NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

030056128

Domače in tuje živali

y

podobah.

> - A '

* K ■' j  b

Slovenskej mladini v pouk in kratek čas

popisal

F ran (Erjavec,

c: k. profesor.

Drugi zvezek.

PTICE.

& O • ■:

Na svetlo dala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

(Drugi natis.)

V Celovcu 1893.

■Natisnila tiskarnica Družte sv. Mohorja,
o .d 6

Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva.

Tretji del.

ZF T I C

56277

Uvod

I’ P*’ ce  človeške prijateljice.

yMved vsemi živalimi, karkoli jih je stvarila božja roka
Uv 3  ter jih podvrgla človeškemu gospostvu, so ptice člo-
' veku naj ljubše. Dobro vemo, da so nam mnoge druge
živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebniše; vemo, da bi
nam brez njih bilo težko, skoro nemogoče živeti, ali vendar
so nam ptice najbolj k srcu prirastle. Že od nekdaj je človek
rad gledal in opazoval njihovo vedenje in poslušal njihovo
petje. Vsacega, komur srce ni skozi in skozi popačeno, mora
razveseliti, ako gleda ptico, kako vesela po vejah skaklja in
svoje čute izliva v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet,
kako dolgočasen, kako mrtev bi bil najlepši kraj, ko bi ga
ne oživljale ptice s svojim petjem. Saj vemo, da lepo je le tam:

Kjer ptičice pojo
In rožice cvetd.

Slovenski narod je po svojej rahlej in blagej čudi zmerom
nagibal k mirnemu poljedelstvu in pastirstvu, rad je opazoval
naravo, zato se je pa tudi ž njo sprijaznil in ostal naraven.
V posebnem čislu je imel ptice, one so že od nekdaj bile
njegove ljubljenke. Prepričal se je, da ptice marsikaj popreje
spoznajo in čutijo, nego on sam; oznanjevale so mu zlasti
premembe vremena, in ni se mu čuditi, da je v starih časih
skušal po njih izvedeti svojo prihodnost. Še sedaj — akoravno
vraže pojemajo — deklica zvesto šteje, ko na pomlad prvi¬
krat začuje kukavico v zelenem bukovji. Nikar jej ne za¬
merimo tega nedolžnega veselja, saj pravi, da ne veruje ptici.
Vraže naj se zatro, ljubezen do ptic naj pa ostane na veke.

Ker se je slovenski narod rad pečal s pticami, zato je
tudi v njegovih pesnih tako živo, kakor v zelenem logu. Ptice
se ž njim vesele in ž njim žalujejo. Zdi se mu, da ga ptica
razume, in on si spet prizadeva, da bi razumel njeno petje.
Zdi se mu, da ga sedaj tolaži v žalosti, sedaj ga spodbada
na delo, a sedaj se spet šegavo posmehuje njegovemu trudu.
Mnogo ptičje petje si je človek tudi prestavil v svoj govor.

6

Kedar na primer spomladi sliši peti škrjanca visoko nad seboj,
dozdeva se mu, da ga kliče k delu govoreč: „Delaj, delaj,
delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!"

Slovenski narod ima sto in sto svojih pesnij, v kterih
nagovarja ptico, a ona mu odgovarja. Tako na primer v
ljubeznivej pesmici:

„Poj, mi tiček, poj,
Ljubi tiček moj!“
„„Kak’ bom revček pel,
Skobec mi je ljubo vzel.““

„Poj mi tiček, poj,
Ljubi tiček moj!
Ge boš pel vesel,
Skobca ti bom jaz ujel."

Deklica ptici odkriva svoje skrivne misli, ki so se jej
rodile v mladem srci; mladenič ptici izroča srčni pozdrav,
naj ga nosi v daljni kraj. Nasproti pa drobna ptica tudi
svari in uči neizkušeno deklico, in deklica jej veruje, misleč:

I kaj, ko vse res bi bilo!

Ptič leta nad nami, on vidi ljudi,
Ve dobro, kako se po svetu godi.

Ubogega jetnika, ki za trdnim zidovjem v železji zdihuje,
pride ptica na okence tolažit in kratkočasit. V nekej narodnej
pesmi pride klicat slavnega kralja Matijaža, naj se pripravlja
na vojsko, in pozneje mu prileti na bojišče oznanit, da naj
domu hiti, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico.

V vseh pesnih so ptice človeške prijateljice, ki mu zmerom
samo dobro žele. Neka srbska narodna pesem pravi: Tri
ptice so goro preletele, vsaka nosi neko znamenje, prva pše¬
ničen klas, druga vinsko trtico, tretja pa zdravje in veselje.
Prva je sedla v Banatsko polje, druga na Fruško goro, tretja
se spušča med nas, da bodemo zdravi in veseli.

Največ so se ptice prikupile s petjem. V sladko pesem
izliva ptica vse svoje čute, kakor jih čuti njeno drobno srce;
veselje in žalost, ljubezen in hrepenenje. Kakoršen je čut,
taka je tudi pesem. Sedeč blizu gnezda, kjer mu zvesta dru¬
žica vali, sedaj z donečim glasom oznanja svojo radost, sedaj
spet v strahu tiho cvrči in toži za tovarišico, ktero mu je
skobec odnesel. Ptičje petje tudi v človeku budi take čute,
in ptičje hrepenenje se izliva v človeško srce. In ko so člo¬
veka objele skrbi in reve, toži ptici svoje bolečine in jo proseč
nagovarja: „  ..... >

° ■' Zapoj mi ptičica glasno,

Zapoj mi pesem žalostno,
Ki bo mi v srce segala,
Občutkom se prilegala.

Ptice so torej v resnici človeške prijateljice.

7

II. Ptičje življenje.

Ptica živi veselo tja v en dan in ne praša, kaj bo jutri.
Zato je ptica podoba dobrovoljnega in brezskrbnega življenja.
»Živi kakor ptica pod nebom“ govorimo o človeku, kterega
ne tare nadloga, kteremu dan za dnevom uhaja brez vse
skrbi. Tudi sveto pismo, ko nam priporoča, da se nikar
preveč ne preusopihajmo za posvetno blago, nam stavi ptice
v vzgled, govoreč: »Glejte ptice pod nebom, ne sejejo, ne
žanjejo, in vendar jih preživi nebeški oče.“

Ptica zna pa tudi uživati življenje, kakor nobena druga
žival. Njej najdaljši dan ni predolg, vedno si najde opravka,
nikoli ne miruje. Zjutraj na vse zgodaj, ko se je komaj za¬
čelo jasniti na vzhodu, že se probudi iz kratkega spanja in
z drobno pesmico pozdravlja novi dan. Večji del dneva sti-
kuje za hrano, eden je išče na polju, drugi v gozdu, neki ob
vodi, neki v vodi, po zemlji, v grmovji, na drevji, pod mahom
in listjem, med kamenjem in po zidovji. Letanja in skakljanja
ni konca ne kraja. In če si tudi na poln želodec privošči
malo počitka, ne traja dolgo. Začne si rediti in čistiti perje,
potem gre spet na lov. Proti večeru zbirajo se navadno v
družbo iskaje si ugodnega prenočišča, zaspe pa še le po dol¬
gem cvrčanji in šepetanji. Tako jim hitro mine dan za dnevom.

Ptica je zračna žival, stvarjena, da na lahkih perutih
plava po neizmernem prostoru. Dočim so sesavcem kosti de¬
bele in polne mozga, so ptičje kosti tanke in prazne. Tudi
so v zvezi s pljuči in ptica jih more po všečnosti z zrakom
napolniti in ravno tako tudi vse druge otline v svojem truplu.
More se torej narediti lažjo ali težjo, kakor se jej zdi. — Res
je, da se morejo tudi nektere druge živali, na primer: neto¬
pirji in žuželke vzdigniti v zrak, ali kako neukretno, kako
omahljivo, rekel bi izgubljeno, je to njihovo letanje. Niti
netopir niti metulj se ne more skušati, ne more viseti v zraku.
Samo ptica leti, netopir pa prhuta.

Kdo še ni občudoval malega škrjančka, kako se v ne¬
prestanem žvrgolenji vije pod oblake? Kako lepo je gledati
mogočnega orla, kedar se mirno plavajoč suče v velikih kro¬
gih, ali pa kakor črna pika visi v sinjej višavi. ■— Ali pa naša
ljubezniva lastavica! Kakor strela hitro šviga okoli oglov,
sedaj ob tleh, sedaj spet visoko okoli cerkvenega zvonika,
požene se na desno, poigrava na levo, kakor lahka misel.
Lastavica s prirezanimi peresi, z okrnjenimi krili, ni več
prava lastavica, ampak je pokveka milovanja vredna.

8

Zarad letanja človek zavida pticam. Kdo izmed nas si
ni že želel ptičjih perutnic? Koliko jih je že vzdihnilo: „Oh,
da imam krila! letel bi sem, letel bi tja po željah svojega
srca.“ Zato si je človek že od nekdaj ubijal in belil glavo,
kako bi se s pticami vred mogel povzdigniti nad črno zemljo
ter vzleteti v Čisto ozračje. Ali doslej se mu ni posrečilo in
se mu menda tudi nikdar ne bode.

Ako hočeš poznati ptico, moraš jo opazovati zunaj. Le
tam jo moreš videti, kako veselo in brezskrbno skaklja, kako
je urna, kako je živa. Z veje zleti na vejo, z drevesa na
drevo, na zemljo, k potoku, v grmovje, pod nebo, pod nebom
naprej, in to vse tako hitro, da je ne moreš dolgo imeti na
očeh. Ptica je pa vesela samo v prostosti. Kakor jej uzameš
svobodo, kakor jo zapreš v gajbo — naj bo še tako velika
— vzel si jej pol življenja. Zato v slovenskej naroduej pesmi
odgovarja ptica gospe, ki jo vabi k sebi v grad, obetaje jej
vsakoršnih slaščic:

Nečem, nečem mlada gospa k tebi,
Ti bi mene v beli grad zaprla.
Raj odletim si jaz v log zeleni,
Se nazobljem rumene pšenieke,
Se napijem lepe frišne vode,
No zapojem z moje drage volje.

III. Gnezditev in valitev.

Ko na pomlad oživi vsa narava, zbudi se tudi v ptičjem
srci novo življenje, in ptiči, ki bodo sedaj kmalu leto stari,
izbirajo si svoje družice. Pri tem vsak gleda, kako bi raz¬
veselil in kratkočasil izbrano tovarišico, kako bi si pridobil
njeno srce. Nekterega je prav lepo gledati, kako snubi svojo
nevesto. Pred izvoljeno ptico pleše in se vrti kakor vrtavka;
drugi se jej hoče prikupiti z drznim letanjem in z umetnimi
igrami po zraku; tretji pa skuša s sladkim petjem omečiti
njeno srce. Ako ima samica več snubačev, skušajo se ti med
seboj in večkrat se tudi hudo stepo, da perje okoli leti in
dostikrat tudi kri teče. Boj je še le končan, kedar se zmago¬
valcu pridruži samica. Ta par živi potem do smrti skupaj v
vernej zvestobi.

Sedaj si iščeta pripravnega mesta, kjer si bodeta delala
gnezdo. Ko je mesto najdeno in za dobro in varno spoznano,
znaša navadno samec za gnezdo potrebne stvari in zraven
s petjem kratkočasi ali z letanjem in skakanjem razveseljuje
samico, ki dela iz prinesene šare gnezdo. Pri nekterih pticah

9

je pa tudi narobe, da namreč samec gnezdo stavi, samica
mu pa streže.

Vsaka ptica si dela gnezdo po svoje, bolj ali manj umetno.
Gnezditev je ptici prirojena. Nagon, kterega si ne vemo raz¬
jasniti, jo žene, da si stavi gnezdo, kakor ga je stavila njena
mati in vse prednice njenega rodu. Ne smemo misliti, da bi
jih stari pri tem delu poučevali, ker tačas, ko mladi gnezdijo,
se stari že davno več za nje ne pečajo. Pri onih pticah, ki
gnezdijo samo enkrat na leto, tudi ni mogoče, da bi mladi
gledali, kako stari gnezdo znašajo. Takrat pa, ko so sami
še v gnezdu bili, jim je bila v čislu sama jed, ne pa gnezdo.

Nektere ptice — sosebno na mrzlem severu — ne delajo
gnezda, ter svoja jajca zneso na zemljo ali pa celo na goli
kamen. Druge si že izkopljejo malo jamico v zemlji, na pr.:
prepelica, škrjanec, jerebica, nektere si pa kopljejo dolge
luknje pod zemljo, na pr.: podkiivka, vodomec, legat. Na¬
vadno pa vendar stavijo gnezda v višave, nektere na strme,
nepristopne pečine, druge na visoka drevesa, spet druge v
dupla, v gosto grmovje, v trstovje, pod mlinski jez, sred
močvirja ali pa tudi na vodo.

Ravno tako tudi stvari, iz kterih ptice gnezda delajo,
niso pri vseh enake. Nektere naneso samo malo suhljadi ali
dračja, druge vzemo nekoliko vejic za podlogo ter je pokrijejo
in nasteljejo z mehko travo, z mahom in ličjem ali s kore¬
ninicami. Ptica potem sede sred nanesene šare in vrteč se
na okoli naredi kotanjo, s kljunom in, če je treba, tudi z
nogama in s kriloma pa popravlja, gladi in spleta Nare¬
jeno kotanjo nastelje potem z najmehkejšimi in najtoplejšimi
stvarmi, kar jih more dobiti, namreč z dlako, z volno, s
perjem. Da se vse te stvari dobro sprimejo, pomeša nektera
ptica malo blata ali gnoja med snov, ali pa vsako stvarco
popreje oslini, da se k drugim bolj prileže.

Tako je navadno ptičje gnezdo. Nekteri ptiči so pa v
tem še posebni umetniki. Med našimi je znana lastavica, ki
si zida gnezdo iz blata, ktero je s slino zmehčala in z vple¬
tenimi dlakami in slamicami učvrstila. Neka druga našej
lastavici sorodna ptica — imenuje se salangana — pa dela
gnezdo iz same sline, ki se jej obilo cedi izpod jezika in se
potem strdi v belkasto skorjo. Med evropskimi pticami dela
najumetnejše gnezdo neka majhna senica — plaši c a ime¬
novana. Ona namreč svoje gnezdo, kije velikanskej hruški
podobno, obeša na konec šibke vrbove vejice, ali pa tudi na
trst. Spleteno je iz belkaste tanke volne, ktero ptica nabira

10

po semenskih vrbah in topolih. To voljno oslini ter jo potem
tako splete in spolsti, da je skoro klobučini podobna. Vhod
v gnezdo je zmerom na strani.

Se lepše stkana so gnezda mnogih afrikanskih ptičev,
kterim so zategadelj tudi dali ime: tkalci. Njihovo gnezdo
visi zmerom na dolgej vrvici, da kače in opice ne morejo tako
lahko do mladih. To gnezdo delajo samci sami. Neki tkalci
pa delajo tudi velika skupna gnezda. Okoli drevesnega debla
narede namreč široko strmo streho in pod njo si potem sta¬
vijo gnezdo do gnezda. Po sto ptičjih parov gnezdi časih pod
tako skupno streho.

Ali vse te umetnike še prekosi šive c iz vzhodne Indije.
On si namreč poišče pripraven list na koncu veje, ga pre¬
bode s kljunom ob krajeh, potem poišče kakovo vlakno ali
trak ličja, ali pa si iz bombaža sprede nit in ž njo oba roba
na listu sešije. Nit namreč pretika skozi narejene luknje,
zvleče robova skupaj in si tako napravi tulec za gnezdo. Ako
bi bil en sam list preozek, sešije dva lista skupaj.

Redke so ptice, ki si ne delajo nikakoršnega gnezda,
torej tudi ne vale, temveč svoja jajca podmetajo drugim
pticam ki potem tudi morajo skrbeti za mlade. Med našimi
pticami počenja to dobro znana kukavica.

Ko je gnezdo gotovo, začne samica va-nje jajca nesti,
navadno znese vsaki dan po eno. Nektera precej obsedi na
gnezdu, nektera pa sedeva le po noči in popolnoma obsedi
še le takrat, ko je polno število. V številu je tudi velika
razlika, vendar se more reči, da največe ptice zueso najmanj,
male in srednje pa največ jajec. Tako na pr. ima orel samo
dve, senica in mali palček pa 10 — 14 jajec. Toda tudi tukaj
ni pravega vodila, najmanjša ptičica kolibri znese tudi
samo dve jajčici grahove velikosti, velikanski noj pa navadno
po 10 — 12. Najrodovitniše so kure, race in gosi; posebno,
ako jim človek znesena jajca sproti pobira.

Jajca so ali bela ali prstena ali pa zelenkasta, navadno
tudi pikčasta ali pegasta; torej največ taka, da jih ni lahko
opaziti. Navadno vali samica; le za oni čas, kar ga potrebuje,
da se očisti in naje, nadomešča jo samec; pri nekterih se
pa tudi redno vrstita, le noj vali sarm Samec valečej samici
tudi donaša hrane in jej za kratek čas prepeva svoje najlepše
pesmice. Čudno navado ima kiju n or o že c. On namreč
zazida valečo samico v duplo, pusti jej samo majhno luknjo,
skozi ktero jej podaja potrebno hrano in vodo.

11

V jajci se med valitvijo gode znamenite in čudovite pre-
membe. V ravnokar znesenem jajci ni videti druzega, nego
beljak in rumenjak. Človeku se zdi, da je mrtvo, ali je ven¬
dar živo. Treba mu je samo prave topline in pa zraka, ako
ima to oboje, bode se v zaprtem prostoru razvila živalca —
mlada ptica. Potrebno toplino dobiva od valeče matere, kterej
se je sedaj kri nekako vnela, da je mnogo toplejša nego
navadno. Nektere ptice si tudi po trebuhu oskube perje, da
z vročim truplom jajca bolje grejejo. Tudi jih vsak dan pre¬
obrača, da zrak pride do njih.

IV. Mladiči.

Kakor ptica obsedi na jajcih, takoj se začne v njih sno¬
vati novo življenje, in jajce je vsak dan nekoliko lažje. V
kurjem jajci je moči že drugi dan zapaziti kapljice krvi, tretji
dan se po njem razprezajo tanke žilice in majhno srce začne
utripati. Peti dan moreš razločiti drob in debelo glavo, sedmi
dan pa tudi že tanke koščice. Trinajsti dan se odločijo noge
in kreljuti od trupla, petnajstega začne poganjati mah po
truplu, živalca se jame gibati in odpirati kljunček, devet¬
najstega se že glasi, enindvajseti dan se pa z nožicama upira
proti lupini in jo kljuje s kljunčkom; hišica se zdrobi in
pišče se izvali v veliko veselje materi koklji.

Valitev ne traja pri vseh pticah enako dolgo, čim manjše
je jajce, tem prej se mladič izvali. Naše male ptice pevke
vale dva tedna, veče pa potrebujejo po tri tedne in tudi več.
Kokoš na pr. vali 21, raca 25, gos 28, labud 42, noj pa
blizu 50 dnij.

Ptica je vzgled dobre in skrbne matere. Sedaj jej ni nič
druzega v mislih, nego drobni otročiči. Njena prva skrb je
spraviti iz gnezda jajčne lupine, kterih pa ne pomeče narav¬
nost iz gnezda, temveč jih v kljunu nosi daleč proč, ker se
boji, da jej zaroda ne bi izdale kakej požrešnej zveri. Po noči
in ob grdem vremenu greje mladiče s svojim telesom, po
dnevi pa od prvega svita do poznega mraka oba iščeta in
donašata potrebno hrano, rada sebi odrečeta in voljno stra¬
data, da se le malim krivica ne godi. V nevarnosti pogumno
brani svoj zarod, neustrašeno se zakadi v sovražnika, naj si
bode tudi veči ali močnejši od nje. Ako pa vidi, da je pre¬
slaba, skuša z zvijačo neprijatelja odpraviti od gnezda. Va¬
litev in odgojitev starko jako izdela, časih je ni nič nego
kost in koža.

12

Mladički v svojej prvej mladosti nimajo pri vseh pticah
enake lastnosti. Nekteri so prav grdi, iz jajca se namreč
prokljujejo goli in slepi, tudi so tako slabotni, da ne morejo
niti stati na nogah, niti sami jesti. Druzega ne znajo nego
čivkati in nenasitni kljun odpirati. Pri takih kilavih otrocih
imata stara dva hude čase, po ves dan nimata miru, zmerom
morata biti na lovu, da nasitita male vedno zevajoče požeruhe.
Pri manjših pticah traja tri tedne, dokler se mladiči ne zgode,
to je: da jim naraste perje. Pri večih, na pr. pri orlu pa
traja po več mesecev, predno morejo mladiči leteti. No tudi
potem, ko sta mladino že izpeljala iz gnezda, morata stara
dva še tako dolgo za nje skrbeti, dokler se ne nauče si sami
hrane iskati. Vrabec, lastavica, orel, jastreb, sova, golob itd.
so take ptice. Imenujemo jih goliče ali kilav c e.

Vse drugače prežive nektere druge ptice svoje otročje
dneve. Te so že prinesle seboj na svet prav čedno in toplo
mahasto suknjico, in komaj so se iz jajca izkobacale, že morejo
hoditi, tekati ali pa tudi plavati in same jesti. Toda tudi
tem je starka neizrečeno dobra mati, vodi je okoli, kliče k
sebi, išče jim hrane, greje je pod svojimi kreljuti, svari je
pred nevarnostjo in brani sovražnikom. Takim pticam pra¬
vimo m ah ovci ali keb čeki. Za primer nam je: kokoš,
raca, gos, prepelica i. dr.

Mnoge ptice, posebno pa one, kterim valjenje in odgoje-
vanje dolgo traja in mnogo truda zadaje, vale samo enkrat
na leto. Druge pa vale po dvakrat ali pa še po večkrat, n. pr.
kos, vrabec, zlasti pa golob.

V. Selitev.

Mrzel veter tebe žene,
Drobna ptičica od nas.

V. Orožen.

Ko v krajših jesenskih dneh podlesek poganja na po¬
košenih travnikih, ko mrzlejša juterna sapa piha po dolini,
ko se list za listom trebi iz orumenelega drevja, začno se
ptice zbirati v veča krdela ter se pripravljati za odhod na
dolgo pot. Takrat večkrat čujemo zvečer in po noči v zraku
čudno vršenje in šumenje, čujemo izpod neba zategnjene
brlizgajoče in pivkajoče glasove. To so čaplje, divje race,
gosi in druge močvirnice, ki sedaj pred zimo bite z mrzlega
severa proti toplemu jugu. Glasno čvrčeč se zbirajo tačas
lastavice po strehah, kakor za slovo obletujejo še enkrat vse

13

znane kraje; dolgopete štorklje (štrki) posvetujejo se dan za
dnevom na močvirnej senožeti; črne vrane in kavke imajo
svoje kričeče zbore na visečem hrastu: krdelo divjih golobov
pa nemirno leta iz gozda na polje, s polja v gozd. Nekega
dne pa ni več videti krdela, črez gore in črez vode je od¬
letelo v dežele, kjer sneg ne pokriva polja in gozda; v kraje,
kjer vode ne zamr/nejo.

Kaj žene te ptice od nas že o takem času, ko imajo še
hrane dovolj, ko se jim še ni bati zime? Kakor pri gnezditvi,
tako tudi glede na selitev ne moremo dati boljega odgovora,
nego da jim je prirojen neki nagon za preseljevanje, da jih
iz njihovih rojstnih krajev žene neka slutnja, da bode tu zima
gospodovala, in da jim bode hrana pošla. Ta nagon se oznanja
tudi pri zaprtih pticah, celo pri tacih, ki so mlade iz gnezda
vzete v gajbici dorastle. Ob selitvi tudi one nemirne pri¬
hajajo. nekako zbegane so in tudi po noči skačejo in frfetajo.

Ne da se ustanoviti dan, kedaj se odpravi ta ali ona
ptica. Eno leto nas zapuste nekoliko dnij popreje, drugo leto
spet malo pozneje, kakor slutijo vreme. Zato tudi ljudje
prerokujejo vreme po odhodu ptic. Ako odrinejo zgodaj v
velikih tropih, in ako se na potu mnogo ne mude, pomeni to
hudo in zgodno zimo. Kedar se pa pozno odpravljajo ter se
na potu obotavljajo, imelo bi to pomeniti lepo jesen in ugodno
zimo. Med našimi selivkami nas navadno že pred veliko
Gospojnico prva zapusti hudournica, kmalu za njo gre kuka¬
vica, kobilar, zelena vrana in srakoper. Okoli male Gospoj-
nice se odpravlja slavec, prepelica, penica, muhovček, šmar¬
nica, grlica, čigre in galebi. Proti sv. Mihelu se poslove škorci,
lastavice, tresorepke ali pastiričice, cipe, škrjanci, drozgi in
bobnarice, kmalu za njimi odrinejo taščice, pivke, samice od
ščinkovca — samci gredo pozneje ali pa celo ostanejo — divji
golobi (grivarji in duplarji), pribe, kljunači, liske, divje race,
gosi in tudi Hripavi

Žrjavi

Visoko kriče
Na južno hite.

Po vseh Svetih še zmirom leto skozi naše kraje severne
ptice, n. pr.: njivske gosi, race, sljuke, črne vrane in kavke.
Ves mesec listopad, časih še tje do božiča so naše neza-
mrznjene vode vse polne severnih gostov.

Nektere ptice lete po dnevi, druge po noči; prve na¬
vadno visoko, druge pa nizko. Nektere potujejo posamezne,
druge na par, spet druge pa v večih ali manjših družbah,

14

ki potoma vedno naraščajo. Nekterim uidejo samice v po-
sebnej družbi, samci gredo pa nekoliko duij pozneje za njimi.
Manjše ptice lete brez reda raztresene, veče pa, n. pr.: žrjavi,
gosi, race itd. se rade postavijo v vrsto, največ v podobi klina
ali črke V. Tako lažje režejo zrak in hitreje lete. Prvec naj¬
več trpi, zato se tudi izmenjavajo. Kakor se eden utrudi, za¬
ostane, in drugi se pomakne na njegovo mesto, utrujeni prvec
se pa zadnji postavi v vrsto. Na potu tudi počivajo in si
iščejo hrane, slabi letavci za premembo tudi dalje tekajo ali
pa plavajo. Vse take ptice, ki vsako leto ob svojem času
zapuste rojstni kraj ter potujejo vedno v isto mer v stanovite
topleje kraje, od koder se o gotovem času spet povrnejo,
vse take ptice imenujemo selivke ali potnice.

Vsako dete ve, da se vse naše ptice ne selijo, ampak da
mnoge tudi po zimi pri nas ostanejo. Ostanejo pa vse one,
ktere se ne boje niti mraza niti snega, ktere si tudi v naj-
hujej zimi vedo najti, ako tudi ne dovoljne, vsaj najpotreb-
nišo hrano. Take stalne ptice so pri nas: vrabec, strnad,
ščinkovec, povodni kos, stržek, šoga, siva vrana, rušovec, divji
petelin in tudi nekteri ponirki in potapljavci.

So pa še nektere ptice, kterih ne moremo prištevati niti
selivkam niti stalnim. Te ptice se namreč samo umikajo pre-
hudej zimi. Huje ko zima pritiska, dalje gredo; ako je pa
zima ugodna, ostanejo v svojem kraji. Tak vlačugar je n. pr.
kos. Po zimi se s hribov pomakne v doline, v hudej zimi
gre vedno dalje, ali kakor m«lo popušča zima, je že spet v
domačiji. Taki klateži ali skitalci so tudi: liščeki, pop-
karji, švrljuge (čopasti škrjanci), brlezi, detali, krokarji in orli.

Cilj ptičjega potovanja je različen . Mnoge zaostanejo že
v južnej Evropi, namreč po Laškem, Španskem, Grčkem, v
Malej Aziji in po otocih; druge pa prelete Srednje morje in
prezimujejo v deželah severne Afrike, zlasti v Egiptu; nektere
pa kakor na primer: lastavica, pastiričica, kobilar, kukavica
in še druge gredo tje v srednjo Afriko. Sila malih potnikov
pogine potoma. Mnogo jih požro ž njimi vred potujoče ujede,
še več jih opeša in popada v morje, naj grozo vitiši sovražnik
jim je pa človek. Na milijone potujočih drobnih ptičkov po¬
lovi človek v nastavljene mreže in zanke in na limanice. Naj¬
huje se jim godi na Laškem, kjer izza vsacega grma preži
na-nje lakomen Lah, ki podavi vse, kar perje nosi, naj ima
še tako malo mesa. Baš na Laškem se polovi na koše naših
najmilejših pevcev: penic, taščic, slavcev, kovačkov in drugih.
Samo ob „Velikem jezeru 11  (Lago maggiore) v gornjej Italiji

15

jih na leto polove okoli 60.000 in v napoljskej dragi so v
enem dnevi ujeli 100.000 prepelic. Velika je sreča za vse
potujoče ptice, da jih afrikanski narodi prijazno sprejmo v
goste; ako bi tudi oni posnemali izobražene Evropejce, bilo bi
že vseh davno konec. V tem bi se za petje in muziko vneti
Lahi in tudi mi Slovenci mogli kaj učiti od črnih divjakov.

Akoravno ima toplo afrikansko podnebje za-naše selivke
obilno hrane, vendar nobena ondi ne ostane. Za nje so te
dežele ipak le tujina, zato ondi tudi nobena ne poje, niti ne
gnezdi. Ko se spomladi začne tajati sneg po naših holmih,
govori jim neki notranji glas, da sije v njihovej domačiji spet
toplejše solnce in s čudnim nagonom gnane vračajo se v svoj
rojstni kraj. Vračajo se pa v obratnem redu. Katere so zadnje
odhajale, vrnejo se prve, katere so se pa najzgodneje odselile,
dohajajo zadnje. Kakor na jesen pri odhodu, tako tudi pomladi
ljudje po dohodu ugibljejo vreme. Ako se namreč vračajo pozno
in posamezne, in ako ne začno takoj znašati gnezda, prerokujejo
vremenski vedeži hladno pomlad. Časih se pa tudi ptice pre¬
vare in pridejo prezgodaj. Tako na primer jih je leta 1865.
neizrečeno mnogo poginilo v poznem snegu in mrazu.

Vračajoča se ptica poišče svoj rojstni kraj in z veselim
petjem pozdravlja svoje gnezdo, v kterem se zopet prične
novo življenje, novo trpljenje.

VI. Ptice naše dobrotnice.

Ptice pa niso samo naše ljubeznive prijateljice, ampak
so tudi naše največe dobrotnice. Ako bi iz naših krajev
hipoma zginile vse ptice, kmalu bi bilo drevje po gozdih in
vrtih okleščeno in golo; senožeti in polja bi bila postrižena,
in do zadnje bilke opustošena, in to vse brez kose in brez
srpa. Temni roji vsakoršnega škodljivega mrčesa, kakor so
na primer črvi, žužki, kebri, gosenice, metulji, molji, muhe,
komarji, mravlje, ušice, kobilice, cvrčki in še druga taka
drobna golazen djala bi v kratkem vse rastje v nič. člo¬
veška moč omaga pred tacim, akoravno majhnim ali straho¬
vitim sovražnikom, kteremu se mora naposled umakniti tudi
človek, kar se je tu in tam že tudi v resnici dogodilo.

Ptiči neutrudno preganjajo vse te nadležne gomazni, ptiči
skrbe, da se nikjer preveč ne zaplode, oni so jim vedno za
petami, oni jih vedo poiskati v njihovih najvarniših kotih in
skriviščih. Ptičje bstro oko ne izgreši tudi najmanjšega
Črvička, ono zapazi ravno tako lahko zeleno gosenico na

16

zelenem listu, kakor drobna sivkasta jajca pod razpokano
skorjo.

Kjer človek pusti ptice v miru, ondi se rade ustanijo,
ondi rade gnezdijo, in taki kraji ne trpe toliko od požrešne
golazni. Le poglejmo vrt in polje samotnega hribovca, ki je
svojim otrokom prepovedal loviti ptice in razdirati gnezda.
Njegov kapus (zelje), repa in drugi poljski sadeži so zd avi
in neobjedeni, sadno drevje se pa jeseni šibi pod težo obil¬
nega sadja Kako pusti in žalostni so pa pogosto vrti in
zelniki na ravnem polji, kjer je le malo ptičev po iztrebljenih
preredkih gozdičih, in še tu jim zanikerna in malopridna
mladina ne da v miru gnezditi. Po golih obgrizenih vejah
lazijo grde požrešne gosenice, na zelniku stoje pa kapusovi
kocnji in kažejo mesto zeljnate glave sama gola rebra. Ža¬
losten je navadno pogled v vrte večih vasij, trgov in mest,
kjer leni postopači in sprijeni paglavci strežejo na vsako
ptico, ki se oglasi v sosedstvu.

Da bi se prav natanko prepričali o koristi ptičev, in da
bi potem tudi druge ljudi mogli o tem preveriti, opazovali
so mnogi ptičji prijatelji take drobne ptice v njihovem de¬
janji in vedenji, zlasti takrat, ko so imele mladiče v gnezdu.

Bradley je opazoval vrabca, ki je pital mlade v gnezdu.
Vsako uro je prinesel do 40 vsakoršnih gosenic, torej v dva¬
najstih urah 480, v enem tednu pa 3360. Ni mu torej za¬
meriti, ako se jeseni časih nazoblje prosa, saj si ga je pošteno
zaslužil. — Mogočnemu pruskemu kralju Frideriku Velikemu
so se vrabci hudo zamerili, zato se jim je zagrozil, da bo
dal vse pokončati. Zapovedal je vrabce loviti in streljati in
za vsako vrabčevo glavo je plačal 6 vinarjev. Res so povsod
planili na vrabce, davili so jih. da je bilo groza, in država
je v nekih letih izplačala tisoče in tisoče goldinarjev za vjete
vrabce. Ali kmalu so se pokazali škodljivi nasledki tega ne¬
opravičenega divjanja. Gosenice in drugi požrešni žužki so
se tako zaplodili, da so požrli vse sadje in tudi listje. Kaj
je bilo storiti? Kralj je spoznal, da ni pametno ravnal ter
je preklical svojo zapoved. Pa kaj še! Drugod so morali za
drag denar kupovati vrabce, ktere so potem spustili po opu-
stošenih vrtih. In tako je zaničevani in proganjani vrabec
spet prišel do prave veljave.

Ravno tako koristne so senice, ki posebno rade stikujejo
za metuljevimi jajci. Grof Kazimir V o d i c k i piše: Leta 1848.
so snedle gosenice listje na mojem drevji do dobrega tako,
da je bilo popolnoma golo. Jeseni sem videl milijone s kosmato

17

odejo pokritih jajčic viseti po vejah in deblih. Mnogo delavcev
sem najel, da bi jih obirali, pa kmalu sem sprevidel, da člo¬
veške roke ne morejo odpraviti te nadloge, in že sem mislil,
da se mi bodo posušila najlepša drevesa. Ko je nastopila
zima, prileteli so vsak dan celi tropi senic in šmarnic. Po¬
mladi je delalo deset parov gnezda na vrtu, prihodnje leto
je Jailo že malo gosenic in leta 1850. so ti mali pernati vrt¬
narji že tako očistili drevje, da je celo poletje ostalo lepo
zeleno.

Neizrečeno mnogo mrčesa pokončajo tudi škorci. Škorec
pozoblje vsako uro 10 slinastih polžkov brez hiše, ona ravno
toliko, mladiči pa še več. Recimo, da škorec poletnega dne
po 14 ur lovi hrano za-se in za svojo družino, torej ne bode
preveč, ako na vsak želodec štejemo 150 slinarjev na dan.

Pri Griinheimu na Saškem je neki žužek na drevji delal
strašno škodo. Lastnik je črez 1000 goldinarjev plačal de¬
lavcem, da bi škodljivca zatrli — ali vse ni nič pomagalo.
Potem mu nekdo svetuje, da naj napravi hišice za škorce, in
gospodar ga je poslušal. In glej! škorci so prišli, so se na¬
stanili v lesenih hišicah, pregnali in ugonobili so žužka, in
drevje si je spet opomoglo.

Ta ali oni bo morebiti zmajal glavo, rekoč: Bog vedi,
ali je pa to tudi vse res, kar se tukaj piše o pticah. — Ako
nočeš samo biti neveren Tomaž, temveč ako ti je do resnice,
prepričaš se sam prav lahko o velikej koristi, ki jo imamo
od ptičev. Eno uro ali kaj pazi na lastovice, ki gnezdijo
pod tvojim nadstreškom. Videl boš, da se od 4. ure zjutraj
de 8. ure zvečer trudita oba, nasititi požrešne širokoustne
paglavce, vsako uro je vsak vsaj 20krat pri gnezdu in vsaki-
krat prinese po 10—20 mušic in druge take drobnjave. Re¬
cimo, da jih prinese samo 10, to je na dan že 6400 mrčesjih
glav. Sama za-se pa gotovo potrebujeta kacih 600, torej po¬
konča ena rodovina v enem dnevi 7000, v enem mesecu
210.000, vse poletje vsaj 500.000 vsakoršnega mrčesa. Ako
v enej vasi gnezdi 100 parov lastavic, pokončajo te v enem
letu črez 50 milijonov sitnega in škodljivega drobiža.

Veliko in zdatno korist ima človek tudi od nekterih večih
ptic, kakor n. pr.: od sove, kanje, postolke in drugih manjših
ujed, ki so razen druge škodljive golazni napovedale sosebno
poljskim mišim hudo vojsko. Anglež White je opazoval na¬
vadno sovo in je videl, da je skoro vsako uro prinesla miš
v gnezdo. Celo mali skovir je poletnega večera svojim mla¬
dim nalovil 11 misij. Razen mišij zoblje tudi gosenice, in

Živali v podobah. II. 2

18

Dr. Martin je v sovinem želodcu našel razen nekoliko mišij
tudi 75 gosenic.

In kako povračuje budalast človek svojim dobrotnicam?
Strelja jih ali iz neumne vraže ali pa iz prešerne objestnosti
ter jih mrtve — sebi v največo sramoto — še celo pribija
na paž ali na hlevna vrata.

Ali si je mogoče misliti veče nehvaležnosti, veče beda-
stoče in veče surovosti?

VII. Ne preganjajte ptičev!

Po vsem, kar smo doslej že slišali o koristnosti pt'čev,
ni jih treba pametnemu človeku še posebej priporočati in na
srce polagati. Naj torej tukaj le na kratko omenim, kako
si boš najhitreje te male delavce privabil v svoje vrte in
gozde. Tvoje zemljišče naj bode pticam gostoljubno zavetje,
kjer jih nihče ne sme vznemirjati in preganjati. Otrokom,
zlasti pastirjem, ostro prepoveduj stikati za gnezdi, razdirati
jih ali jemati iz n;ih jajca in mladiče. Tudi jeseni ne pusti
loviti malih ptičkov, in nikoli ne daj streljati sov in kanj. Ako
bodo takisto delali tudi tvoji sosedje, bodo se kmalu poka¬
zali dobri nasledki tacega ravnanja.

Ako hočeš, da se ti ptiči popolnoma udomačijo, stori
tudi ti njim časih kaj dobrega. Onim pticam, ki tudi po zimi
pri nas ostanejo in dostikrat hudo stradajo, vrzi časih pest
slabejšega zmesnega žita, krušnih drobtinic ali kaj tacega.
Videl boš, da se ti bode ta malenkost dobro izplačala, ptice
ti bodo to prijaznost gotovo povrnile.

Pa še tudi drugače moreš privabiti jih v svoj vrt. Skrbi
jim za priležna mesta, kjer morejo gnezditi, naredi jim hišice
iz otlih vej ali pa iz deščic in pribij ali obesi jih v košate
vrhove. Videl bodeš, kako vesele jih bodo ptice, in kako
hitro se bodo v njih nastanile. Malim tičkom, kakor je n. pr.
senica, so najbolj všeč hišice kacih 18 centimetrov (7 palcev)
dolge in 7 centimetrov (3 palce) široke; okrogla luknja, skozi
ktero ptice ven in noter hodijo, naj bode nekaj čez 2 centi¬
metra (palec) široka in pred njo napravi palico, da bodo
na njej lahko sedele.- Tudi je dobro hišico z mahom oviti.
Škorci imajo radi veče, 50 do 60 centimetrov (poldrugi do dva
črevlja) visoke hiše, in luknja mora biti nekaj čez 5 centim,
(dva palca) široka. Na Nemškem bodeš v vsakem vrtu našel
po nekoliko večih in manjših takih hišic, zato je pa drevje
ondi čisto in zdravo in vrt gospodarju donaša velik dobiček.

19

Znamenito je, da so zamorci, ktere radi z divjaki pitamo,
posebni prijatelji pticam, da bi mogli biti v vzgled tudi mno¬
gim tako imenovanim omikanim narodom. Baron Dečke n,
ki je popotoval in živel med zamorci, piše o Džaga-zamorcih

v vzhodnjej Afriki: Pri teh ljudeh je treba posebnega do¬
voljenja za ptičji lov, jastrebov pa nihče ne sme streljati,
ker čistijo zemljo od smradne mrhe. Vse ptice varuje posebna
postava, ptice se tukaj spoštujejo kakor najboljši zavezniki
in pomagači kmetovi.

Bržčas bodemo tudi mi to skoro dobili, kar zamorci že
davno imajo, namreč postavo, ki ustanavlja, ktere ptice se
smejo loviti in kedaj in ktere se ne smejo nikdar. Potem
bode pa vaša skrb, očetje, župani in srenjski odborniki, da
ta postava ne bode samo na papirji.

Največ bodete pa opravili vi iskreni prijatelji mladine,

vi učitelji duhovni in svetni, vi bodete najlaže dopovedali
mladini, kako potrebne so nam ptice, vi bodete znali v mehkih
mladih srcih zbuditi ljubezen in milosrčnost do živalij sploh,
do ptičev pa še posebno. Vem, da za to od mene ne potre¬
bujete nauka, saj vam vaše srce samo pravi, kako morate
govoriti, da v srcih udane vam mladine zanetite čutje usmiljenja.

Nočem torej nobenega poučevati, ali vendar naj se mi
ne zameri, ako bodem tu povedal, kako je mene moja babica
(stara mati) učila in v meni budila rahločutnost do ptičev.

Bil sem velik prijatelj ptičev in rad sem stikal za gnezdi.
Neko pomlad najdem na vrtu med rogovilami stare jablane
ščinkovčevo gnezdo in v njem pet že skoro godnih mladičev,
kterih sem bil neizrečeno vesel. Stara dva sta me plaho
obletavala in činkala sta prav žalostno, in jaz jih nisem utegnil
poslušati. Vzel sem gnezdo z mladiči in v enej sapi hitim
jih pokazat babici v hiši. Ali tu sem se opekel. Takoj sem
jih moral nesti nazaj, zvečer pa, predno sem šel spat, pravila
mi je babica to-le povest:

V starodavnosti, ktere nihče več ne pomni, zbral je ne¬
veren Turek silno vojsko v deželah, kjer solnce vzhaja, in se
je zagrozil, da bode vse krščanske zemlje spravil pod se.
Turška vojska je premagala vse cesarske in še druge armade,
v eno mer se je valila naprej proti solnčnemu zahodu. Turška
vojska je bila strah in trepet vsem kristijanom , kamor koli
je prihrumela, skrunila je cerkve, požigala vasi in mesta in
morila ljudi vse poprek. Pridrevili so se tudi v naše kraje
in našo sv. Petra cerkev so oropali in zažgali. Jok in stok
je šel pred njimi, jok in stok je sledil za njimi. Turek ni

2*

20

imel usmiljenja, z eno roko je prijel kristjana za lase, govoreč
mu: Brate, ne boj se! — z drugo mu je pa vrgel glavo proč.
Kar ni poklal, zlasti dečke in deklice je povezal in odpeljal
seboj v daljno Turčijo. Koliko solz se je prelilo, koliko
ubogih starišev je ostalo brez otrok, in koliko sužnjih otro¬
čičev je zastonj zdihovalo po svojih stariših. Le misli si, ko
bi spet hudi Turek prirohnil k nam in bi tebe vzel očetu,
materi in meni, bi te z drugimi otroci pobral in peljal v
deveto deželo, kjer žive duše ne poznaš. Kako hudo bi bilo
tvojemu očetu in pa tvojej materi. kako hudo bi bilo tebi!
— In vidiš, ti si ravno tako neusmiljen, kakor neverni Turek.
Ti si uboge mladiče vzel skrbnim njihovim starišem, kteri
imajo ž njimi največe veselje. Te nedolžne živalice, ktere je
tudi ustvaril dobrotni nebeški oče in jim priskrbel živeža, da
se vesele svojega življenja in Njemu hvalo pojo te živalice
si ti hotel vzeti njihovemu očetu in njihovej materi, da bi
bili v tvojih rokah storili žalostno smrt. Ali misliš, da bi
bilo to všeč Bogu, ki ti je dal dobre stariše in mene, ki te
učim, kaj je prav, kaj ni prav.

Tako mi je govorila babica, in meni so šle njene besede
do srca. Neizrečeno me je veselilo, ko sem črez nekoliko
dnij videl mladiče, ko so jih stari izpeljavah iz gnezda in
glasno oznanjevali svoje veliko veselje nad njimi.

Na zemlji ga ni mesta, kjer ne bi prebivale ptice. Na¬
hajajo se povsod, na snežnih planjavah ob ledenem morji
ravno tako, kakor v najbolj vročih pokrajinah. Najviše gore,
gole puščave, polje in gozd, reko in morje oživljajo ptice,
vsak kraj, vsako podnebje ima svoje goste.

Do sedaj je znano okoli 8000 ptičjih vrst, in od teh jih
samo kacih 6Č0 živi v Evropi, ki je v tem najsiromašniša.
Najbogatejša je Amerika, zatem Azija, onda Afrika in na¬
posled Avstralija.

O pticah se more sploh reči, da žive dolgo. Naši mali
ptički žite v gajbici zaprti po 12 let, ako se jim dobro streže.
Zunaj pa učakajo tudi 15—20 let. Posebno dolgo živi papiga,
labud, krokar (vran) in orel. Na Dunaji so imeli necega orla
zaprtega 104 leta, in ravno ondi je leta 1809. poginil orel, ki
je bil 80 let jetnik.

I. Domača perotnina ali živad.


iC ^ ura -

II a vzhodu se še ni jelo jasniti in že se z gredi ali
drevesa na dvorišči razlega glasen: kikeriki mladega
petelina, in takoj mu z grčavim: kukuriku odgovarja
sosedov stari peteh, temu se spet oglasi tretji in tako

(S gre naprej po vsej vasi. Petelinov glas je prav enostaven
in nima nič posebnega v sebi, ali vendar mora biti lju¬
dem po godu, ker petelinu v nekterih krajih pravijo: pevec.

1. Petelin.

Petelinov jutranji glas z veseljem čuje zgodnji voznik in
popotnik na cesti, ker mu naznanja zaželeni dan; neugodno
pa doni na ušesa zaspanemu hlapcu, ki je pozno v noč kolo-

22

vratil po vasi, nevoljen se obrne v senu in mrmra nekaj
nerazumnih besedij. Petelinovo petje dobro de bolniku, ki
vso noč ni mogel zatisniti očesa ter je že težko pričakoval
belega dne, tolažeč se, da mu bo potem odleglo; pobožna
ženica pa, kterej starost ne da spati, potiplje o petelinovem
klicu na steno in vzemši molek v roke začne prebirati jagode
na njem.

Ko je napočil dan, zleti petelin z gredi na dvorišče,
poravna zmršeno perje po sebi, ogleda se z bistrim očesom
okoli sebe, stopi z eno nogo malo naprej, steplje s porot¬
nicama, stegne vrat in krepko zakokorika iz jarnega grla. —
Petelin je res lep ptič, mogočen in ošaben gospod. Le poglej
ga, kako gizdavo se vsede, kako moško prestavlja nogo, kakor
bi bilo vse njegovo. Pa ima tudi res prav lepo in gosposko
obleko. Rdeč, lepo nazobčan greben mu krasi glavo kakor
plamena krona, in tudi rdeči viseči podbradek ni kar si bodi.
Živo oko se sveti kakor bi se v njem iskre utrinjale. Svetlo
perje, zlasti ono na vratu in v zavihanem repu mu se kaj
lepo spreminja na solnci, posebno mu se pa pristojno vihate
dve sabljasto zakrivljeni repni peresi, in da je vitez ves gotov,
ima na piščali špičasto ostrogo.

Sedaj tudi kokoši zapuste svoja prenočišča, petelin jim
gre naproti, je spodobno pozdravlja in takoj začne voditi po
dvoru. Petelin ima vse svoje kokoši rad, ne bom rekel, da
ne bi imel te ali one rajši od druge, ali vendar nobene ne
zanemarja, vsem bi rad prav storil. Ako je našel kako zo¬
banje, hitro skliče vse svoje pute skupaj, vsaka mora nekaj
dobiti, kajti požrešnost in samogoltnost nista njegovi napaki,
dasi tudi on ni brez njih.

Se predno se vežina vrata odpro, obhodil je petelin s
svojo družbo dvor že devetkrat, Ko zaškripljejo vrata in se
gospodinja prikaže na prag, steče se vsa kokošja drhal pred
vežo, zvesto spremljajoč gospodinjo pri vsakej stopinji, ker
dobro vedo, da bode kmalu stopila z žitnim peharom v roči
pred nje. Kako hite pobirati zrnje, 'le petelinu se ne mudi
tako zelo, ali vendar jezno kavsne po vrabcu, ki je iz pod¬
strešja prifrčal med nje.

Ko je žito pozobano, gredo pit. Pijoča kura vzdigne
glavo in pogleduje na nebo. Pod petelinovim vodstvom se
potem sprehajajo po dvorišči in po vrtu, gredo tudi na cesto
in k potoku, na travnik in na polje, vedno brskaje z nogami
in pridno pobiraje semenska zrna, črve, žužke, majhne polžke
in drugo golazen. Da jim želodec hrano rajši prokuha, zob-

23

Ijejo tudi pesek, kokoši pa tudi jajčje lupine in apno, vmes
smučejo tudi travo in druga zelišča. Sedaj se ta, sedaj spet
ona kokoš loči od družbe in poišče svoje gnezdo na svislih,
v  hlevu ali na nahišji in znese jajce. Ta srečni dogodek
obznani z glasnim kokodakanjem. O lepem vremenu se rade
kopajo v suhej prhkej zemlji, kar jim sosebno dobro de ter
jim neki tudi služi na zdravje, zlasti si s tem preganjajo
sitne tekute (uši).

Ravno so vse zamaknjene v kopanje, konec hiše na zel¬
niku sedi vsaka v svojej kotanji, steplje s krili in meče prst
na-se. Kar se za podom oglasi sosedov mladi petelin, ki se
klati okoli, ker ga stari domači petelin odganja ter mu ne
da živeti v družbi. Petelin, ki se baš koplje sred svojih ko-
košij, je že nekolikokrat pognal pritepenca, huda jeza ga torej
zgrabi danes, ko ga spet začuje v svojej oblastniji. Hitro
stepe prah iz perja in razkačen hiti proti sovražniku, ki se
— kakor je videti — danes ne bode dal tako iz lahka od¬
praviti. S stegnjenim vratom in na pol razprtimi kreljuti
pričakuje pritepuh domačina, na kterem se je vzdignilo sle¬
herno peresce. Jezen pridrvi domačin, z vso silo se zažene
v klateža in ga vrže nazaj. Že je mislil, da je sovražnik
premagan, ali ta si hitro spet opomore, in še predno se
drugi prav zave, ga puhne nazaj. Vname se hud boj, drug
hoče druzega izriniti, bijeta se s kreljuti, gazita in sujeta se
s ostrogami. Časih zasopljena in utrujena prenehata, človek
bi mislil, da je boja konec, ko se toliko huje spet spopadeta.
Naposled se začneta s kljuni obdelovati. krona in obradek
krvavita, in tudi iz vrata se cedi rdeča kri. Oba omahujeta,
a li nobeden noče odjenjati. Sedaj je domačin ubral pravi
trenutek, na vso moč vseka s kljunom tekmeca po glavi.
Omamljen od strašnega udarca klecne v stran, stori dva tri
korake nazaj, pobesi rep in glavo in beži domu, kar ga noge
neso. Bitka je odločena in končana. Zmagalec hiti za njim,
mu potoma še založi par krepkih kavsov in ne odjenja, dokler
se premagani in upehani sovražnik ne zavleče pod pod. Z
žarečimi očmi se zmagalec ponosno vrne domri med svoje
Pute, zleti na voz in od ondod z glasnim kikeriki oznanjuje
Svojo zmago. Nekteri narodi v Indiji in Kini so zaljubljeni
v  take petelinje boje, in tudi omikani Angleži jih v tem po¬
snemajo. Petelini se za take boje skrbno odgojujejo in vadijo,
Pred bojem jima privežejo železne špice na ostroge, da se
toliko bolj razmesarita. Take zabave pa gotovo Angležem ne
služijo v čast.

24

Petelin ima v živalskih basnih mnogo opraviti, zmerom
se vede dostojno in si mnogo domišljava zarad svoje modrosti
in previdnosti, ali navadno ga vendar prevejani lisjak spelje
na led. Povsod ga čislajo za dobrega čuvaja, zato so ga
vojaki nekdaj jemali seboj na vojsko in na vojne ladije za
stražo. Njegovo petje je presunilo sv. Petra tisti večer na
dvoru velicega duhovnika, spomnil se je svojega greha ter se
bridko zjokal. Zato še dandanes pobožnega opominja na po¬
koro, zategadelj ga tudi radi stavijo na cerkve vrh zvonika.
Po petelinjem petji in po njegovem vedenji tudi prerokujejo
vreme; neka narodna pesem pravi: „Petelinček belček, skoči
na hlevček, jarica na gredi, da se lepo zvedri/ Praznoverni
in vražasti ljudje pa pripisujejo staremu petelinu — zlasti
črnemu — še posebno čudne moči. V sedmem letu, ali kali,
znese jajce, ki takoj zleze v zemljo, kjer se godi toliko časa,
da se iz njega izvali strašen zmaj ali pozoj. Ta pošast pri¬
leze na zemljo in potem zleti po zraku, za letečim se pa
podirajo hiše in drevje, skale in celo gore tako dolgo, da
ga naposled podsujejo. — Ni mi treba dostavljati, da so to
prazne čenče.

Kokoš je manjša od petelina in nima tako velicega
grebena in obradka, niti tako lepega perja. Tudi druge njene
zmožnosti so slabe. Pohlevna je in tiha, mirna in krotka, z
vsem zadovoljna, prav kakor se ženski spodobi. Pametna ni
ravno, da bi dejal, ali zato je pa neizrečeno dobra mati;
rekel bi, vse njene zmožnosti so zajete v materinej ljubezni,
in celo Kristus je s kokljo primerjal sebe in svojo neizmerno
ljubezen do svojega naroda, rekoč: „Jeruzalem, Jeruzalem,
ki moriš preroke in kamenuješ one, ki se k tebi pošiljajo;
kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor kokoš zbira
piščance svoje pod peroti, in niste hoteli."

In res je ni skoro tako ljubeznive in dobrodejne podobe,
kakor je koklja s piščeti. Že vsako jajce, ktero znese, jo
navdaja z neizmernim veseljem. Ona, ki je sicer tiha in po¬
hlevna, takrat ne more molčati, z veselim kokodajskom bi
vsemu svetu rada naznanila svojo radost. In ko jej je človek
pustil jajca v gnezdu, da sme valiti, sedi na njih noč in dan,
zapusti jih le toliko da se naje in napije. Kaj pa še le po
tem, ko se 21. dan mali kebčeki začno valiti iz jajec. Kokljo
s piščeti človek lahko zmerom gleda z veseljem. Sedaj kokoši
skoro ni več poznati, vsa je spremenjena. Sedaj nima časa
perja držati v redu, vsa zmršena hodi okoli svoje drobne
čivkajoče družine, dela se široko, kolikor mogoče. Ves dan

25

kloče in vabi kebčeke k sebi, hodi skrbno okoli njih, uči jih
zobati, vsako zrno jim izlušči, vsako drobtinico jim izbrsa
pred kljunček. Našopiri se kolikor mogoče, kliče jih pod se,
vse pokrije s svojim truplom, vse odene s svojim perjem.
Otročiči so časih malo razposajeni, nagajivo se zaganjajo
v a-njo in jej kljujejo kožnati podbradek, drugi še predrzniši
skačejo jej objestno celo na hrbet — ali ona vse to mirno
trpi, saj je mati, in to so njeni otročiči.

Sicer plaha in boječa kokoš je sedaj hrabra in drzovita,
zažene se v vsacega, ki bi jej hotel vzeti kacega otroka. Ne
boji se tudi velicega psa, togotna se mu zaganja v glavo ter
mu kljuje oči in nos. Ako zagleda skobca nad seboj v zraku,
daje to s posebnim skrbečim glasom na znanje in poplašeni
kebčeki lete pod njo.

Milo in zraven tudi smešno je gledati kokljo, kterej so
podvrgli račja jajca. Svojim pastorčicam je ravno tako pre¬
vidna in skrbna mati, ali kedar prvikrat pridejo do vode in
male račice veselo capljaje poskačejo va-njo, jo sprehaja strah
m groza. Zbegana skače ob vodi sem ter tje, kloče in kliče,
svari in vabi k sebi — ali zastonj, kajti račicam ploskanje
m brodenje po vodi neizrečeno dobro de. Sčasoma se koklja
umiri, njej samej se dozdeva, da njeni otroci nekaj znajo,
česar ona ni znala v svojej mladosti, niti se je pozneje temu
priučila.

Kura je že od nekdaj domača ptica in je sedaj udo¬
mačena po vsej zemlji, Amerika jo je pa dobila še le od
Evropejcev. Človek si jo je udomačil od neke azijske divje
kokoši, bankiva imenovane, ki še sedaj divja živi v Indiji.
Banki vska kura je podobna našej, samo da je pametniša in
lepša, zlasti velja to za petelina. Divja bankivka ne znese
y p č nego kacih 10 jajec, dočim naša domača dožene do 120
in še črez, ako se jej sproti jemljo iz gnezda. Mlade ban-
kivke se sčasom privadijo človeka ter so v vsem podobne
našim. Čudno je pa, da naša kura nikoli in nikjer ne po¬
divja, tudi ondi ne, kjer je hosta blizu, in kjer se človek ne
peča toliko ž njo. Sem ter tje so celo poskušali domačo kokoš
Podivjačiti, ali ni se posrečilo.

Kakor smo videli pri četveroncgih domačih živalih, spre¬
vrgla se je tudi domača kokoš v mnoge vrste in pasme, ki
8e  razlikujejo po velikosti, po perji, v nogah in v grebenu.
Najlepše in najteže pasme so angleške, holandske in ham¬
burške. Pri nas so najnavadniše: čopke, kosorepke, golice,
sršice, pritlikavke i. dr. Od nekoliko let sem se je jako raz-

26

širila tudi tako imenovana kohinkinska kokoš, ki je
znatno veča od naše navadne.

Kura koristi človeku z jajci in z mesom. Jajca so sama
ob sebi mehko kuhana prav zdrava in tečna jed, še več se
jih pa potrebuje za raznovrstna druga jedila. Kokoš nese
4— 5 let, živi pa kacih 12 let. Stara kokoš dobi veči greben in
ostroge na nogah, tudi začne posnemati petelinovo kukurikanje.

Petelin učaka 15—20 let, navadno se pa zakolje po¬
prej, ker čim starši je, tem trje in pustejše je meso. Mladi
petelinčki se kopunijo, da imajo okusneje in prhkejše meso.

Že stari Egipčani so imeli nalašč za to narejene peči,
kjer so se iz kurjih jajec brez koklje valila piščeta. Enake
peči so spet v navadi po večih mestih.

2. Golob.

Med domačo perotnino je golob človekov ljubljenec. Po
vsem širnem svetu ga čislajo in ljubijo, Mohamedancem je
pa celo sveta ptica. V naših narodnih pesnih napominja se
med vsemi pticami največ ,.golobček“ in »bela golobica".
Golob nam je podoba nežnosti, čistosti, nedolžnosti in lju¬
bezni. V podobi goloba prikazal se je tudi sv. Duh pri krstu
na reki Jordanu, v podobi goloba zleti tudi duša iz pravič¬
nika. Golob je čista, živahna, občutljiva in previdna ptica.
Med seboj se radi družijo in žive v lepem miru. Milo je po¬
gledati goloba in golobico, kako zvesto držita skup, njihova
ljubezen ni od danes do jutri, le smrt jo more razdružiti.
In kako lepo ravna golob s svojo tovarišico, kako jej streže,
kako skrbno teka in pleše okoli nje, kako se napihuje, kako
se jej priklanja. Prijaznega gučanja in poljubovanja ni konca
ni kraja. Golob je zares podoba zveste ljubezni.

Na vso moč je tudi privržen svojej hišici — golobnjaku,
kjer mu starka mlade godi. V največej nevarnosti se ne
umakne iz nje, pri požaru strahoma leta okoli hiše, nikakor
se ne da odvabiti. V vedno ožih in ožih krogih obletava
golobnjak in naposled osmojen pade v ogenj. Ako ga človek
vjetega odnese daleč proč in ga spet spusti v tujem kraji,
takoj se vzdigne visoko v zrak, vrti se nekaj časa in potem
kakor strela hitro leti proti domu. Zaradi te lastnosti po¬
šiljali so že v starih časih po golobih pisma in poročila v
daljne kraje, črez vode in črez gore. Za ta posel je najboljši
tako imenovani turški golob, kteremu ravno zato tudi
pravijo: pismonoš. Že stari Grki in Rimljani so jih za to

27

rabili. S pismonosom se tudi lahko prepričamo, kako hitro
golob leti. Skušnje so pokazale, da v enej uri preleti nad
113 kilometrov (15 milj) daljave. Gotovo pa nobeden golob
ni bil sprejet s takim veseljem, kakor tisti, ki je Noetu
v barki prinesel zeleno oljkovo vejico.

Pcgledimo si malo bliže to milo ptico. Kratek kljunček
je malo zbočen in okoli nosnic in na korenu z mehko vos-

kasto kožo obrasten. Na kratkih nogah ima štiri prste, trije
so obrnjeni naprej, eden nazaj, zadnji pa stoji s prednjimi v
istej višini. Gosto perje je trdo in se k truplu prilega. Golt

se mu razširi v ve¬

liko gušo ali grba-
nec, kjer se hrana
meči, preden gre v
pravi želodec. Žolča
nima.

Ga si ima kratke
noge, vendar hodi
dosti dobro, gredoč
Pa kima z glavo.
Njegovo lepo histro
oko sosebno dobro
yidi, in tudi sluh
je izvrsten. Glas je
grgljajoč; pravimo:
da guče ali gruli.

Domači golob ima
mlade večkrat v letu,
vsaj trikrat, toda
samo po dva. Naj¬
več vali sama golo¬
bica, le za nekoliko
ar — navadno okoli

2. Golob.

poldne vali namesto nje golob. Mladiči se izvale 16—18. dan
in so kilavi, slepi in neukretni. Prve dni jih stari pitajo z
neko sirasto kašo, ki se jim tačas dela v guši, pozneje pa
dobodo zmehčanega zrnja. V štirih tednih so godni, popol¬

noma dorastejo pa konec prvega leta.

Goloba navadno štejejo med škodljive ptice, ker rad
leta na polje v žita. Ne bom rekel, da o setvi ne pobere
vmes tudi kako žitno zrno, ali večjidel se hrani s plevelovim
(glotnim) semenom, zlasti s ptičjo grašico, znanim sitnim in
škodljivim plevelom. Nekdo je ubil domačega goloba, ko je

28

ravno s polja priletel in mu razparal želodec. Pa kaj je
našel? — 3582 grašičinih zrn! Taisti je zračunil, da eden
golob s svojim jednim mladičem pozoblje na leto 800.000
grašičinih zrn. Sedaj naj pa sodi vsak sam, ali je golob
škodljiv ali ne.

Poljski golobi, to so oni, ki letajo na polje, niso nikdar
tako krotki in domači kakor kure, včasih še celo zopet po¬
divjajo, in to ne samo na kmetih, temveč tudi po mestih, kjer
nimajo gospodarja. Taki divjaki gnezdijo po cerkvah, v po-
drtinah starih gradov itd.

Tudi goloba je človek udomačil že v najdavniših časih,
sedaj je v neštevilnih pasmah in vrstah, kterih pa tukaj ne
moremo opisovati, razširjen po vsej zemlji. Angleži se največ
pečajo z golobarstvom.

Golobovina je jako nežna, prhka in okusna.

Vsem tem pasmam je prvi zarodnik: divji ali skalni
golob. Divji golob je pepelastega perja, prek perotnic ima
dva črna pasa, na hrbtu je bel, vrat se mu pa spreminja v
zelenkasto in bagreno (škrlatasto). Očesa je rumenega, kljuna
črnega, nog pa temno-višnjevih. Stanuje daleč po Evropi,
na Škotskem in Norveškem ravno tako, kakor na Laškem in
Grškem. Na jugu je stalna ptica, na severu se pa umakne
zimi, leteč v topleje kraje. Divji golob prebiva v starem zi-
dovji in pečevji, v luknjah in podzemeljskih podmolih, nikdar
pa na drevji, in v tem se razlikuje od vseh drugih naših
golobov. Na našem Krasu, ki je poln strmih pečin, jam in
brezden, živi ta golob v mnogoštevilnih krdelih, zlasti pa v
Primorji.

Divja golobica vali vsaj dvakrat na leto. Gnezdo je kup
suhljadi, drača in slame, ki jo je on nanosil.

Skalni golob je neizrečeno plah in oprezen, nikomur
ne upa; kmetu ali pastirju, ki se mu bliža golih rok, ravno
tako malo, kakor lovcu s puško.

Razen tega divjega goloba, žive po naših lesovih še trije
drugi golobi, med kterimi je naj večji gr i var ali grivnjač.
Ime je dobil od vratne grivne. Na vsakej strani vratu ima
namreč belo polmesečasto liso; sicer je pepelast, le perot-
nice in rep so temnejši, in vrat se lepo spreminja na zelen¬
kasto. Oko je jasno rumeno. Grivar živi po vseh naših
lesovih, rajši vendar v jelovih, videti je pa redko, ker je ne-

29

znano plah, ter mu bister vid in tanek sluh kmalu človeka
ovadi. Pozno v jesen se umakne zimi, na prvo pomlad je
pa že tukaj, dostikrat se vrne prezgodaj in takrat jih v po¬
znem snegu in mrazu mnogo pogine. Tako jih je pomladi
1865. leta na Hrvaškem velika množina počepala od gladu
in zime.

Grivnjač gnezdi v goščavah. Gnezdo je plitko in redko,,
brez vse umetnosti. Če ga je kdo motil ali spodil iz gnezda,
kedar vali, popusti jajca ali pa tudi že izvaljene mladiče in
noče več sedeti. Hrani se največ z jelovim in borovim se¬
menom, vmes pa tudi z drugim zrnjem, celo z želodom in z
bukovino. Če tudi sem ter tje na polji pobere kako žitno
zrno, zato se vendar ne more prištevati škodljivim, temveč
koristnim pticam, ker po njivah požre mnogo plevelskega
semena.

Temu podoben je duplar, samo manjši je, nima grivo e
na vratu in ima rujavo oko. Akoravno ga je manj od po¬
prejšnjega, živi vendar tudi ta po vseh naših gozdih. Gnezdo
ima v kakem duplu in vali navadno trikrat na leto, ali vsaki-
krat v drugej luknji. Gnezdo se mu namreč tako zasmradi,
da ni mogoče v njem zrediti drugi zarod; do leta se pa
smrad posuši ali pa ga žužki pojedo, in potem je gnezdo
zopet pripravno za valitev. Tudi duplar nas zapusti jeseni.
Hrani se po njivah, na senožetih in v gozdu od vsakoršnega
zrnja. '

Naposled je še grlica. Grlica je med našimi golobi
najmanjša, pa tudi najlepša in najljubezniviša. S tožečim,
kruljajočim glasom se mora prikupiti vsakomur, in trdega
srca mora biti lovec, ki strelja grlice. Perja je jako pisa¬
nega. Na glavi in po bokih je modro-siva, pepelasto perje
na porotnicah je rjavkasto zarobljeno, na vratu ima pa z
vsake strani štiri črno žametaste belo obrobljene preke. Grlo
in prsi so ruj ne kakor vino, oko je rjavkasto, noge pa rdeče.

Vali dva — ali trikrat na leto, jajec in mladih pa ne
zapusti v nobenej nevarnosti. Na polji ne dela škode, ko¬
risti pa mnogo. Jeseni se zgodaj poslovi od nas in pride
pozno nazaj, navadno prve dni meseca malega travna.

Lahko jo je udomačiti, hitro se privad človeku in ljudje
jo radi drže po hišah, ker je v vsem svojem vedenji nežna
in prijetna, posebno pa razveseljuje človeka s svojim sicer
enostavnim ali milim in ugodnim glasom.

30

Sem ter tje po hišah vidimo še neko drugo krotko
grlico rjavo-žoltega perja in črne —• spodaj belo obrobljene
— grivne ali ovratnika. Doma je iz Afrike, Arabije in In¬
dije, k nam je donesena preko Laškega, zato jej tudi pra¬
vijo: laška grlica. Povsod se je ljudem priljubila z mi¬
lim glasom, pogosto guče in kruklja, vmes se pa glasi, kakor
bi se smejala, odtod je tudi dobila ime smejačica.

Ne bi bilo prav, da tukaj ne bi omenil nekega severo-

amerikanskega goloba, ki se včasih iznenada prikaže v tako

3. Selec.

neizmernem številu, da se človeku,
ki ni sam videl te prikazni, zdi
neverjetno. Ta golob je večji od
našega in se od drugih razlikuje z
daljšim repom. Imenuje se selec,
akoravno bi mu bolje pristojalo
ime klatež, ker ni pravi selec
in nima odločenega časa za poto¬
vanje. Ti golobje preletajo severno
Ameriko, nastanijo se sedaj tu,
sedaj tam v kakem velikem gozdu,
kjer gnezdijo: za hrano pa letajo
daleč okoli, po 150 kilometrov in
še dalje. V enem kraji ostanejo
tako dolgo, dokler ima gozd in
polje za-nje kaj hrane. Ko so
mirijametre in mirijametre na
dolgo in široko vse pozobali in
ugonobili, zginejo za leta in leta
iz tacega opustošenega kraja ter
si poiščejo drugo plodno okolico.

Audubon, ki sosebno dobro
pozna ptice v severnej Ameriki

po njihovih navadah in posebnostih, piše o njih: Ti golobi
se preseljujejo le tačas, kedar hrane nimajo, in niso vezani
na določen čas. Kedar se napravijo na pot, vzdignejo se
v neizrečeno velikih množicah. Leta 1813. sem videl tak

golobji vlak. Vse obnebje, kar ga je moglo oko premeriti,
bilo je polno golobov, tako da je solnce potemnelo, kakor da
bi mrknilo; golobjek je pa padal iz zraka, kakor sneg. Kaj
lepo jih je bilo videti, in pero ne more te prikazni dostojno
popisati. Ako je bil vlak v nevarnosti od kake strani, za-

31

gnali so se golobje v drugo stran s strašnim hrupom, kakor
bi grmelo. Kot' živa reka zigraval je vlak sedaj v levo, sedaj
zopet v desno, včasih so se bližali zemlji, včasih so se zopet
vzdigovali naravnost kvišku, da je bil vlak podoben velikan¬
skemu stebru. Skušal sem zračuniti po priliki, koliko go¬
lobov bi utegnilo biti v takem vlaku. Recimo, da je bil
vlak samo pol ure širok, da je letel tri ure, in vzemimo na
vsak štirijaški meter samo dva goloba, nam da račun: 1 bi¬
lijon, 110 milijonov, 136 tisoč golobov.

Koder so leteli golobje, pričakovalo jih je ljudstvo z
orožjem. Na bregovih reke Ohio, prek ktere so nizko leteli,
je vse gomazelo od možakov in dečkov, ki so streljali v leteč
oblak. Pobili so jih na cente; cel teden in še dalj je vse
samo golobe jedlo.

Gozd, kjer golobje prenočujejo, popisuje isti Audubon
blizu tako-le: Večkrat sem prehodil tak gozd na „zelenej
reki", ki je nad 60 kilom. dolg in 7 kilom. širok. Ko sem
ga videl prvikrat, izvolili so si ga golobje pred 14 dnevi za
prenočišče. Prišel sem še za dne. Golobov je bilo prav malo
videti, vse črno je bilo pa ljudij s konji in vozovi, s puškami
in strelivom. Dva gospodarja sta pritirala 300 svinj, da bi
jih pitala z golobjim mesom. Povsod si videl, kako čistijo
in sole golobe, ki so v velikih kupih ležali okoli. Po vsem
gozdu je skoro decimeter na debelo ležal golobjek kakor temna
odeja. Mnoga drevesa so bila globoko v deblu prelomljena,
debele odkrhnjene veje so pa vse križem ležale, kakor po
najhujšem viharji. Solnce je že zatonilo, ali niti jednega go¬
loba še ni bilo videti, ljudje so se pa že pripravili, kako jih
bodo sprejeli: vseh oči so bile vprte na nebo. Mahoma se
zasliši glas: Že gredo! Daši so bili golobje še daleč, sem
že čul vršenje, kakor pred nevihto. Sedaj so prihrumeli, in
pobijanje se je pričelo. Na tisoče so jih ljudje pobili s kolmi,
ali neprestano so drugi sedali na drevje. Vse polno je bilo
golobov, na drevji so se držali v gostih gručah, kmalu so
pokrili vse veje. Ljudje so zakurili ognje, ki so mrko raz¬
svetljevali strašno morišče. Pod pticami so se lomile veje,
in vsaka je pobila sto in sto ptičev, na spodnjih vejah se¬
dečih. Nastal je strašen hrup in metež. Gromečega Boga
ne bi bilo slišati. Polnoč je prišla, golobje so še zmirom
dohajali v brezštevilnih množinah. Vso noč ni bilo miru, pol¬
drugo uro daleč se je razlegal vriš in krik. Še le proti
jutru je malo potihnilo, pa še predno se je zdanilo, jeli so
golobje zopet odhajati, in pred solnčnim vzhodom že ni bilo

32

nobenega več. razun mrtvih in ranjenih. Sedaj so jeli tuliti
in rjoveti volkovi, lisice, risi, medvedje in druge manje zveri,
prišli so tudi orli in jastrebi, da bi ž njimi delili. Ljudje

50 pobirali mrtve in ranjene, metali so jih na kupe tako
dolgo, da je vsak dosti imel. Potem so spustili svinje iz
ograde, da so pobrale, kar je ostalo.

Se grje se mesari v gozdih, kjer golobje gnezdijo. In-
dijaai so teh gozdov zmirom veseli, ker brez velikega truda
dobivajo živež za delj časa. V deželi Kentuki so pred ne¬
koliko leti gnezdili golobje. Ko so mladiči dorastli, pa ven¬
dar ne tako, da bi bili mogli odleteti, prišli so bližnji pre¬
bivalci z vozovi, s posteljami in s kuhinjskim orodjem ter so
se utaborili za delj časa. Šum in hrum po gozdih je bil
tolik, da so se konji plašili, ljudje pa so si morali na ušesa
upiti, da so se razumeli. Po tleh vse križem so ležale veje,
jajca in mladiči, ki so iz gnezd popadali; črede prešičev so
se redile ž njimi; orli, jastrebi in kregulji so letali okoli iu

51 mlade iz gnezd pobirali. Po drevji ni bilo druzega nego
golob pri golobu. Svrčanje perotnic se je culo, kakor bi v
daljavi grmelo, vmes se je pa čul polom dreves, jeli so nam¬
reč sekati drevesa, ki so bila najbolj z gnezdi obložena. Na
enem drevesu so dobili po sto tolstih mladičev, ki niso mnogo
manji od starih.

Tak gozd si opomore še le črez mnogo let.

3. Raca.

Kakor pri kuri in pri golobu, tako tudi pri raci nihče
ne pomni, niti je kje zapisano, kedaj jo je človek udomačil.
Da se je pa to že zdavna zgodilo, sodil bi človek po tem.
ker to udomačenje človeku gotovo ni prizadelo nikakoršnih
težav.

Raca je plavačica. Trije prednji prsti so namreč zve¬
zani s plavno pečico, zadnji prst je pa krnjast. Tako je noga
podobna veslu ter je ustvarjena za plavanje in veslanje. Na
suhem je pa raca težkonoga in počasna, kajti kratke in proti
zadnjemu koncu pomaknjene noge ne morejo lahko nositi
zaokroženega, težkega trupla. Zato se raca pri hoji ziblje
sedaj na eno, sedaj na drugo stran; pravimo, da raca. Račji
kljun je spredaj plošaat in tako širok, kakor zadaj; gornja
čeljust je na robeh nazobčana. Naša domača raca je večidel
bela, nahajajo se pa tudi take, ki so divjej sestri v perji po¬
polnoma podobne. Glava in vrat se spreminjata, kakor

33

temno-zeleni žamet, pod belim ovratnikom so prsi kostanjaste,
hrbet je sivkasto - rjavkast, perotnice pa sive. Najlepše se
pa sveti sredi perotnic okno ali zrcalo, tako se namreč
imenujejo ona plavkasta ali vijolčasta, kovinsko se leskeča
peresa, ki so zgoraj in spodaj črno in belo obrobljena. Ra¬
caka, ako je tudi bel, je poznati po peresih, ki se mu nad
kratkim repom kvišku krive.

4. Raca.

Raca ni tako nagizdana in ima prav ponižne in skromne
barve. Glava in vrat sta prstena, sicer je pa rujava in s
temnejšimi pegami in lisami poškropljena. Pri obeh so noge
pomarančaste, oči črne, kljun pa rumeno-zelenkast.

Akoravno raca težko hodi, vendar je videti spretniša
od gosi, tudi je bolj umna, oprezniša in živahniša. Rade so
v društvu med seboj, pa tudi z drugo perotnino na dvorišči

Živali v podobah. II. 3

34

se rade družijo. Racak vabi z glasnim: vek, vek, one mu
pa odgovarjajo: kva, kva, kva. Kedar so skupaj, neprestano
prav jezično čebljajo med seboj, gledajo se, otresajo z repki,
čistijo si perje, ali pa si iz prijaznosti druga drugej brba po
glavi. Da se jim perje v vodi ne premoči, mažejo si ga z
neko mastjo, ki si jo s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad
repom. Rade stoje na jednej nogi, speče pa vtikajo kljun med
perje na plečih.

Ali njihov pravi živelj je vendar le voda, brez nje raca
ne more biti srečna. Kako veselo pozdravljajo dež, kako
živahno racajo po blatu, kako se čistijo in pero, zlasti take,
ki nimajo priložnosti vsak čas priti do vode. V najmanjšej
mlačici pod kapom se zna okopati, vidi se jej, kako dobro
jej de, ako s kljunom vrže nekoliko vode po sebi. Najbolje
se pa počuti v vodi, kjer more plavati. Zna se tudi potap¬
ljati, akoravno ne baš posebno dobro, vsaj v globokej vodi
ne; rep jej navadno gleda iz vode, kedar s kljunom brodi
po blatu v plitkih vodah.

Kakor smo raco pohvalili zaradi njene čistote, moramo
jej očitati njeno neizmerno požrešnost. Raca je veliko in nič
ne izbira, v tem je podobna svinji in podgani. Z največjo
slastjo prebrba najsmradnejše stvari, prežveka in precedi naj-
mastnejše blato. Zunaj vode trga travo, zoblje zrnje, stika
na smetišči po kuhinjskih odpadkih in žre tudi mrhovino; po
vodi pa pobira polže, črve, žabji krak, ribje ikre, sem ter
tje si ujame tudi kako žabico ali ribico. Da pa želodec vso
to sodrgo laže prekuha in prebavi, zoblje tudi pesek kakor
kokoš.

Pomladi začne raca nesti in znese, ako se jej jajca
sproti pobirajo, do 80 jajec. Račja jajca so za spoznanje
debelejša od kurjih, tudi so, bi rekel, bolj osladnega okusa.
Ona vali okoli 25 dnij. Mlade račice so prav lepe in pri¬
jetne živalice, kakor so se izlegle iz jajca in se jim je po¬
sušil mah, takoj tekajo in same jedo; prvi dan že spretno
plavajo, skušajo tudi potapljati se in sploh zgodaj začno same
za se skrbeti.

Racak (racman) ne pomaga raci valiti, sploh se ne
zmeni za zarod, kakor tudi petelin ne.

Naša domača raca izvira od divje race, ki se še sedaj
pogosto nahaja po severnej Evropi, Aziji in Ameriki. Iz
mrzlih severnih krajev se na zimo seli in prileti v velikih

35

jatah na naše vode. Če zima ni prehuda, prezimi tudi pri
nas; kedar pa naše vode zamrznejo, gre dalje na jug, od
koder se spomladi zopet povrne. Posamezni pari tudi pri
nas zaostanejo in gnezdijo sredi nepristopnega močvirja, v
gostem trstji in ločji. Vrnivši se s pota razkrope se na pare
in začno iskati ugodnega mesta za gnezditev; najbolj jim je
všeč gost šaš in grmovje, včasih si pa izvoli raca tudi kako
drevo, zlasti ako najde na njem kako staro zapuščeno gnezdo.
Na kup listja, trave in šaša znese ona 10—16 jajec, izlegle
mladiče pa takoj vodi v svoj živelj — v vodo. Račiče, ki
so se na drevji izvalile, počepajo brez škode iz gnezda na
tla in hite v vodo. Dokler mladina ni godna, skriva jo starka
skrbno v najgostejšem ločji, kjer jih človek čuje med seboj
Čebljati, ali videti ni nobene, tudi pes je ne bode našel z
lepa — tako se zna skriti mali spak. V resnej nevarnosti
da starka glasno znamenje, potem zbeži; drobna družina se
potakne sem ter tj e med vodne bilke in ostane skrita tako
dolgo, da mine nevarnost in se jim zopet starka pridruži.
Jeden sam njen glas mahoma zbere ves drobiž okoli nje.
Mlade hitro rastd, v 6 tednih že morejo leteti, in potem se
že le upajo na čisto vodo.

Ujete račice se v družbi domačih rac hitro privadijo
človeka ter se v kratkem času popolnoma udomačijo.

Divja raca ima mnogo sovražnikov v zraku med pticami
in na zemlji med zverinami, najhujši je pa vendar človek. In
če tudi je žival jako plaha, oprezna in prevejana, če tudi je
tankoslušna in bistrovidna, vendar jo lovec prevari. Najbolje
je čakati na race zvečer v mraku, ko lete na svoja navadna
prenočišča. Z velikim štropotom privrši jata in pada v vodo
■— takrat začno skriti lovci streljati, psi jim pa nosijo ubite
race na suho. Mnoga ranjena pa tudi še zbeži ali pa se
skrije, da je pes v temi ne najde. V gostej megli love race
tudi v mrežo. V Slavoniji in na Hrvaškem se vsako leto na
ta način polovi na tisoče rac.

V društvu z divjo raco pridejo k nam jeseni tudi mnoge
druge manjše divje race. Najnavadniše so: krehlja, reg¬
lja, žvižgIja, dolgorepka, žlicarica in druge.

Tu in tam pri imovitejših hišah drže med kuretino še
neko drugo raco, pižmarica ali turška raca imenovano,
akoravno se jej ne prilega ni jedno ni drugo teh imen, ker
niti po pižmu diši, niti je s Turškega doma. To raco smo
3*

36

namreč dobili iz Brazilije, kjer je že zdavna sprejeta med
domačo perotnino. Od naše je turška raca večja, črnikasto perje
se jej preliva posebno na plečih in na perotnicah v zelen¬
kasto, gola lica so pa posuta z rdečimi in črnimi bradavi¬
cami. Med našo kuretnino vede se prav ošabno in zabavljivo,
zmerom išče prepira, posebno z domačimi racami, in ker so
te slabše, skube jih neusmiljeno, včasih tudi strašno raz¬
mesari.

Po vseh pokrajinah okoli severnega Ledenega morja —-
sosebno na Izlandiji in na Grenlandiji stanuje neka raca, ki

je ljudem stanu¬
jočim v onih kra¬
jih velike vred¬
nosti. In kar je
več vredn o, človek
dobiva od nje do¬
biček brez vsega

stroška, brez

vsega dela. To je:

Gaga, ptica
večja od naše race,
ki ima v svojej
postavi že nekaj
gosjega. Temena,
vrata in hrbta je
belega, trebuha in
repa pa črnega,
črna proga jej gre

5. Gaga.

tudi črez oči, po licih je pa zelenkasta. Ona je rjavkasta-
in črno lisasta.

Gaga je krotke čudi, človeku hitro zaupa, kakor vidi,
da je ne preganja. Ves čas preživi na morji, dobro plava,
še bolje pa roni (potaplja se) v velike globočine in more po
5 minut ostati pod vodo, kjer na dnu morja pobira polže,
školjke in drugo drobnjavo. Le kedar je čas gnezditi, pri-
raca s težkimi nogami par za parom na suho in začne zna¬
šati gnezdo. Kakor so poprej na morji bile plahe in oprezne,
tako krotke in zaupne so sedaj. Na Norveškem jim ljudje
nastavljajo Skrinje, delajo za nje skrivališča, jim nastiljajo
slame, da gage tem rajše pri njih ostanejo. Ko ptice enkrat
spoznajo, da jim človek ni sovražen, gnezdijo povsod okoli
njegove hiše, silijo celo k njemu v hišo, v kuhinjo in celo v

37

peč, da so včasih res sitne in nadležne. Gnezdo si napravi
iz vsakoršne šare, znotraj pa je nastelje z najmečjim, z naj-
rahlejim perjem — s puhom, kterega si sama sebi oskube
s trebuha. V to pernico znese 8 do 10 zelenkastih jajec in
sedi na njih 25 dnij. Samo enkrat na dan zleti z gnezda
na eno uro ali kaj na morje si hrane iskat, tačas pa jajca
skrbno pokrije s puhom. Kjer so človeka vajene, ne beže
pred njim iz gnezda, dado se mu prijeti, in more jim vzeti
nekoliko jajec. Ptica jih kmalu nadomesti z drugimi. Izva¬
ljene gagice starka takoj vodi k morju, pameten gospodar
jej pa tudi olajša to delo. Pobere namreč mladiče v košaro
in je nese k vodi, starka pa okorno krivenca za njim. Za
to, da je človek te ptice pustil na miru, je dobil plačilo v
jajcih, in ko družina zapusti gnezdo, pobere iz njega pub, ga
očisti in drago proda. Zraven si pa more biti v svesti, da
bodo k letu spet prišle še v večjem številu.

