Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 ■ Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 ■ Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	9i
m
Leto XXXVI. - Štev. 4 (1786)
Gorica - četrtek, 26. januarja 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
»Celouška afera« na britanski televiziji
Mislim, da je bil papež Pavel VI. tisti, ki je opozoril, kako je sedanja človeška družba izgubila čut za greh. Večina ljudi živi kot da bi greha ne bilo, kot da bi vse bilo dovoljeno, kar je komu všeč ali mu koristi. V politiki se to imenuje ma-kiavelizem, v osebnem življenju pa per-misivizem: Vsi užitki so dovoljeni. Na takšno stanje je pa opozoril že sv. Pavel učenca Timoteja. Piše namreč: »Pride čas, ko si bodo kopičili učitelje po svojih željah in se bodo obračali k bajkam« (2 Tim 4).
NAROČILA SV. OČETA
Sv. oče Janez Pavel II. se takšnega stanja živo zaveda. Zaradi tega je katoliškim časnikarjem ob avdienci dne 2. decembra 1983 naročil: »Ena glavnih nalog, ki vam mora biti danes posebno pri srcu, je zagovor in obramba moralnih vrednot. V današnjem času permisivizma, ki ga čestokrat do skrajnosti zagovarjajo tudi sredstva javnega obveščanja, je namreč ta naloga nadvse važna.«
Ker je danes vse ozračje tako na vzhodu kot na zahodu, tako v svobodni demokratični družbi kot v raznih diktaturah prepolno permisivizma, se katoliški tisk mora zavedati, da mora iti proti toku, da se mora boriti proti demagoštvu. Apostol Pavel bi rekel, da se mora boriti proti »čehljanju ušes«.
SKLADATI SE Z NAUKOM CERKVE
Vsled tega se od katoliškega časnikarja zahteva potrebna mera poguma in doslednosti. Pogum, da piše proti toku, proti temu, kar je velikokrat javno mnenje, če vidi, da je to javno mnenje zgrešeno. Pa tudi doslednost, da vztraja na izbrani poti. Da pa tudi sam ne zaide v kako subjektivno in s tem napačno vrednotenje dejstev, se mora ozirati na učenje Cerkve, posebno na nauk zadnjega koncila in na smernice papežev. Tudi katoliški časnikar je namreč vedno v nevarnosti, da bo svoje gledanje in vrednotenje ter svoje ideje prodajal za ideje in nauk Cerkve, oziroma za razlago evangelija.
Temu smo danes priče v mnogih deželah sveta, tudi na Slovenskem. V raznih deželah so bili in so »levi« in »desni« kristjani. Nazivajo se tako, ker se ne ujemajo z naukom Cerkve, z njenim gledanjem na probleme sedanjega sveta, zlasti glede na odnos do levih in desnih diktatur. Zato imamo kristjane »fašiste« in kristjane »socialiste« in celo škofe. Vsi takšni menijo, da so avtentični razlagalci evangelija ter zadnjega koncila in ne papež. Zanimivo je, da slične kristjane podpirajo režimi, ki druge kristjane in tudi škofe zapirajo in pošiljajo v taborišča za prevzgojo. Kristus bi o sličnih kristjanih ponovil: »Po njih sadovih jih boste spoznali.«
MI ŽIVIMO NA PREPIHU
Tu pri nas na Primorskem smo živeli in živimo »na prepihu« kot malokje. Med nas piha in je pihalo z vseh strani. Po prvi svetovni vojni je pihal italijanski nacionalizem v obliki fašizma ter nemški pod znamenjem kljukastega križa. Eden in drugi sta zadela tudi Cerkev in z njo slovenske katoličane. Eden in drugi sta ukinila ves slovenski tisk, nacizem na Koroškem, fašizem na Primorskem, zato se nismo mogli kompromitirati. Morali smo molčati.
