PROSVETNI DEL JOŽEF PLEČNIK: CIBORIJ OTOKAR BREZINA (ŠTUDIJA) TINE DEBELJAK Otokar Brezi na pomeni ob svoji šestdesetletnici sinteze češkega duha, duhovni lik, kamor so se stekli vsi tvorni duhovi preteklosti in v katerem ima svoj vznik vsa sodobna češka kultura, obenem pa predstavlja tudi enega najvišjih vrhov, kamor se je kdaj pognala evropska umetnost. Ob šestdesetletnici, še bolj pa ob petdesetletnici, so Čehi z gotovostjo gledali v njem Nobelovega lav-reata in pričakovali oficialne svetovne poklo-nitve njegovemu geniju, v čemer pa niso uspeli. Kljub temu je Bfezina našel pot v vse svetovne jezike in tako vsi kulturni rodovi uživajo tvornost njegovega duha. (Nemcem ga je med drugimi predstavil tudi Werfel: Vom Mittag nach Mit-ternacht, Musik der Quellen, Miinchen 1920.) Prvi dojem, ki ga je Bfezina napravil na Slovence, je bil sicer negativen: takoj po prvih zbirkah ga je odklonil E. Lampe kot sanjarskega dekadenta (Kat. Obzornik 1 [1897) 65. Leposlovje fin de siecle), tocla že nekaj let — razmeroma zelo zgodaj! — ga je dokaj pravilno predstavil Grivec z analitičnim razborom njegove poezije v študiji: Mističen cvet s češkega Parnasa (Kat. Obzornik 1901/02). To je bila za tisti čas ena največjih in tudi najboljših študij o Bfezini. Intenzivneje pa smo ga začeli spoznavati šele v zadnjem desetletju in to po L. Z., kjer je njegove pesmi dozdaj prevajal edino Albrecht (Vigilije, 1918, Graditelji svetišča, Odgovori, 1928), njegove eseje pa Gruden (Gilji 1922, Množice 1923) in Borko (Večno hrepenenje 1928), ki je o njem napisal tudi splošno karakteristiko (Ob šestdesetletnici, 1928); literarno historično ga je označil Burian (1925), obisk pri njem pa opisal F. Kozak (1923), kjer se je Bfezina poklonil Cankarju kot morda največjemu slovanskemu geniju na začetku XX. stoletja. V toliko smo Slovenci sprejeli od velikega češkega duha, vse premalo, ker baš novemu duhovnemu rodu bi mogel dati marsikaj od svojega globokega doumetja vesoljstva in od svoje velike, čiste umetniške tvornosti. Zato hočem, da v svoji informativni študiji govori večinoma pesnikova beseda. Otokar Bfezina (psevdonim) se je rodil 15. septembra 1868 kot Vaclav Ignac jebavy v Počatkih na južnem Češkem, ko je bil oče-čevljar star že 55 let. Starša sta mu umrla istočasno (v štirih dneh) 1. 1890; to je bil največji dogodek njegove mladosti. Študiral je realko v bližnjem mestu Telči, značilnem po baročni arhitekturi, po maturi pa je šel kot učitelj na osnovno šolo v Novo Riše, malo mestece na Moravskem, kjer je šele mogel razviti vso svojo delavnost ob veliki biblioteki starodavnega premonstratenskega samostana. Da-si je napravil izpit za meščanske šole, je vendar ostal na osnovni šoli v Novi Riši do 1901. leta, ko se je preselil kot meščanski učitelj sprva na deško, pozneje na dekliško šolo v Jaromefice, kjer je ostal tudi po upokojen ju 1925. leta. Tako skromno je bilo njegovo zunanje življenje, odtujeno od hrupnega sveta. Že kot šestošolec v realki je pisal nacionalno patetične pesmi v provincialne liste, pozneje pa prozo, novele, historične in sodobne romane in obetal postati prozaik, za kar ga je usposabljala slikovitost opisov. Toda hipno se je zavedel svoje prave sile, sežgal že redakciji oddani sodobni roman in pisal le verze. Za vso literarno tvorbo pred prvo svojo zbirko pa odklanja vsako odgovornost, ko je javno v Njivi i, II. 1896 doslovno izjavil: »umetniško odgovornost prevzemam šele za Skrivnostne daljave.« — Odslej je tiskal svoje pesmi v najrazličnejših listih: v dekadentskih, realističnih, 80 socialističiio-anarhističnih, a najrajši v Šaldovih publikacijah. »Tistemu, kateremu je bila dana misel, da jo ponese bratom, mora biti dovoljeno, da jo oznanja na vsakem mestu, kjer se zbirajo poslušavci.« Zelo ozka vez ga je vezala z voditelji katoliške moderne, ki so se zbirali ob glasilu Novo življenje (Sig. Bouška, Dostal - Lutinov, J. Deml, Dvorak), kjer je simpatiziral obenem z Zeverjem, Bilkom in Ruž. Swobodovo. »Bili so časi navdušenja in lepote, mladostne sile in svežosti, ko je začelo izhajati Novo življenje«, je izjavil Bouški, katerega zbirko Pietas je tudi ugodno ocenil. In uredniku Dostalu-Lutinovu je pošiljal pesmi v objavo in komentar s pripombo sicer, da »stoji drugje, pa v mnogih temeljnih vprašanjih blizu Vas in poleg Vas.