Tako ravnajo z gago v Norvegiji. Drugače je pa to na
Izlandiji, Grenlandiji in na Spicbergih. Oni nespametni ljudje
ne vidijo svoje koristi, celo leto streljajo in love ptice zaradi
mesa, jemljo jim jajca in puh o vsakej priliki; zato se gage
umikajo od ondod, posebno na Spicbergih jako ginejo.

Iz 12 gnezd dobi človek pol kilograma puha (perja),
ki je na mestu vreden 6 tolarjev. Pol kilograma napolni
veliko pernico.

Popolnoma udomačiti pa gage ni mogoče, ker ne more
živeti brez morja, niti jej more človek dati takove hrane,
kakoršne ona potrebuje.

4. Gos.

Gagaj, gagaj gos!
Dedek hodi bos,
Baba ga sezula,
Sama se obula.

Tako oponašajo slovenski otroci žlobudravo gos. To pa
njo malo briga, kaj poredni paglavci o njej pojo; saj je ven¬
dar le imenitna ptica, in ko bi bila le kolikaj častilakomna,
nosila bi se po vsej pravici ošabno in gizdavo, kakor pav,
ali pa še bolj. Že to jej daje veljavo, da svet že tako dolgo
oskrbuje s pisalnimi peresi; z onim orodjem, s kterim so se
bili mnogi hudi — če tudi nekrvavi — boji, s kterim se je
napisalo toliko dobrega, plemenitega, pravičnega, resničnega
in poučnega, za vse človeštvo koristnega. — Da se ni zme-

38

rom pisala resnica in pravica, da se nahaja v pismih dosti sla¬
bega, krivičnega in lažnivega, tega, goska nisi ti kriva!

V novejšem času je res tvoja slava malo otemnela. od
kar jeklena, in Bog si ga vedi kakošna še peresa vedno bolj
izpodrivajo tvoja. — Ali nič se ne boj! Tvoja slava nikdar
ne povene, dokler se bode še kakošen človek ukvarjal z zgo¬
dovino, dokler se bode mladina na šolskih klopeh učila ime¬
nitnih dogodeb vsega sveta. Med tolikimi slavnimi junaki
omenjalo se bode tudi tvoje ime, omenjale se bodo gosi
kapitolske. Pod vojvodom Brenom so prirohneli divji
Gali v Rim, razdejali mesto in se pripravljali napasti tudi

6. Gos.

trdni grad „kapitol“ na strmej skali. V viharnej temnej noči
so hoteli prelezti zidove in nenadoma pasti v grad. Psi, ki
bi morali po svojej dolžnosti čuvati in stražiti, bili so z jedjo
podkupljeni, vojaške straže so pa spale. Že so mislili Gali,
da je „kapitol“ njihov, kar se v odločnem trenutku oglasi
neka gos, od glasnega giganja in gaganja se prebude straže,
vse skoči na noge — „kapitol“ je bil rešen, gos se je pa
proslavila za vse veke.

Hvaležni Rimljani so za spomin tega dogodka v „ka-
pitol“ postavili srebrno gos, in vsako leto so obhajali oblet¬
nico z velikim sprevodom, kterega je vodila neka gos. Ne-

39

koliko psov so pa na ta dan obesili na bezgovo drevo, ker
njihovi predniki one noči niso storili svoje dolžnosti.

To je kratka povest, kedaj in kako je gos imenitna po¬
stala. Nobena zgodovina nam pa ni zapisala, kedaj je človek
začel gos privajati sebi, vzemši jo med domačo svojo živad.
Po vsem sodeč, moralo se je to že zgoditi v davnem \eku.
Udomačil si jo je pa od sive gosi, ki še sedaj divja živi
po severnej Evropi in Aziji. Seznanimo se najprej s to divjo
sivko.

Divja gos je za spoznanje manjša od domače, dolga je
skoro nad 9 decim., z razprostrtimi perotnicami pa meri nad
15 decim. Perja je sivkastega, zgoraj temnejšega, po trebuhu
jasnejšega; kljun je pomarančast, plavne noge so pa rdeč¬
kaste. Kljun je dolg kakor glava, na korenu je viši nego
širok, spredaj stisnjen, na gornjej čeljusti zobat, kakor žaga.
Stara gos tehta do 5 kilogramov.

Zgodaj jeseni potuje ta gos skozi naše kraje, kjer se
potoma todi pomudi nekoliko časa. Navadno lete v manjših
družbah, in sicer ali druga za drugo v ravnej vrsti, ali pa v
podobi trikota, na jednej strani odprtega. Spomladi se pa
zgodaj zopet .vrača na svoja navadna stanišča, kjer se raz¬
krope paroma in takoj začno misliti na gnezditev. Gos gnezdi
sredi velikega močvirja v najskrivniših in najnepristopniših
grezeh. Sem ter tam še sedaj vale divje gosi tudi v naših
krajih, ali vsako leto jih je manj, ker se povsod močvirja
osušajo. Na »ljubljanskem mahu“ je bila nekdaj navadna
ptica sedaj so ga pa bržčas zapustile.

Gos precej po prihodu nanaša ločja in trave za gnezdo,
gosak jo pa spremlja kakor straža, in tudi pozneje, ko vali,
ne gre nikdar daleč od nje. Sploh je z gosko zelo prijazen,
ves čas življenja jej je zvest tovariš.

S trebuha si ona oskube najmečji puh, ž njim obloži
znotraj gnezdo in tudi pokriva jajca, kedar se na kratek čas
vzdigne z gnezda. Mlajša gos znese 6—8, starejša pa tudi
12 in še več jajec. Konec meseca sušca že sedi na njih in
vali 4 tedne. Mlade goščice vodita stara dva že drugi dan
na vodo, gos plava naprej, za njo mlade, gosak pa zadnji,
vedno oziraje se na vse strani; kakor mu kaj ni všeč, se
oglasi, in mladiči se skrijejo med vodni šaš. V nevarnosti
jih oba pogumno branita, posebno pa ona. Proti neprijatelju
steguje vrat, sika in puha, pa tudi grize in bije s perotni¬
cami. Po ves dan se pasejo na vodi, zvečer gredo pa spat
v gnezdo. Ko so mlade dorastle, se pašo več na suhem,

40

nego na vodi; stari se sedaj brijejo, to je, menjajo perje.
Takrat ne morejo leteti, zato se skrivajo v goščavo. Vsa ro¬
dovina pa ostane skupaj do prihodnje pomladi, skupaj tudi
potujejo, in še le ko se vrnejo, jih zapodita stara od sebe.
Mlade začno valiti v drugem letu.

Divja gos je jako tankočutna, razumna in previdna
ptica. Lovca takoj prepozna in razloči od mirnega kmeta
ali pastirja. Ujete mlade — in celo stare, se dosti hitro
sprijaznijo s človekom, dasi tudi se še v drugem in tretjem
zarodu divjost popolnoma ne zataji; posebno jeseni, ko po¬
tujejo divje so jako nemirne in zbegane. To velja tudi za
take, ki so se pod domačo gosjo izvalile iz jajec divje gosi.
Jeseni se morajo zapreti, sicer pobegnejo. Taki beguni se
včasih še povrnejo k svojemu gospodarju, včasih pa tudi ne,
in če se tudi vrnejo, ostanejo zmerom plahe in rade daleč
okoli letajo. Nasproti temu se pa včasih tudi divje gosi,
zlasti gosaki, pomešajo med domače na paši in gredo ž njimi
celo do vasi, ali dalje ne.

Največji in najnevarnejši gosji neprijatelji so orli in
ljudje. Človek preži na-nje zaradi mesa in perja, toda težko
jih je zalesti. Najbolje stori, ako jih čaka zvečer, ko se zbi¬
rajo na stanovitih prenočiščih.

O domačej gosi nimamo nič posebnega povedati. Malo
več je je v mesu nego divje, in perje se jej je večjidel po¬
belilo, dasi tudi sive domače gosi niso redke. Kar se pa tiče
njenih zmožnostij, moramo reči, da so se jej v sužnosti zmanj¬
šale, ravno tako kakor ovci. Ni sicer topa in bedasta, kakor
se navadno misli, ali vendar je nekako izgubljena, težka in
počasna, v stiski si ne ve pomagati. Ako jej otrok nagaja
s šibo, se ne ve kam deti, ziblje se sem ter tje, gaga in ste¬
guje vrat, steplje s porotnicami ali vzdigniti in odleteti jej
dela težave.

Gos hodi z vzdignjenim vratom mnogo bolje od race,
plava pa počasnejše, po plitkih vodah roni (potaplja se) ka¬
kor raca. Najlepše na njej je vitek vrat, ki se zvija kakor
kača, sedaj ga ima na hrbtu, sedaj v perotnicah, kmalu zopet
pod trebuhom. Gos dobro leti, ako se je vzdignila z velikim
štropotom od tal.

Gosi so rade bolj same za-se, na dvorišči se drže v
stran in se ne pajdašijo rade z drugo kuretnino. Na paši
začno včasih na vse grlo kričati, z razprostrtimi porotnicami
mahajoč vihrajo po zemlji in — ako je voda blizu — zakade
se va-njo s strašnim šumom, da se voda praši.

41

Gos je malokedaj tiha, posebno v društvu ne. Zmerom
si imajo dosti povedati, polglasnega čebljanja ni konca ni
kraja, kakor pravi narodna pesem:

Tri pure, tri race,

Tri bele gosi,
So skupaj čebljale
Tri cele noči.

Ljudje, ki imajo čas in voljo poslušati brbljave gosi, so
tudi uganili, kaj se med seboj menijo. Mlade libe, ki gredo
odzad, se neki hvalijo: „Me smo lepe mlade, me smo lepe
mlade!“ Starim šugam spredaj to ni všeč, zavidne jim od¬
govarjajo: „Tudi me smo bile mlade, tudi me smo bile
mlade!“ Gosak pa, ki stopa pred njim, steguje vrat in kriči:
„Pa že zdavna, pa že zdavna 1“ — Razkačene gosi sičejo,
zlasti gosaki.

Gosi jedo vsakovrstno rastlinsko hrano, zobljejo žito in
zrnje, mulijo travo in drugo sočno zelenjavo, sosebno rade
hlastajo salato. Predno se zakolje, jo navadno pitajo z moč¬
natimi osvalki ali pa s koruzo in jo zapro v tesen prostor,
da se poprej udebeli. Take gosi dobodo posebno velika jetra,
ki se čislajo za sosebno slaščico.

Domača gos znese 20—24 jajec, in nese 8—10 let,
navadno jo pa zakoljejo poprej, ker sicer je meso pretrdo in
prežilavo. 

V velikih jatah potuje jeseni za divjo gosjo še neka
druga, ki jej je zelo podobna, ali je skoro malo manjša. V
perji se ne razlikuje od sive, samo kljun je spredaj in zadaj
črn in le v sredi rumen. Oprezna je in plaha kakor siva;
pravijo, da na paši razpostavi straže. Po noči spi na vodah,
po dnevi se pa pase po senožetih in po njivah, zato se tudi
imenuje njivska gos ali ligarica. Lovci jih zalezujejo
zaradi mesa in peres.

5. Puran.

Jojmine, jojmine! kako smo pa mogočni! — ali je res
taka sila, da se tako repenči? Tak je, da ga človek komaj
pozna. Kaj ga je neki razkačilo, da se tako togoti, tolikanj
napihuje. ■— Aha! zdaj pa že vidimo! Dekla je svoj rdeči
dežnik razpela in dala sušit na solnce. Rdeči dežnik ga
bode v oči, zavoljo njega je skrčil vrat, našopiril rep, spu¬
stil kreljuti in obesil rdeči capetelj prek nosa; zaradi te

42

malenkosti mu kri sili v glavo, nasršilo se mu je perje po
vsem životu; nedolžni rdeči dežnik je kriv, da se tako ma¬
stite nosi, da srdito piha in s perotnicami brusi po tleh. Go¬
tovo si misli, da je Bog si ga vedi kako lep in imeniten, ali
pa že celo misli, da se ga kdo boji; spaku se gotovo ne do¬
zdeva, da je neizrečeno smešen.

Pa tudi, če se mirno drži, je čuden ptič; videti mu je,
da je tujec na našem dvorišči. Velik je kakor gos, pa še

tudi večji, toda stoji na visokih krepkih nogah. Na golej
glavi in na vratu ima ohlapno bradavičasto kožo, ki mu na
podbradku zgubana mahadra. Iznad kljuna mu visi mesnat
capetelj, ki se mu v togoti za malo ped prek kljuna obesi.
Koža je višnjeva, bradavice pa rdeče, kedar se huduje, za-
rudi mu tudi koža. Perja je navadno temnega, na solnci
kovinsko se na zeleno ali rdečkasto prelivajočega. Naha-

43
jajo se pa tudi purani z umazano rjavim in izprano osivelim
perjem, ali pa so tudi popolnoma beli. Pure so malo manjše
ter imajo navadno pohlevnišo obleko brez leska. Puranu
raste na prsih iz neke bradavice čop dolgih ščetinastih peres,
pura ima tudi to bradavico, toda brez ščetin. Njegov glas
je neprijetno in jezno kavdranje, pura pa zmerom toži: kam,
kam, kam; pravimo, da kamka.

Puran je neumen bahač, godrnjav in jeznorit trapeč.
Najmanjša stvar, na pr. oster pogled, zlasti pa rdeča barva
ga tako razdraži, da tudi v človeka skoči. Jezi ga, ako čuje
človeka žvižgati, -na vsak žvižg srdito zakavdra, kar je po¬
sebno smešno slišati, ako jih je mnogo skupaj. Pure se tudi
jezne napihujejo in šopirijo, ali ne tako hudo kakor puran,
traven je pa zelo bedast in strašljiv, boji se vsake neznane
stvari, naj si je še tako nedolžna.

Puran dobro hodi in hitro beži z na pol razpetimi kre-
Ijuttni, leti pa slabo — in to v največej sili. Spat pa hodi
rad na višavo.

Iz vsega, kar je bilo o njem povedanega, vidimo, da
puran v svojem ponašanji nima nič mičnega, in človek bi ga
gotovo ne držal med domačo kuretnino, da ni veljaven in
imeniten v nekej drugej stvari. Med vso perutnino ima nam¬
reč najokusniše in najprhkejše meso, in, kar je še več vredno,
mnogo mesa, kajti dobro izpitan puran tehta do 10 kilogra¬
mov. Hraniti ga ni težko, ker mu je vsaka piča všeč; naj-
raji pa morebiti vendar zoblje koruzo.

Pura znese pomladi 20—30 jajec in vali 28 dnij. Mladi
purčeki so jako kočljivi in občutljivi, mraz in mokrota jim
Škoduje v prvej mladosti, da jih mnogo pogine. Ko malo od¬
raste, so bolj trdni, radi se pasejo po travnikih in po polji,
kjer zraven trave in zrnja pobirajo tudi malo golazen. Kjer
jih je mnogo, morajo imeti pastirja, da jih odvrača od žita,
da ga ne pohodijo. V drugem letu popolnoma dorastejo.
Ako so pure bile po zimi na toplem, in ako so imele dosti
jesti, začno nesti zgodaj, spravijo prvi zarod na noge, in po¬
tem vale v velikem srpanu v drugič.

Jeseni in po zimi so purani najbolji za jed. Kakor gosi,
pitajo tudi purane s koruzo, z močnatimi osvalki in z orehi,
ki se pa morajo malo potolči, da se lupina razpoka. Začne
se z jednim orehom, ki se mu da poleg druge piče, in vsak
dan se mu jeden primakne do petnajstega dne, ko dobi pet¬
najst orehov; potem gre spet nazaj do jednega oreha.

44

Puran je sedaj po vsej južnej in srednjej Evropi na¬
vadna domača ptica. V mrzlotnih krajih se vendar reja ne
splača, ker jih, kakor je bilo povedano, mnogo pogine. Na
Slovenskem jih imajo največ na Štajerskem in na Dolenjskem,
na Gorenjskem in na Notranjskem pa ne, ravno zavoljo
ostrejšega zrakii. Posebno dobro se redi na Hrvaškem, kjer
se pašo na stotine skupaj, in jeseni, jih v velikih jatah tirajo
v Zagreb in dalje na Kranjsko in Štajersko. Po zimi je na
Hrvaškem puran najnavadniša pečenka, zlasti na božič malo -
ktera hiša opravi brez purana.

Puran je amerikanska ptica. Ko so Španjolci prišli v
Ameriko, našli so to ptico ondi že udomačeno ter so jo seboj
prinesli v Evropo. Leta 1524. je prišel puran na Angleško,
potem na Francosko in za nekoliko let tudi na Nemško in
tako dalje. Še leta 1560. so morali biti redki, ker je mesto
Amiens svojemu kralju Karolu IX. kot veliko redkost poda¬
rilo 12 puranov, in na ženitvi (na piru) tega kralja je pečen
puran veljal za najboljšo jed.

Divji puran še sedaj živi po srednjih deželah severne
Amerike, posebno v velikih gozdih ob reki Misisipi, Misuri
in Ohio. Toda naš puran je proti divjemu svojemu bratu le
senca. Ne samo, da je divji mnogo večji — dobodo se namreč
purani po 20 kilogramov težki — nego je tudi lepši. Na
njem se vsako pero leskeče in blišči v najlepših barvah, po
vsej pravici se sme šteti med najlepše ptice. Spomladi se
parijo in tačas se šundravo kavdranje razlega daleč po go¬
zdih. Med seboj se tudi bijejo in sicer tako srdito, da ne
odnehata, preden ni eden mrtev. Ko so sparjeni, loči se
pura od njega in si poišče skrit kotiček za gnezdo, ker sicer
bi jej presilen puran jajca poteptal. Kedar gre iz gnezda,
jajca vselej z listjem skrbno pokrije, da jih ne bi spazilo
bistro oko zvite vrane, ki bi jih sicer izpila. Svojih 12 do
20 purčekov vodi ona sama in jih celo skriva pred njim, ki
bi jim utegnil celo kaj žalega storiti. Jeseni so mladiči že
toliko odrastli, da začno posnemati stare v napihovanji in
kavdranji. Takrat se združijo v velika društva in potujejo
peš po gozdih, pobirajoč semena, padajoča z dreves. Pri-
šedši do kake večje reke se dolgo obotavljajo in premišljajo,
ali bi bilo varno leteti prek vode. Glasno kavdraje si de¬
lajo srce, spravijo se na najvišja drevesa, od koder na vod¬
nikovo znamenje zleti vsa jata. Starim in močnim to ne
dela nikakoršne težave, naj si bode reka tudi pol ure široka,
prelete jo srečno; slabejši mladiči pa dostikrat utrujeni po-

45

cepajo v vodo, iz ktere pa večjidel izplavajo. Na pozno jesen
in po zimi, ko v gozdu ni piče, se divjaki včasih tudi pome¬
šajo med krotke domače purane, zlasti po samotnih seliščih,
kar je ljudem prav všeč, ker se po njih pleme zboljša.

Indijani ravno tako, kakor evropejski naselniki strastno
love divje purane zaradi okusnega mesa. Indijani pravijo,
da je pečen puran „jed modrijanov". Purane zalezujejo v
Sozdu ali pa je na potovanji pričakajo pri kakej reki. Tu
jih je najlažje streljati, ker purani srečno preletevši kako
reko veselja ne vedo, kaj bi počeli in pozabijo paziti na svojo
yarnost. Se več jih pa polove tako-le: V gozdu narede lovci
iz hlodov in brun 2 metra dolgo in ravno toliko široko hišico
i-er jo pokrijejo z vejami. Hišica ima samo na jednej strani
luknjo baš toliko, da se more star puran skoz njo zmuzniti.
Pred vrata in po hišici pa nasipljejo koruze. Purani pridejo,
najdejo koruzo in zagledavši obilno koruzo v hišici zmuzajo
s e va-njo drug za drugim. Ko je vse pozobano, šli bi radi
v en, ali bedaki ne morejo več najti luknje, zbegani tekajo
sem ter tje, vtikajo glave med bruna in skušajo prevleči se
skoz nje — ali ne gre, vsi so ujeti.

Samo ob sebi se razumeje, da po takem ravnanji mora
biti puranov zmerom manj, posebno ker tudi vedno bolj se¬
kajo in krčijo gozde in se žival mora umikati novim nasel-
nikom. Razen človeka preže na-nje tudi mnoge roparske
ptice, zlasti sove, in tudi ris jim je vedno za petami.

6. Pegat.

Ne toliko zaradi dobička, kolikor zaradi lepote drže tudi
pri nas tu in tam — navadno pri boljših hišah — pegata
ri }ed drugo kuretnino. Pegat je kokošje velikosti, gladko
sivo plavkasto perje posuto je z belimi večjimi in manjimi
pegami, kakor z biseri, zato mu tudi biserka pravijo. Po
vratu ima malo perja, na golej plavkastej glavi se vzdiguje
rdečkast mesnat greben, od kljuna mu pa ob straneh visi
ravno tak mesnat podbradek. Perotnice so kratke, pobešen
rep je pa ves pokrit s podaljšanim perjem nad trtico, zato
se človeku skoro zdi, da nima repa, da je kebast, in vsa
ptica se nam zato vidi lepo zaokrožena. On na nogah nima
ostroge.

Pegatka znese na skrivnem mestu na spomlad okoli 20
jajec in vali 20 dnij. Sploh pa pri nas pegatka ne vali rada,
ali pa se skuja in zapusti gnezdo z jajci. Zato navadno

46

njena jajca podvržejo kokoši ali puri. Stari, še več pa mladi
so jako občutljivi proti mrazu, sosebno jim prsti lahko zmrz¬
nejo in odpadejo. Mladi pegati so neki dobri kakor fazani,
od starih pa meso ni ravno prida. Pegat neprijetno raglja
in škriplje-. Živi pri nas okoli 10—12 let.

Zapadna Afrika je domovina te lepe kure. Ondi se v
večjih družbah pod vodstvom starega izkušenega pegata pase
po hostah. Na tleh so jako urne, lete pa slabo in nizko.
Po noči se spravijo na najvišja drevesa. Udomačijo se
jako hitro.

Že stari sladkosnedi Rimljani so poznavali in jedli to
ptico, in tudi na Grškem je bila nekdaj prav navadna. Po¬
tem se je bilo nekako pozabilo na-njo, in še le v 14. stoletji
so jo spet pripeljali seboj brodniki, ki so se vračali iz vzhodne
Indije. Sedaj je znana po vsej Evropi, zgodaj so jo prenesli
tudi v srednjo Ameriko in na antilske otoke, kjer jej je pod¬
nebje in vse bilo tako po godu, da je ondi popolnoma po¬
divjala, in da jo sedaj na vso moč zatirajo, ker jim na polji
veliko škodo dela.

Divje pegate love povsod v Afriki in sedaj tudi v Ame¬
riki. Na otoku Jamajka jim potresajo v rumu namočeno
zrnje, pegati zobljejo in se tako upijanijo, da jih potem lahko
z roko love.

7. Fav.

Indija! Redar koli nam ta beseda zazveni na ušesa,
nehote si mislimo zemljo lepo, rodovitno in bogato; zemljo
blagoslovljeno, kjer natora da človeku brez velikega truda
vse. česar potrebuje. Indija ima zlata in srebra, ima drago
kamenje in najdragocenejše dišave; pravijo, da je v Indiji
stal raj naših prvih roditeljev (starišev). Kakor dandanes v
Kalifornijo in Avstralijo vro ljudje, ki bi radi črez noč obo¬
gateli, tako so nekdaj vsakovrstni pustolovci drli v Indijo
sreče iskat. In marsikteri jo je tudi našel; od ondod so se
vračali bogataši — glasoviti „zlati stričeki“, od ondod so v
Evropo dohajale bogate dediščine, da je včasih svet strmel.

Ta krasna zemlja je razen koristne nam kokoši tudi dala
našo najlepšo domačo ptico, iz Indije smo dobili pava.

Pav je gizdalin med kurami, iz njegovega prekrasnega
perja odseva indijsko zlato in drago kamenje.

Na glavi nosi pernato krono, drobna glava, vitek vrat,
in prsi so temno plave kakor indika in se prelivajo na zlato

47

zelenkasto, peresa na hrbtu so podobna leskečemu zlatemu
oklepu, kreljuti so bele, počrez črno progaste. Najlepši je
pa rep, na kterem se peresa skladoma pokrivajo, zadnja so
blizu meter in še več dolga, na belih tulih stoje na obeh stra¬
neh posamezna temnozelena peresca, na širokem konci se
pa blišči prekrasno oko v mavričinih barvah. Najlepše ga je
videti, kedar zavzdigiie rep in peresa razprostre v pisano kolo.

8. Pav.

Pav je naša največja kura, ker brez repa meri 1 meter,
ali vendar se nosi prav lepo, ker stoji na visokih nogah.
Iznad zadnjega prsta ima ostrogo, kakor petelin.

Kakor je sploh navadno pri kurah, ima tudi pavica si¬
romašno in neznatno perje. Po grlu in na prsih je bela,
sicer je pa zamazano rjavkasta.

Pav je neizrečeno nečimerna žival. Kakor bi vedel, da
Je najlepši, rad pokazuje svojo lepoto, in človek bi po nje-

48

govem vedenji rekel, da mu je všeč, ako se mu čudimo in
ga hvalimo.

Proti drugej kuretnini se ošabno vede in ne mara za
njihovo družbo, najprej se še sprijazni s pegatom; purana
ne trpi in rad začne boj ž njim. No ako je več puranov na
dvorišči, gre pavu slabo, ker se vsi purani spuntajo zoper
njega, celo pure gredo na-nj, kavsajo in skubejo ošabnega
gizda\ca in ga poženo v beg. — Pri zobanji tudi odganja
druge in jih ne pusti blizu, dokler ni on sit.

Pav je vse poletje zunaj, pri nas se je celo tako utrdil,
da mu tudi zima ne škodi, bolje se vendar počuti, ako je po
zimi na toplem. Rad zleti na višave, na streho ali na kak
zid in od ondod neprijetno kriči, nekako po mačje.

Spomladi pavica zgrebe v kakem skritem kotu nekoliko
šare skupaj in znese 8 — 12 jajec in sedi potem cel mesec.
Navadno pa ne izvali vseh jajec. sploh je v tem poslu ne¬
marna in nestanovitna, večkrat zanemari jajca in celo pav-
čeke lahkomiselno zapusti, zlasti ako je človek hodil gledat
za njo ali jo motil pri valjenji. Zato tudi pavja jajca dado
kokoši ali puri valit, in mačeha bolje skrbi za pavčeke, nego
njihova mati. Do tretjega leta so pavčeki skoro vsi jednaki,
potem še le začne pavom rasti lepo perje. Pav učaka 25 let,
ali pavica prej preneha nesti in pod starost tudi dobi včasih
pavovo perje, ravno tako, kakor je bilo povedano o kokoši.

Tu in tam se vidijo tudi popolnoma beli pavi.

Pavova domovina je torej vzhodna Indija v Aziji, kjer
se še sedaj nahaja divji po gostih lesovih, navadno po 30 do
40 glav skupaj. Williamson je pa v jednej uri videl celo
1500 pavov, da so ves gozd pokrili z bliščečim perjem, ki
se je v vzhajajočem solnci še mnogo lepše lesketalo. Po istih
gozdih tudi prebivajo tigri, in po kričanji in vedenji pavov
sodi izkušen lovec, kod se plazi krvoločna mačka. Poplašen
pav teče en čas po tleh, potem se še le vzdigne ne previ¬
soko in odleti ne daleč. Hrani se z zrnjem in z golaznijo,
pravijo, da celo kače pobija, če tudi jih ne žre. To je more¬
biti tudi pripomoglo, da je pav Indom sveta ptica, da jih
okoli svojih templov rede v velikem številu.

Ne ve se prav za gotovo, kedaj je prišel pav v Evropo.
V svetem pismu se bere, da so Salamonovi brodniki iz zemlje
Ofir svojemu kralju med drugimi lepimi stvarmi tudi pripe¬
ljali žive pave. Vojaki Aleksandra Velikega so ga pa bržčas
prinesli v Evropo in sicer na Grško, od koder je šel potem
po vsej Evropi in pozneje tudi v Ameriko.

49

Pri nas imajo ljudje pava le zaradi lepote, drugod pa
mlade tudi jedo, ki so neki prav dobri; stari imajo pa trdo
in žilavo meso. Stari Rimljani so čislali mlade pave, na mizo
sladkosnednih cesarjev Vitelija in Heliogabala so se nosile
polne sklede pavovih jezikov in možgan. Tudi pozneje je pri
velikih gostijah prišel na mizo pečen pav, če tudi samo za
oči; v Londonu je ta navada še sedaj pri pojedinah mest¬
nega glavarja.

V Indiji in po bližnjih otokih žive še drugi pavi, mnogo
lepši od našega.

8. Fazan.

Temu ali onemu mojih spoštovanih bralcev bo morebiti
fazan popolnoma neznana ptica. Marsikteri se bode more¬
biti čuuil, da uvrstujem med domačo perotnino tega ne¬
znanca, kterega ni videti niti na župnijskem dvorišči niti v
gradu, kjer se vendar sprehaja mogočni pav in zala pegatka.
Temu, komur pečeni fazani še niso po grlu polzeli, ki ga
morda tukaj prvikrat vidi v podobi pred seboj, bodi pove¬
dano, da sem ga moral vzeti med domačo kuretnino. ker ga
je človek že v davnih časih iz Azije prinesel in ukrotil; ako-
ravno se ne da tajiti, da je ta ptica pri nas dosti redka, in
da tudi ni tako domača, kakor je na pr. kokoš, raca ali gos.

Na prvi pogled bode vsak po bogatej opravi fazana
spoznal za gizdavega Azijca. Velikosti je petelinove, samo
da je šibkejši in daljši, sam sabljasto vkrivljeni rep je čez
pol metra dolg. Perje po glavi in po vratu je zeleno z zla¬
tim bliščem, po truplu se pa preliva na rdeče, plavo in ze¬
leno ter je poprskano z belimi in črnimi pegami; repna pe¬
resa so črnopasasta in kostanjevo obrobljena. Na licih je
gol, na nogah ima ostroge.

Ona ie manjša, temno-rjava in sivo-pisana.

Fazan pa ni samo lep, temveč je tudi dober, neizre¬
čeno dober. Njegovo meso je najbolj čislano med letečiuo,
pravemu sladkosnedu se skomine delajo, ko sliši o fazanih
govoriti.

Domovina fazanova je v prednjej Aziji, kjer se še sedaj
nahaja popolnoma divji. Stari Grki, iskajoči zlata, so ga
našli v Kolhidi — v današnjej Mingreliji na Kavkazu — ter
so ga vzeli seboj zaradi slastnega mesa. Od Grkov so ga
dobili laskrni Rimljani in po njih se je razširil dalje po sred-
njej Evropi. Fazane rede po zagrajenih ali z vodo obkoljenih
logih in dobravah, v tako imenovanih fazanjakih. Po letu

Živali v podobah. II. 4

50

so zunaj, po zimi se pa umaknejo v hišo nalašč za-nje po¬
stavljeno, kamor se jim tudi potresa potrebna hrana. Naj-

veči fazanjaki so na Angleškem, Holandskem in Francoskem,
mnogo fazanov rede tudi na češkem, Ogerskem in v dolnjej
Avstriji, sosebno na donavskih otokih. Tudi pri nas so jih

l, a) srebrni, b) zlati, e) navadni fazan.

51

nekdaj držale večje grajščine, ali sedaj ko so prišle ob svojo
nekdanjo veljavo, opustile so večidel tudi drage fazane; po¬
sebno, ko je leta 1848. mnogo te plemenite živali zdrgnilo
Po neplemenitih kmetovskih goltancih. Na Kranjskem mi je
znana turnska, na Štajerskem pa brežka grajščina, ki ste se
do nedavna ukvarjali s fazani, sedaj ste pa to opustili, ven¬
dar se še sedaj v savskih vrbinah nahajajo podivjani fazani
in se tudi plode.

Najbolj ugajajo fazanom goščave, kjer gosto grmovje in
* rn je, praprot in robidovje spodrašča gozd, zraven mora biti
dosti vode, in tudi bližnja polja in senožeti so jim všeč. Ondi
tiho smukajo od grma do grma, iskajoč zrnja, jagod, žužkov
m črvov. Zvečer zlete na drevesa. Nekdaj so fazane kadili
z  gorečo slamo, kafro, smolo in s koprom; češ, da se bolje
drže svojih fazanjakov, kar pa gotovo nima nič v sebi.

Fazan se ne druži rad, tudi z drugimi fazani ne, naj-
raji je sam za-se. Tiho se plazi po gošči, pred človekom se
skriva; tudi v bogatem fazanjaku ne bodeš z lepa videl fa¬
zana. Ako sta dva skupaj zaprta se takoj skavsata, zato
mora človek vsaj tri skupaj zapreti, potem so mirni. Fazan
.le neizrečeno neumna žival. V nevarnosti nikdar ne ve, kaj
bi storil, ne ve, kam bi se dejal. Včasih ves zbegan teka
sem ter tje, ali pa počene in se stisne; pravijo celo, da v
strahu pred sovražnikom skrije glavo, in potem misli, da ga
sovražnik ne vidi. O povodnji se vodi ne umakne, debelo
m bebasto gleda, kako voda narašča in mirno čaka, da ga
odnese, ali pa še sam sili v vodo, namesto da bi šel iz vode
na suho. Vsaka najmanjša stvar ga ustraši, ako kobilica skoči
v travi pred njim, ves strepeče in boji se neki celo polža,
ki leze proti njemu.

Spomladi znese ona v plitko jamico 8—12 zelenkasto-
sivih jajec in sedi na njih 25 dnij. Po nekterih fazanjakih
puste fazanke same valiti, drugod jim pa pobirajo jajca in
je nasade puram po 20 in še več. Mladiči si kmalu opomo¬
rejo, starka jih skrbno vodi in zbira pod kreljuti in mladina
ostane do zime pri materi. Mladički so jako občutljivi in
mnogo jih pogine. On se za nje prav nič ne zmeni.

Fazani imajo vse polno sovražnikov. Od lisice in kune
do podlasice in podgane, od kragulja do srake in vrane, vse
Preži na nje, vsem diši pečenka lepega bedaka, kterega
v saka žival lahko prekane.



4*

52

Fazan ima v Aziji še nekoliko sorodnikov, s kterimi se
pa nikakor ne more meriti glede na žive barve in sijajno perje.
Znana sta posebno dva, ki se tudi vidita na našej podobi
zraven navadnega; se ve, da črna podoba ne more posnemati
bliščeče sijajnosti in leskotnih barv. Oba sta doma iz Kine,
od koder sta že pred več stoletji prenesena v Evropo, kjer se
tako dobro počutita, da brez velikega obotavljanja valita oba.

Srebrni fazan je med vsemi največji. Zdolaj je
temno-črnega, na plavo se spreminjajočega perja, ravno tak
je tudi na glavi čop iz tankega razčehanega perja; zgoraj je
pa od tilnika počenši srebrnasto-bel z valovitimi poprečnimi
črnimi črticami. Ona je rjavkasta, sivo izprana, po trebuhu
črno pasasta. Meso je okusno, kakor od navadnega.

Cvet vseh fazanov je pa zlati fazan. Glavo mu krasi
zlata perjanica (čop), spodaj se žari kakor ogenj, na plečih
je zlato-zelen, na hrbtu in na trtici rumen, od tilnika se mu
pa spušča živo-rumen ovratnik s črnimi prevozami, kakor
kratek plašček. Manjši je od navadnega. Ona je črna z
rjavimi progami, po rjavem hrbtu in repu belo pegasta.

9. Labud.

Tudi labuda prištevamo k d^mačej perutnini, in ž njim
končamo prvi razdelek. Akoravno človeku ne daje nika-
koršne hasni, vzeli smo ga vendar v ta razdelek, in to zato,
ker je tudi njega človek udomačil in ga vzel na skrb, če
tudi zgol za svoje razveseljevanje. Že od nekdaj se je labud
prikupil človeku, že od nekdaj so ga v pesnih slavili vsi na¬
rodi ter ga vpletali v svoje pripovedke in basni.

Labud je lepa, smemo reči najlepša povodna ptica, ako¬
ravno se ne more ponašati z živo pisanim perjem, kakor
mnoge druge. Na labudu se ravno učimo, da ni samo ono
lepo, kar se blišči in vpije v živih barvah. Labud je lep v
svojej ponižnej belej obleki, na njem nam je všeč prijetna
postava, posebno pa dostojno držanje in ljubeznivo vedenje.
Ribnjak v zelenem gaji je mrtev in prazen, ako se po njem
ne vozi par labudov z mehko vkrivlj enimi vratovi in z na
pol privzdignjenimi perutimi. Ko se tako veličanstveno pre¬
važa po mirnem jezeru, podoben je ladiji z razpetimi jadri,
ali pa belej povodnjej roži, kakor pravi pesnik:

Po jezeru mirno se voziš labud!

Lepo se, mehko se vrat ti kroži;
Ko dih ti večerni razpenja perut,
Podoben si belej povodnjej roži.

53

Labud je lep le na vodi, in kakor bi se tega zavedel,
ne gre rad na suho in tudi zleti le v največej sili. Na suhem
se ziblje kakor raca, ker so črne plavne noge daleč od zadej
vrastene ter ne morejo lahko nositi težkega trupla. Na dol¬
gem gibkem vratu se ziblje lepa glava s pametnimi črnimi
očmi. Rdečkast kljun je dolg kolikor glava, ves jednako
širok, a na korenu sedi črna grba, zato mu tudi g r b e c
pravijo. Po dolgem meri blizu poldrugi meter, počrez z raz¬
prostrtimi kreljutimi pa nad dva metra, težak je pa do 13
kilogramov. Ako mora zleteti z vode, stegne vrat, ploska s

10. Labud.

perotnicama in vihra tako streljaj daleč po vodi, predno se
toliko razmaha, da se more vzdigniti v zrak; potem pa leti
dobro in jako visoko.

Na ribnjaku v vrtu je labud gospod. Ne meša se rad
med drugo prosto drhal, najraje je par sam za-se, in celo
drugih labudov ne trpi blizu sebe. Tudi posamezen se ne
bode pridružil gosem ali racam, rajši samotari. Včasih je
tudi zelo hudomušen, srdito napada druge ptice, ki mu niso
všeč, in če se kaj ustavljajo, jih tudi ubije; ako ga je kaj
posebno razkačilo, jezno piha in siče, zaganja se tudi v otroke
in jih bije s kreljutimi.

54

Spačena dva labuda se nikoli več ne razdražita, le
smrt enega ali druzega more razvezati zvestobo. Vedno sta
skupaj, v nevarnosti brani drag druzega, ovijata si vrat okoli
vrata, božata se in poljubujeta. On jej tudi pomaga znašati
šaro za gnezdo, celo med valjenjem sedi zraven nje na gnezdu,
da se preveč ne dolgočasi.

Gnezdo dela ona rada na kakem otoku, ali v ločji, ali
pa tudi na vodi. Zneseno je iz suhljadi, trstja, trave in
drage šare, znotraj je pa obloženo z najmečjim perjem (pu-
hom). Kedar gnezdo plava na vodi, nanosita tolik kup, da
drži oba.

Labudka znese 6—8 velikih umazano-zelenkastih jajec
in vali 35—40 dnij. Mladiči so podobni mladim goskam; ko
se osuše, gre starka ž njimi takoj na vodo. Kedar se na¬
veličajo plavati, zlezejo materi na hrbet; prve dni spe v
gnezdu, pozneje zunaj kje v grmovji, ali pa tudi na vodi,
položivši kljun na pleča. Do druge pomladi so mladiči sivi,
potem še le dobodo belo perje. Ko so popolnoma dorastli,
jih stara dva zapodita od sebe.

Labud je povodne rastline, korenine, semenje, črve,
polže, žužke in drugo tako drobnjavo, rib pa ne. Kakor
raca tudi on vtikuje kljun pod vodo in prežvekuje blato po
ribnjaku. Na zimo se navadno zapro v stajo. V sužnosti
živi po 20 let in tudi več, prosti pa neki učakajo visoko sta¬
rost, po 100 let in še črez.

Labud z grbavim kljunom živi divji po severnej Evropi
in tudi v Sibiriji. Jeseni, ko začno zmrzovati vode na nji¬
hovih navadnih staniščih, se vzdignejo in lete proti jugu.
Izmed potujočih se tudi pri nas včasih kteri ustreli. Na se¬
veru v njegovej domovini ga pa vse leto zalezujejo zaradi
mesa in perja. Koža z vrata in s prsij, ki ima nežno ža¬
metasto perje, stroji se in nosi kakor krzno.

Divjega grb ca ni težko ukrotiti, posebno mladi se hitro
sprijaznijo s človekom, poznajo gospodarja ali tistega, ki jih
hrani ter ga pozdravljajo s perutimi mahaje.

V severnej Evropi, kakor tudi v severnej Aziji in Ame¬
riki živi še neki drug labud, pevec imenovan. Od grbca se
razlikuje, da je zajetnišega trupla, krajšega in nekoliko de¬
belejšega vratu, in da na kljunu nima grbe.

Pevec vratu ne zvija kakor grbec, temveč ga drži na¬
ravnost po konci. Nekaj posebnega je njegov glas. Sicer

55

ne poje, kakor bi kdo morebiti sodil po njegovem imenu,
ampak se glasi z mogočnim glasom, kterega je posebno iz
daljave prijetno slišati; človeku se dozdeva, kakor bi čul dalnji
glas zvona ali kakor da bi kdo puhal v trobento. Rad se
glasi, zlasti v zraku.

Z grbcem se grdo gledata, ako pridejo grbci med pevce,
kmalu se stepo in večidel so pevci huji in poženo grbce.

V zimi tudi pevec potuje, potujoč poseda tudi po naših
'odah, leti pa tje v Afriko, kjer jih Arabci love na trnke
ali odice, kakor pri nas ribe. V njegovej domovini ga tudi
preganjajo, največ jih s palicami pobijejo takrat, ko se bri¬
jejo in ne morejo leteti.

Pevec se ravno tako udomači, kakor grbec. Na Ru¬
skem je po vrtih in jezerih navadna ptica, in Rusi ga bolj
čislajo nego mutastega grbca.

Že pri sesalcih smo se prepričali, da je Avstralija zemlja
čudovitih, nenavadnih prikaznij v živalstvu, večkrat ravno
nasprotna našemu. To nam tudi potrjuje avstralijski labud.
Mi si mislimo, da labud mora biti bel, avstralijski je pa
-— črn.

črni labud je ves podoben grbcu, samo da je brez
grbe na kljunu, in da je razen belih perotij ves črn. Oko
je rdeče kakor škrlat. Ta labud prebiva v brezštevilnih
tropih po avstralijskih vodah, in ker da vsakomur priti blizu,
ga strašno pobijajo, in bati se je, da ga bodo popolnoma
zatrli.

Naši kraji mu tudi prav dobro ugajajo, udomačil se je
popolnoma, da vali vsako leto. Videti jih je v vsakem zve¬
rinjaku. 

črnovrati labud živi v južnej Ameriki. Manjši je
od naših ter je razen črnega vratu ves lepo bel. Na kljunu
ima krvavo grbo, noge so pa rdečkaste.

Bržčas se bode tudi ta dal pri nas udomačiti.

II. Naše poljske in gozdne ptice.

Oj  P r ><ia peti. Znan je
ji L človeškega domovan
za-nj. V tem je si:

< 10. Vrabec.

jfeovsod me poznajo, da tiček sem zvit“, bi vrabec
lahko z »godcem" pel. ko bi le revče znalo kaj
' s res povsod in povsod živi le blizu
domovanja, če tudi človek ravno ne mara
V tem je siromak podoben nadležnej miši, ki
tudi spremlja človeka po vsem svetu; kakor miš, tako

tudi vrabca človek na vso moč odganje kakor škodljivega
tatu. Pozneje se bode že pokazalo, če ga človek sodi po
pravici ali ne, če morebiti ne dela krivice zaničevanemu
„lačenbergerju“. Viabec ie lahkoživec. Danes z betom, jutri
s psom. Najbolj mu godijo kraji, kjer na dobrem obdelanem
polji strn obilno rodi. Za temne gozde in za visoke hribe
ne mara, tam se je treba preveč truditi za vsakdanji kruhek.

Akoravno je vrabec že stoletja ven in ven v človekovej
družbi, akoravno je, rekel bi, navezan na človeka, vendar se
ni mogel ž njim popolnoma sprijazniti, vrabec ni izgubil svoje
prostosti (svobode), kakor so jo izgubile mnoge druge ptice.
Vrabec je zmerom plah in obziren, človeku nikdar prav ne
upa, zmerom ga ima v očeh. Ako se le pripogneš, da bi
pobral kamen, ali če s palico nameriš na-nj, hitro se bode
pobral in odnesel. Tudi tam, kjer ve in čuti, da se mu ni
bati človeka, mu zato ni nič bolj privržen, le bolj nesramen
in drzovit je; ali tako daleč se nikdar ne spozabi, da bi
pustil svojo varnost v nemar. — Vrabec ni nikjer krotek in
domač.

Vrabec je tako dobro znan, da ga ne bi bilo treba opi¬
sovati. Ali da prekanjeni zmikavt ne bode rekel, da mu kri¬
vico delamo, ali da ga morebiti zaničujemo zaradi preproste
ponošene obleke, naj se zgodi na kratko.

Sivo plavkasto teme je ob straneh kostanjevo, oplečje
rjavo s črnimi progami, prek kratkih perotnic ima bel pas,
po trebuhu je sivkast, na grlu pa črn. Po letu črn, po zimi
rožen kljun je kratek in čvrst, na nizkih nogah ima kratke
prste s kratkimi zakrivljenimi krempeljci.

57

Ona je po glavi sivo - rjavkasta, na grlu bela, po hrbtu
m trebuhu jasnejša od njega. Tudi mladiči so njej podobni.

Vrabec torej ni, da bi dejal, lepa ptica, tudi v svojem
vedenji je precej okoren. Po zemlji drobno skaklja in je še
dosti uren, ne leti pa posebno dobro. Rad se koplje v vodi,
tudi se valja po prahu, po prsti in po snegu. Glasu nima
ugodnega, ali vendar redkokedaj molči. Živ, živ, živ; ček,
ček, ček so njegovi navadni glasovi; kedar ga pa kaj pre¬
straši, zleti z glasnim: trrrr. Najbolj zgovorni so po letu in

11. Vrabec.

jeseni, ko je povsodi dosti zobanja, takrat se neki bahajo:
»žito imam pa Žaklja nimam, žito imam, pa Žaklja nimam.“
Po zimi pa, ko na hudem mrazu medli in zanohtane krem¬
peljce pod zmršeni kožušček privzdiguje, žalostno čivka in
baje tako-le toži: „Žakelj imam, žita nimam, siten, siten,
Šlek, šlek, črn, črn.“

Vrabec je jako previden in pameten. Pred človekom
mora biti vedno na oprezi in tudi sicer ima dosti sovraž¬
nikov. In ravno to mu je vse zmožnosti izbistrilo, da je
pretkan in prežgan kakor maloktera druga ptica. Starejši

58

ko je, bolj je zvit, ker ga skušnje izuče. Zato je jako težko
ujeti starega vrabca. Vsako mu neznano stvar ogleduje sum¬
ljivo od strani, povsod sluti človeško zvijačo in lokavost.
Toda kmalu razloči pravo nevarnost od namišljene; nekoliko
dnij se bode morebiti ogibal s slamo natlačenega moža, ki
mu ga je človek za strah postavil na sredi prosa. Ali kmalu
spozna, na čem je, predrzno seda na razcapani strah. ob¬
jestno skače po njem in puli slamo ž njega, kakor bi hotel
zasmehovati človeka in njegova strašila.

Vrabci se radi družijo med seboj in tudi z drugimi pti¬
cami, celo takrat, ko so sparjeni, in ko samice vale, zbirajo
se samci v krdela. Kraj vse te lepe lastnosti so pa vendar
neizrečeno zabavljivi in ošabni, druge manjše ptice, zlasti la-
stavice vznemirujejo, stikujejo po njihovih gnezdih in jim
včasih iz njih pomečejo jajca ali celo mladiče. Tudi med
seboj se hudo prepirajo, zlasti spomladi, ko se parijo, se
samci lasajo, kavsajo in mekastijo, da perje od njih leti.

Vrabci gnezdijo jako zgodaj na spomlad. Ljudje pra¬
vijo. da imajo vrabci na Balantovo zaroko, na Vincencijevo
pa poroko. Ko so se po hudem boji šparih, začno znašati
slamo, seno, dlako, perje in druge take stvari za gnezdo, ki
ni prav nič umetno. Najrajši gnezdijo pod streho, bodi si v
kakej luknji, pod nadstrešjem, v linah, v zidu, med veterni-
cami, včasih pa tudi v gostem drevji in grmovji. Radi se
tudi polaste kakega gotovega gnezda, posebno radi preženo
lastavice in jim celo pomore mladiče in je pomečejo na zemljo.
Ni pa res, da bi se potem lastavice maščevale nad vrabcem
ter ga živega v gnezdu zazidale.

Samica znese 5 — 8 bledo - zelenkastih, rjavo - pikčastih
jajec; valita pa oba, drug za drugim, in v 14 dneh pričiv-
kajo mladički iz jajec. S početka jih pitata s samim mrče¬
som, največ z gesenicami, kterih jim vsak dan prineseta do
500. Ako pomislimo, da vrabci na leto po trikrat vale, lahko
si zračunimo, koliko škodljive golazni nam po vrteh in po
polji pokončajo. Zato jim pa jeseni tudi ne smemo preskopo
gledati na kljun in jim očitati in naštevati vsako zrno, ki ga
pozobljejo. Gotovo škoda ni veča od koristi in spredaj smo
že povedali, kako je pruski kralj Friderik Veliki osra¬
močen moral odjenjati od preganjanja vrabcev in jih celo
drago plačevati. Največ pa za korist vrabcev govori to, da
so jih preselili v Ameriko in v najnovejšem času tudi v Av¬
stralijo nalašč zato, da bi ondi ljudem trebili sadno drevje
od požrešnih gosenic. Ko sta stara dva srečno odgojila drugi

59

m tretji zarod, potem se mlado in staro druži v velika krdela;
veselo letajo po polji, pri nas posebno po prosu, sprevajajo
se po grmovji in po sečih, zvečer se pa glasno žlobudraje in
čeketaje zbirajo na visokih drevesih ali pa, zlasti po mestih,
na cerkvah in visokih poslopjih, kjer prenočujejo. Nikjer pa
Že nisem videl toliko vrabcev skupaj, kakor na Dunaji, ko
se zvečer zbirajo na vseučilišči (univerzi).

Ali za tolsto jesenijo pride mršava zima. Velika krdela
se razkrope in se spet približajo ljudskim stanovanjem, ker
bi se še najprej kaj dobi za lačen kljun. Včasih je res
hudo; sneg je na debelo pokril vso zemljo, vode so zamrz¬
njene, ostra burja jim više perje, in nožiče jim drvene. Ali
tudi v hudem času si ve drzen vrabec bolje pomagati, nego
mnoge druge ptice. Pod kozolcem in pod podom prebrba
Prah in pleve in najde še kakošno zrnce, okoli skednja in
svislij se tudi utegne dobiti kaka drobnjav, tudi kuretnini se
da izmakniti marsikako zrno in tudi na hlapca je treba pa¬
ziti, ko pred hlevom konjem zobanje nareja. In če vsi ob¬
roči popokajo, na cesti in poti se v konjskih odpadkih najde
hrane za največo silo. Toliko da se le preživi. Zvečer se
je pa treba zariti v slamo ali seno, ali pa se pod streho in
celo v dimniku najde varen in gorek kotiček.

Tako se prebije tudi najhujša zima — in potem pa
vendar spet pride spomlad in ž njo novo življenje.

Vrabec je jeseni prav dober in okusen. V gajbici ujet
Človeku ne dela nobenega veselja, vedno je plah in divji. Z
drugimi ž njim zaprtimi pticami grdo ravna.

Vrabec je razprostranjen daleč po svetu, severna in
srednja Evropa, Azija in tudi severna Amerika je njegova
domovina, in sedaj je tudi že v Ameriki in v Avstraliji na¬
seljen. Po južnej Evropi in po drugih vročih deželah ga
zamenjujejo drugi, našemu jako podobni sorodniki.

Poljski vrabec je za spoznanje manjši od domačega,
kteremu je tudi sicer podoben, akoravno ga ni težko razlo¬
čiti od onega. Po glavi je rdeče - rjavkast, na grlu črn, po
belih licih črno lisast in črez perotnice ima dva bela pasca.
Nje po perji ni moči razločiti od njega.

Najraji se drži na polji, po mejah in po grmovji, samo
po zimi pride bliže k hišam, kjer lože najde potrebno hrano.
Gnezdi najrajši v duplu starih dreves.

60

V svojih lastnostih in v ponašanji je podoben domačemu,
samo da je urniši in spretniši, in da ni tako bistroumen in
zvit. Ni ga težko ujeti na limanice, največ se jih pa jeseni
z drugimi ptiči vred polovi na gumnih.

11. Lastavica.

Bodi nam presrčno pozdravljena, ljubezniva ptica, ki
nam vsako leto prineseš zaželeno pomlad in ž njo prijetno
zelenje in cvetje. Kakor nobena druga ptica prikupila si
se ti človeku, tebe povsod radi imajo, povsod te željno pri¬
čakujejo in veselo pozdrav¬
ljajo kot staro hišno prija¬
teljico in z otožnim srcem te
vidijo jeseni spet odhajati.
Ti smeš kjerkoli hočeš pri¬
peti svoje gnezdo, iz revne
lesene koče kakor iz bogate
gosposke palače ti kličejo:
Da si dobro došla in srečo
prinesla!

Pri nas lastovico še po¬
sebno čislamo kakor božjo
ljubljenko. Legenda nam
pripoveduje, da je letala
okoli križa in s perotnico
mahaje hladila trpečega Iz-
veličarja in . ga s petjem to¬
lažila; zato pa sme med
sv. mašo na oltarji sedeti.

12. Lastavica. Narod ima vero, da z lasta-

vico v hišo prihaja sreča in
zdravje, da v tako hišo strela ne udari; od koder pa lasta¬
vica pobegne, ondukaj se vseli ubožnost in nesreča. Zato Bog
varuj 1 preganjati lastavico ali jej celo razdirati gnezdo.

Lastavica je drobna ptica dolzih perotnic, kakor stvar-
jena za letanje. Kljunček je kratek in plošnjat, na konci
malo prikrivljen. Porotnice so dolge, vrezane kakor kosa,
rep je pa škarjast. Šibke nožiče niso stvarjene za hojo, zato
se tudi redko kedaj spusti na zemljo, k večemu takrat, kedar
pobira blato za gnezdo.

Lastavica je izvrstna letavka, človek jo komaj more sle¬
diti z očmi. Hitro kakor misel švigne po mestnih ulicah,

61

zigrava v desno, zakrene v levo; sedaj leti nizko ob tleh,
sedaj se vznaša visoko nad cerkev, sedaj se spet spušča nad
vodo. Kakor bi trenil, se zasukne in obrne ter se izgubi
izpred naših očij, in takoj spet prileti od druge strani.
Lastavica si leteč lovi hrano po zraku, leteč pita iz gnezda
izpeljane mladiče, leteč pije, leteč se koplje v vodi in potaplja.

Iz daljnega pota vrnivša se lastavica zmerom poišče svoje
staro gnezdo, ga očisti, popravi in z noxa nastelje, ako se
ga med tem ni vrabec polastil in va nje slame nanosil. Ker
se rokovnjač ne umakne z lepa, mora si zidati novo gnezdo,
ravno tako tudi vsi na novo sparjeni lanski mladiči. Lasta¬
vica na cesti ali ob potoku pobira blato s kljunom in ga
odnese tje, kjer misli zidati gnezdo. S krempeljici se drži in
z repom podpre, s kljunom pa polaga grudico na grudico in
je oslini, da se bolje sprimejo. Da je gnezdo trdneje, vplete
med blatne drobce tudi kako bilko, dlako ali pero. Ko ima
gnezdo toliko podlage, da drži ptico, sede va-nje, zavihne rep
ob zidu in dela dalje. Lastavica zida samo zjutraj; morebiti
zato, da se delo sproti suši ali pa ker nima več potrebne sline.
V najugodnejšem vremenu ga ne dozida pred osmimi dnevi.

Meseca velicega travna znese samica 4 — 6 belih, sivo
ali rjavo pikčastih jajčic, ktera izvali v 12 dneh, ako je lepo
vreme, da more samec za-se in za-njo naloviti potrebne hrane;
ako si mora pa ona sama hoditi živeža lovit, potem se valitev
zakasni za nekoliko dnij.

Mladiči so grdi, širokozijali neteki, ki vedno čivkajo in
lačne kljune odpirajo, da stara dva komaj moreta toliko ži¬
veža donašati. Zraven tega mlade in stare zajeda velika mno¬
žica vsakoršnega krvopijočega mrčesa, zlasti stenice. V treh
tednih se mladiči zgodijo in izpeljejo; zvečer se pa po vračajo
v gnezdo s starimi vred, ki jih morajo tudi še potem nekoliko
časa pitati, predno se nauče sami za-se skrbeti.

Ko je prvi zarod odrastel, vale stari še enkrat. Ko so
tudi drugi rod na noge spravili, potem se začne zbirati staro
in mlado kakor v posvet, nekoliko dnij v večih tropih ne¬
mirno letajo okoli, kakor bi hoteli mlade izuriti v letanji in
je privaditi na dolgo potovanje. Neke noči naposled zginejo.

Zgodnja zima in pomanjkanje hrane jih pa časih tudi
prisili na pot, še predno so mogli drugi rod odgojiti, tako
da zapuščeni mladiči lakote poginejo. Zgodi se pa tudi, da
se stari zakasne, in da jih zima prehiti. Taki se zarij ej o in
poskrijejo v dupla in v podzemeljske luknje, kjer otrpnejo

62

in tako prezimijo. Večkrat so že našli take otrple lastavice,
ki so v topli izbi spet oživele.

Lastavica ima, če tudi ne močen, vendar prav ugoden
in mil glas. Zlasti takrat, kedar samica vali, samec tako za¬
dovoljno in zgovorno žubori, da ga je veselje poslušati. Zju¬
traj se še ni jelo daniti, in že sedi na strešnem žlebu ter
žvrgoli in drobi neutrudoma svojo juterno pesmico.

Lastavica človeku ne stori niti najmanjše škode, pokonča
pa neizrečeno mnogo nadležnega in škodljivega mrčesa, vsa-
koršnih muh in mušic, komarjev in žužkov, metuljev in paj¬
kov. Ni pa res, da lovi tudi čebele, še celo ogiblje se jih,
ker se boji njihovega strupenega želca. In vendar tudi nedolžno
lastavico preganjajo po nekterih krajih. Sosebno Lahi jih jeseni,
ko so na potu, na vse prtege love in brez usmiljenja davijo.

Pri nas stanu¬
jete dve lastavici,
namreč domača
ali kmetska in
hišna ali mestna
lastavica.

Domača la¬
stavica je zgo¬
raj svetlo - črna,
spodaj umazano-

13. Domača lastavica. bela, na čelu in

na grlu pa rjava.
Repna peresa so razen srednjih dveh belo pikasta. Ta lasta¬
vica gnezdi, ako jele mogoče, kje pod streho; navadno po
vežah, v stajah,. kuhinjah in celo v dimnikih. Spomladi
pride prva nazaj in jeseni gre zadnja od nas, navadno okoli
sv. Mihela.

Hišna ali mestna lastavica je nekoliko manjša od
prejšnje ter je zgoraj plavkasto - črna, spodaj pa vsa bela.
Na repu nima belih pik.

Gnezdi zmerom zunaj na hišah, pod nadstrešjem, nad
okni, okoli stebrov in pomolov in sicer najrajša v velikej
družbi; časih je gnezdo nad gnezdom.

Hišna lastavica nima tako ugodnega glasu in tudi ne
leta tako dobro, kakor domača, akoravno se vzdiguje jako
visoko pod oblake. Proti zimi je bolj občutljiva, zato jeseni
odhaja pred domačo in spomladi se pozneje vrača.

63

Tretja ptica tega rodu je:

Podgrivka ali bregu Ij a, ki je najmanjša naša lasta-
vica. Po glavi in po hrbtu je sivo-rjavkasta, po trebuhu pa
bela. Rep je mnogo krajši nego od domače lastavice in ni
tako škarjasto zarezan. Leti hitro kakor strela; ne poje,
temuč samo cvrči; navadno je v velikej družbi, posamezni
pari so redki.

Podgrivka gnezdi pri vodah na strmih in visokih bre¬
govih, sosebno ondi, kjer je prhka, glinasta ali laporjasta
zemlja. Tam si izkoplje blizu 1—2 metra dolge luknje, kamor
si v zadnji konec nanese toplo in mehko gnezdo. Človek se
mora čuditi majhnej ptičici, ko vidi, kako urno in spretno
koplje s slabim kljunom in z nežnimi krempeljci. Večkrat
sem pri Savi gledal to ptico, kako je dolbla blizu 2 metra dolge
cevi. V treh dneh je prišla že tako globoko, da nisem z roko
mogel seči do konca. Kjer jim je kraj všeč, narede luknjo
pri luknji, da je breg rešetu podoben.

Podgrivka nas jeseni zapusti še pred hišno lastavico,
navadno okoli Velike Gospojnice in spomladi se jako pozno
povrne.

Že davno je bilo znano, da Kinezi jedo gnezda neke
lastavice; ali o ptici, ki dela ta gnezda, se do najnovejšega
časa ni nič pravega vedelo.

Salangana, tako namreč se imenuje ta ptica, podobna
je po velikosti in po perji našej podgrivki ter gnezdi v ve¬
likih družbah na strmih morskih bregovih, sosebno pod ska¬
lami, ki vise nad morje in po luknjah in podmolih, ktere je
pluskajoče morje izvotlilo. Okoli njihovih gnezd se neprestano
pene morski valovi, lastavice pa rojijo okoli izlizane pečine
kakor čebele okoli uljnaka in pobirajo hrano po razbur¬
kanem morji.

Kedar je treba delati gnezdo, cedi se ptici iz dveh žlez
pod jezikom neka klejasta (limasta) slina v nitkastih svalkih,
lz  kterih ptica malo po malo naredi belkasto, skoro prozorno
plitko skledico, v ktero potem brez daljne podlage znese
do 3 jajca.

Ta gnezda Kinezi kakor neko posebno slaščico drago pla¬
čujejo. Poprek se je preračunilo, da na leto pojedo 1 milijon
gnezd, za ktera plačajo do 3 milijone goldinarjev.

Gnezda pobirajo ljudje, ki so že od mladih nog se pri¬
vadili temu dosti nevarnemu poslu. Na dolgej vrvi spuste
možje enega tovariša v globočino, v enej roki ima dolgo

64

palico z železno kljuko, v drugej pa gorečo bakljo, ako so
namreč gnezda v temnem podmolu. Železno kljuko zapiči v
kako razpoko in se tako pritegne do stene, s ktere potem z
nožem odloči gnezdo za gnezdom, dokler ne napolni koša
na hrbtu. Ako mu se zvrti v glavi, ali ako omahne in spusti
vrv — je izgubljen.

Gnezda pobirajo trikrat na leto in še le četrtikrat dado
pticam mir, da morejo valiti. v  Pobrana gnezda se očistijo,
posuše in potem razpošiljajo, čim bolj bela in čistejša so
gnezda, tem draža so.

14. Salangana.

Kazun že omenjenih pravih lastavic prebiva pri nas tudi:
hudournik. Ves je podoben lastavici, toda je malo veči
ter ima posebno dolge sabljaste perotnice. Črnikast je, samo
grlo je belo. Na prekratkih nožicah ima vse štiri prste na¬
prej obrnjene; po zemlji ne more hoditi, s krempeljci se pa
obeša in oprijemlje po zidovih in pečinah.

Hudournik sicer leteč ne poigrava v zraku tako lepo
kakor lastavica, ali je ipak urniši od nje, pravijo, da v enej
uri preleti 106 kilometrov. Pri nas ga vidimo pogosto v ve-
licih tropih z neprestanim krikom obletavati stolpe in visoka
stara zidovja, v mestih leta kričeč tudi po ulicah. Kakor

65

sploh lastavice tudi hudournik pred dežjem in pred nevihto
leta nizko ob tleh, češ, da naznanja nevihto ali hudo uro —
odtod je tudi dobil ime — prav za prav pa le zato, ker
mušice in drug leteč drobiž, kterega te ptice po zraku love,
pred dežjem popada na zemljo ter se poskrije, in ptice so
potem primorane si hrane iskati po tleh.

Hudournik gnezdi v razvalinah, po turnih in cerkvah,
kjer pa teh ni, tudi v pečevji. Tu nanese v kako luknjo ali
razpoko vsakoršne lahke šare, jo dobro oslini, da se zlepi in
strdi, in potem znese ona 2 ali 3 bela jajca. Ona vali, on
jej pa hrane prinaša. Mladiče, ki prav počasi rasto, pitata
oba. Za dobra gnezdišča se pred valitvijo hudo tepd med
seboj, časih tudi eden ali drugi hudo ranjen ali celo mrtev
cepne na zemljo.

Večkrat pa tudi
vrabca ali škorca
šiloma poženo iz pri¬
jetnega gnezda.

Hudournik jeseni
prvi od nas odhaja,
navadno še v naj-
večej vročini, kmalu
po sv. Jakobu, spo¬
mladi je pa spet med
zadnjimi, ki se vra¬
čajo iz Afrike.

Pri nas se za-nj
nihče ne zmeni na
Laškem pa tudi
njemu ne prizanesd,

posebno mladiče radi iz
ninah živi tudi malo veči

15. Hudournik.

gnezda pobirajo. Pri nas na pla-
p 1 a n inski hudournik.

Ker že govorimo o lastavicah, naj omenimo tudi našo
ponočno podhujko. Ta ptica je kosove velikosti; kratke
šibke nožiče, majhen kljunček, široko zijalo in posebno dolge
perotnice jo izdajajo za lastavico; njena debela glava z veli¬
kimi izbuljenimi očmi in mehko obilno perje nas pa opominjajo
na sovo. Po temno-sivem perji je črno in rjavo pegasta in
lisasta, na perotnici ima 3 bele lise in tudi širok rep je ob
straneh bel.

Podhujka stanuje v gozdu po lazih in krčevinah; ker
svetloba ne de dobro njenim ponočnim očem, predremlje dan

Živali v podobah. II. . 5

66

v temnej goščavi pod kacim grmom ali pa tudi počene po
dolzem na vejo košatega drevesa. Ako jo kdo moti, se stisne
in puha, kakor sova. Kakor hitro pa mrak nastane, zleti na
lov; lahko in urno kakor lastavica, in tiho kakor sova se
poganja po zraku hlastaje po nočnih metuljih, po hroščih
(kebrih), govnobrbcih in veščah. Prileti tudi v vas, celo v
mesto, in obletava smetišča in hleve, kjer navadno najde naj¬
več hrane. Ko je želodec poln, miruje in prebavlja, proti
jutru je pa spet na lovu. Ogenj na polji ali v gozdu jih
privabi, zvedavo ga obletujejo in si ogledujejo ljudi, dokler jih
kaka sova ne prepodi.

Podhujka ne dela
gnezda, svoji dve za¬
mazano-beli jajčici
znese na tla med
reso, travo in mah.
Pri valitvi samec

16. Podhujka.

zmenjeva samico.

Na jesen se pre¬
seli v Afriko, od
koder se vrne z dru¬
gimi poznimi lasta-
vicami.

Malo je tako prid¬
nih in človeku ko¬
ristnih ptičev, kakor
je podhujka, in ven¬
dar so neumni in
praznoverni ljudje o
njej izmislili prav
neslane pravljice.

Med drugimi namiš¬
ljenimi napakami jej

tudi očitajo, da po noči pride v hlev ovce in koze sesat, zato
jej v nekterih krajih tudi pravijo: kozomolza.

12. Ščinkovec ali zeba.

Ščinkovec je v rodu z vrabcem, tudi je njegove velikosti
in postave, samo da je lepše opravljen. Glava je plavo-siv-
kasta, prsi so rujne (rdečkaste kakor vino), hrbet rjav, trebuh
bel; čelo, belo-obrobljeni rep in dvakrat belo-pasaste porot¬
nice so črne. Samici perje nagiblje bolj na sivkasto.

67

Sčinkovec prebiva povsod pri nas po gozdih in vrtih ter
nas razveseljuje s svojim prijetnim in močnim glasom. S tem
se je človeku prikupil, da ga ima rad zraven sebe v hiši,
tem raji, ker se od človeka nauči tudi druge pesmi peti.
Take učence še mlade jemljo iz gnezda, predno so od sta-
rišev slišali ščinkovsko pesem, in jim potem eno in isto pesem
tako dolgo žvižgajo, da jo znajo hitro in brez napake ponav¬
ljati. Taki izurjeni pevci se za drage denarje prodajajo Toda
tudi zunaj ne pojo vsi ščinkovci enako lepo, v nekterem kraji
so mnogo zgovorniši in pojo odrezano, drugod se pa pačijo
in pesem po nepotrebnem brusijo. Izvedeni ptičarji po tem
dobro razločujejo več vrst in jim nadevajo posebna imena.
Najimenitniši je ropoče v, ki je pa precej redek. Okoli
Ljubljane ga ni, prvi te vrste se nahajajo pri Višnjej
gori. Enkrat se je bil eden tudi oglasil pri Igu, in takoj
so bili vsi krakovski ptičarji na nogah ter so hiteli proti
Igu. Ali so ga dobili ali ne, tega ne vem povedati. Razen
imenitnega ropočva razlikujejo krakovski veščaki tudi še:
griču, vidru, cekiv, kocev in še druge.

Poprej — morebiti še sedaj kje — so imeli neusmiljeni
ptičarji grozovito navado, da so ščinkovca najprej zaprli v
temo in mu potem, ko se je v temi navadil jesti, z raz¬
beljenim železom iztaknili oči. In to samo zato, da jim oslep¬
ljen revček tudi po noči poje, ker ne loči dneva od noči.
Taki suroveži pač zaslužijo najostrejšo kazen za to hudobijo.

V mehkih zimah ostanejo ščinkovci pri nas, združijo se
z vrabci in strnadi v veče jate in letajo okoli hiš, skednjev
in svislij. Na gumnih jih jeseni ptičarji mnogo polove, kar pa
ni prav, ker ti drobni pevci človeku niso škodljivi, temveč
koristni. 'Sčinklje so menda za zimo bolj občutljive, ker se
z mrazom umaknejo v toplejše kraje, v hudej zimi gredo
tudi samci za njimi, ali na pomlad se kacih 14 dnij prej po¬
vrnejo nego samice.

Cink, čink! se sedaj povsod razlega ščinkovčev glas, ki
s težkim srcem pričakuje svoje ščinklje. Lanski mladiči si
sedaj poiščejo svoje družice, kar se pa ne zgodi brez hudega
boja med samci. Sporazumljen par drži zvesto skup — do
smrti. Med tem ko ona znaša in dela gnezdo, spremlja jo
on povsod, in pozneje, ko sedi ona na jajcih, kratkočasi jo
s  petjem, blizu nje na vejici sedeč, čin, čin, čin, čin
gri griču, ček! se takrat z visocega drevesa razlega po
logu in po vrtu. Valečo družico pita on iz svojega grbanca,
&ko mora ona za kratek čas zapustiti gnezdo, sede on va-nje,

5*

68

da se jajčica ne bi prehladila. In ko pride srečen trenutek,
da se začno mladički gibati in lezti iz jajec, mu ona podaja
lupine, a on jih odnaša daleč proč, da podlasica ali druga
kaka zverka ne bi zasledila mlade družine.

Ščinkovka dela prav lepo in umetno gnezdo. Postavi ga
najrajša med kake rogovile ne previsoko v vrhu, pa tudi ne
prenizko. Gnezdo je lepo zaokroženo, zgoraj ože, znotraj

17. Ščinkovec.

širje; zunaj je obloženo z lišajem ali mahom, kakoršen raste
po tem drevesu; znotraj je pa preoblečeno s pajčevino, z
gosenčjo prejo, s perjem in dlakami. Tu noter znese 5—6
pikčastih jajčic ter jih izvali v 12 dneh. Mladiče pitata in pre¬
hranita s samim mrčesom, z gosenicami in drugimi mrgolinci.

Ko so prvi mladiči izpeljani, takoj stara dva delata pri¬
prave za drugo zalego. Črez nekoliko dnij že prične ona

69

znašati drugo gnezdo, ki pa ni tako skrbno in umetno iz¬
delano kakor prvo. Drugi zarod je zmerom za dve ali tri
glavice slabejši.  

Nikavec ali pinoža je podobna našemu ščinkovcu,
samo da je lepše pisana; ima namreč perotnice, rep, hrbet
in glavo črno, pleča, grlo in prsi so ruj ne (rdeče kakor vino),
po trebuhu je bela, po bokih pa črno pikasta.

Nikavec gnezdi daleč na severu, jeseni ga pa zima v
tropih prižene v naše kraje, kjer se pridruži vrabcem, str¬
nadom in ščinkovcem. Ptičarji jih na gumnih mnogo polove
in podavijo.

Nikavec nima tako prijetne pesmi, kakor njegov bratranec.

Pod Triglavom in po drugih planinah blizu večnega snega
oživlja puste meline in groblje planinski ščinkovec, ki
je malo veči od našega in ima bela pleča in bel rep. Kjer
jim ljudje niso sovražni, ondi so prav krotki in brez strahu
prihajajo k hišam in gnezdijo pod strehami in po vežah.

S ščinkovcem v najbližem rodu so mnogi drobni, povsod
dobro znani ptički. Nekteri med njimi so naši pravi domači
in gnezdijo pri nas, drugi pa le na zimo pridejo k nam v
goste iz severne svoje domačije, iz ktere jih prežene mraz
in lakota. Ker so vsi več ali manj ugodni pevci, in ker se
tudi sicer prav uljudno vedejo, zato jih ima človek rad zraven
sebe v stanovanji, da ga s svojim veselim vedenjem in s
petjem razveseljujejo in kratkočasijo.

Njihovega življenja ne bodemo natanko opisovali, ker se
v vsem vjemajo s ščinkovcem, morali bi torej že znane stvari
ponavljati.

Pred vsemi prvega omenimo lepega liščeka ali štigleca,
ki ima med vsemi ptiči ščinkovskega rodu najzalšo, uprav
svatovsko obleko. Čelo in grlo je rdeče kot škerlat, teme in
tilnik črn in svetel ko žamet, hrbet je rjavkast, trebuh bel¬
kast, rumeno-pasaste perotnice in rep je črn, na koncu belo
zarobljen. Samico je težko ločiti od njega, toliko se vendar
razloči, da je na glavi manj rdeča.

Lišček je pri nas navadna in jako priljubljena ptica.
Umetno spleteno gnezdo postavlja rad na visoka drevesa po

70

vrteh, ob cestah in po logih, za gozd ne mara toliko. Gnezdi,
vali in odgaja mladiče, kakor ščinkovec. To lastnost pa ima,
da mladiče iz gnezda vzete, v gajbo zaprte in na drevo obe¬
šene tako dolgo pita in hrani, dokler se ne nauče sami jesti.
Ščinkovec tega ne stori.

Jeseni in po zimi letajo liščeki v večih jatah po vrtih
in dobravah od vasi do vasi. Prehranijo se s ščetičjem, osat-

nim in repinčevim semenom.


V
leto in

gajbici je lišček prav prijeten pevec, poje skoro celo
se nauči tudi majhnih mojstri], n. pr. vodo vlačiti itd.

Drugi tudi povsod dobro
znan pevec in sicer naj¬
manjši tega rodu je čižek,
tudi cizek ali olšica
imenovan. Zgoraj je ze¬
lenkast, spodaj rumen,
teme, perotnice in rep je
črn, vnanja repna in
srednja kreljutna peresa
so na korenu rumena.

čižek prebiva v hribih
po jelovji. Gnezdo pripne
na šibko vejo vrh najviše
smreke in ga zna tako
skriti, da ga človek prav
. „ težko najde, ako je tudi
poprej videl, kam samica
znaša lišaj in mah. Zato
pastirji in drevarji sploh
mislijo, da je čižkovo

18. Lišček.

gnezdo nevidno. S snegom
se čižki prepode v nižavo

in stikajo najrajši po jelšah za semenom. Pajdašijo se tudi
z drugimi ptički in pridejo ž njimi pod kozolce in pred svisli.

Ujet se kmalu sprijazni s človekom in ga razvedruje z
neutrudnim čvrgolenjem. Hitro se nauči vsakoršnih malih
mojstrij; ako se mnogo ž njim pečaš, postane tako krotek
in domač, da pride sam nazaj v svojo hišico, ako ga tudi
spustiš na vrt.

Lakomni ptičarji tudi za drobnega čižka nimajo milosti.

71

Čižkove velikosti, in tudi drugače jako podoben mu je:
griljec ali g ril če k. Rumenkasto-zeleno perje je po dolzem
črno lisasto in progasto, na čelu, trebuhu in nad trtico lepo
rumeno in tudi prek sivkastih perotnic gresta dva rumenkasta
pasca. Samica je po trebuhu bledeja.

S tankih koreninic spretno spleteno gnezdo napravi med
gostimi vejami, na vrtu najrajši na hruški. Tako je zna
skriti, da je težko zapaziš.

Po zimi gre na Laško.

Kakor lisca in čižka tudi griljca ljudje radi imajo po
hišah. Poje prav prijetno skoro celo leto.

Tudi repnik ali k o n op 1 j e n ka je ljubezniv ptiček iz
ščinkovčeve rodovine, povsod priljubljen zarad lepega petja.
Pa je tudi lep, zlasti spomladi, ko se opravi v svatovsko
obleko. Glava in prsi se mu rdeče kakor bi bil krvav, po
hrbtu je rjast, na trtici in po trebuhu bel, po bokih jasno
rjavkast. Zaprtemu repniku rdeča barva pobledi. Samica je
bolj ponižna, rdečica na njenej glavi in na prsih se je spre¬
menila v navadno rjavico.

Repnik je družen ptiček, skoro zmerom jih bodeš videl
spreletavati se v večej ali manjšej jati. Jeseni, ko so odgo-
jili mladiče druge ali celo tretje zalege, združijo se z vrabci,
ščinkovci, in drugimi sorodniki ter pridejo do ljudskih sta¬
novanj hrane iskat. Zobljejo vsakoršno semenje, posebno
oljnato, kakor na primer ogerščico, konopljo, mak, zraven
pa tudi travno in plevelno seme po strniščih.

Gnezdi po grmičih, mejah in sečih, no gnezdo ni tako
umetno izdelano, kakor ščinkovčevo ali liščekovo. Samica
znese 5 rdeče-pikčastih jajčic, ktera sama vali, samec jo pita
in jej prepeva blizu gnezda. Mladiče, negodne iz gnezda
pobrane in v gajbico zaprte, pitata stara dva, ako jim jih
človek obesi kam blizu gnezda.

Repnik poje jako ugodno skoro celo leto, nauči se tudi
posnemati druge ptice, na pr. ščinkovca, lisca in celo slavca.
Po naših kmetskih hišah je repnik najnavadniši ptič. Dečki
po cele dni radi prezebajo v snegu, samo da vjemo repnika,
dostikrat pa samo ščinkovca — na nos.

Vsako jesen — časih v prav velikih jatah — pride od
severa k nam neki ptič, ki je v velikosti in v perji repniku
podoben. To je namreč: Brezovček, tudi zvrzek ali

72

konopljičica imenovan. Od repnika se razlikuje, da je
samec na glavi in na prsih še lepše rdeč in tudi na trtici
rdečkast, na grlu je črn, in prek temnih perotnic mu gresta
dva jasnejša pasa. Samica ni rdeča.

Prebiva po velicih brezovih gozdih v severnej Evropi,
od koder na zimo prileti k nam, sosebno v takih letih, ko
ni obrodilo brezovo seme, ki jim je poglavitna hrana. Pri
nas se v družbi s čižki najraji drži po brezovji in jelšovji.

Da-si nima tako prijetnega pevskega grla, kakor repnik,
vendar ga ljudje radi drže v gajbah. kjer se hitro sprijazni
s človekom in postane jako krotek.

Po gumnih jih ptičarji mnogo podavijo.

13. Strnad.

Že je bilo rečeno, da vrabec ne mara za gozdna selišča
in gorske vasi, rajši se drži polja, kjer se brez velikega truda
dobro živi. Ali gorski kraji zato niso mrtvi in zapuščeni,
oživljajo jih drugi ptički, posebno lepi strnadi ondi nado¬
meščajo drznega lahkoživca.

Strnad in vrabec sta si v rodu, če tudi ne v najbližem.
Strnad je skoro malo veči in v truplu zajetniši, najbolj ga
pa razlikuje kljun. Strnadov kljun je v korenu debel kakor
vrabčev, ali spredaj je od strani stisnjen, gornja oža čeljust
se ujema v dolnjo širjo, na nebcu pa ima rožen zobec, da
laže lušči jedro iz semena. Na glavi, po prsih in po trebuhu
je živo rumen, zgoraj pa rjav, črno progast in lisast. Samica
in mladiči niso tako lepi, perje je več ali manj sivkasto, nego
zamazano.

Strnad je dobrovoljen, ne posebno boječ ptič. Leti prav
dobro, rad seda v vrh drevesa ali na osamljeno vejo in od-
ondod drobi svojo ne sosebno umetno, ali vendar dosti pri¬
jetno pesmico. Redar po letu ječmen zori, baje poje tako:
„Cuj, čuj, čuj, ti kaj ječmen diši. “ Ako mu poredni pastir
vzame mlade, pa žalostno toži: „Pod hribcem, nad hribcem,
jih ni, jih ni.“ Še pozno jeseni, ko:

— drevje po gozdu rumeni,
Pero za peresom na zemljo pada;
Iz redkega grma se pesem glasi,
Otožna pesem samca strnada.

Prebiva povsod v hostah, kjer si v nizkej goščavi ali pa
tudi na tleh napravi iz trave priprosto gnezdo. Va-nje znese
strnadka navadno po štiri belkasta, rjavo poprskana jajca,

73

samec pa njo zmenjava pri valjenji. Kakor drugi ptički te
vrste, tudi strnad vali dvakrat na leto. Do jeseni se pre¬
hrani večjidel s črvički in žužki, tudi mlade pita s tako hrano,
pozneje gre pa tudi na polje, posebno rad v ovsišče.

Sneg ga prižene s hribov v nižave, kjer se pridruži dru¬
gim pticam, zlasti brinovkam, sicer pa z vrabci in s ščin-
kovci oprezuje okoli skednjev in kozolcev. Ptičarji posebno
na-nj strežejo, ker je prav okusnega mesa. Ujetega kmet
tudi rad spusti po hiši, ali velicega 'veselja človek ne more
imeti ž njim, ker vse ponesnaži in se tudi sam zamaže. Radi
se mu tudi skrotovičijo prsti na nogah, ker premeze vse kote
ter se mu pajčevina, lasje in dlaka oplete okoli krakov in
krempeljcev in mu zategadelj noge obole.

Razen rumenega strnada stanujejo pri nas še nekteri drugi:

Veliki strnad, ki je večji od rumenega, prebiva na
polji, kjer na kacem drevesu ves dan precvrči; glas mu pa
ni nič kaj prijeten. V blagih zimah tudi on ostane pri nas,
v hudih pa poišče toplejše kraje. Perje mu je sivkasto s
črnimi lisami in progami.

Mali strnad ali vizbec je manjši od rumenega.
Rjavo-rdečkasto perje mu je zgoraj črno progasta, črez porot¬
nice segata dva bela pasca, rep je pa črn razen dveh zu¬
nanjih na pol belih peres. Vizbec živi po hribih; glasi se:
Ci, ci, ci, ci.

Trstni strnad alitrstnivrabec imenovan je vrab-
čeve velikosti in postave in ima tudi skoro vrabčevo perje,
samo da je glava, grlo in rep črn. Prebiva povsod okoli vod,
po trstji in ločji. Na jesen se seli.

Vrtni strnad ali hortolan je malo večji od rume¬
nega ter ima pepelasto, na zeleno se prelivajočo glavo in
rumeno grlo. Pri nas se nahaja na Notranjskem po vrtih in
vinogradih. Med vsemi strnadi se najbolj udebeli in ima
najokusniše meso. Že stari Rimljani so jih pitali v posebnih
tičnikih in še dandanes se med vsemi malimi pticami naj-
draže plačujejo, zlasti na Laškem in Francoskem, v Rimu ga
bogata gospoda plačuje po goldinarji. Na otoku jih s kropom
poparijo, očistijo, jim glavo in noge odrežejo, je z dišavami
vred polagajo v sodčke in z jesihom zalivajo. Tako jih pro¬
dajajo po širokem svetu.

Naposled je še beli strnad ali ostroglež, zato tako
imenovan, ker ima na zadnjem prstu dolg krempelj podoben

74

ostrogi. Bel je le po hrbtu, na repu in konec perotnic je
črn. Kakor planinski ščinkovec, prebiva tudi ostroglež po
najviših planinah, blizu golih snežnikov. Jeseni se napravijo
na pot in se mude tudi pri nas po nižavah nekoliko časa.
Glas jim je prijetno čvrgolenje.

