Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi. /. tečaj. 21. Kimovca 1848. 12. Nuširvan. A i-ideset let je vladal Nuširvan, slavni Perzanski kralj, in še je bil ljubljen od svojih podložnih, kakor pervi dan svojiga vladarstva. Zadnji dan imenovanih trideset let je poklical vse imenitne k dragimu kosilu; veselil seje z njimi, kakor se oče v sredi svojih otrok veseli. Po raznih pogovorih Nuširvan vpraša: Ljubi moji! kteri dan mojiga vladarstva bi vi neki za nar sijčnišiga deržati vtegnili? Kolikor glav, toliko raznih misel se je pokazalo. Nuširvan se razveseljuje nad njih po-mišljevanjem in odgovori: Vsi se lahko strašne noči domislite, ko je v vojski zoper šaha *) Akiba nam nedo-zdevaje sovražnik čez naše ležiše planil. Polovico vojakov svojih sim pobitih, polovico sem-tertje razkropljenih pogrešoviil. Brez orožja, brez hrane v bližno hosto omamljen zbežim, in- se v *) Ta beseda pomeni v Perzanskim jezika toliko, kakor: velki vladar. yr.^ 90 germovje skrijem. Ko se dan napoči, zagledam kmeta, in ker mi je bil njegov obraz poštenja porok, se mu dam spoznati, in ga prosim, mi kako pot \ otetbo pokazati. „Zgubljen si, kralj" pravi starčik „ako si se malo v svoji obleki naprej upaš; cela hosta je od sovražnika obsedena. Proč verzi tedaj kraljevo obleko, in posluži se moje!" S temi besedami mi svojo suknjo ponudi. Brez premislika jo vzamem, svojo pa veržem v mlako, in grem s kmetam, kteri me srečno iz hoste pripelje. Predin se od miliga moža ločim, ga prosim, dft naj nepozabi v kraljevo mesto Ispahan po zasluženo plačilo zvestobe priti. Po svojimu popotvanji pridem oslabljen do kerčme (]oštarije}r ktera se od ljudi tare. Tru-din ravno malo zadremljem, kar obsuje truma jezdicov kerčmo. En človek pripaha v hišo in oznanuje: „Premagavec Akiba vam po meni na znanje da, de hoče tega poglavarja čez nar veči deželo kraljestva postaviti, kteri mu da. poročilo od begdčiga Nuširvana, ali kteri ži-viga alj mertviga njemu zroči." Po tih besedah s svojo trumo dalje jezdi; jez obupan v hiši ostanem. „Hm!" pravi čez nekaj časa nar stareji mož za mizo „kako vam dopade ta ponudba?" „Zapeljiva je gotovo!" „Bi bil pač kdo med nami, kteri bi kralja, ako M ga v pest dobil, šahu Akibu zdal?" „Nobeden! nobeden! — jez vsaj ne! — jez tudi ne!" — doni iz ust vsili zbranih dolgo- 9i časa. „Meni se sploh zdi" pravi starčik „de šah Akiba nas še premalo pozna. Res je, de se med nami zanikernih ne manjka, in sam jih poznam dosti, katerim le na deset ali dvanajst stopinj zaupati smeš; ali tu med nami se ne eden ne znajde, kteri bi kralja, ki je nam toliko dobriga storil, zdati vtegnil." „Nič druziga nisim od ropanja otel, povzame drugi," ko tih pet zlatih; alj ko bi jih Akiba deset tavžent ponudil, in Nuširvan tih pet k svoji otetvf poželjel, bi mu jih iz serca rad dal, bi Akibovih tavžentov ne pogledal. „In jez" prične tretji „jez imam lepo posestvo, alj ko bi ga hotel Nuširvan imeti, kteri je zdaj toliko zgubil, bi mu ga zadovoljno dal, naj bi šel tudi z beraško palico po deželi kruha prosit." „Prav imate, tudi mi smo enacih misel" se od vsih strani glasi. Zakrijem obraz z rokami, zakaj solze radosti (Veselja) so mi v oči stopale. Alj kako sim se začudil, prijatli moji, ko starčik, ki jo je bil pervi od mene sprožil, vstane, se ponižno k meni oberne in pravi: „Ne odlašaj dalje, o kralj Nuširvan, se tim, ki te iz serca ljubijo, spoznati dati. Precej sim te spoznal, čeravno te tebe nevredna obleka zakriva. Alj molčal sim, de bi bil me-nitev (majningoj svojih tovaršev Kvedil. — Zdaj dopusti meni in njim, tvoje kolena objeti." O, ko bi vam mogel veselje množice in čutleje svojiga serca povedati! — Tačas sim 92 se — gotovo s čisto hvaležnostjo napolnjen — proti nebesam ozerl; tačas sirn občutil srečo miliga vladarstva, in ravno ta dan, ki bi ga marsikdo za nar nesrečnišiga v mojimu življenji šteti utegnil, je bil po radosti, se od svojih podložnih tako ljubleniga viditi, nar lepši, nar srečniši dan med vsimi, ki se jih domisliti morem. Drugi dan se podam k nogam dalje 3 zvesti mož me vodi po neobiskanili potih, in čez tri dni sim bil v varnosti. Od novozbrane armade podpiran, sim, kakor vam je znano, šaha Akiba zopet premagal. Kralj utihne. — Povabljeni si pak solze ganljivosli z oči brišejo. Bernard Tomšič. Pogovor učenika % učenci. Polž. Gospod učenik! jez bi ne verjel na co-pernice, ko bi ne bil od naše matere samih slišal, de jim je v njih mladosti neka dekla pravila, de je ona iz radovednosti znano cii-pernico prosila, de bi jo ta za dobro plačilo k cdpernskimu