« Za svoje pravo delo, enotno v sebi in zaključeno, pa smatra Bfezina samo svoje pesmi, zbrane v petih zbirkah: Skrivnostne daljave (Tajemne dalky 1895), Svitanje na Zapadu (Svitani Zapade 1896), Vetrovi od tečajev (Vetry od polu 1897), Graditelji svetišča (Stavi-tele chramu 1899) inRoke (Ruce 1901). 34 pesmi, tiskanih v tem času, ni sprejel v zbirke, 14 pesmi pa je tiskal še po izdan ju zadnje knjige; izbor teh je dovolil sprejeti v knjigo šele Emanuelu-Lešehradu za antologijo: Z dila Ot. Bfeziny 1927. L. 1903. je zbral I. zvezek svoje esejistične proze Godbo virov (Hudba pramenu), dočim II. zvezek Skrite zgodbe (Skryte dejinjy) še do danes ni izšel, dasi so štirje eseji do 1. 1908. še nezbrani in se novi obetajo že desetletje. Za svoje umetniško delo je bil Bfezina že pred vojno imenovan dopisujočim, po vojni pa rednim članom češke Akademije umetnosti, v 1. 1919. pa mu je Karlova univerza v Pragi podelila častni doktorat filozofije obenem z Jiraskom, Macha-rom, Bezručem in Hoiezdoslavom ter so mu ponudili profesuro zgodovine umetnosti na univerzi v Brnu, ki pa jo je odklonil. Ob šestdesetletnici, ko se praznuje tudi desetletnica republike, pa ga je domovina počastila z dozdaj edinstveno jubilejno nagrado. * * * V Skrivnostnih daljavah je Bfezina še ves v vrenju, vse v njem se je razbolelo v tugi samote in spominih preteklosti. V mračni družbi samega sebe in še pod vtisi bolezni in zadušene erotike je zaživel v pristnem dekadent-skem dualizmu telesa in kozmične sile izven njega; iz realnosti življenja se je zgubil v opoj ekstaze in sanj in zaželel silno po svoji mladosti, ki je ni užil (»Nad truplom mladosti sem obstal zamišljen — kot ljubimec nad mrtvim dekletom zapeljanim«). To je njegovo sedanjost napolnilo s pesimizmom. Bfezina, silen senzualist, ni imel sreče, da bi zaživel v op o ju erotike in bil je preveč asket (dediščina matere: »žig vere mistične, ki v njem si trepetala vsa — se v meni v ogenj je krvav in žgoč utelesil«), da bi se vrgel za dekadentskim izživljanjem, zato je ta njegova bol iz neužite mladosti »žal Preteklosti« le nekaka ironična tragičnost varanega spi-ritualista (Salda): ni se mogel povrniti tja, I kjer so doživljali srečo drugi, pa je tožil po tem; pod silo duhovne bolesti pa je doživljal »propast trenutkov, ki jih je meril z razdaljo let«. Tako je zapadal v nihilizem. Ves objektivni svet mu je le iluzija, fantom njegovih lastnih mrzličnih misli, ki ga niso mogle utešiti. Čutil se je v prevari življenja, pred katastrofo. Svojo dušo je tedaj videl v primeri kot »pozabljeno dete, ki se pred burjo igra smehljajoča — na pragu zaklje-njenega doma; — v tančici beli in veselo kot družico v pogrebnem sprevodu, — in srečno kot v domu, kjer je ogenj izbruhnil v noči, dih spečih; — deviško nevesto v molitvah pred poročnim dnem — na smrtni postelji.« Le tako ji je mogel očitati utelešenje: »namesto svetlobe — boš pila brutalno razkošje iz nečiste čase moje krvi«. — V takem dekadentskem pesimizmu, izvirajočem iz osamljenosti, ko so se mu izpodmikala tla, se je v senzitivni erotični ekstazi, kar je edinstveno v literaturah, vrgel v zaščito Smrti kot absolutni kozmični sili, ki je tako dobila telesno živost (Večerna molitev, gl. D. in sv. 1929, str. 26) in se ji podal brez volje (»pogled moj je ugasnil pred zmagovitim pogledom tvojim«,) do večnega uničenja (»sen, iz katerega se ne vzbudim«). Le skozi medij take smrti je mogel priti v stik z osebami (mati, mrtva ljubica), in stvarmi, 1 le v njej je dobilo stvarstvo in on sam svoj zmisel (»Na podnožju Smrti, kjer se v ledenikov vrtoglavih strminah — umiva Večnosti naliv, hočem utrujen spati — in iluzijo dni, prevaro krvi in mrak lastnega življenja — kot dušeč sen, ki na prša tišči, sanjati: — morda potem začutim lastnega življenja toploto, vonj in dih.