14. Taščica.

Med vsemi pticami, ki nam s svojimi pesnimi oživljajo
les in log, si ti, ljuba taščica, meni najmilejša, med vsemi si
mi največ k srcu prirastla. Ne bodem tajil, da je slavec in
še marsikteri drugi ptiček veči umetnik, ali kraj vsega
vendar ostaneš moja ljubljenka. Prikupila si se mi menda
posebno zato, ker si bila moja prva ptičica, ker sem eno

celo zimo opazoval tvoje
živahno vedenje in ti dan
za dnevom potresal krušne
in mesne drobtinice. Tudi
pozneje se z nobeno ptico
nisva tako dobro sporaz¬
umela , kakor s tebo, in
okoli tebe se mi vrti dokaj
mladostnih spominov. Okoli
vseh Svetnikov, ko je prvikrat
mrzel jesenski veter popi-
haval, našel sem te necega
dne v veži. Ko si me spazila,
smuknila si pod staro omaro,
jaz sem pa hitro vežna vrata

19. Taščica.

zaprl, izbine duri pa na stežaj odprl. Kmalu si prhnila
izpod omare, cincala si v hišo ter si z veselim glasom po¬
zdravila mojo babico (staro mater), ki je pri peči za kolo¬
vratom sedela. Od tega dne se je med nama snovalo pri¬
jateljstvo. Verno sem te povsod spremljal z očmi, ko si po
kotih polovila zadnje osamele muhe; vsaki dan sem ti vodo
premenil in ti stregel, karkoli sem mogel. Še sedaj te vidim
živo pred seboj, kako si ha uri čepeč drobila tiho pesmico;
zdi se mi, kakor bi se vse to bilo godilo lani, dasiravno so
od tistega časa pretekla leta in leta in se je ljuba babica
že zdavna preselila v večnost. — Zunaj je melo s snegom,
mi trije smo pa v tihej izbi sedeli pri toplej peči. Babica
je odmaknila kolovrat od sebe, jaz sem na nizkem stolčku
sedel in zvesto poslušal vesele in žalostne povesti iz babi-

75

činih ust. Ako mi je kaka besedica ušla, tega si ti kriva,
ljuba taščica, ki si zraven naju na kolovratu sedeč z rjavim
očešcem zdaj babico zdaj mene po strani zvedavo pogledo¬
vala. Zjutraj si me pa na mojem vzglavji čvrgoleč iz spanja
budila. — Tako smo preživeli dolgo zimo. In ko je prišla
vigred (pomlad), odprl sem ti okno s težkim srcem, ti pa si
zletela v vrt na bezgov grm. Še sedaj te vidim, kako je
takrat radost in morebiti tudi hvaležnost vzkipela v tebi,
kako je zažvrgolelo iz drobnih rdečih pršic.

Taščica je pa tudi res brhka in živa ptica. Zgoraj je
sivkasto-zelena, spodaj belkasta, na čelu, na grlu in na prsih
pa rumeno-rdečkasta. Njen tanek in raven, samo na koncu
malo prikrivljen kljun nam spričuje, da se taščica živi s
črvički, pajki in vsakovrstnimi mehkimi žužki, jeseni pa tudi
rada kavsne v kako sočno jagodo po grmovji.

Taščica je ljubezniva, vesela in zgovorna ptičica, milo
cvrčaje hitro smuče od grma do grma. Človeka se ne boji,
še prav prijazno se ozira na-nj, kakor bi vedela, da se nima
ničesar bati. Med seboj se rade dražijo in kavsajo, toda so
na drugi strani spet prav usmiljene in dobrosrčne. Brehm
pripoveduje o dveh zaprtih samcih, da sta se zmerom pulila
za hrano, videti je bilo, da drug drugemu ne privošči griž-
leja. Zgodi se pa, da si eden ulomi nogo, in kakor bi od¬
rezal, neha vsako sovraštvo med njima. Zdrava taščica je
skrbela za bolnico, prinašala jej je hrano in jo pred njo
devala. Ko je noga ozdravela, ste tudi dalje živeli v naj¬
lepšem miru. — Drugi spet so opazovali, da je mehkosrčna
taščica vzela v skrb zapuščene ptičke, pitala jih in stregla
sirotam, kakor svojim lastnim otrokom.

Taščica prebiva po vsej Evropi, povsod v grmovji in
goščavi, zlasti blizu virov in potokov. Gnezda ne dela nikoli
visoko od tal, najrajša na tleh med razkrečenimi koreninami
ali pa v otlini kacega gnilega parobka. Spleteno je iz mehkih
travnih bilk in tankih koreninic, zunaj je pokrito z listjem
in mahovjem, znotraj je pa pretkano s perjem in z dlakami.
Konec malega travna že znese samica 5—7 tanko-lupinastih
rjavo-pikčastih jajčic. V valjenji zmenjava samec samico in v
14 dneh se mladiči izvale. Mladina raste hitro, in kmalu
potem, ko more ona sama za-se skrbeti, delajo stari priprave
za drugo zalego. Pod jesen mladiči slečejo otroško obleko
in dobodo pisano suknjico, kakoršno imajo stari.

Že meseca velikega srpana se v mladičih vzbudi nago i
za potovanje, iz lesov se pripode v trte in na polje skrivaje

76

se po mejah in sečih; pozneje se jim pridružijo še stari z
drugimi mladiči. Ko pa nastopa zima, izgubljajo se počasi
proti Laškemu, kjer že preži na-nje laskrni Lah. Pomladi se
taščice med prvimi pticami spet vračajo in pozdravljajo z
veselim petjem stara gnezdišča. Pozni mrazovi in snegovi jih
časih hudo stiskajo, takrat rade pricincajo do pohištev, kjer
se laže stakne kaj za lačen kljunček.

Povsod po naših vrtih, zlasti po hribih, stanuje še neka
druga dobro poznana gostolevka, to je: šmarnica, tudi
ilovščica in lipek imenovana. Od taščice je tanjša in
daljša ter ima črno glavo, sivkast hrbet in prsi, belkast tre¬
buh in rjavo-rdečkast rep.

Šmarnica ni tako priljudna kakor taščica, ali vendar se
rada drži hiš, bodi si v mestu, v vasi ali pri samotnem se-
lišči; najrajša poseda po strehah in odondod se zgodaj zjutraj
in pozno na večer razlega miloglasna njena pesmica. Gnezdi
kje na hiši, po hribih pa tudi v skalovji. V družbi s tašči¬
cami prezimi v južnej Evropi, od koder se k nam povrne
kmalu za taščico. 

Ravno tako pogosto se po naših krajih nahaja šmarnici
podoben in njej soroden: pogorelček, sicer zvan tudi
črnelka in rde cere pk a. Na čelu in po grlu je črn, na
temenu in sred trebuha bel, rep, prsi in boki so rdečkasti,
hrbet pa sivkast.

Tudi pogorelček prebiva rad blizu hiš, toda se drži drevja
po vrtu in po gozdu. Gnezdo ima večidel v duplu, časih pa
tudi po skalnih razpokah. Zaradi prijetnega petja ga drže
tudi po hišah. .

Manj znana je pri nas lepa plava taščica s plavimi,
spodaj črno-zarobljenimi prsimi, sred kterih se sveti rdeča lisa.

Ta zala ptica pri nas menda nikjer ne gnezdi, vidimo
jo le jeseni ali pomladi, kedar potuje. V svojem gibanji in
vedenji je podobna taščici, samo da se še bolj tal drži. V
gajbici zaprta se sprijazni kmalu s človekom, kakor naša taščica.

Iz taščinega ceha prebivajo pri nas po gorskih senožetih
in po pašnikih še tri ptice, namreč: Nemirna rjava repalj-
šica, ki hitro skaklja po tleh in potresa z repom; zatem

77

črno g lavi prusnik, ki je najmanjši med njimi in pre¬
biva med razsedenim skalovjem in po grobljah. Naposled je
bel o ritka ali belorepka belega čela, trebuha, repa in
bele trtice, prek oči jej drži črna lisa in tudi perotnice in
gornji dve repni peresi ste črni, prsi so pa rumenkaste. Rada
seda na kakov kamen ali na kol in preži na žužke, ki lazijo
pod njo. — Vsi trije pojo cmakaje in potresajo z glasom.
Na zimo se selijo od nas.

15. Kalin ali popkar.

Na kalinu se prav očitno vidi, kako se slabe naravne
zmožnosti in zanemarjeni talenti z neutrudeno marljivostjo
in neprestanimi vajami dado izuriti in izbrisati. Ono petje,
kar se ga kalin od matere in očeta nauči, ni ravno veliko
prida. Svojo kratko pesmico tako okorno škriplje in brusi,
da človeka skoro ušesa bole; ako pa mlad kalin pride pra¬
vemu mojstru v roke, izuri se v pevca, da ga je veselje po¬
slušati. Naučeno pesmico odžvižga s tako ugodnim, mehkim,
čistim in zvenečim glasom, da se ga človek ne more z lepa
naslušati. To se ve, da vsi kalini nimajo enacega talenta;
eden 'se uči lahko in hitro, drugemu pa gre težko v glavo;
ta izpoje vso pesem od konca do kraja, kakor se spodobi,
oni pa vmes šušmari ali pa začne kaj druzega peti, kakor
mu baš šine v glavo; nekteri se nauči dve tudi tri popevke,
nekteri pa še to eno z velikim trudom naučeno hitro spet
pozabi.

Kalina, kterega hočeš izuriti v dobrega pevca, moraš že
kakor negodnega mladiča vzeti iz gnezda ter ga skrbno pi¬
tati. Kakor začne sam jesti, moraš ga odločiti od drugih
ptičev. Najbolje storiš, ako ga obesiš v kak mračen kot, da
ne gleda ven v zelenje, ker sicer je pri nauku raztresen;
tudi ne sme slišati drugih ptic, sploh nikakoršnega glasu,
ker sicer bode posnemal te glasove in bode pačil svojo pesem;
sred popevke bode začeketal kakor vrabec ali pa bode po
petelinovo zakokorikal. Največ je pa na tem ležeče, da zna
mojster sam lepo in čisto žvižgati, in da mu prežvižga pesem
nekolikokrat na dan, vselej brez presledka. Kalin kmalu
začne posnemati, s početka nekako tiho in boječe, s časom
pa čedalje pogumniše in glasnejše in nazadnje prekosi mojstra.

Po nekterih krajih na Nemškem se ljudje posebno radi
ukvarjajo z odrejo in s šolanjem kalinov, ktere potem izučene
drago prodajajo daleč po svetu, celo v Ameriko. Najdraži

78

so taki, ki pojo zmerom, kedarkoli jim človek zapove; cenijo
jih po 15 do 20 gld. in tudi po več. — Brehm pripoveduje
o nekem kalinu, ki je bil sosebno dobro izšolan. Kedar je
gospodar hotel, da poje, ustavil se je pred njegovo gajbico,
ga je poklical po imenu ter se mu trikrat priklonil, kar je
ptiča neznano veselilo. Po tretjem priklonu je začel žvižgati
pesmico, ktero je zmerom do konca brez vse napake neiz¬
rečeno milo izpeljal. Ko ga je potem gospodar pohvalil, ve¬
selja ni vedel, kaj bi počel. Poslušal je pa tudi vsacega
druzega moškega, ako ga je lepo prosil in se mu spodobno
priklonil. Čudno je bilo pri tem ptiču to, da ženske ni ubogal,

nobenej se ni dal pre¬
prositi, ako si je tudi
gospodarjevo kapo na
glavo dela.

Kalin je vrabčeve
velikosti, dasiravno je
zarad rahlega zmrše¬
nega perja videti veči.
Samec je jako lep ptič,
zlasti po zimi je lepo
videti na snegu ali vrh
golega drevesa družbo
rdečih kalinov. Samec
je zgoraj pepelast, spo¬
daj pa rdeč kakor ci-
nober, na glavi ima
črno kapico, tudi rep

20. Kalin ali popkar.

in perotnice so črne; samica je spodaj siva, mladiči pa nimajo
kapice. Kalinov kljun je kratek, debel in trd, torej ves spo¬
soben luščiti jedra iz semenskih zrn.

Kalin je tih in miren ptič. Kedar ne vali, je rad v družbi
med svojimi. Človekovih zvijač ne pozna, zato ga ima svet
za neumnega bedaka, ker se da lahko ujeti; da pa v res¬
nici ni bedast, vidi se od tod, da se nauči ponavljati težke
popevke in se sploh prav -ljubeznivo vede.

Pri nas prebiva kalin po gorskih lesovih, najrajši v je-
lovji. Ondukaj tudi gnezdi v kakej košatej mladej smreki, še
rajši pa na širokej veji starega drevesa. Iz suhljadi si na¬
pravi podlago in potem na-njo postavi svoje rahlo gnezdo,
spleteno iz vitkih koreninic in lišajev, znotraj pa z dlakami
obloženo. Ona sama sedi na 4 ali 5 okroglastih, tankolupi-
nastih, črno-marogastih jajčicih, on jej pa skrbi za hrano.

79

Mladiče pitata oba, s prva z žužki, pozneje pa iz guše z
razmočenim semenjem.

Ko na zimo zapade sneg po gorah, nima več hrane in
takrat pride v večej družbi v niže hoste, v vrte in v grmovje
na polji, kjer so veje golega drevja obložene z jagodami, iz
kterib prav spretno lušči semenje. V sili tu in tam tudi od¬
trga kak brst ali popek, škoda pa ni tako velika, kakor so
jo nekteri razvpili. Odtod je pa dobil ime popkar in brstnik.

Po lokah in dobravah nahaja se pri nas pogosto zelenec
z močnim debelim kljunom, ki je pa daljši od kalinovega.
Ves je več ali manj zelen, po trebuhu rumenkast, le perot-
nice so pepelaste in rep je črn. Gnezdi po drevji med rogo¬
vilami in vali po trikrat na leto. Jeseni se v jatah klati okoli
z drugimi pticami ščinkovskega rodu, mnogo jih pa ptičarji
polove na gumnih. S petjem se ravno ne more ponašati, ali
vendar ga tu in tam drže po hišah.

16. Blesk.

Zatrepanemu debeloglavcu je na prvi pogled videti, da
spada v ščinkovsko pleme, kteremu pa ne dela posebne časti.
Počim so drugi ptiči ščinkovskega plemena živahni in lju¬
beznivi pevci, je dlesk okoren, len, dolgočasen in neotesan
paglavec, in ker zraven še škodo dela, je verjetno, da se
človek ne more sprijazniti ž njim. Prekanjeni tat se skriva
v gostej krošnji ali v košatem grmu, človek ga zmerom prej
čuti in sliši, kako tare trdo drevesno semenje, predno ga
more ugledati. Poplašen nerad zleti in kmalu se spet skrije
kam v goščo, ker je težek in nespreten letavec. Najraji hodi
na črešnjo, kedar plod dozoreva, in sicer zmerom na eno in
isto drevo, dokler ni popolnoma obrano. Izobešene klepetce
in strahove kmalu prepozna in tudi vpitje in ploskanje ga
ne moti v škodljivem poslu. Poprej ne odjenjajo, dokler ne
streliš med nje in jih nekoliko iz družbe mrtvih z drevesa
ne počepa, črešenj pa ne zoblje, temuč izlušči samo koščico,
jo stare z močnim kljunom, pozoblje jederce, meso in lupine
pa meče proč. Razen tega škoduje tudi na konoplji, na lanu,
kapusu itd., celo mladega graha ne pusti na miru, zato ga
pa tudi imajo na rovašu vrtnarji in gospodarji ter ga na vse
kriplje preganjajo.

80

Dlesk je največi in najdebelejši med svojimi sorodniki.
Posebno telebastega ga dela nespodobno debel, kratek in
kopičast kljun, v kterem ima neizmerno veliko moč. Ako te
popade za prst, bode se ti dolgo poznalo; gabrico, bukvico,
črešnjeve in tudi češpljeve koščice pa hrusta, da ga je ve¬
selje gledati.

Sicer ne bi bil napačen ptič, obleko vsaj ima dosti čedno.
Na glavi in na hrbtu je jasno rjavkast, po trebuhu kostanjast,
na tilniku ima sivo pečico, na grlu in na perotnicah je pa
črn kakor žamet. Kljun je rožene barve. Na samici so vse
barve nekako blede in izprane.

Dlesk stanuje po letu v listnatih gozdih, kjer tudi gnezdi
in odgojuje mladiče. Po drugej valitvi se pa mlado in staro
priklati na polje in v
vrte ter se tje do zime
potepa od kraja do kraja,
potem se pomakne dalje
v južno Evropo, kjer se
mu ni bati ni mraza ni
lakote.

Gnezdo dela kakor
druge ščinkovke skrivno
in spretno, najrajši konec
šibkih vej. Bleščica znese
3 — 5precej debelih, rjavo
lisastih in žilastih jajec,
na kterih večidel sama
sedi, le okoli poldneva
jo na nekoliko časa za¬
meni samec. Mladiče

pitata oba jako skrbno; tudi še potem, ko so že godni izle¬
teli, jih ne zapustita, dokler se jim ne utrdi kljun.

V petji je dlesk mojster skaza, in tudi sicer človek nima
veselja ž njim, ako ga zapre v gajbo; zabavljiv je in svadljiv,
posebno majhni ptiči nimajo nikdar miru pred njim.

17. Slavec.

Slavec je pevec nad vse pevce. Noben jezik nima besedij,
s kterimi bi se milina in ljubkost njegovega glasu mogla
dostojno opisati. Vsi narodje so ga že od nekdaj kakor pev¬
skega mojstra čislali in ni ga morebiti pesnika, kteri ne bi

81

bil opeval njegove slave. Vsakoga, komur srce ni popolnoma
okamenelo, mora slavčevo petje navdajati s sladkimi čuti.

Ali si kedaj poslušal slavca v mehkej noči tople pomladi?
Ali te niso spreletali nežni čuti, ali se ti ni širilo srce, ali
se te ni polastilo neko hrepenenje, ko so ti na uho bile
srce topeče melodije. Kako globoko iz drobnih prsij mu kipe
vroče pesmi, kako silno vrb skozi tanko grlo, človek se boji,
da bi pevcu ne počilo srce. — In pa kakošen glas, kakošne
spremembe 1 Sedaj mu iz polnega grla doni sladka prikup-
Ijiva pesem, sedaj spet milo prosi in tiho gostoli. Kakor na
tankej nitki se mu stresejo zategnjeni glasovi, kmalu se pa
krepe in naraščajo ter se prevržejo v vriskajočo radost. Kaj
tacega se da le poslušati, ne pa opisati. Slavčevo pesem so
sicer napisali z mrtvimi črkami, ali za njim je še nihče ni
zapel.

Slavni natoroznanec Bechstein je slavčevo petje raz¬
delil v sledeče zloge in besede:

Tiuu, tiuu, tiuu, tiuu
Špe tiu tokua,
Tio, tio, tio, tio

Kuutiu, kuutiu, kuutiu, kuutiu,
Tskuo, tskuo, tskuo, tskuo
Tsu, tsu, tsii, tsu, tsu, tsu, tsu, tsu, tsu, tsu
Kuoror tiu. Tskuo pipitskuisi

Tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso tso, tsirrhading!
Tsisi si tosi si si si si si si si

Tsorre tsorre tsorre tsorrebi

Tsatn, tsatn, tsatn, tsatn, tsatn, tsatn, tsatn, tsi
Dlo dlo dlo dlo dlo dlo dlo dlo

Kuioo trrrrrrrct

Lu lu lu li li li li li li li
Kuio didl li lulyli
Ha guur, guur, kui kuio!
Kuio, kuui kuui kuui kui kui kui kui
Ghi, ghi, ghi,

Gholl gholl gholl gholl ghia hudndoi.

Kui kui horr ha dia dia dillhi!

Hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec,
Tuarrho hostehoi

Kuia kuia kuia kuia kuia kuia kuia kuiati;

Kui kui kui io io io io io io io kui

Lu Iyle lolo didi io kuia

Higuai guai guay guai guai guai guai guai kuior tsio tsiopi.

In ta imeniten in toliko češčen pevec oblečen je v prav
navadno, priprosto obleko. Zgoraj je rjavkasto - siv, spodaj
Pa jasno-sivkast, rep je pa rjast. Velik je kakor vrabec, samo
da je tanji, in da ima v svojem držanji nekaj plemenitega;
samica je za spoznanje manjša, sicer mu vsa podobna. ‘* i '

Živali v podobah. II. 6

82

Slavec živi po vsej Evropi tje do sredi Švedije in Nor-
vegije, po srednjej Aziji in tudi v severnej Afriki. Glasoviti
pevec prebiva povsod po hostah in po grmovji, v gajih in
logih, posebno tam, kjer potoki šumljajo skozi goščavo. Jaz
še nikjer nisem videl in slišal toliko slavcev, kakor v zagreb-
škej okolici, zlasti v prekrasnem Maksimira, kjer se ti lepega
jutra v toplem mladoletji skoro iz vsacega grma razlega nje¬
gova zaljubljena pesem.

Slavec se hrani s črvički, mehkimi žužki in mrgolinci,

kar nam tudi spričuje tanek kljunček. Kakor skoro vse ptice
te vrste, zapusti nas tudi slavec v hladnej jeseni, na pomlad
se pa spet povrne navadno v drugej polovici meseca malega
travna. Svojej do¬
mačiji ostane
zmerom zvest, leto
na leto stanuje v
tej istej okolici,
gnezdi v istem
grmu. Slavci po¬
tujejo po noči in
sicer posamezni.
Samec pride ne¬
koliko d ni j poprej
in takoj začne
peti, glasi se po ■
sebno po noči,
bržčas zato, da ga
čuje v zraku po¬
tujoča samica,

22. Slavec. ktero pozdravlja

z neopisljivim ve¬
seljem in čarobnim petjem. Sedaj poje najlepše in skoro vso
noč neprenehoma, zlasti ako ima soseda, ki se ž njim skuša

v petji.

Gnezdo si naredi ali na tleh ali pa malo od tal v gostem
grmu, ali med mladike, ki so pognale iz kacega parobka.
Gnezdo je precej globoko, spleteno iz vitkih koreninic in
travnih bilk, zunaj je pa pokrito z listjem in mahovjem. Na
mehko posteljico znese ona 4 — 6 sivo - zelenkastih, temno-
marogastih jajčic, ktera ona sama izvali. Samec ugaja in
streže valečej samici, kakor le more. Nikoli ne gre daleč od
nje, sladko upanje na zaželeni zarod ga navdaja in to čutje
izliva v čudno lepo pesem, ki človeku srce potresa. Poje pa

83

sedaj samo po dnevi, v noči utihne. Kakor so pa mladiči
izvaljeni, kar se navadno zgodi okoli kresa, popolnoma umolkne
in skrb za mlade prevzame ga vsega. Mladiči se kmalu iz-
kobacajo iz gnezda, no stari jih še  tudi zunaj gnezda dolgo
pitajo. Kakor so mladiči odrasli, takoj skladajo in poskušajo
peti, ali prava pevska žila se jim uname še le prihodnjo
pomlad.

Slavec vali samo enkrat na leto. Kakor so mladiči od-
gojeni, to je okoli sv. Jakoba, se stari brijejo (skubejo); tačas
so bolehni in slabi, tiho se potikujejo po goščavah čakaje,
da jim novo perje ponaraste. Okoli male Maše (male Gospoj-
nice) se poslove od nas.

Slavca ljudje radi imajo po hišah, toda težko ga je za
dolgo časa vzdržati živega. Starši slavec, ki je bil že sparjen,
navadno hitro pogine in tudi mlad je jako občutljiv in za¬
hteva dobro postrežbo. Kakor vidiš, da ti medli in boleha,
spusti ga. Pri dobrej postrežbi so pa slavci že po 8 let
živeli v gajbah, toda moraš mu vsaki dan premeniti vodo in
mu dati nekoliko mravljinčnih bub (ali jajec) ali pa močnih
črvov. Ujet slavec poje skoro sedem mesecev.

Tu in tam se tudi pri nas nahaja veliki slavec, ki
je malemu ves podoben, ali je veči. Poje mnogo glasnejše,
toda počasniše, kakor presekano. Tudi tega drže po gajbah.
Posebno po noči se rad glasi.

Razen slavca oživljajo naše vrte in hoste še mnogi drugi
majhni in živahni pevci, ki se pa, se ve da, glede petja ne
morejo meriti s slavcem, kteremu so sicer v postavi in v ve¬
denji zelo podobni.

Med te spada naš kovač e k.

Kovaček je eden izmed naših najmanjših ptičev. Po hrbtu
in po glavi je sivo-zelenkast, na grlu, na prsih in po trebuhu
rumenkast, nad očesom ima pa sivo progo. Ta pritlikavec
stanuje po vrbinah in v grmovji ob vodah. Človeka se ne
boji in mu da prav blizu sebe priti, po grmih hitro smuče
sem ter tam, glaseč se ž glasnim fit, fit. Pomladi, ko se
vrne-s pota, samec prijetno poje svojo otožno pesmico v tem,
ko si samica napravlja umetno gnezdo na tleh. Najprej si
izkoplje jamico, nad njo si potem iz listja, mahu in trave
splete okroglo, krušnej peči podobno gnezdo, ki je znotraj

6*

84

nastlano z mehkim perjem. Vhod v gnezdo je zmerom na
strani. Samica znese 5—7 jajčic, samec pa vsak dan zameni
za nekoliko časa valečo samico, ki tako čvrsto sedi, da zleti
še le, ko jo hočeš z roko prijeti. Kovaček vali dvakrat na
leto. Ujet postane hitro domač.

Vrtnik je oblečen kakor kovaček, samo da je veči in
tršatiji. Prebiva rad blizu ljudij, najrajši v vrtih, kjer je
obilno sadonosnega drevja. Da-si ga vedno čuješ, vendar ga
bodeš težko ugledal, ker se skriva v najgostejših krošnjah.
Čudno je to, da nekteri vrtnik poje prav izvrstno, skoro kakor
slavec, nekteri je pa mojster skaza, da je sramota. Kakor
vse ptice te vrste, hrani se tudi vrtnik z gosenicami in z
žužki, je torej prav koristen; samo to napako ima, da tudi
čebele lovi, kar drugi pevčki ne delajo.

Vrtnikovo gnezdo je podobno mošnji ter je spleteno iz
vseh mogočih stvarij. Obesi ga v kak gost grm ali pa med
rogovile na košatem drevesu, zmerom pa na tako mesto, da
ga je težko najti. Ona znese 4 — 6 podolgovatih rdečkastih
in črno-pikčastih jajčic, ktera tudi samec pomaga valiti. Vrtnik
vali samo enkrat na leto.

Pomladi pride še le konec malega travna in jeseni nas
zopet zgodaj zapusti. V hiši ga je težko dolgo vzdržati, jako
je občutljiv, in ako nima najboljše postrežbe, kmalu pogine.

18. Penica.

Govoreč o ljubeznivih in ugodnih pevcih ne smemo po¬
zabiti penice. Pri nas živi več ptičic tega rodu, vse so si
med sabo jako podobne, vse so majhne in drobne pevke
neuglednega sivkastega perja. Penice so živahne, miroljubne
in mile ptice; kjer čutijo, da jih človek ne preganja, so prav
domače, sicer pa oprezne in nezaupne. Po tankem, malo
skrivljenem kljunu je videti, da se hranijo z gosenicami in
drugimi mehkimi mrgolinci, samo jeseni sladkajo na mehkih
sočnih jagodah, na zimo se pa preselijo v toplejše kraje.

Penice stanujejo povsod po goščavah, po trniščih in sečih,
posebno jim godijo vodnati kraji. Tu stiskujejo in iščejo hrane
po drevji in v grmovji, na tla pa ne sedajo rade. Leteč pla¬
hutajo s perdtnicami; videti je, da se kmalu utrudijo, ker
nikdar ne lete daleč, najrajše iz grma v grm.

85

Penica gnezdi rada nizko pri tleh. Gnezdo je lepo, da-si
tudi ni posebno umetno spleteno iz bilk in mahu. Začeto
gnezdo rada zapusti in drugod začne delati drugo, časih tudi
tretje gnezdo. Na mehko posteljico v kotanji znese 4- —6
pikčastih jajčic, iz kterih se v 14 dneh izvale mladiči. Ti so
kmalu godni in nemirni ter zgodaj silijo iz gnezda. Ko je
prvi zarod odgojen, vale stari v drugo.

Ujete penice se v gajbi kmalu privadijo človeku in se
dado vzdržati več let. Vse nam ugajajo z lepim petjem.

Med našimi penicami so najbolj znane:

1. Črnoglavka, ki je po hrbtu zelenkasto-siva. spodaj
jasno-sivkasta, na trebuhu in grlu bela; na glavi ima samec

23. Črnoglavka.

Črno, samica in mladi pa rjavo kapico. Ta priljubljena ptica
razveseljuje nas z nepreglasnim ali ugodnim gostolenjem,
mnogi jo stavijo na prvo mesto za slavcem, nekterim je pa
še celo všečniša.

Črnoglavka prebiva po hostah in trniščih, najrajša pa v
sečih po vrtih in gajih. Sredi meseca malega travna prideta
oba s pota nazaj in poiščeta grm, kjer sta lani gnezdila;
mladiči pa znašajo novo gnezdo, ne visoko od tal v kacem
gostem grmu. Samec prvi začne znašati in delati, še le pod
zadnje mu tudi ona pomaga. Valeča samica je v jajca tako

86

zaljubljena, da ne zbeži z lepa iz gnezda, večkrat se ti da,
z roko prijeti.

2. Vrtna penica je v velikosti in v perji podobna
črnoglavki, samo da nima kapice na glavi. Samec prav lepo
poje tje do kresa skoro po ves dan, samo o poldne, ko za¬
meni samico na gnezdu, preneha. Gnezdo je v naglici zvrho-
vačeno in tako redko, da komaj jajca drži, da skozi ne zdrknejo.

V gajbi zaprta je že učakala 15 let.

3. Brojica je majnša od vrtne penice, kterej je sicer
v perji podobna. Tudi ta penica gnezdi po vrtih. Ako prideš
preblizu njenemu gnezdu, strahu ne ve, kaj bi počela; kakor
pijana se vrže iz gnezda in odprši po tleh. Tudi mladiči pri
nevarnosti popadajo iz gnezda in se poskrijejo po goščavi.

4. Pisana penica je med našimi naj veča ter poje
posebno prijetno. Po hrbtu je temno-siva, po trebuhu jasnejša
s temno-sivimi progami počrez, perotnice so rjavkaste, rep pa
pepelast. Gnezdi v najgostejšem trnišču. Ako čuti, da se je
človek dotaknil njenega gnezda, takoj je zapusti, celo takrat,
ko ima že jajca v njem.

5. Trstnica je po jasno rjavem hrbtu temno-rjavo pe¬
gasta, po trebuhu rjavkasto - bela in nad očesom ima jas¬
nejšo progo. Živi povsod po močvirjih in po grezeh, kjer
raste gosto ločje in trstovje, po kterem prav spretno pleza.
Da-si tudi ni redka ptica, jo je vendar težko videti, ker kakor
miš hitro smuče sem ter tje in se zna dobro skrivati. Svoje
globoko gnezdo obesi 4 do 6 centimetrov od tal visoko med
tri ali štiri trste, ktere oplete s tankimi bilkami in kore¬
ninicami. Trstnica poje dosti ugodno, skoro kakor vrtnik.

19. Krivokljun ali blask.

Krivokljun je v mnogem pogledu jako zanimljiva ptica.
V svojem vedenji in po telesnej postavi nas opominja na
papige, zraven pa ima še druge posebnosti, zarad kterih ga
je človek rad opazoval ter se ukvarjal ž njim; legenda ga
pa uvršča med posvečene ptice. Ko je namreč Izveličar visel
na križu v strašnih bolečinah, skušal je krivokljun izpukniti
železne žreblje. Pri tem delu se je ves okrvavil ter si skrivil
kljun, zato pa ima tudi od Boga to prednost, da vali sred
največe zime, ko debel sneg pokriva hribe in doline.

Pogledimo si bolj na tanko to čudovito ptico. Života je
krepkega in gostega kakor na pr. dlesk, s kterim je tudi
enake velikosti. Največ nam pa pada v oči kljun, od kterega

87

je dobil ime. To orodje je namreč pri njem debelo in visoko,
gornja kljukasta čeljust si je navskriž z doljnjo, ki je mimo
gornje navzgor zakrivljena in sicer brez stalnega pravila, pri
nekterih na desno, pri drugih na levo. Odrasli samec je lepo
rdeč, kakor cinober, le rep in perotnice so črno-sive. Mladi
samci so zelenkasto-rumeni, samice pa sive.

Krivokljun prebiva samo v smrečji in borovji; v listnatih
gozdih se nikjer ne naseli. Čudno je pri njem to, da nima,
kakor druge ptice, stanovitega domovanja. Kakor deseti brat
se klati okoli po svetu, sedaj se pokaže v nekem kraji, ako

mu je všeč, ostane ondi nekoliko časa, gnezdi in odgoji mla¬
diče, potem pa spet zgine in večkrat preidejo leta in leta,
predno se zopet pokaže. Toliko se vendar more reči, da jih
je proti severu čedalje več, in da v naše kraje prihaja sosebno

takrat, kedar smrekovo seme
obilnije obrodi. Hrani se namreč
s smrekovim semenom, ktero s
svojim skrivljenim kljunom jako
urno in spretno lušči iz češar¬
kov ali storžev. Iz smreke si
odtrga storž in ga navadno od¬
nese na eno in isto vejo, ki se
mu zdi za luščenje pripravna,
potem vtakne kljun pod trdo
lusko, jo privzdigne in razcepi,
z jezikom pa izvleče seme izpod
nje. Pod takim drevesom se s
časom napravi cel kup popol¬
noma ali le na pol izluščenih

24. Krivokljun ali blask.

storžev.

Krivokljun je zmerom v večej družbi; če se tudi po dnevi
razkrope po gozdu, zvečer se gotovo zbero na stanovitem
prenočišči. Tudi med valitvijo ostanejo pari blizu skupaj.
Ako je enega zadelo smrtno zrno iz lovčeve puške, vsa družba
žalostna gleda za njim ter ga vabi k sebi, -njegov par pa na
toliko pozabi na svojo varnost, da se celo usede na isto
vejo, s ktere se je nesrečni tovariš prekucnil na zemljo. To
lastnost tudi porabi ptičar, obesi namreč na drevo gajbo z
vabcem, kteri, čuteč svoje proste tovariše, začne vabiti; na
njegov glas prileti drug za drugim in mnogi obsedi na raz¬
stavljenih limanicah. Lepo je gledati krivokljune, kako se
zvirajo in plezajo po najviših vrheh oprijemaje se s kljunom
kakor papige. Zmerom so na drevji, samo pit gredo na

88

zemljo. Za druge ptice se malo zmenijo, tudi človeka se ne
plašijo; boječi in oprezni so le ondukaj, kjer čutijo, da jih
zalezujejo.

Glas mu je še dosti prijeten, njegova pesmica je sicer
kratka in proti koncu malo zmešana, ali pri vsem tem je
mnogim ljudem mila, zato ga radi drže v gajbah, kjer poje
skoro vse leto. S človekom se hitro tako sprijazni, kakor
maloktera druga ptica.

Kakor nima stalnega domovja, tako tudi nima določenega
časa za valitev. Njemu je vse eno, bodi si največa zima, ali
sredi leta v največej vročini. V njegovih prsih večkrat že
cvete vesela pomlad, ko ostra burja okoli njega otresa ivje
z drevesa. Samica postavi gnezdo med rogovile ali na debelo
vejo, toda zmerom tako, da ga veja nad njim brani snega.
Ona pridno znaša suhljad, reso in lišaj, plete in nastilja
spretno in neutrudno, samec se pa v vrhu vrti od veselja
pijan ter jo s petjem kratkočasi.

Ona znese 3 ali 4 sivkasta, rjavkasto ali krvavo lisasta
jajca, iz kterih se ne premakne, ker jej on donaša potrebne
hrane. Mlade pitata najprej z omehčanim, potem s trdim
semenom; toda še dolgo za tem, ko že godni letajo s starimi
vred, jih morajo ti pitati, dokler se jim kljun ne ukrivi in
ne utrdi, kakor je treba.

Veliki krivokljun je za poltretji centimeter daljši
in razmerno debelejši, sicer pa podoben malemu. Drži se po
borovih gozdih.

20. Palček ali stržek.

Drobnega palčka vsak otrok pozna; vse ga rado ima.
Pa je res vesel in kratkočasen' ptiček, v najhujšem mrazu,
v največej sili dobra volja palčka ne zapusti. Sred snega
in leda, ko vrabci in strnadi mraza trepečejo in lačni čiv¬
kajo, se v palčku že vzbuja upanje na prihodnjo pomlad
in to upanje mu navdihuje najmilejše pesmice. Že meseca
prosinca in svečana bodeš v jutro zgodaj čul njegovo pes¬
mico, ki je tako ljubezniva, da ti mora omečiti srce. Moraš
se čuditi, od kod ta majhna stvarca zmore tako močan glas,
ki te skoraj na kanarčevo petje opominja.

Kdo bi mislil, da so tudi tega pritlikavčka nekdaj ob¬
hajale ošabne in slavohlepne misli? In vendar je res! Le
poslušajte! Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, da tisti
naj bode njihov kralj, ki bode vzletel v največo višavo. Vsi

89

25. Palček ali stržek.

ptiči se vzdignejo in tudi palček je mislil, da ne sme zaostati.
Ali reva je dobro vedelo, da se v letanji ne more meriti z
drugimi, zato je poskusilo z zvijačo priti do največe časti.
Moj palček, ne bodi len, smukne pod letečega štrka (štorkljo)
ter se skrije med perje, česar pa štrk še zapazil ni. Ptiči
lete in lete, vse više in više, ali s časom opeša drug za
drugim in na zadnje se samo še orel in štrk zibljeta v zraku.
Naposled jame tudi štrk pešati — zdajci mu stržek izleti
izpod perja in se drzne z orlom meriti. In glej! orel res
omahuje, stržek ga je premagal in hoče biti kralj. Toda ptiči
zvedevši za njegovo goljufijo hoteli so ga ubiti in bi ga tudi
bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo
luknjo. V njegovo sramoto so mu pa nadali ime: kraljiček,
kakor ga tudi pri nas sem ter tje imenujejo.

Palček je med našimi
najmanjšimi ptički,
samo eden je še manjši
od njega. Oblečen je v
priprosto rjavo suk-
njico, ki je ozalšana s
temnejšimi poprečnimi
progami; kratke p er ot-
nice so belo pikčaste;
rjast repek je drzno
navzgor privihan.

Kljunček je šilast in
malo prikrivljen. Sa¬
mica je nekoliko ble-
dejšega perja.

Stržek prebiva povsod po ravnem in v hribih, posebno
ondi, kjer skoz grmovje kak potoček Šumija. Leti slabo,
nikdar daleč, najrajši se plazi po goščavah; k večemu, ako
ob tleh zleti iz grma v grm; na visoka drevesa ne sede. Na
tleh ni nikdar pri miru, vedno cinca sem ter tam, potresa z
repkom in priklanja glavo. Tudi tiho ni rad, ven in ven
žvrglja in gostoli.

Za mesto, kamor bode postavil gnezdo, ni izbirčen, toliko
pa vendar gleda, da je kolikor mogoče skrito. Napravi si ga
ali v grmu, ali pod korenino starega drevesa ali v luknji,
bodisi na tleh ali v zidu; všeč mu je tudi kup ali skladnica
drv, v hribih ga pa rad skrije v slamnato streho; bržčas mu
Gorenjci zategadelj pravijo strešik. Gnezdo je za malega
paglavčka velikansko, podobno okroglej kapi, vhod ima na

90

strani ali pa tudi zgoraj. Od zunaj je iz mahu, trave ali
listja prav umetno spleteno in pretkano, znotraj pa z mehkim
perjem nastlano. Čudno je pri palčku to, da začne samec
zgodaj na pomlad delati gnezdo, kterega pa ne dodela, tem¬
več ga popusti na pol izdelanega in začne spet novo znašati,
večkrat se loti tudi tretjega in še le tačas, ko si je samica
izbrala njej povoljno mesto, je obema v resnici mar za gnezdo.

Majhna palčica znese 8—10, časih še tudi več rdeče-
pikčastih jajčic, iz kterih se 13. dan izvale majcikne stvarce
— mladi palčki. Stara jim strežeta na vso moč, ves dan sta
na lovu, da nasitita toliko lačne družine, ki se nenavadno
dolgo godi in prav nerada zapusti toplo gnezdo. Mladiči se
tudi zunaj gnezda še dolgo drže skupaj v skrivnem grmovji,
kamor jih še nekoliko časa roditelja hodita pitat. Ko je prvi
zarod sam sebi prepuščen, valita stara dva drugikrat'.

Med mnogimi našimi pticami, ki se hranijo z žužki in
mrgolinci, nam palček edini tudi v zimi zvest ostane. Takrat
se primakne bliže k človeku, pride v vrt, na dvorišče, v
skedenj in pricinca celo v vežo. Kakor miš stakne vse luknje,
premete vse kote, iščoč pod listjem, v razpokah in okoli zidu
muhe, pajke in drugo tako sodrgo. Človeka se ne boji, ob¬
jestno smuče pred njim sem ter tam, skoči drzno na kako
vejico in človeka zvedavo pogleduje, s kratka: vede se prav
srborito ali zraven spet tako prisrčno, da mu moraš biti dober.

21. Kraljiček.

Kraljiček je naš najmanjši ptiček, imenujejo ga zato tudi
evropejski kolibri. Pri nas ljudje dostikrat ne vedo razliko¬
vati ga od palčka in mešajo tudi imena. Po mojih mislih
zasluži ptiček, kterega ravno sedaj mislim opisati, pred palč¬
kom ime: kraljiček. To ime mu pristoji že zarad tega,
ker ima na glavi rumeno čopasto kapico, ki se na solncu
blišči kakor zlata kronica.

Tudi sicer je na prvi pogled lahko razločiti kraljička od
palčka. Kraljiček namreč ima zgoraj rumeno - zelenkasto,
spodaj pa jasno sivo suknjico. Rumena kronica, ktero more
ptiček po volji privzdigniti, je ob straneh črno zarobljena.
Preko učesa mu gre črna, nad očesom pa siva proga. Kljunček
je tenak in raven, nosnici ste s ščetinastim perjem zakriti in
tudi okoli ust ima ščetinaste brke. Nožiče so tanke, precej
visoke; krempeljci so ostri in zakrivljeni. Glasi se s tankim
zi-zi-zi.

91

Kraljiček je nemiren kakor živo srebro; okretno in gibčno
smuka med vejami, obeša se na-nje, kakor senica ter se ob¬
jestno podi s svojci od drevesa do drevesa.

Kraljiček prebiva v gorah, po smrečji in jelovji. Hrani
se z vsakovrstnimi žužki, vmes pa zoblje tudi semenska zrna.
Jeseni se v družbi s Senicami priklati v nižave in obiskuje
tudi naše vrte, kjer prav pridno obira
metuljeva jajca in drugo mrčesovo za-
lego. Tako je krotak, da zmerom «

misliš, zdaj, zdaj se ti da z roko pri- Jr

jeti. Ostrejša zima ga  požene dalje v
južne kraje. <

Gnezdi najrajši v košatih smrekah •
ali jelkah. Gnezdo naredi samica sama; . V'

podobno je palčekovemu, samo da je
manjše. Ža podlago spne z mahovjem
in gosenčjo prejo več vejic skupaj, ali
pa ga pripne med rogovile. Znotraj
je kotanja obložena z mehkimi dla- 26. Kraljiček.
kami, največ s srnjimi.

Kraljiček vali dvakrat na leto; prvikrat meseca velikega
travna, drugikrat pa malega srpana. Prvič znese 8 — 10,
drugikrat 6—9 drobnih, tanko-lupinastih jajčic.

Ujetega kraljička je na dalj časa jako težavno vzdržati
pri življenji, navadno kmalu pogine, zlasti ako je sam.

22. Pastirica ali pliska.

Kmalu potem, ko sv. Matija led razbija, zaslišimo na
prekopnjah kraj potoka, po ozarah in tratah glasni „civi,
civi“, in ko pogledamo za glasom, zapazimo staro ljubez¬
nivo znanko, kako urno teka sem ter tje, vsak čas potresaje
z dolgim repom. To je pastirica ali p lis k a.

Ta naša prijateljica je prav prijetna in zala ptičica. Na
temenu, grlu in na piših je črna, na hrbtu pepelasta, po
trebuhu in na licih bela; temne perotnice so dvakrat belo
pasaste; kakor truplo dolgi rep je črn, ob straneh belo za¬
robljen, ž njim ptica vedno otresa, zato jej tudi tresorepka
ali vrtorepka pravijo. Kljun ima tenak in raven, precej
visoke noge imajo na zadnjem prstu dolg tenak krempeljc.

Pastirica je razposajena, nepokojna in srborita ptica. Kedar
baš po tleh pobira mrgoliuce, stopa res premišljeno vedno
kimaje z glavico, toda navadno hitro teka in otrepa nepre-

92

stano z dolgim tankim repom. Tudi zna dobro leteti, ako-
javno navadno ne leti niti visoko niti daleč v enem dušku.
Leteč se poganja v vijugastej črti, kmalu se vzdiguje, kmalu
spet pada. Med seboj so rade v družbi, tudi človeka in pa¬
sočo se žival imajo rade, ali z drugimi pticami se ne dru¬
žijo, še celo odganjajo jih. Ako zagledajo kako ujedo (ro¬
parsko ptico), zbirajo se v velikej jati okoli nje ter jo s
strašnim vriščem srdito preganjajo. Med seboj se pa rade
igrajo, objestno si nagajajo, za šalo se love in pode.

Pastirica prebiva rada blizu ljudskih selišč, po travnikih
in pašnikih, zlasti pa ima rada potočne struge. Kjer ni vode,
ni življenja za pastirico. Veselo jo je gledati, kako teka ob
vodi hlastaje sem ter tje po vodnem mrčesu, večkrat brede
tudi po plitčinah, sede na kamen sred vode, tiho pocvrči, pa
kmalu spet zleti kakor strela, da jo komaj slediš s pogledom,

27. Pastirica ali pliska.

in ko si jo spet dobil na oči, se je že izkopala in sedaj si
čisti in redi perje po sebi. Ljudje je pri nas ne preganjajo;
celo poredni pastir, ki ne pusti z lepa ptice pri miru, pa¬
stirici ne stori nič žalega, še dobro se mu zdi, ako tekajo
okoli njegove črede. Zato so pa tudi prav krotke, hodijo za
orjočem kmetom in zobljejo za plugom vsakoršni mrčes; kjer
pa čutijo, da jim je človek sovražen, so jako oprezne in ne
dado lahko k sebi.

Pastirica gnezdi ob potoku pod kako korenino ali pod
grivo, tudi v otlih vrbah, v grobljah in celo v slamnatih
strehah. Gnezdo ni posebno umetno, znošeno je iz koreninic,
bilk, mahu in dlake. Spomladi znese ona 6—8, drugikrat v
letu pa nekoliko manj plavkastih, črno-pikčastih jajčic, ktera
ona sama izvali. Mladiči, za ktere oba prav marljivo skrbita,
hitro rasto in so kmalu sami svoji.

93

Pomladne povodnji jim večkrat zatope prvo zalego.

Meseca vinotoka zbira se staro in mlado iz cele okolice
pred odhodom v veče jate, kakor lastavice.

Po hribovskih jarkih in ob gorskih potocih prebiva pri
nas: rumena pastirica ali pliska, ki je velika kakor
siva, samo da ima še malo daljši rep. Zgoraj je pepelasta,
na grlu črna, na prsih in po trebuhu pa rumena kakor žveplo.

Rumena pliska ostane večidel tudi po zimi pri nas in
pride s hribov tudi v nižave k nezamrznjenim vodam. Po
postavi in tudi v vedenji je vsa podobna svojej sivej sestri-
čini. Kedar sedi na jajcih, je tako krotka, da jo moreš z
roko prijeti.

23. Škrjanec ali škrlec*

Tople pomladi se vse veseli, vse je težko pričakuje; kmet
ravno tako kakor gospod, mlad pastir nič manj nego stara
bolehna žen ca. Solnce tačas tako prijazno in dobrodejno
sije na zemljo, po polji piha gorka sapa, okoli nas vse zeleni
in cvete, visoko nad nami pa žvrgoli škrjanček. Človek si
skoro ne more misliti lepega pomladnega dneva brez škrjan-
čevega petja, brez njega bila bi naša polja mrtva in dolgo¬
časna. Škrjanec nam prvi naznanja zaželeno vigred, še pred
pastirico ga slutnja prižene nazaj iz vedno zelene laške de¬
žele. Večkrat še pri nas brije mrzel veter po polji, dostikrat
pozni sneg spet pokrije zgodnje rumene trobentice, to vse
pa škrjančka ne more zmotiti, tiho žedi v razoru pod kako
gručo in potrpežljivo čaka, da solnce predere oblake in raz¬
kadi mrzlotne megle. Takrat mu od radosti vzkipi drobno
srce, žvrgoleč se vzdigne v razjasnjeni zrak, zvrti se v ne¬
besne višave in od ondod vriskaje napoveduje, da se bliža
mladoletje.

Škrjanec poje samo po dnevi, toda o lepem vremenu
skoro ves božji dan. O prvem solncu vzdigne se iz razora,
pevajoč se dviga više in više, sedaj se vznaša naravnost kvišku,
sedaj se spet o ovinkih vije v sinjo višavo, kakor črna pikica
visi v zraku, naposled ga zgreši oko — in iz te vrtoglave
višave neprestano vrišči, žvrglja in drobi svojo nedolžno —
rekel bi — pobožno pesem. Pevajoč se tudi spušča počasi

Na Koroškem: goliber.

94

na zemljo, potem odreže pesem in kakor kamen pade na
njivo, kjer mu verna družica mlade godi.

Škrjančeva pesem ni tako umetna kakor stavčeva, ne
stresa nam srca tako, kakor stavčevo otožno hrepenenje, ali
zato nas navdaja s čisto nedolžno radostjo in zadovoljnostjo.
Škrjanec vzveličuje v svojej pesmici lepo natoro, on poje v
stavo   stvarnikovo.

Škrjanec stanuje po vsej Evropi in v večem delu Azije;
v Ameriki ga ni bilo, pozneje so ga pa tudi tjekaj naselili.
Povsod prebiva samo na polji, kjer se njiva njive drži, za
gozd in hosto ne mara; po vsej pravici mu toraj pravimo:
poljski škrjanec. Po zemlji teka prav urno, postavi se
rad na kako vzvi¬
šeno mesto, na
kamen ali na kr¬
tino, redko kedaj
pa v grm ali na
drevo. Pomladi se
hrani večidel z
mrgolinci, s kte-
rimi tudi pita mla¬
diče, jeseni pa
zoblje tudi vsa-
koršno zrnje, po¬
sebno rad ima

proso.

V obleki j e škr¬
janec nekoliko
podoben vrabcu,
28. Škrjanec ali škrlec. vtruplu je paveči

in zajetniši. Po
hrbtu je prsteno rjavkast, spodaj pa zamazano belkast, povsod
zamoklo rjavo progast in pegast, rep je pa ob straneh belo
obrobljen. Kljun je valjast, na konci špičast; nosnice so s
perjem zakrite; na zadnjem prstu ima dolg raven krempeljc
kakor ostrogo.

Škrjanec gnezdi dvakrat na leto in sicer na zemlji.
Gnezdo je prav zanikerno narejeno, izkoplje si namreč jamico
ter jo površno nastelje z mehkimi stvarmi. Sredi meseca sušca
je ona že znesla 5 sivkastih jajčic, ktera ona sama v 14 dneh
zvali. Mladiči zgodaj silijo iz gnezda, v nevarnosti se pa
hitro poskrijejo po luknjah in razpokah, da jih skoro ni
moči najti.

95

Škrjanci prezimujejo na Laškem, Španskem, Grškem in
po otocih. Jeseni se pred odhodom zbero v velike jate in
letajo s polja v polje, ali to letanje je za-nje velika nesreča,
na milijone se jih namreč polou v velike mreže, zlasti na
Nemškem. Nekdo je seštel, da jih meseca vinotoka v samem
Lipskem mestu do pol milijona prinesd na trg. — Razen
človeka imajo še dosti drugih sovražnikov, posebno jih pre¬
ganjajo sokoliči. Ko škrjanček zapazi tega roparja, je ves
zbegan, ne ve kam bi se dejal in v tej stiski tudi pribeži k
Človeku.

V gajbi je prav krotek in prijeten ptiček, ki tudi v suž-
nosti človeka razveseljuje z ugodnim petjem.

Po gorskih senožetih, krčevinah in pustinah živi:

Gorski škrjanec, ki je manjši od poljskega, sicer
mu je pa ves podoben. Rad seda na drevo in ondi poje
ravno tako kakor v zraku leteč; glasi se tudi po noči. Po
pustih hribih je najugodniši pevec, zato ga ljudje radi love
m v gajbice zapirajo, toda navadno začne hirati in kmalu
pogine. Se ve da mu gajba, bodi si še tolika, ne more na-
domestovati neizmernega prostora, kterega je imel zunaj.

Gorski škrjanec gnezdi na tleh v travi ali med reso in
praprotjo. Jeseni se seli, na potu pa marsikterega zagrne
ptičarjeva mreža.

Š vriju ga ali čopasti škrjanec je velik kakor
poljski, samo da je še debelejši, ima na glavi špičasto čopo
in črnikast, rjasto zarobljen rep.

Prebiva po grmovji blizu vasi in selišč. Ostane tudi po
zimi pri nas, brba po cestnem blatu in pride v družbi vrabcev,
Ščinkovcev in strnadov tudi v mesta, kjer najrajši oprezuje
okoli žitnic in po žitnih trgih. — Poje precej lepo, toda bolj
žalostno in otožno nego poljski škrjanec.

V južnej Evropi, zlasti na Grškem, Španskem in La¬
škem živi tako imenovani:

Laški škrjanec ali k a 1 a n d r a, ki se včasih tudi
zgubi v naše primorje. Veči je od poljskega in ima na vsakej
strani na vratu črno liso. V petji prekosi vse škrjance, ker
oe poje samo svoje prelepe pesmi, temveč posnema tudi vsako
drugo ptico, naj se jej pravi tako ali tako, naj se glasi grdo

96

ali lepo. Škoda je le to, da ga skoro ne moreš v hiši imeti
zraven sebe, ker ima tako močan in preleteč glas, da te bodo
ušesa bolela.

24. Pevka.

Pod vzglavjem naših snežnikov, na zadnjih pustih, s ka¬
menjem posejanih ledinah, kjer se med skalovjem divja koza
pase, kamor le planšar ali pa lovec zaide, prebiva v družbi
planinskega ščinkovca in belega strnada vesela in prijazna
ptičica, kterej že ime spričuje, da med našimi gostolevkami
ni zadnja.

Pevka je škrjančeve velikosti in mu je tudi sicer po¬
dobna, med drugim ima tudi na zadnjem prstu precej velik
zakrivljen krempeljc. Zgoraj je pepelasta in z zamoklo rja¬
vimi lisami pisana, belo grlo je rjavo pegasto, na bokih je
rjasta, na zatemnelih perutnicah pa dvakrat belo pasasta.
Kljun je s strani stisnjen skoro kakor strnadov, kraki in prsti
so pa trščati in krepki.

Pevka v malih družbah poseda po tleh ali po skalovji
in s svojim nepreglasnim ali jako ugodnim petjem oživlja te
divje puščave. Med seboj in z drugimi pticami žive v miru,
tudi pastila se ne boje, brez strahu tekajo okoli njega in
krog njegove črede.

Po letu se hrani največ z žužki, za kterimi pridno sti-
kuje po razpokah in pod kamenjem. Iz maha, trave in dlake
lepo izdelano, globoko gnezdo postavi kam med skalovje ali
v dragomastikov grm ali pa celo pod nadstrešje planšarjeve
borne koče.

Samica znese po pet plavkastih jajec in vali dvakrat
na leto.

O prvem snegu umakne se niže v doline, obišče selišče
samotnega gorjanca, brba okoli skednjev, senikov in stogov
pobiraje izmed mrve in izmed plev travno semenje. Kakor
pa na pomlad jame kopneti sneg na njenih staniščih, po¬
makne se zopet v gore.

Ujeta in v gajbo zaprta privadi se hitro človeka ter ga
razvedruje z ljubkim pevanjem.

25. Senica

ali kakor jej sem ter tje pravijo: j e senica pri nas res po-
menja jesen. Res da ga skoro ni loga in večega vrta, zlasti
v hribih, kjer ne bi senice videli tudi po letu, ali prvi je-

97

senski dnevi jih v obilnih jatah pripode z gozdov v nižave;
tem klatežem se potem še pridružijo brezštevilni severni gosti,
ki se hočejo tudi pri nas preživiti po zimi ali se vsaj dalje
časa pomuditi ter se okrepčati za daljni pot. Kako živi so
o tem času naši vrti, logi in dobrave, na vsakem drevesu jih
vidiš plezati, od vseh stranij se razlega njihova pesem. Na
Štajerskem otroci, slišavši senico peti, posnemajo njeno pesem

Fuj, fuj, cicifuj!
Kljun si mujl*
Ter dobiš

Več ko miš.

Ona jim pa po svoje nagajivo odgovarja in jim svetuje:

Cepi mal, cepi mal!

Da te zlodej ne bo jemal!

Prihod senic je ptičarjem znamenje, da se je treba pri¬
pravljati za jesensko lov; tu se delajo ptičnice, krpajo se
mreže, tam še limanice maste, locnji in precepi se priprav¬
ljajo. Najmanjši paglavec ne neha, dokler ne nastavi senici
kletko na jablano. Neštete množice te vesele ptičice se tačas
polove in pojedo.

Senica je med pticami seniškega plemena največa, na
priliko kakor vrabec, zato jo tudi veliko senico imenujejo.
Njeno tanko in voljno perje je po hrbtu rumeno-zelenkasto,
po trebuhu pa bledo-rumeno. Teme, grlo in široka proga po
sredi prsij in trebuha je črna, lica so bela, sive so pa belo-
pasaste perotnice in rep. Črn, kopičast in kratek kljun je
malo stisnjen, nosnice so pa s ščetinastimi peresci zakrite;
prsti na kratkih nogah so močni s kaveljčastimi kremplji za
plezanje in oprijemanje. Samica je bledejša in ima po prsih
ožjo črno progo. Glasi se: čivink, čivink.

Senica je neizrečeno nepokojna, razposajena in srborita
ptica. Daleč ne leti rada, tudi na tla ne seda, jako spretno
pa pleza in skače po drevji, obeša se vznak na veje, pre¬
brska vsako brazdo po razpokanej skorji in teše s kljunom
kakor brglez ali pa detal. Zraven je drzna in zvita, iz rja¬
vega očesca jej gleda zgol šegavost in hudomušnost, svojo
preveliko radovednost in zvedavost pa dostikrat plača z živ¬
ljenjem; kedar je pa izkusila nevarnost, je jako previdna in
nezaupna. Največa njena napaka je pa ta, da drugih manjših
ptic — celo svojih sester — ne pusti na miru, zlasti ž njo
zaprta  ptica je v smrtnej nevarnosti pred njo. Zavratno jo

* Muj namesto: umij.

Živali v podobah. II. 7

jo dražijo pojoč

98

napade, zasadi jej svoje ostre kremplje v prsi in jo tako
dolgo bije s kljunom po glavi, da je mrtva; potem pa z naj-
večo slastjo požre možgane iz probite črepine. Zato jo človek
nikdar ne sme k drugim pticam zapreti, ako noče, da mu
jih grdoba po vrsti ne pobije. Njene velike požrešnosti jej
pa nečemo očitati, ker ravno s tem je človeku najbolj ko¬
ristna. Pozoblje namreč neizrečeno mnogo škodljivega mrčesa
po drevji, zlasti tačas, ko mora zraven sebe tudi za mladiče
skrbeti, zaradi tega smo jo že v uvodu pohvalili. Grajati jo
moramo le zategadelj, ker nam pokončuje pridne čebelice.
Pozno jeseni, ko žival ne hodi več iz panja, prileti hudodel-
nica pred žrelo, trka in trka s kljunom ob panj tako dolgo,
da kaka čebelica jezno pride pogledat, kdo jih vznemiruje
— ali komaj se pokaže, že jo pograbi senica in odleti ž njo
na bližnje drevo. Razen žužkov in mrgolincev je pa tudi

29. Senica.

vsakoršno semenje — posebno rada bučne peške, jagode in
tudi mesa ne zametuje.

Senica vali dvakrat na leto. Gnezdo iz mahu, perja,
volne in dlake spleteno, skrije najrajša v kako duplo ; če pa
tega ni, naseli se tudi v kako zapuščeno veveričino ali vranino
gnezdo. Ona znese 8—14 rumenkastih rdeče-pikčastih jajčic,
valita pa oba in pitata obilni zarod.

Ujeta senica je v izbi kmalu domača, brez strahu smuče
okoli ljudij in se tako privadi, da je iz roke.

Razun velike senice prebiva pri nas še več ptičkov tega
plemena. Vsi so živahni, veseli in koristni; naj jih omenimo
ob kratkem.

Plavček je manjši od senice in ima prav žive barve.
Na hrbtu je zelenkast; na glavi, okoli vratu, na porotnicah

99

in po repu je plavkast; trebuh je rumen, na perotnicah pa
ima bel pas.

Plaveč stanuje po listnatih hostah in po vrtih; v svo¬
jem ponašanji je ves podoben senici, ravno tako tudi gnezdi
v duplu ter znese 8—10 jajec. Hrani se s samimi žužki in
ušicami, za semenje ne mara. Glasi se: cit-cit.

M e niš če k je oblečen v sivo-rjavkasto suknjico, ima
črno glavo in zamazano belo-rdečkast trebuh, na licih in na
tilniku je pa bel

Prebiva v jelovji; gnezdi v gnilih parobkih ali v luk¬
njah na tleh ter znese po 8 rjavo-pikčastih jajec. Jeseni jih
mnogo polove z drugimi Senicami vred.

Čopka je zgoraj mišje barve, po trebuhu je belkasta;
grlo, ovratnik in proga prek očesa je črna, lica pa so bela.
Veča je od plavčka — z meniščekom ene velikosti —; od
vseh sorodnic jo pa razlikuje čopasta kapica na glavi.

Čopka stanuje v jelovih in borovih lesovih, nikdar v list¬
natih hostah. Hrani se z gosenicami in jajci škodljivih me¬
tuljev, kakoršnih je obilo po jelovji. Gnezdo ima v duplu.

Pezdečivka ali musa je velikosti plavčkove, sicer pa
podobna meniščeku. Perja je rdečkasto-sivega, le glava in
grlo je črno, lica pa so bela.

Ta živi nepokoj prebiva po vodnatih lokah in dobravah,
kjer tudi gnezdi v duplih blizu vode. Jako je živahna in
dobro vol j na, v izbi sosebno kratkočasna.

Dolgorepka je drobnega trupla, kterega se drži dva¬
krat daljši rep. Na glavi, vratu in trebuhu je bela, na plečih
črna, črne perotnice so po dolgem belo progaste in tudi črn
rep je ob straneh belo lisast. Kratek kljunček je črn.

Dolgorepka stanuje povsod po hostah, ali nikjer pogo-
stoma. Mošnjato gnezdo je iz lišajev, perja, pajčevine in dlake
prav umetno spleteno, toda ne visi, temveč stoji med rogo¬
vilami; vrata so na strani. Ta prijetna ptica ni tako svad-
Ijiva, kakor so druge senice. Hrani se zgol z žužki in go¬
senicami. —

Bezgavka je skoro tolika, kakor velika senica. Perja
je zgoraj rjasto-rdečega, spodaj bledo-rožastega, glava je pe-
pelasta in grlo belo. Samec ima črno pernasto brado (brke).
Kljun je lepo rumen.

7*

100

Prebiva sem ter tam po trstovji, ali poredkoma. Moš-
njasto, za tako ptičico jako veliko gnezdo obesi v trstovje,
splete ga pa iz vsakoršne šare. Živi ob mravljincih, jeseni
in po zimi pa zoblje trstovo seme.

30. Plašica ali remec.

Naposled je še glasovita umetnica:

Plašica ali remec je plavčeve velikosti. Zgoraj je
sivo-rjasta, spodaj belkasta, po glavi in na tilniku pepelasta,
na prsih rožasta; prek očesa sega široka črna proga; črni¬
kasti rep in perotnice so belo obrobljene.

101

Prebiva po vrbinah in močvirjih vzhodne in južne Ev¬
rope, pride pa tudi k nam in včasih tudi gnezdi. Okoli Po-
stojine in Idrije so že našli njeno gnezdo. Podobno je po-
dolgastej mošnji, blizu 16 centimetrov visokej in nad 10
centimetrov širokej, ki je kakor z motvozom privezana na
trst ali na konec vrbove vejice, nad vodo viseče. Stkano je
iz bele volne semenskih vrb, vmes je pa vpletena kaka bilka,
ali vlakno od ličja ali pa dlaka; vhod na strani je pri do¬
delanem gnezdu grlu podoben. Gnezdo delata oba, navadno
volno oslinita, zrahljata ter jo potem tako sesvalkata in spol¬
nita, da je skoro klobučini podobna. V gnezdo, dostikrat še
predno je popolnoma dodelano, znese ženka 6 belih jajec.

Po zimi nas zapusti.

26. Kos.

Slovenec ima kosa rad, v njegovih očeh ima veljavo pred
mnogo drugo ptico; še o človeku pravi: to ti je kos! ako
hoče zaznamovati tanko pretkanega in zvitega človeka. Tudi
narodna pesem se rada ukvarja s kosom, zlasti ga  nagovarja,
naj bi plesal. Bog si ga vedi zakaj se baš od njega kaj ta¬
kega pričakuje, saj ni da bi dejal, da je za ples kaj bolj pri¬
praven kakor kaka druga ptica. Sicer je resnica, da se med
petjem zadovoljno ziblje in k pesmi povdarja z repom, kakor
bi si takt dajal — ali to še ni ples. Imenitno je pa tudi
to, da on nikdar ne pravi, da ne zna; brani se le češ da je
bos. Na Štajerskem otroci pojo o njem:

Pleši, pleši črni kos!
Kak bom plesal, ker sem bos.
Kam pa si črevlje dejal?
Starej babi sem je dal.

Kaj pa ti je za-nje dala?
Debelomastnega prašička.

Kos je do 26 centimetrov dolga ptica, rep sam je nad
10 centimetrov dolg. Ves je črn, samo kljun in kolobarček
okoli očes je rumen; ona je temno-rjava, na prsih pegasta.
Valjast in na koncu malo vkrivljen kljun je krajši od glave.

Kos skozi vse leto ostane pri nas; prebiva povsod po
hostah in gajih, sosebno tam, kjer so blizu vinogradi, kjer
jeseni rad sladka. Uren je in okreten, hitro skače po tleh
in smuče skozi goščavo. Radoveden je, ako pa ugleda kaj
nenavadnega, se prestraši, spusti perotnice; zleti le, ako ga
kdo spodi, in to nizko ob tleh do bližnje hoste. Med seboj

102

se vabijo z glasom: dak-dak, kedar ga pa kaj splaši, zakriči:
bik-bik in zleti.

Kos je vse, kar sploh gre v slast pticam. Po letu po¬
bira črve in mrgolince pod listjem in mahom; jeseni se hrani
s sladkim in sočnim sadjem, najrajši zoblje grozdje po vino¬
gradih; po zimi je pa vsaka jagoda dobra.

Zgodaj na pomlad že začne kos misliti na valitev. Več¬
krat se že meseca svečana, ko sneg še pokriva gozd in polje,
razlega iz hoste njegova snubaška pesem. Njegov glas je
poln, jasen in krepak, melodija pa bolj nagiblje na otožno.
Gnezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat pa tudi na
sama tla, v kakem jarku pod grivo, pod kako korenino ali
pa na parobek. Gnezdo je stkano iz suhe trave, listja, ko¬
reninic in mahu; da se pa ta šara bolje sprime, primeša
vmes tudi ilovnate
zemlje, včasih je pa
ilovice več nego druge
snovi. On njej samo
pomaga pri donašanji,
gnezdo pa dela ona
sama.

O lepem vremenu
najdemo že sredi sušca
v gnezdu pet plavkasto-
zelenih in sivo pegastih
jajec. V tem, ko ona
vali, prepeva jej on,
kakor najbolje ve in
zna, samo okoli pol¬
dneva jo on zameni za

nekoliko časa. Ako se kaka lakomna zverka pritihotapi do
gnezda, dela se stara, kakor bi bila hroma; težavno krivenca
iz gnezda in šepa dalje ter tako zvabi zver za seboj in jo
premoti, da potem gnezdo zgreši. — Kosovka vali 16 dnij;
na leto ima dva zaroda.

Kos je Čislan pevec, nauči se tudi druge pesmi. Ako ga
hočeš izuriti, moraš še mladega vzeti iz gnezda in ga takoj
vzeti v šolo, ko začne sam jesti. Obesiti ga moraš v tiho,
mračno izbo ter mu s početka samo pod večer, pozneje tudi
v jutro in opoldne enkrat žvižgati pesem, ktere ga hoCeš na¬
učiti. Kos te bode pazljivo poslušal in bode kmalu peti po¬
skušal, s prva boječe in tiho, potem pa čedalje pogumniše in
popolniše. Nauk pa traje tako dolgo, dokler vse pesmi ne

103

ponovi brez napake. Dobrega pevca si bodeš tudi odgojil,
ako ga obesiš k dobremu slavčku.

V gajbi živi kos po 10 in še več let.

Kosovo meso je sosebno okusno in slastno, zlasti onega,
ki je bil jeseni v vinogradu. Ptičarji jih na tisoče polove v
locnje in na gumnih.

27. Drozdi.

Kos ima med našimi pticami precej obilno rodbino; v
rodu je namreč z vsemi dr ozdi, ki so si med seboj jako
podobni. Vsi so po priliki kosove velikosti, jeden malo večji,
drugi nekoliko manjši; vsi imajo valjast in raven, samo na
koncu malo ukrivljen kljun in gornja čeljust je pred špico
plitko zarezana. Od kosa se razlikujejo, da niso črni, in da
imajo bolj pisano — če tudi pohlevno, navadno sivo-rjavkasto
perje,, na širokih prsih so vsi grahasti.

Drozdi hitro skakljaje pobirajo po tleh žužke in črve,
jeseni in po zimi se pa največ hranijo z vsakovrstnimi jago¬
dami. Nekteri stanujejo in gnezdijo pri nas, drugi pa pre¬
bivajo dalje na severu, od koder nas jeseni obiščejo v ve¬
likih jatah; huji mraz in večji sneg jih pa z našimi doma¬
čimi vred požene proti toplejšemu jugu. Naši gnezdijo v
ugodnih letinah po dvakrat, severni pa samo enkrat. Vsi
imajo več ali manj ugoden glas, nekteri med njimi se pa po
vsej pravici prištevajo najimenitnejšim pevskim mojstrom. Se bolj
čislani so pa drozdi zaradi svojega okusnega mesa, že stari
Rimljani — znani sladkosnedi — so jim zategadelj slavo peli.

Pri nas nahajamo te-le drozde:

Carar ali drskač je največji tega plemena. Zgoraj
je siv, spodaj belkast, na prsih in po trebuhu grah a st, rep
in perotnice so temno-sive.

Carar gnezdi pri nas v gozdih, najrajši v smrečji in je-
lovji. Jeseni pridejo v nižave in tu se jim pridružijo severni
gosti. Ta čas se hranijo največ z rumenkastimi omelinimi
jagodami, iz kterih tudi ptičarji kuhajo lepek ali klej za lima¬
nice. Omela raste kakor majhen košat grm po drugih dre¬
vesih, in carar sam razploduje to zajedavko; kar je namreč
mesa na jagodi, to mu želodec prebavi in prekuha, semenska
zrna pa gredo cela od njega in ta zatrosi na druga drevesa.

Cararjev se vsako jesen in zimo na milijone polovi v
locnje (zanke) in podavi na gumnih.

104

Drozeg ali cikovt je manjši od cararja, kteremu je
v perji podoben, samo da je zgoraj bolj zelenkasto-siv in
spodaj redkejše pegast.

Cikovt je med drozdi najslavnejši pevec, pravijo mu celo
gozdni slavec. Glas njegov je čist in močen, pesem ima lepo
melodijo, polna je ugodnih spremenov, pravimo, da dranda
ali drenda. Zato ga love in zapirajo v gajbe; toda v izbi
se slabo počuti ter ima tudi premočan glas; zunaj na pro¬
stem zraku se pa v velikej gajbi drže prav dobro in žive leta
in leta. Med seboj se vabijo: cik-cik in odtod je menda
ime cikovt.

Drozeg prav prijetno oživlja naše logove in lesove.
Gnezdo si napravi v gr mo vji ali pa na nizkih vejah; za pod¬
lago si nanese suhljadi, na njo postavi okroglo, iz mahu,
trave in koreninic spleteno gnezdo, čigar kotanjo je z zgri¬
zenim in oslinjenim preperelim lesom, pomešanim s kravjekom
ali ilovčasto zemljo, lepo obložil in izgladil. Zato se mu
tudi gnezdo včasih po noči sveti.

Jeseni ga posebno mika grozdje po vinogradih, kjer
dostikrat veliko škodo napravi. Človek se pa odškoduje z
okusnim njegovim mesom.

32. Brinovka.

Brinovka, tudi
smolnica, branjug
in borovnjak ime¬
novana, je za spoznanje
manjša od cararja.

Glava, tilnik in trtica
je pepelasta, hrbet ko¬
stanjast, rep in perot-
nice črnikaste, prša
rjasta, trebuh bel s
temnimi pegami in
lisami posut. Kedar
vabi, se glasi: čak-
čak-čak.

Brinovka prebiva in
gnezdi v severnej Ev¬
ropi po velikih ondotnih
brezovih lesovih. Jeseni
pride v naše kraje, kjer
najrajša zoblje brinove
jagode, od kterih njeno

105

meso dobi sosebno prijeten okus. Ptičarji in lovci posebno
strežejo na brinovke, stari Rimljani so jih pa pitali v velikih
ptičnikih. 

Drozej ali beli dr ozd je velik kakor cikovt. Perje
je zgoraj zelenkasto-rjavo, na vratu rumenkasto, na prsih in
po trebuhu belo, na bokih jasno rjasto in pegasto.

Živi in gnezdi kakor brinovka na severu ter prihaja v
njenej družbi pod jesen k nam; posebno všeč so mu vinski
kraji, in ker je jako požrešen, naredi več škode nego cikovt.
Samo ob sebi se razume, da imajo ptičarji tudi njega na ro¬
vašu. Ugodno poje, vabi pa s tihim: ci-ci.

Komatar je skoro malo veči od kosa, temno-črnikasto
perje je sivkasto obrobljeno, na prsih ima pa širok polume-
sečast belkast pas, kakor bi nosil komat.

Živi pri nas samo po gorah in planinah ter gnezdi med
nizkim ruševjem, jeseni pa pride v doline. Posebno rad zoblje
borovnice (črne jagode), tako da od njih včasih dobi plav-
kasto meso in rdečkaste kosti. Poje prav prijetno, če tudi
ne posebno čisto; vabi s hripavim: tek-tek.

Na jesenskem potu se jih mnogo polovi in poje.

K drozdom se navadno tudi uvršča kameni kos ali
kameničar in plavi drozeg, da si tudi nas opominjata
v svojih lastnostih, zlasti v ponašanji skoro bolj na prusnike.

Kameni kos je manjši od cikovta, ima glavo, vrat in
tilnik pepelast, pleča črnikasta, belo trtico, zamolklo rjave
perotnice in rdečkast trebuh in rep. Samica je zgoraj za¬
gorelo rjavkasta, spodaj rjasta z rjavimi in belimi valovitimi
prekami. Kljun je črn.

Kameni kos stanuje pri nas na notranjem Kranjskem in
v Primorji, povsod v apnenem skalovji. V svojem ponašanji
je ljubezniva, vesela, kakor živo srebro nemirna ptica; urno
teka po tleh pobiraje mrgolince in črvičke, skaklja po ka-
menji, rad sede na kakovo čer, prijetno zažgoli, se nekoliko-
krat šegavo prikloni in odleti na drug kamen. Za gnezdo si
nanosi vsakovrstno šaro v kako luknjo pod skalo ali pa v
skalo, včasih prav blizo sela. Sploh gnezda posebno ne skriva,
le toliko pazi, da ga voda ne zalije. Ona znese 4—6 plav-
kastih ali zelenkastih jajčič.

106

Kameni kos poje sosebno ugodno in čisto, kakor bi žvi¬
žgal na srebrno piščal. Hitro se nauči drugih pesnij in po¬
snema skoro vsako ptico, na pr.: ščinkovca, kosa, penico,
slavca, tudi prepelico in celo petelina. Zaprt se kmalu ukroti,
pozna gospodarja ter ga vselej pozdravlja z veselim petjem.
Poje pa skoro vse leto, tudi po noči pri luči. Kamenega
kosa drago plačujejo. O binkoštib (na duhovo), ko domači
in tujci hodijo občudovat naše glasovite postojinske jame,
prinašajo dečarci s Krasa to ptico, ktero prav lahko spečajo.

Plavi drozeg je malo veči od kamenega kosa; ves je
sivo - plavkast; njegovo perje pa nagiblje na rjavkasto, tudi
je po trebuhu temno-prekast.

Prava domovina tej ptici je skalnata južna Evropa, zlasti
otoki Srednjega morja; tudi v Dalmaciji ni ravno redka. V
našem Primorji se pa le redkoma sem ter tam nahaja kak
par. Povsod prebiva v pustem skalovji in gnezdi v strmih
pečinah, v južnej Evropi tudi na turnih in v starih visokih
zidovih. To ptico ne veseli nikakoršna družba, ne mara niti
za človeka, niti za kako drugo ptico ali žival, naj raj ša se
sama potika po kakej samoti, zato jej tudi vele: puščavec.
Samica znese 4 plavkasta jajca.

Plavi drozeg je že od nekdaj čislan pevec, toda težko
ga je dobiti. Zato se pa tudi drago plačujejo; marsikteremu
ljubitelju se ne zdi preveč za-nj plačati 20—50 goldinarjev.
Nauči se tudi druge popevke, poje skoro vse leto, pri luči
tudi po noči. Iz gnezda vzetega mladiča ni težko ohraniti,
hitro postane domač in živi v gajbi po 10 let.

28. Povodni kos.

Dragi bralec! ako si kedaj hodil po gorskih krajih, prišel
si gotovo v kako stisnjeno dolino ali v ozek jarek, kjer je
komaj prostora za šumeči potok in za kolovoz ali pa še celo
le za ozko stezo. Ako si zašel kedaj v tak kraj, gotovo si
pogosto pogledoval s pota pod se, kjer se v strugi med
vrbami in jelšami peneča voda hitro podi v nižave; gledal
si, kako se bistri val ubija od kamena do kamena, in more¬
biti so se te celo lotile otožne misli. — Hipoma se ti pa iz-
vedri lice, nehote ustaviš korake — in jaz bi skoro vedel
zakaj. Bržčas si opazil ptico, ki je blizu tebe sedla na ka¬
men v vodi, otrepa z zadnjico in s kratkim repom in tebe

107

popotnika zvedavo po strani pogleduje. — To je bil povodni
kos, kterega tudi sedaj tukaj v podobi vidiš pred seboj.

Povodni kos je precej manjši od črnega pravega kosa,
širokega in zajetnega ga le dela gosto in nepromočno mastno

33. Povodni kos.

perje, kakor ga imajo samo povodne ptice. Njegova suknjiča
je sicer ponižna ali vendar čedna in pristojna. Na glavi in
na tilniku je prstene barve, grlo in vrat ima bel, prsi za¬
molklo rjaste, po ostalem truplu je sivo-črnikast. Črne no¬
žiče so precej visoke; perotnice so kratke, še krajši je pa

108

rep; kljun je raven in šilast, nosnice na njem mu pa zapira
kožnata luska.

Ta prijazna ptica je vezana na bistre, tekoče vode, ki
v največej vročini ne presahnejo, niti v zimi popolnoma ne
zamrznejo. Pri nas prebiva torej povsod ob gorskih potocih,
slapovih in studencih in ostane tudi po zimi pri nas. Vsak
par ima svoj določen okraj, kakor gre dalje, takoj ga zavrne
sosed nazaj. Z drugimi pticami se ne druži. Povodni kos
je živ nepokoj. Hitro teka ob vodi, sede na kamen sredi
vode, potrese z repkom, skoči v plitko vodico, koplje se z
največjo slastjo in meče z glavico bistro tekočino po sebi.
Sedaj je zabredel dalje v vodo, že mu je do vratu — sedaj
se je pa zagrnil val nad njim. Ali njemu je ravno to všeč;
po tleh vodnega korita teka hitro sedaj z vodo, sedaj proti
vodi, ko pa nima več sape, sprhne iz vode in pozoblje, kar
si je bil vlovil. Ali to traja le kratek trenutek, komaj si
je dobro oddahnil, že se zopet drzno zapraši pod slap,
kjer voda najhuje kipi in šumi, ter plava z razprtimi krelju-
timi pod vodo. Voda je njegov živelj, tu je on doma, tu
razkazuje svoje umetnosti. Ob vodi se rodi, ob vodi uživa
in trpi, ob vodi tudi pogine. Ako ga kaj splaši in prežene
z njegovega mesta, hitro odleti, toda nikdar daleč, kmalu ga
bodeš spet videl sedečega na njegovem navadnem kamenu.
V vodo se skriva pred sovražniki, leteč kakor kamen pade
va-njo in beži pod vodo dalje. V vodi in ob vodi tudi po¬
bira vodne žužke, črve in drugi mrčes. Dogodilo se je že,
da je hlastnil za črvičem na trneku (odici), in da ga je osupel
ribič mesto postrvi iz vode potegnil.

Povodni kos ima sicer tih ali drugače prav ugoden glas
in poje celo v zimi. Človek se mu mora čuditi, ko sredi
najhuje zime začuje iz mrtvega jarka dobrodejno milo pes¬
mico in vidi pevca, ki pred njim pljusne v studene valove.

Gnezdi po luknjah kraj vode, pod mostovi, v mlinskih
jezovih, posebno rad pod kakim slapom, tako da mora skozi
vodo letati v gnezdo in iz gnezda; našli so pa njegovo gnezdo
tudi že v korcu starega, mlinskega kolesa. Gnezdo je zno-
šeno iz mahu, trave in listja, zgoraj je navadno pokrito. O
polovici malega travna že začne samica nesti ter znese po 4
do 6 belih jajec, ali redko kedaj se iz vseh mladiči izvale.
Mladi zarod gre kmalu iz gnezda ter se zgodaj začne va¬
diti v vsakovrstnih plavarskih umetnostih.

Lahko si je misliti, da takemu veseljaku ne godi tesna
gajbica; in res vsak pri najboljšej postrežbi kmalu pogine.

109

29. Vuga ali kobilar.

Velika gospoda je rada kasna. Potem je tudi kobilar
velik gospod, kajti on se med najzadnjimi pticami vrača spet
v naše kraje. Belo cvetje se že trebi z jablan in hrušek,
druge ptice že davno vale, nektere pa že mladino pitajo, ko
nam glasni: siv kobil! naznanja prihod plemenitega ptiča;
in sadje še ni jelo zoreti, že se spet pripravlja na odhod.
Samo kake tri mesece živi pri nas, tri četrti leta pa drugod
možuje. Človek bi po tem skoro sodil, da kobilar ni naš
pravi ptič, da k nam pride le v goste. Ali kraj vsega tega
je kobilar vendar naš pravi domači ptič, kajti ptič je ondi
doma, kjer ima
gnezdo, kjer svojo
mladino odgaja —
in to dela kobilar pri
nas, ne pa na tujem.
To mu pa pritrdimo,
da nas po svojem
lepem zlatem perji
opominja na gizdave
ptice toplejših krajev.

Vuga je kosove
velikosti in je sploh
drozdom podobna,
samo da ima moč¬
nejši kljun in krajše
noge. Vsa je lepo
zlato-rumena, samo
dolge perotnice, sre¬
dina repa in proga

prek rdečega očesa je črna. Malo manjša in tanjša samica
je bolj ponižno oblečena, zgoraj je rumeno-zelenkasta, spodaj
bledejša s črnimi progami. Glasi se: siv kobil! zato mu na
Kranjskem tudi kobilar pravijo.

Vuga prebiva po nižavah v logih in vrtih, v gore ne gre;
nikjer se pa ne nahaja pogostoma, največ je videti posamezne
pare. Jako je plaha, skrbno se skriva po najgostejših kroš¬
njah, pogosto jo čuješ kričati ali ugledal je ne bodeš tako
lahko. . Leti prav dobro, na zemljo ne seda rada. Jako je
nemirna in svadljiva, med seboj in tudi z drugimi ptiči se
neprenehoma prepirajo in kavsajo. Zjutraj in proti večeru
poje samec v vrhu sedeč dosti prijetno, skoro kakor carar.

110

Pastirji se ž njim mnogo ukvarjajo; ko ga zaslišijo, ga dra¬
žijo in nagovarjajo, posnemajoč njegovo popevko:

Stric motovilo,

Si videl mojo kobilo?
Tam na gomili
So jo gonili.

Nasproti se pa tudi on šali s pastirji; ko so na paši
živino zgubili in je jokaje se iščejo, se jim neki tako-le
spakuje:

A aj — Jurij! kaj si zgubil — kobil? Nisi vidil, ki je bil, a aj,
na oni njivi je bil in ga nisi vidil; a aj, cik crknil ti je kobil, ga ne boš
več dobil.

Vuga obira gosenice in zoblje žužke, po letu pa rada
sladka na sočnem sadji, posebno na jagodah, malinah, naj-
rajša pa na črešnjah. Mušnjasto gnezdo obesi konec šibke
veje v rogovilo. Iz ličja, volne in gosenčje preje si najprej
naredi košaro, v ktero potem še le postavi pravo gnezdo iz
trave, mahu in dlake. Pri košari jej on pomaga, posteljo si
pa ona sama znaša; pozneje tudi večidel sama vali 5 belih
temno-pikčastih jajec, samo okoli poldne jo on zameni za to¬
liko časa, da si ona najde potrebnega živeža. Gnezdo in
mladiče stara dva branita tako srčno, da se jima moraš ču¬
diti. Ko so se mladiči izurili v letanji, to je, prve dni ve¬
likega srpana, zginejo vuge iz naših krajev in gredo tje v
srednjo Afriko.

Za izbo vuga ni.

30. Srakoper.

Srakoper je malo veči od vrabca. Po hrbtu je rdeč-
kasto-rjav — zato mu tudi rjavi srakoper pravijo — na
belih prsih bledo-rdečkasto nadahnjen, po glavi in na trtici
pepelast. Perotnice so črnikaste, rep je po sredi črn, ob
straneh pa bel, proga prek očesa je pri samcu črna, pri sa¬
mici in pri mladičih pa rjava, črn kljun je na koncu klju¬
kasto zakrivljen ter ima na gornjej čeljusti majhen zobec.
Samica je spodaj jasno - rumenkasta z rjavimi valovitimi
prekami.

Srakoper je torej prav zal ptič, ali pod to pristojno ob¬
leko se skriva hudobna in krvoželna roparska čud. Z viška
kacega grma pazi njegovo bistro oko na vse, kar se okoli
njega godi. Kakor spazi kako živalico, ktero si upa obvla¬
dati, vrže se togotno na-njo, jo ubije in odnese na svoj grm.