plesu na Klek *) pripravila, pa brez de bi se ji bilo treba k copernicam zapisati. Cdpernica je bila precej pri volji, je po večerji k nji prišla, ji začela praviti, kaj de bo na Kleku vidila, in. ji nazadnje nekako zeleno mazilo za pomazanje života in — kakor je copernica djala — za okrep- *) Na Gorenskim pa pravijo, de imajo copernicc >ia Grin-tovci','ki je tudi jako visoka gora gorenskiga kraja, svoj shod. 93 čanje na poti skozi zrak, nekaj piti dala. K malo potem je dekla zaspala. „V spanji" — je pravila materi — „se mi na enkrat zdi, ko de bi po zraku letala, in res pridem na Klek. Vidla sim, kako so co'per-nice od vsili strani na metlah skup letale in verh Klek a kolo plesale; rogati pa so jim godli. Lucifer, ki je sred kola sedel — je pravla — me je prašal, če bi se tudi jez rada med copernice zapisala. Nato je pa znana co'pernica odgovorila, de zdej še ne. Gledala sim — je djala — copernski ples, dokler so se po dvanajstih razgubile. „Jez" — je rekla — „sim vsako v njeni pravi podobi vidila; drugi jih pa le v podobi lučič vidijo. Ko sim se bila drugi dan zbudila, sim vidila, de sim v svoji sobi na svoji postelji; kako pa de sim nazaj dospela, tega ne vem." — Ravno tako' je naši materi pravila. Učenik. Otroci! Ne čudim se, če vas je.ta pri-povest nekoliko zmešala; pa kmalo bote vi-dili, de se je rečeni dekli le sanjalo. Kakor zdravniki še zdej neprenehama na sebi in na bolnikih poskušajo, ktero zdravilo bi v kaki bolezni pomagalo, zoper ktero še nobeniga znaniga zdravila ni; ravno tako so prosti ljudje na pomočke zoper bolezni so-sebno o tisti dobi mislili, ko še zravnikov ni bilo. Primerilo se je blezo', de je kdo pri skušanji zdravilnih moči želiš tako zeliše ua-rajmal, de ga je zavžiti sdk omamil*, in de je v spanji potem čudne sanje, imel, • De se 94 take zeliša dobe je gola resnica; tode nobena cdpernica, ampak Bog sam jim je tako lastnost dal. Še ni dve leti minilo, odkar so učeni možje znašli tako imenovan žvepleno-kisli cvet #) in zelenčnico. Obedve reči imate lastno'st, človeka, ako ju le diše, v malo trenutjih tako omamiti, de se mu lahko noga, roka i. t. d. odreže, brez de bi količkaj čutil. To je strašno velika dobrota za tiste bolnike, ki se jim mora cel ud odrezati, de se jim živlenje ohrani. Zares so vrači *##) na Dunaji, v Ljubljani, Gradci in v veliko drugih mestih s pomočjo imenovanih dveh pomočkov bolnikam v bolnišnicah (spi-talih) že marsikteri ud ali drugi prirastek brez nar manjše bolečine odvzeli; narveč so imeli tisti bolniki, ki so se v svoje omamlenje žve-pleno - kisliga cveta poslužili, med tim, de se jim je kak ud na živim truplji rezal, nar lepši, nar prijetnisi sanje, kakorsnili še nikdar poprej. Zbudivši se niso hotli verjeti, de je njih bolni ud že odrezan, pa vender je bil. Nekteri so pravili, de se jim je v omotici zdelo, ko de bi bili nekako duhovsko, lahko truplo imeli, se kviško vzdignili, in na drugi neizrečeno lepimu raju enak svet dospeli. — Glejte, otroci! kakor je Bog žveplenoki- *) Sclnvefel-Atlier. - **) Kloroform. '*) Tako se imenujejo zdravniki za zimajnc bolezni (CM-rurgen); kleri so pa za znotraj ne bolezni, tistim' se pravi zdravniki (Arzte). Pisatelj. 95 slimu cvetu zraven čudavredne moči omam-lenja tudi moč dal, prelepe sanje storiti 5 ravno tako je on dal tudi nekterim zelišem čudne čudne moči. — Bere se od neke rastline v Indii, de zavžita človeka tako omoti, de nič ne ve, kaj de se vpričo njega godi, čeravno v omotici gleda. Neskončni modri Bog je vse stvari človeku v prid stvaril; de se jih pa uči prav rabiti, mu je dal um. Nar hujši strupi so prav rabljeni nar boljši zdravila. — Hudobni ljudje pa, ki so kako ču-dapolno moč tega ali uniga zeliša zvedili, so se tistiga božjimu namenu nasproti v goljufijo in trapanje drugih nevednih ljudi poslužili. Ravno tako kakor poprej imenovano zeli-še se poznajo in so se že v starih časih po-zuale rastline, kterim je Bog moč dal, de zavžite človeka omamijo in v njem čudapol-ne sanje store. Turki sdk neke take rastline nalaš pijo, de imajo potem čudne'sanje. Tode to zdravju ne služi; zakaj rečeni sok je strupen, in bi preveč zavžit človeka cld otroval. — Vidite, tako je morde tudi tista goljufica (ne pa cdpernica) kako tako rastlino poznala in je nje sdk — kakor ste slišali — dekli zatdv piti dala, de bi se ji prav živo sanjalo. Človeku se pa to kaj rado sanja, kar je čez dan, sosebno pa zvečer živo mislil ali slišal; zato je goljufica dekli, pre-din je ta zaspala, pravila, kaj de bo vse na Kleku vidila. Kdo ne spozna tedej iz tega,