«) V apo-tezo Smrti so se tako spojili simboli Skrivnostnih daljav, Večne tajne, Velike Noči s stolpa Večnega Mesta in pesnik »kot mesečnik vstaja s postelje in gre za njo — pod hipnozo Neznanega.« V njej je Bfezina za hip našel utešenje svoji boli, mesto očiščevališča duše, hrepenenje svojim ekstazam, obliko kozma. Žalost Preteklosti in bolest Neznanega je osnovni motiv zbirke in je bistvo in pomen lepo karakteriziran s primero: »Imam v duši bolest godala, obešenega nad posteljo mrtvega mojstra.« Tako pojmovanje Smrti, ki ne prinaša vesele utehe (»veter Neznanega se dviga v alejah — in ne ena vesela pesem ne zazveni iz daljav«) žge pesnika kot z novim ognjem Večnosti, ki ga sprejme vase kot poklic, in se mu žrtvuje v Umetnosti: »O Večni, reci, ali smem, kjer hram Tvoj iz kovine dviga se — nad mestom marmorja, v težnji krvi nečist, — pri malem oltarju, pod stranskim obokom — Ti svojo tiho mašo brati?« S to odločitvijo končne pesmi pa se je prelil v uvodno pesem »Svitanje na Zapad u«, ko t>e je preko Smrti približal Večnemu, samozavestno premagal sebe in z grozo stopil v ogenj Najvišje Volje: »polno čašo (Tvojega olja) — sem prevrgel na sebe in v plamenih zdaj gorim.« S tem korakom je stopil iz svojega kroga in »v prvi grandiozni pesmi« (Salda), ki sledi temu prerojenju v Jutranji molitvi, se je razgledal v svetovju. O njej pravi Dvorak, da je >z njo dosegel Bfezina višino svojega poleta, je kot 81 & žgoč elan, ki je kot ognja naliv použil vse, kar mu je prišlo na pot in ni mogoče prenesti tako visoke napetosti kot je v tej pesmi«. Govorim več o njej, ker jo prinašam spredaj v prevodu in navedem naj Saldo, ki jo uvršča v razvojno pomembnost: »Ni slučajno, da se na pragu nove zbirke pne kot triumfalni obok Jutranja molitev, odgovarjajoča že v naslovu protipostavljeni Večerni molitvi, v kateri se je prav dovršil njegov izhodiščni iluzorni nihilizem in v kateri se je hedonistični pesimizem avtorjev stopnjeval v samomorilno krčevitost. Jutranja molitev... je izmed največjih svetovnih pesniških arhitektur; edinstven spomenik ljubezni delavne in tragične, mišljenskega in čuvstvenega poleta in žara, ki se meri z najvišjimi trenutki velikih religioznih spoznavavcev, mojstra Eckeharta, Taulera, Pa-scala in Kierkegaarda. V tej pesmi je Bfezina in nuce obsegel in predvidel vse bodoče delo: inven-cija te pesmi je njegov začetek«. Od nje dalje vidi Salda novo etapo v evoluciji pesnikovi: s tem »nadčloveškim činom« je premagal Smrt, ki je izgubila absolutnost in postala samo prehod k Bogu. Odslej tvori le arhitektonski element v njegovi duhovni zgradbi prav tako kot bolest, ki je prenehala biti zemsko čutna, ampak je postala etična vez za spoj z Najvišjim (»čez ognje za-padov — žene čredo otožnih mojih misli — s tvojim bičem Pan na pašo Skrivnosti«, »bolest, podobna noči, ki z edinim pogledom gleda v vsa okna — in vsem pogledom odpira edino okno k rečnemu dnu«). Skrivnostne daljave so se tako izoblikovale v Osebnost, katere senca je skrivnost in katere sila ima le en strah: svojo lastno mistično voljo.« Zapel je slavnosten Psalm v čast Najvišjega imena, poln epitetov, označujočih Njegovo vsepričujočnost. S svoje višine, ko se je privil tesno ob Večnega, se plaho ozre naokoli in se vidi v družbi Vladarjev sanj, ki so »bratje, katerih duše poklekajo poleg duše moje v svetiščih Nepoznanega — katerih roke se dotikajo mojih, ko sipljemo zrna na žerjavico skupne kadilnice, — zbližani v opoju skupne molitve, ki smo jo prejeli z dediščino vekov, — oslabljeni v zamišljenem valov ju godbe, v kateri se trese ritem vesoljstva«. Vedno večje množice vidi ob sebi in pesnik moli za vse: »O Večni! Naj naše slutnje bodo sladke tem, ki tonejo v bolestih!