Evropska poezija danes
ROGER KOWALSKI, Francija
Roger Kovnalski, rojen 1934, sodi v isto generacijo pesnikov kot Michel Degy ali Pierre Dalle Nogare. V vseh njegovih zbirkah, v Lehnjaku, Vedeževanju, Izgnanstvu, in še zlasti v zadnji, v Visokih stopinjah, je jasno razvidna, ne glede na to, ali so napisane v verzu ali prozi, neskončna ljubezen do besede, temelječa v globokem lirizmu, ki oživlja njegovo poezijo.
Za Kowalskega, ki ga je odkril kritik in pesnik Alain Bosquet, poezija v nobenem primeru ne pomeni kakšne institucije, katere cilj bi bil beg v idealni svet, umik v slonokoščeni stolp, temveč ostaja, obratno, poskus, kako dati rabljenemu jeziku novo silo. V tem pogledu je njegov poskus podoben Mallarmejevemu, obogaten z dodatno dimenzijo, ki zavrača larpur-lartizem, z dimenzijo daru in poskusa razširiti stalni dialog med umetnino in ustvarjavcem.
Niti v enem samem trenutku ne opazimo pri Kovvalskem volje do uničenja, ampak ravno nasprotno: divjo željo po novi obliki, pri tem kar najbolj uporabljajoč staro snov.
Tako vsebuje ta poezija, v svojem pričakovanju dokončno osvobojenega sveta, v formalnem okviru najbolj zahtevne vseh sanj o ljubezni, ki dokončno zavrača jecljanje in se ima za to zahvaliti pisavi, prav tako dokončno odkriti.
Kot je zelo točno dejal Marc Alyn, je iskati izvirnost Kowalskega manj v njegovih temah (sorodnih Michauxovim in Saint John Perseovim) kot v obliki, ki s tem, da vrača pesmi njen aspekt zamaknjenosti, da vznemirja in pomirja hkrati, zaradi občutljivega mojstrstva besede, ki se včasih vzpenja že kar do določene precioznosti, vendar nikoli do kraja ne pretrga zveze z vsakdanjim jezikom in tako tudi neprestano obnavlja vedno znova vprašljivo ravnotežje.
Kowalski se zaveda nepristnosti eksistence, ki je ni mogoče prevzeti, zato nam, nostalgičen ali revoltiran, živeč sleherni trenutek našo nerazdruž-ljivo dvojnost, govori in pripoveduje o svojih omahovanjih in dvomih: »Najraje bi, da ne bi več slišal. Poznate kaj bolj dražljivega, kot je večen smeh, brez vsebine torej?«
Roger Kowalski je brez dvoma eden najbolj izvirnih in avtentičnih pesnikov povojnega obdobja in mnogo lahko še pričakujemo od njegove tragične iskrenosti.
Jean-Charles Lombard
141