Drugačen položaj je pa nastal, ko je med vojno začel pihati med naše ljudstvo veter iz Sovjetske zveze v podobi stalinizma. Pri tem velja podčrtati, kako je slovenska partija znala prikriti svojo stalinistično revolucijo pod za nas Primorce čarobnimi besedami »svoboda in boj proti fašizmu«. »Smrt fašizmu in svoboda narodu!« Tu je bilo geslo, ki je elektri-ziraio naše primorske ljudi. V Kulturnem domu v Gorici so priredili razstavo Partizanskega dnevnika od začetkov do maja 1945. V vsaki številki je brati le besede »svoboda« in »boj proti nacifašizmu«. Nikjer ni nič brati o kaki revoluciji, o kakem socializmu, o kaki novi diktaturi.
Tiste, ki so za tem osvobodilnim bojem slutili novo diktaturo, hujšo od fašistične, so razglasili za izdajalce.
Zaradi tega je v istem časopisu brati tudi prav pogosto o »narodnih izdajalcih« na Primorskem. S to besedo so opečatili vse, ki so si želeli svobodo od fašizma, toda tudi svobodo od stalinistične diktature, ki so si želeli pod Jugoslavijo, vendar ne v novo diktaturo, ki bi bila povrhu še ateistična. Vendar v tistem vojnem času si noben Primorec ni upal v javnosti tiskati kakšno drugačno glasilo.
ZAGOVORNIKI DEMOKRACIJE IN PLURALIZMA
Položaj se je spremeinl po končani vojni. Angloameriški zavezniki so jamčili svobodo tiska. To svobodo so uporabili nekateri slovenski duhovniki v Gorici, da so začeli izdajati tednik »Slovenski Primorec« kot »katoliški tednik« za slovenske Primorce. Ta tednik naj bi bil zagovornik tudi moralnih vrednot in obramba pred napadi nanje.
Prva moralna vrednota v tistem času se je zdela obramba in zagovor demokracije oz. pluralizma v javnem življenju. Ker smo komaj izšli iz ene diktature in je v Sloveniji oz. v Jugoslaviji že zavladala nova, je bilo potrebno ob novi diktaturi zagovarjati in razlagati, kaj je demokratična ureditev človeške družbe. Med vojno je ta nova diktatura skrivala svoj obraz pod krinko boja za svobodo, po vojni od maja 1945 do septembra 1947 pa si je nadela novo krinko boja za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Pri tein si je Pokrajinski narodno osvobodilni odbor (PNOO) hotel prisvojiti absolutno oblast nad vsem življenjem v coni A. V Trstu in Gorici je nastopal kot neizprosen diktator.
To obdobje politike PNOO na Goriškem je sedaj s svojega zornega kota opisal tedanji tajnik PNOO Julij Beltram v knjigi »Tukaj je Jugoslavija«. V knjigi seveda zagovarja samega sebe in PNOO. Demokratično čuteči Slovenci se pa z diktaturo PNOO in njegovo politiko nismo strinjali iz dveh razlogov: 1. Ker je diktatorsko vsiljeval svojo voljo; 2. Ker smo videli, da je ta stalinistična politika za našo narodno skupnost na Primorskem pogubna. To se je pozneje pokazalo na mirovni konferenci v Parizu oktobra 1946.
Sedaj priznavajo zgrešenost tedanje politike do zahodnih zaveznikov pošteni zgodovinarji tudi v Sloveniji: Opiranje samo na stalinistično Sovjetsko zvezo nam je bilo tedaj v škodo. To priznanje sem bral v »Naših razgledih«. Julij Beltram seveda ni videl tega takrat in noče videti danes. Ker je »Primorski Slovenec« te stvari videl in zato kritiziral politiko PNOO, je zaslužil pečat »izdajalca«. V svojem dnevniku dne 29. oktobra 1945 beleži msgr. A. Novak, odgovorni urednik Slovenskega Primorca: »Bevk (France) nas je progla-
Dne 3. januarja letos je drugo omrežje britanske televizijske postaje BBC posvetilo tričetrturno oddajo pod naslovom »Celovška afera« vračanju domobrancev in drugih slovenskih ter jugoslovanskih protikomunističnih oddelkov iz taborišča Vetrinj pri Celovcu (zato »celovška afera«) od 29. maja do 3. junija 1945 v ju-goslavijo, kjer je bila večina od njih pobita v množičnih pokolih.