« Tako se je iz samote prebudil v duhovnem bratstvu, in če je v Jutranji molitvi še molil v svojem imenu, je v zaključni pesmi Vino silnih že premagal romantizem, stopil iz sebe k vsem, katerih »viničarja sta Samota in Žalost«. S to pesmijo je »življenje premagalo smrt, ki postane Prijateljica« (Dvorak) in v njej je prvikrat udaril na »temeljni akord svoje bodoče tvorbe: Kult sile, kult človeka stvaritelja« (Salda). Bfezina je s to zbirko premagal sebe-subjekti-vista in Smrt, ki jo je sprijateljil s človekom^ razklenil prostor in združil čas; preletu je istočasno pretekle in bodoče vekove in sedanjost; s prevzemom vsega vesoljstva pa je Bfezina podedoval tudi skrivnostno krivdo vsega človeštva (Legenda skrivnostne krivde), ki jo je treba odrešiti. To je najglobokejši etični ele- ment Bfezinove poezije; vse življenje dobi nov zmisel: odrešenje vesoljne krivde kot priprava za spoj z Bogom. (Krščanski filozofi Bouška, Grivec jo razumejo v zmislu dogme o podedovanem grehu, Krejči kot darwinističen boj za obstanek, podobno Zahof, ki sicer meni, da je povzeta iz vzhodnih religij, Salda pa pravi, »da je že sama soudeležba na življenju«.) Bfezina jo odrešuje s Smrtjo, z bolestjo in ljubeznijo, v poznejših zbirkah z delom in voljo. V Vetrovih od tečajev je ostal še v isti višini, v neposrednem gledanju Vladarja Vse-pričujočega in hoče »v ekstazi ljubezni peti bratskim dušam, da ni večjega opoja kot je op o j pogleda, ojačenega od večnosti«. Je to knjiga, ki jo imenuje Arne Novak: »simfonija duhovnih superlativov, najopojnejša in najveselejša knjiga, duhovne bakhanalije poznanja in veselja iz naj-slikovitejšega in najkompliciranejšega sveta«. V objetju večnosti, v »bratstvu vernih v času svetega leta«, se je njegov pesimizem spremenil v skrajni optimizem, groza, s katero se je izročil Volji Najvišjega, v nasmeh življenja, osvetljen z razkošno lučjo z njegovega pravega doma; v ognju svojega žarišča spoznava najglobokejše bistvo ljudi: mučence telesa, ljubezni, tišine, greha, nezaupanja in najvišjega hrepenenja, ki so njegovi najbližji, srečni, ki so se vznesli prosti in čisti nad zemljo, da ji poneso »okrepčevalnih vonjev iz nevidnih vrtov«. Tako je sedaj — v zenitu — mogel zapeti pendant Jutranji molitvi, pesmi prvega pogleda iz Smrti proti vzhodu luči, — novo himno najvišjega žarenja in pesniškega sladkega samožrtvovanja: Opoldansko zorenje: »Najvišji! Oče nerojenega! — Željno sem dihal Tvoj žar in celo moje bitje se je spremenilo v I žejo. — Bila je Tvoja volja, o Večni! Ponižno pojem Tvoje leto! Z žgočim Tvojim dežjem, — v katerem je vzcvetela in ovenela stoletna setev mojih očetov, poplavi mojo dušo! — V tropičnem solncu Tvojem tudi praprot vzraste v drevo in na stebla cvetov — sedajo čudežni plameni v vrtovih zemlje in sanj. — Tkanino mojih misli obeli mi v labodjo čistoto platen in lupino voska — stori belo, preden v lik nalijem svečo! Hočem plakati v luči! — Spali hrepenenje mojih juter in noči, in njih pepel obrni s svojim vetrom v moj obraz, — iti hočem v njegovi dušeči trpkosti in s psalmom svojim pozdravljat te v tisoč dušah.« — V taki napetosti ljubezni je pomolil Molitev za sovražnike, kajti »bolest vseh zmag kliče po mističnem odpuščanju«. V palečem ognju mističnega sožitja z Večnim »Trikrat Svetim« se je očistil in poduhovil on sam in ko se je povrnil na zemljo: »od obzorja do obzorja je preletela hozana svetlobe,« videl jo je zdaj v »barvah, ki se ne spreminjajo v smrti« in zapel Franciškovo himno Pesem o solncu, zemlji, vodah in skrivnosti ognja: v neprekosljivih epitetih in metaforah je poudaril njih nadsnovno bistvo, abstra-hirajočih vsako draperijo. Obenem je človeštvu prinesel tudi novo pozemsko ljubezen: »Bratje! Vaša ljubezen se polni kot južna drevesa: plod ima sredi cvetov. — Njeni slutnji je dano videti ¦ duše v prvotni luči — in pozdraviti bolest, ki se 82 vrača iz tajnosti stvari.