111

si bo žaba ali kuščar, hrošč ali ptica

35. Srakoper.

Tako pokonča mnogo hroščev, cvrčkov, kobilic, kačjih pa¬
stirjev in druge take sodrge. No to bi bilo vse prav, proti
temu ne bi nobeden pameten človek kaj .ugovarjal, tudi žabe,
kuščarje in poljske miši bi mu vsak od srca privoščil, ko bi
spak le male ptičke, nam priljubljene in koristne pevce pu¬
stil na miru. Pa ne! Kjer srakoper po svojej volji sme go¬
spodariti, kmalu pobije in prežene vse manjše ptice. Vsako
ptico, bodi si manjša od njega, ali pa njegove velikosti, da,
včasih še celo večjo od sebe, zavratno napade, jo zgrabi, bije
s kljunom ter jo trapi in mikasti tako dolgo, da jo umori.
Vsako ubito žival, naj
nabode v svojem
grmu na kakov
trn, potem jo
oskubi in po ma¬
lem poje, zmerom
pa začne pri mo¬
žganih, ki mubaje,
gredo najbolj v'
slast. Tak grm je
včasih popolnoma
mesnici podoben.
Vsakdo bode pre-
videl, da človek
tacega drzovitega
tolovaja ne more
in ne sme trpeti v
svojem sosedstvu.

L e n z piše o
svojih izkušnjah o
srakoperjitaku-le:
V velikem s tr¬

njevo mejo ograjenem vrtu sem nekoliko let ustrelil vsa¬
kega srakoperja, ki se je hotel ondi nastaniti. Koristni ptički
so potem v miru lahko gnezdili v Skrinjicah, ktere sem jim
nalašč za to pribil po drevji, ter so s pridom gonobili mrčes,
in dobil sem obilno najlepšega sadja. V drugem ravno ta¬
kem vrtu sem pa pustil gospodariti srakoperje. In glej, vsi
ptiči, tudi tisti, ki so gnezdili po Skrinjicah, zapustili so vrt,
gosenice so vsa drevesa do golega objedle in iz vrta nisem
dobil ni jabelka. V še večem sosedovem vrtu sem v nekem
kotu pustil srakoperje na miru in sem jim dal gnezditi v
trnjevem grmu, drugod po vrtu sem pa razdrl vsako gnezdo

112

in tudi postrelil stare. Nasledki so se kmalu pokazali, drevje
v onem kotu so oklestile gosenice, ostalo je brez sadu, dru¬
god po vrtu so pa drevesa dobro obrodila.

Srakoper prebiva pri nas povsod v hostah blizu senožeti
in pašnikov, posebno mu godi gosto grmovje in trnje.

Gnezdi v najgostejšem trnjevem grmu nizko pri tleh.
Precej veliko gnezdo znošeno je iz mahu, suhe trave in volne.
Samica znese po 6 sivo-pegastih jajec, vali sama in sedi tako
čvrsto, da se da dostikrat na gnezdu ujeti, mladiče branita
stara dva jako pogumno in drzovito.

Srakoperjev glas ni nič posebnega, dere se: kekekek!
ali hudoba zna posnemati druge pevce, na pr.: lisca, penico,
palčka, prepelico in tudi slavca, toda navadno zmeša popevke
vseh teh ptičev v dosti ugodno pesem. Zato ga sem ter tja
ljudje tudi drže v gajbah, to se ve, da se ne sme pustiti med
druge ptiče, tudi mora dobivati mesa.

Selec je in gre zgodaj — navadno kmalu po velikej
Maši (vel. Gospojnici), pride pa še le meseca majnika nazaj.

Rjo glavi srakoper je zagorelo-rjavkast, skoro črni¬
kast, na glavi in tilniku je rjast, po trebuhu rumenkasto-bel,
trtica in pleča so bela. Velik je kakor navadni srakoper,
kteremu je tudi v ponašanji in navadah podoben, samo da
ni tak grozovit tolovaj.

Nahaja se sem ter tje, ali nikjer baš pogostoma. Spo¬
mladi se vrne poprej, jeseni nas pa zapusti pozneje od na¬
vadnega. V petji tudi on posnema druge ptice.

Veliki srakoper je največji v tem plemenu, dolg je
namreč nad 26 centim. Zgoraj je pepelast, spodaj bel. črne
perotnice so enkrat belo lisaste, enkrat pa belo pasaste, črni
rep je ob straneh bel. Prebiva po hostah in tudi po vitih
ter ostane tudi po zimi pri nas. Med vsemi srakoperji je ta
naj grozovitejši krvnik. V vrhu kakega drevesa sedeč preži
na svoj plen, namreč na vsakovrstne žužke, še več na manjše
ptice. Po zimi se pomeša med vrabce in strnade, skače ž
njimi ter se dela nedolžnega, ali krvoločno oko strelja sem
ter tje, in ko si je izbral ptiča, vrže se na-nj, ga pograbi s
kljunom, pritisne na zemljo, stopi na-nj ter ga obdelava s
kljunom tako dolgo, da mrtev obleži. Potem ga odnese in
natakne na trn. Loti se tudi v locenj (zanko ali žimo) ujete

113

brinovke in celo jerebice. Z vsemi ptiči živi v sovraštvu,
manjše ubija, veče pa, zlasti sokoliče, vrane in srake pre¬
ganja z velikim krikom. Po vsej pravici je torej zapisan med
tiste ptiče, ktere sme vsak ob vsakem času loviti in streljati.
Pred človekom je jako oprezen in nezaupen, ne da mu blizu
priti, le jeseni ga je na gumno lahko ujeti.

Ujet srakoper se kmalu privadi sužnosti, pozna in po¬
zdravlja svojega gospodarja in tudi poje za silo. Nekdaj so
ga lovci celo privajali za lov na prepelice in škrjance.

Gnezdi ravno tako, kakor naš navadni mali.

Črnočeli srakoper je za kakih 5 centimetrov krajši
od velicega, od kterega se še posebno v tem razlikuje, da ima
črno čelo. Sicer je tudi on zgoraj pepelast, spodaj bel, na
prsih rožasto - rdeče nadahnjen; perotnice in sredina repa
je črna.

črnočelec je med srakoperji najlepši, najmirniši in naj-
dobročudniši. Hrani se skoro s samimi žužki, metulji, kobi¬
licami in kačjimi pastirji. Zaradi prijetnega petja ga imajo
radi v gajbi, vendar ga ni varno zapreti k drugim pticam.
Gnezdi na košatem drevesu, valita oba. Selec je.

31. Muharji ali muhovci.

Muharji so majhni, krotki ljubeznivi in jako koristni
ptički, ker se hranijo s samimi žužki, muhami in enakim le¬
tečim mrčesom. Vsi so zleknjenega trupla, kratkega vratu
in precej debele glave. Njihov kljun je kratek in čvrst, na
koncu malo prikrivljen in pred gornjo špico plitko zarezan;
perotnice so dolge, rep prisekan, nožiče pa kratke in slabe.
Okoli ust imajo nekoliko ščetinastega perja.

Muhovci prebivajo povsod po hostah, logih in vrtih. Na
osuhlej veji sedeč potresa z repom in pazljivo preži na žu¬
želke mimo njega leteče. Kakor je živalico dobil na oko,
spusti se za njo, ne neha da jo ujame in hlopne s kljunom
po njej, da se sliši cmok. Potem spet zadovoljno sede na
svojo vejo. Za silo, zlasti v grdem vremenu, je tudi jagode.
Na tleh je jako nespreten, zato pa tudi skoro nikdar ne seda
na zemljo. S svojim petjem se ne morejo ponašati, zato
menda navadno molče; samo spomladi tudi muhovčku zakipi
veselje v drobnem srcu, tedaj mora svojo radost oznanjati s
tiho žgolečo priprosto pesmico.

Živali v podobah. II. 8

114

Muharji vale samo enkrat na leto in gnezdijo ali v duplu,
ali pa med rogovilami blizu debla. Gnezdo je precej zanikrno
napravlieno, le za toplo in mehko posteljico je dobro skrb-
Jjeno. Na njo položi ona 4—5 plavkastih jajčic, ktera tudi
samec pomaga valiti. Stari se z godnimi mladiči klatijo okoli
do konca velikega srpana, potem pa pobegnejo daleč v sred¬
njo Afriko.

Veliki muhar je velik kakor taščica; zgoraj je temno-
siv, spodaj zamazano bel z rjastimi lisami na prsih. Glasi
se: či — či.

Pri nas je ta muhar najnavadniši. Meseca majnika pride
v vrte, nastani se pa tudi sredi vasi ali celo v mestu. Gnezdi
kjerkoli, sedaj na nizkem drevji, sedaj pod nadstreškom ali
pa v kakovej luknji. Zmerom ga bodeš videl sedeti na tem
istem mestu, ako poleti za kako muho, kmalu se spet povrne
nazaj. Kedar pri slabem vremenu žužki ne letajo, obira jih
leteč tudi z zidu kakor lastavica. V hiši ti bode hitro po¬
končal vse muhe. Naumann piše o tem muharji: Malo¬
priden 'dečarec je ujel starko muharico na gnezdu s štirimi
komaj na pol godnimi mladiči ter je vse skup odnesel v izbo.
Starka je preiskala vsa okna, ko je pa videla, da nikjer ne
more uiti, udala se je v svojo usodo in je takoj začela loviti
muhe in pitala mlade ž njimi. Lovila je tako pridno, da je
v kratkem vse polovila. Da bi mu starka s svojo družino ne
poginila od lakote, nesel je dečarec vse skup k sosedu; tudi
tukaj so bile muhe kmalu ugnane. Sedaj jih je prenesel
drugemu sosedu, hitro je tudi njegova izba bila čista. Lačna
družina se je spet dalje preselila in tako je šla po vasi od
hiše do hiše. Prišla je tudi k meni in jaz sem iz hvalež¬
nosti vsej družini dal svobodo. Mladi so pri obilnej hrani
hitro rasli in so kmalu znali muhe sami loviti.

Črnoglavi muhar je nekoliko manjši od velicega;
zgoraj je črn, zdolaj bel; belo je tudi čelo in lisa na perot-
nicah. Samice in mladiči so sivkasti. Glasi se: pit —- pit.
Črnoglavček je živahen in priljuden ptiček, človeka se nič
ne boji. Ob lepem vremenu pridno hlasta j>o muhah, ob
deževji pa žalosten sedi in lakoto trpi.

Gnezdo si najrajši napravi v duplu. V izbi človeka raz¬
veseljuje s precej ugodnim petjem, še bolj se pa prikupi z
veselim vedenjem. S časom postane tako krotak, da iz
roke je. '

115

Bel o vrati muhar je v velikosti in v postavi ves po¬
doben črnoglavcu. Tudi on je zgoraj črn, spodaj bel; tudi
on ima belo čelo in na perotnicah belo liso; razlikuje se le
v tem, da ima bel ovratnik. Glasi se: ci-ci.

Belovrati muhovec je pri nas precej redek.

32. Cipa.

V postavi in v prstenem perji so cipe zelo škrjancem
podobne, tudi imajo na zadnjem prstu dolg ostrogast krem¬
peljc; v drugih lastnostih pa bolj na pevke nagibljejo. Vse
so šibkega trupla in tankih precej visokih krakov; prek pe-
rotnic imajo dva bela pasca in nad očesom jasno progo. Kljun
je raven in tenak, torej šilast ter ima pred špico plitko škrbo.

Cipe žive večidel po mokrih senožetih in po močvirnih
gozdih, nektere pa tudi po suhih in pustih ledinah. Najrajše
se drže na tleh, na drevje ne sedajo rade. Po zemlji hitro
skakljajo in pobirajo žužke, mrgolince, mušice, komarje, pajke,
■črve in drugo takošno drobnjav. Cipe tudi dobro lete, rade
se dvigajo v zrak in viseče v zraku pojo kakor škrjanci.

Vse cipe gnezdijo na zemlji. Gnezdo je zanikrno iz suhih
bilk, koreninic in vresja spleteno, znotraj pa ima mehko per¬
nato ali volnato posteljo. Večidel vale dvakrat na leto.

Vabijo se med seboj z glasom: cip, cip, odtod so tudi
dobile ime. Cipe so priljubljene pevke; žvrgole prav ugodno
.s tresočim glasom. Na jesen se selijo.

Velika cipa je škrjančeve velikosti. Zgoraj je na-
mazano-sivo ali rjavo-zelenkasta in po dolgem zamoklo li¬
sasta, po grlu, na prsih in po trebuhu jasno rjasta in črno
lisasta. Kljun je črn, noge sivo-rdečkaste. Samica je manjša.

Velika cipa prebiva po naših gozdih, zlasti po lazih in
krčevinah. Gnezdi v travi ali v vresji ali pa pod kacim grmom;
ona sedi prav čvrsto na 4 ali 5 razno-pikčastih in pegastih
jajcih. Mladiči zgodaj silijo iz gnezda, še predno morejo leteti.
Med letom pari samujejo, jeseni se pa družijo v veče jate
in konec velikega srpana se pomaknejo v nižave, kjer jih že
čakajo ptičarji. Sosebno okoli Ljubljane polove Krakovčani
mnogo teh cip, toda lov na veliko cipo traja samo kakih
14 dnij.

8*

116

Velika cipa je med vsemi cipami najboljša pevka. Glas
jej je krepak in čist, pesem prijetna ušesom in polna spre-
menov. Ljudje jo zato pogosto drže v gajbah; lahko jo je
na dalj časa vzdržati, tudi postane kmalu krotka.

Mala cipa je nekoliko manjša od prejšnje. V perji
jej je vsa podobna, le da je na grlu in po trebuhu jasnejša,
samo na prsih pegasta. Kljun je siv.

Mala cipa prebiva v severnih krajih Evrope in Azije po
močvirjih in mokrih senožetih, po lokah in dobravah. Jeseni
okoli sv. Mihela pridejo k nam v brezštevilnih jatah in naši
ptičarji jih na cente polove; posebno na ljubljanskem močvirji
(na mahu) jih Krakovčani na tisoče in tisoče podavijo; takrat
vsa Ljubljana cipe je. Še huje jih sprejmo na južnem Fran¬
coskem, le malo jih srečno dospe do zaželenega cilja — v
Egipet.

Gnezdi na tleh v kakej grivi ali v bičji. Ona znese dva¬
krat na leto 6 sivkastih rjavo - marogastih jajec, ktera oba
valita. Mladiči še negodni uhajajo iz gnezda in se potikajo
po travi in dračji.

Mala cipa ima prav ugoden glas, kakor srebrna piščal,
spomladi poje skoro ves dan, med petjem se kakor poljski
škrjanec vije v višave. Prijatelji ptičev tudi njo radi drže v
gajbah.

Vodna cipa je za poltretji centimeter veča od velike,
sicer jej je v perji popolnoma podobna, samo da ni po grlu in
po prsih, temveč le po bokih temno-pegasta. Zadnji krempeljc
je sosebno dolg in vkrivljen.

Ta cipa prebiva samo na visokih planinah, kjer se je
gozd skrčil v pritlikavo grmovje. Najrajša se drži po gorskih
mečavah in grezeh ali pa po hladnih jarkih, kjer med ka¬
menjem snežnica curlja. Gnezdi med kamenjem ali pa med
razkrečenimi koreninami v gostem ruševji. Jajca so skoro
vrabčevim podobna. Pozen sneg večkrat pomori mladiče in
prisili stare, da vale v drugo. Jeseni pride v dolino in gre
dalje na Laško; ker pa ne potuje v večih jatah, zato je ta
cipa manj znana.

Vodna cipa poje zibajoč se v zraku ali ne tako prijetno,
kakor velika cipa. -

Poljska cipa je velika kakor povodna. Zgoraj je siv-
kasto-rumeno in temno-lisasta, spodaj pa umazano-bela, po
grlu temno-progasta.

117

Prebiva po pustih ledinah, po grižah in peščenih paš¬
nikih. Po tleh teka jako hitro, rada sede na kakov kamen
in potriplje z repom kakor pastirica, v zraku se pa vrti
kakor škrjanec.

33. Pegam.

V hudih snežnatih zimah dobimo časih z mrzlega severa
prav lepega, ali jako požrešnega in bedastega gosta. Pravimo
mu pegam. Velik je kakor dlesk in je tudi ravno tako
trščatega in zajetnega trupla. Rdečkasto-sivo, na trebuhu ble-
dejše perje je rahlo in mehko kakor svila. Grlo in proga nad
očesom je črna, kosasto vrezane
črne perotnice so rumeno-lisaste
in belo obrobljene, kratek rep
je pa na koncu rumeno zarob¬
ljen. Se posebno ga pa krase
škrlataste, kakor iz pečatnega
voska narejene luske, kteiih
ima 5—9 na zadnjih letavnib
peresih; lepo mu tudi pristoji
pernata kučma, ktero more po
volji privzdigniti in spet nazaj
položiti. Kratek kljun stisnjen
je od zgoraj, gornja plitko škr¬
basta čeljust je malo daljša in
širja od spodnje.

Njegova domovina je hladna
severna Evropa in Amerika, od
koder ga po zimi debel sneg
požene proti jugu. V tacih zimah
pride tudi k nam v večih družbah.

Pegam je jako len, neumen in požrešen ptič. Na dan
požre gotovo toliko, kolikor je težek. Zunaj zoblje vsakoršne
jagode, posebno jarebikove in brinove. V gajbi pa žre vse,
kar mu daš. Kruh, sadje, zelenjava, krompir, korenje, vse
mu gre v slast, samo žužkov ne mara. Po zimi od leta 1867.
na 1868. pokazali so se pegami v večih jatah okoli Zagreba.
Enega sem imel dalj časa v gajbi zaprtega. Kmalu se je
ukrotil, ali spaku ni bilo druzega v mislih, nego žrtje. Ves
dan je pred koritcem sedel in žrl. Polno koritce. je kmalu
izpraznil in hrana je šla na pol prebavljena od njega. Ako
ni hitro spet videl polnega koritca pred seboj, začel je jesti

118

svoje govno. Njegove gajbe skoro ni mogoče čiste zdržati,
človek bi moral vedno pri njem stati in sproti čistiti. Tudi
pil je mnogo in rad se je kopal. Tiho je cvrčal, časih je pa
dlesknil s kljunom. V toplej izbi se ne počuti dobro, moraš
ga držati na hladnem, sicer ti kmalu pogine.

Neumnega požeruha ni težko ujeti. Ako si mu nastavil
kacih jagod, pa je tvoj; brezskrbno gre v zanko, ako tudi
vidi ujetega brata trepetati zraven sebe. Največ jih ptičarji
polove na gumnih. Komaj je ptičar, zagrnivši jato, žival po¬
lovil in podavil ter zopet mrežo nastavil, že prilete spet na
nevarno mesto vsi, ki so prvikrat srečno pete odnesli.

V sužnosti pri nas pegam navadno pogine v letnej vro¬
čini, sem ter tj e je pa vendar tudi živel že po več let. No
velicega veselja človek z nenasitnim požeruhom ne more imeti,
vsakomur preseda zarad prevelike nesnage.

Pegam gnezdi po letu na Švedskem, Norveškem in Ruskem.
Iz smrekovih tankih vejic in lišajev spleteno in z bilkami in
perjem nastlano gnezdo postavi na smreko. Ona znese o—7
plavkastih, temno-pikčastih in pegastih jajčic. Mladiče pitata
stara z žužki.

Na Ruskem ga imenujejo: s viri stel j.

34. Legat.

Južna Evropa nam časih pošlje še mnogo lepšega gosta,
nego je pegam. Ta prelepi gost se imenuje legat, ki je
morebiti naša naj lepša ptica ter nas s svojimi živimi in raz¬
ličnimi barvami opominja na afrikanske ali amerikanske ptice.

Legat je dolg kacih 26 centimetrov, po priliki kakor
kos, toda je mnogo drobneji; po vsej svojej postavi, še več
pa v svojem vedenji je podoben lepo pisanej lastavici. Legat
ima belo čelo, zeleno teme, kostanjev hrbet in zlata pleča;
zlato grlo je črno obrobljeno in črna proga mu sega tudi
črez jasno-rdeče oko. Po prsih in po trebuhu se spreminja
iz plavkastega v zeleno; dolge in špičaste perotnice so zelen¬
kasto-plave, na koncu črnikaste, ravno taki ste tudi dve
srednji podaljšani peresi v plavkasto-zelenem repu. Na krat¬
kih in slabih nožicah so trije prednji prsti do sredine med
seboj zrasli. Črni, špičasti, malo vkrivljeni kljun je daljši
od glave.

Legat prebiva navadno v velicih krdelih po vseh deželah
okoli Srednjega morja, torej na Laškem, Španskem, Grškem
Turškem, južnem Ruskem in potem tudi po vsej srednjej

119

Aziji. Nahajajo se tudi na Ogerskem in v dolnjej Slavoniji
(v Sremu), mimogrede se tudi skoro vsako leto pokažejo okoli
Zagreba. Tudi na Slovensko se časih zalete iz južne Evrope,
zlasti z Laškega, toda med stalne naše domače ptice ga
vendar ne moremo šteti, ker pri nas menda nikjer ne gnezdi.
Leta 1811. — če se ne motim — so prišli legati v mnogo¬
številnih jatah v naše kraje, tako namreč spričuje v ljub¬
ljanskem muzeji hranjena podoba, na kterej je ta ptica na¬
slikana.

Legat je izvrsten letalec, skoro kakor lastavica. Pri
lepem vremenu leta neprenehoma, na drevo sede le toliko,
da si malo počije, ali pa pri grdem vremenu. Na zemljo se
spusti le takrat, kedar je zagledal kakovo žuželko, da jo
pobere; rad pa leta nizko nad vodami, kakor lastavica. Leta
hitro kakor strela, sedaj se dviguje kvišku, sedaj se'zopet
spušča in objestno poigrava po zraku, kar je posebno lepo
videti, kedar se ves roj kakor razsuto drago kamenje suče
po lepem dnevi in na solncu razkazuje prelepo pisano perje.

Leteč legat neprestano kriči, loveč si vsakovrsten mrčes,
na pr.: mušice, kačje pastirje, ose, čmrle, sršene in čebele,
ki so mu posebno po godu. Zato najraji obletuje kraje, kamor
se hodijo čebele past, pri grdem vremenu pa pride tudi k
uljnaku, kjer strašno gospodari, in ko bi ga človek pustil na
miru, bil bi uljnak hitro prazen. Zato mu tudi pravijo če¬
belar. Čebelarji ga imajo povsod na rovašu.

Čudno je pri njem to, da mu strupeno želo čebelino ali
sršenovo nič ne škodi. Vse druge ptice se ga boje, in če si
tudi ulove čebelo ali oso, jej zmerom poprej odtrgajo želo,
predno jo pojedo. Legat se pa ne zmeni za to, tebi nič,
meni nič pogoltne tudi hudega sršena.

Legat gnezdi kakor naša podgrivka na strmih peščenih
ali glinastih bregovih, kjer si s kljunom in s slabimi noži-
cami izkoplje 10—IG centimetrov dolgo luknjo, ki se konča
v prostornišo kotanjo. Va-njo znese samica 6 ali 7 belih
jajec na goli pesek brez vse mehke podlage. Na pol godni
mladiči se radi solnčijo v luknjah, kakor hitro je pa kaj po-
plaši, zbeže ritensko nazaj v kotanjo in tudi iz gnezda po¬
brani mladiči zmerom ritensko tekajo. Ako je le mogoče,
gnezdijo v velikih družbah, kakor naša podgrivka.

Jeseni gre iz Evrope daleč v Afriko.

Kakor lastavice, tudi legata ni moči v sužnosti živega
vzdržati. Na otoku Kandiji jih dečki zarad lepega perja love
na trneke ali odice. Zakrivljeno bučko, ktero ima na ddgej

120

niti privezano, vtakne v živega cvrčka ter ga spusti v zrak.
Kakor legat zapazi živalco, hlastne po njej in se tako ujame
na bučko.

35. Vodomec.

37. Vodomec.

V.

TO®

Povsod pri naših vodah prebiva v mnogem obziru prav
zanimiv ptič vodomec. Gotovo je ni pri nas reke, ga ni po¬
toka niti v gorah niti na ravnem brez vodomca. No pri vsem
tem ga vendar ljudje sploh malo poznajo. Dostikrat sem videl
ljudi, ki so se čudili njegovej lepoti, videč ga naslikanega v kacih
bukvah ali pa na¬
tlačenega v kacem
muzeji; še bolje
so se pa čudili,
če jim je kdo po¬
vedal, da je to
naš domač ptič,
in da morebiti
komaj strelaj da¬
leč od njihove
hiše stanuje vse
leto. Res je pa,
da se nikjer ne
nahaja pogosto,
povsod so le po¬
samezni pari in še
ti se skrbno skri¬
vajo človeškim
očem.

Na tem ptiču
nas največ zbada
v oči kljun in lepo
barvano perje.
Kljun je res ne¬

spodobno dolg in krepak, kakor bi si ga bil vodomec od
žolne izposodil; Človeku se zdi, da bi za takim kljunom moral
sedeti ves drug junak. Iz debele, na kratkem vratu nasajene
glave mu namreč naravnost od čela moli 6 centimetrov dolg,

robat, proti koncu zašpičen kljun. Truplo ima močno in za¬
jetno, rep in perotnice kratke, nožiče pa čudovito kratke in
slabe, in prsti na njih so do malega zrasli med seboj. Po
glavi in po perotnicah je živo-zelen in ima jasno-plave pege

121

in lise; hrbet je plavkasto-zelen; bledo-rumenkasto grlo je
po straneh zeleno obrobljeno; po prsih in po trebuhu je
rjast in tudi črez oko mu sega rjasta proga. Nožiče so rdeč¬
kaste; kljun je črn, na korenu pa lepo rdeč.

Vodomec je čuden svat. Za družbo ne mara, še celo
odganja vse druge ptice, ki bi se hotele naseliti v njegovem
okraji, edina pastirica ima iz milosti dovoljenje, da sme tekati
ob njegovej vodi. Najbolj všeč mu je kraj, kjer je bister in
hiter potok zarasten z gostim vrbovjem in jelševjem. Tu uro
in uro tiho presedi na vejici, ki se nagiblje nad vodo. Videti
je, kakor bi bil ves vtopljen v svoj dolgčas, kakor bi nič ne
maral za vse, kar se godi okoli njega. Ali ta malomarnost
je le navidezna. V hladnej vodici pod njim plavajo brezskrbne
in neumne ribice, nesluteč sovražnika nad seboj. Va-nje je
vodomec ves zamaknjen, ne pusti jih iz očesa, na-nje preži
kakor mačka na miš. Kedar se mu dozdeva, da bode treba
skočiti, nagne se naprej, stegne vrat in pljusne v vodo kakor
žaba. Val se zagrne nad njim, ali kmalu sprši spet iz vode
z ribico v kljunu in zleti na svoje navadno mesto. Tu si
strese vodo iz perja, obrača ribico sem ter tje tako dolgo,
da dobi glavo pred se, potem jo pogoltne celo. Ako je riba
veča, se dolgo davi, predno mu spolzi v želodec.

Dostikrat pa tudi skoči zastonj, kajti ribice so jako urne,
urniše nego je vodomcu všeč. Časih tudi prhutajoč visi v
zraku in gleda pod se v vodo. Ako se je najedel, poišče si
v goščavi svoj navaden kotiček, počene na vejico, stisne vrat
in prebavlja dremajoč. Za nekaj časa hipoma stegne vrat,
odpre kljun, začne se daviti in naposled z veliko težavo iz-
riga ribje kosti in luske, kterih mu želodec ne more prebaviti.

Popoldne gre še enkrat na prežo. Ako ga človek ali kaj
druzega p oplaši, zleti z glasnim: gik, gik, gik malo dalje
ob vodi v grm. Sploh ne leti rad, ker mu kratke perotnice
težavo delajo. Leteč maha neznano hitro s porotnicami in se
tako dosti hitro pomika naprej. Od vode nikdar ne leti v
stran, po tleh tudi ne more hoditi. V mraku se stisne pod
kako korenino na strmem bregu ali pa zleze v kako luknjo
in zaspi po trudapolnem dnevi. Kedar so po dežji kalne
vode, godi se mu slabo. Takrat so tudi dobre pijavke, črvi
in druga golazen, ki se nahaja ob vodah. Po zimi najde
hrane samo pri nezamrznjenih potocih, tačas pride tudi k
mlinu in išče pičle hrane pod mlinskimi kolesi. V velikej
sili gre tudi pod led, ali dostikrat zgreši luknjo, ne more

122

ven in pogine pod ledom. V posebno hudih zimah pa tudi
zapusti naše kraje in gre celo v Egipet.

Vodomec gnezdi na strmih mehkih bregovih v luknjah
kakor podgrivka ali pa legat. Gnezda ne dela, jajca položi
samo na izrigane ribje kosti. Sredi meseca velicega travna
ali pa še tudi pozneje znese ona 6 ali 7 lepo belih, tanko-
lupinastih jajčič, skozi ktera se blišči rumenjak. Samica vali
sama, samec jo pa hrani. Valeče samice ni lahko spoditi iz
gnezda, teptaj in tolci okoli luknje kolikor hočeš, ona se ne
premakne. Ettinger iz Slavonije pripoveduje, kako se zna
ta ptica pritajiti, da človek misli, mrtva je. Ettinger je
namreč našel vodomčevo gnezdo in je jel kopati, da bi prišel
do zalege. Ko dokoplje, najde starko mrtvo. Vzame jo v roke,
jo ogleduje, obrača sem ter tje in jo položi zraven sebe, da
bi pobral jajca. Ali kakor jo spusti iz rok, hipoma oživi
in odleti.

Vodomčevi mladiči so jako grdi, dolgo časa so slepi in
popolnoma goli; tudi niso vsi enaki, zmerom so nekteri veči,
drugi manjši in slabejši, vsi pa počasi rastd. Stara dva jih
pridno pitata najprej z vodnimi žužki, največ s kačjimi pa¬
stirji, pozneje pa z ribicami. Njihovo blato pa nosita daleč
proč, sicer bi se luknja preveč zasmradila in smrad bi znal
privabiti kako požrešno podlasico. Izpeljani godni mladiči se
zunaj še dolgo drže skupaj, stari jih pa vadijo na lov. Ali
s prva gre težko, mnogokrat je treba skočiti zastonj, predno
se izuri mojster.

V sužnosti je vodomca jako težko vzdržati, starega že
celo ne.

36. Zlatovranka ali zelena vrana.

„Zlatovranka“ je gotovo lepo ime, tudi „zelena vrana*
ni napačno, vsaj pošteno je. Ali taista ptica ima še tretje
ime, ki se pa ne glasi tako lepo, pravijo jej namreč srnrdo-
vranka. Krivico bi pa delal ptici vsak, kdor bi iz tega
neugodno dišečega imena hotel posnemati, da je zlatovranka
zamazana in smrdeča žival. To ne, nasproti mora vsakdo
reči, da je lepa ptica, kakoršnih pri nas ni mnogo. Samo
to napako ima, da v gnezdu ne skrbi za čistoto, vsa nesnaga
od mladičev ostane v njem in v kratkem sede mladiči v
samem blatu; gnezdo smrdi kakor živa kuga. Ta zanikrnost
jej je bržčas naklonila to nevšečno ime.

123

Zlatovranka je nad 3 decimetre dolga, torej je kavkine
yelikosti. Skoro vsa je plavo-zelenkasta, samo hrbet je rjast
in temne perotnice so na zgibu lepo jasno-plave. Močan
raven kljun je spredaj stisnjen in malo prikrivljen, nosnice
so pa zakrite s ščetinastim perjem.

Ta lepa ptica nahaja se sem ter fje ali nikjer pogosto.
Najrajše se drži ravnega polja, v hribe ne gre rada. Na
Slovenskem prebiva največ po Dolenjskem in na Štajerskem,
pa tudi tu ne povsod.

Zelena vrana je jako nemirna, plaha, svadljiva
drava ptica. Leti izvrstno kakor golob, leteč se
tudi prekucuje; po tleh neznano nerodno skaklja,
sili mora na zemljo. Naj-
rajše seda na vejo vrh
drevesa in tudi tu ne skače
z veje na vejo, temveč
zmerom sprhne s perot-
nicami. Med seboj se v
eno mer igrajo, preganjajo
in kregajo, neprijetno vri-
Ščaje: rak, rak. Tudi
z drugimi se ne gledajo
dobro, z edinimi kavkami,
bi rekel, se dobro razume
in se ž njimi tudi pajdašijo.

Zlatovranka pobira po
Polji polže, črve in žužke,
posebno streže za govno-
brbci; vmes pa pohlasta

tudi kako miško ali pa celo kako manjšo ptico. Pije prav
redko in se tudi nikdar ne koplje.

V duplu si napravi gnezdo iz vejic, bilk, mahu, vresja
in perja. Samica znese 4—6 belih jajec, oba sedita na njih,
m v 20 dneh se mladiči izvale. Mladiči so sivkasto - zeleni,
lepo obleko dobodo še le v tretjem letu.

Ko so mladiči godni, klatijo se s starimi okoli, na enem
in istem mestu nikoli dolgo ne ostanejo. Jeseni pa zginejo
iz naših krajev in potujejo daleč v srednjo Afriko. Meseca
majnika se pa spet povrnejo.

Meso je okusno. Lahi jih jeseni mnogo polove. pri nas
s e pa za nje nihče ne zmeni, tudi so preredke, da bi se kdo
ukvarjal z njihovim lovom.

in šun-
v zraku
ako po

38. Zlatovranka ali zelena vrana.

124

Zaprta se ne da držati; k večemu si moreš z mesno
hrano in skrbno postrežbo vzgojiti mladiče, toda posebnega
veselja na njih ne bodeš imel.

37. Vran ali krokar.

V vranu ali krokarji se strinja čudna zmes dobrih in
slabih lastnostij. Moder je in previden, prevejan in pretkan;
kar je lisica med sesavci, to je krokar med ptiči. Na drugej
plati je pa drzan, neusmiljen, požrešen in krvoločen, od nog
do glave silovit, nesramen tolovaj. Torej se ne bodemo ču¬
dili, da je ta ptič ob enem znamenje groze in nesreče, na
drugej strani pa spet podoba premišljenosti in vsevednosti.
Črno perje, otlo krokanje, nenasitna požrešnost in roparska
predrznost ga dela skrivnostnega, groznega in pošastnega.

39. Vran ali krokar.

Zato pa skoro vsem narodom znamenuje nesrečo, oznanuje
smrt. Z druge strani je pa starim Slovencem veljal za mo¬
drega in umnega ptiča, kteremuje znana tudi prihodnost. Naši
bratje prekmurski Slovenci imajo vero, da postane prorok
(vidovina), kdor poje vranovo srce in čreva; tudi radi obe¬
šajo otrokom okoli vratu cekin, ki ga je dal kovati kralj
Matjaž s krokarjevo podobo, češ, da potem mora ne pride
otrok sesat, in da jim laže zobje rasto.

Pri nas živi več ptičev vranovega rodu, krokar je pa
med njimi največi. Po dolgem meri nad 6 decimetrov, z raz-

125

petimi perotnicami pa nad 12. Ves je črn, tudi kljun in noge.
Perje je svetlo in gladko ter se spreminja na plavo in zeleno.
Kljun je močan in precej zbočen.

Vran prebiva po vsej Evropi in v severnej Aziji. Pri
nas se drži najrajši po samotnih gozdih, en par ima svoj
veliki okraj in ne trpi druzega zraven sebe. Tudi z drugimi
pticami se ne druži, najraji je sam za-se. Posebno oprezen
in nezaupen je proti človeku. Predno se spusti kam na
zemljo, dolgo obletuje kraj, gleda in posluša, jeli je vse
varno, najmanji šum ga odpodi. Letati zna izvrstno, kakor
za zabavo plava uro in uro v zraku tako mirno in enako¬
merno, da ga je lepo gledati; človek ne more opaziti, da bi
zganil s perotnicami. Druge ptice ga vse sovražijo, posebno
vrane in kavke ga srdito napadajo in preganjajo.

V južnej Evropi se pa krokarji radi družijo med seboj,
tudi se človeka ne ogibljejo tako plaho, kakor pri nas. Na
Izlandiji so pa tako domači, da hodijo okoli hiš in celo v
hiše silijo; se ve, da jim ondi ljudje nič žalega ne store.

Krokar žre vse. Po travnikih in po polji pobira črve,
žužke, polže, žabe in drugo tako golazen; vmes je pa tudi
žito. No s tem ni zadovoljen; kakor prava roparka ptica
napada tudi vse čveteronožne živali in ptice, ktere misli, da
jih bo mogel obvladati. Iz gnezd pobira jajca in mladiče, s
paše odnese mlado gosko ali račico, napade mladega zajčka
v deteli in dva skupaj se lotita tudi starega zajca in ga dosti¬
krat ubijeta. Zlasti kedar imata mladiče pitati, sta stara dva
neizmerno drzovita; pravijo, da tudi jagnjetom oči izkljujeta
in jih potem razmesarita. Po vsej pravici ga torej preganjajo
lovci, logarji in pastirji, kot največega sovražnika koristnih
ptičev, divjačine in drobnice. Krokarja sme vsakdo ustreliti
kedar hoče. Koristen je le s tem, da med mnogimi živalimi
pokonča tudi nekaj škodljivih, in da žre smradno mrho, ktero
precej daleč ovoha. Ali ta mala korist ni v nikakoršnej raz¬
meri z veliko škodo.

Vran gnezdi v gozdu na najviših drevesih ali pa v gorah
na pečinah. Že meseca svečana začneta znašati veje in suhljad
za gnezdo, ktero potem znotraj obložita z mahom in z enako
mehko šaro. Meseca sušca znese ona 4 ali 5 plavo-zelenkastih
jajec, dvajseti dan se pa iz njih izvale mladiči. Stara dva
se rada držita enega in istega gnezda. Ako jim je človek
vzel jajca, znese ona še enkrat, ako jim je pa pobral mla¬
diče, istega leta ne vale v drugo.

126

Mladiči so neznano požrešni, stara dva sta ves dan na
lovu, da zmoreta dosti hrane za nje. V nevarnosti ne nosita
v gnezdo, temveč jim z višave spuščata hrano v gnezdo.

Iz gnezda uzet mladič se hitro udomači in postane tako
krotak, kakor malo kteri ptič. Človeka kratkočasi s svojim
smešno-modrim vedenjem, časih mu pa tudi preseda zarad
svoje hudomušnosti, zlasti pa zarad tatinskega nagnjenja.
Kedar je kaj malopridnega storil, stopi v stran, dela se ne¬
vednega in drži se nedolžno kakor pišče. Neznano je rado¬
veden, vse ga zanima, povsod mora biti zraven. Starejši ko
je, bolj je moder, vsak dan se kaj novega nauči. Navadi se
izgovarjati besede in sploh posnemati druge glasove. Nauči
se kukurikati kakor petelin, guče kakor golob, kavdra kakor
puran, hrka in pokašljuje kakor star človek itd.

Na zagrebšfcej realki smo imeli popolnoma udomačenega
krokarja. Nosil je zvonec okoli vratu in je užival popolno
svobodo, hodil in letal je, kamor je hotel. Najprej si je vso
hišo dobro ogledal, pohajal je po vseh hodnikih, po vseh
stopnicah, pregledal je dvorišče in staknil vsako najmanjšo
stvarco. Vse ga je zanimalo, vsak košček papirja je obrnil,
vsako krpo je raztrgal, v vsako luknjo, v vsako razpoko je
vtikal kljun, prav kakor zvedavo dete. Na istem dvorišči
smo imeli tudi živega orla in lisico. Z orlom se ni nič kaj
posebno pečal, toliko več pa z lisico. Pa se nista dobro po¬
gajala, kajti črni cigan jo je dražil, kakor je vedel in znal.
Največe veselje mu je bilo, ako se je pritihotapil do nje, ko
je na solncu raztegnjena dremala, in jo vščipnil v rep. Sirota
je preplašena skočila na noge in pobegnila v svojo luknjo;
hudodelec se je pa, svoje hudobije vesel, krohotal na vse grlo.

Rad se je ukvarjal z učenci, čakal jih je zmerom, ko so
v šolo prihajali in odhajali. Dečki so mu nagajali in ga dra¬
žili, ali tudi on ni nobenemu na dolgu ostal. Kogar je imel
rad, sedel mu je na roko ali na ramo ali pa tudi na glavo:
toda nihče ni bil varen, da ga ne bode potegnil za lase ali
pa za uho. Zjutraj in popoldne je od njih pobiral obilno
dobrovoljno desetino.. Vse, kar je dobil, mašil je v goltanec;
ko je bil poln, šel je na dvorišče zakopavat. Nabrane stvari
je izbrusil iz goltanca, položil na zemljo in jel kopati luknjo.
Va-njo je spravil vse kosove, jih je pokril s peskom in zme¬
rom še s kakim papirjem ali s kakovo krpo zakril. Teh za¬
kopanih stvarij pa večidel pozneje ni več izkopal, bržčas
zato ne, ker je povsod dobival toliko jesti, da nikdar ni
bil lačen.

127

Ko se je do dobrega seznanil z realko, jel je zahajati
na ulico, na trg, na šetališča, zmerom dalje in dalje, kmalu
je bil znan po vsem mestu in tudi zunaj mesta. Na šeta-
lišči je vsem ljudem delal veliko zabavo. Najrajši je dražil
otroke in majhne pse. Ž njimi se je vedno naganjal, pre¬
piral in ruval, marsikoga je v beg pognal. Zahajal je zlasti
tjekaj, kjer je bilo več ljudij, in kjer je vedel, da bode kaj
dobil: k mesarjem, v gostilniške vrte in pred kavarne. Zju¬
traj je na vse zgodaj obiskal pred mestom hišo, kjer na¬
vadno ljudje kavo pijo. Potem je prišel domu kratkočasit
se z učenci; ko se je pa šola začela, je letel na trg, kjer
mesarji meso sekajo. Proti poldnevu se je vrnil spet domu,
in ko so učenci odšli, stisnil se je v kak kot in je dremaje
prebavljal obilno kosilo, ki si ga je bil nabral povsod okoli.

Kakor vsi njegovega rodu je bil tudi on zaljubljen v
vse, kar se je svetilo, bodi si krajcar ali steklo, nož ali
škarje, vse je odnesel na streho za dimnik ali pa je zunaj kje
zakopal. Ako je le mogel, zmuzal se je skozi odprto okno
v kako sobo, in če nikogar ni bilo notri, gospodaril je, da
je bilo groza.

Ta strast mu je tudi bila v pogubo. Na-nj je namreč
letel sum — ali po pravici ali po krivici, se še dandanes ne
ve, — da je pri sosedu iz sobe ukradel zlato uro. S to
ovado mu je bila pisana sodba, da mora iz realke. Dobil je
druzega gospodarja na drugem koncu mesta. No da bi mu
ne uhajal nazaj, pristrigel mu je perotnice. Ali vendar je
pogosto skušal uiti, po cesti je skakljal nazaj proti realki,
kjer se mu je dobro godilo, kjer je imel dosti zabave, kjer
je zakopaval kruh in meso — pri novem gospodarji so ga pa
pitali z repnimi olupki. O sramota! Gospodu to uhajanje
ni bilo po volji, privezal je siromaka h kolu. Ta nova sra¬
mota ga je dela popolnoma v nič. On, ki je bil poprej ljub¬
ljenec vsega mesta, ki je letal, kamor je hotel, je sedaj s
pristriženimi perotnicami kakor največi hudodelec h kolu pri¬
vezan! Ni ga bilo več poznati, čmeren je sedel in žalostno
gledal pred se — prava podoba minule slave. Prešla mu je
vsa dobra volja, vsa zabavljivost; repni olupki so mu pre¬
gnali vse muhe.

Necega dne se mu je posrečilo, da se je odtrgal. Za
toliko sramoto, za tako ponižanje se je hotel maščevati.
Ukradel se je na vrt in je jel pred nekoliko dnevi posajeno
salato srdito ruvati in metati iz gredic. Vrtnar ga zasači pri
delu, jeza prime moža, s palico udari po njem in ga ubije.

128

38. Siva vrana.

Bolj znana nego krokar je pri nas siva vrana. Po
dolgem meri 7 decimetrov, z razpetimi perotnicami pa črez 9.
Perja je pepelastega, samo glava, grlo, rep in perotnice so
črne. Prav redko se med njimi nahajajo popolnoma bele.

Vrana prebiva po logih in hostah navadno v večih dru¬
žbah. Od ranega jutra do poznega mraka gre za hrano,
samo okoli poldneva počiva kje v hladnej senci. Po seno¬
žetih in travnikih pobira polže in žužke, na njivi spremlja
orjočega kmeta in za plugom zoblje črve in ogerce, zraven
lovi tudi žabe, sosebno pa poljske miši. Po hosti in po
grmovji stikuje za ptičjimi gnezdi, izpija jajca, davi mladiče

40. Siva vrana.

in napada tudi stare. Loti se tudi mladega zajca, nastreljene
divjačine in tudi mrhe ne zameta. Ljudje imajo vrano na¬
vadno za škodljivo ptico, in res se ne da tajiti, da tu in tam
zadavi kakega nedolžnega pevca ali negodnega zajca, no pri
vsem tem jo moramo zagovarjati, kajti škoda, ki jo dela s
tem, ni v nobenej razmeri s koristjo. Ako po letu ustreliš
vrano in jo razparaš, našel boš v njej največ mišij, ogercev,
kebrov in druzega tacega škodljivega mrčesa. Ni torej opra¬
vičeno, da jo tako neusmiljeno preganjajo.

Vrane, ki so po dnevi večidel na pare razkropljene šle
po svojih potih, začno se proti večeru zbirati; jezično žlo¬
budrajo posedajo po drevji in poletevajo z drevesa na drevo.
Kakor se je pa storila noč, spuščajo se tiho v gozd na svoja
- navadna prenočišča. Po zimi se približajo selom in hišam

129

in rade posedajo po cestah, kjer razkopavajo blato in brbajo
za malopridno hrano.

Kakor vse ptice vranjega rodu ima tudi vrana nepri¬
jeten glas. Hripavo se dere: kra, kra. Na Štajerskem otroci
oponašajo vrano pojoč:

Krah, krah, krah,
Mene nič ni strah,
Nisem nikdai’ plah,
Nisem v srcu rah.
Krah, krah, krah.

Kar se tiče njenih zmožnostij, ne zaostaja mnogo za
krokarjem. Tudi njej je lasten bister vid, tanek sluh in
dober nos; leta lehko in stanovitno, akoravno ne tako lepo,
kakor krokar. Čudovito dobro razloči lovca od drugih njej
nevarnih ljudij. Pastirja, kmeta, otroka in ženo pusti blizu
priti, pred lovcem ali drugim sumljivim človekom se pa
vzdigne, predno se jej je na strelaj daleč približal. Zato jo
je na polji neznano težko zalezti, najlaže še iz voza.

Vsako ujedo vrane hitro zapazijo in to z glasnim vri-
Ščem drugim pticam oznanijo. Najbolj so pa razkačene, ako
kje staknejo veliko sovo uharico. Od vseh stranij lete skup
s strašnim vikom in krikom ter se togotno zaganjajo va-njo.
Tačas vrane popolnoma pozabijo na svojo varnost, ako tudi
streliš med nje, ne bodeš jih odpodil; na desno in levo naj
padajo mrtve z drevesa, druge vrane so zato slepe in gluhe.
To lastnost porabijo lovci. Z živo sovo privabijo vrane, ktere
potem iz skrivišč streljajo, da je groza. Taka lov je prav
nespametna in mora se grajati. Ako ti vrane res kje škodo
delajo, n. pr. na koruzi, ustreli eno, pa jo obesi za strah dru¬
gim na kak drog. S tem se jih bodeš najbolje odkrižal.

Vrana vali zgodaj pomladi. Vrh visokega drevesa po¬
stavi gnezdo, ki je podobno krokarjevemu, samo daje manje.
Meseca mal. travna že sedi ona na 3—5 zelenkastih, temno-
pikastih in marogastih jajcih, ktera ona sama izvali.

Kakor krokar skriva tudi vrana vse svetle in bliščeče
stvari.  1

črna vrana je sivej sestri v vsem podobna, samo da
je vsa lepo črna, perje se jej sveti in na plavkasto spreminja.
Vse, kar smo povedali o sivej, velja tudi za črno.

P o 1 j s k a v r a n a je podobna črnej, vendar je malo tanjša
in ima daljše kreljuti. Posebno lahko se pa pozna po tem,
Živali v podobah. 11. 9

130

da ima golo lice, ker vedno vrta s kljunom po zemlji za črvi
in ogerci, pa si s tem oguli perje.

Poljska vrana stanuje tu in tam v jako velikih družbah
po logih in dobravah. V hribe ne gre. Rada se druži s
škorci in kavkami, sive in črne vrane se ogiblje, krokarja se
pa naravnost boji.

Med pticami vranovega rodu je poljska vrana najkorist-
niša. Največ se hrani z miši, zlasti kedar je mišje leto; po
ves dan preži pred njihovimi luknjami, kakor najboljša mačka.
Nobena druga ptica ne pozoblje tudi toliko hroščev (kebrov),
kakor baš ta. In vendar ljudje v svojo lastno škodo tudi to
vrano neusmiljeno preganjajo. Angleški kmetovalci so se že
spametovali. Poprej so jo tudi oni brez usmiljenja prega¬
njali, ali izkušnja jih je učila, da so s tem ustrezali samo
mišim in drugej golazni. Prepričali so se o njenej velikej
koristi, in sedaj ima poljska vrana tam mir.

Ta vrana ima tudi to posebnost, da zmerom gnezdi v
družbi; na eno drevo postavijo toliko gnezd, kolikor jih drevo
more držati; včasih jih je po dvajset na enem. Kjer so si
izbrale gnezdišče, ga ne zapuste z lepa. Razdiraj jim gnezda,
pobiraj jajca, vse je zastonj — ne bodeš se jih znebil. Več¬
krat se ustanijo blizu hiš, tudi pri mestih, kjer so prav ne¬
prijetni gosti zarad strašanskega krokanja in vrišča, ki ves
dan ne poleže.

39. Kavka.

Med vsemi vranovi je kavka najljubezniviša. Se ve da
tudi ona ne more zatajiti srborite, nagajive, razdevajoče in
tatinske krvi, ali te napake so v njej vendar nekako razbla-
žene, so manj očitne, manj upijoče. Prikupila se je človeku
s svojim živahnim in pametnim vedenjem. Krotko kavko pri
nas ljudje radi drže po hišah, rajši nego krokarja ali vrano.

Kavka je znatno manjša od vrane in je med našimi vra¬
novi najmanjša. Po dolgem meri nekaj črez 3 decimetre, čelo
ima črno, glavo in tilnik pepelast, sicer je pa vsa črna,
zgoraj temnejša in svetla, spodaj pa bolj nagiblje na sivkasto.
Oko ima belo. Dobodo se tudi bele kavke, ali so redke.

Kavki ni vsak kraj všeč. Kjer jej pa godi, ondi se na¬
haja v velikej družbi, ker je ni kmalu tako družbene ptice,
kakor je kavka. Rada se tudi pridružuje poljskej vrani, s
ktero se posebno jeseni klati po poljanah, ž njo prenočuje
in tudi odpotuje dalje na jug.

131

Kavka se najraj ša naseli na kakem visokem poslopji, na
cerkvah in stolpih, v starih zidovih in podrtinah. Le redko
kedaj jo je najti v hosti. Leteti zna izvrstno, skoro kakor
golob, za samo zabavo obletuje najviše stolpe, suče se v krogih
in zigrava sedaj sem sedaj tj e. Na letečo ujedo se spusti
ves roj ter jo uro daleč spremlja z neprijetnim vriščem. Njen
navadni glas je: jek, jek.

V jedi tudi kavka ni izbirčna. Je vse, kar se da pre¬
baviti. Domačim živalim na paši seda na hrbet in išče po
njih mrčesa, največ se pa vendar hrani s črvi in ogerci, vmes
zoblje žito, kavsa zelenje in sadje, zlasti črešnje. Rada tudi
pije jajca in zategadelj stikuje za ptičjimi gnezdi, v sili je
pa tudi dober gnoj in mrhovina. Skoda, ki jo morebiti dela
na njivi in v vrtu, je neznatna proti koristi, ki človeku pri¬
haja po njej od pokončanih misij.

Kavka gnezdi na svojem stanišči v luknjah, včasih pa
tudi v duplu. Gnezdo je zanikrno iz suhljadi, slame in druge
mehke drobnjave znošeno. Jajec ima 4—6 plavo-zelenkastih
in rjavo pegastih.

Mlada kavka postane jako krotka in človeku privržena
kakor pes. Prav prijetno oživlja vso hišo in dvorišče, po¬
vsod si da opraviti. S psom sta si včasih velika prijatelja.
Nauči se izgovarjati kako besedo in posnemati zna petelinov
glas. Jeseni nektera pobegne s prostimi sestrami, na pomlad
pa pride dostikrat spet nazaj k svojemu gospodarju.

Tudi kavka ne utrpi, da svitlih stvarij ne bi pobirala in
v gnezdo spravljala.

40. Sraka.

Sraka je živa podoba, zvite, srborite, jezične, svadljive
in sladkosnede žene. V telesnej postavi ima nekaj plemeni¬
tega. Druge njene sorodnice so bolj zatrepanega in okor¬
nega trupla, ona je pa tanka in brhka, še posebno se pa po¬
naša z lepim dolgim repom. Tudi je lepše opravljena mimo
svojih sester, samo sestri čina šoja (šoga) je še bolj nagizdana.
Po glavi, vratu in na hrbtu je črna; perotnice in klinast rep
je temno-zelenkast ter se lepo kovinsko spreminja na rdeč¬
kasto ; prsi, trebuh in pleča so pa čisto bela. Po dolgem
meri z repom vred okoli 5 .decimetrov, ali na sam rep pride
kakih 26 centimetrov. Sraka prebiva po hostah in dobravah,
po logih in vrtih, nikjer daleč od človeških stanovanj. Na

9 *

132

Norveškem, kjer jej prizanašajo, je tako domača, da hodi po
dvoriščih, in da gnezdi na podstrešjih.

Sraka ni družna ptica. Z manjšimi ptiči živi v vednem
sovraštvu, posebno s srakoperji; tudi med seboj se ne družijo
posebno rade. Največ žive na pare, pozneje pa, ko so mla¬
diči že godni, pridružijo se ti starišem. Sraka ostane vso
zimo pri nas.

V letanji jo dolgi rep zadržuje, zato leti slabo in počasi
in nikdar daleč, navadno z grma v grm, od drevesa do dre¬

vesa. Rada seda v najviši vrh, maha z repom in glasno re-
geče, kakor bi se smejala. Sraka s srako se včasih — po¬

sebno spomladi po celo uro jezično razgovarja, njena žlobud-
ravost je prišla v pregovor. Na Štajerskem se otroci, čuvši

regetati srako, dražijo med
seboj pojoč:

Sraka regetala,
Z repecem mahala,
Sraka repatica
Jurkova* tetica.

Proti človeku je jako
oprezna in nezaupna, sum-
njivega moža ne pusti k sebi
nikdar na strelaj daleč, zato
jo je težko dobiti na muho,
najlaže še z voza.

Sraka je nesramna in
sladkosneda tatica. Iz gnezd
krade jajca in jih izpije,
mladiči vseh manjših ptičev
niso varni pred njo. V slast

jej gredo posebno piščanci in mlade račice. Od osamljene
hiše ali pa tudi iz srede vasi odnese pišče z dvorišča ali
vrta; kedar je enkrat okusila sladko pečenko, ne diši jej
nobena druga jed, kmalu se spet pritihotapi in tako včasih
odnese koklji malo po malo vse otročiče. Zraven pa ne
zametuje druge hrane; kakor vrana in kavka žre tudi sraka
vse, kar jej pride pod kljun. Česar ne more pojesti, zakoplje

v zemljo.

Meseca sušca začne sraka znašati gnezdo na najviše
drevo, redko kedaj v grmovje. Gnezdo ima za podlago suh¬
ljad in trnje, kotanja je iz blata,* znotraj je pa z mahom, s

Pri poslednjej vrstici se imenuje ime dečka, kterega hočejo dražiti.

133

travo in dlako vdelana. Zgoraj je zmerom pokrito z gosto
trnjevo streho; vhod ima na strani. Streho si naredi menda
iz strahu pred roparskimi pticami, ki bi veliko gnezdo lahko
zapazile in mladiče iz njega pobrale. Sraka znese 6—8 ze¬
lenkastih, rjavo-pegastih jajec.

Mlada sraka se takoj privadi človeku in hiši, nauči se
žvižgati kako popevko in izgovarjati kako besedo. Ali med
piščeta je ni smeti pustiti. Nadležna je tudi zarad neukrot¬
ljive strasti, jemati in spravljati vse, kar se blišči. Velikrat
se je že dogodilo, da je iz hiše odnesla zlatnino, srebrnino
in drago kamenje in potem je sum letel na nedolžne služab¬
nike, včasih jih je po krivici celo kazen zadela.

42. Šoja ali šoga.

in belo poprskana pernata kapa. Takisto nam še
padajo v oči gornja
peresa na perotnicah,
ki so lepo črno, plavo
in belo pasasta. Rep
in kreljuti so črne,
ravno taki ste tudi dve
progi, ki segate od ust
pod vrat. Na trtici in
pod repom je bela; oko
je plavo; močni malo
vpognjeni kljun je črn.
Po dolgem meri tri
decimetre.

Ta pri nas stalna
ptica prebiva povsod
po hostah in gozdih, v
jelovjiravnotako, kakor
v bufcovji ali hrastovji.
Spomladi se nahajajo
posamezni pari, pozneje
se tudi mladiči pridru¬
žijo starim. Po zimi se klatarijo daleč okoli, primaknejo se
bliže človeškim stanovanjem in pridejo tudi v vrte.

Šoja je živahna, srborita, oprezna, nezaupna in zvita
ptica. Kakor opazi kaj nevarnega ali sumljivega, bodi si

41. Soja ali šoga.

Šoja je naš najbrhkejši vran. Lepo jej pristoji sivo-
rdečkasta suknjiča iz rahlega perja, še bolj jo pa krasi črno
“; posebno

134

človeka, ali ujedo v zraku ali zver na zemlji, se dere na vse
grlo in vrišči jako neprijetno. To vriščanje svari druge ptice
in živali, da skrbe za svojo varnost; s tem tudi lovcu dosti¬
krat pokvari veselje. Šoja leti slabo, nikdar daleč, navadno
le od drevesa do drevesa; na polje ne gre rada, ker ni varna
pred ujedami. V gozdu se zna dobro skrivati po naj go¬
stejših krošnjah, pogosto jo čuješ ali ugledal je ne bodeš
tako lahko.

Šoja je vse: žužke, črve, miši, želod, bukvico, lešnike in
jagode. Želod in bukvico skriva in vtika v zemljo in s tem
pomaga zasajati gozd. Želod požira cel; ko se je v guši
razmehčal, ga zopet izriga, razkolje in izlušči jedro; lešnik
pa tako dolgo obdelava s kljunom, da ga razbije. Manjšim
valečim pticam je šoja največi strah in trepet. Pomladi hodi
od gnezda do gnezda, krade in izpija jajca in neusmiljeno
mladiče vlači iz gnezda in jih mrcvari. Celo stare niso varne
pred njo; zasačili so jo že pri delu, ko je ravno razdevala
starega drozga ali davila mlado jerebico. V hostah, kjer
šoja gospodari, kmalu zginejo mali pevci.

Ta hudobnica pa zna posnemati in oponašati glas drugih
živalij, mijavka po mačje, posnema petelina, kokodajska po
kokošje, zarezgeče kakor mlado žrebe in oponaša skoro vsako
drugo gozdno ptico.

Šoja gnezdi v grmu ali na drevesu, toda ne previsoko.
Gnezdo osnuje iz vejic, znotraj pa ga obloži z mahom, s
travo in z vresjem. Prve dni malega travna znese ona 5 do
7 zelenkasto-belih, zamoklo pegastih jajec. Mladiče pitata
stara prve dni z mehkimi žužki, pozneje pa največ z mladimi
pticami.

Mlada šojka se kmalu udomači, nauči se izgovarjati kako
besedo in žvižgati kako pesmico; ali zraven ima pa toliko
ne všečnih napak, da človeku kmalu preseda. K drugim pti¬
cam je ne smemo nikdar zapreti. Ujeta stara šojka ostane
zmerom divja. '

Po viših gorah stanuje tu in tam:

Klesk ali krekovt, ki se še tudi more vranovom pri¬
števati. Kakor šoja velika ptica je črno-rjava in posuta z be¬
limi kapljami. Glava, kreljuti in belo zarobljen rep je črn.
Kljun je dolg in raven.

Ta manj znani ptič živi pri nas sem ter tj e po visokih
hribih, toda pogostoma ga nahajamo samo v severnej Evropi.
Plašan ni prav nič; ako se sreča s človekom, ga neumno

135

gleda kakor kakovo nenavadno prikazen, ker v samotnih vi¬
šavah le redko kedaj vidi človeka. Ako se je pa enkrat se¬
znanil ž njim in ga spoznal za svojega sovražnika, ve se ga
tudi ogibati.

Klesk je vse, kar šoja. Lešnike pa poprej mehča v guši.
Glas mu je neugodno krekanje.

V onih zimah, ko na severu nimajo hrane, pridejo k nam
in takrat se tudi po naših nižavah pogostoma vidijo.

Krekovt stavi kakor šoja gnezdo na drevo. Spleteno je
iz suhih in zelenih jelovih vejic, kotanja je pa z lišajem in
z drugo mehčavo izdelana.

Nič ni laže, nego po zimi ujeti krekovta. Ujame se v
locnje (zanke) in pride tudi na gumno.

Jedo ga. 

Po naših najviših planinah in tudi drugod na evropskih
in azijskih snežnikih živite iz vranovega rodu še dve ptici,
kterih ne smemo pozabiti. Vsaj ob kratkem se jih moramo
spominjati. Prva je:

Planinska vrana, malo manjša od sive. Vsa je črna,
perje se jej sveti in na rdečkasto spreminja. Tenak, lepo
vpognjen kljun je 5 centimetrov dolg in rdeč, kakor pečatni
vosek; tudi noge so rdeče.

Ta ptica živi v družbah po visocih planinah. Jako je ži¬
vahna in jezična, neprestano vrišči. Med seboj se naganjajo
in trgajo, druga drugej izpred kljuna hrano pobira.

Hrani se z vsakovrstno golaznijo, z žužki, kobilicami,
polži in črvi, ktere zna prav spretno z dolgim kljunom iskati
med kamenjem in vleči izpod kamenja. Jeseni zoblje tudi
jagode. Z višav prileti zjutraj in popoldan tudi niže v do¬
line hrane iskat, celo na obdelano polje.

Jeseni se seli v južno Evropo.

Gnezdi v luknjah v najstrmejših pečinah.

Planinska vrana se sosebno hitro privadi človeku in je
med vsemi vranovi gotovo najljubezniviša. V resnici je kratko¬
časna, zabavna in ni tako nadležna, kakor druge njene so¬
rodnice. Z drugimi živalimi, razen poljske vrane se ne druži,
manjše ptice celo preganja; srečna je samo v človeškej
družbi.  _

Druga je:

Planinska kavka ali kramparica s planinsko
vrano enake velikosti. Kljun je malo vkrivljen, stisnjen in
ne daljši od glave. Vsa je črna kakor žamet, samo noge so

136

rdeče in kljun je rumen kakor kosov, zato jej tudi pravijo
planinski kos in planinski škorec.

Ta dobrovoljna in nemirna ptica oživlja v mnogoštevilnih
krdelih pustote pod snežniki, prileti pa tudi v nižave, zlasti
pred nevihtami. Kakor ktera opazi kaj nenavadnega in sum¬
ljivega zažvižga, in vsa družba se vzdigne v višavo.

Hrani se kakor planinska vrana.

Gnezdi v strmem, nepristopnem skalovji.

Tudi ta planinka postane neverjetno domača in krotka.
Domače ljudi dobro loči od tujih, na te se huduje in togotno
krokoče, one pa lepo pozdravlja. Posebno se veseli, ako svo¬
jega gospodarja črez dolgo časa spet ugleda. Hiti mu na¬
sproti, glasno ga pozdravljajo mu sede na roko ali na ramo
in ga od vseh stranij ogleduje. Rada pije mleko, včasih
tudi vino. Čudno je pri njej to, da je v ogenj vsa zaljub¬
ljena, ako le more, da si okoli ognja kaj opraviti. Na živo
žrjavico meče papir in krpe in se veseli dima. Žareč ogelj
brez vse škode pogoltne, tudi ga v kljunu zanese kam na
streho; pravijo, da je že hišo na ta način zažgala.

42. Škorec.

Tudi mali škorec nekako spada v vranji rod; sicer ne
toliko po telesnej postavi, kolikor po svojih umnih zmožno¬
stih in po svojem vedenji. Velik je po priliki kakor drozd,
toda ima zalšo obleko. Njegovo črno perje spreminja se na
zelenkasto in vijoličasto, po plečih in po trebuhu je pa belo
pikast. Ona je bledejša, bolj pikasta in perje se jej ne pre¬
liva tako lepo. Rumen kljun je raven in na koncu plošnato
stisnjen.

Škorec prebiva po hostah in logih, po dobravah in vrtih,
posebno ondi, kjer ima v sosedstvu obdelano polje, zelene
loke in mokre travnike. Zgodaj pomladi, ko začne pod prvim
dihom toplejše sape sneg kopneti, pride med prvimi ptiči
spet nazaj iz južne Evrope in iz Egipta, kjer je zimoval.
Dostikrat mu gre še trdo za potrebno hrano, hladan veter
mu više perje, večkrat še celo nov sneg zopet pobeli rumene
senožeti, ali to vse mu ne vzame dobre volje. Tudi pri sla¬
bem vremenu začne peti vrh golega drevesa sedeč, kakor bi
vedel, da se slednjič vendar mora neprijetna zima umakniti
toplemu mladoletju. Neutrudno žvižga in brusi svojo, ne ravno
umetno ali dosti ugodno pesmico; vmes pa vpleta napeve
drugih ptičev in sploh pritika vsak glas, ki mu pride na uho.

137

Za gnezdo si izbere luknjo v duplu ali pa v zidovih in
na stolpih. Hvaležen je pa tudi človeku za škatljo ali Skri¬
njico, ktero mu je pribil na drevo ali pod nadstrešje. V iz¬
brano luknjo si nanosi za gnezdo suhe trave, perja, dlake in
kar sploh more dobiti mehkega in toplega.

Zjutraj z dnevom se gredo past na loke in travnike.
Hitro tekaje pobirajo po tleh vsakovrstno drobnjav, posebno
žužke, kobilice, črve in mastne polže. S kljunom obrne vsak
list, preišče vsako bilko, stakne vsako luknjico, kamor se ti
mrgolinci radi skrivajo. Na paši se radi pridružijo vranam,
menda zato, ker so te še bolj oprezne in nezaupne nego
oni sami. Kakor se pokaže kaj sumnjivega, zlasti kaka
ujeda, zavrišče vrane in planejo
za drznim roparjem, škorci pa
odlete.

Škorci so kakor pastirice radi
okoli pasoče se živali, radi po¬
sedajo po živini in jej iščejo na¬
dležni mrčes, ki jo zajeda. Že
v uvodu smo imeli priložnost
pohvaliti škorca zaradi pokon-
Čevanja škodljivih polžev, zato
tukaj nečemo še enkrat bralcu
naštevati, koliko ena škorčeva
rodovina na dan pozoblje teh
škodljivih slinarjev. Z druge
strani je res, da škorci radi slad¬
kajo na zrelih črešnjah in mur-
bah, ali pameten človek te male
škode ne bode primerjal velikej

koristi. Edino v vinskih krajih dela jeseni škodo po vinogradih
na grozdji, tam ga je treba odganjati na vsak mogoč način.

Ravno zato, ker je škorec tako koristen ptič, ne mo¬
remo našim gospodarjem dosti priporočati, da naj po vrtih
in okoli hiše škorcem pribijajo lesene 4 do 6 decimetrov vi¬
soke Skrinjice, z okroglo, 5 centimetrov široko luknjo. Luknjo
moraš narediti v gornjej tretjini škatljine visokosti in pred
njo napravi palčico, da bode mogel škorec na njo sedati.
Majhen trud in še manjši trosek ti bode obilno povrnjen. Že
ptiči sami te bodo razveseljevali s petjem in kratkočasnim
vedenjem, še veči bode pa dobiček po vrtu in na polju. Hi¬
šica, v ktero so se škorci naselili, ne bode nikdar prazna
ostala, vsake pomladi jo bode ravno isti par vzel v posest.

43. Škorec.

138

Konec meseca malega travna znese škorčica na zanikrno
zvrhovačeno gnezdo 4—6 belo - plavkastih jajec, ktera ona
sama izvali, on jej pa poje in pridno hrane donaša. Ko so
mladiči godni, zbirajo se v veče jate, stari pa vale v drugo.
Druga zalega ima navadno eno ali dve glavici manj e od prve.
Ko so drugi mladiči izpeljani, združijo se stari z mladino prve
in druge zalege, s tem krdela naraščajo na tisoče in tisoče. Ta
brezštevilna krdela letajo brez pravega namena sem ter tje, sedaj
ne spe več v luknjah, temveč cela jata skupaj v kacem trstovji.

Lepo je videti jeseni leteti krdelo škorcev, ko se jih je
na tisoče združilo v eno jato. Kakor divja vojska vihrajo
dalje, vse se gnete v sredo, drug se vrti krog drugega; ka¬
kor črn oblak se vali vriščeča tropa črez dobravo in se na¬
posled zakadi v gosto trstovje. Tu si z jezično zgovornostjo
pripovedujejo dnevne dogodke, eni pojo, drugi žvižgajo, ne-
kteri brusijo in ponavljajo glasove, ki so jih čuli po dnevi,
zraven se pulijo in trgajo za najboljša prenočišča. V pozno
noč še le potihne prijazno cvrčanje in čebljanje.

Slednjič zginejo necega dne, jatoma vihrajo proti vedno
jasnemu italijanskemu podnebju, kjer pa mnogega zagrne
mreža. Škorčevo meso ni ravno prida, ali Lahu je vse všeč,
da le kljun ima.

Škorec, star ali mlad, se kmalu privadi človeku, rad ga
ima, privržen mu je kakor pes. V izbi je vesel, smešen,
razumen in prekanjen tovariš; poln je muh in zvijač. Sedaj
se moško drži in modro hodi po izbi, ne zmene se za nič,
hipoma je pa smešen in dobrovoljen norček in brije burke,
da se mu moraš smejati. Neznano je zvedav, brez njega se
v hiši ne more nič zgoditi, povsod mora imeti kljun zraven.
Ako sediš pri mizi in pišeš, kmalu ti bode sedel na tintnici
in bode omakal kljun; ako se miza pogrinja in nosi jed, go¬
tovo je on prvi pri skledi; predici sede na brneči kolovrat
in potiplje predivo.

Za svojo zabavo posnema vsak glas, ki mu je prišel na
ušesa. Mijavka po mačje, bevska kakor ščene (mlad pes),
kvaka po žabje, kloče kakor koklja, cvili kakor nenamazano
kolo in hrešči kakor žaga, kedar se ostri. Nauči se tudi dosti
razločno izgovarjati besede, samo hitro spet pozabi, ako se
mu pogostoma ne ponavlja. Vse, kar se je naučil: besede,
živalske in druge glasove in svojo lastno pesem, to vse splete
in zmeša v čuden kikeljkokelj. Vsak čas ima kaj novega,
zmerom je kratkočasen.

V izbi je škorec že živel 10 in 12  let.

139

43. Udeb ali smrdokavra.

Hup, hup, udeb!

'Maš zgnjušen rep,

Vendar vse veš,
Pa nič ne poveš.

Tako na Štajerskem otroci pojo o tej ptici. Po tem se
da soditi, da je bil udeb Slovencem nekdaj prorokovalen ptič.
Stari naši dedje so imeli tudi prazno vero, da se v udebo-
vem gnezdu najde čudodelen kamen; ako kdo ta kamen spe¬

čemu človeku
dene pod glavo,
razodene mu ta
vse svoje skriv¬
nosti. Drugod
spet pripovedu¬
jejo , da udeb
pozna neko travo,
s ktero se more
vsaka ključavnica
odpreti brez
ključa, tudi imajo
vero, da udebovo
srce in jetra člo¬
veka vspavajo ter
mu prijetne sanje
privabijo.

Iz vsega se vidi,
da je bil udeb
našim pradedom
skrivnosten ptič,
s kterim so se radi
pečali, zato ima
tudi mnogo imen

44. Udeb ali smrdokavra.

po raznih krajih. Pravijo mu: Udeb, udod, udob, odap,
bud, butej, mutec, hubkač, smrdokavra, smrdo-
jerica, smrdat, smrdela.

Udeb je pa tudi res lep in zanimiv ptič. Največ se po¬
naša z lepo, 5 centimetrov dolgo, črno in belo zarobljeno per¬
nato krono, ktero more po svojej volji položiti po glavi in
jo spet razšopirjeno privzdigniti. Glava, vrat, prsi in trebuh
je sivkasto rjast; rep in kreljuti so črne; rep ima en širok
bel pas, perotnice pa jih imajo šest. Kljun je 5 centimetrov

140

dolg, tanek in vkrivljen. Velik je skoro kakor dreskač ali
carar, samo da je tanji in malo niži. Samica je bledejša;
kronico ima, ali manjšo.

Udeb prebiva v posameznih parih po naših lesovih, po
tratah in senožetih, posebno blizu trat in pašnikov, ker rad
brba po kravjeku in sploh po živinskem blatu. Jako je boječ
in strahopeten, najmanjše prikazni se vstraši, da kar ostrmi.
Glas roparske ptice ga tako zmeša, da ne ve, kaj bi. Z raz¬
prostrtimi perotnicami in z razgrnjenim repom se stisne na
tla in vrže glavo nazaj.

V naše kraje se z juga vrača meseca malega travna in
kmalu potem si oskrbi mesto, kamor misli postaviti zibelko
za svoj zarod. Gnezdi v kakoršnejkoli luknji, najrajši v kakej
vrbi. Gnezdo je zanikrno napravljeno iz trhlenine, govejega
blata, mahu in trave. Samica sama sedi na 4—6 pepelastih
jajcih, ktera v 16 dneh izvali; on jo ves čas pridno oskrbuje
s hrano. Gnezdo, mladiči in ta čas tudi samica smrdi kakor
kuga, ker je nikdar ne čisti, odtod tudi ime smrdokavra, in
kar je še druzih enacih lepih imen.

Smrdokavra je koristna ptica, ker se hrani s samim
mrčesom, z žužki, glistami in črviči, ktere lovi po razkopa¬
nem blatu in po zemlji. Veče govnobrbce najprej ubije s
kljunom, potem jih vrže kvišku in prestreže v kljun.

Glasi se: hup, hup in povzdigne kronico. Po tleh hitro
teka in vedno kima z glavo ter se priklanja. Leteti pa ne
more posebno dobro.

Konec meseca velikega srpana (avgusta) nas zapusti.

Ujeta smrdokavra se hitro udomači ter se vede prav lju¬
beznivo.

Na gospodarjev glas priteče k njemu kakor pes; hodi
po vrtu, leti na polje in pride spet domu. V zimi ne sme
biti pri peči, ker sicer se jej kljun razkolje in razkreči, da
ne more več jesti.

44. Brlez ali brglez.

Prvikrat se tukaj seznanimo s ptico plezavko. Brlez
namreč ne teka in ne skaklja po drevesnih vejah, kakor sploh
vsi manjši ptički; ne oprijemlje in ne obeša se kakor senice
in kraljički, temveč res pleza po deblu gori ali pa doli, ali
pa tudi na okrog.

Brlez je velik kakor senica. Na čelu je plavkast, po
hrbtu je pepelast, na grlu bel, trebuh in prsi so pa sivo-

141

rjaste; prek očesa mu sega črna maroga na vrat; kreljuti so
Črnikaste, rep je pa črn razen srednjih peres ki so pepe-
lasta. Zgoraj črni, spodaj sivi kljun je krepak in raven,
na koncu špičast. Samica na čelu ni plava, po trebuhu je
jasnejša.

Brlez prebiva posamezno po lesovih, večkrat prav blizu
ljudij, ker se ne boji človeka. Rad se druži z drugimi ma¬
limi pticami, posebno s Senicami, kraljički in malimi detli.
Po zimi pride tudi v vrte in k hišam, in tu pred človekom
razkazuje svoje plezavske umetnosti. Jako je priljuden, živ
in okreten. Po deblu gori, po deblu doli, okoli debla na
okrog, preišče vso skorjo, najde vsako luknjico, vsako raz¬
poko. S krepkim kljunom razbija po skorji, da bi prepodil
skritega žužka in dolgopetega pajka, da bi staknil kako go¬
senico ali pa metuljeva jajca. Po celo uro se včasih mudi
na enem samem hrastu, predno ga do dobrega pregleda,
potem sprhne na drugi. Leteti zna prav dobro, toda na¬
vadno le z enega debla na drugo. Na tla ne seda. Njegov
navadni glas je tihi: si, si; kedarvabi: til, til; kedar pa pre¬
plašen zleti: dek, dek.

Jeseni je tudi raznovrstno semenje, zlasti bukvico, leš¬
nike, konopljo itd. Bukvico ali lešnik vselej zabije v pri¬
pravno luknjo in ga potem tako dolgo tolče s kljunom, da se
razpoči. Tačas tudi skrbi za zimo ter si v luknje in razpoke
spravlja želod, lešnike, bukvico in kar je druzega enacega.

Brlez vali v duplu, zato si vselej poišče že gotovo luknjo
v kacem drevesu ali pa se vseli v zapuščeno detlovo gnezdo;
sam si namreč ne more izdolbsti potrebne luknje, kajti nje¬
gov kljun je preslab za to. Brlez ne trpi širocih vrat do
svoje hiše, neče, da bi vsak zvedav kljun gledal, kaj se notri
godi. Gre si iskat ilovice in ž njo zadela vrata pustivši
samo ozko luknjo, kakoršna je potrebna za-nj in za njegovo
družico.

Pravega gnezda ne dela, za podlago si nanese nekoliko
suhega listja ali lišaja. Na to priprosto posteljico znese ona
6—9 jajec, iz kterih se 14. dan izvale mladiči. Na gnezdu
sedi tako trdno, da se ne premakne, ako tudi v luknjo drezaš.
Kakor kača bode sikala — in bode ostala na gnezdu. Brleza
je lahko ujeti na vsak način. Deček, ki je senici nastavil
bučine peške, večkrat mesto senice najde brleza v kletki.

V izbi ni ravno prijeten gost, ker vedno razbija. Kar
mu preostane hrane, vse poskrije, bučine peške pa zabija v
poknje med podnice.

142

45. Plezavček ali plazirec.

Plezavček spada med naše najmanjše ptičke, dolg je 14
centimetrov, od kterih na sam rep pride nad 5 centimetrov.
Lahko ga je poznati po dolgem in tankem, srpasto vkrivlje-
nem kljunu. Po temenu je rjavkast, z belimi kapljami posut;
zgoraj po hrbtu je zamoklo siv in belo pegast, spodaj pa
belkast; črez oko ima sivo progo. Črnikaste perotnice so
belo zarobljene in po sredi rumeno pasaste; trtica in rep je
jasno rjast. Za plezanje ima dolge prste z ostrimi zakriv¬
ljenimi krempeljci.

Ta nemirna ptica prebiva povsod po gozdih in sadnih
vrtih. Jeseni se z drugimi pticami, kakor so na pr. senice,
kraljički, brlezi itd. pripodi k hišam in pleza po drevji in
zidovji. Plezajoč se zmerom pomika po deblu gori, nikdar
doli, kakor brlez. Ako je prišel do vrha, zleti na podnožje
drugega drevesa. Tanki kljunček pobrba v vsako luknjico,
najde vsako poč in izvleče izmed mahu in lišaja skrite žužke.
Plezavček je torej prav koristen ptiček, ker nam gozdno in
sadno drevje čisti škodljivih mrčesov in njihove zalege. Člo¬
veka se ne boji, zlasti ondi ne, kjer ga na miru puste: to
pa vendar nima rad, da bi mu človek gledal pod kljun. Zato
se zmerom tako obrača, da ga deblo ali veja zakriva rado-
glednim očem.

Meseca malega travna si nanese slame, perja, vlakna in
enake mehke šare v kako luknjo ali v zidu ali pa na dre¬
vesu, bodi si v duplo ali pa v kako večo razpoko. Ona znese
6—8 belih rdeče-pegastih jajčic, ktera tudi on pomaga valiti.
Mladina se vadi v plezanji, še predno more leteti. Ko je
prvi zarod sam sebi prepuščen, vale stari v drugo.

Kjer se v planinah in na Krasu iz temnih brezden vzdi¬
gujejo strme pečine in gole skalne stene, nahaja se v posa¬
meznih parih prelepi:

Skalni plezavec, ki je eden izmed naših najlepših
ptičev. Malo veči je od navadnega in ima mnogo lepše pi¬
sano svilasto perje. Sploh je pepelast; grlo je po letu črno,
po zimi belo; črne kreljuti posute so z belimi biseri, gornja
peresa na perotnicah se pa rdečijo kakor roža; črni rep je
belo zarobljen.

Ta krasna ptica živi v pustem skalovji samotna sama
za-se, niti se druži z drugimi pticami, niti se te zmenijo

143

za-njo. Nikdar ne sede na zemljo, niti na drevo, neprene¬
homa pleza po golili pečinah, s krempeljci se obeša na naj-
strmiše stene in z razgrnjenimi perotnicami išče žužkov po
razpokah in jamicah. Noč prespi v skalovji. Po zimi prileti
v doline in se obotavlja po visocih stolpih in starih zidovih.
Zgodaj spomladi sem ga videl celo blizu Zagreba na med-
vedgrajskih razvalinah.

Gnezdo ima zmerom v nepristopnej strmej steni. Meseca
maja samica že sedi na jajcih, on jo pa hrani. No pozni sneg
in mraz pokonča dostikrat zalego. Zato je menda tudi ptica
tako redka.

46. Žolne.

45. Črna žolna.

Gotovo si, ljubi bralec, bil že poletnega dne v gozdu —
toda ne mislim v kacem koloseku ali pa redkej bosti — tem¬
več v pravem gozdu, kjer stoji deblo poleg debla, eno ravno
kakor sveča, drugo spet raz¬
krečeno in krevljasto, pod
vsemi pa leži dobrodejni
somrak in debela hladna
senca. Vsaka tvoja stopinja
zbuja šum v suhem listji,
pod tvojo nogo pokajo pre¬
perele vejice. Ako si pa ti
miren, ako sedeš na kak
parobek ali se zlekneš po
zelenem mahovji, je vse
mirno, vse tiho okoli tebe;
zdi se ti, da si v velikej
cerkvi. Ptice so okoli pol¬
dneva umolknile, v gostih
krošnjah skrite mirujejo in
dremaj e prebavljajo; celo
pisani metulj nekako za¬
spano visi na bledem cvetji.
človeku se zdi, da tudi dre¬
vesa počivajo, samo včasih
završi nekaj v vrhovih, ka¬
kor bi se jim kaj sanjalo.

To praznično tihoto na enkrat moti neko trkanje, kakor
bi kdo kaj pribijal. Malo preneha, pa spet začne — vse
hitreje in hitreje, kakor bi se Bog zna kako mudilo. Ako-

144

ravno se nam dozdeva, kdo bi mogel biti, gre vendar oko
nehote iskat neutrujenega potrkona. Nismo se motili! Žolna
je. Kakor bi bila pribita, se je z močnimi kremplji obesila
na deblo, s kljunom pa teše, da iverje okoli nje leti. To je
v resnici gozdni tesar.

Za tako tesarijo ima pa tudi potrebno orodje. Kjun je
dolg, robat, klinast, proti koncu ostro zašpičen. To orodje
je tesarju sekira, dleto, kladvo in sveder, vse ob enem. Le
glej ga nekoliko časa, kako dela ž njim.

Sedaj je ž njim kakor s kladivom potrkal po lubji, kakor
zdravnik trka na prsi jetičnega bolnika. Po glasu pozna,
kako je drevesu ob srcu, je li bolno ali zdravo; glas mu
pove, ali so se pogubni žužki vselili pod lub, ali že glodajo
na drevesnem mozgu. To drevo odmeva udarce čisto in ja-
derno — znamenje, da je zdravo. Tukaj za pernatega te¬
sarja ni posla, zato hajdi dalje. Zletel je na drugo deblo.
Otlo po njem bobne udarci — tu bi se trud mogel splačati.
Kljun je sedaj sveder, hitro prevrta lub, odčesne s sekiro
kos skorje in z nova potrka. Žužki prestrašeni beže sem
ter tj e, radi bi ušli, hoteli bi se poskriti — ali zastonj.
Tesar vzame v pomoč sedaj še drugo strahovito orožje —
namreč jezik. Kakor igla je nabrušen in ob straneh s ka¬
veljci oborožen. Strelovito hitro sika sem ter tam, kar se ne
nabode na ražen, obvisi na kaveljcih. Pa tudi tisti, ki so
se morebiti zavlekli v najglobejše luknje, se s tem niso rešili
strahovitega sovražnika. Nekolikokrat useka po gnilem dre¬
vesu in že jim je za petami — vsacega sproti izvleče suli¬
časti dolgi jezik.

Za tako delavnost mora pa žolna imeti posebne noge,
kajti ves čas se mora ob deblu po koncu držati in ob enem
s kljunom dolbsti in tesati. In res so njene daleč zadaj sto¬
ječe in navnoter vkrivljene noge kratke in trščate; dva prsta
sta naprej, dva pa nazaj obrnjena, vsi so z ostrimi krivimi
kremplji oboroženi. Naposled je ptici pri plezanji v pomoč
tudi klinast rep, čigar vpognjena peresa, zlasti srednja, so
na koncu trda, prožna (elastična) in skoro gola, ž njimi se
žolna pri plezanji poganja naprej, pri tesanji se pa na-nje
upira. Največo moč ima v kratkem krepkem vratu in v ko-
ščatej glavi, ostalo truplo je šibko, zlasti so ozka pleča; to
pa spet le zato, da laže smuka v luknjo.

Iz vsega je torej razvidno, da je žolna ustvarjena za
plezanje. In res jo bodeš redko kedaj videl sedeti na veji,
navadno visi na deblu ali pa na spodnjej strani veje z glavo

145

po koncu. Celo v spanji se v svojej luknji obesi na steno.
Žolna pa more plezati le navzgor, nikdar navzdol; to zna le
brlez. Leteti zna žolna prav dobro, navadno pa vendar ne
daleč, največ z vrh drevesa splava doli na drugo deblo in
se začne po njem proti vrhu pomikati. Na tla ne seda, ako
je pa vendar prisiljena, skače nerodno in okorno.

