrivače po 12. 16 do 20 gl.
Harmonike po 2, 3, 4, 5, G do 8 gl.; z 2 vrstama po 12 do 16 gl.; s 3 vrstami po 20 do 25 gl.
Strune za gosli, bas, citre, kitaro, čelo in tamburico.