« — Mnogo bo tek bolesti, med njimi kot največja »bolest krivde, ki se plazi v podsvetu nerojenih«. V zameno pa vam bodo trenutki, ko »uzrete zemljo v luči svoje ljubezni: Pozdrav vam kriknejo pokrajine v cvetu — in vaše poznanje bo kot srečanje noči in dne, ki ima za pričo tisoč zvezda — in razširi se pogled vaš kot čas poln svetlobe in objame zemljo, — v vašem nasmehu tisoč nasmehov zasveti iz tisoč duš, — tisoč smrti boste srečavali obenem na tisoč potih brez bojazni — in zrli neštete množice življenj vstopati v eno življenje«. To pa so Graditelji svetišča, izbranci, čisti, ki »vidijo v ženi le mater in sestro — in je njihovim ustnicam odvzet spomin na vsako sladkost zemlje«. Kot poduhovljeni preroki gredo v svet, da najamejo delavce za stavbo kraljestva božjega. »Njih bolest in delo je odkupljenje skrivnostne krivde: o Tebi govore in o Tvoji slavi, — o kletvi, ki leži na bratstva duši — in je razdelila stvar graditeljev.« Bfezina se je iz svetlosti svojega zamaknjen ja v tej zbirki sklonil k zemlji, pritegnil jo k sebi z vsemi vegetacijami vred, — kajti zanj je vesolje enota, — da jo s skupnim delom odreši: zato se je ta krivda šele zdaj poudarila v njegovi motivnosti in jo je najbolj monumentalno ponazoril v svoji največji himni. Iz smrti govore speči: Kletev telesa, sen duš o nesmrtnosti in vizija odrešenja: triumfalni voz Najvišjega drevi nad njimi in ob njegovi božanski besedi se dvigne ves rod v enem ritmu. In res: »za miljo vsako minuto v morje luči padamo«. Bfezina ima v »očeh ogenj višin in v korenini zemljo«: Živi z vsemi svetovi, obiskuje vode in planete, rastline in oceane: »razcvetu duše ne zadostuje vse vesoljstvo, cvetoči svetovi,« »za grobove neštevilnih teles je zemlja dosti globoka«. Pesnik hoče, da »prisilimo to zemljo, da se bo razcvetela kot še nikdar ni cvela«, da bomo s srečne zemlje, polne resnične radosti šli z »rožami vštric k nesmrtnosti«. Zaključna pesem je polna vriskajočega pozdrava ,zmagovalcev zemlje' pomladi: »Pozdravljamo nestrpnost duše! — Neskončnosti čakajo na nas, druge slavnejše pomladi, v večnosti zveneče pesmi, odrešenje!« Za to odrešenje pa delajo Roke vseh milijonov ljudi v sodelovanju vse vesoljne duše. Namesto bolesti, ki je v prejšnjih zbirkah vodila k spravi, je zdaj stopilo Delo in ustvarjajoča Volja. Bfezina je v tej knjigi postal glasnik kolektivnega socialnega čuta: »na prag bratov posedal sem — in o delu zemlje in sveta — sem k utehi bratov pel, srečen od njihovega smeha in veroval«. Človeštvo zbira k svojim vizijam, da ustvari novi duhovni rod na zemlji. Sam je eden izmed delavcev: »treso se roke brezštevilne, z vekov v veke se v krčih napenjajo, — nikdar utrujeni, na obeh poloblah zemlje«. Toda Bfezina ne gleda na delo socialistično, le duhovno. Delo mu je etični element v duhovnem redu kozmosa: »nepretrgani valovi-bolesti, poguma, blaznjenja, razkošja, osoln-čenja in ljubezni — nam tečejo skozi telo. In v udaru njih vetra, v katerem ugaša čutnost, — čutimo, kako se naša veriga, zadržana v rokah višjih bitij, — zapenja v novo verigo do vseh pro- JOžEF PLEČNIK: SPOMENIK ŽUPANU DR. PERIČU NA POKOPALIŠČU PRI SV. KRIŽU V LJUBLJANI štorov zvezda — in objema svetove«. Duh se mu vzdigne v višine teh nebesnih teles in vod, in iz te kozmične perspektive so se mu roke pokazale kot ogromen monument duhovnega dela: »milijoni rok — se strde v eno duhovno roko gigantsko, zemljo objemajočo, — ki v slavni in tragični gesti kiparja, •— gnetočega oblo svoje poslušne gline — spreminja skrivnosti stvari po čudovitosti svojega gledanja, — v mučnem krču ustvarjanja — vedno neumirljiva«. Stopil je Bfezina med ljudi s snom o novem kozmičnem redu, z borbo za novega človeka, ki bo vladan od hierarhije ,duha': »O zlitje vseh milijonov v Edinega Človeka odrešenega — Krmarja poduhovljene zemlje, ki k bregu Tajnosti plove«. Tega človeka bodo morda smatrali za »izdajavca zemlje«, toda čim bolj se bo bregovom zemlje oddaljeval, tem »čisteje bo videl prvotno lepoto njeno, sveto v grozi«, v čistem jutru, ko vidi »najbolj žgočo ženo kot sestro«. Le tako je mogel Bfezina že iz »mesta harmonije in sprave«, kamor je z vsem svojim delom težil, zapeti najoptimističnejšo pesem na življenje, naj-veselejši »spev plešočih src« kot liturgično hvalnico: »Za tajnost bolesti, smrti in prerojenja — sladko je živeti! — Za zvezdnati duhovni pogled, objemajoč zemljo istočasno od vseh strani — sladko je živeti! — Za krik srca osamelega, ko je našel bratske množice pojoče — sladko je živeti! — Za mistično soudeležbo našo — na delu vseh osvojevalcev, — ki vladajo nad ognjem in bolesti $3 6* milijonov — in smrt pošiljajo na svoja polja kot kosce — sladko je živeti! — Za bližnji prihod svetlega človeka skrivnosti polnega, — ki bo spremenil zemljo od tečaja do tečaja po sveti Tvoji volji — sladko je živeti!