Žolna gnezdi kolikor mogoče visoko v drevesnej luknji,
ktero si sama izteše in izdolbe. Ni pa smeti misliti, da s
tem kvari drevo, kajti žolna si za svoje gnezdo izbere že
staro in nagnilo drevo, kjer more laže tesati. Večkrat se
ondi, kjer je veter ulomil vejo, naredi luknja sama po sebi,
va-njo se nabira dežnica, ki mehča les, da začne gniti. Tako
luknjo si posebno rada izbere žolna ter jo potem toliko iz¬
dela in razširi, kolikor se jej potrebno zdi. Ako se jej luknja
ne dela po volji, ali ako v delu pride na kako trdo grčo,
zapusti začeto delo in začne drugje z nova dolbsti.

Najprej izteše okroglo luknjo, ki je ravno tolika, da se
more ptica skoz njo zmuzniti. Notri se luknja razširi in gre
navzdol, včasih črez 3 decimetre globoko. Stene so lepo iz-
glajene, skledičasto dno je pa z drobnimi trščicami nastlano.
Gnezda ne znaša; brez vse daljne priprave znese na ome¬
njeno iverje 3—8 lepo belih jajec. Pri valitvi se vrstita oba.
Mladiči so jako grdi in dolgo časa starim niso prav nič po¬
dobni. Še predno so popolnoma godni, lazijo iz gnezda in
se vadijo v plezanji.

Razen luknje, kjer gnezdi, napravi si žolna kakor za
zabavo še več drugih lukenj, več ali manj popolnih. V ne-
kterih krajih prenočuje jeseni in po zimi, ko se klatari po
gozdu, večidel jih pa kmalu zapusti in gre drugam novih
delat. S tem jako ustreza mnogim in mnogim drugim pti¬
cam. To je kakor nalašč za male ptice, ki gnezdijo po dre¬
vesnih luknjah, pa so same preslabe za tako delo, niti ni¬
majo tacega kljuna, da bi mogle dolbsti.

Iz vsega, kar smo čuli o žolnah, bode vsakdo previdel,
da so to za gozd prav koristni ptiči. Samo kak nedeljski
lovec, ki je morebiti prvikrat prišel v gozd in vidi žolno raz¬
bijati, bi si mogel misliti, da je za drevje škodljiva ptica.
Tak lovec-skaza si morebiti še celo umišlja, da je Bog vedi
kako dobro in junaško delo storil, ako jo ustreli z drevesa.
Pameten in izkušen logar ali gozdnar pa ve, pri čem je, in
pusti nedolžno in koristno ptico na miru.

Živali v podobah. II.

10

146

Pri nas žive tri žolne. Največa je:

Črna žolna, po dolgem meri blizu 5 decimetrov. Vsa
je črna kakor ogelj, samo teme je lepo rdeče in sicer pri
samcu od čela do tilnika, pri samici pa samo na tilniku.
Oko je rumeno, kljun plavkasto-siv, noge sive.

Črna žolna prebiva pri nas povsod v goratih krajih po
jelovih in borovih lesovih. Jako je bojazljiva in nezaupna.
Človeka se skrbno ogiblje, že z daleč se mu umika; v lesu
jo je pač pogosto čuti kričati: kir, k ir, kir, ali na oko
jo je težko dobiti. Razen vsakovrstnih žužkov jej gredo v
slast sosebno mravlje in njihove bube, zaradi njih razdeva
stare parobke in pride tudi na zemljo razkopavat mravljišča.
Spomladi rada seda na suho vejo in bobna neizrečeno hitro
po njej, menda sebi v zabavo, še več pa s to ragljo vabi k
sebi samico. Začetka malega travna začne ona sama dolbsti
luknjo, kamor misli svojim otročičem postaviti zibelko; za to
delo treba 10—14 dnij. V kotanjo znese na gole trščice 3
do 5 belih jajec, iz kterih se 18. dan izvale grdi debeloglavi
in tolstokljuni mladiči. Stari jih marljivo pitajo skoro s sa¬
mimi mravljinjimi bubami.

Po zimi se klatari okoli in pride tudi v niže gozde,
obišče celo hribovska samotna selišča.

Zelena žolna je 15 centimetrov krajša. Vsajevečali
manj zelena, posebno živo na hrbtu; na trtici nagiblje na
rumenkasto, po prsih in na trebuhu je zamazano belo-zelen-
kasta. Tudi zelena žolna ima lepo rdečo kapico na glavi,
razen tega ima samec pod črnim licem tudi rdečo progo, pri
samici je pa ta proga črna. Kreljuti so črne z belimi in
rumenimi lisami pisane, ravno tako tudi sivo-zelenkasti rep.
Oko je belkasto.

Ta ptica se po naših krajih nahaja povsod, če tudi ne
pogosto, po nizih lesovih, rajša v listnatih nego v jelovih;
sem ter tam stanuje celo po logih in večih sadnih vrtih.
Tudi ona je neznano oprezna pred človekom, zmerom jo
čuješ, vidiš pa redko kedaj. Redar zleti, kriči: glik, g lik,
glik, kakor bi se smejala. Po zemlji še dosti urno skače,
posebno rada zahaja na mravljišča, ker so jej mravlje naj-
Ijubša hrana. Po zimi za silo tudi je jarebikove jagode.

Luknjo za gnezdo dolbeta oba, samec tudi pomaga va¬
liti jajca, kterih ona znese 6—8.

147

Naposled je še:

Siva žolna, ki je nekoliko manjša od zelene in ima
sivo glavo in vrat, sicer jej je vsa podobna. Samec ima rdeče
Celo, pri samici je pa vsa glava siva.

Vede se in živi kakor zelena.

47. Detal.

V telesnej postavi in po svojem vedenji so žolnam naj-
sorodniši detli. Razlikujejo se samo v tem, da so manjši,
zajetniši in trščatiši, da njihov močan in robat kljun ni daljši
od glave, in da so vsi več ali manj lepo pisani, največ na
Črnem dnu belo pikasti in pasasti, na glavi in pod repom pa
rdeče lisasti.

Detli so jako urni in živahni plezavci, na tla ne hodijo
radi, dasiravno niso neukretni. Kakor žolne tudi detli ne

morejo navzdol plezati, temveč le navzgov ali pa okoli debla
v vinkih. Pred človekom se zmerom

skriva za deblo ali vejo, samo včasih
zvedavo pokuka izza stebla.

Pri nas žive ti-le dleti:

Veliki detal je po hrbtu črn in
belo pikast; črne perotnice so mu belo
pasaste; na trebuhu je zamazano belo-
rumenkast, pod repom pa lepo rdeč.
Orna glava ima rumenkasto čelo in rdeč
tilnik; lice je zamazano belo, črno
podrobljeno; tudi od kljuna niz vrat
mu sega črna proga. Samica na tilniku
ni rdeča. Po dolgem meri 24 centi¬
metrov.

Veliki detal prebiva po vseh lesovih,
po listnatih kakor po jelovih in borovih,
v  zadnjih vendar najrajši. Z drugimi
detli živi v vednem prepiru; kakor hitro
čuje kterega trkati, takoj prileti in sr¬
dito odžene tekmeca. Ako zna lovec na

46. Veliki detal.

puškino kopito trkaje posnemati njegovo trkanje, lahko ga
tako premoti, da pride prav blizu njega iskat umišljenega
protivnika.

Veliki detal je najhuji sovražnik in pokončevalec škod¬
ljivih podkožnih žužkov in njihove zalege. V sili se hrani
tudi z jelovim in borovim semenom, z bukvico, želodom in leš-

10*

148

niki. Borov storž (češarek), lešnik ali bukvico zagozdi v kako
luknjo in potem tako dolgo seka s kljunom, da pride do jedra.

Pri izbiranji luknje za gnezdo ima svoje muhe, malo-
ktera mu je všeč. Že na pol izdelano spet zapusti in začne
novo tesati. Popolnoma izdolbena ima podobo globoke mošnje;
va-njo znese ona 5—6 svetlo belih jajec, ktera tudi on po¬
maga valiti.

Jeseni in v zimi pride v nižave in si da tudi po sadnih
vrtih opraviti. Glasi se: pik, pik.

ni veči

47. Mali detal.

ptiček neprenehoma stikuje po drevji za mrčesom in je zaradi
tega koristen. Vede se kakor sploh vsi detli; ako znaš po¬
goditi njegovo trkanje, kmalu ga bodeš privabil k sebi.

Srednji detal zamenjava po listnatih gozdih velikega,
kteremu je tudi jako podoben, samo da je za 3 centimetre
krajši, in da je po bokih rdečkasto nadahnjen in črno pro¬
gast. Tudi samica ima rdečo kapico.

Gnezdi na visokih vrbah in jelšah, vhod v luknjo je jako
ozek, toliko da more skozi smukniti. Živi in ponaša se kakor
njegov veči brat.  : -

Mali detal je pritlikovec med svojimi sorodniki, kajti
od vrabca; sicer je pa pisan, skoro ravno tako, kakor
drugi detli, čela je
sivkastega, temena
rdečega; od ust niz
vrat črno progast;

hrbet in perotnice so
belo in črno pasaste.
Trtica je črna; rep v
sredi črn, ob straneh
bel s črnimi pasovi;
trebuh bel brez vsega
rdečega pod repom;
po bokih je črno po-
črkan. Teme pri sa¬
mici ni rdeče, temveč
belo.

Mali detal se bolj
drži doline in ravnine
nego hriba. Nahaja
se po gajih in vrtih;
jelovje mu ne godi.
Ta srboriti in živi


149

Preslab, da bi si kjerkoli dolbel luknjo, poišče si na¬
vadno štercelj odkrhnjene veje, ki je v sredi že preperel in
trhel. Tu si izteše brez velicega truda do 16 centimetrov
globoko jamico, v ktero ona znese 6—7 tanko-lupinastih,
yčasih rdeče pikčastih jajčic, iz kterih se mladiči že 14. dan
izkobacajo.

Izdelana luknja mu služi tudi za naprej v ta namen,
malo si jo očisti in se zopet vseli va-njo, ako je ni kak drug
duplar že pred njim zasedel.

Glas mu je tanek ki k, ki k.

Troprsti detal ima velikost velikega detla in je
skoro enako pisan, loči se samo v tem, da teme ni rdeče,
ampak rumeno pri samcu in belo pri samici, in da pod repom
ni rdeč. Še bolje je pa zaznamovan s tem, da ima na nogi
samo tri prste, dva spredaj, eden zadaj.

Živi pri nas na planinah v jelovih lesovih. Freyer ga
je našel tudi v idrijskih in ribniških hribih.

V življenji in navadah se ne loči od drugih sorodnikov.

48. Vrtoglavka ali vijoglavka.

Vrtoglavka je med malimi našimi pticami šaljiv burkež
ali komedijant. Kakor hitro zapazi kaj, kar se jej ne zdi
varno, začne se čudovito šopiriti in napihovati; smešno pre¬
vija glavo, steguje vrat in se pači, da se jej moraš smejati.
Neprestano se pripogiba in priklanja, privzdiguje kučmico na
glavi, streplje, kakor bi jo božjast lomila, posebno pa obrača
in zvija vrat in glavo, kakor kača. S tem čudnim vedenjem
hoče prestrašiti in odgnati sovražnika, kar se jej tudi večidel
po sreči izteče, kajti to stegovanje in previjanje vratu in
glave opominja na kačo, pred ktero so vse manjše ptice v
strahu.

Vrtoglavka se meseca malega travna, nekoliko dnij pred
kukavico, vrača z juga, kjer je prezimila. Pri nas prebiva
po pašnikih, dobravah, v grmovji in po vrtih. V eno mer se
Čuje pomladi njen vabeči glas: vid, vid, vi vid, ali ugle¬
dati jo je težko, ker ima tako obleko, da je ni lahko razlo¬
čiti od lubja drevesnega, toliko manj, ker se pred človekom
potuhne in počene na vejo.

Vijoglavka je pepelasto rjastega perja z mnogimi belimi,
rumenimi in črnimi pikami in pegami poškropljena; od til-

lč>0

nika vleče se po hrbtu širok rjav in črno lisast trak; siv
rep je pa petkrat rjasto prepasan. Po rumenkastem vratu
in po prsih ima povprek zamokle valovite proge, po trebuhu
je pa jasnejša. Po dolgem meri 18 centimetrov, je torej
škrjančeve velikosti, samo da je tanjša in vitkejša.

Znamenit je njen dolgi, nitkasti, na koncu iglasti jezik.
Na-nj nabada mravlinčje bube, gosenice in enaki mrčes, kte-
rega prav pridno obira z drevja in pobira po tleh; ali pa
ga kakor polzkega in slinastega črva potakne med razdra¬
žene mravlje. Hudi mravljinci se va-nj zagrizejo, kar je pa
ptici ravno všeč, kajti kedar je poln, hitro smukne ž njim v
usta in pohlastavši žival, spusti ga spet v razkačen mrgoleč.

Akoravno ima noge ustvarjene kakor detal, vendar ne
pleza, temveč le urno smuče po vejah sem ter tje, k večemu,
ako se obesi s krempeljci za skorjo. Tudi ne kljuje, ker ima
preslab kljun, pridno pa čisti drevje od vsakovrstnega škod¬
ljivega drobiža. Vsak gospodar bi moral kolikor mogoče pri¬
zanašati vijoglavki in vesel biti, da jo ima na vrtu.

Vrtoglavka vali v duplu kteregakoli drevesa, zunaj na¬
vadno v vrbah, jelšah in topolih; v vrtu jej je všeč vsaka
luknja, naj bode tudi blizo tal. Ker si sama ne more dolbsti
luknje, poišče si že gotovo, posebno rada se polasti detlove
hiše. Brez vse daljne priprave znese samica na trhlenino
8—12 belih jajec. V valitvi se ne da z lepa motiti, kakor pri¬
bita sedi, le okoli poldneva jo zameni samec na nekoliko časa.

V gostilniškem vrtu blizu Zagreba se je vijoglavka ugnez¬
dila tik kegljišča, kjer so vedno ropotali kroglje in keglji.
Luknja je bila 8 centimetrov od tal in precej široka, da
je človek lahko z roko va-njo dosegnil, dasiravno je bila
precej globoka. Ako je kdo prišel k luknji, ali je celo bezal
s šibico va-njo, je ptica pihala in sikala kakor kača, toda iz
gnezda ni šla. Ko pridem necega dne na vrt, je baš neki
preveč radoveden gost pobiral jajca iz gnezda, ptičji par je
pa na bližnjem drevesu žalostno kričal: šek, šek. Jajec je
bilo devet, šla so iz rok v roke, nekteri so jih kotaljali po
mizi in so jih hoteli prepustiti otrokom v igro. Nagovoril
sem krčmarja, naj pusti v miru valiti nedolžno ptico, ki ni¬
komur ni na potu, njemu samemu in njegovemu vrtu pa na
velik dobiček. Mož me je poslušal, pobral je jajca in nesel
nazaj. Gostje so trdili, da ptica itak ne mara več za-nje, ker
so jih ljudje po rokah nosili, ali kmalu so se mogli prepri¬
čati, da ptica ni tako občutljiva. Ni trajalo dolgo, pa smo
jo videli, ko je smuknila v luknjo. Odšle je imela mir in

151

naposled so se izlegli mladiči, ktere so pa gostje zopet vzne-
mirovali in jih v roke jemali, če tudi so sikali in pihali. No
na svojo srečo so luknjo kmalu tako zasmradili, da nihče ni
hotel več roke va-njo vtikati. In tako sta jih stara srečno
odgojila in naposled izpeljala.

Še predno začne pri nas mraziti, meseca kimovca, se
poslovi vijoglavka in potuje v toplejše kraje.

49. Kukavica.

Ku, ku! kaj si vendar že tukaj?
O kukaj tiča le kukaj
Po svojej starej navadi!
Saj ni še prave pomladi,
Dokler ni tvojega čuti glasu.

Tako poje pesnik o tebi, mila ptica kukavica, poje lepo
in resnično. S teboj se začenja najlepši letni čas, ti nam
prineseš mehko in toplo mladoletje. Kmeta in meščana tvoj
prvi glas z radostjo navdaja. Tvoje kukanje — ne bodi ti
oponeseno — res ni umetno, toda pri vsej enostavnosti ima
vendar v sebi nekaj ljubeznivega, nagajivega in prisrčnega.
Ljudje vračajoč se s pomladanskega sprehoda, pripovedujejo
onim, ki so ostali doma, da so te čuli v mladem zelenji, in
poročajo, kolikokrat si zakukala. Posebno mlada deklica
vestno šteje tvoje glase, iz njih ugiblje, kedaj se jej bodo
uresničile srčne želje, za ktere še nihče ne ve. Pastir na
paši se pa hitro prime za onih par krajcarjev, ktere morebiti
nosi v žepu, češ, da bi vse leto ne bil brez denarja. Naj se
mu izpolni vroča želja!

Kukavica je gibka in tanka ptica grličine velikosti. Po
dolgem meri 36 centimetrov, od kterih pa polovica gre na
klinasti rep. Glava vrat in hrbet je plavkasto-pepelast; trebuh
bel in povprek črno-marogast. Dolge, ostro prirezane perot-
nice so temno-sive, ravno tak je tudi belo-pikasti rep; oko
in kratke noge so rumene. Zunanji prst more ptica po volji
naprej ali nazaj obrniti. Črni kratki kljun je stisnjen in malo
prikrivljen. Mlada samica je rjasta in povprek lisasta in pro¬
gasta, pozneje je pa samcu podobna, samo pod vratom jej
ostanejo zaprane rjaste proge.

Kukavica se okoli sv. Jurija vrača k nam ter si vselej
poišče svoj stanoviti kraj, kjer se takoj napove s kukanjem.
Naumann je opazoval neko kukavico in se je prepričal, da
je skozi 32 let hodila v njegovo sosedstvo. Samo on kuka,

152

s tem glasom namreč vabi in kratkočasi samico, ki mu cmi-
haje se odgovarja: ki k, ki k. Vsak par ima svoj odločen
okraj, v kterem ne trpi drugega. Kakor se kak pritepenec
oglasi, takoj prileti domačin in ga požene v beg. Ako znaš
kukavičin glas dobro posnemati, jo lahko premotiš in zvabiš
k sebi.

Akoravno more zunanji prst nazaj okreniti ter se za
tega delj plezavcem prišteva, vendar ne pleza. Plaha in ne¬
mirna se skrbno prikriva v košate vrhe, kjer pridno obira
gosenice, zlasti one škodljive kosmate, kterih druge ptice ne
marajo; razen tega pokončuje tudi molje in druge škodljive
metulje, kakoršnih je
dosti po gozdu. Go-
senčje dlake se pri¬
jemajo želodca, da je
časih znotraj ves kosmat
kakor kožuh.

Kukavica leti hitro
in lepo kakor skobec,
kteremu je tudi po
velikosti, vitkej postavi
in marogastem trebuhu
podobna. Zato so stari
mislili, da se kukavica
jeseni lahko v skobca
spremeni. Ze na krat¬
kih nogah se jej vidi,
da ni za hojo na tleh;
in res pride na zemljo
samo takrat, kedar je

48. Kukavica. kacega črva ali gose¬

nico zapazila. Pri de¬
ževnem in hladnem vremenu leta nizko ob tleh in obira žužke
po grmovji, pred odhodom jeseni pa tudi lovi rjave kosmate
gosenice in skakajoče kobilice po senožetih. Kukavica je jako
požrešna, ali ravno s to nenasitnostjo je koristna v gozdu.

Kukavica je med našimi pticami edina, ki ne pozna slasti
in težav domačega rodbinskega življenja. Ona edina nima
svojega doma, ne dela si gnezda, ne odgaja svojega zaroda,
se sploh ne peča za-nj. Jajca namreč podmeta drugim malim
pevkam in jim prepusti vso skrb za mladiče.

Ko čuti, da bode treba znesti jajce, tihotapi okoli in
išče gnezda z jajci kake male ptice. To čast izkaže najrajši

153

taščici, pastirici, palčku, pogorelcu, vrtniku, penici, slavcu,
cipi, kosu, pa tudi ščinkovcu, repniku, strnadu, škrjancu in
grlici. Kukavica za svoje zanikerno delo vselej ubere oni
trenutek, ko valeča ptica za kratek čas zapusti svojo zalego.
Takrat hitro sede na gnezdo in znese eno jajce. Ako je pa
gnezdo valeče ptice, kterej misli podvreči jajce, pokrito ali
pa v duplu, znese kukavica jajce na zemljo, je vzame v kljun
in skozi luknjo potakne v gnezdo. Kukavičina jajca imajo
jako tanko lupinico in so za toliko ptico drobna, ali navadno
vendar debelejša nego jajca one ptice, kterej so podložena;
tudi niso vsa enaka, skoro vsako je drugače pisano in pegasto.

Malim pticam to malopridno podmetanje nikakor ni po
volji. Dobro poznajo hudodelko in bržčas slutijo, zakaj se
klati okoli njihovih gnezd. Z velikim vriščem in cikom se
zbirajo okoli nje, zaganjajo se va-njo, da bi jo odgnali. Ali
kukavica je močnejša in ne da se tebi nič meni nič odpra¬
viti ; toliko pa vendar pazi, da jo pri samen djanji pevka ne
zateče; kajti sicer bi se moglo zgoditi, da bi nepovoljni dar
brsnila iz gnezda, kar se neki časih tudi prigodi. Navadno
pa pusti tuje jajce med svojimi, je greje s svojim truplom
in se veseli, ko se naposled izvali debeloglavi grdi najdenec.
Čudno je to, da se mlada kukavica skoro zmerom popreje
izleže, nego domači otroci. Pisana mati ima z najdenčkom
tako veselje, da večkrat svoja lastna še negodna jajca iz
gnezda pomeče, samo da se podvrženec more širiti. Mala
rejnica ima sedaj ves dan dosti opraviti, da nanosi dosti hrane
za nenasitno, vedno odprto rumeno žrelo. Ako so se s kuka¬
vico vred izlegle domače ptičice, jih veča in močnejša kuka¬
vica kmalu spravi pod se, sirote komaj dihajo in ne dobe
skoro nič jesti, ker jim samogoltni vrinjenec izpred kljuna
vse prehlastne, kar je skrbljiva mati njim namenila. Vtiho¬
tapljena tujka se dobro redi in hitro raste, domači otroci pa
hirajo in ginejo in nazadnje tudi poginejo. Mrtve potem mati
sama spravi izpod nog in jih pomeče iz gnezda. Zato na¬
vadno najdemo samo kukavico v gnezdu, redko kedaj se more
zraven nje obdržati in odgojiti domači zarod.

Godna kukavica se ne zmeni več za mačeho, dasiravno
ta še nekoliko dnij leta za pasterko in jej za hrano skrbi.

Ljudje so si že mnogo ubijali glave, razmišljevali in
ugibali, zakaj kukavica sama ne vali. Ne moremo se hvaliti,
da bi bili to stvar do kraja dognali. Največ se vendar misli,
da zato ne odgojuje svojih mladih, ker se pri njej jajce za
jajcem prepočasi godi; ona namreč znese vsakih osem dnij

154

po eno jajce, in ker jih znese vseh skup 6—8, traje blizu
do dva meseca, dokler niso vsa znesena. Ako bi z valitvijo
čakala do zadnjega jajca, pokvarila bi se prva; ako bi pa
precej na prvem obsedela, izlegel bi se prvi mladič še pred
tretjim jajcem. Tačas bi morala ob enem sedeti in mladiča
pitati — to pa ni mogoče.

Konec meseca velikega srpana nas zapuščajo stare, malo
pozneje mlade kukavice in lete tje v srednjo Afriko.

Kukavica je dobrega in okusnega mesa, ali težko jo je
v roke dobiti. Tudi je ni vredno ubijati, ker nam živa več
koristi nego mrtva.

50. Prepelica.

Prepelica je soseda škrjančeva. V tem, ko se škrjanec
vrti v višavi nad zeleno njivo, prepeluje prepelica v pšenici,
ki se je ravno jela v klasje vreteniti. Škrjanec je zgodaj
prišel, otroci prve zalege so se mu že razbegnili po žitu,

sedaj že dela priprave za drugo valitev, ko je prepelica
ravnokar prišla z dolzega pota vsa trudna. Pet pedi, pet

pedi! se tedaj posebno proti večeru razlega od njive do njive

49. Prepelica.

samčev vabeči glas,
ona mu pa v ra¬
zoru tiho odgovarja:
bibivi, bibivi.

Prepelica je ptica
kokošjega plemena
in sicer najmanjša;
po dolgosti meri samo
nekaj malega črez 18
centimetrov. Sivo-
rjavkasto, na tre¬
buhu jasnejše perje
je po dolgem in

poprek rjasto pegasto in progasto, posebno očitna je rjava
proga nad očesom. Perotnice so precej dolge in ostro pri¬
rezane, rep pa prav kratek in ves pokrit s podaljšanim per¬
jem na trtici; zato je videti kebasta in zaokrožena. Kratek
kljun je čvrst in zbočen, kakor sploh kokošji. Samec nima
ostrogo, od samice se razlikuje po temnejšem perji, zlasti je
belkasto grlo z zamoklo rjastim trakom obrobljeno.

Prepelica prebiva povsod na obdelanej zemlji, toda v
hribe ne gre rada; najbolj jej gode njive posejane s pšenico.

155

Po dnevi se skriva po žitu, pod večer pa nekako oživi in
teka prav hitro sem ter tje in pride tudi na senožeti. O le¬
pem vremenu se po kokošje rada valja in koplje v prahu.
Pred sovražnikom hitro smuče med bilkami ali pa se potuhne
in skrije v kako jamico ali za prsteno gručo, kjer jo je težko
zapaziti, ker je skoro iste barve kakor suha prst. Lovci
pravijo, da kedar si zbegana ne ve pomagati, strahu potakne
glavo v zemljo, bržčas misleč, da je sovražnik potem ne vidi.
Leti dosti hitro ali ne visoko; sploh se pa nerada vzdigne
od zemlje; leteč nikdar ne sede na drevo, zmerom spet na
tla. Samci so strahovito togotni ter se med seboj hudo la¬
sajo. V starih Atenah so jih zato vadili za kratkočasne
bojne igre kakor peteline, v Kini imajo pa neki še dandanes
to navado.

Prepelica se hrani z žitom in vsakovrstnim drugim se¬
menjem, vmes trga tudi travo in sploh zelenjavo, je tudi črve
in žužke in za boljo prebavo zoblje pesek, prav kakor kokoš.

Že precej pozno v letu znese ona 8—14 belo-zelenka-
stih in rjavo-pegastih jajec. Gnezdo jej da mnogo opraviti,
z nogami izkoplje jamico in jo za silo nastelje s suho travo.
Na jajcih sedi skoro tri tedne. Nežni, temno mahasti keb-
Čeki takoj tekajo za materjo, ki jih skrbno vodi okoli, uči
jesti, spravlja pod se itd. kakor koklja. On se ne peča za
nje. Kebčeki hitro rasto, že konec druzega tedna morejo
leteti, v 5. ali 6. tednu so pa že popolnoma dorasli in pri¬
pravljeni za potovanje.

Že konec meseca velikega srpana začno prve prepelice
odhajati, glavni vlak gre pa meseca kimovca. Na milijone
se te živali zbere jeseni v južnej Evropi po vseh deželah
okoli Srednjega morja, na Španskem, Laškem, Grškem, Ru¬
skem in po otocih. Takrat vse gomazi samih prepelic. Kedar
potegne ugoden južni veter, se vzdignejo jate visoko v zrak
in lete prek morja v Afriko. Ali to je lahko rečeno, težko
pa storjeno. Morje je široko, prepelice pa niso najboljše
letalke. Res, da skrbno poiščejo vsak otok na potu, da si
počijejo, ali pri vsem tem jih vendar na potu mnogo one-
more in pogine. To je še sreča, ako je morje pokojno; utru¬
jena jata tedaj sede na vodo, si počije in se spočita zopet
vzdigne in leti dalje. Ali drugače je to pri viharnem vre¬
menu, posebno ako vihar -  pride za njimi. Vihar vrže celo
jato v morje in razburkani valovi jo pokopljejo va-se. Pri
takej priložnosti onemogle padajo na mimo plavajočo ladijo
in obleže kakor mrtve.

156

One srečne, ki prilete do afrikanskih bregov, so zmerom
tako trudne in upehane, da jih je moči loviti, bolje rečeno
pobirati. Še le za nekoliko časa, ko so se oddehnile, se raz-
begnejo in razkrope po severnej Afriki. Meseca malega travna
se pa spet zbirajo na afrikanskem primorji za pot proti domu.
Ali spomladne jate se glede na število ne morejo meriti z
jesenskimi, komaj polovica se vrne.

Mnoge prepelice pa še ne lete prek morja, temveč pre¬
zimijo v popreje omenjenih deželah in po otocih.

Prepelica ima neizrečeno mnogo sovražnikov, najhujši se
ve je pa človek, ki jih lovi in strelja zaradi okusnega mesa.
Ko pride jesen, jih lovci pokajo, da je groza. Največ jih pa
ugonobe Lahi, samo v napoljskej okolici jih včasih na dan
ujemo po 100.060. Iz južne Ruske pošiljajo polne sode na¬
soljenih prepelic v Moskvo in Petrovgrad.

Prepelico ljudje radi v gajbo zapirajo, ali pa jo puste
prosto po izbi tekati. Hitro se udomači in je jako zabavna
in kratkočasna,

Na Štajerskem prepelici tudi pravijo podprda. Otroci

51. Jarebica.

Jarebica je ljubezniva, lepo pisana poljska putika brez
ostroge na nogah. Glavo ima rjasto-rumeno; vrat in prsi
pepelaste, s črnimi pikicami poškropljene; siv hrbet je po
dolgem belo počrkan, prek rjasto pasast in s črnimi valovitimi
progicami gosto prečrtan; sivkaste kreljuti so rjasto in belo
prepasane; tudi prisekan rjast rep in trtica je z rdečkastimi
pasovi ozaljšana. Lepo jej pristoji kostanjeva lisa, ki se jej
na sivem trebuhu v podobi podkove krivi. Oko je obrob¬
ljeno z rdečo golo kožico; kljun je plavkast, noge pa siv¬
kaste. Tri decimetre dolga ptica tehta po priliki pol kilo¬
grama. Samica je malo manjša ter ima na trebuhu manjšo in
bledejšo podkovo.

fa lepa puta prebiva skozi vse leto povsod na obde-
lanej zemlji. Po nekterih krajih je prav navadna ptica. Da-
siravno se hribov ne ogiblje, vendar so jej ljubša ravna ali

157

holmasta polja, senožeti, strnišča in vinogradi. Posebno všeč
so jej kraji, kjer se njive in travniki vrste z goščavami in
grmovjem; rade tudi obiskujejo redko porobje okoli gozda,
v sam gosti les pa ne gredo.

Spomladi hodijo jarebice šparoma, pozneje stara dva
vodita mladino, in vsa družina ostane do prihodnje pomladi
skup. Sklučenega hrbta se zjutraj in proti večeru hitro mu¬
zajo med žitom ali pa smučejo med goščavo, okoli poldneva
pa počivajo v senci. V svojem okraji se pasoč klatijo sem
ter tje, toda daleč nikoli ne gredo, zlasti tam ne, kjer imajo
mir. Ako jih kaj prestraši, teko hitro po tleh, tudi počenejo
in se potuhnejo; ako je nevarnost veča, se vzdignejo z ve¬
likim hrupom in pokom, pa kmalu spet sedejo, toda nikdar

na drevo, temveč zmerom na
zemljo. Za silo gredo tudi v
vodo in še dosti dobro plavajo.

Kakor prepelica hrani se tudi
jarebica z vsakovrstnim zrnjem
in semenjem, z žužki in zelenjavo.
Po zimi kopljejo po snegu, da
pridejo do trave in do zelene
ozimine, in obirajo tudi brinove
jagode. No v hudih zimah se
jim hudo godi. Sneg večkrat
zmrzne tako na debelo, da ga
ptice ne morejo razpraskati in
razpokati; takrat je treba stra¬
dati. Lakota jim vzame prirojeni
strah pred človekom, drzno se
približajo samotnim hišam in

50. Jarebica.

pridejo celo na dvorišče smeti razkopavat. Ali pri vsem tem
jih v takih zimah mnogo pogine, včasih na daleč in široko

nobena ne ostane. O tacem času mora pameten lovec skr¬
beti, da mu ta divjačina ne odmre. Okoli grmovja bode raz¬
kopal sneg ter jim včasih vrgel kako perišče slabe; ega žita.

Spomladi se družine razkrope na pare, kar se pa ne
godi brez hudega boja med samci. Samica si naredi v travi
ali v žitu jamico, jo nastelje površno z bilkami in v to pri-
prosto gnezdo znese 10—16 sivo-zelenkastih jajec, na kterih
ona sama sedi tri tedne. Samec pa blizu nje na straži stoji,
zvesto pazi in posluša ter hitro vsako nevarnost obznani va-
lečej družici. Živahni kebčeki so črno, rumeno in rjavo pi¬
sani, komaj so izlezli iz jajca, že tekajo okoli matere, ki jih

158

skrbno vodi okoli. Oče jih vedno spremlja, pazi na nje in
skrbi za njihovo varnost. Ako mladina po kakej nesreči iz¬
gubi mater, prevzame on vodstvo in nadomešča mater. Ta¬
krat se vede kakor samica, kliče jih z istim glasom in vabi
pod svoje perotnice. Mladiči precej hitro rasto, ali leteti
morejo še le v tretjem mesecu.

Kakor hitro se staremu ne zdi vse varno, takoj da zna¬
menje. Stara zbere ubogljivo mladino okoli sebe, on pa ne¬
mirno leta sem ter tje, steguje vrat, gleda in posluša na
vse strani. Pri resničnej nevarnosti se razbegnejo in poskri¬
jejo na stanovitno znamenje mladiči, stara dva pa šepavo
krivencata dalje in tako premotita sovražnika, da gre za
njima in zgreši mladino. Ko starka misli, da je sovražnik
že dosti razbegan, vrne se po ovinkih k otrokom, ki so ves
čas mirno žedeli vsak v svojem skrivišči. Na vabilni materni
glas se pa takoj spet vsi zbero okoli nje, in kmalu se jim
tudi oče pridruži. Pozneje, ko mladina malo odraste, mo¬
rajo sinovi očetu zlajšati težko službo ter za-nj prevzeti stražo.
To je ob enem tudi dobra šola za njihovo prihodnost.

Jarebica ima mnogo in mnogo sovražnikov; na zemlji
in v zraku preže na-njo razne zveri in ujede, jeseni in po
zimi pa še človek.

Žive ujete jarebice se privadijo človeku in hiši ter po¬
stanejo prav domače. Krotke so posebno one, ktere izvali
koklja iz podvrženih jarebičnih jajec.

V naših krajih žive razen poljske jarebice še tri druge
ptice, ki so ž njo več ali manj v rodu. Prva je:

Gozdna ali hostna, tudi r deča j arebica, pod-
lesk in leščarka imenovana. Od poljske jarebice je veča,
po dolgem meri 36 centimetrov. Rjasto-rumena kura je belo
in črno pisana; sivkast rep ima en črn in en bel pas; grlo
je črno, belo obrobljeno. Nad očesom ima rdečo bradovi-
často kožico; noge so skoro do prstov pernate; na glavi ima
pernato čopo; kljun je črn. Malo manjša samica ima na
glavi manjšo čopo in njeno grlo ni črno.

Ta jako plaha puta živi po gorskih gozdih, posebno po
krčevinah, kjer raste leščevje, praprot in resa. Po dnevi tiho
smuče od grma do grma, po noči pa spi na drevji, kjer je
varniša pred tihotapnimi zvermi. Tudi od tal spodena se
skrije v gosto smreko ali jelo.

159

Kakor sploh vse divje kure hrani se z vsakovrstno hrano,
po letu s črvi, polži in žužki, jeseni in po zimi s semenjem,
jagodami in brstjem. Po zimi kopljejo dolge hodnike pod
snegom, da pridejo do živeža.

Hostna jarebica gnezdi v goščavi na zemlji. V kotanjo
znese kacih 5—15 rumeno-rjastih, temno pegastih jaj ec.
Lepe kebčeke vodi ona sama, še le ko so malo odrasli, pri¬
druži se samec spet družini, ki potem do prihodnje pomladi
ostane skupaj.

Lisice, mačke in kune jih mnogo podavijo, ravno tako
tudi kanje in kragulji, zato so te lepe kokoši pri nas dosti
redke.

Gozdna jarebica je sosebno okusnega in slastnega mesa;
ljudje, ki se v to razume, pravijo, da je boljša od fazana.

Drugi je:

Skalni j ar eb ali kotoma, za spoznanje manjši od
hostne jarebice. Zgoraj je pepelast, po plečih rdečkasto na-
dahnjen; grlo je belo, s črnim trakom obrobljeno; prsi in
bokovi so rjasto in črno pasasti in kostanjevo pegasti, kar
ga posebno lepega dela. Rep je rjasto rdečkast; kolobarček
okoli očes, kljun in noge so rdeče.

Pri nas živi ta krasna putika po skalovji in pečevji pu¬
stega Krasa, po Notranjskem, Goriškem in v Primorji. Freyer
napominja, da prebiva in gnezdi tudi na Gromadi nad Pol¬
hovim Gradcem, kar mi je tudi ondotni lovec potrdil.

Skalni jareb je plaha in oprezna ptica. Lovca pozna
že od daleč, na kokljin ali petelinov svarilni glas se vsa dru¬
žina razprši in potakne med kamenje in travo; ako lovec ne
zna posnemati kokljinega glasu, ne bode nobenega dobil na
oko, naj še tako stikuje za njimi. Med skalami hitro teka
sem ter tje, in dasi leti bolje od drugih sorodnikov, se ven¬
dar nerad vzdigne od tal. Po kakej zveri preplašen vendar
včasih tudi seda na drevo. Hrani se kakor sploh jarebice.

Samica znese 12—15 rumenkastih, rjavo počrkanih jajec
v priprosto ali dobro skrito gnezdo pod kako skalo, v raz¬
pokanem pečevji ali pod gostim grmom. Mladiče vodita oba
roditelja v vednem strahu pred grabežljivo zverjadjo, ki
rada postopa za brezskrbno mladino in res marsikomu za¬
vije vrat.

Na Grškem in dolenjem Laškem je skalni jareb prav na¬
vadna ptica, v Indiji jo pa drže med domačo perotnino okoli
hiše. Petelini se med seboj neusmiljeno kavsajo in bijejo na

160

življenje in smrt, dostikrat je boj končan, ko eden borilcev
pade mrtev na zemljo. Za tega delj so jih nekdaj na Grškem
in jih še dandanes v Indiji privajajo na take boje.

Meso skalnega jareba daje izvrstno pečenko, boljšo od
poljske jarebice in prepelice.

Končno moramo še omeniti:

Snežnega ali planinskega jareba, ki živi
po naših snežnikih v družbi planinskih ščinkovcev in divje
koze. Tu se pasejo med dragomastnikovimi grmiči, v ruševji
in po skalovji. Dasiravno niso sosebno redki, vendar jih je
neznano težko zaslediti, ker so po letu in po zimi tako oprav¬
ljeni, da jih ni lahko razločiti od prstenih tal in sivega ka¬
menja, in se zraven pred človekom še potuhnejo.

Planinski jareb je po
zimi bel kakor sneg,
samo kljun in rep je
črn; toda tudi repna
peresa so belo obrob¬
ljena in zgoraj s podalj¬
šanim trtičinim belim
perjem pokrita. Poletu
je pa skoro vsak mesec
drugače opravljen. Ko¬
caste, do višnjevih krem¬
pljev pernate noge, tre¬
buh in kreljuti so tudi
po letu bele; samo rep
in peresni tuli na kre-
Ijutih so črni; sicer je
sivo-rjast, belo in črno
izpran, z rumenimi in
črnimi pasovi in lisami

51. Snežni ali planinski jareb.

opisan. Zimska obleka ima pa skoro zmerom še tu in tam
kako letno pisano pero, in tudi narobe se v poletnem oblačilu
najde kako zimsko pero. Nad očesom se mu blišči rdeča
bradavičasta koža, ki je pri samcu mnogo veča in očitniša
nego pri njej.

Snežni jareb se hrani s travo, planinskimi zelišči, jago¬
dami in brstjem, po letu pa tudi pobira žužke in črve. V
vročini leni čepe v senci in se z velikim hrupom še le vzdig¬
nejo, ko se jim je človek na nekoliko korakov približal; pri

161

meglenem vremenu so jako živahni in brezskrbni, pri hlad¬
nem in čistem zraku pa jako oprezni. Po letu se drže v
hladnih, golih višavah, še le ko jih zagrne snežena odeja, se
umaknejo v niže gozde, kjer so varniši pred zameti in pla¬
zovi, in kjer se laže dobi najpotrebniši živež. No pri vsem
tem jih plazovi mnogo podsujejo in sploh jih v hudih zimah
na zmrznjenem snegu dokaj pogine.

Pomladi se jesenske in zimske družine razkrope ter se
sparjene vračajo v priljubljene višave.

V jamico, ki je z mahom in suhljadjo površno postlana,
položi ona 9—16 zamoklo rumenih, rjavo pikčastih jajec. Pe¬
telin se ne zmeni niti za valečo samico, niti za mladino;
tačas sam pohaja po najviših obronkih. V nevarnosti se keb-
čeki poskrijejo spretno med kamenje in v luknje, starka pa
odleti; ko je nevarnost minila, pride nazaj in jih hitro zopet
skliče pod svoje varne peruti.

Planinski jareb je dobra jed.

52. Divji petelin.

Naše planine so bile nekdaj vse opasane z gostimi črnimi
lesovi, ktere je pa v novejšem času sekira že jako iztrebila
in po mnogih krajih v malovredno redko hosto izpremenila.
Le sem ter tje po raztrganih višavah, strmih in nepristopnih
koritih je ostal gozd še tak, kakoršen je bil nekdaj ves. Tu
leže velikanska gnila debla na tleh, okoli njih pa veselo po¬
ganja nov zarod; toda teh debel ni podrla drvarjeva sekira,
dozdaj človek seka rajši tam, kjer se les da laže spraviti v
dolino in hitreje spremeniti v denar. Kar starega in mla¬
dega steblovja leži tod, to je polomila starost, vihar in sneg.
Po takih gozdih še dandanes hlača kosmatin medved, prebi¬
vajo kune, zlatice in divje mačke, po nekterih krajih se do¬
hode še tudi kak ris, posebno pa prebiva po tacih lesovih
— divji petelin.

Divji petelin je največa divja kura in sploh eden naj-
večih naših domačih ptičev. Dorasel meri od kljuna do konec
repa nad 9 decimetrov, je torej velik kakor puran; težek je
5—6 kilogramov, dohode se pa z 8 kilogrami in še črez.
Divji petelin pa ni samo velik, temveč tudi lep ptič. Glava
je črna, vrat in prsi se svetijo kovinsko in se spreminjajo na
plavo in zeleno, črnikasto truplo nagiblje malo na sivo; pe-
rotnice so zamoklo-rjave, na zgibu bele; trebuh je črn, belo
pegast; črni široki rep belo lisast. Bledi rumeni kljun je

Živali v podobah. II. 11

162

kljukasto zakrivljen kakor od kake ujede, izpod kljuna ima
pernato brado, ki ga še bolj postavnega dela. Golenice so
do prstov pernate; črni kremplji so kratki ali močni. Nad
rjavim očesom se mu žari škrlatasta bradavičasta koža. Kokoš
je mnogo manjša, nima brade in sploh njemu ni nič podobna.
Perja je rjastega, črno in belo lisastega; po prsih in po grlu
je čisto rjasta; po belem trebuhu črno in rjavo pisana; rjavi
rep je črno pasast. Tehta l‘/ 2 —2’,/j kilograma.

Divjemu pete¬
linu je najbolj
všeč samotno, z
bukvami pome¬
šano jelovje in
borovje, kjer pod
starimi z brada-
stim lišajem ob-
rastenimi jelami
rodi borovnica
(čr naj agoda), kj er
na prelomih raste
vresje in kopinje.
čiste vode se ve
mora tudi biti
blizu. Tu živi po
letu in po zimi v
sosedstvu črne
žolne in pisanih
detlov, akoravno
se ne zmeni za-nje.
Le naj hujša zima
in debel sneg ga
prežene v nižave,
včasih pa tudi v
planinskih seni-

52. Divji petelin. j§g e zave tj a .

Vsak divji petelin ima svoje izvoljeno, visoko drevo, na
ktero najrajši seda, na kterem navadno tudi prenočuje in
sploh brez potrebe nikdar ne gre daleč od njega. Po dnevi
je večidel na tleh, mogočno in počasi stopaje si išče hrane
po goščavi ali pa se zadovoljno koplje v suhej prsti. Toda
tudi sedaj, ko bi človek mislil, da je pozabil na vse, kar se
okoli njega godi, zdrami ga najmanjši šum iz ugodnega čuv-
stva. Ako poči najtanja suha vejica, sliši on to dalje od

A

163

sto korakov, vzdigne se z velikim hrupom in hitro s porot¬
nicami mahaje leti (Gorenci pravijo, da pluje) naravnost po
lesu. Za tako težko truplo prekratke porotnice mu ne dado
daleč leteti, kmalu sede v kako visoko drevo. Pri grdem
vremenu, posebno pri mečavi po zimi ne gre rad z drevesa
in večkrat tako dolgo ostane na njem, da vsega osmuče.

Divji petelin je vse, kar druge divje kure. Po letu trga
travo, mlado praprot, cvetne mačice, pozneje obira jagode in
kopine, vmes zoblje tudi žužke, črve, polže in drobne ka¬
menčke ; po zimi in spomladi se pa prehrani skoro s samim
borovim in jelovim brstjem. In ker se divji petelin strelja
samo spomladi, zato je njegovo meso trdo, žilavo in diši po
smoli ter se mora na poseben način pripraviti, da postane
užitno. Kokoš je v hrani bolj izbirčna, rajša zoblje žužke
in je mehkejše sočniše zeli; zato je pa njeno meso mnogo
prhkeje in okusniše.

Petelin živi navadno sam, brez vse družbe. Samo spo¬
mladi, ko mu kri zavre, vabi kokoši k sebi in se sploh tako
spremeni, da ga ni poznati. On, ki je skozi vse leto sama
opreznost in živa nezaupnost. spozabi se sedaj tako, da se
mu človek na nekoliko korakov daleč more približati, zraven
se vede tako smešno in norčavo, kakor bi bil prišel ob vso
pamet. Lovci pravijo: Divji petelin „poje“.

Ze v drugej polovici meseca sušca — v viših gorah pa
meseca malega travna — začne petelin peti. V ta namen
preseli se iz svojega navadnega okraja v stanovit les, ki na¬
vadno leži proti jutru in je večkrat daleč od njegovega na¬
vadnega stanišča. O tem času se na njegov glas tudi kokoši
začno zbirati in, preletevši s petelinom vred v večernem
mraku na izvoljeno mesto, posedajo po drevji. Zjutraj še
pred dnevnim svitom se začne petelin glasiti; včasih dleskne
s kljunom, kakor bi s suho palico udaril ob preperelo vejo;
dleskanje je zmerom hitreje in glasneje, cmokanju podobno,
naposled se prevrže v neznano hitro smicanje, kakor bi koso
brusil; lovci pravijo, da „rigel dela“. Potem preneha za
Čas, pa kmalu spet z nova začne tako dolgo, da ga kokošji
vabeči glas: dak, dak izvabi z drevesa na tla. V svoje petje
je tako zamaknjen, da takrat, kedar „rigel“ dela, nič ne vidi,
nič ne čuje. S stegnjenim vratom, razšopirjenim repom in
spuščenimi kreljutimi menca po veji sem ter tje in prevrača
oči, kakor bi bil pijan. Ni mi treba dostavljati, da tačas ne
trpi nobenega druzega petelina blizu sebe, in ko bi se kteri
prikazal, uname se med njima takoj boj na življenje in smrt.

11*

164

Pojoč petelin je tako razkačen, da ga prevzame strast in to¬
gota, da napada in grize celo ljudi in živino, ki pride blizu
njega. Po solučnem vzhodu preneha peti ter gre s kokošimi
na pašo, zvečer pa spet prileti na isto drevo in drugo jutro
se komedija z nova prične. To trpi tri do štiri tedne; pri

grdem vremenu vendar ne poje.

Ko so se kokoši sparile, gredo spet svojim potom, pe¬
telin se loči od njih in odleti spet nazaj v svojo samoto.
Kokoš si izgrebe kotanjo, jo nemarno nastelje in znese 6 — -12
rjastih temno-pikčastih jajec, ki niso nič veča od jajec do¬
mače kokoši. Na gnezdu sedi tako čvrsto, da se da večkrat
z roko prijeti; prepodena ne gre daleč proč in pride kmalu
nazaj; kedar odide za kratek čas na pašo, pokrije jajca, da
jih ne bi kaka vrana staknila. Konec četrtega tedna se iz-
vale piščeta, kterih je mati neizrečeno vesela. Kmalu jih
vodi na pašo, razkapa jim mravljišča in je uči jesti; za nji¬
hovo obrambo v nevarnosti jej materina ljubezen vdihne vsa-
koršne zvijače, ali če je potrebno tudi neustrašeno srčnost.
Mladičem hitro perje toliko ponaraste, da morejo na drevesa,
kjer so varniši pred lakomnimi zvermi. Pod jesen se mladi
petelinčki ločijo od matere, pokušajo peti in se radi bijejo
med seboj; jarice pa do prihodnje pomladi ostanejo pod
materinim očesom.

Jajca divje kokoši so že večkrat pokladali domačej ko¬
koši, ki jih je tudi izvalila; ali divji otroci so se bali pisane
matere, zlasti njenega klokanja in večidel so kmalu poginili.
Sem ter tje so vendar kacega mladiča odgojili, ki se je s
časom še precej ukrotil.

Divji petelin, zlasti kokoši in mladiči imajo na zemlji in
v zraku neizrečeno mnogo sovražnikov, najhuji med njimi je
morebiti lisica; ako k temu še premislimo, da se stari gozdi
čedalje bolj redijo, bode nam razvidno, zakaj ta lepa in
zanimiva ptica vse bolj gine po naših krajih.

Divji petelin spada z jelenom in srno v tako imenovano
veliko ali plemenito lov, ki posebno velikej gospodi
dela zabavo. Pravi lovec nikdar ne streli po kokoši, niti po
mladičih, temveč samo po petelinu in to samo spomladi, kedar
poje. Kmalu po polnoči mora zapustiti postelj ter se napotiti
v goro, ki ima še večidel sneženo odejo. Natanko mora po¬
znati ves kraj, posebno pa petelinove lastnosti. Najkasneje
ob treh zjutraj mora že biti na mestu, kacih 100 korakov
od drevesa, na kterem petelin po navadi poje. Tu mora stati
mirno tako dolgo, da začne petelin „rigel“ delati, takrat

165

skoči hitro nekoliko korakov proti petelinu; ko „rigel“ preneha,
mora obstati in mirno čakati drugi „rigel“ in tako naprej tako
dolgo, da pride pod petelinovo drevo. Tu ga vzame na
muho in streli sred „rigla“ Ako je zadet, štrbonkne z velikim
hrupom na zemljo, ako ne, zleti časih po strelu, časih je pa
tako zamaknjen, da ga celo strel ni predramil in lovec potem
streli lahko še enkrat. Pravi lovec ga strelja samo s kroglo;
z zrnjem je sramotno, tudi se lahko odbije od trdega in
gostega perja.

53. Ruševec ali škarjevec.

V sosedstvu divjega petelina živi njegov najbližnji so¬
rodnik, prelepi ruševec ali škarnjek, tudi mali divji
petelin imenovan. Do 6 decimetrov dolgi in do 2 1 / 2  kilo¬
grama težki samec je svetlo-črnega, na plavo se spreminja¬
jočega perja; zgib na perotnicah in pas črez kreljuti je bel;
črni trebuh je belo-lisast, perje pod repom je pa čisto belo.

53. Ruševec ali škarjevec.

Največ ga pa krasi škarjast ali rašljast rep, čigar lepa pe¬
resa so na ven vkrivljena. črni kljun je zakrivljen; nad
očesom se mu žari posebno velika in debela rdeče-kožnata
obrva. Za tretjino manja samica je rjasta in črno-lisasta,
skoro kakor kokoš divjega petelina; obrva nad očesom je
manjša.

166

Ta jako plaha in divja kura prebiva sem ter tje po
gorskih gozdih, zlasti v brezovji in bukovji; za čisto jelovje
ne mara toliko. Na tleh je urniša od divje kure in tudi bolje
leti, sicer jej je pa v lastnostih in vedenji vsa podobna.
Pomlad tudi njega popolnoma omami; z razprtim repom in
pobešenimi kreljutimi poje in pleše po tleh okoli zbranih
kokošij. Sparjene pute se razkrope in znesd po 7—12 rumen¬
kastih in rjasto-pegastih jajec. Ko mladiči malo odrasto,
pridruži se petelin spet družini, ki potem do pomladi vsa
skupaj ostane.

Hrani se z raznovrstnim brstjem, cvetnimi mačicami,
jagodami in žužki. Po zimi si napravi pod snegom dolge
rove, da pride do hrane.

Ruševčevo meso je jako okusno, zlasti od kokoši in
mladičev.

Lov na škarnjeka je skoro še bolj težavna nego na div¬
jega petelina, kajti on tudi med petjem zagleda in začuje
vsako nevarnost. Le kdor zna dobro posnemati njegov „rigel“,
ga z lahka privabi k sebi; na ta glas namreč prihiti petelin
in hoče odgnati namišljenega protivnika Zato se lovci radi
pobahajo z ustreljenim ruševcem ter si njegova repna peresa
(krivce) zatikajo za klobuke. V nekterih krajih pomenjajo
naprej obrnjeni krivci na klobuku voljo za tepež.

Mladi ujeti ruševci se dosti hitro udomačijo in privadijo
človeku.

54. Orel.

Gnezdo svoje stavi
Orel na višine,
Svet s perutjo meri
Čez vrhe, globine.

S. Jenko.

Kar je lev med četveronogimi živalimi, to je orel med
pticami. Že stari so ga imenovali „kralja vseh ptičev“, in
kakor drugo roparsko zverjad so tudi njega samosilniki in
vladarji že nekdaj radi jemali v svoje grbe za znamenje svoje
mogočnosti in oblasti. Kakor lev si tudi orel sam lovi, česar
potrebuje za živež; kakor levu se tudi orlu že v vnanjej po¬
stavi in v vsem držanji in vedenji vidi drzna plemenitost.
Krepko telo na čvrstih nogah drži skoro po koncu, kljukasto
zakrivljen kljun in močni srpasto zaviti kremplji so priča
njegovega roparskega rokodelstva, veliko in bistro oko pa,
ki se mu žari globoko pod obrvno kostjo, dela ga nekako
predrznega in veličastnega.

167

Kakor sploh mogočniki tudi orel ne mara za družbo. S
svojo družico, ki mu do smrti verna ostane, živi samotno in

ne trpi v svojem okraji druzega orla, še manj pa se druži z
drugimi pticami. Zjutraj, ko so druge ptice že davno zapu¬
stile svoja prenočišča in šle za živežem, orel še mirno sedi
ondi, kjer je prenočil. Ko se je solnce že precej visoko po¬
maknilo, striplje s perutnicama, si poravna perje ter se spusti
v zrak. S prva
počasi maha s
perutima, pozneje
pa, ko se je dovil
v neko višino,
plava mirno z raz¬
prostrtima krelju-
tima. Včasih ka¬
kor pribit visi v
zraku, potem pa
spet ure in ure
kroži črez hribe
in doline. Iz te
neizmerne višave
razgleduje svet
pod seboj in preži
na plen. Njegovo
bistro oko zapazi
v nižavi pod seboj
letečo ptico ali
kako drugo žival
na zemlji. Ako
je kaj zagledal,
spušča se v veli¬
kih krogih počasi
niže, pritegne

peruti k sebi, pri-
vrši z odprtimi
kremplji od strani

54. Kraljevi orel.

na žival, jo pograbi in odnese seboj v višavo, še predno se
je prav zavedela nevarnosti.

Orel napada vsako žival, ktero si upa vzdigniti od tal.
Srnče, jagnje, kozlič, lisica, pes, kokoš in jarebica — vse je
dobro, tudi krta in miši ne zameta. Kedar pritisne lakota,
zlasti po zimi, gre mu tudi mrha v slast. Dovolj je znanih
primerov, da je celo otrokom nevaren. Tudi slabejšim ro-

168

parjem iztrga njihov plen. Uplenjeno žival rad odnese na
stanovitno mesto, ktero se mu za mesarjenje posebno pri¬
pravno zdi. Ptico najprej površno oskube, potem jo začne
jesti od glave s kostmi in s perjem vred. Za nekoliko dnij
vrže sesvalkano perje iz želodca, kosti pa prebavi popolnoma.

Po kosilu gre počivat in v miru prebavljat. Popoldne
gre še enkrat na lov, proti večeru se pa tiho spusti na svoje
navadno prenočišče.

Orel gnezdi na strmih nepristopnih pečinah ali pa na
visocem drevesu. Gnezdo je veliko, široko in visoko; na¬
pravljeno je iz debelih vej in krepelov, na kterih je nastlana
drobneja suhljad, drač in resje; jama v sredi je včasih še
obložena z mečjo drobnjavo. Zgodaj na pomlad znese sa¬
mica eno ali dve, redkokedaj tri jajca in vali sama, on se pa
okoli nje suče po zraku ter jo zabavlja s svojo letalno umet¬
nostjo. Konec petega tedna se izvale s sivim pubom ob-
rasteni mladiči, kterim oba prinašata obilne hrane. Iz gnezda
vzet orlič se da ukrotiti, privadi se popolnoma človeka in
hiše ter je včasih tako domač, da hodi med kuretino po dvo¬
rišči in nikakoršne škode ne dela. Svojega gospodarja hitro
pozna izmed druzih ljudij in ga z veselim krikom pozdravlja,
če se mu bliža.

Orli učakajo visoko starost. Na Dunaji so imeli orla
zaprtega od leta 1615. do. 1719., in ravno ondi je leta 1809.
poginil orel, ki je bil 80 let jetnik.

Glede na škodo, ki jo delajo orli, skoro ni mogoče go¬
voriti o njihovej koristi za človeka. Baškiri v Aziji vadijo
orle, da jim love druge ptice. Sploh v ceni so pa orlova
peresa. Povsod je orlovo pero znamenje pogumnosti in ju¬
naštva ; tudi se imenitna državna pisma še dandanes podpi¬
sujejo z orlovimi peresi.

Še posebno znamenje je pa pri Indijanih rdeče pobar¬
vano orlovo pero, na ktero je nasajen rep od kače klopo¬
tače. Tako pero sme nositi le prevejan konjski tat.

Iz orlovega rodu žive pri nas:

1. Planinski orel, ki je med vsemi največi, naj¬
močnejši in najpredrzniši. Po dolgem meri nad 9 deci¬
metrov, z razprostrtimi kreljutimi pa črez dva metra v šir¬
javo; samec je, kakor pri vseh ujedah zmerom nekoliko
manjši. Perja je zamoklo rjavega, skoro črnega; do 5 centi¬
metrov na koncu zakrivljeni kljun je plavkast, voščenica, to

169

je, voskasta koža na korenu kljuna je pa rumena; kraki so
tje do rumenih prstov pernati.

Planinski orel prebiva pri nas povsod na planinah, po
zimi ga pomanjkanje hrane prižene tudi v nižave.

Gnezdi zmerom na planinah v strmem skalovji, na
Crnej prsti, na Čavnu in celo na Kumu so našli že njegovo
gnezdo.

Neustrašena drzovitost planinskega orla se najbolje vidi
iz sledečega resničnega dogodka.

Kmetiz Rateč blizu
Kranjske gore na
Gorenjskem se je
leta 1869. peljal s
svojim hlapcem vhrib
po steljo. Domač
pes srednje velikosti
je tekel za vozom.
Ko se nekoliko časa
peljeta, zagledata v
breznu crknjeno go¬
vedo. Na mrhi se je
poznalo, da so jo že
zveri obirale. Vozeč
se dalje čujeta blizu
sebe neki šum. Ko
se ogledata, vidita
planinskega orla na
skali sedeti. Kmet
hitro priveže konja
k bližnjemu drevesu
ter začne kamenje
pobirati, hlapec pa
ravno tako in zdajci
začneta vsak od ene

strani kamenjati 55. Planinski orel,

orla. Zdaj tudi pes

zagleda ptiča in skoči proti njemu — toda v tem hipu se
vzdigne orel v zrak. Ko pa psa dobi na oči, spusti se
na-nj in mu kremplje zasadi v prsi, pes pa orla popade za
kljun. Nekaj časa se tako mikastita, ali orlu je menda bilo
boja že dosti, torej razgrne peruti in se s psom, ki ga je
Še vedno držal za kljun, vzdigne v zrak in leti prek bliž¬
njega jezera. Bodi si, da mu je bil pes pretežek, bodi si,

170

da se ni mogel po volji gibati, ker ga je sovražnik še zme¬
rom držal za kljun, orel se spušča niže in niže in naposled
padeta oba v jezero. Ta nepričakovana kopelj je bila menda
obema neugodna, kajti hitro sta bila narazen. Orel si je
hotel s plavanjem pomagati in se rešiti, ali pes mu je bil
kmalu spet za petami in pričel bi se bil v vodi nov boj, ako
bi kmet ne bil odgnal psa z osorno besedo. Orel je moral
biti truden, plaval je h kraju, da bi si oddahnil ter si perje
posušil. Zdajci pa vrže kmet svojo kamižolo na orla in skoči
z obema nogama na-njo. Revež je bil ujet. S hlapcem mu
zvežeta noge in ga peljeta domu. — Isti kmet je pred ne¬
koliko leti ujel živega zlatega orla, ki je potem prišel v last
nadvojvode Albrehta.

Na Švicarskem je planinski orel pograbil in odnesel dve¬
letno deklico. Na otrokov krik prileti oče in hiti za ropar¬
jem v skalovje in orel res spusti težko breme. Toda otrok
je bil tako razmesarjen, da je za nekoliko dnij potem umrl.
Isti orel se je pa še zmerom klatil po okolici, in oče je vedno
stregel na-nj. In končno se mu je res posrečilo, da ga je
v železje živega ujel. Ko kmet zagleda morilca svoje hčerke,
pograbi ga v pravičnej jezi ali tako nerodno, da ga je ptič
z eno prosto nogo in s kljunom hudo ranil, dokler niso pri¬
tegnili sosedje in hudodelca s palicami pobili.

Da se planinski orel loti tudi odraslega človeka, to nam
potrjuje Nordmann, ki piše: Lačen orel se je sredi vasi
spustil na težko svinjo, ki se je drla na vse grlo, da so ljudje
skup leteli. Kmet priteče in odpodi orla, ki je prav nerad
pustil mastno pečenko. Pa komaj se vzdigne iznad svinje,
zakadi se zopet na mačka, ga pograbi ter ž njim sede na
plot. Kmet bi bil tudi mačka rad otel, pa si ni prav upal
s praznimi rokami, torej teče v hišo po nabito puško. Ko
pa orel zagleda kmeta, ki mu ne da mirti in ga že tretjikrat
moti pri kosilu, spusti mačka in se zapraši v moža. Zdaj so
se drli vsi trije: prestrašeni lovec, debela svinja in stari
maček. K sreči so prihiteli drugi kmetje na pomoč, so zgra¬
bili orla, zvezali ga in enemu mojih prijateljev izročili.

2. Zlati orel ali mogilnikje podoben planinskemu,
samo da ima jasnejše rujno perje, in da je na plečih belo
lisast. Prebiva po planinskih krajih in gnezdi tudi na viso¬
kem drevji po velicih gozdih.

Manjši kraljev orel se pri nas menda nikjer ne na¬
haja, vsaj ne gnezdi; na Ogerskem in v Slavoniji ga pa že
najdemo.

171

Tudi klinkač ali ruski orel menda pri nas ni do¬
mač, po zimi se pač kteri priklati od severa. Dolg je samo
nekoliko črez 6 decimetrov, ves je bolj ali manj rjav, po
hrbtu temnejše, po trebuhu jasnejše; rep in kreljuti so za-
prano pasaste. Prebiva po močvirnih dobravah, gnezdi na
drevji in je bolj koristen nego škodljiv, ker polovi mnogo
mišij in kač.

3. Postojna ali belorepec v velikosti in tudi v ro¬
parstvu nič ne zaostaja za planinskim orlom, od kterega ga
pa ni težko razločiti. Perja je sivo-rjavega, po glavi in po
vratu bledejšega, rep je pa — vsaj pri starem — bel. Vo-
ščenica, kljun in noge so rumene. Mladiči imajo črn kljun
in črnikast rep.

Postojna prebiva rada ob morskih bregovih, pa tudi
blizu večih jezer in rek, posebno ondi, kjer so veliki gozdi
v sosedstvu. Lovi četveronožce in ptice vse poprek, posebno
pa ribe. Nad vodo leteč opazi ribo, in ko jo je dobila na
oko, spusti se na-njo kakor strela in jej globoko v meso za¬
dere svoje kremplje. Ali včasih se loti tako velike ribe, da
je ne more iz vode vzdigniti in takrat se jej slabo godi. Ker
ne more hitro izpuliti krempljev, povleče jo riba pod vodo,
in če je tudi pozneje izdrla kremplje, si vendar perje tako
zmoči, da ne more zleteti, in ker tudi plavati ne zna, dosti¬
krat pogine. Po letu tudi rada sede na kako drevo blizu
vode in opazuje potrpežljive čaplje, kako ribe love. Ako je
čaplja kaj ujela, kmalu je postojna pri njej in jej vzame z
velikim trudom dobljeni plen.

Gnezdo si napravi iz suhih vej sredi gozda na visokem
drevesu, in samica položi va-nje dve beli, temno-pegasti jajci.
Mladiča pitata stara dva večidel z ribami.

Pred leti so dobili na zagrebško realko mladega belo¬
repca, kterega je predrzen seljak vzel iz gnezda. Ko smo
mi dobili mladiča, naraslo mu je ravnokar pravo perje. Bil
je krotek, dal se je prijeti in nositi, ni se branil niti s
kljunom niti s kremplji. Dali smo mu narediti prostorno le¬
seno gajbo in mu dajali jesti vsakoršno mesnino. Največ je
pojedel govejih pluč, kajti samo meso bi bilo predrago. Do¬
bival je pa tudi od učencev in drugih ljudij, ki so ga radi
hodili gledat, mesne ostanke, kosti itd. Kuhano ali pečeno
meso je jedel ravno tako rad kakor surovo. Časih ga je
doletela tudi boljša pečenka, ako je namreč kje crknila kaka
kokoš, goska ali puran, se ve da večkrat je pa bila tudi
podgana dobra. Za žabe in kače ni maral. Prinesel sem mu

172

enkrat veliko belouško, ali ko sem mu jo nasproti molil,
skočil je v drugi kot, videlo se mu je, da se je boji. Vržem
mu jo v hišo, dolgo se ni blizu upal, nazadnje se vendar
približa, jo vzame v kljun in drži nekoliko časa, pa jo spet
spusti in se je ne dotakne več. Z nobeno stvarjo se mu pa
ni ustreglo bolj nego z ribo. Kakor se mu je pokazala, za¬
čel se je veselja tresti in neka mokrota se mu je cedila iz
nosnic. Kedar je imel ribo, ni pogledal druzega mesa.

Pred nekoliko leti smo imeli na dvorišči dva mlada volka,
ki sta se — zlasti ob vročih dneh — najrajša zavlekla za
orlovo hišo v hlad, tako da sta s truplom bila na pol v hiši,
ali orel se ni nobenega dotaknil. Tudi kokoši rade brskajo
okoli njegove gajbe in vtikajo glave skozi letve, pa nobenej
še ni nič žalega storil. Za vrabci, ki prav radi hodijo k njemu
pobirat mesnih drobtin, je s početka pač časih skočil, ali ko
se je preveril, da je vse skakanje zastonj, ne zmeni se več
za-nje. Samo enkrat je zgrabil za bedro sosedovega mačka,
kteremu so tudi dišali ostanki. Prestrašen muc se je strašno
drl in zvijal in res mu je z razmesarjenim stegnom še živ
utekel. No pozneje ga nikdar več ni bilo blizu.

Neko jesen je silni vihar vzdignil streho iznad orlove
hiše in jo vrgel na tla. Šolski služabnik najde zjutraj gajbo
prazno, kmalu pa pride nekdo povedat, da orel sedi na šeta-
lišču blizu realke. Sluga gre gledat in res najde orla mirno
sedeti na tleh. Ker se mu ni dal z roko prijeti, gre sluga po
plahto, mu jo vrže prek glave, ga pograbi in nese nazaj v gajbo.

Mene je dobro poznal. Ako me dalj časa ni videl, po¬
zdravljal me je z veselim glasom, in kedarkoli sem šel mimo,
gledal mi je zmerom na roke, ali imam kaj za-nj ali ne.
Psov ni mogel videti; kakor mu je kteri prišel blizu, naježilo
se mu je perje na glavi in na vratu, in na vse grlo se je drl
s hreščečim glasom.

Naposled se pri nas sem ter tje — če tudi morebiti
samo kakor gost — nahaja: ribji orel, ki je najmanjši
med svojimi sorodniki; po dolgem meri namreč samo 6 deci¬
metrov. Na hrbtu je rjav, po trebuhu in na glavi belkast,
rep ima šest temnih pasov; jako zakrivljen kljun je črn,
voščenica in noge so plavkasto-sive, oko rumeno.

Stanuje po vodnatih krajih ter se hrani s samimi ribami.
Tudi njemu se večkrat zgodi, da ga veča riba, ktere ne more
iz vode vzdigniti, potegne pod vodo.

Gnezdi v gozdu na starih visocih drevesih.

173

55. Ser.

Vsakdo je gotovo že čul pripovedovati o velikih grabež¬
ljivih pticah, ki napadajo ovce in koze in celo otroke odna¬
šajo. Marsikdo je morebiti pred kacim zverinjakom po semnjih
videl na širocih platnih poleg velikanskih kač, davečih leva
ali tigra, in zraven krokodila, ki ravno za zajutrek hrusta
črnega zamorca, tudi naslikano velikansko ptico z ovco ali z
otrokom v krempljih. Ako si se s temi podobami dal pre¬
motiti ter si plačavši svoje groše stopil v zverinjak, večidel
nisi tega našel, kar so ti zunaj obetale podobe. Nevoljen si
šel iz lesene kolibe, samo to se ti je dobro zdelo, da si vsaj
videl grdogledega roparja, ki otroke krade. Ali tudi v tem
si goljufan, stavil bi ne vem kaj. To kar ti je jezični slepar
kazal za drzovito ujedo, je skoro gotovo bil kakov orel, naj-
brže pa navadni jastreb mrhar, kteremu se pač nikdar sanjalo
ni, da se bodo taka hudodelstva njemu pripisovala.

Pravi hudodelec je ser ali sdp, ki je največa ujeda v
Evropi. Stara samica je črez 12 decimetrov dolga, razkriljena
meri do 25 decimetrov in je do 8 kilogramov težka. Ser
je po hrbtu zamoklo-rjav, rep in perutnice so bolj sivkaste,
trebuh in prsi so jasno-rjaste in temno-pegaste, glava je s
kratkim ščetinastim, vrat pa z dolgim in ozkim rjastim perjem
obrasten. Kljun je zgoraj sedlasto izrezan, na spodnjej čeljusti
mu pa visi do 5 centimetrov dolga črna ščetinasta brada,
zato ga tudi bradač imenujejo. Hlačasti kraki so tje do
sivo-plavkastih prstov pernati, kremplji so pa črni ali ne
ravno veliki niti posebno ostri. Veliko žareče oko je rumeno
in z rudečkastim kolobarjem obrobljeno.

Ser stanuje po najviših gorah srednje in južne Evrope,
in potem tudi v Aziji in Afriki. Po letu se drži vedno v
največih višavah, po zimi pride tudi v nižave. Tako sta se
leta 1852. zgodaj na pomlad prikazala dva sera blizu Zemuna,
kjer se Sava v Donavo izteka. Ko domači belorepi orli in
gologlavi jastrebi opazijo ta dva potepenca, napadejo ju sr¬
dito, in strašanski boj se bije v zraku tako dolgo, da na¬
posled prišleca obnemoreta in utrujena na zemljo popadata.
Eden je bil tako zmrcvarjen, da ni mogel odleteti ter se je
umaknil v bližnje vrbine. Taisti ser je drugi dan napadel
desetletnega pastirja na paši, ali drugi pastirji videvši svo¬
jega tovariša v nevarnosti, prihite mu v pomoč in drzovitega
bradača s palicami zmlatijo.

174

Pri nas ser nikjer stalno ne prebiva, časih se bode pač
kteri priklatil tudi v naše kraje, vsaj rajnki Freyer ga je
uvrstil med kranjske ptice.

Ser ima v postavi in v vedenji nekaj orlovih, nekaj pa
jastrebovih lastnostij. Kakor orel, lovi si tudi ser žive živali,
še bolj mu pa ustreže mrha, kjer se more brez truda do
sitega nažreti. Ako

56. Ser.

mu je kaj ostalo,
pride drugi dan na
isto mesto, ako ne,
išče si novega plena.
Neznansko dober nos
ima, na uro daleč že
zavoha mrho, ravno
tako pa tudi bistro
oko z višave zapazi
žival, ki se na zemlji
brezskrbno pase. Ko
ser žival zagleda,
zvije se počasi niže
in potem kakor vihar
privrši na ubogo ži-
valico, ki nima več
časa bežati: še
predno prav ve, kaj
se godi, že svrči ro¬
par ž njo po zraku.
Serovi kremplji niso
posebno močni, zato
odnaša samo manjše
živali: kokoš, zajca,
mačka, mlado jagnje,
lisico; vendar pra¬
vijo, da so ga videli
nesti 8 kilogr. težko
jagnje. Tschudi

pripoveduje, da se
je ser lotil jarega kozliča, in da ga je vzdignil od tal. Kmet
je ravno gnal živino na vodo, mož — ne bodi len — hitro
najde kol in udriha po roparji, toda ta se naglo obrne
proti možu in ga tako obdelava s perutimi, da je možu
upadlo srce, da je odjenjal. Ser je pa spet pograbil kozliča
in ga odnesel.

175

Staro ovco ali kozo, bodi si domačo ali divjo, ki se pase
na robu kake strmine, obletuje tako dolgo, da žival vso
zbega in zbegano užene na nevarno mesto; zdaj se zakadi
va-njo ter jo z močnimi perutnicami pahne v brezno. Lovci,
ki so v slepej strasti za divjimi kozami zašli na nevarna
mesta, pripovedujejo, da jih je ser obletaval in jih skušal
strmoglaviti v propad. Vsi pravijo, da je v njegovih velikan¬
skih perutih strahovita moč, njihovo vršenje je podobno vi¬
harju, ki šumi skozi listnate krošnje.

Ako se mu je posrečilo, da je pahnil žival v propad,
spusti se za-njo, izkljuje jej najprej oči, potem razpara tre¬
buh, požre drob in potem še le meso in kosti. Ako se je v
jutru nažrl, potem ga je pozneje težko več videti. V gnezdu
ali blizu njega kje sedi s polnim želodcem len in malomaren
in v miru prebavlja.

Skoro neverjetna je njegova požrešnost. Časih si neki
želodec in golt tako napolni, da mu kosti pri kljunu ven
gledajo. Schinz je v enem seru našel: veliki kravji kolk,
17 centimetrov dolgo piščal od divje koze, na pol prebavljen
rebren kos divje koze, več manjših kostij, dlake in naposled
kremplje malega divjega petelina (ruševca). Pravijo, da velike
kosti jemlje v kremplje, jih nese v višavo in jih od ondod
spušča na skalovje, da se razbijejo. Španjci mu zato tudi
pravijo: kostolom. Vse te kosti mu želodec prekuha, zato
je starim Rimljanom bil suh serov želodec zdravilo za ljudi
slabega želodca.

Da je ser tudi otrokom nevaren, potrjuje več primerov
sosebno iz Švajcarskih planin. Med drugimi naj omenimo
samo en primer: Stariši so pri košnji vzeli triletno deklico
seboj na planino. Posadili so jo blizu neke staje. Otrok
kmalu zaspi, oče mu pokrije obraz s slamnikom in gre za
svojim delom. Ko nekoliko časa potem prinese mrežnico
sena, pogleda po otroku, ali ni ga bilo več na mestu, kjer
ga je malo poprej pustil spečega. Išče in išče povsod okoli
— ali vse zastonj, otroka ni nikjer. V tem gre neki drugi
kmet v svojem poslu po divjej stezi ob gorskem potoku in
čuje otročji krik. Grč za glasom in kmalu zagleda sera, ki
se je bil vzdignil z bližnjega vrha in je mirno plaval nad
propadom. Kmet hiti na vrh in najde na robu tik brezna
deklico, ki je bila samo na levih lahteh in na levej roki, kjer
jo je ser zagrabil, ranjena, sicer pa zdrava. Toda na potu
po zraku je zgubila kapico, črevljice in nogavice. Skalnati
vrh je bil kacih 1400 korakov od omenjene staje oddaljen.

176

■— Znano je še mnogo drugih enacih dogodkov, ki se pa
niso tako po sreči izšli.

Mnogi pa te in druge hudobije ne pripisujejo seru, tem¬
več planinskemu orlu, kar je tudi mogoče, posebno če se
pomisli, da ljudje večidel ne vedo sera razločevati od orla.
Pomisleka vredno je tudi to, da iz druzih krajev, kjer se
seri nahajajo še bolj po gostem, kakor na Švajcarskem, ni
slišati o tacih nesrečah. Drugod je ser znan kakor bojazljiv
in len mrhar, ki se hrani največ s kostmi.

Gnezdo postavlja ser zmerom v strmo, od nobene strani
pristopno skalovje po najviših vrhuncih. Gnezdo je jako ve¬
liko in sploh orlovemu podobno. Samica znese zgodaj spo¬
mladi 3—4 jajca, od kterih pa navadno izvali samo dve, in
tudi od teh dveh mladičev se dostikrat samo eden zredi.
Mladiči so grdi, požrešni trebušniki, obrasteni s sivkastim
puhom (mahom).

Mlade sere jemati iz gnezda je neizrečeno težavno in
nevarno početje. Tschudi opisuje, kako se je pri tem
poslu godilo Schererju, ki je bil glasovit lovec na divje koze.
S puško samico na rami je bos plezal do serovega gnezda.
Še predno je bil pri gnezdu, prileti stari ser, ali Schererjeva
kroglja ga prodere. Scherer nabije spet puško in pleza dalje.
Pred gnezdom se pa s strahovito togoto serka zažene va-nj,
zasadi mu kremplje v kolk, bije ga s kljunom in ga skuša
s skale potisniti v globočino. Možu je bilo tesno pri srcu, z
vso močjo se je moral okleniti skale, zraven se je moral še
braniti starki, puške pa ni mogel rabiti. Vendar ni zgubil
zavednosti, in to ga je rešilo gotove smrti. Z eno roko je
pomeril puško na ptico, ki je visela na njem, z bosim palcem
na nogi je pa napel in potem spet sprožil petelina. Puška
poči in starka pade mrtva v skalovje. Ali globoke rane so
se mu poznale vse žive dni.

Na otoku Sardiniji so opazili trije bratje v skalnatej
razpoki nad globokim breznom veliko serovo gnezdo, od
kterega so si obetali lep dobiček. Ali gnezdo je bilo tako
globoko in skalovje je bilo tako strmo, da je samo po vrvi
mogoče bilo spustiti se do gnezda. Eden izmed njih se da
torej privezati na vrv, vzame za hrambo ostro sabljo v roke
in brata ga spustita črez rob v globočino. Ko pride do
gnezda, najde v njem tri mladiče, vzame jih v drugo roko
in zavpije bratoma, naj ga kvišku potegneta. Ali zdajci pri¬
vihrata stara dva sera in togotno planeta na drznega mla¬
deniča. Ako bi bil brez sablje, bil bi zgubljen. S krepko

177

roko jo nad svojo glavo suče na vse strani in se tako brani
sovražnikom. Hipoma čuti, da se je vrv potresla. Pogleda
kvišku in vidi, da je v gorečnosti z ostrico zadel vrv in jo
do tri četrti presekal. Groza ga preleti, v nepopisljivem
strahu čaka, kaj bo ž njim. K sreči je prispel do vrha, brata
ga sprejmeta vriskaje, ali ko ga pogledata, ga komaj spo¬
znata. Smrtni strah mu je pobelil lase, ki so bili poprej
črni kakor oglje.

56. Jastreb.

Jastreb je grd in oduren ptič. Že njegova vnanjost:
neukretno truplo, prsteno perje, gola glava in vrat, vse nam
je zoprno, ako pa še pomislimo na njegovo plahost, smrd¬
ljivost in goltno požrešnost, bodemo hitro s sodbo gotovi, da
je jastreb to med pticami, kar je hijena med čveteronožci.
Ni je tako smradne mrhe, ni je tako gnusne nesnage, da je
jastreb ne bi požrl. Kedar se nameri na kako večo crkne-
tino, nažre se tako, da se potem ne more od tal vzdigniti,
in pri takej priložnosti ga ni težko ujeti ali ubiti. Ni si
skoro mogoče misliti grje podobe, nego je sit jastreb.

Z mrhovino napolnjen grbanec mu kakor vreča visi o
vratu in ga vleče k tlom, rep se je pobesil, kreljuti so se
spustile, vrat se je skrčil, oko mežavo gleda in smrad se širi
okolo njega — res prava podoba požrešne samopašnosti in
smrdljive lenobe.

Krivo bi pa bilo, ako bi kdo mislil, da jastreb ne je
presnega mesa, še veliko bolj mu gre v slast kakor mrcina,
ali kaj hoče, ker nima sposobnosti za lovca. Drugih živalij
loviti nima niti poguma niti pravega orožja. Njegovi kremplji
so kratki, slabo zakrivljeni in tumpasti, ž njimi ne more
živali niti pograbiti niti odnesti, zato mora biti zadovoljen s
tem, kar najde, to je: s crknetino.

Pa vsaka stvar ima dve strani. Ravno te lastnosti, zbog
kterih se je pristudil nam, delajo ga za druge kraje neizre¬
čeno koristnega in potrebnega. Že v južnej Evropi, posebno
pa dalje v Aziji in Afriki nihče mrhe ne zakopava; kjer
kaka žival pogine, tam jo pusti gospodar ležati; ravno tako
mečejo vso nesnago iz hiš na ulice, in odpadkov pri mesnicah:
črev, krv itd. nihče ne pospravi. V velikej vročini bi to hitro
začelo gniti, smradovi bi zakužili zrak in vsakoršne kužne
bolezni bi se izcimile. Tu so jastrebi človeku največi dobrot¬
niki, oni čistijo ulice, dvorišča in mesnice, in sploh vsako

Živali v podobah. II. 12

178

mrtvo truplo ali živalski odpadek hitro spravijo v kraj. Zato
so pa jastrebi v teh krajih v velikej časti, nihče jim nič žalega
ne stori, po mestih brez strahu posedajo po strehah ter se
s psi trgajo za živež. V puščavi jata jastrebov spremlja ro¬
marsko ali kupčijsko karavano željno pričakovaje, kedaj bo
onemogla kaka kamela.

Mrhi jastreb razpara trebuh, potakne glavo v trebušno
otlino in požre najprej žlahtnejši drob, kakor srce, pluča in
jetra, potem izvleče čreva, jih raztrga in pohlasta z blatom
vred, za tem se še le loti mesa. Po takem žretji je posebno
ostuden, ker mu je glava in vrat ves zamazan s krvjo in z
drugo nesnago. Med žretjem se med seboj neprestano koljejo
in odrivajo in tudi sicer se radi pretepavajo.

V Evropi živita dva jastreba in od obeh se časih posa¬
mezni zalete v naše kraje, za stanovitno pa menda pri nas

57. Beloglavi jastreb.

nikjer ne prebivata, ker ne najdeta dosti hrane. Na Hrvaškem,
posebno pa v dolnjej Slavoniji pa oba nista redka, kar ni
čudo, ker je Turčija blizu. Prvi je:

179

Beloglavi jastreb ali mršnjik, ki je 11 deci¬
metrov dolg in 24 decimetrov širok. Perja je sivo-rjavkastega,
rep in kreljuti so pa črnikaste. Vrat in glava sta skoro gola,
obrastena sta le s kratkim in redkim ščetinastim mahom, ki
se na spodnjem vratu podaljša v prnati ovratnik (krežlec).
Rjasti kljun je od korena raven, na koncu pa kljukasto vkrivljen.

Beloglavi jastreb gnezdi v otlinah po skalovji. Na prvo
pomlad znese ona eno belo jajce, ktero jej tudi on pomaga
valiti. Mladič pred tremi meseci ne zleti iz gnezda.

Ujet jastreb zmerom ostane čemeren in potuhnjen, le
redkokedaj se sprijazni s človekom. O enem se pripoveduje,
da se je sosebno sprijaznil s starim mesarskim psom. Ko je
ta crknil, vrgli so truplo pred jastreba, a ni se ga dotaknil,
dasiravno je bil lačen. Postal je žalosten, nič več ni hotel
jesti in osmi dan je ležal mrtev zraven svojega prijatelja.

Leta 1775. so na Šmarinej gori na Kranjskem ubili belo¬
glavega jastreba, leta 1835. so pa enega v Dolu pod Ljub¬
ljano živega ujeli in ga na Dunaj poslali.

Rjavi jastreb je še malo veei od beloglavega. Ves
je zagorelo-rjav, tudi glava in vrat sta porastena z rjavim
volnastim pubom.

Rjavi jastreb ni tako zoperen, kakor beloglavi; vede se
bolj moško in napada tudi žive živali. Večidel se pa tudi
on hrani z mrhovino, toda čreva žre samo v največej sili.

Gnezdo znaša na visoko drevo. Isto gnezdo mu služi
več let, tako dolgo, dokler ga kaj ne moti. V Slavoniji ima
na Fruškej gori stalna gnezdišča. Gnezdo je brez umetnosti
zvrhovačeno iz suhih vej, kotanja je pa s suho travo nastlana.
V začetku meseca sušča znese samica eno jajce.

