—   172   —
Izplačana prevzetnost.
Kravcarjeva kerčma tare od derhale se norosti, Krog pogernjenega stola *) je in pije fantov dosti, Tudi, to se ve, ne manjka mladih Micek, Katric, Jelk, Kamnostarih bab in dedcov — bil je pusten ravn' ponedelek, —
V  kotu slepec gosle guli in popeva rad družbini —
0j j gorje ti, tvojim goslam, ko bi cul te Paganini! —
V  radost mladini zakroži kako „Stajarsko" za ples, In med šale veseljakov vtika svoje šale vmes.
Zdaj odpro se hišne vrata, v sobo stopita dva škrica, Ozeraje se  po osebah, ko prekanjena lesicaj Kar se znajde jih v kercmi, ju nobeden ne pozna, In nobeden ju ne čisla, — v prosti kercmi čast nehd!
Vsedeta se k majhni mizi škrica z groznim ropotanjtmt Kliceta poliček vina prav s prederznim zanicvanjem, Berke , brada in očali modre zalšajo glave — Na nju snegtbelih rokah zlati perstani bliše.
S tim orožjem eden vstane, se po rožicah ozira, To zaverže , drugo gleda, nič ne reče, dolgo zbira, Kar se gizdelin zamakne, in — pred Minko obstoji,
V  njo zabada prav prederzno oborožene oči.
Sladkoberbež se priklanja, nje ljubezni se zročuje, Pravi, da dekline mestne po lepoti osramuje , Dalje: da je clo pripravljen za ženko svojo jo vzet* — Teh in tacih šal ovrača Mine ojster ga pogled.
Fantje vsi, posebno Tonček, so ga gledali po strani: „Križembavta in raatika! proč, dekličem sneg od lani!" — Gizdelin si berke suče , z zobmi škriplje in na to Se k tovaršu tiho vsede, kakor da bi nič ne blo.
Slepec gode — ples se vname , da vse križem kražem peha; Alj v naj veči plesozlobi modri godec gosti neha. „Stojte — pravi — vi od plesa, jez od godbe medlim, „Čas že vam je se spočiti, men', da v gosli kaj dobim".
v
„Ce poberal milodare naj poprej bom pri gospodi, „Zato , blaga družba moja, zaprotivna mi ne bodi". — „Pravo tako!" družba vpije, to se tudi spodobi!" In zdaj godec gizdelinu svoj kriljak pod nos derži.
Naš gospodiček počasi z žepa vleče zdaj mošnjico. „Ko bi — pravi — imel drobiža, dal bi, slepec , ti petico; „A1 — če Minka pa poljubi, te, beraške mavhe sin, „Ti, mož beseda! koj veržem pri priči ti terd cekin!"
Zdaj se slepec Minki bliža — Minka izza mize vstane, In gre starčiku naproti — nihčer v sobi se ne gane — „Rada — pravi — čem poljubit tebe, siromaštva sin, J5Bog te sprimi, vbogi slepec! — in zdaj pojdi po cekin", —
Cela družba v roke ploska, in zamaknjena je v škrica 5 Tukaj ni nobene šale, spraznit mora se mošnjica 5 Joj ! kak barva ga spreminja, kadar družbi obstoji, Da ne krajcarja v mošnjici razun — desetice ni.
Kakor blisk — osramotena — fantalina sta zbežala, Brez da bi bla polič vina kerčmarju poprej plačala. Slepcu pak po milodaru zbranih fantov in deklin, Bab in dedcov v gosli pade — čez namenjeni cekin.
Bernard Tomšič*
*) Stol — pri nas miza.