« — Tako se je v zadnji rfvoji pesmi tekom Časa našel že na ,mističnih bregovih', odkoder zre na lepoto zemlje kot iz drugega sveta in težko čaka, potrt od neizmernosti Tvoje slave — na končanje svojih ,dni', ko »se njegove noči dotikajo noči vesoljstva« in je to »edina bolest, katere najvišji krik je — molčanje«. Bfezinovo umetniško rast: njegove temelje in notranjo evolucijo pa so spremljali mali eseji, prav tako metaforično pisana proza, katerih 11, pisanih v letih 1897—1903, je zbral v zbirko Godba virov. Prvi eseji (Skrivnost umetnosti, Najvišja pravičnost, Odločujoči trenutki, Nasmeh časa) dobro ilustrirajo njegovo izhodiščno osebnostno pojmovanje: Najvažnejša in najglobo-kejša vprašanja so skrita v bolesti in slutnji neskončnosti. Življenje je pot, kjer molčanje govori edino skupno besedo vseh cvetov in kjer imajo samote tisoč oči. Vsa umetnost izhaja iz tega drugega gledanja, in vse veliko, kar je kdaj srečalo zemljo, je bilo v naprej oznanjeno v snu (halucinacije!). Vsa zemlja je vrt simbolov in življenje pred duhovnim prebujenjem je le iluzija. Le v ekstazah čutimo pričujočnost duše, v njih govorimo z drugim svetom, po njih se vežemo z ljudmi, se zavemo nesmrtnosti in le iz njih se tvorijo umetnine. Živimo le zavoljo skrivnostnih pričakovanj, duše, in je evolucija naših nad ena najtežjih, ki jih preživljamo. — V nadaljnjih esejih (Perspektive, Lepota sveta, Množice, Posvečen je življenja, Nevarnosti žetve, Večno hrepenenje) se že bolj razodeva kolektivistični značaj poezije: Duša nikdar ne gradi zase; le v urah samopozab-ljenja, ko imaš napetost, da bi objel tisoč bratov, se ti razodene poslanstvo drugega sveta in vrata v vrt lepote se odpre le tisočim. Lepota sveta pa je le v bolesti in smrti: trpeči vzdržujejo sveto tradicijo mistične sorodnosti z Bogom, v bolesti se stika krivda s svojo spravo, smrt pa je kot oči-ščujoč veter, raznašajoč vonje obeh svetov: po njih obeh pa dosežemo tisto harmonijo, ki je cilj vsemirja. — Posebna zgodovina leži v spoju milijonov k skrivnostnemu delu: duše so vse v tajni zavisnosti. Posvečanje življenja z lepoto, ki je vezanje duhov z močnim poznanjem zemlje in izkušenostjo,. bogatejšo od izkušenosti zemlje, in z umetnostjo, ki je vlada zakona nad kaosom, je nadaljevanje ustvarjanja. Z vsakim bliskom ustvarjajočega pogleda kot da se prelomi ena vez mistične kletve in zoži razpeto naročje duhov. Cilj umetnikov pa je: lomiti kletev neprijatelj-stva nad dušami in podvreči vse delo višjemu, duhovnemu redu. Gorje pa tvorcu, če se izneveri svojemu poslanstvu, kajti: vsaka zmaga je pridobljena za vse in za veke, in vsaka izguba izgubljena za vse. Eden je človek od tečaja do tečaja, z isto kozmično usodo, v eni mistični enoti v milijonih, v njih vseh deluje nevidni osvoboditelj, človek kraljestva Duha. Verujmo in nov rod ljudi pripravljajmo! V večnem hrepenenju se tvori nova duhovna generacija, ki hoče sama edina obvladati celo zemljo. Je to nujnost razvoja, le da je mogoče več načinov: osvojevalno altru-istični, ali pa mistično se žrtvujoč svetu, hoteč pospešiti duhovne boje in doseči cilj. Otoka r Bfezina je pesnik-videc, prerokujoč iz svetih zamaknjenj, je mistik, govoreč iz božjih ekstaz, psalmist, ki poje pred nogami Najvišjega, gigant volje, obvladajoč duhovno stvari vsega kozma, velik človek in velik umetnik. Če je začel s tipično poezijo fin de siecla, se je razvil daleč od svojih sodobnikov, s katerimi je v 1. 