57. Sokol.

Obrnimo se od mračnih mrharjev k dobrodejnišim po¬
dobam — k sokolom. Res je, da so tudi sokoli grabežljivi
roparji, ali svojo krvavo delo opravljajo z neko plemenito
dostojnostjo, ki nam tudi na roparji ugaja. Brez pomisleka
lahko rečemo, da so sokoli najlepše in najpopolniše ujede.
Vsi se ponosno drže, hitri so in okretni, zraven pa tudi
močni, pogumni in drzni. Sokoli imajo velike glave, lepe
bistre oči in dolge, ozko urezane perutnice. Ne prevelik ali
vendar močan kljun je lepo vkrivljen ter ima na gornjej

12*

180

čeljusti zobu podobno škrbino, dolgi prsti na hlačastih nogah
so oboroženi z močnimi zavitimi kremplji. Sedeč se drže po
koncu, po tleh nerodno skačejo.

Pri nas živi več sokolov, največi je:

Sokol selec, tudi sivi in hostni sokol imenovan.
Dolg je okoli 5 decimetrov, z razpetima perutnicama pa meri
9 do 13 decimetrov. Na temenu in po hrbtu je pepelast in

58. Sokol selec.

črno-lisast, na grlu bel, po trebuhu pa zamazano rdeč-
kasto-bel s poprečnimi progami. Perutnice so črnikaste, rep
je pasast, kljun plavkast, voščenica in noge so rumene.

Sokol selec prebiva povsod po gozdih, posebno rad ondi,
kjer se nahajajo kameniti holmi in skalnate stene. Po letu
žive na pare in ne trpe druzih blizu sebe, po zimi se pa
družijo in potujejo proti jugu, k nam pa pridejo drugi nje¬
gove vrste, zato ga imenujejo „selec“.

181

Selec je samo presno meso, mrhe nikdar ne okusi, celo
ostankov svojega plena ne poišče v drugo, vse si sproti lovi.
Ta sokol je strah in trepet vseh majhnih in velikih ptičev,
od divje gosi in race do poljskega škrjanca in vrabca. Naj¬
rajši se spušča za letečimi pticami. Ko je dobil ptico na
oko, leti kakor strela za njo, da človek ne more razločiti,
kaj frči po zraku. Manjšo ptico takoj v zraku zadavi, večo
pa tako dolgo mikasti, da pade ž njo na zemljo, kjer jo po¬
polnoma usmrti. Ptico površno oskube, predno jo začne jesti,
manjšo poje vso, od veče pa čreva pusti. Čudno je pri njem
to, da pusti plen, kakor vidi, da ga kdo preganja. To menda
vedo druge ujede, ki za lov niso tako spretne, ter mu dosti¬
krat odvzemd ujeto ptico. Ravno zato je sokol selec tako
škodljiv, ker ne lovi samo za-se, temveč tudi za druge prežavce.

Selec gnezdi najrajši po luknjah v zveženem skalovji, pa
tudi na visocih drevesih. V gnezdo iz suhe brsti in dračja
položi samica konec meseca maja tri ali štiri rdečkasta, rjavo-
pikasta jajca, ktera ona sama vali, samec jo pa hrani in
kratkočasi z umetnim letanjem.

Sokol selec se da izučiti, da lovi druge ptice in je pri¬
naša svojemu gospodarju. V Aziji je lov s sokolom že v
starodavnem času bil navaden, in sicer ne samo na ptice,
temveč tudi na četveronožne živali: na gazele, lisice, volkove,
divje osle i. dr. V Evropi je lov s sokoli prišel v navado v
osmem stoletji pri velikej gospodi, ki je mnogo trošila na
izučene sokole. Ko je francoski kralj Filip Avgust oblegal
mesto Akon, ušel mu je lep sokol. Ko je slišal, da so ga
Turki ujeli, obetal jim je 1000 cekinov za-nj, ali ni ga dobil.
Angleški kralj Edvard III. je izdal postavo, da vsak, kdor bi
izurjenega sokola ukradel, zapade smrti. Francoski kralj
Franc I. je imel 300 za lov izučenih sokolov. Z lovom in
šolanjem sokolov so se ukvarjali posebni ljudje, kterim se je
ta posel dobro splačal, kajti večkrat, so za lepega in dobro
izučenega sokola dobili po 500 do 800 goldinarjev.

Za lov so najboljše samice, ki pa ne smejo biti pre¬
stare, največ dve leti. Ujetemu sokolu, ki je namenjen za šolo,
natakne se na glavo usnjata kapa, in usnjat jermenec se mu
priveže na noge. Sokolar si ga večkrat dene na roko in ga
nosi sem ter tje. Ko je sokol s kapo na glavi stradal 24 ur,
vzame ga sokolar na roko, mu sname kapo ter mu ponudi
ptico. Ako neče jesti na roki, mu zopet natakne kapo in ga
pusti zopet 24 ur stradati, med tem ga pa večkrat odkrije
in nosi na roki. Ako za drugih 24 ur še neče jesti, pokrije

L

182

ga zopet in lačnega priveže. Tako ravna ž njim tako dolgo,
da vzame ptico in jo začne na roki jesti. Ko se je na toliko
ukrotil, prične se pravi nauk. Sokolar mu sname kapo, ga
nosi nekoliko časa na roki, potem ga posadi na kak klin in,
kazaje mu ptico, ga vabi, da mu skoči na roko, ktero drži
prav blizu njega. Ako je skočil, odmakne mu drugi dan roko
malo dalje in tako naprej, da mora vsaki dan malo dalje s
klina na roko zleteti. Po vsakem nauku se mu kapa zopet
natakne.

Ko se je v hiši na toliko izuril, vzame ga na daljši
motvoz privezanega ven pod nebo, da tudi zunaj v večej
daljavi ponavlja, kar se je v izbi naučil. Ako je svojo stvar
dobro naredil, postavi ga sokolar zvečer s kapo na glavi v
viseč obroč ter ga ziblje vso noč, da ne more zaspati. Drugo
jutro ga zopet vadi zunaj, mu da na roki jesti, potem ga
nosi okoli do večera, ga dene v obroč ter ga zopet ziblje
vso noč. Ravno tako dela tretji dan in še le v noči četrtega
dne mu spanja privošči. Pozneje se privadi sokol, da gospo¬
darju, sedečemu na konji, zleti na roko, da premaga strah
pred ljudmi in pred psi, da se na motvozu privezan spusti
za mrtvim golobom, kterega je sokolar pred njim vrgel v
zrak. Od tega goloba sme potem nekoliko jesti. Drugi dan
spusti živega, na motvozu privezanega goloba, sokol ga ujame
toda sokolar mu ne pusti, da bi ga načel, temveč mu da iz
roke nekaj jesti. Tako se s časom priuči, da napada vse
ptice, tudi veče od sebe. Na lovu ga sokolar drži na roki,
kedar pa zagleda kako ptico, mu hitro sname kapo in sokol
se kakor strela zažene za njo.

Šola se začne jeseni, pomladi je pa končana. Sokol pa
ni za rabo več kakor tri leta.

Dandanes se je lov s sokoli v Evropi večidel že opustil,
samo pri Turkih je še v navadi in sem ter tje na Angleškem.
Arabi, Perzijani, Indi in drugi azijski narodi pa še sedaj
love s sokoli. 

Izmed ptičev sokolovega rodu je pri nas mnogo bolj znana:

Po stoika (na Štajarskem tudi mokosevka imeno¬
vana), ki prebiva povsod po gozdih in po skalovji, v raz¬
valinah in podrtinah, celo sredi večih mest po cerkvah in
zvonikih. Po ravnem in v gorah jo je pogosto videti, kako
leta nad poljem kričeča: kli, kli. Ko pa kaj opazi, hipoma
obstane in s perutnicama hitro stresajo visi nekaj časa na
istem mestu, potem se zapraši na zemljo in pograbi svoj

183

plen, bodi si poljska miš ali skokonoga kobilica, kuščar
ali žaba.

Postolka je samo nekaj črez 2 decimetra dolga. Na
plečih in po hrbtu je rjava in črno-marogasta, spodaj ru-
meno-belkasta in rjavo počrkana; rep je pepelast, na kraji
ima črn pas z belim robom. Samec je po glavi in po tilniku
pepelast, samica pa rdečkasta. Voščenica in noge so rumene,
kremplji črni.

Postolka gnezdi ali na drevji v zapuščenih vranjih gnezdih
ali pa po luknjah v zidovji. Samica sama vali 4—6 belkastih,
rjavo-pegastih jajec. Mladiče pitata starca najprej z žužel¬
kami, pozneje pa največ z mišimi. Iz vsega se torej vidi, da
je postolka koristna ptica, le neveden ali nespameten človek
jo more streljati.

Postolka se tudi privadi človeku ter postane prav do¬
mača, odleti na polje in se vrne spet nazaj h gospodarju.
Med seboj se rade dražijo in prepirajo, drugim ujedam —
zlasti sovam — pa drzovito zabavljajo.

Jeseni pobegne od nas in gre daleč tje v srednjo Afriko.

Pri nas živi še nekoliko ptic tega rodu. Tukaj naj le
omenimo ostriža in sokoliča. Ostriž je postolkine veli¬
kosti in je grozna pošast vsem našim malim pticam, posebno
pa škrjancem. Ko škrjanec ugleda ostriža, tako je zbegan,
da v smrtnem strahu večkrat pribeži k človeku, kteremu se
dostikrat da z roko prijeti. Kako spreten lovec je ostriž,
sodi se lahko po tem, da tudi urne lastavice niso varne pred
njim. Lenz je zračunil, da ostriž na leto več ko 1000 malih
ptičev pokonča.

Najmanjši tega rodti je sokolič, ki skoro ni nič veči od
brinovke. Ali vkljub vsej malosti je vendar močan in drzan
ropar ter se loti celo jarebice.

Oba, ostriž in sokolič, se hitro sprijaznita s človekom in
se dasta priučiti za lov na prepelice, škrjance in druge
manjše ptice. Na zimo se oba preselita.

58. Kanja ali mišar.

»Dobrota je sirota. 1 ' O resničnosti tega našega pregovora
bi mogla tudi kanja kaj povedati, ko bi govoriti znala. Po¬
žrešne poljske in gozdne miši nimajo razen postolke in sove
hujšega sovražnika, ki bi jih znal tako trebiti, kakor kanja.

184

Če bi jo za ta posel poljedelec najel in plačal, bi ne mogla
te službe vestneje opravljati. Ves božji dan kroži nad poljem
in gozdom, ali pa sedi sredi polja bodi si na kacem dre¬
vesu, ali na groblji ali pa na mejniku. Ko jo človek tako
leno in zanikerno, ohlapnega perja vidi stati na enej nogi,
sodil bi, da malo mara za vse, kar se okoli nje godi. Ali
ta malomarnost je le navidezna. Njeno bistro rjavo oko raz¬
gleda vso okolico, njeno tanko uho ničesar ne presliši. Po¬
sebno naprežena je na miši, zato jo po nekterih krajih tudi
„mišar“ imenujejo, in to po vsej pravici. Na dan pohrusta
50 mišij, ako jih le more dobiti, 30 se pa sme računiti na
dan. Imel sem priložnost že nekoliko teh ptic parati in pre¬
gledovati; v vseh sem našel po več mišij, v enej tudi pod¬
gano, v enej pa zraven mišij na pol prebavljeno precej
veliko belouško. Mišar namreč tudi rad lovi kače in celo
strupenega gada ustrahuje in požre, če zraven še pomisliš,
koliko njegovi trije ali štirje mladiči potrebujejo, predno so
godni, potem bodeš lahko presodil, koliko škodljivega mrčesa
ena mišarjeva rodovina pokonča črez leto in dan. In kako
človek navadno to dobro delo kanji plačuje?

Vsak malopridnež, ki zmore kje kak pihalnik, strelja po
njej, in če jo je ubil, ne ve, na ktera vrata, na kteri paž bi
jo pribil, da bi videlo več ljudij — tega strahovitega „jastreba“,
„kragulja“, ka li! Tako neuki svet plačuje svojim najboljšim
prijateljem.

Mišar meri po dolgem 6 decimetrov, od kterih pa na
sam rep odpade 21 centimetrov, v širjavo meri 12 deci¬
metrov in še črez. Zgoraj je rjav, po jasnejših prsih in po
trebuhu pa rjavo-lisast ali pa po dolgem progast. Pepelast
rep ima več temnih pasov. Sicer pa skoro ni dobiti dveh
mišarjev, ki bi bila v perji popolnoma enaka. Kljun je črni¬
kast, voščenica in noge pa rumene. Glasi se skoro kakor
mačka mijavkaje.

Kanja prebiva pri nas povsod na porobji večih gozdov
in leta odtod na polje in senožeti. Gnezdo si postavi v gozdu
na visoko drevo. Za podlago nanosi suhe brsti, kotanjo pa
nastelje z dračjem, travo ali pa si jo še celo obloži z mahom.
Konec malega travna znese ona štiri zamazano-bela in rjavo-
pegasta jajca, ktera sama izvali v treh tednih. Mladičem pa
oba skrbita za živež.

V hudih zimah se umakne na toplejši jug.

185

Bolj poredkoma se nahaja pri nas:

Koconoga kanja, ki je v velikosti in tudi sicer po
svojih lastnostih navadnej kanji podobna, samo da so noge
do prstov pernate (kocaste), in da je bolj pisanega perja,
namreč belega, s sivim, rumenkastim, rjavim in črnim na-
mešanega. Perutnice so na koncu črne, rep je pa bel, sivo
zarobljen in črno pasast.

Gnezdi rajši na pečinah, nego na drevji. Miši lovi ravno
tako pridno, kakor navadna kanja.

S kanjami v rodu je:

Sršen ar ali osar, ki se v velikosti ne razlikuje od
svojih sorodnic. Perje se rado menja kakor pri kanji. Največ
je vendar zgoraj rjav, po glavi sivkast, po prsih in po tre¬
buhu belkast in rjavo-lisast ali pa povprek marogast. Rep
ima tri široke in več ozkih rjavih pasov. Kremplje ima dolge
ali slabo vkrivljene.

Sršenar je jako nedolžna ujeda, večidel stikuje za osinjaki
(osjimi gnezdi), iz kterih pobira mlado zalego, vmes zoblje
pa tudi gosenice, kebre, kobilice, žabe itd. Letečih os ne
mara, bržčas se boji njihovega žela.

Gnezdo dela prav nemarno iz suhljadi ter ga večkrat
postavi prav nizko na kako vejo. Samica znese samo dve
ali tri jajca. Mladiči se jako hitro udomačijo ter so prav
kratkočasni.

Pri nas je ta ptica menda precej redka.

Naposled naj omenimo še:

Kačarja, ki je kanjam podoben, v nekterih lastnostih
nas pa skoro na orle spominja, zato ga nekteri tudi tem
prištevajo. Dolg je črez 6 decimetrov, z razprostrtimi kreljuti
pa meri črez 17 decimetrov. Zgoraj je rjav, na čelu in grlu
belkast, na prsih rjav, po trebuhu pa bel in povprek rjasto
lisast. Rjav rep je belo zarobljen in trikrat črno pasast. Jako
zakrivljen kljun je črn, oko rumeno, voščenica in noge pa
plavkaste.

Kačar prebiva po samotnih velikih gozdih, kterih ne
zapusti tako hitro, dokler -  najde živeža v njih. Na Kranjskem
se nahaja v bistranskih gozdih, kjer tudi gnezdi. Sicer je
lena in malomarna ujeda, počasi se vozi po zraku ali pa
sedi na kacem parobku pri vodi in preži na plen. Dobro je

186

vse, kar mu pride pod kljun: žaba, kuščar, riba, miš, ali v
največo slast mu gredo kače. Z eno nogo jo pograbi blizu
glave, z drugo pa malo dalje. Kača srdito piha in siče in
se previja, ali vse jej nič ne pomaga. Ptič jej ne zmenivši se
za njeno previjanje in sikanje lepo počasi pretare vrat, potem
jo pogoltne celo. Ujet kačar je v malo urah požrl tri velike
kače; kedar je dobil kačo, ni pogledal nobenega drugega mesa.

Kačar se jeseni preseli v severno Afriko ter se spomladi
vrne precej pozno. Samica znese navadno eno samo jajce,
ktero jej tudi samec pomaga valiti, čudno je to pri tej ptici,
da mati v nevarnosti mladiča prenese v drugo gnezdo.

59. Kragulj.

Vroč letni popoldan je. Solnce pripeka z jasnega neba.

Praznični mir leži nad vasjo, vse okrog je tiho in mirno,
celo listje na drevesu se ne gane. Kar je delavnih rok, vse
so na senožetih pri senu, ki se
tako lepo suši. Doma so ostali le
otroci in starci za varihe. Stara
ženica je z malim vnučkom v na¬
ročji sedla na klop pod košatim
orehom, in pes je legel k njenim
nogam, veči otroci pod jablano
peko iz ilovice hlebce, maček se
je v največem solncu zleknil v
travo, kokoši se pa konci hiše
zadovoljno kopljejo v pesku. Kar
naenkrat se začuje ploskanje pe¬
rutnic, jata golobov se pripodi v
največej naglici s polja in plane v
golobinjak, takoj za njimi pri-
svrčf z velikim hrušem neka ptica
in pade med prestrašene kokoši.
Še predno morejo misliti na beg,
že je ropar pograbil eno izmed
njih ter jo odnesel proti gozdu
ne mene se za otročji krik niti

59. Kragulj.

za vriščanje drobnih lastavic in
drugih ptic. Otroci pa hite na

travnik materi povedat, da je kragulj odnesel grahasto
čopko, ktero so vsi tako radi imeli, ker je bila tako lepa

in krotka.

187

Kragulj, kteremu sicer tudi k o k o š a r in golobar
pravijo, ima po dolgem 4—6 decimetrov, črez razpeti perut¬
nici pa meri do blizu 13 decimetrov, zlasti samica, ki je
zmerom nekoliko veča od samca. Zgoraj je rjavkasto-siv,
spodaj pa bel z valovitimi temnimi progami povprek pisan
in po dolgem počrkan. Dolgi rep, kteremu perutnice segajo
samo do polovice, ima pet temnih pasov. Črni kljun je že
od korena vkrivljen ter je na gornjej čeljusti malo izrezan.
Voščenica in noge so rumene.

Kragulj je med lovečimi ujedami najpožrešniši in naj-
krvoločniši. Nikdar nima dosti, zmerom bi davil in žrl. Vsem
pticam od divje kokoši do vrabca in ravno tako vsem manjim
čveteronožcem je kragulj strah in groza. Loti se starega
zajca in ga tako dolgo obdelava s kljunom in s kremplji, da
naposled omaga. Zraven je krvolok tudi neizrečeno držo vit,
z dvorišča odnese kokoš in golobe pride strašit na golobinjak.
Kjer se mu je enkrat po sreči izteklo, tjekaj rad zahaja; od
posameznih selišč časih malo po malo odnese vso perutnino.
Ako mu je ugodna prilika, kolje in davi po redu, dokler ima
kaj, potem si znosi svoj plen skupaj in začne žreti. Zato ga
vse ptice neizrečeno sovražijo, kjerkoli se pokaže, vse kriči,
vrešči in leti za njim, dasitudi mu nič ne morejo, k večemu,
ako s tem svare druge ptice.

Kako hudobni so kragulji, vidi se posebno pri zaprtih.
Ako zapreš dva kragulja skupaj, ne bodeš ju dolgo imel.
Kmalu bode močnejši ubil slabejšega in ga bode požrl, če
tudi ima sicer druge hrane. Brat ubije brata, mati požre
sina, hči očeta. Pri njih velja: kdor je jači, ta kvači.

Kakor pravi ropar tudi kragulj ne mara za družbo. Par
živi samo tako dolgo skupaj, dokler jih skrb za zarod veže
na gnezdo. Ko so pa mladiči dorasli, razkropi se vsa dru¬
žina, odšle je drug drugemu sovražen.

Kragulj gnezdi v gozdu na visocih drevesih, navadno v
rogovili blizu debla. Gnezdo je kakor sploh pri ujedah. Proti
koncu aprila je v njem najti 2—4 zelenkasta, včasih rumeno
pikasta jajca. Mladi so strahoviti požeruhi, stara jim znašata
vse, kar jima pride pod kremplje, celo cela gnezda z mla¬
dimi pticami.

Ni treba dostavljati, da je to škodljivo grdobo treba na
vso moč preganjati.

V Aziji in menda tudi Turki v Evropi lovijo ž njim
druge živali in pravijo, da je ta posel bolji od vsacega so¬
kola, zlasti pa samica.

188

Kragulj v malem je:

Skobec. Ne samo, da mu je ves podoben po perji in
po drugih vnanjih lastnostih, temveč ga tudi posnema v vseh
napakah in malopridnostih. Drzovit je in hiter kakor strela,
krvoločen in nenasiten, zraven pa oprezen in prevejan, kakor
malokteri ropar. Od kragulja se le razlikuje v velikosti, ker
ni daljši od 3 decimetrov.

Skobec lovi manjše ptice, toda se loti tudi jarebice ali
pa še veče ptice. Plena, ki si ga je enkrat ubral, ne pusti
z lepa. Večkrat ga strast tako prevzame, da pozabi na svojo
varnost; dogodilo se je že, da je za ptico priletel skozi od¬
prto okno v hišo. Gospodinje ga posebno imajo na rovašu,
ker jim odnaša piščeta.

Na Ruskem in v Aziji tudi njega priučavajo za lov, so-
sebno na prepelice.

Iz velike sokolove rodovine žive pri nas še ti-le roparji:

Rjasti škarnjak, pepelasti splinec in rjavi
lunj ali lanj; prvi je dolg nad 6 decimetrov, drugi 5, tretji
pa še nekoliko dalji.

Teh roparjev ne bodemo natanko popisovali. O vseh
treh se more reči, da so leni, neukretni in bojazljivi. Love
mlade ptice — škarnjak odnaša tudi piščeta z dvorišča —,
posebno pa miši, žabe, kuščarje, kobilice in kebre. Ker so
sami nespretni in leni lovci, preže na sokola, kteri jim, dasi-
tudi je močneji, prepušča svoj plen.

Skarnjek se drži lesovja in gnezdi na visocih drevesih,
splinec stanuje na polji in gnezdi na tleh, lunj pa pre¬
biva na močvirnej zemlji, kjer tudi v goščavo postavi svoje
gnezdo. Lunj posebno zalezuje gnezda močvirnih in povodnih
ptic ter krade in žre iz njih jajca in mlade. Splinec polovi
mnogo poljskih mišij in je skoro bolj koristen nego škodljiv,
kar se pa o škarnjeku ne more reči.

Sove.

Črez dan iz luknje ven ne smem,
Luč slabo mojim de očem;

Po noči pa je malo paše.

Trdo je res življenje naše!

Boris Miran  (Jos. Stritar).

Sove so ponočne ujede. Dasiravno je med njimi v veli¬
kosti in tudi sicer velik razloček, vendar so si v zunanjosti

189

še precej podobne. Vse so pokrite z obilnim mehkim in
rahlim perjem, kakor bi bile v kožuhu; zato so vse debelejše
videti nego jim je v resnici telo. V debelej okroglej glavi
se jej svetijo velike upadle oči, okoli kterih ima venec tankega
perja. Kljukasto zavit kratek kljun se jej komaj vidi iz perja,
ušesa so jako široka, kratke tršate noge do dolgih in špi-
častih krempljev pernate. Vnanji prst sova po volji lahko
nazaj obrne ter more potem dosti dobro plezati in se po
drevji spenjati od veje do veje.

Sova tudi po dnevi vidi, toda velika svetloba jo bode v
oči, zategadelj se po dnevi skriva v luknje po zidovji in
skalovji, išče zavetja v dupljih, žlamborih in pod strehami,
ali pa se pritisne k deblu v mračnej gostej krošnji. O mraku
zleti na lov. Sova leta nizko, tiho in počasi, tu pograbi ptiča,
ki je brez skrbi na veji zaspal, tam pobere miš iz razora.
S plenom leti na svoje navadno mesto, ptiča površno oskube,
večega čveteronožca pa izlušči iz kože. Manjšo žival pogoltne
vso, če tudi jej dela večkrat velike težave. Veče kosti s
perjem in dlako v kepo zgvaljene, pozneje z velikim trudom
izbrusi iz želodca. Leteča sova večkrat dleskne s kljunom
ali pa se tudi oglasi z žalostno zategnjenim, nektere pa tudi
z groznim ukajočim glasom, da zona prehaja človeka, ki to
čuje v samoti.

Po dnevi se sova ne sme pokazati, ker jej drugi ptiči,
kakor bi hoteli maščevati svoje tovariše, ki jih je po noči
podavila, ne dado mini. Ako jo najdejo po naključji v nje¬
nem skrivišči, sirota veliko trpi, dostikrat tudi po nedolžnem.
Manjše ptice samo kriče in zabavljajo, veče pa, kakor so
na pr. kavke, šoje, vrane in sokoli, se pa ne togote samo,
temveč jej tudi razmršijo perje, jo kljujejo in gnjavijo srdito.

Smešno je gledati sovo, kako se vede, ako jo po dnevi
kaj vznemiruje. Jezno poka s kljunom, piha kakor mačka,
prevrača oči, zamežikne pa spet debelo pogleda, kima z glavo
in se priklanja tako šaljivo, da človeka sili na smeh.

Sove so jeznorite, plahe, neumne in požrešne ptice. Za¬
prte sove se med seboj koljejo in žrd, razen nekterih malih
se s človekom nikoli ne sprijaznijo, zmerom ostanejo divje
in togotne. Ako poleg tega še pomislimo na njihovo nepri¬
jetno zunanjost, na tiho letanje in nočno dejanje in na njihov
neugoden glas, bodemo lahko razumeli, da so vse sove člo¬
veku odurne, za neučenega in praznovernega imajo pa še
celo nekaj groznega, skrivnostnega in pošastnega. Vraža je

190

sovo naredila za mrtvaško ptico, in zato jo babjeveren in
nespameten svet preganja.

In vendar sovam človek dela veliko krivico. Sovražen
jim je zarad njihove zunanje podobe, ne prašaje, ali je so¬
vraštvo opravičeno ali ne. Ko bi človek hotel poslušati razum,
ne pa neumnih predsodkov, gotovo bi ne streljal sov, razen
velike uharice. Kaj je sova požrla, to se najbolje vidi iz
izriganih ostankov. Al tu m je preiskaval te svalke raznih
sov in je v 706 svalkih pegaste sove našel ostanke: 16 neto¬
pirjev, 933 mišij, 1580 rovk (špičmohov), 1 krta in 22 malih
ptic; v 210 svalkih lesne sove ostanke: 1 velike podlasice,
344 mišij, 1 veverice, 33 rovk, 48 krtov, 18 malih ptičev in
neizmerno množino kebrov; v 10 svalkih čuka: 10 mišij,
1 rovko in 11 kebrov. Te številke menda dosti jasno in
umevno govore.

Z gnezdom se sova mnogo ne ukvarja, vsaka luknja,
bodi si v skalovji, v zidu, v duplji ali pa tudi v zemlji, je
dobra, časih se pa tudi vseli v zapuščeno vranino ali sokolovo
gnezdo. Brez velike priprave znese samica 2—7 belih jajec.
Mladiči so grde, vriščeče, s sivim pubom obrastene kepe, ki
prav počasi rasto. Stara dva jih imata prav rada in je bra¬
nita neustrašno.

60. Velika uharica,
ki se drugače tudi bubuj, vjer in sovjak imenuje, je
naša največa sova, kajti je nad 6 decimetrov dolga in črez
razpete perutnice 16—19 decimetrov široka. Rahlo mehko
perje je zgoraj rjasto s črnimi plamenastimi lisami, spodaj
pa rjavkasto-rumeno in po dolgem črno progasto. Nad uše¬
soma ima dva črna pernata čopa, ktera lahko pobesi in pri¬
vzdigne. Rudečkasto-rumene oči leže sredi pernatega venca
globoko vdrte. Kljun in kremplji so črni.

Bubuj prebiva po velicih gozdih, posebno v gorah. Po
dnevi sedi v kakej luknji ali pa v kakej krošnji. Tudi po
dnevi dobro vidi, sem ter tj e še celo zgrabi kako ptico, ako
ima ugodno priliko. Med vsemi sovami so bubuju podnevne
ptice najbolj gorke. Gorje mu, ako ga zaslede! Posebno
nagajive so vrane in srake, kterim bubuj po noči neki naj¬
več streže po življenji, človek vedoč za to njihovo slabost,
postavi jim po dnevi sovražnega bubuja na kako očitno mesto
in potem iz skrivišča strelja po pticah, ki se iz vse okolice
zbirajo okoli sove.

191

V mraku zleti bubuj na lov. Napada vse, kar se upa
obvladati, od miši in od podgane do zajca in divjega pete¬
lina ; lovci pripovedujejo, da se celo mlade srne loti. Zato
ga pa tudi na vse kriplje preganjajo.

Bubuj se glasi posebno spomladi, ko se pari. Takrat se
skoro vso noč razlega njegov ukajoči bu, buj —bu, buj!

60. Velika uharica.

ki v nočnej tišini še grozneje odmeva. Vmes togotno sopiha,
bevska in se krohota, da groza obhaja slušajočega človeka.

Ta velika sova gnezdi v kakoršnejkoli luknji ali pa v
kacem zapuščenem gnezdu. Za podlago si časih nanese kakove
šare, časih pa svoji dve ali tri bela jajca znese na goli kamen.

192

Mladiči so grde volnate kepe, ki vedno sičejo in pihajo. Stari
jih imajo neizrečeno radi, v nevarnosti jih tudi preneso na
drug varen kraj. Mladiče, ktere jim je človek pobral iz
gnezda in zaprl, hodijo po noči obiskat in jim donašajo hrane.

Mala uharica je podobna bubuju, samo daje manjša,
in da ima v razmeri veče ušesne čopke. Dolga je nekaj črez
3 decimetre, jasno-rjasta, zgoraj rjavo pikasta, lisasta in
valovito pasasta, spodaj pa s temno-rjavimi progami počrkana.
Oko je rumeno, kljun črn.

Prebiva pri nas povsod po lesovih, v zimi išče zavetja
v vaseh po skednjih in stajah. Lovi posebno miši, rovke in
kebre, sem ter tj e se ve da tudi kacega ptiča, no vendar je
človeku na vse strani mnogo bolj koristna nego škodljiva.

Meseca sušca položi samica v kako zapuščeno gnezdo
štiri okrogla bela jajca in vali sama, on jej pa skrbi za
hrano. Iz gnezda vzet mladič postane še dosti krotek in
domač, ako se dokaj ž njim pečaš.

Mala uharica upije po noči: huj huj! ali pa se huduje:
v u p, v u p!  

Prejšnjej jako podobna je:

Močvirna uharica, ki stanuje v močvirnih krajih,
po mužnatih travnikih v trstji in ločji ter se vedno drži tal.
Tudi gnezdo je na tleh v goščavi. Od prejšnje se razlikuje
v tem, da ima manjšo glavo in krajše ušesne čopke, da ima
jasnejše perje, in daje po perutnicah in po repu rjavo pasasta.

Kriči: kev, kev!

61. Pegasta sova.

To je naša najlepša in najprijetniša sova, s ktero se
človek še najprej lahko sprijazni. Na prvi pogled jo je lahko
spoznati po velikem belkastem rjasto obrobljenem vencu, ki
ni kakor pri drugih sovah okrogel temveč srčast. Tudi se
ponaša s tanjim truplom, dolgimi perutnicami in mehkim svil¬
natim, lepo pisanim perjem. V dolgost meri 3 decimetre,
v širjavo pa nad 8 decimetrov. Po hrbtu je jasno-pepelasta,
drobno črno in belo poškropljena, po trebuhu pa rjasta z
rjavimi in belimi pegicami posuta. Rep in perutnice so rjaste
in temno-pasaste. Oko je črno, kljun bled, noge sivo-plavkaste.

193

Pegasta sova prebiva povsod, kjer najde kak mračen in
miren kotiček: v zvonikih, v starem zidovji, v vasi pod stre¬
hami in tudi v duplih. Časih se nastani tudi v golobinjaku
in živi z golobi v najlepšem miru. Naumann piše o njej:
j, Večkrat sem jo med svojimi golobi videl letati iz golobinjaka
in spet nazaj. Golobje so se kmalu privadili gosta ter se
niso zmenili za-nj. Sova se nikoli ni dotaknila njihovih jajec
niti mladičev, še manj pa da bi nadlegovala starega goloba.
Spomladi sem več večerov opazoval par pegastih sov na
svojem dvorišči, bilo je videti, da bi rade gnezdile v golobi¬
njaku. V mraku ste igraje se letali ven in noter neprestano
kriče — ali nijeden- golob se
ni ganil. Ako sem po dnevi
tiho prišel v golobinjak, videl
sem sovi prijateljsko sedeti
in spati med golobi na gredi
ali pa v kacem kotu. Več¬
krat ste imeli pred sabo kup
misij. Imajo namreč navado
spravljati hrano, kedar je lov
obilen, ali če slutijo slabo
vreme, da v temnih in vi¬
harnih nočeh ne stradajo. “
Posebno smešno se vede
pegasta sova, ako jo po dnevi
kdo moti v spanji. Stavi se
po koncu, ziblje se sem ter
tj e in zraven se tako pači
in namrduje, da te sili na
smeh. V mraku zleti na lov,

leta prav tiho in vegasto ob 61. Pegasta sova,

zemlji in rada obletuje člo¬
veka, se ve da ne iz slabega namena, kakor se dozdeva kacemu
bojazljivemu babjevercu, ki se potem za užiti strah maščuje
s tem, da jo ustreli in pribije na paž, češ drugim v strah.

Pegasta sova lovi miši, podgane, krte, manjše ptice in
tudi kebre. Vsekakor se mora prištevati našim najkoristni-
Sim pticam, kajti ena sama v enej noči lahko poje 15 mišij.
Ne preganjaj je torej, še vesel bodi, ako se hoče ktera na¬
seliti pod tvojo streho.

Samica znese, kedarkoli v letu, v kak pripraven kotiček
4 belo-plavkasta jajca brez vse podlage. Mladiči se te kmalu
privadijo, ako se ž njimi pečaš in postanejo tako krotki, da

Živali v podobah. II. 13

194

pridejo spuščeni spet nazaj. Ujete mladiče stariši po noči
hranijo.

Glas ima jako zopern kričeč: hrti, hrti!

Pri nas je morebiti najbolj navadna:

Lesna sova, ki prebiva povsod v starejših gozdih, tu
in tam tudi po lilevih in skednjih. Veča je od pegaste sove,
tršatega gostega trupla, kratkega vratu in sosebno debele
glave. Perja je ali sivega ali jasno rjastega, zgoraj temnejša,
spodaj jasnejša, razno pegasta in progasta. Rep je rjavo pa-
sast, lice z velikim pernatim vencem okoli črnega očesa je
pepelasto, kljun je siv.

Med vsemi našimi sovami je lesna najnespretniša in naj-
počasniša. Boji se svetlobe, zaspana je in žalostna. Po noči
leta vegasta ob zemlji, pobirajoč poljske in gozdne miši,
speče ptice in — na čast jej bodi rečeno — tudi gosenice.
Martin je v enej našel 75 velikih gosenic. Pametnemu člo¬
veku je torej ni treba še posebe v varstvo priporočati.

Spomladi, ko se pari, je posebno glasna. Takrat se grdo
dere, sicer pa kriči: h u, h u! ali pa: k u v i t, k u v i t!

62. Čuk.

„Ne bo več dolgo, čuk ga je klical nocoj", ali pa: „čuk
ga je izpel", tako in enako modrujejo osehle ženice, kedar
glave vkupe staknejo, in žalibog, da se še celo od mož sem
ter tje slišijo enake neslane besede. In tako je siromašni
čuk zaradi svojega žalostnega glasu prav po nedolžnem raz¬
vpit kakor mrtvaški ptič. Marsikogar mrzel pot oblije, ko
ga sliši v tihej noči čukati; bedak ugiblje sem in tje, komu
bi utegnila veljati čukova pesem. Ali nato nihče neče umreti,
nobeden ne misli več na smrtnega sla. Ako se pa res pri¬
godi, da v sosedstvu kmalu kdo umrje, potem vražnih babje-
vercev ne prepričaš, da čukovo petje ni smrti „ pomenilo".

Čuk je precej živahna in šegava sova. Mlad iz gnezda
vzet sprijazni se s človekom, je popolnoma krotak in nas raz¬
veseljuje s svojim smešnim ponašanjem. Ptičarji ga radi jemljo
na lov, ker jim privabi množino manjših ptičev.

Cuk stanuje rad blizu človeka, po vrtih s starim sadnim
drevjem, pod strehami, v zidnih luknjah in na cerkvah. Po
noči, sosebno v mraku in pred juterno žarijo lovi netopirje,

195

kebre, manjše ptice, sosebno p
mirno kakor druge sove, temuč
udeb (smrdokavra). Po
noči rad seda blizu raz¬
svetljenih oken in čuka s
preletečim glasom, ki se v
tihej noči daleč čuje. Po¬
sebno glasen je spomladi,
ko se pari; takrat se več¬
krat tudi po dnevi oglaša.
Vkakoršnokoli luknjo brez
vse podloge znese samica
4—7 jajec, ter jih izvali
v 14 do 16 dneh.

čuk spada med naše
najmanjše sove, po dol¬
gem meri samo nekaj črez
28 centimetrov. Rep in
zaokrožene perutnice so
kratke. Zgoraj je sivo-
rjavkast z belimi lisami
pokapljan, po trebuhu je
zamazano-bel in po dol¬
gem rjavo progast. Oko
je lepo rumeno, kljun
zamazano-rumenkast. Sa-

i miši, čuk leteč ne plava
se poganja kakor žolna ali

62. Čuk.

mica je malo veča.

Glasi se: bu — bu! ali kev — kev! ali pa: k o vi k,
k o v i k! -

Se manjši od čuka je:

Skovik ali škratec, kterega je med pritlikavimi So¬
vičami lahko poznati po ušesnih pernatih čopkih, kakor jih
imajo uharice. Nadalje ga označuje tanko truplo, gladko
perje, dolge, rep pokrivajoče perutnice in goli prsti. Zgoraj
je perje rjavkasto, z belim in sivim pomešano, in vsako pero
je po dolgem črno progasto, spodaj je ravno tako pisan,
samo malo jasnejše. Rjasti venec okoli rumenega očesa je
majhen in neznaten.

Skovik je prav prijetna in ljubezniva sovica. Ako dobiš
mlado, udomačiš si jo lahko popolnoma. Brez strahu jo smeš
na rokah nositi, jedla ti bode iz roke in zraven te bode raz¬
veseljevala s svojim šegavim vedenjem. Prav smešno pome-
žikuje, ušesne čopke pobeša in vzdiguje, krivi in pači lice.

13*

196

Skovik stanuje pri nas samo po letu, na zimo gre v
Afriko. Prebiva rad blizu človeka, posebno po goratih in
skalnatih krajih, lovi male ptičke miši in netopirje.

Gnezdi po duplih in skalnatih luknjah. Precej pozno v
letu znese ona tri ali štiri drobna jajca.

Na koncu naj omenimo še eno lepo in veliko, če tudi
manj znano sovo, namreč:

Kozačo ali uralsko sovo, ki je samo malo manjša
od velikega bubuja. Zaradi posebno dolzega repa (26 centi¬
metrov) meri v dolgost še nekaj črez 6 decimetrov, v širjavo
pa blizu 12 decimetrov. Obilno, rahlo in mehko perje je
zgoraj rjavkasto belo z rjavimi lisami. Rep in perutnice, ki
ga samo do polovice pokrivajo, so rjavo pasaste. Velik venec
obdaja rjavo pikast kolobar. Oči so črnikaste, kljun in
kremplji rumeni. „V mladosti je ptica vsa temno-rjava.

Kozača je prav za prav severna ptica in pride k nam
le včasih v večem številu. V zimi leta 1863. sem dobil iz
zagrebške okolice v kratkem času šest sov te vrste in med
njimi eno skoro črno. Posamezne so pa tudi pri nas stalne,
znano je na primer, da gnezdijo blizu grada Kolovca na
Kranjskem, na Dolenjskem in Notranjskem je bilo tudi že
več ubitih.

Ta lepa sova leti s šumom in lovi tudi po dnevi, pra¬
vijo, da napada celo kanje in čaplje in mlade zajce. Gnezdi
po skalnih razpokah ali pa v duplih. Znamenito je pri tej
sovi to, da mekeče kakor koza, zato smo jo tudi krstili
kozača.

III. Naše močvirne in povodne ptice.

t 63. Siva čaplja.

plitkej strugi med vrbinjem in trstovjem vidimo posta¬
vati čudno ptico žalostne podobe. Na dolgoveznih nogah,
z dolgim sključenim vratom in dolgim suličastim kljunom
stoji suha iu mršava — živa podoba gladne lakote. Kakor
bi premišljevala svojo suhoto, ali pa kakor bi se jej sanjalo,
gleda tiho pred se v vodo, in se po celo uro ne gane z mesta.
Ali živo-rumeno oko, iz kterega se sveti potmajena hudoba,
strelja na vse strani. Po vodi plava brezskrbna ribica proti
sanjaču, ki na enej nogi stoji mirno kakor kol v zemljo zabit;
sedaj je blizu njega, v tem hipu se sproži dolgi vrat, kakor
strelica šine kljun v vodo, in ribica trepetaje polzi po dolgem
goltu v nenasiten želodec.

Drugikrat se počasi sprehaja po bregu ali ob potoku.
Mogočno in premišljeno vzdiguje nogo prežeč na desno in
levo, kjer se kaj gane. Tu zasači za bedro skokonogo žabo,
jo prebada in ščiplje tako dolgo, da je mrtva, potem jo po¬
goltne z glavo naprej. Vse jej je po godi, kar pride pod
kljun, riba in kača, miš in krt, rak ali polž ravno tako, ka¬
kor ptica ali ribje ikre.

No kakor je sivosuknjik videti ves zamišljen v ribstvo,
vendar ne pozabi na svojo varnost. Ako pokne suha vejica,
a ko le kaj zaškrtne ali zašumi, zakraka, razprostre dolga
krila ter se silno mahaje vzdigne iz mlake. Leteč zvije vrat,
dolge noge pa stegne nazaj kakor vesla. Zvečer sede k po¬
čitku v vrh visocega drevesa ali pa tudi na kako pečino.

Siva čaplja je med našimi pticami tega rodu največa.
Od pete do konec kljuna meri blizu 11 decimetrov, v širjavo
pa skoro 2 metra. Teme ima belo, hrbet pa pepelast; kre-
Ijuti, proga za očesom, in stisnjen trebuh je črn; jasno-siv-
kast vrat je črno lisast. Na tilniku ima perjanico, to je tri
dolga trakasta črna peresa. Kljun je rumen, noge črnikaste.
Tehta poldrugi kilogram.

Pri nas se ta dolgokraka ptica nahaja na jezerih, rekah
in večih močvirjih, toda samo po letu. Na jesen se zbirajo

198

v veče družbe, ki potoma vedno naraščajo in tako se ob večih
vodah počasi pomikajo proti jugu. Meseca malega travna se
vračajo nazaj, poiščejo svoja stanišča, popravijo stara gnezda
in se pripravljajo na valitev.

čaplja gnezdi navadno na drevji in v velikih močvirjih
sredi nepristopnega greza, redkokedaj na pečinah. Kjer naj¬
dejo všečno mesto, ondi se nastanijo z drugimi čapljami vred
v velikih društvih. Na tacih krajih se večkrat najde gnezdo
pri gnezdu, po deset in še več na enej vrbi. Tacega kraja
čaplje ne zapuste z lepa,
če jih tudi človek pre¬
ganja.

Na spodnjej Savi v
Slavoniji je mnogo ve¬
likih močvirij, kjer ta
in druge čaplje in mo¬
čvirne ptice gnezdijo
v velikih družbah. O
enem tacih močvirij,
namreč v Obedskem
blizu Kupinovega piše
Ettinger: To mo¬
čvirje je blizu 10 kilo¬
metrov dolgo, a široko
do 950 metrov in je
skoro od vseh stranij
z gozdom opasano. Po
močvirji raste trst, iva,
lokvanj in mnoge druge
povodne rastline; po
sredi je tu in tam

63. Siva čaplja. čistanjek z ivovjem in

trstovjem obrasten in
posebno na tacih mestih gnezdijo čaplje. Leta 1853. okoli polo¬
vice velikega travna sem .bil prvikrat v tem močvirji s prija¬
teljem, ki je prišel z Dunaja lovit ptice in pobirat jajca za
cesarski muzej. Ko smo poprej po priliki opazili, kam čaplje
največ sedajo, vzeli smo drugo jutro ob zori čoln, in kar se
nam je še potrebno zdelo. K nama se je še pridružil logar iz
Obreža in neki seljak, ki je bil dober lovec. Z velikim trudom
smo predirali skozi šaš in trst, vsaki čas smo s čolnom nase¬
dali in zraven tudi nismo znali pravega pota; enkrat smo za-

199

vozili v visoko trstovje, da nismo vedeli, na ktero stran nam
je voziti. Po sreči smo prerinili do necega čistanjka, po kte-
rem je lokvanj razprostiral široko listje. Na tem listji gne¬
zdijo ribiči, ravno sedaj je črni ribič znašal gnezda in v ne-
kterih smo že tudi našli jajca. Ali tu je bila nova te¬
žava spraviti čoln prek lokvanja in prek ribičevih gnezd, vrh
vsega je pa še nastala taka sparina, da nas je jela glava bo¬
leti. Tudi smo kmalu nasedli, da nismo mogli nikamor ga¬
niti se z mesta. Pomoči ni bilo od nikoder in že smo mi¬
slili, da bo treba v močvirji prenočiti. Napnemo moči in se
res nekoliko pomaknemo naprej. Zdajci čujemo vreščati in
kričati čaplje nad nami in blizu nas, kar nas je preverilo,
da smo blizu gnezd. Solnce je že bilo na zapadu, mi smo
se že komaj potiskali od gošče do gošče, prišli smo spet do
ribičevih gnezd in spet smo nasedli. Uvidevši, da se noč
vse bolj in bolj približava, jeli smo misliti na to, kako bi
prišli na kraj. Ko smo to še imeli v misli in v besedi, za-
čujemo iz trstja nenavaden glas. Naš seljak veli na to, da
se je oglasil povodni mož, ki tukaj stanuje. I logar je pri¬
trjeval. Naš čoln je stal mirno in mi smo stali mirni v čolnu
gledeč na ono stran, od ktere je prišel glas. Kmalu opazimo,
da prek bližnjega čistanjka plava velik panj in na panji člo¬
veška glava, ktero smo pa komaj razpoznali, ker se je bil
začel že mrak delati. Seljak se je te prikazni hudo pre¬
strašil, kajti po njegovih mislih je bil ravno to povodni mož
in že je hotel streljati po njem. Pa mi smo rekli, da naj
se ne boji, ker bodemo kmalu izvedeli, kdo je in kaj. Logar
ostro povpraša: Kdo je v trstji?! Takoj smo dobili odgovor.
Bil je neki cigan na otlej starej kladi, iz ktere si je bil za
silo napravil čoln. Prišel je ravno od čapljinih gnezd s pol¬
nimi nedri jajec, ki si jih je bil za večerjo nabral. Sedaj
smo vedeli, kdo je povodni mož, o kterem ljudje toliko pri¬
povedujejo. Tega cigana bi se bil človek tudi po dnevi
prestrašil, kako ne po noči; bil je cunjast in raztrgan, kakor
bi bilo va-nj treščilo, črnega obraza, velikih zmršenih las,
pravo strašilo. Ravno ta cigan nam je tudi pravil, da so
jajca in meso od žličarke najboljša za jedilo, od drugih čapelj
je meso trdo, in on je to izkusil, ker se ves čas s tem hrani,
dokler je jajec in čapelj v močvirji dobiti. Tudi nam je pri¬
povedoval, kako v gozdu stanuje blizu čapljinih gnezd kakor
pravi divjak, in da mu časih po mesu teh ptic slabo prihaja.
Cigan nas je izpeljal iz močvirja, in drugi dan smo ga na¬
ročili, da nas popelje do gnezd.

200

Ko drugega jutra pridemo do močvirja, čakal nas je
cigan vesel. On se je v svojej kladi vozil pred nami, mi pa
v čolnu za njim. Prišedši na mesto smo imeli kaj gledati.
Na ivovji je bilo gnezdo pri gnezdu, tukaj gnezdi siva čaplja,
tamkaj bela, tu nočna, ondi podnevna, desno rumena čaplja,
levo žličarka, spredaj plevica, zadaj pomorski vran. Tu je
bilo videti na stotine raznovrstnih gnezd in jajec, da bi bil
ž njimi lahko napolnil več voz. Mi smo jajec in ptic vzeli
za svojo potrebo.

V gnezdo, ki je na podlagi suhe brsti spleteničeno iz
bičja in trave, znese siva čaplja štiri zelenkasto-plava jajca
in je godi tri tedne. Mladiči so grdi, zmerom lačni vreščaki,
kmalu začno laziti iz gnezda in plezati po drevji, izlete pa
še le konec četrtega tedna.

Nekedaj je imela gospoda največo zabavo v tem, da je
čaplje lovila s sokolom. Kakor je bilo že poprej povedano,
prenehala je dandanes ta zabava skoro popolnoma. Streljajo
jo pač vse vprek, ker je ribjej zalegi in manjšim ribam velik
in požrešen sovražnik. Orli in veči sokoli jo tudi napadajo,
manjše ujede jej pa mladiče odnašajo, še celo vrane in srake
jej jajca kradejo — in čaplja si proti tem tatovom ne ve po¬
magati, da si tudi ima v kljunu strahovito orožje.

Živa ujeta čaplja se brani togotno in seka hude rane,
posebno rada meri na oko, zato mora človek z živo ujeto ali
obstreljeno čapljo jako previdno in oprezno ravnati.

Za čapljino meso živa duša ne mara — razen cigana.

Razen sive čaplje oživljajo naše vode še nektere ptice
njenega rodu, če tudi niso stanovitne, vendar se na potu ne¬
koliko časa mude ali pa od juga časih pridejo v gosti.

Med temi je:

Rjava čaplja, ki je nekoliko manjša od sive. Po prsih
in po trebuhu je rjavkasto-rdeča in črno-pegasta, po hrbtu
siva in rjasta. Od tilnika jej visite dve poldrugi decimeter
dolgi, črni peresi.

Po svojih lastnostih in v vedenji je podobna sivej.

Velika bela čaplja je najlepša med svojimi sorod¬
nicami ter je tudi v svojem vedenji plemenitiša od navadne
sive. V sužnosti se privadi človeku in nikdar ne kaže one
potuhnjene hudobe, kakor druge. Velika je skoro kakor

201

siva, vsa je bela kakor sneg, tudi perjanica na zatilniku, še
posebno jo pa krase prelepa košata, kakor svila mehka bela
in. dolga peresa v hrbtu, ktera nosi samo pomladi. Oko je
rumeno, kljun zamolko rumen, noge pa temno-sive.

K nam se večkrat ktera zaleti z Ogerskega in iz Slavo¬
nije, kjer posebno v Sremu stanovitno gnezdijo. Na ljubljan¬
skem močvirji so jih že več ubili. V Sremu gnezdi v trstji,
ne na drevji. Mnogim blizu skup stoječim trstom nalomi
vršičke in te potem med seboj tako zveže in splete, da more
na to podlago postaviti gnezdo.

čapljina hrbtna peresa imajo povsod veliko ceno, po¬
sebno na Turškem in na Ogerskem jih gospoda rada zatikuje
na turbane in kape.

Mala bela čaplja je velikej v vsem podobna ali je
samo 6 decimetrov dolga. Oko ima rumeno, kljun in noge
pa črne. Njena krasna hrbtna peresa imajo ravno to vred¬
nost, kakor od velike.

Prebiva po istih krajih, kjer velika, časih se pa tudi ona
zgubi v naše pokrajine.

64. Bobnarica.

V tihih pomladanskih nočeh se čujejo iz močvirne go¬
ščave čudni glasovi. Nekaj bobna, krulji in buka tako glasno,
kakor bi vol ručal. Ta glas se po tihej noči čuje časih uro
daleč, hlapec pa drugo jutro pripoveduje plašnim deklam,
da se je po noči glasil „povodni mož“. Nihče bi ne sodil,
da ta glas prihaja od ptice srednje velikosti, namreč od
bobnarice, kterej po nekterih krajih tudi pravijo močni
kluk, bukač in bukavec, po drugih ga pa tudi zovejo
ž a b o d e r.

Tudi bobnarica spada med čaplje, akoravno ima krajše
noge, debelejši vrat in zajetniše truplo. Dolga je 6 deci¬
metrov, perja je rahlega in mehkega. Po glavi je črna, sicer
pa rjasta, zgoraj zagorela, spodaj bledejša, povsod pa z rja¬
vimi in črnimi lisami in progami pisana. Vrat je zaradi za¬
buhlega perja videti sosebno širok, v zatilniku ima nekoliko
podaljšano perje, ali prave perjanice, kakor druge čaplje,
nima. Kljun in noge so zelenkaste. Tehta okoli 3 / i  kilo¬
grama.

Bobnarica prebiva okoli jezer, ribnjakov in sploh po¬
vsod, kjer so grezna mužna tla obrastena z ločjem in bičjem,

202


64. Bobnarica.

trstjem in rogozjem in sploh z gostim vodnim šašem. Tu
žive samotno dve po dve v enem kraji ter ne trpe drugih
zraven sebe. Po dnevi čepi s skrčenim vratom mirno v go¬
ščavi. Ako jo kaj prestraši, raztegne truplo, vrat in kljun
naravnost kvišku, da je vsa ptica podobna staremu trhlemu
kolu ali pa osehlemu trstovemu grmičku, in tako dostikrat
premoti lovca, da gre mimo nje in je niti ne opazi.

Sploh je lena in
p očasna ptica, zraven
pa še jeznorita in
hudobna. V jezi
navzdigne perje,
skrči vrat in hipoma
JJaJ kakor kača vseka s
.TO kljunom na protiv-
1 t nika, zmerommereča
mu na oko. Tudi v
> človekovej družbi se
ne udomači, vedno
ostanedivja, čemerna
in togotna, posebno
z otroki je ni varno
same puščati.

V mraku bobnarica
oživi. Zdaj premiš¬
ljeno korakapo gošči
in gre za živežem.

1  Pobira vsakoršno
živad in golazen,
ktero more zmagati;
ribe, kače, žabe,
gaščarice, miši, pi¬
javke in polže. Po
noči, sosebno po¬
mladi, samec bobna

in buka, vtaknivši kljun v vodo in napolnivši grlo z vodo.
To pa dela samec zato, da bi svojo družico kratkočasil.

Iz vsakoršne vodne šare zanikerno zvrhovačeno gnezdo
napravi v trstji na kacem vzvišenem skritem in težko pri¬
stopnem kraji, včasih pa tudi kar nad vodo. Samica sama
vali 3—5 zelenkastih jajec, on jo pa hrani in s svojo bru¬
hajočo in brundajočo umetnostjo zabavlja. Mladiči kmalu
lazijo in smučejo po goščavi, zlasti ako so vznemirjeni, in

203

prav spretno plezajo po trstovji. Ko so samostalni, zgube se
in samotarijo do jeseni, kedar nastopijo pot v južne kraje,
od koder se na pomlad spet povrnejo. Na tacih vodah pa,
ki ne zamrznejo, ostanejo tudi črez zimo.

Pravijo, da ima med čapljami bobnarica še najbolje
meso, vendar je pri nas ne jedo. Lahi jo bolj čislajo ter
jej pravijo: močvirni kapun.

Kvakač, nočni vran in nočna čaplja imenovana
ptica prebiva in gnezdi v družbi z drugimi večimi čapljami
po drevji sredi večih močvirij, če pri nas morebiti tudi stalno
ne gnezdi, vendar nam ga jesen prinese kakor gosta.

Dolg je okoli 6 decimetrov. Teme, pleča in hrbet se
svetijo črno-zelenkasto, vrat, spodnji hrbet in trebuh je pa
bledo-rumenkast. Oko ima škrlatasto, kljun črn, noge pa
zelenkasto-rumene. Na tilniku mu gizdavo vise tri bela tra-
kasta peresa.

Kvakač je prava nočna ptica. Po dnevi počiva in spi,
Še le v mraku zleti tiho z drevesa iskat si hrane. Samo
kedar ima mlade v gnezdu, tudi po dnevi nima mini.

Kroka skoro kakor vrana.

Čapljica ali mala čaplja je najmanjša in najspret-
niša tega rodu. Dolga je okoli 3 decimetre. Zgoraj je črno-
zelenkasta in svetla, spodaj rjasta in po strani črno lisasta,
rep in perotnice ima Črne. Pri samici je vse perje bledejše.

Od pomladi do jeseni se potikuje okoli voda in je po¬
nočna ptica. Plezati zna kakor najboljši plezavec.

Gnezdi še le rožnika meseca na starem pokošenem trstji
in znese 3 — 4 plavo-zelenkasta jajca.

Končno naj še omenimo:

čopasto ali rumeno čapljo, ki se tudi večkrat po¬
kaže v naših krajih. Nekoliko je veča od male čaplje, rjasto-
rumena, na perutnicah, po trebuhu in repu bela. Pernati
Čop na zatilniku je črno in belo progast.

65. Sljuka.

Dvakrat na leto vsem lovcem kri zavre, to je: jeseni,
ko začne hrastovo listje rumeneti in odpadati, in pa na spo-

204

mlad v postu, če se tačas lovec z lovcem snide, ne Čuješ
druzega razgovora kakor na priliko: — Ali so že tukaj ? —
So že! Peter je dve videl, Pavel bi bil pa skoro eno ustrelil.
Zdaj kmet in gospod hiti zjutraj in zvečer na porobje gozda
v močvirne jarke, v loge in dobrave — čakat kljunačev.
Puške pokajo po hostah, da je veselje, kuharice se doma
pripravljajo svojej umetnosti pridobiti veljavo, otroci pa ni¬
kakor nečejo verovati, da je kljunačev „drek“ res dober. To

65. Sljuka.

traja po nekoliko tednov, včasih manj, včasih več, kakor na¬
nese vreme. No kedar odcvita črni trn, takrat je veselja konec.

Sljuka ali kljunač je skoro velik kakor jarebica,
brez kljuna, ki sam meri 8 centimetrov, je 3 decimetre
dolg. Zgoraj je rjasto perje posuto z bledejšimi in temnej¬
šimi pegami, spodaj je pa rumenkasto-siv in povprek rjavo
progast. Temen rep in rjave perutnice so rjasto pegaste.
Rjavo oko stoji visoko v okroglej glavi in je jako nazaj po-

205

maknjeno. Kljun je raven in tenak, na korenu mehak in
gibek, na koncu pa z občutljivo kožico prevlečen. Nožni kraki
so kratki.

Kljunač ni naša domača ptica, to je, pri nas ne leže,
temveč daleč na severu po velikih močvirnih gozdih na Ru¬
skem, severnem Nemškem, Angleškem, Švedskem in Norve¬
škem. Ondi gnezdijo, odgoje mladiče, in ko pritisne zima,
gredo skozi naše kraje proti jugu. Potujejo samo po noči,
ali ne v viharnem vremenu. Včasih lete počasi, včasih hitro,
sedaj nizko, sedaj spet visoko. Po dnevi se skrivajo po šumi,
ker so jako plahe, nezaupne in oprezne, samo ako je vse
mirno okoli njih, smučejo in tekajo po goščavi, iščoč si hrane.
Kakor pa zagleda ali začuje kaj sumljivega, potuhne se, po¬
čene na zemljo, kjer je zaradi prstenega perja ni mogoče
razločiti od listja in druge šare. Spodena se vzidigne glasno
prhutaje, prhne med vejami in se zgubi v hosto. Včasih po
več dnij ostanejo na enem mestu, posebno ob lepem vre¬
menu; v posebno ugodnih zimah ostanejo tudi pri nas sem
ter tje, ako imajo dovolj hrane.

Na pomlad, navadno v drugi polovici meseca sušca, se
spet vračajo. Takrat se že parijo. O tem času samci, kakor
za zabavo, v mraku in ob zori radi psikajoč letajo nizko nad
hosto, tudi se večkrat dva gonita in skušata v letanji, ali pa
se celo spopadeta in s kljuni obdelavata. Na noč sedajo na
senožeti, njive in pašnike in si iščejo hrane.

Sljuka se hrani z vsakovrstno golaznijo: s črvi, glistami,
polži, žužki itd. Za tak posel jej posebno ustreza dolg in
gibek kljun, ž njim zabada v mehko zemljo, otiplje in čuti
Črva, ga pograbi in izvleče. Včasih je na zemlji, kije ugodna
temu početju, videti luknja pri luknji. S kljunom tudi ob¬
rača po hosti listje ter zoblje črve in žužke, ki se radi pod-nje
skrivajo, ravno tako tudi po pašnikih rada brba po živinskem
gnoji za govnjači in drugo gomaznijo.

Za gnezdo si poišče plitko jamico v goščavi na tleh ali
pa si jo sama naredi ter jo površno nastelje s kako šaro.
Ona sama vali 4 jasno rjasta in pegasta jajca; ko so se pa
mladiči izvalili, pride tudi on h gnezdu in skrbi za zarod.
Mladiči kmalu tekajo za materjo in tretji teden že poskušajo
letati. Ako je kaka nevarnost, zakriči stara: d a k, d a k!
sprhne in mladi se poskrijejo med travo in listje. V večej
nevarnosti jih neki stara tudi odneseta ali s prsti ali pa pod
vratom. Misli se, da sljuka vali dvakrat na leto. Sljuka, po-

206

sebno mlada, postane v hiši kmalu domača, pozna gospodarja
in njegov glas in pride, če jo pokliče.

Čuditi se je, da te ptice že davno niso popolnoma za¬
trli. Vsako leto se jih na milijone pobije. Povsod, koder
hodijo, vse na-nje preži. Neverjetno je, koliko se te živali
postrelja na Ogerskem, na Hrvaškem in v Slavoniji, še več
pa na Grškem in v Italiji. Na Angleškem so trije Angleži
v treh dneh postreljali 1000 sij uk. Razen človeka pa še to¬
liko druzih sovražnikov streže na nje, kajti vse grabežljive
ujede, četveronožne in perutničaste, vse se s kljunači maste.

Kljunač slovi za posebno slaščico, kar se pa pečenemu
iz črev cedi, to je mnogim sladkosnedežem izvrsten oblizek.
Naj jim gre v slast!

Manjša od sljuke, sicer jej pa zelo podobna je :

Kozica, ki je zgoraj zagorelo rjava, po hrbtu rjasto
progasta in pisana in tudi po sredi glave ima jasno rjasto
progo, spodaj je belkasta, na prsih in po bokih rjavo-pegasta.
Dolga je s kljunom 29 centimetrov.

Stanuje in gnezdi kakor sljuka v severnej Evropi in Aziji,
na zimo se seli in gre jeseni in spomladi skozi naše kraje.
Tudi ona je nočna ptica, ali ne tako kakor sljuka; samo
okoli poldneva je mirna, predpoldnem in popoldne pa gre
za živežem. Sploh je bolj živa in vesela, leta prav lepo in
večkrat prav visoko, leteč s kreljutimi izvaja glas, ki je skoro
kozjemu meketanju malo podoben, zato je tudi dobila ime
kozica.

Meso je še okusniše od kljunačevega.

Razen teh dveh kljunačev potujete skozi naše kraje še
dve drugi vrsti, namreč:

č oketa in grbež, prva je malo veča od kozice, druga
pa manjša. Čoketa se pri nas drži bolj goratih krajev in sa-
motari, grbež pa v večej družbi obiskuje močvirne nižave.

66. Škurh.

Od Ljubljane proti jugu razprostira se široko ljubljansko
močvirje ali „mah“, ki je nekdaj bil zavetje premnogim moč¬
virnim in povodnim pticam. To je bilo nekdaj, ali dandanes
je to že drugače. Delavna človeška roka je tod mnogo spre¬
menila. Kjer je nekdaj bila nepregledna grez, vrsti se sedaj

207

senožet za senožetjo, ali pa se ziblje bogata strn; kjer so se
nekdaj v čolnih vozili, drdrajo sedaj kola po utrjenej cesti.
Kakor pa človek od leta do leta napreduje s plugom in s
koso, tako se pred njim umikajo nekdanji prebivalci, zginile
so mnogoštevilne jate divjih rac in drugih povodnic, in le
na majhnem delu, ki ima še sedaj lice nekdanjega močvirja,
gnezdijo še nektere močvirnice. Med temi je tudi znameniti
škurh.

Škurh spada tudi v vrsto kljunačev, kajti ima do 18
centimetrov dolg, okrogel, lahko vpognjen kljun. Sicer je v
truplu vranje velikosti, meri namreč brez kljuna polpeti deci-

66. Škurh.

meter. Na glavi in po glavi je jasno prsten in rjavo po-
črkan; pleča so zagorelo rjava, a vsako pero je jasnejše ob¬
robljeno ; hrbet in trebuh sta bela in rjavo pegasta. Oko je
temno, prsti na sivkasto-plavih nogah so pa na dnu s kratko
pečico zvezani.

Škurh je lepa ptica dostojnega ponašanja. Zmerom se
nosi mastito, naj si premišljeno postava, ali naj urno koraka
ob potocih in mlakah, ali pa naj brodi po plitkej vodi. Tudi
v zraku je okreten, in če se mu zdi, tudi dobro plava. Še
celo piskajoči glas: t a j u t, tajiit mu je prijeten, na ko¬
liko je mogoče pri močvirnej ptici govoriti o prijetnosti glasu.

208

Po plitkih vodah lovi polže in vodne žužke, tudi seda
rad na polje, obiskuje dobrave, celo pustine pobirajoč črve,
gliste, kobilice in drugo gomazen. Za živežem gre po dnevi
in po noči. Lovcem naznanjuje premembo vremena, opazili
so namreč, da so pred dežjem zlasti pa pred nevihtami jako
nemirni in veseli.

Meso sicer ni tako okusno kakor kljunačevo, ali je vendar
užitno. Kdor zna dobro posnemati njegov glas, privabi ga
lahko k sebi, da streli po njem. Sicer je pa jako nezaupen
in oprezen in ne da z lepa k sebi. Lovca kmalu razloči od
nenevarnega kmeta ali pastirja. V nevarnosti se potuhne in
ne zleti rad, še na strel ne vselej. Love ga tudi na gumnu
v mrežo.

Jeseni odide v majhnih družbah od nas in pride konec
meseca sušca nazaj. V blagih zimah tudi posamezni zaosta¬
nejo, tako so 1. 1870., meseca grudna, enega ubili pri Teme¬
nici na Dolenjskem.

V jamico med mah in travo znese samica štiri zelen¬
kasta, temno pegasta in marogasta jajca, ki so velika kakor
račja. Oba valita redoma.

Mlad škurh se zraven človeka hitro udomači.

Škurhu je vsaj površno podobna:

Plevica, ali je malo veča. Glava, vrat, prsi, trebuh
in stegna so kostanjevo rjasta; hrbet, perutnice in rep se pa
spreminjajo iz temno-zelenega na rdeče. Noge in do 16 centi¬
metrov dolgi in kakor pri škurhu vpognjeni kljun je zelen-
kasto-siv.

Njena domovina je južna Evropa, sosebno dežele okoli
črnega morja. V dolnjej Slavoniji, v tako imenovanem Sremu,
je po ondotnih blatnih jezerih navadna ptica. V obedskem
močvirji med Kupinovem in Obrežem gnezdi v družbi s čap¬
ljami na stotine. Spomladi pride precej pozno iz Afrike in
jeseni spet zgodaj, navadno konec velicega srpana, odpotuje.
K nam se dostikrat zalete; ne mine leto, da jih ne bi opa¬
zovali. Na potu leti vsa jata v enej vrsti, ptica zraven ptice,
da se njihove kreljuti skoro dotikajo.

Ta ptica ima šege in lastnosti škurhove. Živeža iščejo
ob vodi in po senožetih, o mraku so posebno živahne. Pred
lovcem, kterega dobro ločijo od neškodljivega kmeta, so jako
oprezne in pretkane, na gnezdišči pa od strahu za mladiče
obletavajo človeka tako blizu, da jih lahko s palico pobije.

209

Gnezdo stoji navadno na ivah, spleteno je iz trstja in
obloženo z mehko travo. Znese 4 zelenkasto - plava jajca,
vali tri tedne, in v dalj njih treh tednih mladiči izlete. Prvega
leta so mladiči svetlo zeleni.

Meso se more jesti, pa ni nič posebnega.

67. Priba.

Priba je po Slovenskem znana ptica in ima po raznih
krajih različna imena, kakor napr.: vivek, gavek, ga-
vec, čibes, pegulica, pipulica. Velikosti je poljskega
goloba ter se odlikuje s črno privihano perjanico na tilniku

67. Priba ali vivek.

in s pisanim perjem. Teme, grlo, prsi in konec repa je si¬
jajno črn; trebuh, vrat ob straneh in začetek repa je bel,
podrepje rjasto, oplečje pa sijajno zeleno in na škrlatno se
spreminjaje. Noge so zagorelo rdeče, oko rjavo, kratki kljun
Črn. Samica ima krajšo perjanico.

Živali v podobah. II. 14

210

Priba je med prvimi oznanovalkami bližajoče se pomladi.
S poljskim škrjancem in s pastirico se prikaže na prekopnjab,
dostikrat mu gre trdo za hrano, zlasti kedar pozni pomraz spet
zaduši že vzbujeno življenje in sneg na novo pobeli loke in
dobrave. Takrat se uči stradati, in mnogo jih tudi pogine.

Pribe skoro ni mogoče zgrešiti, ker se oznanja z velikim
vriščem. Sploh je jako nepokojna, razposajena, srborita in
nagajiva ptica. Po tleh hitro teka sem ter tj e in pobira
živež, zapodi se za tovarišem, ga malo podraži, preskoči,
zleti nizko ob zemlji vedno omahovaje. vzdigne se visoko v
zrak, se prevrača, spusti iz višave naravnost doli z glavo na¬
prej, zigrava na desno, zigrava na levo, sedaj se jej zeleni
hrbet, sedaj spet beli trebuh zasveti na solncu. Zraven nepre¬
nehoma kriči: kivik, kivik! in v eno mer otrepa s perja¬
nico. Sosebno nemiren je samec takrat, kedar ona vali.
Strahu kričeč, leta človeku okoli glave, zaganja se v psa, ki
voha okoli gnezda, manjše sovražnike togotno napada ali pa
jih vsaj skuša prestrašiti; pri tem mu vse pribe s sosedstva
pritegnejo v pomoč in večidel sovražnika srečno poženo.

Pribe jedo kakor druge močvirnice vsakoršne črve, žužke,
kobilice, polže in enako gomazen. Proti večeru se rade zbi¬
rajo okoli vode, pijd, se okopljejo in potem se še malo po¬
dražijo in polasajo.

Na močvirnej senožeti znese samica v plitko jamico, na¬
stlano z mehko travo, štiri velika rumeno-zelenkasta in zago¬
relo pikasta in marogasta jajca, iz kterih se v 16 dneh mla¬
diči izvale. Mati je polna muh in zvijač, kedar gre zato, da
mladino občuva pred sovražnikom. Kakor bi bila vsa hroma
in polomljena, prha in šepa od gnezda, in tako res dostikrat
neprijatelja premami, da se spusti za-njo in zgreši gnezdo
z mladiči. Na severnem Nemškem ljudje iščejo gnezd in iz
njih pobirajo jajca; priba znese drugikrat, in če je treba,
tudi tretjikrat. Jajca so prav okusna, meso pa ni dobro, ima
neko neugodno slast, Lahi Je pa vendar jedo.

Priba ima dosti sovražnikov, med sesavci so jej najbolj
nevarni: lisica, dehor in podlasica, med pticami pa jastreb
in sokol; tudi krokarji, vrane in srake jim pokradejo mnogo
jajec in mladičev.

Ujeta mlada priba se v hiši kmalu udomači in koristi s
tem, da po vrtu zoblje škodljivi mrčes.

Meseca kimovca se začno zbirati v veče jate, obiskujejo
na novo preorane njive in se počasi pomakujejo proti La¬
škemu, od severa pa prihajajo novi gostje tje do zime.

211

Jeseni in pomladi nas obiskujejo še nektere s pribo so¬
rodne preletne ptice. Tako na primer :

Prilivka ali k n lik, ptica velicih rumenih očij, krat¬
kega kljuna (2 centimetra), oblečena je skoro kakor škrjanec,
črez porotnice ima dva bela pasa. Biva rada po ravnih pu-
stinah in po peščenih njivah. Jako je oprezna in pretkana.

Prosenka ali deževnik potuje v jesenskih nočeh od
severa skozi naše kraje. Po dnevi na polji iščejo hrane,
zvečer se zopet vzdignejo in lete v podobi )>. Kriče glasno
piskajoč: tulil j, t tilu j! posebno pred dežjem, zato je dobil
ime deževnik. Zgoraj je črn, z zlatastimi pegami posut,
spodaj pa čisto črn. Jeseni je na prsih sivo-rumenkasto
lisast, po trebuhu pa bel. Dolg je 26 centimetrov.

Love ga v mrežo na gumnu in streljajo, ker je okusnega
mesa.

68. Folojnik.

Kako čudna prikazen je to! Saj je skoro druzega ni,
kakor noge in vrat, trupla pa samo malo za nameček. Vi¬
deti je, kakor bi se
bila ptica visoko po-
drecala, da bi si bro¬
deč po vodi perja ne
zmočila. Od prstov
do vrh glave meripol-
peti decimeter, ali
polovica te visokosti
odpade na noge; po
dolgem meri 3 deci¬
metre brez kljuna,
ki je 4 centimetre
dolg. Tilnik in pleča
so črna ter se pri
starih na zeleno

spreminjajo, rep je
siv, vse ostalo truplo
je belo, in prsi so
malo kakor rožasto
nadahnjene. Pozimi
mu tudi tilnik pobeli.
Oko in noge so rdeče,
kljun pa črn.

68. Polojnik.

14*

212

Ta dolgokraka ptica, ki se tudi štular ali strelcar
imenuje, prebiva v jugovzhodnej Evropi, v toplejšej Aziji in
severnej Afriki. Kakor preletna ptica se nahaja po Sremu,
posebno pa na Ogerskem, kjer se sosebno rad drži slanih
mlak. Iz teh krajev se tudi včasih zaleti k nam.

Polojnik se sprehaja ob vodah, po plitčinah in polojih 1
pobirajoč črve, žužke in povodne polže. Da si tudi se člo¬
veku ne kaže rad, vendar ni plah, ali kjer je opazil, da ga
preganjajo, tam je skrben za svojo varnost, oprezen in pre¬
tkan. Gredoč se nosi prav lepo in lahko, počasi prestavlja
dolgovezne noge, zabrede v vodo, tudi v globokejšo, za po¬
trebo tudi plava. Leti prav lepo ter se vznaša visoko, po¬
znati ga je pa lahko po dolgih raztegnjenih nogah. Glasi
se: vuit, vuit, vit, vit!

V kup šaša in rogozja znese na tla štiri zelenkasto-bela,
temnejše pegasta in marogasta jajca, ki so prav okusna. Tudi
njegovo meso jedo.  

Vsake jeseni in pomladi prepotujejo skozi naše kraje še
nektere veče in manjše severne močvirne ptice, ki se po po¬
stavi in po svojih navadah več ali manj vjemajo s prejšnjimi,
posebno s kljunači. Ker ni naš namen opisati vse naše do¬
mače in preletne ptice, zato o njih ne bodemo obširniše go¬
vorili, najnavadniše bomo samo imenovali. Te so:

Martinec, lužar, prodnik ali dular in pa to-
gotnik ali svadljivec.

Naj zanimivejši je zadnji, naj omenimo o njem toliko, da
opravičimo njegovo ime.

Ko pride na pomlad s pota spet v svoj domači kraj,
spremeni se samec popolnoma. Z lic mu izpade perje in na¬
rastejo mu bradavice. Na tilniku, sosebno pa pod vratom
dobi dolgo perje, kakor plašček. Sicer mirnej in družnej
ptici sedaj kri zavre, boja željni samci se zbirajo na odlo¬
čenih znanih mestih ter se togotno bojujejo, zmerom po dva
in dva, drugi pa gledajo. Ko se utrudita, odstopita in dva
druga nastopita, včasih se pa tudi po več parov bojuje. Na¬
sprotnika se vstopita, pobesita glave, našopirita perje, pri¬
vzdigneta plašček ter se nekoliko časa srdito gledata, potem
se postavita po koncu in si skočita nasproti. Sujeta se z
nogami, bijeta se s kreljutimi in kavsata s kljuni. Ko se ne-

1  Po loj se imenuje prod sredi reke, kterega pri povodnji rastoča
reka spet polije.

213

koliko časa mikastita, odjenjata, gresta malo nazaj, se od¬
dahneta in potem spet spopadeta, dokler se ne naveličata,
ali dokler jih lakota ne požene za živežem. Človek bi rekel,
da so ti boji le za šalo, za .zabavo, ker se bijejo samo na
izbranem torišči, nikdar premagovalec slabšega tovariša ne
preganja, Tudi si drug drugemu nič žalega ne storita, ker
je kljun mehak in top, k večemu, ako kteri zgubi kako pero.
Ujeti samci se ravno tako bojujejo.

69. Žerjav.

Hripavi

Žerjavi

Visoko kriče,
Na južno hite.

Boris Miran  (Jos Stritar).

Leteči žerjavi bude v nas otožne občutke, opominjajo
nas na premeno in minljivost vsega posvetnega. Ko jih je¬
seni vidimo v dolgej vrsti leteti v iteizmernej višavi ali pa
samo čujemo njihove hripave glasove, vemo, da se približava
zima, na pomlad nam pa naznanjajo prihod zelenega mlado-
letja. Starim Slovenom je bil žerjav božanstvu solnca po¬
svečen ptič, ki spomladi solnce oznanja, jeseni pa, ko začne
zima solncu moč jemati, v topleje kraje odleti. Potujočim
žerjavom kriče slovenski dečki za odbodnico:

Suč’te, suč’te kolobar,
Pol nazaj, pol naprej!
Glejte, da vas volk ne vje,
Le okol’, le okol’.

Volk v tej pesmici pomeni zimo, pesem hoče reči: Žer¬
javi, hitro letite, da vas zima ne ujame. Kalmukom in Mon¬
golom je žerjav sveta ptica, hudo bi se pregrešil, kdor bi
ga ubil. Japanci ga imenujejo: milostljivi gospod ter mislijo,
da donaša srečo ih dolgo življenje.

Žerjav je največa evropska ptica, visok je črez 12 deci¬
metrov. z raztegnjenimi perutnicami pa meri nad dva metra,
težek je štiri do pet kilogramov. Perje mu je enolično pe-
pelasto, samo čelo, grlo, kreljuti in visoke noge so črne.
Goli tilnik in oko je rdeče. Ravni, na korenu rdečkasti, na
koncu črnikasti kljun je malo daljši od glave. Gornja peresa
v perutnicah so podaljšana in tanko razčehana in mu vise
kakor perjanica črez rep. Samica je precej manjša.

Žerjav je neizrečeno plah, oprezen in nezaupen ptič,
posebno se ogiblje človeka. Njegove umne zmožnosti so ve-

214

like in nenavadne, malo ptičev in sploh živali se more ž njim
meriti. Vse dobro premisli, vse bistroumno osnuje, iz vsake
izkušnje se nekaj nauči, zato ga ni moči z lepa ukaniti. Po¬
tujoči žerjavi razpostavijo straže, ki morajo skrbeti za var¬
nost. Predno kam sedejo, dobro in natanko ogledajo kraj,
zmerom gre nekoliko ogleduhov naprej, ako so ti našli, da

69. Žerjav.

je vse varno, potem še le prihrušči vsa jata. Ni sicer res,
da bi žerjav na straži v enej nogi držal kamen, češ, da bi
se prebudil, ako bi zaspal, in bi mu kamen padel izmed
prstov, ali njemu tega tudi treba ni, on je zmerom buden in
skrben. Njegov hod je mogočen in premišljen, časih pa po¬
zabi na dostojnost, postane šaljiv in nagajiv veseljak in brije

215

burke, da se mu moraš smejati. Kakor bi bil obnorel, se
vrti, skače in pleše, meče kamenčke in druge stvari v zrak
in je spet lovi. Kedar hoče zleteti, poskoči dvakrat, trikrat
od zemlje, razgrne peruti, se razmaha in počasi zvije v vi¬
šavo. Leteč moli noge nazaj, vrat pa stegne naprej.

Velika in nepristopna močvirja v severnej Evropi in Aziji
so domovina žerjavov. Ko pridejo pomladi domii, razdele se
na pare in začno znašati gnezdo, ktero najrajši postavijo na
kako višino, s ktere je razgled odprt na vse strani. Tjekaj
nanosi suhe brsti in na njo mehkejše šare, v ktero znese 2
zelenkasti, rjavo pegasti jajci. Oba valita redoma. Ako va¬
lečega kaj vznemiruje, nikdar naravnost ne zleti iz gnezda,
temveč se tiho ukrade, smukne skozi goščavo in se daleč od
gnezda še le vzdigne. Mladiče srčno branita proti sovraž¬
nikom.

Žerjav v hrani ni izbirčen. Je gliste, polže, žabe, tudi
miši in male ptice, zraven pa tudi vodna zelišča, travo in
zoblje rad pšenico in sočivje. Na potu so na polji večkrat
škodljivi, ker popasejo mlado ozimino. V sužnosti je meso
in kruh, posebno rad pa zoblje lečo, grah in fižol.

Jeseni se začno zbirati v veča krdela, takrat so sosebno
nemirni in glasni. Ko je jata narasla na sto in še več glav,
se kričeč vzdignejo, postavijo se v red, namreč v dve črti,
ki delate rogelj >. Najmodrejši in najmočnejši jih vodi, lete
po dnevi ravno tako kakor po noči. Na potu malo počivajo,
toliko da se najedo. Kdor se kaj pregreši, tega napade vsa
jata ter ga tako zmlati, da ne more naprej, ali pa ga celo ubije.

Meso, zlasti od mladih, je užitno; že stari Rimljani so
ga cenili in tudi pozneje je pri velikaških pojedinah prišla na
vrsto vedno žerjavova pečenka. Žerjavove umne lastnosti se
najbolje pokažejo pri udomačenih. Stari Brehm pripove¬
duje o dveh krotkih žerjavih:

Neki gospod na Saškem je dobil dva mlada žerjava, dajal
jima je žabe in kruha. Kmalu sta se udomačila, bila sta pri¬
jazna in krotka ter sta poznala gospodarja in vso družino.
Jedla sta kruh iz roke, navadila sta se tudi na vsakovrstno
meso; malim ptičem in mišim sta razsekala glave in je potem
cele pogoltnila. Za krompir, repo in sadje nista marala;
trava, koprive in žito jima je šlo v slast, spretno sta lovila
govnobrbce in celo muhe po zidu. Imela sta se prav rada,
ako sta se zgrešila, sta se kričeč iskala in bila sta vesela,
ko sta se zopet našla. Klatila sta se po vsej vasi, obiskala
sta po redu vse hiše, kjer se jima je kaj dajalo. Prišla sta

216

h gospodarju v izbo in sta s psom jedla iz ene sklede. K
jedi sta zmerom prišla o pravem času. Na sprehodih sta
spremljevala gospodarja kakor psa, časih sta odletela, pa sta
spet prišla nazaj, časih sta popoldne izostala, toda na večer
sta se vrnila, akoravno so ju divji tovariši klicali seboj na
pot. Samec si je enkrat zlomil nogo, samica je jela strašno
vpiti na pomoč; ko so mu nogo zvezali, da se je celila, ni
šla ves čas od njega in nobenega ptujca ni blizu pustila.
Poreden deček je pozneje ubil samico, ko je samec to videl,
bil je ves zmešan in zbegan. Šiloma jo je hotel na noge
postaviti, in ko so mu jo vzeli, iskal jo je po vseh kotih, in
ko je ni našel, šel je žalosten od hiše; tretji dan so ga našli
klavernega v polji, in vso zimo je bil tih in žalosten.

Spomladi mu je bilo dolgčas, izbral si je druzega tova¬
riša, namreč bika. Vsak dan je šel z roginom na pašo in
pogostoma ga je obiskoval v hlevu. Postavil se je zraven
njega ter ga zamaknjeno gledal, kakor bi čakal njegovih
ukazov; odganjal mu je muhe in na njegovo mukanje mu
je odgovarjal po svoje. Kedar se je bik vračal s paše, plesal
je žerjav okoli njega in se mu je neizrečeno smešno prikla¬
njal. Vso drugo žival je imel v strahu, med kuretino ni
trpel nikakoršnega prepira; živino na paši je kakor pastirski
pes držal v redu, neubogljivo živinče je s kljunom učil po¬
korščine; če zvečer živine ni bilo domu, šel je sam na pašo
in je prignal čredo v hlev; pred zaprežene konje se je po¬
stavil za stražnika in je jel kričati in jih kavsati, ako niso
hoteli mirno stati. Ako je bil lačen, začel je vpiti pred
oknom, ako ga nihče ni čul, šel je v hišo in v kuhinjo, in
kogar je srečal, zaprosil je prav prijazno: kur, kur, da bi
mu dal kaj jesti.

Ljudi, ki so ga dražili, je dobro poznal in jih je pre¬
ganjal. Ako zvečer še ni bil pri volji iti spat v svojo hišo,
skril se je kuharici, ki ga je iskala. Bal se ni nobenega člo¬
veka, samo pred dimnikarjem je imel strah, ako ga je videl,
bežal je pred njim, sploh mu je črna barva bila zoperna.

Ko so drugo pomlad preletali divji žerjavi, prihajal je
nemiren, pozdravljal jih je, in oni so mu odzdravljali. Po
noči je zahajal v bližnja močvirja k svojim pajdašem, zjutraj
je pa spet prišel domu. Pridružili so mu staro samico, ktere
je bil jako vesel, učil jo je skakati in plesati, ako je bila ne-
ukretna, kaznoval jo je s kljunom. Po letu je samica obo¬
lela in poginila, on je pa spet najrajši zahajal k živini na
pašo, za svinje se ni zmenil. Ko sta enkrat dva ptuja vola

217

prišla na vrt, takoj je kričeč pritekel in ju prepodil z vrta,
akoravno sta se mu ustavljala. Beračev in sploh slabo oble¬
čenih ljudij ni puščal v hišo, hreščal je na nje in jih skušal
preplašiti. Kedar mu je bila voda prestara, prevrnil je go¬
lido in je kričal tako dolgo, da je dobil sveže. Jeseni je
spet zahajal k divjim bratom, ali večkrat je prišel krvav in
z zmršenim perjem domu, brate je namreč hotel ustrahovati
in je učiti svoje umetnosti, kar pa divjakom ni šlo v glavo.
Ako ga je gospodar kje zunaj zalotil, skrival se je pred njim
in je po ovinkih hitro tekel domu.

Ko so enkrat ustreljenemu žerjavu na dvorišči z nožem
strgali kri s perja, razkačilo ga je to strahovito. Ako mu je
kdo pozneje pokazal nož, pobegnil je hitro. Po letu so po¬
drli njegovo hišo in mu drugo postavili, ali za nobeno ceno
ni hotel va-njo, odslej je spal v hlevu zraven svojega roga¬
tega prijatelja.

70. Škrk ali štorklja.

Kakor lastavica se je tudi štorklja priljubila ljudem.
Všeč je človeku njeno pametno vedenje, njena čistoba, neiz¬
rečena skrb do mladih in neprelomna vernost, ki za vse živ¬
ljenje veže samca na samico. Povsod so jih veseli, ako se
hočejo naseliti na strešnem slemenu, dado jim še kako staro
potrto kolo za podlago, da s tem laže nanašajo gnezdo. Staro
in mlado se razveseli, ko prva topla sapa na pomlad pripelje
stare prijatelje nazaj iz vroče Afrike, jeseni se jim pa stoži,
ko vidijo ljube znance zbirati se in na pot odpravljati. Na
Nemškem in tudi na Štajerskem, kjer ima tudi ime : b o g -
dal, pripovedujejo, da štorklja otroke iz vode prinaša, da
varuje otroke kač, kedar v gozdu zaspe, in da se jeseni v
jutrovej deželi spremeni v človeka. O njej se govori, da
svoje mladiče na hrbtu nosi, da jih uči letati, in da jih otima
nevarnosti, ako nesreča preti poslopju, na kterem stanuje.
Zato imajo štorkljo za srečonosno ptico, kjer ona gnezdi,
tjekaj strela ne udari, tam je sreča in zadovoljnost doma.
Pravijo, da obogati, kdor prvega štrka na pomlad vidi, zato
otroci na Štajerskem ugledavši leteče štrke pojo:

Roda, roda, roda!
Štrk, štrk, štrk!

Zlati stric brez brk
Daj nam zlata, zlata!

Štorklja, ktero po raznih krajih tudi štrk^ štrok,
roda in žabogolt zovejo, spada med veče močvirne ptice,

218

visoka je namreč 1 meter, razkriljena pa meri nad 2 metra.
Vsa je belega perja razen Črnih kreljutij in tudi okoli očes
ima gol črn kolobar. Visoke noge so rdeče, ravno tako tudi
nespodobno dolgi špičasti kljun.

Štrk se nahaja razen mrzlih severnih krajev povsod po
Evropi, če tudi samo na potu. Gnezdi pa le po nekterih
pokrajinah, kjer so velika močvirja ali pa mokre loke in
travniki, po kterih lovi živež sebi in svojim otrokom. Po go¬
ratih^ krajih seveda se nikjer ne naseli, ali tudi sicer ne mara
za mnoge kraje, kjer bi človek mislil, da mu mora vse uga¬
jati. Naši slovenski kraji mu niso po volji, na Hrvaškem ga
okoli-Zagreba tudi ne vidiš, ali že malo niže okoli Siska Vn
dalje v Posavji je navaden gost po vaseh.

70. Štrk ali štorklja.

Zgodaj spomladi, na Hrvaškem že prve dneve meseca
sušca, pokaže se štrk v zračnih višavah ter se v lepih krogih
počasi spušča na streho, kamor ga vabi zapuščeno gnezdo.
Nekoliko dnij za njim pride tudi ona in takoj se začne po-
menjljivo klepetanje. Prva skrb vrnivšega se para je na¬
menjena popravi starega gnezda. Štrkovo gnezdo je nano-
šeno iz vej in suhe brsti, kotanja je pa obložena z bičjem,
šašem, travo, cunjami, papirji in enako mehko šaro. V osmih
dneh je delo končano. Mladi radi skušajo šiloma se pola¬
stiti starega gnezda svojih roditeljev, ti se branijo na vse
kriplje in tako nastane dostikrat hud boj. Navadno pa mo¬
rajo mladi odjenjati. Toda tudi še potem gnezdo starih ni

219

varno pred mladimi, ker vedno poskušajo krasti ž njega, kar
se da, in za svoje novo gnezdo porabiti. Zato mora od starih
eden zmerom pri gnezdu na straži stati tako dolgo, da so
mladi s svojim gotovi. Stari na svojem samo to popravijo,
kar je sneg in vihar poškodoval, ali s temi popravami s ča¬
som naraste gnezdo več decimetrov visoko, tako da vrabci v
njem stanujejo in gnezdijo. Ako štrku ni mogoče gnezda
delati na kakej strehi, postavi je tudi na vrh kacega viso-
cega drevesa.

Štorklja znese navadno po štiri velika belkasta jajca in-
vali sama, on jo pa hrani in skrbi za njeno varnost. Konec
četrtega tedna se mladiči izvale in sedaj se za stariše prično
trudapolni dnevi. Treba jim je donašati obilne hrane, s prva
mehkejše in drobnejše, pozneje pa vse vprek, kar je po trav¬
nikih in močvirjih dobiti, miši, žabe, ribe, slepirje in kače.
Prve dni jih morata pitati, pozneje jim raztrgano hrano po-
kladata, tudi jim potrebno vodo donašata v kljunu. Toda
nikdar ne gresta oba od gnezda, eden zmerom pri otrocih
ostane za čuvaja. Ko malo odrastejo, začno tudi oni klepe¬
tati, konec druzega meseca gredo iz gnezda in poskušajo
po malem leteti, na kar jih stariši z lepim primerom vzpod¬
bujajo.

Štrk je neizmerno pameten ptič. Kaj dobro pozna člo¬
veka in presodi njegovo dejanje. Kjer ve, da so mu ljudje
prijazni, je popolnoma domač, brez skrbi se naseli na takih
hišah in je hvaležen, ako mu človek pri gnezditvi gre na
roko. Kjer pa vidi, da ga zalezujejo, ali da kaj snujejo proti
njemu, tam je pa neznano nezaupen in oprezen, ni mu mo¬
goče blizu priti. Zjutraj zleti na senožeti ali na močvirja
iskat ši živeža. Požrešnežu je po godu vsaka žival, ktero
more obvladati, gliste, kebri, kobilice, žabe, ribe, kače, miši,
krti, mlade ptice v gnezdu, celo mladi zajci niso varni pred
njim in tudi strupene gade ustrahuje njegov močen kljun,
samo krastavih žab ne mara, ubije jih sicer ali jih ne poje.
Ko je želodec poln, vrne se domu h gnezdu in prebavlja s
sključenim vratom, na enej nogi stoječ. Popoldne spet zleti
in pride proti večeru nazaj ter se, močno klepetaje, spravlja
k počitku.

Kmalu po svetem Jakobu se začno štrki enega okraja
zbirati na odločenem kraji in se pripravljati na odhod. Ti
zbori prihajajo od dne do dne veči in necega dne se, glasno
klepetaje, vzdignejo in odlete proti jugu. Pravijo, da v teh
zborih pred odhodom ubijejo vse slabiče, ki niso zmožni za

220

dolgi pot, in da se ravno taka godi onim, ki bi zatajivši
svoj rod radi črez zimo ostali v varstvu prijaznega jim človeka.

Na vse to mi ni treba še posebej omenjati, da se štrk
lahko in hitro sprijazni s človekom in privadi hiše.

Na potu leti skoz naše kraje tudi:

črna štorklja, ki je nekoliko manjša od navadne in
je po glavi, vratu, hrbtu in perutnicah črna, na zeleno se
spreminjajoča, spodaj pa bela.

Ta plaha ptica stanuje samo po samotnih lesovih blizu
večih močvirij in gnezdi po drevji. Človeka se povsod skrbno
ogiblje.

71. Lopatka ali žličarka.

Ta ptica nas po telesnej vzrasti spominja na čapljo in
štorkljo, samo kljun je ves drugačen. To orodje je pri tej
ptici plošnjato, spre¬
daj razširjeno in za¬
okroženo, tedaj iz-
dolbenej lopatici ali
žlici podobno, odtod
tudi njeno ime. Z li¬
čarka je bela, na
prsih rumeno nadah-
njena, kljun je črn,
proti koncu pa ru¬
men, oči so rdeče,
noge črne. Golo
kožnato grlo je ru¬
menkasto. Lepo jej
pristaja obilna belo
rjasta perjanica na
tilniku. Dolga je 8
decimetrov.

Ta lepa močvirna
ptica prebiva bolj
po vzhodnih deželah
Evrope okoli črnega
morja, nahaja se pa
tudi že blizu nas,
namreč v Slavoniji.
Pri nas se pokaže

71. Žličarka ali lopatka. samo jeseni na potu.

221

Žličarka je jako mirna in družna ptica. V družbi svojih
sorodnikov in tudi drugih močvirnih ptic brodi s sključenim
vratom po plitkih vodah in išče hrane. S kljunom brba in
žveka po blatu kakor gos ali raca, ž njim tudi klepeče kakor
Štorklja, če ravno ne tako glasno. Gnezdi na drevji v družbi
s Čapljami in znese štiri bela, rdečkasto-pegasta jajca.

Mlada žličarka se privadi hiše in postane popolnoma
domača.

Njeno meso jedo sem ter tje, dasiravno ni posebno
okusno.

72. Liska.

Povsod na stoječih vodah, kterim so bregovi z grmovjem,
trstjem in vodnim dračjem obrasteni, sosebno na ribnjakih
in jezerih je liska navadna ptica. Po zunanji postavi je
nekoliko podobna kokošim, zato jej tudi pravijo vodna ko¬
koška, noge ima pa take, da so jo nekteri pisci uvrstili
med plavarice. Trije dolgi prednji prstje so namreč obrob¬
ljeni s precej širokimi, krivinasto izrezanimi kožnimi krpami,
in take noge so pripravne za veslanje.

Do blizu polpeti decimeter dolga ptica je skoro vsa črna,
zgoraj temnejša, spodaj bolj pepelasta. Perje je gosto, mehko
in mastno, da se v vodi ne zmoči. Od kratkega belega kljuna
jej sega visoko v čelo bela kožnata lisa, ki je pri samcu zme¬
rom veča. Oči so rdeče, stisnjeni kraki in prstje so pa sivo-
plavkasti.

Liska se drži večidel v vodi. Plava prav dobro, po
vodnih rastlinah hitro teka, še celo po čistej vodi beži s po¬
močjo prhutajočih kreljutij. Izvrstno se tudi zna potapljati
ter hodi po dnu vode veslajoča s perutnicami. Pred sovraž¬
nikom se navadno potopi ali pa sprhne v goščavo, kjer se
zna prav dobro skriti. Rada se pod vodo prime za podvodna
zelišča in samo kljun moli iz vode tako dolgo, da nevarnost
mine. Zleti nerada, ker jej letanje zaradi kratkih perutnic
težavo dela in nikdar ne leti daleč. Kjer vidi, da jej človek
ne stori nič žalega, postane s časom prav zaupna in se na¬
seli blizu človeških stanovanj.

Liska pobira po vodah žužke, črve, polže, ribje ikre, pa
tudi semenja in mehke vodne rastline, posebno vodno lečo.

Liskino gnezdo bodeš našel po največih goščah v trstovji
ali pa tudi med sito in drugim dračjem. Spleteno je iz
vsakovrstnih rastlin še dosti umetno, v njem najdeš po 8 do
15 rjasto sivih pegastih jajec, iz kterih se v treh tednih iz-

222

vale kebčeki s črno mahasto suknjico in z rdečo kapico na
glavi. Starka jih takoj izpelje na vodo, uči jih iskati živeža,
svari je pred nevarnostjo in večkrat je tudi vabi pod se in
greje s svojim truplom, kakor koklja piščeta. Zvečer jih pa
vodi nazaj v gnezdo.

Proti jeseni so družbe od dne do dne veče, včasih jih
ena jata šteje na 1000, in takrat jih po nekterih pobijajo
baš po mesarski. Na Laškem jih tudi neznano množino po-

72. Liska.

love v mreže, nastavljene pod vodo. Meso ni posebno dobro,
ker ima slast po ribjej masti, no ako se položi za nekaj časa
v vodo, je vendar užitno.

Liska je preletna, to je potujoča ptica. Potujejo pa po
noči kričeče: k i v, k i v, ali v blagih zimah pa tudi pri nas
zimujejo na nezamrznjenih vodah.

Liska se dosti lahko udomači in se pridruži perutnini
na dvorišči, toda jeseni rada pobegne.

Na ravno tacih krajih nahaja se pri nas še druga, prav
zanimiva in ljubezniva vodna kokoška, namreč:

Tukalica, ki je precej manjša od liske, ima dolge
tanke prste brez krp in na čelu rdečo liso. Perje je po
hrbtu zamazano oljnato, sicer črno, po trebuhu bolj pepe-
lasto. Perotnice so belo obrobljene, po bokih je belo pisana,
pod repom pa bela. Kratek repek nosi zmerom privihan in
zmerom ž njim otresa. Noge so zelene, kljunček pa je na
korenu rdeč, na špici rumen.

223

Tukalica je še bolj krotka od liske. Kjer vidi, da jo
človek pusti v miru, teka brez strahu pred njim po vodnih
zeliščih ter se naseli tudi po vrtih okoli majhnih vodnjakov.
Plava dobro, še bolje se pa zna potapljati in skrivati pod
vodo, tudi po trstji more plezati.

Tukalice žive samo na pare in ne trpe drugih v svojem
okraji, če se pa le ktera prikaže, togotno jo odpodita; tudi
drugih vodnih ptic ne vidita rada v svojej oblastniji.

Tukalica vali navadno dvakrat na leto, čudno je pri
njej to, da mladiči iz prvega gnezda ostanejo pri stariših še
tudi po tem, ko že drugi zarod sprevajata po vodi, in ne
samo to, ampak starejši otroci ljubeznivo skrbč za mlajše
sestre in bratce ter pomagajo starišem jih gojiti. Ni mikav-
nišega prizora kakor taka združena tukalčina družina, stara
dva s prvim in drugim zarodom. Prvih otrok je po številu
zmerom več nego druzih, kakih deset, teh pa navadno ne
več kakor pet ali šest. Starejša dva vzameta enega mlaj¬
šega brata ali sestro med se, ga vodita, poučujeta, svarita,
mu iščeta živeža, ga pitata, z eno besedo, skrbita za-nj, kakor
za svoje lastno dete.*

Tudi tukalica potuje jeseni kričeč: kekeke!

Meso nima posebne cene.

Še manjša, namreč samo 21 centimetrov dolga je zelen-
kasto-rjava, spodaj pa zelenkasto-siva, povsod belo-pikasta:

Mokožka, ki živi tudi pri nas po ločji ob vodah. V
svojih navadah je podobna tukalici.

73. Kosec ali hariš.

Ako se meseca majnika pri lepem vremenu zvečer spre¬
hajaš po travnikih, bodeš večkrat čul iz trave razlegati se
hripav: resk, resk, kakor bi kdo z nohtom potezal po
zobeh gostega glavnika. Včasih se oglasi prav blizu tebe, če
se hočeš prepričati, odkod prihaja ta glas, ne najdeš nič, ali
kmalu se spet oglasi malo dalje, sedaj tebi na levo, sedaj na
desno, kmalu za teboj, kmalu pred teboj, in ako še tako
dobro paziš, ne boš videl, da bi se bilke kje majale.

Ta hreščeči glas prihaja od kosca ali hariša, kte-
remu tudi pravijo: strgar, hrast ar, hareč in krevs.
Za spoznanje je veči od prepelice, trupla je jako stisnjenega,
perja gladkega. Zgoraj je temno rjast in oljnato lisast, spoda

224

sivkast, po bokih belo in rjasto progast, po trebuhu pa bel.
Kljun je kratek, ali močan in od strani stisnjen.

Kosec prebiva po mokrih travnikih in po poljskem
grmovji. Po dnevi je tih in miren, proti večeru pa oživi in
hrešči skoro vso noč, samo okoli polnoči malo umolkne. Po
travi teka neznano hitro sem ter tje in se zna med bilkami
tako spretno smukati, da se ne zaziblje nobena betva. Tudi
ima po travniku razpeljana svoja oglajena pota, posebno rad
se potika po suhih, s travo zarastenih vodotočih. Pred so¬
vražnikom se potuhne in skrije v travo, vzleti le v največej
nevarnosti. Sploh ne leti rad; ali kedar se vzdigne, leti še
precej hitro, toda zmerom nizko ob zemlji in nikdar daleč.
Ob košnji se umakne s travnikov v žito.

Kosec je strah vseh malih ptičkov, ki gnezdijo na tleh,
kajti njim razdira gnezda; izpija jajca, ubija in žre mladiče.
Razen tega pobira črve, kobilice, žužke in tudi semenje.
Gnezdo ima na tleh v plitkej globelici, ktero si obloži z ma¬
hom in suho travo. Samica znese navadno pet do osem sivo-
zelenkastih, zagorelo-pegastih jajec in vali sama. Valeče sa¬
mice skoro ni mogoče prepoditi iz gnezda in zato marsiktero
ob košnji pokosi ostra kosa, čivkajoči mladiči kmalu tekajo
za materjo, v nevarnosti kakor miši smuknejo v travo in se
poskrijejo.

Okoli Male Maše nas kosci zapuščajo in pridejo začetka
meseca majnika spet nazaj. Lovci si domišljajo, da kosci
vodijo prepelice, kar pa ni verjetno. Njihovo meso je jeseni
prav okusno.

Mladega kosca udomačiš lahko brez velicega truda in
imel boš zabavnega in kratkočasnega pajdaša.

Mokožalicapovoznik ni samo v velikosti, temveč
tudi v postavi in v vedenji koscu podoben. Zgoraj je zelen-
kasto-rjav in črno-lisast, po prsih sivo-plavkast, po bokih črno
in belo progast, po trebuhu rjast. Kljun in oči so rdeče.

Ta čedna ptica samotari po največih grezeh, tu se po¬
tika med bičjem in ločjem, smuče hitro med bilkami, teka po
vodnih rastlinah in tudi plava. O mraku in po noči je bolj
živahna nego po dnevi. Letanje jej dela težave, zato se v
nevarnosti bolj zanaša na hitre noge.

Šest do deset rjasto rumenih jajec znese v jako skrito,
iz ločja in trstja še dosti lepo spleteno gnezdo.

225

Jeseni se tudi mokož napoti proti jugu, ali ker je ne¬
spreten letalec, hodi večidel peš. Na tem potu se jih mnogo
polovi, zlasti na Laškem. Meso je dobro.

človeka se — posebno mlad — kmalu privadi in postane
jako krotak.

74. Droplja.

Droplja je tako rekoč kokoš dolzega vratu in dolzih nog
ter je, če tudi ne najviša, vendar najteža evropska ptica,
tehta namreč 10—15 kilogramov. Odrasel samec meri po
dolgem 11 decimetrov, v širjavo pa skoro dva in pol metra.
Posebno lepo mu pristajajo belkaste, do 21 centimetrov dolge
brke in mu dajo nekako vojaško lice. Po glavi in po vratu
je droplja siva, po hrbtu rjasto rumena in s črnimi valovi¬
timi pasovi pisana, po prsih in po trebuhu je pa bela. Rjasti,
belo zarobljeni rep ima črez sredo črn pas. Do 5 centime¬
trov dolgi kokošji kljun je črn in proti koncu malo ukriv¬
ljen, na nogah ima tri kratke ali močne prste, zadnjega pa
nima. Samica je tanjša in manjša ter tehta samo 6 kilogra¬
mov, brk nima.

Droplja živi v družbi — včasih po 40—60 glav skupaj
— po velikih ravninah srednje Evrope, kjer se vrste obde¬
lana polja s travniki, posebno v Banatu, v Sremu, sem ter
tje po Nemškem, največ jih pa prebiva po nepreglednih ste¬
pah južne Rusije. Za prava močvirja ne mara, kakor se tudi
gozda ogiblje. Ta ptica je neizrečeno plaha, nezaupna in
obzirna, zraven ima sosebno bister vid in tanek sluh. Vsakej
najmanjšej, tudi namišljenej nevarnosti se umika že od daleč.
Pastirja in kmeta iz daljave razloči od lovca, toda ne upa
niti enemu niti drugemu, tudi ženski ne, posebno ako se po
njej ogleduje. Kakor se jim ne zdi vse varno, začno stezati
vratove in zdirjajo na drugo stran.

Droplja je neizrečeno hitrih nog, po več kilometrov daleč
dirja neutrujena in uide celo hitremu psu. Leteč maha s
perutnicami in s tem beg pospešuje. Leti nerada. Ako hoče
zleteti, skoči dvakrat trikrat od tal, potem se vzdigne dosti
težavno, ali ko se je enkrat razmahala, leti dobro, stegnivši
vrat naprej, noge pa nazaj. Zvečer zahajajo na najodroč-
niše kraje sredi polja in razpostavijo za večo varnost straže
okoli sebe.

V hrani ni izbirčna. Trga travo, posebno ozimino na
polji, sočna zelišča, zlasti repico, zoblje žito, pobira črve in

Živali v podobah. II. 15

226

mrgolince, in da vse to laglje prebavi, privzame kakor kokoš
tudi malo peska.

Spomladi imajo samci med seboj hude boje. Bijoči se
nasprotniki privzdignejo repove, razgrnejo repna peresa v
kolo, našopirijo vse perje po truplu ter se zaganjajo drug v

73. Droplja.

druzega, sesujejo, kavsajo in mikastijo neusmiljeno, potem se
razdele na pare. Meseca malega travna, včasih pa že sušca,
izkoplje si samica na polji ali na travniku globel, jo na¬
stelje s suho travo in drugo drobnjavo ter znese dve ali tri
jajca, ki so plavkasto-zelena, temno pegasta in debela kakor
gosja jajca. Ako človek pride do gnezda in se dotakne jajec,

227

zapusti samica zalego in se več ne vrne k njej. V štirih
tednih se izvale rjavo mahasti in črno lisasti mladiči, mati
jih skrbno vodi okoli, navaja jesti in greje pod perutnicami.
Pretečega sovražnika ve starka odvrniti od mladičev z zvija¬
čami, kakor to znajo divje kokoši. Mladina ostane pri ma¬
teri do druge pomladi. Po zimi se staro in mlado zbira v
veče družbe, in tako se klatijo po deželi, živeč se največ z
ozimino, na kterej včasih znatno škodo delajo. Včasih se pri¬
klatijo tudi k nam; leta 1866. so eno ustrelili pri Mengšu
na Kranjskem.

Dropljino meso je okusno, sosebno od mlade. Tu in
tam so že poskušali dropljo udomačiti, ali dozdaj te poskušnje
niso obveljale.

Že iz tega, kar smo zgoraj povedali o dropljinih zmož¬
nostih, bode vsakomur umevno, da je lovcu neznano težko to
previdno ptico prekaniti. Na Ruskem jih kozaki love jeseni,
ko po deževnem vremenu začne zmrzovati. Kozak se zavihti
na svojega urnega konja in zdirja v stepo. Edino orožje mu
je grjača s svinčeno butico na koncu. Ko najde droplje,
spusti se za njimi v dir. Tolste ptice se zbog premočenega
in zmrznjenega perja ne morejo vzdigniti od tal, se ve da
beže, kolikor hitro jih morejo noge nositi, ali kozaški konj
je urniši od droplje, bliža se vedno bolj in bolj, zdajci pri-
svrči s spretno roko vržena grjača, in droplja v glavo smrtno
zadeta zvrne se v travo.

V Krimu (na Ruskem) jih love še tudi drugače. Na na¬
vadnem kmetskem, s snopjem obloženem vozu, pred kterega
so vpreženi voli, se pelje pet ali šest lovcev v stepo. Ko
od daleč ugledajo droplje, ležejo lovci na vozu po dolgem,
se skrijejo v slamo in se tako počasi vozijo okoli dropelj. V
stanovitih daljavah se zmuzne lovec za lovcem z voza in ob¬
leži mirno v travi. Dropje jako pazljivo ogledujejo voz, vidi
se jim, da jih sprehajajo sumnje, ali vendar ne zlete, dokler
je voz dalje od streljaja. Ko je tako voz privozil na okoli,
obrne se lovec, ki je zadnji ostal na vozu, naravnost proti
dropljam. Preplašene se vzdignejo, ali kamorkoli se obrnejo,
povsod pridejo temu ali onemu lovcu tako blizu, da more po
njih streliti.  _

Bolj v južnih krajih Evrope, pa tudi na Ogerskem in
Ruskem se nahaja:

Mala droplja, ki je za polovico manjša od velike.
Samec ima črn vrat in na njem dva bela ogrlaja, sicer je
pisana kakor velika.

15*

228

Zaradi posebno okusnega mesa, ktero devajo v isto vrsto
s fazanovim, jo povsod strastno preganjajo. Na Ruskem jo
love kakor veliko z vozom.

75. Galeb ali tonovščica.

Galeb ali tonovščica je povodna ptica, po velikosti in
postavi podobna domačemu golobu. Skoro vsa je bela, samo
oplečje je plavkasto-sivo in dolge, ostro prirezane perutnice
so na koncu črne; glava je po letu rdečkasto-rjava, po zimi
pa tudi ona pobeli. Kljun je stisnjen, robat, in gornja če¬
ljust je prikrivljena črez doljno. Noge so ustvarjene za pla¬
vanje, to je, trije prednji prstje so zvezani s plavno pečico.
Kljun in noge so rdeče.

Galeb prebiva na večih vodah, na jezerih in rekah, pa
tudi na morskih bregovih. V velikih družbah se kakor ujede

74. Galeb ali tonovščica.

sučejo nad vodami, in vsaki čas se ktera zapraši v vodo za
ribico. Lepo je gledati jato galebov, kako se vrte v zraku,
letajo, rekel bi, igraje se, ravno tako dobro pa tudi plavajo
in tudi na suhem dobro hodijo. Radi obiskujejo travnike in
novo orane njive, kjer pobirajo žužke, črve, pajke in drugo
tako golazen. Leteči neprestano kriče: k r i a h, ali pa: k r r r
— krek — krek. Ako se je komu iz družbe zgodila kaka
nesreča, ako je na primer ustreljen ali ranjen padel na vodo,
zbere se vsa družba okoli njega ter ga obletuje z žalostno

229

tožečim krikom. Tudi strel jih ne prežene, le še druge pri¬
vabi. Z drugimi pticami se ne družijo. Prenočujejo na vodi.

Galeb gnezdi v trstovji in sicer zmerom v družbi. V pri-
prosto gnezdo iz ločja in bičja položi samica štiri ali pet
temno pegastih in marogastih jajec oljnate barve; pri valitvi,
ki traja 18 dnij, tudi samec pomaga. Za mladiče so stari
jako skrbni. Na vrane, sokole in druge ujede, ki strežejo
na jajca in mladiče, vzdigne se vsa jata iz sosedstva kakor
oblak, dere se na vse grlo in skuša odgnati neprijatelja, kar
se jej tudi večidel po sreči izteče.

V blagih zimah ostanejo pri nas, sicer se pa preselijo
na nezamrznjene južne vode.

Od severa pa pridejo v zimskem času k nam druge to-
novščice, ki so navadno veče od naše.

Meso ni za nič, ima neugodno slast po ribjej masti;
jajca so pa jako dobra in okusna.

Galeb se hitro privadi človeku in hiši.

Puste morske bregove okoli Ledenega severnega morja
oživljajo v strašanskej, skoro neverjetnej množini mnogi drugi
galebi in njim sorodne ptice. Na milijone in milijone jih
gnezdi skupaj po skalnatih stenah in sicer zmerom na enem
in istem kraji. Kedar se vzdigne jata iz tacega gnezdišča,
zatemni solnce, in kedar sedajo na morje, pobeli na kilometre
daleč. Prebivalci teh krajev imajo od teh ptičev velik do¬
biček, pobirajo namreč jajca, ki se dado lahko v denar spra¬
viti, jedo mladiče, in tudi perje ima vrednost. In dasiravno
se vsako leto pobere na milijone jajec in mladičev, vendar ni
opaziti, da bi se število teh ptičev kaj zmanjšalo.

76. Ribič ali čigra.

čigra je v svojem vedenji podobna galebu, z druge strani
nas pa tudi spominja na lastavico, kajti ima sosebno dolge
in ozke perutnice in dolg rogovilast rep. Kakor lastavica
tako tudi čigra spada med najboljše in najspretniše letalke,
po cele ure prevrača se kakor igraje se po zraku nad vo¬
dami. Leteč neprestano vrišči: krek, krek, ali pa: či —
gr a — gr a, od koder je tudi dobila ime.

čigra meri po dolgem do 39 centimetrov, od kterih pa
dobrih 16 centimetrov odpade na rep. Po glavi in tilniku je
Črna, zgoraj pepelasta, po trebuhu in prsih pa bela. Od

230

strani stisnjen in zašpičen kljun je rdeč, ravno take so
kratke plavne nožiče, in tudi oko je rdeče.

Čigra se nahaja v večih ali manjih družbah okoli jezer
in rek, posebno všeč so jej reke s plitkimi in širokimi stru¬
gami. Dasiravno po svojih nogah spada med plavarice, vendar
redko kedaj plava, navadno vihra nad vodo, ozirajoč se za
hrano v valove. Leteč večkrat postoji mahaje s kreljutimi,
dokler ne opazi ribe, potem se spusti za njo hitro kakor
strela in se večkrat potopi pod vodo. Razen rib in druge
vodne gomazni pobira leteč tudi polže, črve in žužke po trav¬
nikih, zlasti takrat, ko mora mladim za hrano skrbeti.

Brez vse podlage znese čigra, kterej tudi m a h a 1 k a
pravijo, v jamico na pesku dve ali tri rjasto bela in rdeče

75. Ribič ali čigra.

in črno pegasta in marogasta jajca, iz kterih se v 16 dneh
izvale mladiči. Po dnevi ptica malo sedi na gnezdu, le po
noči in pri slabem vremenu se ne gane ž njega. Rjavo lisasti
mladiči že prvi dan zapuste gnezdo, toda ne gredo v vodo,
temveč se skrivajo po produ. V tretjem tednu že skušajo
letati, ali tudi še potem jih stari leteč pitajo v zraku kakor
lastavice tako dolgo, da si sami morejo loviti potrebni živež.

Povodnej čigri zatope in pokvarijo dostikrat zalego. Ako
se je ta nesreča zgodila o začetku valitve, potem znese in
vali še enkrat, sicer pa ne.

Jako zgodaj, že pred Veliko Mašo odidejo ribiči proti jugu.
Meso ne velja za jed, jajca so pa dobra.

Okoli stoječih voda prebiva po naših krajih:

Črna čigra, ki je samo 29 centimetrov dolga in je po
glavi, po prsih in sredi trebuha črna, po plečih pa pepelasta.

231

77. Čopasti ponirek.

Ponirek je med našimi domačimi pticami neka nenavadna,
rekel bi, čudna prikazen. Noge so se mu pomaknile prav
na konec trupla, zato se pa tudi tako moško in mogočno po
koncu drži. Ali te mogočnosti je hitro konec, kakor hitro
se mora prestopiti. Kratke, v guzi vsajene noge ne morejo
nositi trupla, zato nerodno rogačka in vsaki čas pade na
trebuh. Po suhem se še najhitreje giblje, ako se vrže na
trebuh, steguje vrat in dela z nogama in s perutnicama, da
pridrsi do vode, kjer je prav za prav doma. To tudi vselej

stori, kedar ga nenadoma
ustraši kaka nevarnost.

Ponirek je lep, gizdav
ptič, posebno spomladi, ko
se obleče v svatovsko obleko.
Takrat mu obdaja vrat do
6 centimetrov dolg svilnat,
črnoobrobljeni ovratnik ko¬
stanjeve barve in na čelu
se mu vzdigujeta dva pre¬
vzetna črna čopa. Sicer je
zgoraj zagorelo rjav, po
prsih in po trebuhu bel in
svetel kakor srebro, in tudi
kreljuti so belo obrobljene.
Ozek in šilast kljun je rdeč¬
kast, oči jasno-rdeče. Prsti
so razklani in kakor pri
liski s široko plavno pečico

obrobljeni. V dolgost meri
6 decimetrov.

76. Čopasti ponirek.

Ponirek je boječ in oprezen ptič ter živi samotno po
večih stoječih, s trstovjem obraslih vodah. Na suho gre nerad,
dobro vedoč, da se na svoje neukretne noge ne more zana¬
šati. Toliko brezskrbniši je pa na vodi. Ponirek je prav
povodni ptič. Plava jako hitro brez najmanjše težave, pla¬
vajoč ima včasih skoro vse truplo pod vodo, včasih pa samo
s trebuhom leži na vodi. Tako tudi spi, poteknivši kljun med
perje na pleča. Še veči mojster je pa v potapljanji. Kakor
bi trenil zgine pod vodo in se več sto korakov daleč zopet
prikaže; kar si potoma vjame pod vodo, to tudi potoma poje.
Ni je kmalu ptice, ki bi znala lovcu tako nagajati kakor po-

232

nirek. Sedaj te imam, si dostikrat misli lovec, ko pomeri po
njem, ali ko se zablisne na prašnici, je prekanjen ptič že v
zavetji pod varnimi valovi. Zleti samo v največej sili ali
takrat leti dobro in vztrajno, da si ima jako kratke pe¬
rutnice.

Ponirek se hrani večidel z ribami, lovi pa tudi žabice
in drugo vodno gomazen. V želodcu ima tudi zmerom ne¬
koliko perja, kterega si s trebuha oskube.

Njegovo gnezdo je od daleč podobno kupu naplavljenega
vodnega drača in je tako plitko in zanikerno spleteničeno,
da jajca na pol v vodi leže. Gnezdo plava na vodi, toda je
za bližnje trstovje ali za kako drugo stvar privezano, da ga
valovi ne odnesd. Štiri belkasta jajca so debela kakor ko¬
košja, oba jih valita in potrebujeta za to tri tedne. Ako jima
preti kaka nevarnost, pokrijeta jajca in plavata proč. Sivo
in črno progasti mladiči gredo takoj na vodo in se znajo
precej potapljati. Kedar so od dolzega plavanja in potap¬
ljanja utrujeni, da jim starka neko glasno znamenje, na to
se mladi stisnejo skupaj, starka se potopi, vzdigne mladiče
na svojem hrbtu iz vode in jih nosi okoli, da si poČijejo.

Na zimo se ponirek prestavi na južne nezamrznjene vode.
Potuje po noči.

Ponirek se more jesti, ako se mu odere koža, toda po¬
sebne cene meso tudi po tem nima. Trebušina se pa s per¬
jem vred stroji ter se kakor kožuhovina dosti drago prodaja.
Ena lepa kožica velja 4—5 goldinarjev. Tartari izdelujejo
iz njih posebno lepe plašče.

Bolj pogostoma nego čopasti ponirek nahaja se pri nas:
Mali ponirek, ki je samo malo veči od prepelice.
Zgoraj je črnkast, spodaj pa zamazano bel. Sicer je podoben
čopastemu, samo da nima ovratnika niti čopov na glavi.

Lastnostij je ravno tacih kakor njegov veči brat. V ne¬
varnosti se zavleče pod vodne rastline in potakne samo mali
kljunček iz vode. Večkrat se zaplete v mreže, ki so jih ri¬
biči ribam nastavili, in pogine.

Ujet mali ponirek hitro postane krotek in je prav kratko¬
časen. Mora pa imeti večo posodo z vodo.

Po pokrajinah okoli Severnega ledenega morja zamenjuje
ponirka:

233

Slapnik, ki ima tudi daleč zadaj vrasle noge in se
ravno tako drži po koncu. Tudi sicer mu je podoben, raz¬
likuje ga samo to, da ima celo plavno pečico med prsti. Na
kopnem je jako neukreten, na vodi in pod vodo je pa gibčen
in uren. Po osem minut lahko ostane pod vodo.

Slapnik je dolg 6 decimetrov; zgoraj je črnikast, spodaj
bel; vrat in glava je ob straneh siva, grlo je pa žive kosta¬
njeve barve; vrat od zadaj in prsi so belo in črno progaste.
Mladiči so po hrbtu belo pegasti.

Slapnik gnezdi na severnih jezerih s sladko vodo, ko
mu pa mladiča moreta leteti, gredo vsi na morske bregove.
Hrani se s samimi ribami.

Potrebuščina je lepa in se ustrojena speča v denar.

Po zimi se tudi pri nas večkrat pokaže na nezamrznjenih
vodah.

78. Morski vran.

Morski vran je velik skoro kakor gos in tehta tri do
štiri kilograme, po postavi je pa bolj racam podoben, toda
ima dolg vrat in do 5 centimetrov dolg in raven kljun, ki
je na koncu kaveljčasto zakrivljen. Perje je temno rjavo,
skoro črno in se malo spreminja na zelenkasto. Po glavi in
po vratu ima tanka bela peresca med črnimi pomešana in
tudi na bokih ima belo liso. Peresa v tilniku so podaljšana
v kratko perjanico. Na nogah so mu vsi štirje prsti s plavno
mrenico zvezani. Oko je jasno zeleno. Na grlu ima majhno
kožnato mošnjico.

Ta povodna ptica živi bolj po severnih krajih, pa tudi
sem ter tje po srednjej Evropi, v Sremu na primer je na¬
vadna ptica. Jeseni se pomika proti jugu in na tem potu
pride tudi v naše kraje in se včasih dalj časa zadržava.

Morski vran živi večidel v večih družbah, ali drugih ptic
ne trpi blizu sebe. Izvrsten je plavar in potapljavec, pa tudi
dobro leti. Ako letečega kaj prestraši, pade kakor kamen v
vodo in se potopi. Plava ravno tako hitro na vodi kakor
pod vodo, navadno sta samo vrat in glava zunaj vode, so-
sebno kedar se ne čuti povsem varnega. Prenočuje v gozdu
na drevji in se trdovratno drži enega in istega všečnega kraja.

Ni je kmalu tako požrešne ptice, kakor je morski vran.
Hrani se pa skoro s samimi ribami, ktere zna prav spretno
loviti. Ribnjak, na kterega zahajajo morski vranovi, bode
kmalu prazen, zato pa tudi povsod hudo preganjajo to rib-
stvu zelo škodljivo ptico.

234

Ta požeruh vali dvakrat na leto in sicer najrajši v ve-
likej družbi. Gnezdo je spleteno iz vrbovih šib, globel je pa
obložena in zmehčana s travo. Včasih je na enem drevesu
po 50 gnezd. Na tacih gnezdiščih je listje po drevji in vse
zelenje pod njim od njihovega ostrega blata kakor požgano.
Tri ali štiri mladiče oba stara oskrbujeta z obilno hrano.
Vsaki čas prileti eden ali drugi s polnim goltom rib ter jih
izriga pred mladino. Mladi ostanejo tako dolgo v gnezdu,
da morejo godni odleteti.

Za vranovo meso nihče ne mara, tudi jajca imajo neko
neugodno in zoperno slast.

V Kini so si morskega vrana udomačili ter ga priuča-
vajo za ribji lov. Na gospodarjevo zapoved skoči ptič v vodo,

77. Morski vran.

se potopi, ujame ribo in jo prinese iz vode. Pa požrešnežu
nikdar ni upati, da bi vlovljene ribe sam ne požrl, zato se
mu na vrat natakne usnjat kolobarček, da ne more požirati.
Gospodar se vozi na ozkej plavi in ima vrana pri sebi. Ako
neče ptič sam skočiti v vodo, vrže ali sune ga gospodar s
plavi, pa kmalu je spet na površji, z ribo v kljunu. Se ve
da bi vran ribo najrajši sam pojedel, ali kolobarček na gol¬
tancu mu ne da; zato plava ž njo k plavi, gospodar mu
vzame ribo in mu da nekaj jesti, ko mu je poprej kolobarček
snel. Ko se je ptič malo počil, ga gospodar spet zapodi v
vodo. Včasih vran vlovi tako veliko ribo, da je ne more sam
zmagovati, tedaj mu bližnji tovariši hitro pridejo na pomoč,
pa pri takej priložnosti se radi med seboj stepo.

235

Mali morski vran je velik kakor srednja raca in
tehta dva kilograma. Tudi on pride včasih po zimi na naše
vode.

Kakor zimski gostje prihajajo v naše kraje od severa
potapljavci in sicer trije, namreč veliki, srednji
in mali.

Veliki potapljavec je blizu 8 decimetrov dolg,
glava in vrat se mu spreminjata na zelenkasto, po plečih in
po hrbtu je črn, sredi črnikastih perutnic ima veliko belo
okno, po trebuhu je bel, malo rdečkasto nadahnjen. Samica
je pepelasta, po glavi in po vratu rjava. Kljun, oči in noge
so rdeče.

Srednji potapljavec ne doseže 6 decimetrov, glava
in gornji vrat se spreminjata na zeleno, sicer je zgoraj črn,
spodaj bel, okno na perutnicah je belo in dvakrat črno pro¬
gasto. Samica je bolj siva in po glavi rjavkasta. Kljun in
noge so rdeče.

Mali potapljavec ali belič je samo polpeti decimeter
dolg in je večidel bel, le na plečih ima dva črna pasa in
kreljuti so črne z belim oknom. Kljun in noge so plavkaste.

Potapljavci so račje podobe, od kterih jih bo pa vsakdo
hitro razločil po dolgem in ozkem, na koncu zakrivljenem
kljunu, čigar čeljusti so na robeh nazobčane kakor žaga,,
tudi imajo na tilniku krajšo ali daljšo čopasto perjanico.

Potapljavci po suhem težko hodijo, zibaje se kakor race,
dobro pa lete, še bolje pa plavajo in se potapljajo. Ranjen
zgine pod vodo, prime se s kljunom za kako stvar in dosti¬
krat tako pod vodo pogine, ne pokazavši se več na površje.

Na severu, kjer gnezdijo, obešajo jim Laponci velike
škrinje na drevesa in potapljavci se radi va-nje vselijo. La¬
ponci pa delajo to zavoljo dobička, ki ga imajo od okusnih
jajec; meso nima nobene cene, perje je pač nekaj vredno,
posebno trebuščina od velikega potapljavca ima ustrojena
precejšno ceno.

Potapljavci se hranijo večidel z ribami, so torej škodljivi.

79. Pelikan.

S to čudno prikaznijo končamo opis naših ptic. Pelikan
je velikan med evropskimi plavači, samo labud je zaradi dol-
zega vratu nekoliko daljši od njega. Star pelikan meri nad
poldrugi meter v dolgost, v širjavo pa blizu 3 metre z razpro-

236

strtimi perutnicami, težek je pa 10—13 kilogramov. Po vzrastu
je nekoliko podoben labudu, samo da je bolj telebast in ne-
ukreten. Na prvi pogled ga je pa lahko spoznati po čudnem
kljunu. To orodje je namreč 3 decimetre dolgo in precej
široko, gornja čeljust je plošnata in se konča s prikrivljenim
kavljem, o dolnjej mu pa visi saku podoben kožnat mehur.
Zadnji prst je obrnjen na notranjo stran in vsi štirje so zve¬
zani s plavno mreno. Ves je bel in malo rožasto nadahnjen,
samo prva velika peresa v kreljutih so temno-rjava. Na glavi
ima čop daljšega perja. Oko je lepo živo rdeče, noge so pa
poltne barve.

V Evropi prebiva ta ptica posebno okoli Črnega morja,
nahaja se pa tudi na doljnej Donavi in na Tisi po Ogerskem.

V brezštevilnih jatah
se pa pelikani na
zimo zbirajo po večih
azijskih in afriških
jezerih. V Egiptu
včasih jata pokrije
pol štirjaške milje,
in od daleč je voda
videti, kakor bi bila
posuta z velikanskimi
belimi rožami. K
nam se jeseni ali po¬
mladi zaleti kak pe¬
likan, zlasti na Cirk-
niškem jezeru so po¬
samezne večkrat vi¬
devali.

78. Pelikan.

Kakor morski vran je tudi pelikan požrešna in nenasitna
ptica, zato mu tudi pravijo n en as it ali n e sit. Hrani se
pa s samimi ribami, ktere zna prav spretno loviti v sak pod
kljunom. Iz viška se zakadi v vodo in prestreže ribo v mehur;
potapljati se ne more, zato lovi le bolj po plitčinah. Na
lovu se radi postavijo v vrsto in potem začno loviti proti
kraju; kar bi enemu utegnilo uiti, to zasači drugi. Ko je
sak poln, gre na suho in začne jesti in v miru prebavljati.
Golt mu je tako širok, da pogoltne poldrugi kilogram težko
ribo in sicer zmerom z glavo naprej. Popoldne gre še en¬
krat lovit, proti večeru se pa zbirajo na svojih navadnih pre¬
nočiščih, najrajši na drevji.

237

Med seboj žive v miru, le zaradi žretja se včasih sprb;
tudi z drugimi pticami se dobro gledajo, dasi ravno njiho¬
vega društva ne iščejo. Proti človeku je nezaupen in oprezen,
samo tam, kjer ga skušnja uči, da ga človek ne vznemiruje,
zgubi vso plahost. Z vode se težko vzdigne, z dolgimi pe¬
rutnicami ploska silno in vihra nekoliko korakov po vodi, ali
ko je enkrat iz vode, zvije se lahko v neizmerno višavo in
leti prav lahko brez vse težave. Glas mu je hripavo riganje.

Pelikan gnezdi po nepristopnih grezeh, ki so s trstjem,
rogozjem in sito zarasteni. Na veliki kup vodnega drača
znese 2—4 belkasta jajca in vali okoli 30 dnij. Mladiči so
podobni mladim goskam in gredo takoj na vodo. Tako gne¬
zdišče smrdi od blata in gnilih rib kakor kuga.

Pravljica je pelikana postavila za vzgled materine lju¬
bezni, rekši, da si sam s kljunom razmesari prsi, in da mla¬
diče napaja s svojo krvjo. Ni mi treba dostavljati, daje to
izmišljeno.

Pelikanovo meso nima nobene cene. V mehur po ju-
trovih deželah spravljajo tobak.

Pelikan se hitro udomači. Cesar Maksimilijan je imel
pelikana, ki ga je vsekamor spremljeval. Živel je 80 let.

IV. Najimenitniše ptice iz ptujih
krajev.

80. Kanarček.

anarče ^ J e me d vsem i ptujimi pticami pri nas naj-
bolje znan in najbolj priljubljen. Vsakdo pozna in
ima  rad to ljubeznivo rumeno ptico. Kanarec je veselje
* n za ^ ava  otroku, ki zaradi hudega kašlja vso dolgo
'AV zimo ne sme iz hiše; kanarca se z ljubeznijo oklene
| devica, ki se je lažnivemu svetnemu upu in praznej
nečimurnosti umaknila v tihe samostanske zidove; kanarec
nadomešča bolniku celo krdelo pomladnih gozdnih pevcev ter
ga spominja zelenega bukovja in pisanih travnikov; kanarec
oživlja starej osamelej mamici samotno izbico ter jej z zgovor¬
nim petjem krajša nevesele dneve. Vsem je prijeten tovariš;
pogrešali bi nekaj, ako ga ne bi videli na navadnem mestu.

Kanarec se je med vsemi ptujimi pticami pri nas naj¬
bolj udomačil. Počuti se dobro, učaka visoko starost, plodi
se ravno tako kakor v svojej pravej domačiji in se pari tudi
z mnogimi sorodniki naših krajev, z eno besedo: vede se
prav kakor domača ptica, samo da ne more biti brez člove¬
kovega varstva. Tristoletno jetništvo mu je vzelo samostal-
nost. v gajbici se rodi, v gajbici živi, v gajbici izdahne živ¬
ljenje; svobode ne pozna in je tudi ne zna rabiti. Ako se
izmuzne iz svoje kletke in zleti na vrt med zelene veje, ne
zna se vesti, ne zna si najti hrane, ne ve se ogibati sovraž¬
nikov. Begunci kmalu poginejo, tako ali tako, tudi ne gledeč
na to, da jim naše podnebje ne ugaja.

Domovina so mu Kanarski otoci blizu Afrike, od kterih

je tudi dobil ime. Ondi živi po goščavah kraj potokov, pa
tudi po sadnih vrtih, celo po mestih. Sploh je ondi tako
navadna ptica, kakor pri nas vrabec. Divjak je skoro malo
manjši od našega udomačenega. Ves je zelen, zgoraj bolj
sivkasto, spodaj pa rumenkasto, perutnice so črnikaste, temno-
sivi rep je pa belo obrobljen.

Divji kanarec se hrani z vsakovrstnim semenjem, sočnim
zelenjem in sadjem. Plah ni in se da lahko ujeti. Poje prav

239

prijetno in neutrudno, v prostosti ravno tako kakor v gajbi,
toda je med pevcem in pevcem velik razloček. Pari se tudi z
udomačenimi, njihovi mladiči so močnejši in tudi boljši pevci.

Kanarec vali kakor sploh ptice vrabčevega rodil, po več¬
krat, namreč tri ali štirikrat na leto ter znese navadno po
pet zelenkastih, rjavo pikastih jajec in sedi 13 dnij. Mladiči
ostanejo tako dolgo v gnezdu, da so godni, toda oče jih
tudi še pozneje nekoliko časa prav skrbno pita, samica pa
zopet znaša jajca za drugo zalego.

Kanarca so pred 300 leti prinesli v Evropo, kjer se je
ljudem kmalu prikupil z ugodnim petjem, tembolj, ker ga ni
težko prehraniti. J 6 namreč konoplje, ogerščico ali repico,
proso, mak, zraven tudi salato, kurja črevca, namočen kruh
in sadje, sosebno jabelka.

Voda se mu mora vsaki dan premeniti in sicer v dveh
posodah, v enej za pijačo, v drugej za kopelj. Podvržen je
mnogim boleznim, zlasti ga rade zajedajo uši ali tekuti. Živi
navadno 10—12 let. ali pri primernej hrani in pri dobrej
postrežbi učaka tudi 20 let. Pari se z liščekom, čižkom,
griljcem, repnikom, brezovčkom, zelencem in kalinom.

Kanarec ima za uk dobro glavo in dober spomin ter se
kmalu nauči vsakovrstnih malih umetnij. Na gospodarja
dobro pazi in razume vsak njegov mig, na njegovo zapoved
začne peti, sem ter tje hoditi, iz predloženih številk in črk
sestavlja števila in besede; na gospodarjevo besedo ustreli iz
majhne puške, potem se pritaji in dela, kakor bi bil mrtev,
da se na mala kolca naložiti, odpeljati in v grob položiti, ko
ga pa hočejo zagrebsti, poskoči kvišku, se prikloni in zapoje
veselo pesmico.

Ako si hočeš odgojiti zdrave kanarce in dobre pevce,
ravnaj ž njimi tako: Hrani jih s samim repičnim semenom
in s staro, v vodi namočeno žemljo, zelenjave jim navadno
ne dajaj, ker od nje preveč odebele in niso potem niti dobri
pevci, niti so za pleme. Samo ako bolehajo ali se klaverno
drže, daj jim malo salate ali kurjih črevec. Kuhanih jajec
jim ne pokladaj, tudi takrat ne, ko morajo mladiče pitati.
Ko začno mladiči sami zobati, dajaj jim nekoliko časa v vodi
namočenega repičnega semena. Ne postavljaj jih na solnce,
tudi na prepihu ne morejo stati, ker sicer lahko ohripe. Tudi
jih ni dobro držati blizu jako dišečih cvetlic, ker se je opa¬
zilo, da jim hud duh škoduje, ali jih še celo umori. Ako
opaziš, da jih nadlegujejo uši, dobro očisti gajbico in namaži
vse kote in razpoke z lanenim oljem.

240

Za gnezdo jim daj leseno, štirioglato škatljo, ki je 10
centimetrov visoka in 10 centimetrov široka. Na dno potresi
malo pepela, ki odganja uši, na pepel vsuj drobnega peska
ter ga pokrij s suhim mahom, da bode škatlja do polovice
napolnjena. Potem jim nastriži za poltretji centimeter dolgega
nitja (šarpije), iz kterega si bodo sami napravili gnezdo. Po
valitvi očisti škatljo in jo na novo nastelji kakor prvikrat.

Da si bodeš odgojil dobrega pevca, skrbi za to, da bode
mladič sin dobrega pevca, in da pride k dobremu pevcu v
šolo. Obesi ga tako, da ne bo mogel slišati nobenega dru¬
gega ptiča, nego samo svojega mojstra, posebno glej na to,
da ne bode slišal samice (babice), ker kakor človek ima tudi
ptič to napako, da se rajši poprime slabega nego dobrega.
Blizu okna ne sme viseti, kjer ga vsakoršne stvari odvračajo
od nauka, ter postane raztresen, pa se navadi šušmariti,
krhati in trgati pesem. Kanarec se lahko nauči posnemati
popevke drugih ptičev, na primer slavca in tudi na orgeljce
ga je moč izuriti v izvrstnega pevca. Najbolje je, ako dve
leti ostane v sosedstvu svojega mojstra, potem je tako trden
v svojej umetnosti, da se ne bo dal lahko popačiti kakemu
mojstru skazi.

Na Nemškem se po nekterih krajih na veliko pečajo z
odgojevanjem in šolanjem kanarcev, posebno na Harzu. Tam
skoro vsaka hiša odgojuje kanarce za kupčijo, prodajaje jih
po vsej Evropi in celo v Ameriko. Posamezne hiše stržijo
za kanarce po 80 tolarjev na leto. Gotovo lep zaslužek!
Najbolj na glasu so kanarci iz mesta Andreasberg, ki počrez
računajoč razpeča vsako leto za kacih 12.000 tolarjev teh
rumenih pevcev.

Papige.

Izmed ptujih ptic videvamo pri nas po premožnih hišah
še največ papig. Ljudje jih imajo radi zaradi lepega perja,
še več pa zbog pametnega vedenja in kratkočasne žlobudra-
vosti. V Indiji in Ameriki so pa že od nekdaj udomačene,
okoli indijanskih koč v južnej Ameriki je povsod videti mnogo
krotkih papig, ki kokorikajo kakor petelini, lajajo kakor psi
ter se z otroci vred smejajo in jokajo. Papige so celo Kri¬
štofu Kolumbu pomagale najti Ameriko. Ko se je namreč
že več ko dva meseca vozil po morji in so mornarji že jeli

241

godrnjati, opazi necega večera Kolumbov tovariš Pinzon
letečo jato papig. Na njegovo silno prošnjo zapusti Kolumb
prejšnjo mer ter krene z ladijo za papigami, in kmalu potem
ugledajo kopno zemljo.

Do sedaj je znanih okoli 300 različnih papig, in da si
tudi se med seboj jako razlikujejo, imajo vendar nektere
splošne lastnosti, po kterih jih je lahko poznati. Vse papige
imajo debelo okroglo glavo; njihov debel, kratek, od strani
stisnjen kljun je na korenu z voščenico obrasten; gornja če¬
ljust je od korena vkrivljena in na koncu kaveljčasto zavita,
spodnja krajša je pa topa in odrgnjena; kraki so kratki ali
močni, noge so ustvarjene za plezanje, dva prsta sta namreč
naprej, dva pa nazaj obrnjena; jezik je kratek, debel in
mesnat; perutnice so kratke, perje trdo, lica okoli očes so
večidel gola. Največa papiga je krokarjeve, najmanjša pa
vrabčeve velikosti.

Perje ima lepe, večidel vpijoče barve, največ so rdeče,
rumeno, plavo in zeleno pisane, vrh tega imajo nektere dolge
metlaste repe, nektere pa perjanice na glavi.

Razen Evrope prebivajo papige po vseh delih zemlje,
toda samo v vročih krajih, po priliki kakor opice, na ktere
nas tudi po svojem vedenji in po svojih umnih zmožnostih
opominjajo. Papige so v resnici opice med pticami. Kakor
opice so tudi papige izvrstne plezavke, pri plezanji jim pa
niso v pomoč samo noge, temveč tudi kljun; ž njim se opri¬
jemajo, za-nj se tudi obešajo, kar smo že pri našem krivo-
kljunu opazili. Noga pa papigi ni samo za plezanje, ampak
služi jej skoro kakor roka, ž njo se praska in nosi jed v usta
itd. Podobne so nadalje opicam v tem, da žive zmerom v
velikih družbah, da imajo močan vriščeč glas, da so polne
muh in zvijač, objestne in sladkosnede, človeku sicer privr¬
žene, toda pod starost večkrat potuhnjene in hudobne, na¬
posled da rade posnemajo in oponašajo, če tudi ne dejanj,
pa vendar človeške in druge glasove.

Papigi je prirojen nagon oponašati vsakoršne glasove.
Kakor sliši človeka, tako tudi ona pokašljuje, zeva, kiha in
hrka, smeje se in vzdihuje. Nauči se izgovarjati besede in
cele dolge stavke, nektere še celo poskušajo peti. Res ni,
da bi rekel, da razume, kaj govori, ali vendar se moramo
čuditi njenemu dobremu spominu, kakor jej tudi velike čut-
Ijivosti ne moremo odreči, kar spričuje ta dogodek. Neki
Anglež je dobil papigo iz južne Amerike in jo naučil neko¬
liko angleških besed izgovarjati. Črez dolgo let, ko je pa-

Živali v podobah. II. 16

242

piga že očividno ostarela, pride k Angležu neki Spanj olec
ter se začne ž njim španjolski razgovarjati. Ko papiga za¬
sliši glasove svoje domačije, jame vleči na ušesa, spenja se,
našopiri perje, naposled s krčevito silo izpregovori nekoliko
španskih besed, kterih se je v svojej mladosti naučila. Ali
ta spomin jo je tako iznenadil in pretresel, da se je zvrnila
in poginila.

Papige žive v mnogoštevilnih jatah po gostih gozdih, od
tod pa rade letajo na obdelana polja in v sadne vrtove,
včasih po več mirijametrov daleč. V goščavi, kjer vedo, da se jim
ni treba bati nevarnosti, so jako glasne in žlobudrave, blizu
človeka pa oprezno tihotapijo in ne dado od sebe glasu. Do¬
stikrat je velika družba na kacem drevesu, ali človek bi jih
ne zapazil, ako jih ne bi izdale izjedi, ki pogosto padajo
izpod vej. Kedar so v polji ali na vrtu v škodi, stoji neko¬
liko starih, ktere je večletna izkušnja izučila, zmerom na
straži v najviših vrheh. Kakor hitro se straži ne zdi vse
varno, posvari pajdaše s posebnim glasom, in vsa družba se
oglasi, češ da je na oprezu; ako straža da drugikrat stano-
vito znamenje, vzdigne se jata z velikim hrupom in hitro
zgine. Kakor pa mine nevarnost, kmalu spet prihrumi od
druge strani. Kedar so site, se rade kopljejo v vodi in tudi
v pesku, sicer so pa na zemlji jako nespretne in okorne.
Zvečer odlete zmerom na eno in isto priljubljeno mesto, bodi
si na kacem otoku ali pa v sredi velicega gozda in zaspe po
dolgih jezičnih razgovorih. Spe pa jako lahko, najmanjši šum
jih prebudi.

Papige jedo vsakovrstno sočno sadje in semenje, zlasti
rade tarejo peške in koščice, za kar je njihov kljun sosebno
spreten; razen tega smučejo popke in cvetje in nektere zob¬
ljejo tudi črve in žužke. V zaporu jedo vse, sosebno ko¬
nopljo, turšico (koruzo), oves, riž, salato, manjše pa proso
in repico. Posebno zaljubljene so v sladkor, nauče se pa
tudi piti pivo, vino in sladko žganico.

Papige gnezdijo po drevesnih in skalnih luknjah. Všeč
jej je, ako najde kako zapuščeno žolnino gnezdo, ktero si
samo za svojo potrebo razširi; zna pa tudi sama prav spretno
dolbsti. Brez vse podlage znese samica enkrat na leto po
dve beli jajci, kteri ona sama izvali, on jo pa hrani in z ble¬
betanjem zabavlja. Mladiči so grdi in potrebujejo dolgo časa,
predno se operijo in zgode.

Kakor opice delajo tudi papige na polji in po vrtovih
veliko škodo, zlasti ker mnogo več pokvarijo nego pojedo.

243

Zato jih brez usmiljenja preganjajo in pobijajo, kar ni težko,
ako se jim je človek toliko približal, da more po njih streliti,
ker pride s strelom prepodena jata kmalu nazaj obžalovat
izgubljene tovariše. Ondotni domači prebivalci jih jedo in
tudi Evropejcem meso ni zoperno, posebno pa vsi hvalijo
juho. Indijani se krasijo z lepo pisanim perjem.

Aleksander Veliki je prvi iz Indije prinesel papige v Ev¬
ropo, kjer so pri gospodi hitro prišle v šego. Že pri starih
Rimljanih so gospe za zabavo imele papige v gajbah, raz¬
košni in sladkosnedi cesar Heliogabal je pa s papiginimi
možgani gostil svoje goste.

Papige učakajo visoko starost, nad sto let. V Florenciji
je živela papiga od 1. 1633. do 1. 1743.

81. Amazonska ali rumenoglava papiga.

Amazonska papiga je dolga
3 decimetre, perja je sploh
zelenega, samo na čelu je
plava in na grlu rumena,
zgib na perutnicah in stranska
repna peresa so rdeča.

Ta papiga je doma iz južne
Amerike, kjer v velikih ja¬
tah prebiva po brazilijanskih
gozdih. Po vrteh in nasadih
dela veliko škodo, najrajša
zoblje sladke pomaranče.

Gnezdi v duplu in znese
dve beli jajci. Iz gnezda vzeti
mladiči se za čudo hitro ukrote
in se nauče besede posebno
dobro izgovarjati.

Pri nas po hišah vidimo
največ to papigo. Gospodarju
je jako privržena, neznane
ljudi pa rada grize.

79. Rumenoglava papiga.

Bolj po redkem ali vendar sem ter tje se po hišah vidi:

Siva papiga, ki prebiva po zapadnej Afriki. Vsa je
plavkasto-siva, samo kratek rep je rdeč kakor kri; golo lice
je belo, kljun pa črn.

16*

244

Med vsemi papigami je siva najkrotkejša, človeku naj¬
bolj privržena in za nauk najpripravniša. Človek se jej mora
res čuditi, kako hitro in koliko se nauči brbljati.

Neki duhovnik v Solnemgradu je v Trstu 1, 1827. kupil
za 25 goldinarjev sivo papigo, jo je vsaki dan pred poldnem
in po poldne učil eno uro in sicer se je mnogo ž njo pečal.
Ta papiga je odgovarjala na vprašanja, znala je vse dobro
preudariti, pozdravljala je prihodnike in se priporočala od¬
hajajočim. Zjutraj je pozdravljala z „dobro jutro“, zvečer
se je pa poslavljala z »lahko noč". V hiši je poznala vse
ljudi in je vsacega klicala po imenu, toda tega je imela rajša
od druzega. Naj postavimo semkaj samo nekoliko, kar je ta
papiga govorila.

„Duhovni gospod! dobro jutro." „Duhovni gospod! pro¬
sim en mandelj." ,,Hočeš mandelj? Hočeš oreh? Dobiš,
dobiš. Tu imaš nekaj." »Gospod stotnik, Bog vas sprimi,
gospod stotnik." »Ti malopridnež, ti tat, poberi se! greš
domu ali ne? čakaj ti cigan!“ „Ti lump ti! ti slepar, ti
grdogledi ti!“ „Gospod sosed! Le počasi! Gospod sosed!
Le počasi!" „Priden paperl, dober paperl!" „Ti si vrl dečko,
prav vrl dečko!" »Nekaj boš dobil, koruze boš dobil."

Ako je kdo potrkal na vrata, zavpila je glasno in raz¬
ločno kakor moški: „Le noter, le noter! Bog vas sprimi!
Me veseli, da ste me počastili, me veseli!" »Moliti, pojdimo
molit." »Pojdimo jest!" „Lovro vstani!" „Jaz grem, z
Bogom!" »Živio naš cesar, dolgo naj živi!" „Od kod pri¬
deš?" »Ne zamerite, milostljivi gospod, mislil sem, da ste
vi ptič."

Kedar je na svojej hiši kaj grizla, rekla je: »Ne grizti,
pri miru bodi! Kaj si naredil? Čakaj ti cigan! Bom te
lasal." „Kaj, mene lasati? Kdo bo mene lasal?" „Da, da,
tako se godi na svetu! Tako, tako!"

Po smrti svojega gospodarja je bila prodana za 150 gld.,
in kmalu potem spet v drugič za 370 gld.

82. Dolgorepi arara.

Arara, kteremu je tudi mak a o ime, je papiga velicega
kljuna, dolgih perutnic in repa daljšega od trupla. Po dol¬
gem meri do blizu meter, ali polovica odpade na rep. Sicer
je jako lepo pisana. Vrat, pleča, prsi in trebuh je rdeč
kakor škrlat, hrbet in podrepje je plavo kakor jasno nebo,

245

rep je živo višnjav in rdeč, kreljuti so pa zeleno, rdeče in
plavo pisane.

Arara stanuje v južnej Ameriki, sosebno v gostih brazi-
lijanskih lesovih. Kriči jako neugodno s hripavim glasom:
ara—ra ali pa: a ras. Leti počasi, ker ga dolgi rep za¬
držuje.

Z močnim kljunom si izdolbe luknjo v trhlem deblu in
znese va-njo dve beli jajci. Valečej samici visi dolgi rep iz
luknje, in to jo izda. Indijani pobirajo mladiče in je priva-

80. Dolgorepi arara.

dijo k svojim kočam kakor kuretino. Te papige letajo v gozd
in na polje živeža iskat in se zopet vračajo domu. Indijani
jih jedo, z lepim perjem se pa gizdajo. Velika peresa iz kre-
Ijutij potrebujejo za svoje strelice.

Pri nas videvamo to lepo papigo in še nektere sorodne
vrste pogosto po menažerijah. Gospodarju je privržena, dru¬
gim ljudem pa ne upa in rada grize.

Za nauk nima tacega talenta kakor na primer siva ali
zelena papiga, ali posamezne besede se vendar uči izgovarjati.

83. Rumenočopasti kakaduj.

Kakaduja od drugih papig odlikuje zašpičen, naprej za¬
vihan čop na glavi. Velik je kakor amazonska zelena papiga.
Ves je lepo čisto bel, samo perjanica na glavi je rumena

246

kakor žveplo, tudi rep in perutnice so spodaj rumene. Njegov
glas je prijazen: k a kad u, od tod je dobil tudi ime.

81. Rumenočopasti kakaduj.

Južni azijski, po¬
sebno Molučki otoci so
domovina te ptice, ki
je že dolgo znana v
Evropi. Ljudje jo radi
drže po hišah, ker je
čista in z vsako hrano
zadovoljna. Po mena-
žerijah je najnavadniša
papiga. Svojega gospo¬
darja ali strežaja ima
neznano rada, proti
tujcu je pa nezaupna
in rada ščiplje s klju¬
nom. Kedar je vesela,
dleska s kljunom in
privzdiguje perjanico.
Kdor jej je enkrat na¬
gajal. ali j o dražil, tega
si dobro zapomni in se
mu maščuje, kakor le
ve in zna.

Kakaduj je v izbi jako prijeten in ljubezniv tovariš.
Nauči se izgovarjati ne samo nekterih besed, temveč cele
dolge stavke in jih veže, da imajo pomen.

Na Molukih jih love in jedo.

84. Kolibrij.

Noben del zemlje nima toliko in tako lepih ptičev kakor
Amerika. Učeni svet v Evropi je strmel, čitajoč popise prvih
ondod potujočih Evropejcev in se ni mogel dosti načuditi od
ondod donesenim pticam, dasiravno so bili večidel le mrtvi
mehovi, ki se ne dado primerjati živim živalim. Cvet ameri-
kanskih in sploh vseh ptičev so pa kolibriji. Oni so naj¬
manjši, najlepši, najhitrejši, najgizdaviši ptiči. Po vsej pra¬
vici so jih primerjali pisanim metuljem.

Kolibriji žive samo v Ameriki, posebno v Mehiki, v
Gvijani in Braziliji, toda ne prebivajo samo po vročih krajih,
ampak tudi po hladnih, povsod kjer se razvija bujno cvetje,

247

na ktero je kolibrij vezan ravno tako kakor metulj. Nahajajo
se torej takisto po ravninah kakor po gorah, še celo blizu
večnega snega. Se ve da po tacih krajih ne prebivajo stalno,
s cvetjem pridejo, s cvetjem zopet odidejo. Tako se prele¬
tavajo od kraja do kraja, kakor jih sem ali tje vabi razvija¬
joča se cvetna obilnost; nekteri med njimi so pa pravi selci,
kakor na pr. naša lastavica, slavec in drugi.

Kolibrijev je znanih okoli 400 vrst, največi je kakor
naša pastirica, najmanjši meri pa samo 3 centimetre, je torej
samo malo veči od čmrlja. Vsi imajo pretanke slabe nožiče,
dolge in ozke, srpasto urezane perutnice in dolg, širok, več¬
krat rogovilast rep. Dolgi kljunček je tanek kakor igla,
raven ali zakrivljen; nitkasti jezik je na koncu razcepljen.

Njihovo perje se žari in lesketa v najkrasniših barvah,
blišči se kakor zlato in brušeno drago kamenje, zdaj zeleno,
zdaj rdeče, pri tem plavo, pri onem zlato-rumeno. Zlasti
glavo in grlo pokriva neko drobno luskavo perje, ki se spre¬
minja v najživejših in najčistejših barvah. Razen tega po¬
našajo se mnogi s podaljšanimi repnimi peresi, s perjanico
ali pernatimi ovratniki, kakor na pr. gizdavi kolibrij
v podobi 82. Toda samo samec nosi to gizdavo obleko, sa¬
mica je opravljena prav priprosto in pohlevno. Poprej se je
mislilo, da so popolnoma nemi ali mutasti, sedaj pa vemo,
da imajo — če tudi jako slab — vendar cvrčeč glas, od
nekterih se celo sliši prav tanko ali prijetno žvrgolenje. Leteč
zumlajo ali brne s perutnicami kakor čebela ali čmrlj.

Kolibrij je ustvarjen za zrak. Na zemljo pride samo
takrat, kedar pije. Truden počiva na vejici skrit pod senčnim
listjem. Po zraku leti tako hitro, da oko ne more ničesa
razločiti, komaj se prikaže, že zgine kakor kaka muha ali
sršen. Žarečej iskri enak svrči od cveta do cveta, ali pa
trepetaje visi nad njim, no človek perutnic ne more razlo¬
čiti, tako hitro ž njimi trepeče. Sedaj leti naprej, sedaj se
požene nazaj, zavije v stran, vrti se v krogu, visi v zraku,
vznese se naravnost kvišku, zopet pada in pleše od veje do
veje, od cveta do cveta in naposled kakor misel zopet zgine.
Viseč nad ali pod cvetom potika va-nj svoj tanek kljunček,
kakor bi cvet poljuboval. Popreje so res mislili, da iz cvetja
pije samo sladki medeni sok, sedaj pa vemo, da mu ni toliko
za medico kolikor za male žužke, ki so njegova poglavitna
hrana.

Ti prekrasni ptički pa vendar niso tako blagi in dobro-
čudni kakor bi človek lahko mislil, sodeč po njih malosti.

248

Nasproti temu so jeznoriti, hudomušni in togotni in svad-
Ijivi. Ako dva samca skupaj zadeneta, kmalu se začne hud
boj, silno preganjanje, človeka se nič ne boje, dado mu
prav blizu sebe priti ter se ne zmenijo za njega. Skozi od¬
prta okna prilete tudi v hišo, zlasti ako je cvetja v njej.
Prigodilo se je tudi, da so letali v izbo krast bombaža za
gnezdo ali pa so si celo ondi gnezdo znašali.

Kolibrij bržčas gnezdi dvakrat na leto in znese po dve
beli jajci, ki pri nekterih nista veči od graha. Gnezdo je
lepo spleteno iz volnatih nitek in obloženo z drobnim lišajem;
navadno je vsajeno med rogovilaste veje, ali visi na kakej
skali ali pa se ziblje na koncu palmovega lista. Ona sama
navadno dela gnezdo, pri nekterih pa samec donaša potrebno
snov. Valitev traja 12 do 15 dnij. Mladiči so goli, slepi in
tako slabi, da komaj kljun¬
ček odpirajo. Ona sama
jih hrani in srčno brani,
on se ne zmeni za nje.

Živ ujet kolibrij neznano
hitro postane krotek in
domač. Že za nekoliko
ur se umiri popolnoma in
pride preiskavat cvetje,
ktero človek v roki drži.
Kmalu tudi človeku seda
na glavo, na nos, na brado
in vtika kljunček v usta
, ... .. in brba z jezikom med

82. Gizdavi kolibrij. p() J  ustih Ujeti

tovariši se v zaporu med seboj lepo pogajajo brez pretepa in
brez zavidnosti. Manjši večim brez zamere sedajo na kljun.
Hranijo jih s sirupom in enacimi sladkimi sokovi, in nekterim
se je že posrečilo jih več tednov pri takej hrani žive ohra¬
niti, ali naposled so vendar onemogli in poginili. Bolje se
drže, ako večkrat dobe cvetja, po kterem iščejo žužkov, ali
pa, ako so zaprti v večem prostoru, po kterem love mušice
in druge majhne žuželke. Živih kolibrijev ni bilo doslej
mogoče prinesti v Evropo, poginili so na potu; posamezni,
ki so še živi prišli na Angleško, niso živeli več nego dva
ali tri dni.

Kolibrije love v mrežice kakor metulje.

249

Od premnogih kolibrijevih vrst omenimo tukaj samo dve,
namreč navadnega in gizdavega kolibrija.

Navadni kolibrij je 8 centimetrov dolg. Zgoraj je
zlato-zelen, spodaj sivkast z zelenimi pikicami, vrat se mu

83. Navadni kolibrij.

žari kakor rubin, perutnice so škrlataste, ravno tak je tudi
rep razen dveh srednjih zlato-zelenih peres.

Živi v severnej Ameriki in gre najdalje proti severu,
noter do Kanade. Pride spomladi, jeseni se pa spet umakne
na jug. -

Gizdavi kolibrij še ni popolnoma 8 centimetrov
dolg. Na glavi ima perjanico pomarančaste barve, beli ovrat¬
nik je zarobljen z zlato-zelenimi peresci, glava, vrat in pleča
so zelena kakor smaragd ter se prelivajo z zlatim leskom,
na prsih ima belo liso, po trebuhu je zlato-zelen ali temnejše
nego na plečih, perutnice so zelene in se spreminjajo na
pomarančasto, rep je cimetaste barve.

Brazilija je njegova domovina.

85. Kondor.

Kondor je največa ujeda. V dolgost meri 11 decimetrov,
z razgrnjenimi kreljutimi pa zajame 28 do 34 in celo 40
decimetrov. Perja je črnega, samo ovratnik in konci velikih
peres v kreljutih so beli. Višnjevo-rdečkasta koža na glavi
in na vratu je gola, le sem ter tje stoji kaka ščetina, samec
nosi na glavi hrustančast greben in od očesa nizdoli po vratu
mu visi zgrbana koža. Močni rjavi kljun ima belo kljuko,
oko je rdeče, črni kremplji so dolgi ali slabo skrivljeni.

250

Kondor prebiva po snežnikih južne Amerike. Pusto pe¬
čevje blizu večnega snega je njegovo navadno stanišče. Odtod
se zjutraj vzdigne, splava v zračne višave in od ondod raz¬
gleduje pod seboj široki svet, preže po plenu. Kondorov
vzlet je veličasten, nikoli ni opaziti, da bi trenil s perutimi,
kakor misel se lahko zvije v neizmerno višavo, više nego
kterakoli druga ptica. Ko je slavni nemški učenjak Hum¬
boldt stal na 5593 metrov visokem Kotopaksiju, videl je
nad seboj krožiti kondorja kakor majhno črno piko. Za

plenom se spušča v nižave in obiskuje celo morske bregove,
ali kakor hitro se je nažrl, povrne se zopet v mrzle višine.

Na prvi pogled bode vsakdo že po vnanji postavi lahko
presodil, da kondor spada v vrsto jastrebov, s kterimi se tudi
vjema po svojih lastnostih. Kakor vsi ti mrharji je tudi
kondor bojazljiv lenuh in smrdljiv požeruh. Glad in strad
mu res vdihne nekaj poguma, toda vse one pripovedke, po
kterih bi bil ljudem, zlasti otrokom nevaren, so izmišljene.
Ob morji se pase s crknetino, ki so jo na suho vrgli valovi;

251

v gorah sledi lovca, ki zalezuje gvanake in vikunje (divje
lame), vedoč, da mu bode prepustil čreva. Zraven pa tudi
napada lame, vikunje, jelene in junice na paši. Pri tem po¬
četji se navadno združi več kondorjev, ki ubogo žival tako
dolgo preganjajo in mesarijo, da usopihana onemore in pade.
Plenu potem najprej iztrga jezik, izkoplje mu oči in naposled
razpara trebuh. Sit mrhar je jako težak in len ter se ne
more z lepa vzdigniti od tal. Takrat pusti človeka na pet
korakov k sebi, predno se mu umakne nerodno skakaje po
tleh ter si na vso moč prizadeva, da bi žretje izrigal iz sebe,
ker sicer ne more zleteti.

Na najsamotniših in najnepristopniših pečinah znese sa¬
mica navadno na golo skalo dve beli, rjavo pegasti jajci.
Mladiči rastejo počasi in tudi potem, ko so se že operili, jih
stara še precej časa branita in jim skrbita za hrano.

Škodljivo ujedo preganjajo in ubijajo na vse kriplje,
zlasti Indijani se radi ukvarjajo s tem poslom. V kako ograjo
vržejo kakovo večo mrho in kmalu se začno kondori zbirati
okoli nje. Ko so se ptiči do sitega nažrli, pridrve Indijani
na hitrih konjih do ograje ter prenasičene samogolte brez
velicega truda ali s palicami pobijejo ali pa v zanke žive
vjamejo. V nastavljeno mrho tudi radi vtikajo omotna ze¬
lišča, ki kondorje tako omamijo, da kakor pijani okoli tavajo
in se dado brez upora poloviti. Z ujetimi grdo ravnajo, za
svojo zabavo je trapijo kakor le vedo in znajo. Po Španjolcih
so se tudi Indijanom priljubile neusmiljene surove igre in
hajke z biki. Za hajko, namenjenemu biku, kteremu so poprej
s sulico razmesarili hrbet, navežejo sestradanega kondorja.
Lačen ptič trga cele kosove mesa z bika, ki v strašnih bole¬
činah rohni in lomasti po gledališči na neizrečeno veselje
Indijanov.

Kondorjevo srce, bodi si surovo ali suho in v prah zmleto,
je Indijanom preizvrsten lek proti božjasti ali padavici.

Ujet kondor je kakor sploh jastrebi s početka plah in
žalosten, sčasom pa postane potuhnjen in hudoben.

86. Noj ali strus.

Noj je med pticami to, kar je žirafa med sesavci. Ta
velikan je namreč od prstov do vrh glave 22 do 25 deci¬
metrov visok, do 19 decimetrov dolg in do 80 kilogramov
težak. Majhna, gola in plošnata glava s kratkim topim klju¬
nom nasajena je na dolgem golem vratu. Lepo živo in gibčno

252

oko je zavarovano z vejicami in trepalnicami. Dolga gola
noga mesnatega stegna opira se samo na dva prsta. Perje
je mehko, tudi velika peresa v kreljutih in repu so razčehana
in mahadrava ter niso sposobna težko ptico vzdigniti od tal
in nositi po zraku. Samec je črn, samo kreljuti in repna
peresa so svetlo-bela, vrat je rdečkast, stegno pa poltene
barve. Samica je sivo-rjavkasta, na perutnicah in v repu pa
umazano-bela.

Noj je v prejšnjih časih živel po vsej Afriki in Arabiji,
sedaj se pa pred ljudmi vedno bolj in bolj umiče v neob¬
ljudene stepe in puščave. V južnej Afriki tudi še sedaj ni
redek. Navadno je po kacih 6—10 glav v enej družbi, časih
se pa tudi njih po 100 nahaja skupaj. Za družbo druzih
ptic ne mara, pač pa se njemu zarad veče varnosti rade pri¬
družijo gazele in kvage (neki divji konji).

Z umnimi zmožnostimi se noj ne more hvaliti. Bedast
je in top, uporen in trmast, najmanjša stvar ga zbega in
razdraži, razsodka nima nobenega, prave nevarnosti ne loči
od navidezne. Tudi v sužnosti ostane zmerom neumen in
plah, še gospodarja ne loči od tujega človeka. Najbolje je
opisan v sv. pismu s kratkimi besedami: „Bog mu je vzel
modrost, razuma mu pa ni dal“.

Vsa njegova moč je v nogi. Z eno brco pobije šakalja
ali divjega psa na zemljo, ali ga še celo ubije. Še veča je
pa njegova hitrost. Kakor hitro ga kaj vznemirja, raz¬
prostre kreljuti kakor jadra in se spusti v beg. Vedno hi¬
treje prestavlja dolge noge, vedno širje koraka neprestano
veslajo s kreljutimi, naposled drvi kakor vihar po planjavi.
Že njegov navadni korak meri 12—16, v diru pa tudi 22 — 28
decimetrov, lahko je torej umeti, da ga tudi najboljši jahač
ne more dolgo slediti.

Noj se hrani s semenskim zrnjem, brstjem, zelenimi in
sočnimi zelišči in pozoblje sem ter tje tudi kako živalco.
Čudno je pa pri njem to, da si polni želodec tudi z drugimi
neprebavnimi stvarmi, hlastno pogoltne žreblje, ključe, denar,
gumbe in druge enake stvari; dogodilo se je celo, da se je
nažrl živega apna, ki mu je se ve da zadalo smrt. V že¬
lodcu necega noja so našli do blizu 5 kilogramov razne
sodrge, namreč 4 kilogramov peska, kodelje in cunj, potem
tri kosce železa, devet bakrenih (medenih) denarjev, dva ključa,
17 bakrenih in 20 železnih žrebljev, svinčene kroglje, gumbe itd.
Vode potrebuje veliko, vendar pravijo, da lahko dolgo časa
žejo trpi, toda ako potem pride do vode, ga slast tako pre-

253

vzame, da pozabi na svojo nevarnost. V puščavi imajo do
vrelcev uglajene steze.

En samec živi v družbi z 2—4 samicami. Vsaka znese
12—16 jajec, in sicer vse v eno globel, ktero je samec z
nogama v pesku izkopal, ali pa tudi s kljunom v prsti izdol¬
bel. Jajce je veliko kakor otročja glava, tehta poldrugi kilo¬
gram in zaleže za 24 kurjih jajec. Užitno je, ali vendar ni
tako okusno kakor kurje. Z enim se štirje lačni ljudje lahko
nasitijo. Jajca so debela in njih trdne lupine služijo ondešnjim

85. Noj ali strus.

domačinom namesto posode. Ko je nekoliko jajec v gnezdu,
začne samec valiti in vali sam, samice pa poznejša jajca po-
kladajo v pesek okoli gnezda, če se samcu zdi, vzame tudi
ta jajca pod se, če ne, pa ne. Po dnevi po več ur zapusti
gnezdo, ali nikdar ga ne pozabi s peskom pokriti. Ko pride
pozneje po velikih ovinkih nazaj, preobrne vsako jajce, predno
zopet sede, valeč pa položi dolgi vrat po zemlji. Ako opazi,
da je bil človek med tem pri gnezdu, ali da je celo jajca v
rokah imel, se skuja in vse skup potepta in zmečka. Valitev
traja okoli 40 dnij.

254

Kakor je samec prej pridno sedel na jajcih, ravno tako
dober in skrban oče je potem mladim, ona se pa prav malo
peča za nje. Kakor so se posušili, takoj jih vodi na pašo,
jih uči in navaja iskati hrane, po noči jih pa vzame pod
svoje perutnice. Mladiči so spočetka prav grdi, ker nimajo
perja, temveč neko trdo, skoro kakor jež bodečo kožo, še le
v tretjem mesecu jim naraste perje. Kedar jim žuga kaka
nevarnost, odpelje ona mladino, on pa z vsakoršnimi zvija¬
čami skuša sovražnika od nje odvrniti: kakor nor leta v
krogu, pada in šepa in tako večidel premoti neprijatelja.
Mladiči dorastejo še le v tretjem letu.

Zarad dragocenih peres love in pobijajo noja že od
nekdaj. Navadno ga love na konjih. Na čilih in brzih konjih
jezdijo lovci v stepo, ker se jim dozdeva, da se noji naha¬
jajo. Nekoliko velblodov (kamel) nosi za njimi vodo, hrano
za ljudi in živali in druge potrebne stvari. Ko so našli jato
nojev, jezdijo naravnost proti njej tako dolgo, da se jata
spusti v beg. Po dva ali po trije lovci si zbero enega sta¬
rega samca ter hite v največem diru za njim. Eden sledi
noja po vseh ovinkih, drugi ga pa skuša prestreči; ako mu
je to po sreči izteklo, podi sedaj on noja in prepusti prvemu,
da ptiču pri priložnosti pot presledi. Tako se menjata tako
dolgo, da noj končno začne pešati, lovec mu je vedno bliže
za petami, nazadnje ga z gorjačo udari po glavi in pobije
na zemljo. Sedaj stopi raz konja, mu prereže vratno žilo in
počaka, da mu kri odteče, potem mu sleče kožo s perjem vred.

Posebno dragocena so dolga bela peresa, kterih ima pa
noj samo 14. čim daljše in tanje in košatejše je pero, tem
večo ceno ima. V južnej Afriki na nosu (kapu) Dobre nade
velja 1 kilogram nojevih peres — na kilogram jih gre 35 do
45 — okoli 60 goldinarjev našega denarja. V severnej Afriki
se prodaja koža z vsem perjem vred po 100 španskih tolarjev.

Razen jajec se more jesti od mladih tudi meso, od starih
je pa črno, trdo in žilavo, vendar ga Afrikanci jedo. Starim
Rimljanom so bili pa nojevi možgani poseben oblizek; znani
požeruh cesar Heliogabal je za eno možganino pašteto dal
zaklati 600 nojev. Tudi v svojih krvavih igrah so pokončali
mnogo nojev, časih so jih na en dan dali razmesariti po
1000. človek se mora samo čuditi, odkod in kako so zma¬
gali toliko te živali.