1896. skupaj podpisal Manifest moderne, in je nam bližji kot kdaj koli prej. Če se je Machar izgubil v opisnem realizmu, polnem antičnega vitalizma, Sova izživljal v subtilnih drhtenjih razpoloženj in žgočih impresijah dnevnih ideologij, cesto nasprotujočih si v temeljih (Durych: Ejhle človek, 1928), in se Jifi Karasek ze Lvovic motal v svojih živčnih razpaljenjih in psihofizičnih depresijah, se je edino Bfezina izmed dekadentov rešil v dozdaj neosvojeni svet mišljenjskih vizij, in se kot osvobojen duh razlil odrešujoče čez vse človeštvo in vse veko ve. Pa Bfezina ni rasel morda iz racionalistično logičnega sistema, ampak iz mističnega, religioznega spoja s svojim Bogom, ki se je njegovemu intuitivnemu pogledu odkrival v stvarstvu. Njegovo spoznanje Boga je sinteza religioznih duhov vseh vekov in se ne da opredeliti: vsi se strinjajo, da ni bil nikdar panteist, pač pa monist (Novak: prirodoznanstveni monist), ki se je razvil v pluralista (Zahof) in vernika absolutne Volje (Salda). Da je njegov Bog oseben, ne trdijo samo teologi (Bouška, Grivec), ampak za gotovo razdobje tudi Salda, in v najnovejši razpravi Dvofak. Naj bo že karkoli, njegova osvojitev takega nazora je bila zvezana z veliko duhovno dramo, tragiČno-heroično, vsaka nova duhovna vrednota s srčno krvjo, in ta evolucija se dobro vidi iz njegovega ustvarjanja. V prvi zbirki se še vidi, da je izšel iz realizma,. doživlja ob zunanjih dogodkih (Obletnica, Motiv iz Beethovna, pokrajina) in osebah (mati, mrtva ljubica, prijatelj) in je impresionistični simbo-list subjektivističnih doživetij. Skrivnostne daljave in Smrt z vso svojo melanholijo so samo objekti, ob katerih doživlja čuvstvena razpoloženja v najopojnejši godbi in najsubtilnejših barvah. Njegov prostor je skromen, telesno omejen, pogreznjen v čutno temo brez obrisov, kot drape-rijo alegoričnih zaves. Vanj so postavljeni kot redka scenerija realni predmeti: postelja, preproga, zvonik ... Pokrajina je občutena s telesnimi očmi, senzitivno, z barvami, ki vplivajo na določeno občutje in ga simbolizirajo in dvignejo v mišljenjski pomen. Je pesimistični subjektivistični dekadentski neoromantik: iz svoje osamljenosti in svoje čutne boli teži po svoji ute-šitvi. Z osvajanjem novih življenjskih vrednot, ko je v veliki duhovni borbi zatrl svojo ničemurnost in se podvrgel zakonu izven sebe, da vse vesolj-stvo zaživi duhovnemu redu, ter vzel za svoj poklic pripravljati akt milosti za vse človeštvo I — se je vse telesno v njem poduhovilo: čutna 84 bolest ne boli, le sveti v temo kletve, in Smrt je iz statične absolutnosti prešla v dinamični prehod, izgubila grozo in se podvrgla človeški Volji, vsi realni predmeti so stopili iz telesne omejenosti in posredništva simbolov v svojo novo realnost, duhovno samobitnost, vštric človeku duha, z istim ciljem in isto soudeležbo v kozmu. Iz samotarskega subjektivizma je zrasel v metafizično kolektivnost, ki je duhovno socialno čutenje: v njem se mu je gnusnost zemlje spremenila v najlepšo pomlad, pesimizem v optimizem in se je lahko na koncu zbirke videl na diametralno nasprotnem polu kot v začetku: »solnce mojega dne meče senco na drugo stran«. — Vzporedno z notranjo evolucijo se mu je tudi prostor začel širiti iz čutnosti v duhovnost in tema v svetlobo. Pesem, ki je »živa zazidana pela v temi«, se je prvikrat razmaknila v Večerni molitvi, in v Jutranji molitvi se je prostor prvič razširil preko čutnosti in tema razlila v svetlobo, ki je odslej žgala v opoldanski pripeki po brezprostorju. Iz analitika in dualista se je razvil v sintetika: ustvarjal je nov svet iz netvarnih, duhovnih elementov, prostor in svetloba sta postala samo dekoracija duhovnih ekstaz, objemajočih preteklost in bodočnost v večnem bivanju sedanjosti. Bfezinov stil je samosvoj. Piše v formi molitev, himen, ekstaz, v stanju kot da nekoga gleda. Večina pesmi je apostrofirajočih. Je to epičen element v njegovi liriki, sličen grškemu dramatskemu koru. Razklal se je tako v bistvu ob zavesti nemoči pod usodo Neznanega, bil je igravec in gleda vec obenem: zato ima pesniška forma njegova značaj dialoga (Salda). Zahof pa razlaga to formo iz tipičnosti ekstatikov sploh, iz fizioloških pogojev: pesnik-samotar si poživlja okolico s personifikacijami, ki jih pesniško nagovarja bodisi v direktnih vizijah (Večerna molitev) ali