V Afriki imajo ljudje sem ter tj e okoli hiš na pol do¬
mače noje za veselje. Plode se tudi v sužnosti, celo v Ev¬
ropi so že imeli mlade. Povsod se je pokazalo, da samica

255

malo mara za zarod, toliko skrbnejši je pa samec. Noj mora
dobiti na dan 8 kilogramov zobanja — najljubši mu je ječmen
— 2 kilograma kruha, 10 glav salate in po letu 4, po zimi pa
7 kilogramov vode. Rad se koplje v vodi in valja po prahu.
Da na sebi jezditi, toda se ne da. brzdati in ravnati. Glas
mu je neko otlo hahljanje, razkačen pa sika kakor gosjak.
Psi so mu jako zoperni.

Tudi po drugih krajih žive ptice nojevega rodu.

Po stepah južne Amerike prebiva:

Nandu, ki ima po tri prste na nogah in krajša peresa
v kreljutih. Manjši je od afrikanskega noja.

V Novej Holandiji (Avstraliji) se pa nahaja:

Emu, ki v velikosti le malo zaostaja za afrikanskim
nojem. Pokrit je z dolgim razčehanim perjem, v repu in v
prekratkih kreljutih nima daljših peres nego sicer po truplu.

Po sedanjih skušnjah soditi se bodeta oba, zlasti pa
emu, udomačila v Evropi.

87. Kazuar.

Leta 1597. so holandski mornarji prvikrat iz vzhodne
Indije pripeljali seboj ptiča, kteremu se je čudil ves učeni
in neučeni svet. Podoben je bil nekoliko noju, samo da je
bil manjši in tudi v drugih stvareh se je razlikoval od njega.
Razen glave in vratu je bil pokrit s črnim dolgim grivastim
ali žimastim perjem, a iz vsacega tulca ste rasli dve peresi.
Leteti ni mogel, ker v kreljutih ni imel nikakoršnega perja,
temveč samo pet dolzih roženih bodežev brez kosmače, s
kterimi se je znal dobro braniti; tudi v repu ni imel perja.
To je bil kazuar.

Kazuar vzraste do 16 decimetrov višine, noge so tršate
in v primeri z nojevimi kratke in troprste. Gola glava je
plava, na njej se vzdiguje kakor kapa 8 centimetrov visok
rožen greben; do polovice goli in bradavičasti vrat je spre¬
daj višnjev, ob straneh p'lav, odzadaj pa rdeč. Kljun je raven
in okroglast.

Kazuarova domovina so neki otoci vzhodne Indije: Java,
Sumatra, sosebno pa otok Ceram. Ondi se potikuje in skriva
po največih goščavah, zato ga je težko dobiti na ogled, dasi-
ravno ni redek. Pliter je skoro kakor noj, toda ne dirja,
temveč dreplje, more pa tudi 16 decimetrov naravnost kvišku

256

skočiti. V kljunu, zlasti pa v nogah ima veliko moč, z brcami
se vspešno brani proti človeku. Glasi se: huhu, v jezi pa
srdito puha.

Je mnogo, brez izbiranja: sadje, žito, zelenjavo, ko-
renstvo, vmes pa tudi pohrusta kako živalco. Ujete hranijo
s kruhom, sadjem in repo; jabelka in tudi jajca požira cela;
vode potrebuje obilno mero.

86. Kazuar.

njegova družica se za valitev in odgojitev

Kolikor se je na ujetih dalo opazovati, moremo reči, da
je kazuar slabih umnih zmožnostij, toliko bolj je pa hudo¬
mušen, jeznorit in togoten. Najmanjša stvarca ga lahko tako
razkači, da s či¬
stega mira skoči
v vsako žival ali
pa tudi v človeka,
in da ne odjenja
z lepa. Pisana
obleka, zlasti
rdeča, mu je neki
sosebno zoperna.
Toliko je gotovo,
da mu ni nikoli
upati.

V goščavi znese
na zemljo v ko¬
tanjo tri ali štiri
zelenkasta, sivo
pikčastajajca. Po
dnevi jih greje in
godi solnce, po
noči pa samec
pridno sedi na
njih, kajti tudi

mladine ne zmeni.
V Londonu je kazuar sedel sedem tednov, je izvalil enega
mladiča, ga je pozneje lepo vodil in ga po noči jemal pod-se.

V Indiji jih love s psi, toda starega je neizrečeno te¬
žavno dobiti, ker je jako plah in oprezen ter se zna dobro
skrivati po največih goščah, kamor nihče ne more za njim.
Mladiči postanejo hitro domači in so človeku tako privrženi,
da se ga drže kakor laščec, da so prav sitni in nadležni.

Meso od mladih je užitno, od starih je pa žilavo in
trtasto.

257

87. Rajčica.

88. Rajčica.

Svet se ni mogel dosti načuditi neizrečenej lepoti neke
ptice, cd ktere so Magelanovi tovariši leta 1522. prinesli
v Evropo nekoliko okrnjenih mehov. Vsem, učenjakom in
neučenjakom, je bila to neka nenavadna, skoro čeznatorna
prikazen. Ljudje so radi verovali in še sami dodajali čudnim
pripovedkam mornarjev, ki imajo razen drugih napak tudi
to, da iz komarja radi delajo vola. Pripovedovalo se je, da
je ta ptica iz raja doma, da nima nog, in da nikoli na
zemljo ne sede, da sploh nikdar ne miruje, temveč nepre¬
stano leta pod nebom; da samica celo vali na letečem samcu.
Seveda bi za tako ptico
bilo preprosto, da se
hrani z navadno po-
zemeljsko hrano, zato
so jej ukrenili, da pije
samo jutranjo roso pod
nebom. Ta pravljica se
je izcimila od tod, ker
so bile vse prve ptice
in še dandanašnji vse
one, ki prihajajo v trgo¬
vino, brez nog, to pa
zato, ker lovci ujetim
takoj iztrgaj o grde noge,
ki bi sicer lepo ptico
samo kazile. No še tudi
pozneje, ko se je to
vedelo, je svet še dolgo
rajši veroval lepej prav¬
ljici, negopustej resnici.

Rajčica — to ime je ptici ostalo od pravljice — se
mora po nogah in po kljunu uvrstiti med vranove. Velika
je kakor naša kavka, po hrbtu in po trebuhu je kostanjeve
barve, na glavi in po vratu je pomarančasto-rumena, na čelu
črna, na grlu pa zelena kakor smaragd. Najbolj jo pa krase
zlato-rumena in bela peresa, ki jej dolga in svilasta vihrajo
na bokih izpod perotnic. V repu ima dve dolgi peresi brez
kosmače. Ali samo on je tako krasno opravljen, ona ima
pa ponižno vsakdanjsko obleko.

Domovina te prelepe ptice je Nova Gvineja in nekteri
bližnji otoci. Vedejo se sploh kakor vse ptice vranjega ple-

Živali v podobah. II. 17

258

mena. Videti jih je v družbi skupaj po 30—40, toda samic
je mnogo več, kar je pa prav verjetno, ako se pomisli, da
samce zarad prekrasnega perja hudo preganjajo. Hranijo se
z vsakovrstnimi sadovi in z žužki. Lete lepo valovito, toda
veter jim časih perje tako zmede, da popadajo na zemljo.
Glas jim je hripav in neprijeten.

Rajčica tudi v svojem vedenji ne taji svojega rodu. Ne¬
mirna je in živahna, zvita in prevejana, zraven pa še gizdava
in ničemurna, kakor maloktera ptica. Kakor bi vedela, kako
je lepa, se zmerom po sebi ogleduje in občuduje ter si ne-
prestrano perje čisti in gladi.

Vladarji in velikaši v Aziji in po Indijskih otocih so že
od nekdaj rajčičino perje nosili na turbanih, in tudi v Evropi
jih gospe za gizdo rade nosijo na klobukih. Perje ima samo
to napako, da na solncu kmalu obledi in oslepi.

Domačini v Novej Gvineji — Papuani imenovani — raj-
čice na vse kriplje love. Najbolje se splača lov, ako je lovec
našel drevo, kamor hodijo navadno prenočevat. Papuan še
pred mrakom zleze na drevo in se kolikor mogoče dobro
skrije med veje in listje. Ko dohajajo ptice, strelja po njih
s topimi pušicami (strelicami), drug tovariš pa pod drevesom
pobira nastreljene ali pa samo omamljene ptice. Ujeto ptico
odere, izruje jej noge, namaže kožo od znotraj s pepelom,
vtakne klin va-njo ter jo obesi v dim, da se je kak mrčes
ne loti. Love jih pa tudi v zanke in na limanice.

Ujete se v sužnosti dobro počutijo.

89. Lirorepec.

Pri tem ptiču nas na prvi pogled bode v oči veli-
častveni rep. Sostavljen je iz 16 različnih peres. Dve zunanji
ste kakor lira zaviti, njijna notranja kosmača je podobna
širokemu, temno-rjavo in rjasto pasastemu traku, ki je na
koncu črno žametast in z belimi franžami obrobljen, zunanji
kosmači ste pa ozki. Dve srednji sivi peresi ste tudi vkriv-
Ijeni ali ste manjši in imate ozko kosmačo. Ostala peresa,
njih 12, so črna, dolga, razčehana in narazen stoječa. Sicer
je ves zamazano-rjav, po trebuhu siv, na grlu pa rdečkast.
Po lirastem repu lirorepec imenovani ptič hodi na tankih,
precej visokih nogah in je velik kakor fazan, samica je manjša
in brez krasnega repa. Učenjakom dela preglavico, ker ne
vedo, kam bi ga vtaknili, nekteri bi ga uvrstili med kokoši,
drugi ga pa — in menda po večej pravici — prištevajo

259

pevcem, ker res poje in je tudi v kljunu največ drozdom
podoben.

Lirorepec prebiva na modrih gorah v No vej Holandiji
(Avstraliji) in živi samotno na pare. Po temnih gozdih sti-

88. Lirorepec.

kuje po goščavi za žužki in črvi. Jako je plah, kakor le
kaj zašumi, takoj se skrije s pobešenim repom v najgostejše
grmovje, zleti le redkokedaj. V gošči se pogostoma oglaša,
ali ne da se videti.

17*

260

Dober je pevec, zna pa tudi oponašati druge ptice
in sploh vse glasove, ki mu pridejo na uho. Nekteri laje
kakor pes, smeje se kakor človek, plaka kakor dete, in zra¬
ven posnema druge ptice in vse to zmeša in vplete v svojo
pesem.

Gnezdo je sredi velicega kupa suhe brsti, od strani ima
vhod. Postavi si je v gosto mlado drevje ne visoko od tal,
spleteno je iz vitkih koreninic, globel je pa s perjem umeh-
čana. Vali samo enkrat na leto in znese eno samo jajce.
Ona sama vali, on tudi s svojim velikim repom ne more v
gnezdo.

Pri neizmernej plahosti te ptice je lov na-njo jako te¬
žavna. Najbolje še opravi lovec , ako si na klobuk priveže
cel samčev rep, se potem skrije v hosto, kjer čuti ptiča, in
večkrat potresa in giblje z glavo. Lirorepec opazi gibanje
repa in kmalu srdito priteče, da bi namišljenega tekmeca
pregnal iz svoje oblastnije.

Ujeti mladiči so krotki in ljubeznivi, ali do sedaj se ni
posrečilo jih dalj časa ohraniti žive. Evropa živega lirorepca
še ni videla.

90. Udova.

Ime udova je ta brhka ptica dobila bržčas od sicer pri-
proste ali vendar čedne in lične žalobne obleke. Razen ruj-
nega tilnika je namreč zgoraj vsa črna, po trebuhu bela, na
prsih pa zagorelo - pomarančasta, Se posebno pa spomladi
krase samca štiri nenavadna, navpik stoječa peresa, od kterih
ste notranji dve črez 3 decimetre dolgi, zunanji dve krajši
in širji se pa končate v dolgo ščetino. Ali samo samec je
tako lepo opravljen, samica nosi sivo-rjasto obnošeno obleko.
Velika je kakor naš repnik ali pa mali strnad, s kterim je
tudi v rodu po kratkem in čvrstem kljunu.

Udova živi po hostah srednje Afrike. Večidel se drži
tal, kjer pobira vsakovrstno semenje in mrgolince. Spomladi
žive na pare, takrat se samec obleče v svatovsko obleko in
prav pridno poje, vede se gizdavo in bahato, kakor bi si bil
v svesti svoje lepote, samo veter mu nagaja pri letanji. Po
valitvi se brijejo, samec izgubi krasno repno perje in umolkne,
pozneje se pa mlado in staro skuplja v veče jate.

Udova se tudi v Evropi pogostoma videva po hišah. S
petjem se res ne more ponašati, ali ljudje jo imajo vendar

261

radi nekaj zarad le¬
pote, nekaj pa zato,
ker je ni težko pre¬
hraniti. Pri prosu se
prav dobro počuti.

Tudi v sužnosti
učaka dvanajst in še
več let.

Oponašavec.

Že pri nekterih
naših pticah, na pr.
pri kalinu, srako-
perju in dr., in malo
prej pri lirorepcu
smo omenili, da
imajo ta posebni dar,
daposnemajo napeve
drugih ptičev in sploh glasove, naj si že bodo
prijetni ali neugodni našim ušesom. Pa naj-
glasovitneji glede na ta dar je po tej last¬
nosti imenovani oponašavec. On oponaša
petelinovo kukurikanje, kokljino kločanje,
pasje lajanje, mačkino mijavkanje, pujskovo
kruljenje, gosje gaganje, hrešči kakor žaga,
klopoče kakor mlin, zacvili kakor nenamazana
vrata. Posnemajoč gospodarja zažvižga spe¬
čemu psu, da skoči kvišku iz spanja in z
repom migaje išče gospodarja, sedaj spet
žalostno čivka kakor izgubljeno pišče, da

koklja v velikih skrbeh teka sem ter tje iščoč svojega deteta,
kmalu potem pa prestraši vso perutnino na dvorišču posne¬
majoč kraguljev glas. Ravno tako poje pesni vseh drugih
pevcev; človeku, ki ga posluša v goščavi skritega, se dozdeva,
kakor bi se bili ptiči iz vse okolice zbrali v tem grmu, s
kratka: v oponašanji ga ni mojstra nad njim. Ali tudi nje¬
gova izvirna popevka je ljuba in prikopljiva. Amerikanci ga
stavljajo med vsemi pevci na prvo mesto, še celo črez slavca.
Drugi pa spet menijo, da se ž njim ne more meriti, da nje¬
gova pesem nima toliko in tako lepih premenov. Naj si pa

262

bo ta stvar tako ali tako, vsekako je velik mojster. Opo¬
našavec spada v rod drozdov ter se kakor naši drozdi hrani
po letu večidel z žužki in črvi, po zimi pa z jagodami. Velik
je kakor naš drozeg. Zgoraj je zamolklo-siv in rjavkasto
nadahnjen, spodaj pa rjasto - belkast. Črno-rjava peresa v
perotnicah so belo obrobljena, in tudi dolgi rep je črn in
bel. Vede se kakor naši drozdi.

Prebiva v zedinjenih državah severne Amerike, posebno
v južnih pokrajinah. Najrajši se drži po dolinah v gostem
grmovji in pa ob morskih bregovih, ne plaši se pa tudi člo¬
veka ter se nastani večkrat blizu hiš v nasadih in vrteh.
Gnezdo postavi v goščavo ne visoko od tal, na podlagi od

90. Oponašavec.

suhe brsti, je spleteno iz koreninic, vlaken, bilk, mahu in
umehčano s perjem in volno. Dvakrat na leto znese po 4—5
sivo - plavkastih, rjavo lisastih jajec, iz kterih se v 14 dneh
izvale mladiči. Stara dva branita mladino proti vsacemu
sovražniku s tako srčnostjo, kakor bi je človek ne pričakoval
pri tako majhnej ptici. Celo kača, ki je splezala na drevo,
se mora naposled umakniti krepkemu kljunu, tako dolgo jo
bije in ne odjenja, dokler je popolnoma ne ubije.

Ujet oponašavec pri dobrej postrežbi dolgo živi in se
tudi plodi. Kakor zunaj v prostosti tako se tudi v gajbi
ne utrudi ponavljati in oponašati vse ptičje napeve in vse
druge mogoče glasove.

263

92. Kokica.

Kokica je ena najljubezniviših in najzanimiviših južno¬
ameriških ptic. Velika je kakor naš poljski golob, perja
je rahlega, svilnatega, vsa je več ali manj zlato-pomarančasta,
le porotnice so temno-rjave in belo lisaste in tudi kratek rep
je na koncu rjav. Posebno lepo se jej pa poda škrlatasta
pernata krona, ki v podobi dvojnega grebena sega od kljuna
do tilnika. Rjavkasta samica ni tako gizdava in ima na
glavi ponižnišo kratko kronico.

91. Kokica.

Lepa kokica stanuje v Gvijani in severnej Braziliji. Naj¬
ljubši so jej gorati, divji in skalnati kraji, ker se rada skriva
po luknjah kakor sove. Neizrečeno je plaha in nezaupna.
Nikoli jih ni videti v družbi druzih ptic, med seboj se pa
jako rade družijo. Lete prav hitro, toda nizko in ne daleč.
Po kokošje brskajo z nogami in stepljejo s kreljuti, kakor
se tudi rade valjajo in kopljejo v pesku. Hranijo se z raz¬
ličnimi sadovi.

264

Gnezdi po skalnih luknjah. Gnezdo je iz suhe brsti in
druge enake šare. Spomladi znese samica dve beli, črno
pikasti jajci.

Čudno pri tej ptici je to, da se samci, predno se spa¬
rijo, skušajo v plesu pred samicami, da bi se jim s tem pri¬
kupili. Schomburgk kakor samovidec piše o tem plesu:
V gorah zapadne Gvijane sem zasačil jato teh prekrasnih
ptic, pa sem pri tej priliki tudi na svoje oči videl njihov
ples, kterega sem do tega dne zmerom imel za pravljico,
dasiravno so mi Indijani mnogo o njem pripovedovali. V
nekej daljavi začujemo cvrkutanje, ki je lastno kokici, a dva
mojih vodnikov mi namigneta, naj se polahko ž njima plazim
do kraja, kjer so od pota malo v stran imeli plesalci svoje
zbirališče. Prostorje imel kacih 12—16 decimetrov v premeru,
nobene bilke ni bilo na njem, in tla so bila tako gladka,
kakor da so jih človeške roke ugladile. Na tem prostoru je
plesal in skakal en samec, drugi so ga pa gledali in občudo¬
vali. Plesalec je na pol razprl kreljuti, vrgel glavo na-
kvišku in je gizdavo skakljal, nagibaje se zdaj na to, zdaj
na ono stran; ali pa je rep razprostrl v kolo ter se je ma¬
stite nosil okoli ter grebel z nogami. Ko se je utrudil, dal
je od sebe nek poseben glas in takoj je drug stopil na nje¬
govo mesto. Tako so se izmenili trije po redu drug za dru¬
gim ter so, pokazavši svojo umetnost, sami s seboj zadovoljni
zopet sedli med tovariše, ki so čepeli po nizkih grmih okoli
plesišča. Naštel sem deset samcev in dve samici, ali zdajci
jih je poplašil pok suhe vejice, na ktero sem jaz neprevidoma
stopil, in vsa družba je sprhnila.

Kokica ima zarad lepega perja precejšno ceno, zlasti
Indijani ga radi nosijo za lepotičje. Tudi brazilijanski cesar
ima plašč iz kokičinih kož, kterega pa nosi samo o velikih
svečanostih. Indijani jih hodijo s puhalnikom in strupenimi
strelicami čakat na znana plesišča in je potem streljajo iz
skrivišča. Toda predno se ples ni do živega vnel, ne sme
streljati, še le potem so v zabavo tako zamaknjeni, da Indijan
že kacih 5 ubije, predno drugi to zapazijo in odlete.

Tudi meso je dobro za jed.

93. Ibis.

Gotovo noben ptič ni bil in ne bode tako spoštovan,
tako češčen in slavljen, kakor je bil i bi s pri starih Egip¬
čanih. Stari pisci mnogo o njem pripovedujejo in tudi trdijo,

2G5

da so ga Egipčani zarad tega imeli v tolikej časti, ker ne¬
usmiljeno kače pobija in sicer zgolj iz sovraštva do njih,
dasiravno jih ne je. Zato se ga pa neki tudi kače tako boje,
da beže, ako le njegovo pero vidijo. No izkušnje od vsega
tega nič ne potrjujejo. Verjetniša je druga misel.

Za Egipet je vsakoletna nilska povodenj najimenitniši
dogodek. Egipčani težko pričakujejo veliko vodo, ki nataplja
in pognoji njihove zemlje, o večej ali manjšej poplavi visi
dobra ali slaba letina. Ž veliko vodo je pa zmerom prihajal
in še dandanes prihaja ibis in je s padajočo vodo zopet od¬
hajal. Ibis je bil torej stanovalcem željno pričakovani ozna¬
njevalec dobro letino
obetajoče povodni,
zato so ga kakor
ugodnega sla slavili
in častili. Stregli so
jim v templjih, a po
smrti so jih mazali z
istimi dišavami kakor
svoje kralje in veli-
kaše in so jih poko¬
pavali v posebne ra-
kve. In še dandanes
A rab zmerom z naj-
večim spoštovanjem
govori o ibisu, ime-
nujoč ga: Abu Han-
nes, to je: oče Ja¬
ne z.

Po svojej postavi 92. ibis.

spada v čapljino rod¬
bino, v najbližem rodu je pa z našo plevico in nekoliko tudi
s škurhom, samo da ima debelejši kljun, v truplu ga je pa
nekoliko več od škurha. Bel je, samo kljun in noge, gola
glava in goli vrat so črni, ravno tako tudi konci na porot¬
nicah in pa ona peresa, ki mu s hrbta dolga in razčehana
vise črez rep. Oko je rdeče.

Ibis prebiva v Nubiji in dalje v srednjej Afriki, v Egiptu
je sedaj redek, pride le z nilsko poplavijo in se meseca junija
zopet umakne v Nubijo. Nahajajo se posamezni, večidel pa
v velikih družbah. Vede se jako nežno in dostojno, počasi
in premišljeno se sprehaja, po polojih pobiraje vodne žužke,

266

črve in drugo golazen, posebno rad pa po stepah lovi kobi¬
lice. Leti jako visoko in kriči s hripavim glasom. Pred
Arabi ni nič boječ, ker ve, da mu nič žalega ne store, so¬
vražnika pa kmalu prepozna in se ga zna ogibati.

Gnezdi sredi velicih gozdov v grezeh na drevesih. V
jako zanikerno znošeno gnezdo položi 3 ali 4 bela jajca.

Iz gnezda vzeti mladiči in tudi sicer ujeti ibisi se na¬
vadijo na vsako hrano, posebno kruh jim gre v slast. Ne¬
izrečeno hitro postanejo domači in človeku privrženi, večkrat
so celo sitni in nadležni, ker so človeku zmerom za petami.

94. Marabuj.

Tudi marabuj je velik gospod. Pri Indih uživa malo
manjšo čast nego jo je užival ibis pri starih Egipčanih. V
mnogoštevilnih razstavkah se moško in imenitno sprehajajo
po vaseh in po mestih, postavajo po dvoriščih in pohajajo
po hišah. Nihče jim nič žalega ne stori, vse se jim umika,
ljudje iz spoštovanja, psi in druge živali pa iz straha pred
strahovitim kljunom. Tudi jih varujejo postave. Človek, ki
bi se predrznil ubiti marabuja, moral bi plačati 100 gold.
kazni. Zato jim pa ulice in dvorišča čiste od nesnage, ki
se povsod meče iz hiš. Hrane imajo dovolj, kajti Indi mrh
ne zakopavajo in še celo siromašne ljudi po smrti kar narav¬
nost v vodo pomečejo. Marabuji so prvi pri mrhovini in še
le potem, ko so se oni nažrli, smejo pristopiti jastrebi in psi.

Že po zunanjej postavi mu je videti, da je štrkove rodo¬
vine, samo gola glava in gol vrat z grdim o njem visečim
grbancem spominja na jastreba, s kterim se tudi vjema po
nenasitnej požrešnosti. Koža na glavi in na vratu je rdeč¬
kasta. Perje je zgoraj črno - plavkasto ter se na hrbtu pre¬
liva na zeleno, spodaj je pa lepo belo. Veliko vrednost za
lepotičje imajo krasna bela peresa na trtici. Visok je 16
decimetrov.

Marabujev je več vrst, ki so si pa vsi po postavi in ve¬
denji jako podobni. Žive v Indiji, na Sumatri, Javi in v
Afriki. V Indiji jih po nekterih krajih drže kakor pri nas
domačo perotnino in to zarad dragocenih peres.

Gnezdi na drevji.

Marabuj je prevejan in pretkan, kakor kterakoli ptica.
Kjer vidi, da ga ljudje puste v miru, postane kmalu nadležen,
drzovit berač, tam pa, kjer sluti, da strežejo po njem, ostane
zmerom v takej daljavi, da ga zrno iz puške ne doseže.

267

O njegovej požrešnosti pravi Brehm, ki se je v Afriki
seznanil s tem ptičem: Skoro gotovo je ni tako požrešne
ptice, kakor je marabuj: Izvlekel sem mu iz grbanca cela
goveja ušesa, cele noge s parklji vred in tako velike kosti,
da jih noben drug ptič ne bi mogel pogoltniti. Videl sem,
da je žrl s krvjo napojeno prst in pogoltnil v krvi namočeno
cunjo, in da je obstreljen potoma še pobral dober zalogaj.
Enkrat sem opazoval 10 ali 12 marabujev, ki so v Bel e j
reki ribe lovili. Enemu se je posrečilo, da je ujel veliko

ribo ter jo celo pogoltnil.
Riba je bila še živa in se
je premetavala v goltancu;
ko drugi tovariši to vidijo,
takoj jamejo posezati po
srečnem lovcu in njegovem
grbancu, poprej ni imel
miru, da se je odstranil
s svojim plenom. Moj slu¬
žabnik je enemu marabuju
s strelom zmrskal obe
perotnici in eno nogo in
je še živega prinesel na
dvorišče, kjer so se ravno
veliki jastrebi iz kože de-
vali. Služabnik ga zažene
enemu deraču, ptič se je
takoj zgrudil na zemljo,
ali vendar ga to ni mo¬
tilo, da ne bi bil precej
začel hlastno požirati ve¬
like kosove mesa, ki so
ležali tod okoli.

Marabuja navadno vi- 93. Marabuj.

dimo po večih menažerijah.

Ljudje se radi ustavljajo pred njim, ker se jako smešno
drži. Ves je podoben dosluženemu, nerodnemu, plešastemu
in njergavemu uradniku v črnem fraku in belem brezro¬
kavniku.

Živega marabuja je jako težko v roke dobiti. Najbolje
to znajo Arabi, ki na dolg motvoz privežejo ovčjo nogo in
jo vržejo med druge ostanke. Marabuj jo pogoltne in je ujet
kakor riba na trneku (odici), kajti predrto more kost izrigati,
pograbi ga Arab.

268

95. Flamingo.

Flamingo je spakasta prikazen, dolgovrati plaveč na
tankih in dolgoveznih nogah. Dasiravno v truplu ni veči od
gosi, vendar je še črez 12 decimetrov visok. Kljun je debel,
močan, na robeh nazobčan, njegova gornja čeljust je plošnata
in sedi na globljej in širjej spodnjej kakor pokrovec; kljun
je v sredi kljukasto doli zavit kakor bi bil prelomljen. Star
flamingo je po glavi, vratu in hrbtu rožasto nadahnjen, po
trebuhu pa čisto bel; perutnice so lepo rdeče kakor karmin,
samo najdaljša peresa v kreljuti so črna. Kljun je poltne
barve, na koncu je pa črn. Prednji trije prsti so, kakor
sploh pri plavcih, zvezani s plavno mreno. Mladiči so beli.

Flamingo prebiva po deželah okoli Srednjega in Črnega
morja, okoli Hvalinskega ali Kaspičnega in drugih azijskih
jezer. Rad brodi po plitkih morskih bregovih, še rajše pa
po slanih jezerih in močvirjih, na sladkih vodah se nikdar
dolgo ne zadržuje.

Flamingo je družen ptič, navadno jih je na stotine, več¬
krat pa tudi na tisoče skupaj. Kakor vojaki v vojski stoje
v dolgih vrstah razpostavljeni, njihova žareča obleka jih pot¬
niku že od daleč naznanja. Flamingo počasno in premišljeno
meri korake, kljun pa brodi po vodi ter izžmikuje iz blata
polže, črve, ribje ikre, dobra je pa tudi ribica, ako mu pride
pred kljun. Pri tem poslu zvije vrat tako, da je v vodi
gornja čeljust spodaj, dolnja pa zgoraj in tako preceja blato.
Ako pribrede v globoko vodo, splava in se sicer počasi ali
prav dostojno giblje naprej. Speč stoji na enej nogi, vrat
pa čudno zvije in vtakne kljun v perje na plečih.

Po noči in po dnevi je nekoliko izkušenih starcev na
straži, ki družbi vsako sumnjivo prikazen hitro oznanijo.
Flamingo je sploh jako plah in nezaupen, nikoli se ne ustavi
na zaraslih ali s hosto opasanih vodah, temveč zmerom na
čistinah, kjer ima na vse strani odprt razgled. Človek jih
more le od daleč ogledovati; kakor se jim primakne bliže,
vzdigne se vsa jata s hrumečim ploskanjem, postavijo se v
red kakor divje gosi ali žrjavi in odlete z raztegnjenimi no¬
gami in vratovi. Glase se z neprijetnim krakanjem.

V plitkih vodah si nastrže z nogami blata in povodnega
drača ter napravi kopico, polpeti decimeter nad vodo visoko.
Zgoraj je kopica plošnata in izdolbena, globel je pa nemarno
nastlana s suhim ločjem. Va-njo znese samica dve ali tri

269

bela jajca. Starejši pisci so pripovedovali, da flamingo sedi
na kopičastem gnezdu, kakor bi jahal, da mu namreč noge
vise o straneh, kar pa ni res.

Flamingovo meso je prav tečno. Jezik in možgani so
bili pa že pri starih Rimljanih čislan oblizek. Ali lov je pri

94. Flamingo.

znanej opreznosti te ptice jako zamuden in otepalen, po dnevi
jih že celo ni moči dobiti na strel, po noči prej.

Kakor je flamingo v prostosti boječ in previden, tako
hitro se v sužnosti sprijazni s človekom in živi pri prikladnej
hrani po več let. Tudi z drugimi pticami se dobročudni
dolgin dobro pogaja.

270

96. Kljunorožec.

Kljunorožec je v mnogem oziru čuden in nenavaden

svat. Posebno nas zbada v oči nespodobno velik, 3 deci¬

metre dolg kljun, ki je na robeh nazobčan in kmalu od

korena vpognjen. Pa kakor bi še ne imel dosti nositi, sedel

mu je na-nj koščen, navzgor vkrivljen rog. Ali to vse skup
pa vendar ni tako težko,

95. Kljunorožec.

kakor bi si kdo mislil,
ker je kljun in rog zno¬
traj otel. Ptič je velik
kakor puran, sicer je pa
v postavi, še bolj pa v
svojem ponašanji vranom
podoben. Ves je črn, samo
spodnji trebuh in noge so
bele, beli rep je črno
pasast, kljun pa rumen¬
kast. Mladiči imajo raven
kljun brez roga.

Ta ptica živi na Mo-
lučkih in Filipinskih oto-
cih na pare. Časih se pa
tudi nahaja v večih druž¬
bah. Po tleh nerodno
skače, leti pa visoko in
jako hrupno in močan glas
se mu razlega črez hribe
in doline.

Kakor vrani tudi on ne
zameta nobene hrane, po¬
žrešno maši va-se smokve,
muškatove oreške in druge
sadove, še rajši pa davi

miši, male ptice, žabe,
kuščarje in žužke, in celo mrhovino vzame za ljubo. Člo¬
veku se nerad kaže, sosebno sit se skrbno skriva v goste

krošnje visocih dreves, zato o njegovem dejanji in nehanji
tudi malo vemo.

Za gnezdo si izbere duplo, ktero razširi z močnim kljunom,
ako je treba. Ko je samica znesla jajca in na njih obse¬
dela, zazida jo samec z blatom in jej pusti le toliko luknjo,
da more skoz njo kljun pomaljati in prejemati hrano, ktero

271

jej on donaša. V tem zaporu ostane tako dolgo, da so mla¬
diči godni. Lahko si je misliti, koliko truda stoji samca,
da preredi družico in mladino. Na zadnje neki tako shujša,
da ga je samo perje in kosti.

97. Veliki tukan, ali toko.

V Ameriki nadomeščajo kljunorožce drugi kljunaši s
smešno dolgimi in velikimi kljuni. Imenujemo jih tukane,
največi med njim je toko. Velik je skoro kakor naš krokar
(vran), črn je, samo na grlu in nad repom je bel, pod repom
pa rdeč. Kljun je trikrat daljši od glave, na korenu debel,

96. Veliki tukan ali toko.

proti koncu pa od strani jako stisnjen, na robeh nazob¬
čan in narovašen. Pa pri vsej tej veličini je vendar lehak,
ker so platnice tanke kakor' papir za kvarte. Barve je po¬
marančaste , samo na zakrivljenem koncu je črn. Oko je
rdeče.

272

Toko samotari po velikih brazilijanskih gozdih, po od-
gojitvi mladih se pa tudi zbira v veče jate. Živahen je in
zvedav, zraven pa spet jako pazljiv in nezaupen. Na zemljo
hodi samo pit, sicer se pa skriva v goste krošnje in leta od
drevesa do drevesa. Zagledavši kako ujedo se hitro zbero
okoli nje ter jo s strašnim krikom poženo v beg. Dero se
prav neprijetno, zlasti pred dežjem se radi glase.

Tudi toko v hrani ni izbirčen, vsakoršni sadovi in zraven
male živali so mu poglavitna hrana. Posebno rad neki raz¬
dira gnezda in krade iz njih jajca in mlade ptice, zato je
strah in groza vsem manjšim pticam, ki se njegovemu stra¬
šanskemu kljunu tudi ustavljati ne morejo. Svoj plen vrže
kvišku in ga potem spet prestreže v kljun. Pijoč vtakne
kljun v vodo, ga napolni, potem vzdigne in zvijaje z vratom
vodo po malem požira. Amerikanci ga imajo za pobožnega
ptiča, in pravijo, da dela iz hvaležnosti do Boga črez vodo
s kljunom križ, zato ga tudi imenujejo „Dios te de“, to je:
„Bog ti plati".

V najdeno duplo, ktero si za svojo potrebo uravna, znese
dve beli jajci. Mladiči se kmalu operijo, ali kljun zažolti še
le v tretjem letu.

Tukani imajo okusno meso, zarad tega in tudi zarad
lepega perja jih povsod zalezujejo. Indijani si iz njihovega
perja delajo pokrivala za na glavo in tudi cele plašče. Ravno
tako radi imajo povsod v Ameriki tukane po hišah, ker so
jako kratkočasne in pametne ptice. Vedejo se ravno tako
kakor udomačeni krokarji. Posebno mnogo si dado opraviti
s kuretino na dvorišči in kmalu si prilaste gospodarstvo nad
vsemi živalimi, tudi nad psi in nad mačkami.,. Pri jedi je on
povsod prvi, drugi morajo od strani gledati-tako dolgo, da
gospod tukan odstopi od sklede. Prepira med svojimi pod¬
ložniki ne trpi, kdor noče ubogati, tega uči pokorščine s
težkim kljunom.

\ •

98. Tkalec. M

To in ono ptico smo že občudovali zarad posebne spret¬
nosti, ki jo pokazuje v izdelovanji svojega gnezda. Častno
smo omenili lastavico, pohvalili smo plašico ali remca in še
marsiktero drugo ptico, ali še veči umetniki so neki majhni
ptiči vrabčeve vrste, živeči v Afriki in južnej Aziji. Ti umet¬
niki delajo gnezda iz protja, koreninic, vitkih vlaken ali trav¬
nih bilk, ktere prav umetno pretko in spleto, da se jim človek

273

mora čuditi. Gnezda imajo mošnjato ali bučasto podobo s
krajšim ali daljšim grlom, vhod je navadno spodaj na grlu
ali pa tudi na strani. Nektera gnezda imajo notri posebno
prekat za valečo samico in za samca, pri nekterih pa samec
stanuje v posebnem gnezdu. Vse te ptice imenujemo tkalce.

Tkalci pripenjajo svoja gnezda najrajši na konec šibke,
tanke vejice ali pa tudi na konec palmovega drevesa. Nektera

97. Tkalec.

so privezana na dolgem motvozu, druga pa spet vise med
dvema vejicama kakor gugalica, vsa se pa veselo zibljejo pri
najmanjšem vetru. Najrajši se naselijo na drevesa, ki svoje
veje stegujejo uad kakovo brezno ali nad vodo, ondi je ptica
s svojo družino najvarnejša. Po drevji namreč stikujejo la¬
komne opice, ki so vse naprežene na jajca in mlade ptice,
Živali v podobah. II. 18

274

in tudi strahovite kače se iz ravno tistega hudobnega namena
spenjajo na debla, ali tkalčevo gnezdo na tankej tresočej se
vejici je brez nevarnosti pred temi sovražniki. Ako tudi
opica posegne po gnezdu, pošibe ali odlomijo se vejice, in
sladkosneda pade v vodo.

Tkalci so jako družne ptice, redko kje je videti posa¬
mezna gnezda, navadno jih na enem drevesu visi po 20 in
še več, da se celo močne veje šibe pod njihovo težo. Tkalec
si namreč za vsako valitev dela novo gnezdo, zraven pa še
zmerom vise stara od prejšnjih let.

Kakor je že bilo povedano, so tkalci v rodu z našim
vrabcem in ščinkovcem. Imajo precej velik kopičast, malo
zbočen kljun in dolge perutnice, nekteri so prav ponižno,
drugi pa jako gizdavo oblečeni. Hranijo se z zrnjem, mladiče
pa pitajo z vsakovrstnimi mrgolinci.

Med mnogimi ptiči tkalskega rokodelstva, omenimo samo:
družnega tkalca ali republikanca iz južne Afrike.
Velik je kakor naš kalin, perja je sivo-prstenega, po hrbtu
je valovito progast, rep in perutnice so rjave.

98. Gnezdo družnega tkalca ali republikanca.

Znamenito pri tej ptici je to, da jih na stotine stanuje
v gnezdih na enem drevesu pod eno streho, ktero so si z
združenimi močmi spleli okoli močne veje ali pa okoli celega
debla. Streha in skupna gnezda pod njo so spletena od neke

275

slame z dolgo in trdno bilko. Streha je sprva majhna, samo
za nekoliko gnezd umerjena, ali sčasoma se vedno povečava,
ker se drugi pridružijo, in ker tudi stari za vsako valitev
pod isto streho delajo nova gnezda.

Skupno gnezdo je s početka dolgo in ozko, podobno
večej ali manjšej kopici slame, sčasoma pa gre v širjavo in
je naposled podobno velikemu dežniku, pod kterim more 5
ali 6 mož vedriti. Od spodaj je skupno gnezdo podobno
velikanskemu slamnatemu satovju, vsaka luknja vodi do hod¬
nika, v kterem se vrste na desno in levo gnezda posameznih
parov, tako da je naselbina podobna velikemu mestu z mno¬
gimi ulicami. Človek se mora čuditi, da ptica ne zgreši svoje
ulice in svoje hiše. Vaillant je naštel pod enim še nedo¬
delanim seliščem razen starih zapuščenih 320 gnezd, v vsakem
en par ptic s 4 ali 5 mladiči, torej vsega skupaj okoli 1400
kljunov. Gnezdo je nazadnje, zlasti o deževji, tako teško,
da se zruši.

Po valitvi se mlado in staro zgrne v mnogoštevilne jate,
ki se klatijo s polja v polje in poljedelcem veliko škodo delajo.

V podobi 97. vidi se začetek skupnega gnezda, v podobi
98. je pa dodelano.

Tkalci pleto tudi v gajbi zaprti, zato jih ljubitelji ptičev
tudi v Evropi radi drže, dasiravno je njih petje malo vredno.
Ako nima druge snovi, zaplete svojo obrito perje v mrežo
svoje gajbice, ako mu pa človek da volnatih nitek, vrvic ali
trakov, zaplete v dveh ali treh dneh steno 3 decimetre
dolgo in široko tako gosto, da se skoz njo ne vidi. Ako so
zaprti v dosti velikem prostoru, in ako imajo obilo pletilne
snovi, napravijo si tudi mošnjato gnezdo.

99. Sivec.

S tkalcem se za prednost v umetnosti nateca šivec,
ki svoj zarod pred opicami in drugimi neprijazniki skrije v
zibko, visečo o tankej mladiki. V gostem listji si namreč
poišče pripraven list na koncu šibke vejice ter ga na obeh
robeh na več mestih prebode s tankim kljunom. Potem si
poišče kakovo nitko, bodisi kako vitko vlakno ali trak ličja,
jo pretika križem v narejene luknjice in zvleče in stakne
robova skupaj. Tako si sešije iz lista tulec, ki je za njegovo
mladino dovolj čvrsta in dosti prostorna zibka. Večkrat si
mora tudi sam s kljunom in s prsti sesvalkati in spresti nit
iz semenske volne, časih sešije tudi dva blizu skupaj stoječa

18*

27.6

lista, ali pa si enega od drugod prinese. Narejeno zibko si
potem umehča z volno in s perjem ter znese 3 ali 4 bela,
rjasto pegasta jajca.

Sivec je majhen ptiček — velik kakor naš slavec —
dolzega, tankega in ravnega kljuna. Po glavi je rdečkast,

99. Indijski sivec.

na plečih rumeno-zelenkast, spodaj bel, samo na prsih črno
lisast, precej dolg rep in perutnice so rjave.

Prebiva v južnej Aziji po vrtih in goščavah. Hrani se
z mrgolinci.

100. Strakoš.

Brodniki, ki po ledenih morjih zasledujejo kite in druge
mastne velikane, imajo mnosro plavajočih in letečih spremlje¬
valcev, ki komaj čakajo, da jim brodniki prepuste plen, s
kterega so prej zgulili debelo tolščo. Posebno siten in ne-
učakaven je strakoš, plovec, podoben zajetemu galebu račje
velikosti. Kit še ni popolnoma mrtev, ko se požrešna drhal
že zbira na njegovem truplu, trga velike kosove ž njega ter

277

100. Strakoš.

se neprijetno kvakajoča prepira, odriva in puli za najmastniše
zalogaje. Ta ptica je na žretje tako naprežena in tako silna,
da se rajša da s palico pobiti, nego da bi se umaknila in
počakala, da bi jej človek prepustil ostanke svojega plena.

Strakoš je bel, na tilniku in na plečih je sivo-plavkast,
perutnice so pa črnikaste. Ne predolgi rumeni kljun je proti
koncu od strani stisnjen in gornja čeljust je kljukasta, tudi
oko in noge so rumene.

Strakoš stanuje na pustih skalnatih otocih po vsem se¬
vernem Ledenem morji. Na kopnem je neroden in neukreten,
toliko bolj domačega se pa čuti na morji. Tik nad vodo leta
hitro, lepo in neutrujeno, naj bo vreme mirno ali viharno,
morje gladko ali vzburkano. Lepo ga je gledati, kako spretno
se zna ogibati gibajočim se valovom, človek zmerom misli,
zdaj zdaj ga bode
pokopal peneči val.
ali strakoš se z valom
vred vzdiguje in zni¬
žuje, zdaj polahko,
zdaj hitro, kakor
nanese morsko gi¬
banje, in pobira iz
valov vsakovrstne
mehkužce in ribe.
Čudovito je pri tej
ptici to, da ima v
želodcu zmerom pri¬
pravljene rumene
ribje masti, ktero
brizga na človeka ali

sploh na vsacega neprijaznika, tudi mladiči v gnezdu se bra¬
nijo s tem orožjem.

Strakoš gnezdi v brezštevilnih družbah med razsedenim
skalovjem, po razpokah in luknjah, posebno na Islandu,
Sv. Kildi, Grimzoji in na Špicbergih. Samica znese na gol
kamen po eno, veliko belo jajce, ktero tudi samec pomaga
valiti. Ob času valitve zgubi ptica vso plahost, tako da je
skoro ni moči z gnezda spoditi, tudi s kamenjem ne. Brani
se s tem, da smradno mast pljuje na človeka. Mladiči so jako
debeli in mastni, ali smrdljivi, no siromašni prebivalci po teh
otocih jih vendar jedo, zlasti si nasoljene spravljajo za zimo.
Ljudje se na dolgih vrveh spuščajo v strme propade; na
samem Islandu jih vsako leto pobero 25 — 30.000, ali vendar

278

ni videti, da bi se njih število zmanjševalo, še zmerom več
jih je, ker večina gnezd je na nepristopnih mestih. Jajca so
užitna, in perje se tudi porabi.

Meseca kimovca gredo stari z doraslimi mladiči na ši¬
roko morje.

101. Burjevka ali burnica.

Časih opazijo mornarji na širocem morji, kjer se okoli
njih razgrinja vodena planjava, nad njimi pa razpenja neiz¬
merni nebeški obok, dostikrat po 750 kilometrov daleč od
suhe zemlje, mogočnega ptiča na dolzih kreljutih krožiti nad
seboj; ure in ure se mirno vozi po zraku, zdaj se zapraši
nad vodo, zdaj se spet vznaša nad oblake, potem kakor misel
hitro zgine njihovim očem. To je burj evka, tudifregatka
imenovana.

Burjevka se v letanji lahko nateca s kraljem vseh perut-
ničarjev, z orlom. Od ranega jutra do poznega večera ne-

101. Burjevka ali burnica.

prestano lahko leta nad morjem in kljubuje silnemu viharju.
Zrak je njegov element, na zemljo se redkokedaj spusti in
tudi na vodo ne seda, ker ne more plavati, dasiravno ima
prste zvezane s plavno kožo. Od ravnih tal se ne more
vzdigniti, človek ga tam lahko z rokami vjame. Zato na¬
vadno seda na drevesa ali na visoke čeri, od koder mu ni
težko razgrniti peruti. Leteč striže z repom.

Burjevka je ptica dolzega škarjastega repa in velikanskih,
ostro prirezanih perutnic, zato meri po dolgem črez 9 deci¬
metrov, v širjavo pa zajame črez 18 decimetrov, in vendar

279

ptič tehta samo malo črez poldrugi kilogram. Noge ima jako
kratke, plavna koža med prsti je izrezana; na dolgem ravnem
kljunu ste obe čeljusti na koncu kljukasto vkrivljeni. Črnemu
samcu se perje po hrbtu na zeleno spreminja, na grlu mu
pa visi rdeča kožnata vreča, ki se letečemu ptiču z zrakom
napolni. Samica je na vratu in po trebuhu bela.

Burjevka se nahaja nad vsemi morji vročih krajev. Preži
na ribe, posebno na tako imenovano letečo ribo, ki se s
sosebno dolgimi prsnimi plavutami vzdiguje nad vodo in celo
nekoliko korakov daleč ž njimi premahlja po zraku. Te ribe
opazi burjevka iz največe višave, privrši med nje in pograbi
eno s kljunom ali pa tudi s kremplji, kakor prava ujeda. Ako
ribe ni tako zgrabila, da bi jo lahko pogoltnila, izpusti jo
iz kljuna, se vrže za njo in jo zopet ulovi. Ujedam je po¬
dobna tudi v tem, da drugim pticam jemlje plen; tako dolgo
jih namreč preganja, da v stiski in strahu izrigajo pogoltnjene
ribe. Požrešna kakor je, nažre se tudi morske mrhovine, ki
jo najde na bregovih.

Iz vej in brstja zanikerno znošeno gnezdo postavi na
drevo, ali pa tudi kar na skalo znese dve jajci poltne barve
in rdeče pikasti. Gnezdijo v družbi, valeča ptica se da z
roko prijeti.

Mladiči ostanejo dolgo v gnezdu, predno se popolnoma
operijo.

102. Albatros.

Albatros je najmogočniši zrakoplovec, nobena druga ptica
— tudi burjevka ne — se glede vstrajnosti v letanji ne more
ž njim meriti. Tschudi je na morji ujel velikega albatrosa,
ga namazal po vratu in prsih s kotranom in ga zopet spustil.
Taisti ptič je potem šest dnij, po noči in po dnevi nepre¬
stano spremljeval ladij o in v teh dneh je samo štirikrat zginil
mornarjem iz vida, ali k večemu za eno uro. Zvečer v mraku
so ga še videli nad seboj in jutranja straža ga je v prvem
svitu zopet ugledala zmerom enako neutrujeno letečega. Še
le sedmi dan v jutro je krenil v stran, in potem ga niso
videli več. Ni torej čudo, da se je o albatrosu izcimila
pravljica, da z razprostrtimi kreljutimi spi v zraku.

Albatros je velika ptica zajetnega trupla in kratkega
debelega vratu; dolg je nad 12 decimetrov in tehta okoli 16
kilogramov. Ozke perutnice so jako dolge, kedar jih raz¬
grne, meri v širjavo skoro 4 metre. Rumenkast kljun je

280

dolg in raven, od strani stisnjen, gornja čeljust je na koncu
kaveljčasto zavita. Kratke plavne noge so poltne barve, sicer
je ptica bela, samo perutnice so črne. Mladiči so po hrbtu
rjavo lisasti.

Južna zemeljska poluta je domovina te morske ptice,
zaleti se pa tudi proti severu, časih celo v Evropo, bolj po-
gostoma pa obiskuje severno stran Velicega ali Tihega oceana
proti Kamčatki. Potniki pripovedujejo, da nobena ptica ne
leta tako veličastveno in s tako lahkoto kakor albatros. Kakor
strela hitro drsi nad vzdigujočimi se valovi, vznaša se v vi¬
šavo, plava daleč na okoli, vsacih pet minut enkrat trenivši

102. Albatros.

s perutnicami. Ravno tako lepo in dostojno plava, le na
suhem težko raca. Kedar se hoče vzdigniti iz morja, steplje
s kreljutimi in vihra neko daljavo po vodi.

Albatros žre vsakovrstno mesnino, bodisi kakov morski
mehkuž ali riba ali kitova mrha. Prežeč na odpadke spremlja
ladije in jemlje plen slabšim tovarišem Pri žretji je bedasto
drzovit, ne zmeni se za nič, da se z gorjačo pobiti in človek
bi ga mogel z roko prijeti, ko bi se ne bal njegovega straho¬
vitega kljuna. Lahko ga je ujeti na trnek (odico), ako se
mu natakne na-nj kaka mesnina za vado. Glas mu je ne¬
prijetno drčanje.

281

Albatros vali v družbi poletni čas, to je na južnej poluti
meseca listopada in grudna. Za gnezdo si zgnete s prsti,
listja in trave polpeti decimeter visoko, spodaj nad 18 deci¬
metrov široko kopico in znese eno samo, pol kilograma težko
jajce. Ko ima mladič nekoliko mescev, zapuste ga stari in pri¬
dejo še le prihodnjega listopada nazaj na isto mesto. Mladič
neki še zmerom sedi v gnezdu in stari ga morajo šiloma iz¬
riniti, da si popravijo gnezdo za novo valitev. Neverjetno
je pa, kar trdijo nekteri, da mladič vse te mesece, ko nima
starišev, nič ne je, in da ga samolastna tolšča ohrani tako
dolgo pri življenji.

Albatrosovo meso je jako mastno in trdo, mornarji ga
jedo samo v sili. Predno se pripravi za jed, mora en dan
ali še več ležati v morskej vodi, ki mu vsaj nekoliko vzame
zoperni okus.

103. Pingvin.

Z opisovanjem ptičev se približavamo h koncu. Zadnje
tri podobe so čudne, nenavadne prikazni, v kterih je lepa
ptičja postava več ali manj spačena. Kreljuti, glavni znak
ptice, so krnjave, brez letalnih peres, žival se ž njimi ne
more vzdigniti od tal, je torej vezana ali na vodo ali na
kopno zemljo. Prvi je pingvin.

Pingvin je do 9 decimetrov visok plaveč kratkih, do
prstov pernatih, v guzi vsajenih nog, zato se drži popolnoma
po koncu, še bolj kakor naš ponirek. Truplo se od debele
guze proti glavi zožuje, ob straneh mu visite kratki, z luskavim
perjem obrasteni kreljuti, ki ste bolj plavutam kakor perut¬
nicam podobni, in res vesla žival ž njima v vodi. Pingvin
je po glavi in na grlu črn, rumena proga segajoča od očes
nizdolu po vratu mu obrobljuje grlo, sicer je po plečih in
po hrbtu zamolklo sivo-plavkast, spredaj pa svetlo-bel. Kljun
ima dolg in tenak ali jako močan. Dobro rejen tehta okoli
16 kilogramov.

Pingvin oživlja v brezštevilnih množinah puste bregove
in skalnate otoke v mrzlih pokrajinah južne polute. V dolzih
nepreglednih vrstah stoje kakor vojaki drug pri druzem, po
starosti v razstavke razdeljeni. Od morja na suho ali s su¬
hega do morja korakajo drug za drugim po lepo uglajenih
stezah. Na suhem so jako neukretni, v sili se vržejo na
trebuh, delajo z nogami in s kreljutimi, da pridrse do vode,
kjer so prav za prav domači.

282

Naš rojak Pirec, ki je tri leta živel na Pingvinskem
otoku, piše o tej ptici kakor samovidec: »Pingvin je povodna
ptica, ki ne more leteti. Sest mesecev, to je po zimi, živi
v vodi in ves ta čas ne pride na kopno, gotovo je, da se po
40 mirijametrov oddalji od suhega. Spomladi, to je meseca
kimovca, se pa vsako leto pokažejo v brezštevilnih krdelih
na otoku ter se v razstavkah na tisoče razdele po gnezdiščih.
Gnezda delajo na tleh, ali tako, da jih skoro ni moči od
zemlje razločiti. Okoli 22. kimovca začno nesti jajca, navadno
dve do štiri v vsako gnezdo.
Ako se jim jajca odvzemo,
nesd drugič in tretjič tako
dolgo, dokler ne opešajo.
Štiri pingvinova jajca od¬
tehtajo 11 kurjih. Užitna
so, toda beljak se ne skuha
tako trdo kakor pri kurjem
jajci, in rumenjak je ble-
dejši. 29., 30. kimovca in
1. vinotoka sem poslal tri
delavce jajec pobirat, in
nabrali so jih 15.000. Več
mesecev so se ljudje pre¬
živih skoro samo z jajci,
z ostankom sem svinje
pital. Od 2. vinotoka dalje
smo pustili jajca pri miru,
in za 40 dnij je na otoku
vse gomazelo pingvinovih
mladičev, ki se izmed 10
do 15 dnij stari pobirajo
in jedo. Užitni so pa samo
do meseca svečana, ker
potem že hodijo v vodo

in dobe zopern okus po ribjej masti. Leto in dan stare
ptiče, ki so eno zimo bili na morji, mogel bi pa človek jesti
samo v največej sili. Meseca svečana in sušca se brijejo;
tačas je otok poln njihovega perja, v prav kratkem času si
ga človek lahko nabere za veliko posteljo. V malem travnu
zapuste otok in gredo do kimovca zimovat na široko morje,
samo nekteri starci ostanejo, ki po zimi drug za drugim od¬
mirajo. Ob času, ko na otoku stanujejo, večidel mirno sede
na gnezdih, proti večeru in potem blizu do tretje ure v jutru

283

se strahovito grdo dero, po dnevi spe ali pa tudi po morji
plavajo, sosebno radi se sučejo po razburkanih valovih. To¬
gotni so in svadljivi, dostikrat se primeri, da se dva tako dolgo
bijeta, da oba krvava in vsa ranjena mrtva obležita. Vsled
tacih bojev je med njimi tudi mnogo slepih. Meseca kimovca
pridejo jako tolsti na kopno, iz njihove tolšče se dobiva neko
olje, ki se rabi kakor ribja mast. Pingvini se hranijo z ri¬
bami in z mehkužci.

Po letu, ko so na suhem, lahko dolgo časa stradajo;
znano mi je, da pingvini po 30 dnij niso dobili jesti, samo
z morsko vodo so jih vsaki dan polivali. Prijeti se ne dado,
branijo se s kljunom in sovražniku zadavajo boleče rane/ —

Tako naš rojak. Od drugih potnikov vemo, da o valitvi
gnezda nikoli oba ne zapustita, ker sicer bi jima ta ali oni
sosed jajca ukradel in sebi podvrgel. Večidel sedi samica,
samec pa zraven nje, ako ni na morje šel živeža iskat za njo
in za-se. Smešno je, kako stari pitajo mladiče. Stari se
postavi pred mladega, vzdigne glavo in se jame na vse grlo
dreti, potem se nagne k mlademu, zine kolikor more široko,
mladi pa potakne svoj kljunček noter in sreblje kakor bi sesal.

Na pingvinovih gnezdiščih se je v stoletjih nakupičilo
toliko pingvinovega blata, da po nekterih krajih 19 metrov
na debelo leži. To ptičje blato se imenuje gvano in je
izvrsten gnoj, zato so ga že pred več leti začeli voziti v
Evropo, zlasti na Angleško.

104. Alk.

Še v začetku tekočega stoletja je živel v Severnem morji
ptič, kterega je pa dandanes skoro gotovo treba izbrisati iz
števila živečih evropskih ptičev, to je namreč alk. Iz pisanih
in ustmenih poročil vemo, da je bil alk v prejšnjih časih na
severnej poluti ravno tako navaden ptič, kakor je pingvin še
dandanašnji na južnej. Na tisoče so jih na en dan potolkli
evropski kitolovci in siromašni prebivalci severnih otokov
ter odvaževali polne čolne alkovih jajec. Neletečemu in težko-
nogemu alku torej pri tacem strahovitem preganjanji ni bilo
mogoče se vzdržati, njihovo število se je manjšalo od leta do
leta. Še leta 1813. so jih na Islandu polovili lepo število,
leta 1830. sojih dobili 20, leta 1831. pa 24 in potem še vsako
leto po nekoliko. Zadnja dva, za ktera se gotovo ve, sta
bila ujeta leta 1844., potem ni bilo več duha ne sluha o
njem. Ptica, ki časih ni imela nobene cene, je zadnje čase

284

104. Alk.

postala jako imenitna, in muzeji so jo za dragi denar kupo¬
vali. Koži od zadnjih dveh ste bili prodani za 60 tolarjev.

Alk je bil ptič gosje velikosti, soroden s pingvinom.
Zarad kratkih prav na koncu trupla vzraslih nog je hodil
po koncu, v kratkih perutnicah je sicer imel letalna peresa,
no kreljuti so bile
tako slabeinkrnjave,
da ni mogel letati.
Imel je visok ali ozek,
precej dolg in po¬
vprek brazdast kij un,
zgoraj j e bil črn, spo¬
daj pa bel in svetel
kakor svila, tudi črez
kreljuti je imel belo
progo.

Alk je bil izvrsten
plovec in potaplja-
vec, večidel je bival
na morji, samo po
noči in ob valitvi je
zahajal na kopno.
Hranil se je z ribami,
človeka se ni bal,
bil je vprav bedasto
zaupen, ako mu je
človek kazal ribo,
prišel je po njo in
se je dal z roko ujeti,
ravno taprevelika za¬
upnostjo bila njegova
nesreča. Na kopnem
je delal drobne sto¬

pinje; če je tudi hitel na vso moč, dohajal gaje človek vendar
lahko. V nevarnosti se je najraje prekucnil s skale v morje,
če pa to ni bilo mogoče, trkaljal se je po pečevji do vode.

Na goli kamen je znesel eno jako veliko pisano jajce.
Mladič je šel kmalu na morje.

105. Kivij.

Opis ptičev končamo s pošastno prikaznijo, s kivijem.
Ptič, velik kakor majhen puran, stoji na tršatih nogah in se

285

nosi po koncu. Kreljuti so se skrčile v prav kratke okrnjeke
in so skrite v rahlem, razčehanem, žimastem perji, ki pokriva
celo zavaljeno truplo. Kljun je nespodobno dolg in tenak,
skoro ibisovemu ali škurhovemu podoben; repa nima.

To strašilo je doma v Novej Zelandiji, od koder je
Braclay leta 1812. prvega prinesel v Evropo. Po dnevi se

plah skriva po
goščavah ali pa
žedi v luknji, ki
si jo je izkopal
pod koreninami
kacega drevesa.
Po noči zapusti
skrivišče, pobira
žužke, črve in se¬
menje in zabada
dolgi kljun v
mehko zemljo ka¬
kor naše sljuke.
Love ga po noči
pri bakljah z ro¬
kami ali pa s psi.

Lovec oponaša
njegov glas, s tem
privabi ptiča in
ga z bakljinim

svitom tako zbega, da ga lahko s palico pobije. Love ga pa
zarad mesa in perja, ktero ondotni glavarji nosijo za naj-
večo gizdo.

Kivij znese v luknjo pod drevesom eno samo jajce. Pri
tolikem preganjanji in pri tako slabem plodenji si je lahko
misliti, da ga bodo v kratkem času popolnoma zatrli.

V Londonu žive kiviji že mnogo let v sužnosti.

Imenik

v tein zvezku opisanih ptičev z dodanimi nemškimi in
latinskimi imeni.

Stran

Albatros; Kapschaf; Diomedea esulans.279

Alk veliki; grosser Alk; Alca impennis.283

Arara dolgorepi; langsclnvanzige Arara o. Macao; Macrocereus-Macao 244

Bankivka (kokoš); Bankivahuhn; Gallus Bankiva.25

Belič, glej mali potapljavec.235

Belorepec, glej postojna.171

Belorepka; grauer Steinschmiitzer; Saxiola oenanthe.77

Beloritka, glej belorepka.77

Bezgavka (senica); Bartmeise; Parus biarmicus.99

Biserka; Perlhuhn; Numida meleagris.45

Blask, glej krivokljun.86

Bobnarica; Rohrdommel; Ardea stellaris.201

Borovnjak, glej brinovka.104

Bradač, glej ser.173

Branjug, glej brinovka.104

Bregulja; Uferschwalbe; Hirundo riparia.63

Brezovček; Birkenzeisig, Leinflnk; Pringilla linaria.71

Brinovka; Wachholderdrossel, Krammetsvogel; Turdus pilaris . . 104

Brglez, glej brlez ...    140

Brlez; Spechtmeise, Kleiber; Sitta europaea.140

Brojica ali brolica; Zaungrasmticke, Miillerchen; Sylvia garrula . . 86

Buhuj, glej velika uharica.109

Bud, glej udeb.139

Bukač, glej bobnarica.201

Bnkavee, glej bobnarica.201

Burjevka; Fregattenvogel; Taehypetes aquilus.278

Burnica, glej burjevka .278

Butej, glej udeb.139

Capovoznik, glej mokož.224

Carar; Misteldrossel; Turdus viscivorus.103

Cikovt; Singdrossel; Turdus musicus.104

Cipa mala; Wiesenpieper; Anthus pratensis.116

Cipa poljska; Brachpieper; Anthus campestris.116

Cipa velika; Baumpieper; Anthus arboreus.115

Cipa vodna; Wasserpieper; Anthus aguaticus.116

Čaplja bela mala; kleiner Edelreiher; Ardea garzetta.201

Čaplja bela velika; grosser Edelreiher; Ardea alba.200

Čaplja čopasta; Schopfreiher; Ardea comata.203

Čaplja nočna, glej kvakač.203

Stran

Čaplja rjava; Purpurreiher; Ardea purpurea.200

Čaplja siva; grauer Fischreiher; Ardea cinerea.197

Čapljica; Zwergreiher; Ardea minuta.203

Čibes, glej priba .209

Čigra bela; gemeine Seeschwalbe; Sterna hirundo.229

Čigra črna; schwarze Seeschwalbe; Sterna uigra . .230

Čižek; Zeisig; Fringilla spinus . . .. 70

Čoketa; Bruchwaldschnepfe; Scolopax major.206

Čopka (senica); Schopfmeise; Parus eristatus.99

Črnelka, glej pogorelček ............76

Črnoglavka; Moneh, Sehwarzblattchen; Sylvia atrieapilla .... 85

Čuk; Steinkauz, Leichenhuhn; Athene noctua.194

Detal mali; kleiner Buntspecht; Pieus minor.148

Detal srednji; mittlerer Buntspecht; Pieus medius.148

Detal troprsti; Dreizehenspecht; Pieus tridactylus.149

Detal veliki; grosser Buntspecht; Pieus major.147

Deževnik, glej prosenka.211

Dlesk; Kernbeisser; Coccothraustes vulgaris . '.79

Dolgorepka (senica); Schwanzmeise; Parus caudatus.99

Dolgorepka, dolgoreplja (raca); Spiessente; Anas acuta.35

Droplja mala; Zvvergtrappe; Otis tetrax.227

Droplja velika; Trappe; Otis tarda.  225

Drozd beli; Weindrossel; Turdus illiacus.105

Drozej, glej drozd.  105

Drozeg, glej cikovt.104

Drozeg plavi; Blaumerle, einsamer Spatz; Petrocincla cyanea . . 106

Drskač, glej earar.103

Dular, glej prodnik .212

Duplar; Hohltaube; Columba oenas.29

Fazan navadni; gemeiner Fasan; Phasianus colchicus .49

Fazan srebrni; Silberfasan; Phasianus nyethemerus.52

Fazan zlati; Goldfazan; Phasianus pictus.52

Flamingo; rosenrother Flaming; Phoenicopteriis roseus.268

Gaga; Eidergans; Somateria mollissima.36

Galeb; Lachmove; Larus ridibundus .228

Gavec, glej priba.209

Gavek, glej priba.209

Golob divji; Feldtaube; Columba livia.28

Golob selec; Wandertaube; Columba migratoria.30

Golob skalni, glej golob divji.28

Golobar, glej, kragulj.186

Gos divja ali siva; Graugans; Anser cinereus.39

Gos njivska; Saatgans; Anser segetuin .41

Grbež; kleine Bekassine, Moorschnepfe; Scolopax gallinula . . . 206

Griljec, griljček; Hirngrille, Girlitz; Fringilla serinus.71

Grivar; Ringeltaube; Columba palumbus.28

Grivnjač, glej grivar.28

Grlica; Turteltaube; Columba turtur.29

Grlica laška; Lachtaube; Columba risoria.30

Hareč, glej kosec.223

Hariš, glej kosec.223

Hortolan, glej strnad vrtni.73

Hrastar, glej kosec.223

Stran

Hubkač, glej udeb . ..139

Hudournik navadni; Mauerschwalbe, Segler; Cypselus apus ... 64

Hudournik planinski; Alpensegler; Cypsehis melba.65

Ibis; geheiligter Ibis; Ibis religiosa.264

Ilovščica, glej .šmarnica.76

Jareb gozdni; Haselhuhn; Tetrao Bonasia .158

Jareb planinski, glej jareb snežni .160

Jareb rdeči, glej jareb gozdni.158

Jareb skalni; Steinhubn; Perdix saxatilis.159

Jareb snežni; Schneehuhn; Lagopus alpinus.160

Jarebica poljska; Rebhuhn; Perdix cinerea.156

Jastreb beloglavi; w.eisskbpfiger Geier; Vultur fulvus .179

Jastreb rjavi; brauner Geier, Kuttengeier; Gyps cinereus .... 179

Kačar; Sehlangenbussard; Circaetos gallicus.185

Kakaduj rumenočopasti; gelbschbpfiger Kakadu; Cacatua sulphurea . 245

Kalandra; Kalanderlerche; Alauda calandra.95

Kalin; Gimpel; Fringilla pyrrhula.77

Kameničar; Steindrossel, Steinrothel; Petrocincla saxatilis.105

Kauarec, kanarček; Kanarienvogel; Fringilla canaria.238

Kanja navadna; Mausebussard; Buteo vulgaris.183

Kanja koconoga; Rauhfussbussard; Buteo lagopus.185

Kavka; Dohle; Corvus monedula.130

Kavka planinska; Alpendohle, Sehneedohle; Pyrrocorax.135

Kazuar; Kasuar; Casuarius indicus.255

Kivij; australischer Kiwi, Schnepfenstrauss; Apteryx australis . . 284

Klesk, glej krekovt.134

Klinkač; Schreiadler; Aquila naevia.171

Kljunač, glej sljuka.203

Kljunorožec; Nashornvogel; Buceros rhinoceros.270

Kluk, glej bobnarica.201

Kobilar; Goldamsel, Pirol; Oriolus galbula.  109

Kokica; Klipjenhuhn; Rupicola croeea.263

Kokoš domača, klej kura.24

Kokošar, glej kragulj.186

Kokoška vodna, glej liska.221

Kolibrij gizdavi; prachtiger Honigkolibri; Mellisuga inagnifica . . 247

Kolibrij navadni; gemeiner Kolibri; Trochilus colubris.249

Komatar; Ringdrossel; Turdus torouatus.105

Kondor; Kondor; Sarcorhamphus Gryphus.249

Konopljenka, glej repnik. 71

Konopljičica, glej brezovček.81

Kos; Sehwarzdrossel, Amsel; Turdus menila.101

Kos kameni, glej kameničar .105

Kos planinski, glej kavka planinska.135

Kos povodni; Wasseramsel; Cinclus aguaticus.106

Kosec; Wachtelkbnig; Rallus crex.223

Kotoma, glej jareb skalni.159

Kovaček; Weidenlaubsanger, Fitis; Fieedula trochilus.83

Kozača, glej uralska sova.196

Kozica; Bekassine, Heerschnepfe, Himmelsziege; Scolopax gallinago 206

Kragulj; Hiihnerhabicht; Astur palumbarius.186

Kraljiček; Goldhahnchen; Regulus ignicapillus.90

Kramparioa, glej kavka planinska.135

Sira n

Krehlja; Krickente; Auas crecca.35

Krekovt; Tannenheher; Nucifraga oaryocatactes .134

Krevs, glej kosec.  • ..223

Krivokljun mali; Fichtenkreuzschnabel; Loxia curvirostra .... 86

Krivokljun veliki; Kiefernkreuzschnabel; Loxia pytiopsittaeus . . 88

Krokar; Rabe, Kohlrabe; Corvus corax.124

Kukavica; Kuckuck; Cuculus canorus.151

Kulik, glej prilivka. 211

Kura domača; Haushuhn; Gallus domesticus. 24

Kvakač; Nachtreiher; Ardea nycticorax.203

Labud črni; schwarzer Schwan; Cygnus atratus . . . . . . . 55

Labud črnovrati; schwarzhalsiger Schwan; Cygnus nigricollis . . 55

Labud grbec; Hbckerschwan; Cygnus olor ..53

Labud pevec; Singsehwan; Cygnus musicus.54

Lanj, glej lunj. 188

Lastavica domača; Rauchschwalbe; Hirundo rustica.62

Lastavica hišna; Haussch walbe; Hirundo urbica.62

Lastavica kmetska, glej lastavica domača.62

Lastavica mestna, glej lastavica hišna.62

Legat; Bienenfresser; Merops apiaster.118

Leščarka, glej jareb gozdni.158

Ligarica, glej gos njivska.41

Lipek, glej šmarnica.  76

Lirorepec; Leierschwanz; Maenura superba.258

Liska; Blasshuhn, Wasserhuhn; Fulica atra.221

Lišček; Stieglitz; Fringilla carduelis .69

Lopatka; Loffelreiher; Platalea leucorodia.220

Lunj; Sumpfweih; Circus aeruginocus.188

Lužar; Pfuhlschnepfe; Limosa aegocephala.212

Mahavka, glej galeb.228

Marabuj; Marabustorch; Ciconia Marabu.266

Martinec; Wasserlaufer; Totanus glotis.212

Menišček; Tannenmeise; Parus ater.99

Mišar, glej kanja.183

Mogilnik, glej zlati orel.170

Mokosevka; glej postolka .182

Mokož; Wasserralle; Rallus aquaticus.224

Mokožka; Sumpfhuhn; Ortygometra porzana .223

Mršnjik, glej jastreb beloglavi.179

Muhar belovrati; Halsbandfliegenfanger; Muscicapa albicollis . . . 115

Muhar črnoglavi; Trauerfliegenfanger; Muscicapa atricapilla . . . 114

Muhar veliki ali sivi; grauer Fliegenfanger; Muscicapa grisola . . 114

Muhavec, glej muhar.114

Musa; Sumpfmeise; Parus palustris.99

Mutec, glej udeb.139

Nesit, glej pelikan.235

Nikavec; Bergflnk; Fringilla montifringilla.69

Noj; Strauss afr.; Struthio Camelus .251

Odap, glej udeb.139

Olšica, glej čižek.70

Oponaševec; Spottdrossel; Mimus polyglottus.261

Orel kraljevi; Konigsadler; Aguila imperalis.170

Orel planinski; Steinadler; Aguila fulva.168

19

Stran

Orel ribji; Flussadler, Fischadler; Pandion haliaetos.172

Orel ruski, glej klinkač.‘.  171

Orel zlati; Goldadler; Aquila chrysaetos.170

Osar, glej sršenar.185

Ostriž; Lerchenfalk, Baumfalk; Falco subbuteo.183

Ostroglež, glej strnad beli.73

Palček; Zaunkonig; Troglodytes parvulus.88

Papiga amazonska; Amazonenpapagei; Psittacus amazonicus . . . 243

Papiga siva; grauer Papagei, Jako; Psittacus Erithacus .... 243

Pastirica bela; weisse Bachstelze; Motacilla alba.91

Pastirica rumena; gelbe Bachstelze; Motacilla sulphurea .... 93

Pav; Pfau; Pavo cristatus.46

Pegam; Seidenschwanz; Bombycilla garrula.117

Pegat; Perlhuhn; Numida meleagris.45

Pegulica, glej priba.209

Pelikan; Pelikan; Pelecanus onocrotalus.235

Penica vrtna; Gartengrasmueke; Silvia hortensis.86

Penica pisana; Sperbergrasmiicke; Sylvia nisoria.86

Petelin, glej kura.• ■ • 24

Petelin divji; Urhuhn, Auerhuhn; Tetrao urogallus.161

Pevka; Alpenfluevogel; Accentor alpinus.96

Pezdečivka; Sumpfmeise; Parus palustris.99

Pingvin; Fettgans, Pingvin; Aptenodytes patagonica.281

Pinoža, glej nikavec.69

Pipulica, glej priba.209

Pižmarica; Bisamente; Anas moschata.35

Plačica; Beutelmeise; Parus pendulinus .100

Plavček; Blaumeise; Parus coeruleus.98

Plazirec; Baumlaufer; Certhia familiaris.142

Pleviea; Sichler; Ibis falcinellus.208

Plezavček, glej plazirec.142

Pliska, glej pastirica.93

Podgrivka, glej bregulja.63

Podhujka; Nachtsclnvalbe, Ziegeninelker; Caprimulgus europaeus . 65

Podlesk, glej jareb gozdni._.158

Pogorelček; Gartenrothschvvanz; Sylvia phoenicurus.76

Polojnik; Strandreuter; Hiinantopus rufipes.211

Ponirek čopasti; gehaubter Steissfuss, Lappentaucher; Podiceps cri¬

status .231

Ponirek mali; kleiner Steissfuss; Podiceps ininor.231

Popkar, glej kalin. 77

Postojna; Seeadler; Haliaetos albicilla.171

Postolka; Thurmfalke; Falco tinnunculus.182

Potapljavec mali; kleiner Sagetaueher; Mergus albellus.235

Potapljavec srednji; mittlerer Sagetaueher; Mergus serrator . . . 235

Potapljavec veliki; grosser Sagetaueher; Mergus merganser . . . 235

Prepelica; Wachtel; Coturnix dactylisonans.145

Priba; Kibitz; Vanellus cristatus.109

Prilivka; Triel; Oedienemus crepitans.211

Prodnik; Strandlaufer; Tringa canutas.212

Prosenka; Goldregenpfeifer; Charadrius pluvialis.211

Prusnik; Schwarzkehlchen: Saxicola rubicola .77

Puran; Truthan, Indian; Meleagris gallopavo ..41

Stran

Raca divja navadna; Stockente, Wildente; Anas Boschas .... 32

Raca turška, glej pižmarica.35

Rajčica; Paradiesvogel; Paradisea apoda.257

Rdečerepka, glej pogorelček.76

Reglja; Knackente; Anas querquedula.35

Remec, glej plašica.100

Repaljšica; Braunkehlchen; Saxicola rubetra. 76

Repnik; Bluthanfling; Fringilla cannabina . 71

Republikanec, glej družni tkalec.272

Ribič, glej čigra.229

Roda, glej štrk.217

Ruševec; Birkhuhn; Tetrao tetri/.165

Senica velika; Kohlmeise; Parus major.96

Ser; Bartgeier, Lammergeier; Gypaetos barbatus.173

Skobec; Sperber; Astur nisus.188

Skovik; Zwergohreule; Ephialtes scops.195

Slapnik; Polartaucher; Colymbus septemtrionalis.233

Slavec mali; Nachtigall; Lusciola luscinia .80

Slavec veliki; Sprosser; Lusciota philomela.83

Sljuka; Waldschnepfe; Scolopax rusticola.203

Smijačica; Lacbtaube; Columba risoria.30

Smolnica, glej brinovka.104

Smrdat, glej udeb.139

Smrdela, glej udeb.139

Smerdojerica, glej udeb.139

Smrdokavra, glej udeb.139

Smrdovranka; Blauracke, Mandelkrahe; Coracias garrula .... 122

Sokol hostni, glej sokol selec.180

Sokol selec; Wanderfalk; Palco peregrinus.180

Sokol sivi, glej sokol selec.180

Sokolič; Zwergfalke, Merlin; Falco aesalon.183

Sdp, glej ser.173

Sova lesna; Waldkauz; Syrnium aluco.194

Sova pegasta; Schleiereule; Strix flammea.192

Sova uralska; Habichtseule; Ulula uralensis  ... 196

Sovjak, glej velika uharica.190

Splinec; Kornvveih; Circus cyaneus.188

Sraka; Elster; Corvus pica.131

Srakoper črnočeli; grauer Wiirger; Lanius minor.113

Srakoper rjavi; rothriickiger Wurger, Dorndreher; Lanius collurio . 110

Srakoper rjoglavi; rothkopfiger Wiirger; Lanius rufus.112

Srakoper veliki; grosser Wiirger; Lanius excubitor.112

Sršenar; Wespenbussard; Pernis apivorus.185

Strakoš; arktischer Sturmvogel; Procellaria glaeialis.276

Strelcar, glej polojnik.211

Strgar, glej kosec.223

Strnad beli; Schneeammer, Spornammer; Emberiza nivalis ... 73

Strnad mali; Zippammer; Emberiza cia. 73

Strnad rumeni; Goldammer; Emberiza citrinella.72

Strnad trstni; Rohrammer, Rohrspatz; Emberiza schoeniclus ... 73

Strnad veliki; Grauammer; Emberiza miliaria.73

Strnad vrtni; Gartenammer, Ortolan; Emberiza hortulana .... 73

Štrus, glej noj.251

Stran

Stržek, glej palček.88

Svadljivec, glej togotnik.212

Ščinkovee navadni; Bauchfink, Edelflnk; Fringilla eoelebs .... 66

Ščinkovee planinski; Schneefink; Fringilla nivalis.69

Sivec; indischer Sclmeidervogel; Orthotomus longicanda .... 275

Škarjevec, glej ruševec.165

Škarnjek; Gabelweih; Milvus regalis .188

Škorec; Staar; Sturnus vulgaris.136

Škorec planinski, glej kavka planinska.135

Škratec, glej skovik.195

Škrjanec čopasti; Haubenlerche; Alauda eristata.95

Škrjanec gorski; Heidelerche, Baumlerche; Alauda arborea ... 95

Škrjanec laški, glej kalandra.95

Škrjanec poljski; Feldlerche; Alauda arvensis.94

Škrlee, glej škrjanec poljski .94

Škurh; Brachvogel; Numenius arguata.206

Šmarnica; Hausrothschvvanz; Sylvia tithys.76

Šoga; Holzheher, Eichelheher, Nussheher; Garrulus glandarius . . 133

Šoja, glej šoga. 1 .133

Štiglec, glej lišček.69

Štorklja, glej štrk.217

Štrk beli; weisser Storch; Ciconia alba.217

Štrok, glej štrk.217

Štular, glej polojnik.211

Švrljuga, glej škrjanec čopasti.95

Taščica; Rothkehichen; Sylvia rubeeula.74

Taščica plava; Blaukehlchen; Sylvia suecica.76

Tkalec družni; geselliger Webervogel, Republikaner; Ploceus socius 272

Togotnik; Kainpfhahn; Machetes pugnax.212

Toko; grosser Ffefferfresser, Točo — Tukan; Rhamphastus Točo . 271

Tonovščica, glej galeb..228

Trstnica; Rohrsiinger; Sylvia arundinacea.86

Tukalica; Teichhuhn, griinfussiges Rohrhuhn; Gallinulla chloropus . 222

Udeb; Wiedehopf ; Upupa epops.139

Udob, glej udeb.139

Udod, glej udeb. 139

Udova; Paradieswitwe; Vidna paradisea.260

Uharica mala; Waldohreule, kleine Ohreule; Aegolius otus . . . 192

Uharica močvirna; Sumpfohreule; Aegolius brachyotus.192

Uharica velika; Uhu, grosse Ohreule; Bubo maximus.190

Vijoglavka; Wendehals; Iynx torguilla.149

Vivek, glej priba.209

Vizbee, glej strnad mali.73

Vjer, glej uharica velika.190

Vodomec; Eisvogel; Alcedo ispida.120

Vrabec domači; Haussperling; Fringilla domestica .56

Vrabec poljski; Feldsperling; Fringilla montana.59

Vrabec trstni, glej strnad trstni.73

Vran, glej krokar.124

Vran morski mali; kleiner Seerabe, Wasserrabe; Garbo graeulus . 235

Vran morski veliki; Cormoran, Scharbe; Garbo cormoranus . . . 233

Vran nočni; glej kvakač.203

Vrana črna; schwarze Kriihe; Corvus corone .129

Vrana planinska; Alpenkrahe, Steinkrahe; Fregillus graculus ... 135

Vrana poljska; Saatkrahe; Corvus frugilegus ..129

Vrana siva; Nebelkrahe; Corvus cornix.128

Vrana zelena, glej zlatovranka.122

Vrtnik; Gartenlaubsanger, Bastardnachtigall; Ficedula hippolais . . 84

Vrtoglavka, glej vijoglavka.149

Vuga, glej kobilar.109

Zeba, glej ščinkovec.66

Zelenec; Griinhanfling, Griinling; Fringilla chloris. 79

Zlatovranka; Blauraeke, Mandelkrahe; Coracias garrula.122

Zvrzek; glej brezovček.71

Žaboder, glej bobnarica.  201

Žabogolt, glej štrk.217

Žerjav; Kranich; Grus cinerea.213

Žličarica; Lbffelente; Anas clypeata.35

Žličarka; Loffelreiher; Platalea leucorodia.220

Žolna črna; Schwarzspecht; Pieus Martius.146

Žolna siva; Grauspecht; Picns canus ...  147

Žolna zelena; Griinspecht; Pieus viridis.146

Žvižglja; Pfeifente; Anas Penelope.35

Kazalo tretjega dela.

Uvod.

Stran I

I. Ptice človeške prijateljice 5 I

II. Ptičje življenje ... 71

III. Gnezditev in valitev . 8

IV. Mladiči. 11

Stran

V.  Selitev.12

VI.  Ptice naše dobrotnice . 15

VII.  Ne preganjajte ptičev . 18

I. Domača porotnimi ali živad.

1. Kura.21

2. Golob.26

3. Kača .32

4. Gos.37

5. Puran.41

II. Naše poljske

10. Vrabec.56

11. Lastavica.60

12. Ščinkovee ali zeba ... 66

13.  Strnad.72

14. Taščica.74

15. Kalin ali popkar ... 77

16. Dlesk.79

17. Slavec.80

18. Penica.84

19. Krivokljun ali blask . . 86

20. Palček ali stržek ... 88

21. Kraljiček ...... 90

22. Pastirica ali pliska ... 91

23. Škrjanec ali škrlec ... 93

24. Pevka.96

25. Senica.96

26. Kos.101

27. Drozdi.103

28. Povodni kos.106

6. Pegat .45

7. Pav .'.46

8. Fazan.49

9. Labud.52

in gozdne ptice.

29. Vuga ali kobilar . . . 109

30. Srakoper.110

31. Muharji ali muhovci . . 113

32. Cipa.115

33. Pegam.117

34. Legat.118

35. Vodomec.120

36. Zlatovranka ali zelena vrana 122

37. Vran ali krokar .... 124

38. Siva vrana.128

39. Kavka.130

40. Sraka . . .... 131

41. Šoja ali šoga.133

42. Škorec.136

43. Udeb ali smrdokavra . . 139

44. Brlez ali brglez .... 140

45. Plezavček ali plazirec . . 142

46. Žolne.143

47. Detal.147

Stran

48. Vrtoglavka ali vijoglavka 149

49. Kukavica.151

50. Prepelica.154

51. Jarebica.156

52. Divji petelin .... 161

53. Ruševec ali škarjevec . 165

54. Orel.166

55. Ser.173

III. Naše moč vir

63. Siva čaplja.197

64. Bobnarica.201

65. Sljuka.203

66. Škurh.206

67. Priba.209

68. Polojnik.211

69. Žerjav.213

70. Štrk ali štorklja . . . 217

71. Lopatka ali žličarka . . 220

IV. Najimenitniše

80. Kanarček.238

81. Amazonska ali rumeno-

glava papiga . . . . 243

82. Dolgorepi arara . . . 244

83. Rumenočopasti kakaduj . 245

84. Kolibrij.246

85. Kondor.249

86. Noj ali strus .... 251

87. Kazuar.255

88. Raj čica.257

89. Lirorepec.258

90. Udova.260

91. Oponašavec.261

92. Kokica.263

Stran

56. Jastreb.177

57. Sokol ..179

58. Kanja ali mišar . . . 183

59. Kragulj.186

60. Velika uharica .... 190

61. Pegasta sova .... 192

62. Čuk.194

in povodne ptice.

72. Liska.221

73. Kosec ali hariš .... 223

74. Droplja.225

75. Galeb ali tonovščica . . 228

76. Ribič ali čigra .... 229

77. Čopasti ponirek . . . 231

78. Morski vran.2i>3

79. Pelikan.235

ice iz ptujili krajev.

93. Ibis.264

94. Marabuj.266

95. Flamingo .268

96. Kljunorožec.270

97. Veliki tukan ali toko . 271

98. Tkalec.272

99. Sivec.275

100. Strakoš.276

101. Burjevka ali burniea . . 278

102. Albatros.279

103. Pingvin.281

104. Alk .283

105. Kivij.284

Imenik ptic.286