pa samo po reminiscencah. Pa tudi vizija je šla v razvoju določeno pot: iz personifikacij subjektivnih vizij v gledanje duhovnih objektivacij in je sen le znak notranje napetosti. Največja moč Bfezine kot umetnika pa je v njegovih metaforah. Tu je on edinstven in ne samo v češki literaturi, morda v svetovni. Za Claudelom je baš Bfezina najbolj doumel besedo: trpi ob vsakdanjosti besed (»trpeli smo od bolesti besede, oslabljene in obledele v naplavini let, — oslepele kot kovinasta zrcala v zraku, v katerega so dihale množice«) in ustvarja novo, zavedajoč se, da z vsakim novim umetniškim izrazom »utelesi v življenje še nerojeno snov in jo osvobodi prokletstva«. Metafora njegova je tako bogata, da se zdi, da je sebi namen in da stopa iz teksta in je Dostal-Lutinov tudi učil, da je treba njegovo poezijo razumeti »kot vrsto afo-rizmov, kot verze psalmov, ne pa kot celoto logično odvisno« (Zelinka 42), kar seveda ne drži. Vse metafore jemlje Bfezina kot izrazit senzualist iz materialnega življenja in jih v pomenu po-duhovi. Ko bi hotel pokazati njih lepoto, bi moral izpisati vso njegovo tvorbo, kot šolski zgled metaforičnega mešanja čutnih funkcij pa navajam samo verz: »Ozarjeni oblak dežujočih tonov, ki se raztapljajo kot sladkost na ustnicah«. Zato je vsa Bfezmova umetnost kot »z umetniškimi sli- kami zagrnjena okna, odprta v daljave, kamor vidi najdalje tisti, ki ima najbistrejši pogled«. Tako je mogoče, da so vse osebnosti za njim našle v njem svoje elemente in jih razvijale v svojo smer: kult bolesti in smrti J i Ji Karasek za Lvovic, kult volje prerano umrli Ot. Theer, transcendentalno religioznost Deml, Revnek in Durych, generacija tik predvojna. Povojni vitalistični naturisti Šramek, Neuman, Vrba pa so izšli iz njegovega optimističnega gledanja zemlje, proletariatski kolektivisti (komunisti) Wolker, Piša, Hora, Sei-fert pa iz socialnega objetja vesoljstva, ki so ga iz duhovnega sveta prenesli na to »ograjeno zemeljsko oblo« (Wolker): bratje Čapki pa iz Bfe-zinovega abstrahiranja realnosti in stiliziranja duhovnih oblik. Bfezina je tako duhovna sinteza češkega duha v prvi četrtini XX. stoletja. Bfezina danes molči. Molči že dvajset let. To se pravi: dozorel je preko ambicij literarnega pisanja (ne odgovarja niti na pisma) in uči le še z živo besedo; tudi njegov Razvoj ni mogel nikamor več kot v nemo zamaknjen je. Obiskovavce očara z magično privlačnostjo in napravlja vtis že čisto »poduhovljenega človeka« (Kozak). Ve-sely ima vtis pri njegovem govoru, da »je prisoten javljanju duše na prehodu k utelesitvi«. Kljub temu stoji trdno na tej zemlji, zasleduje vsak duhovni pojav pri vseh narodih, se zavzema za domačo tradicijo in nacionalizem in se očetovsko veseli nadaljevavcev svojega dela (Jaroslava Du-rycha). Na nas pa napravlja vtis prvega človeka novega Kraljestva duha, mističnega Nadčloveka, ki ni upornik Boga, ampak ponižni izpolnjevavec Njegove Volje, ki živi najvišje življenje, ki je — po njegovem pričanju — tisto, »v katerem je radost kot luč razlita na tisoče bratov, bolest pa v tisočih bratskih dušah prevzeta v eno samo silno dušo, ki jo zna pretvoriti v blagoslov.« In Otokar Bfezina jo je znal. Literatura: Ot. Bfezina: Basnieke spisv. Praha, »Manes«, 1926*. Otokar Bfezina: Hudba pramenu. Praha, 19183. Vybor basni O. Br. z uvodom Jifi Karaska ze Lvovic. Pestra Knih. 26. Otokar Bfezina. (Kratky nastin života...) V. Zelinka. Domov a cizina sv. 15—16. Praha, 1923. Paul Eisner: Tschechische Anthologie. Insel-Bii-cherei Nr. 106. F. X. Salda: Vyvoj a integrace v poesii O. Br. (Duše a dilo). Spisy II. Praha, 19223. Z. Zahof: Ot. Bfezina (Essave). Praha, 1928. M. Dvofak: Tradice dila O. Br. Edice »Tvar« III. Brno, 1928. A.Vesely: O t. Bfezina (Osobnost a dilo). Brno, 1928. A. Novak: Krajinafsky živel v poesii O. Br. (Nosiči pochodni). Praha, 1928. Novak-Novak: Pfehledne dejiny češke literatiuv. Olomouc, 1922. Rutte: Nove evropske uineni a basnictvi. Praha, 1923. Hronek: Katolieka literatura češka pfitomne dobv. Praha, 1924. Slovenska literatura,