Angleška javnost je bila tako v kratkem času ponovno opozorjena na omenjene dogodke, saj je pred meseci objavil razpravo o angleški odgovornosti za vračanje jugoslovanskih protikomunistov tudi grof Tolstoj, potomec ruskega pisatelja Tolstoja.
Omenjena televizijska oddaja, na katero je že vnaprej opozoril članek v vodilnem londonskem dnevniku »Times«, je vzbudila v britanski javnosti veliko zanimanje, zlasti ker so bili v njej objavljeni podatki, ki doslej niso bili znani. Tako predvsem o tem, kdo je bil na angleški strani odgovoren za izročitev Jugoslovanov konec maja 1945 Titovim oblastem, ki so jih skoro vse brez procesa dale pobiti v Kočevskem Rogu in drugih moriščih Slovenije. Povzetek te oddaje je oddajala v zgoščeni obliki v nedeljo 8. januarja tudi slovenska sekcija britanske TV; ista oddaja je bila tudi v srbohrvaščini. Beograd je proti oddaji protestiral, še preden je bila objavljena, pa brez uspeha.
Oddaja sloni na diplomatskih dokumentih, ki so zdaj dostopni raziskovalcem in na raznih pričevanjih. Je pa očitno, da so uredniki iz nepoznavanja slovenske in jugoslovanske polpretekle zgodovine precej zamešali več podatkov tako glede politične in narodnostne pripadnosti na-
sil za sovražnike naroda.« Plavali smo pač proti toku.
Slovenski katoliški tisk je tudi pozneje večkrat plaval proti toku in proti demagoštvu. To je pač usoda vsakogar, ki ne trobi v rog večine, zlasti še če ne maršira za diktaturami in njihovimi »maliki«. To je tudi usoda vsakega »pokončnega« človeka, tako v diktaturah kot v demokracijah. Kajti tudi demokracije imajo svojo diktaturo, ki se imenuje »javno mnenje«. Zaradi tega veljajo za katoliškega časnikarja in pisatelja besede apostola Pavla Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj, bodi prilično ali neprilično, prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem.«
To je bilo poslanstvo »Slovenskega Primorca« po zadnji vojni, to je poslanstvo in usoda »Katoliškega glasa« ter vseh sorodnih glasil na Goriškem in Tržaškem, da so zagovorniki demokratičnih svoboščin, čeprav so zaradi tega od diktatorjev označeni za »izdajalce«.
K. H.
silno vračanih kot glede njihovega števila, ki ga, kar zadeva Vetrinj, cenijo na
26.000	oseb.
KAJ ODDAJA POVE IN RAZKRIVA
V Italiji je o oddaji izčrpno poročal milanski dnevnik »Corriere della Sera« od
4.	januarja 1984. Podpisan je dopisnik Renzo Cianfarelli. Iz oddaje so razvidne zlasti tri trditve:
1. Takoj po nasilni izročitvi jugoslovanskim oblastem so bili vrnjeni brez procesa obtoženi »izdajstva in sodelovanja z nacisti« in v množicah postreljeni. Z njimi so delili isto usodo njihove žene, otroci in svojci, ki so jih spremljali; .
2. da bi pomirili jugoslovanske begunce, Titu nasprotne, so jim britanski častniki, ko so jih spravljali na železniške vozove, lagali kam so namenjeni (govorili so jim, da jih bodo prek jugoslovanskega ozemlja prepeljali v Italijo, op. ur.);
3. odgovornost za angleško vračanje slovenskih domobrancev in četnikov nosita poveljnik 8. britanske armade general Ale-xander in njegov politični svetovalec Ha-rold McMillan, opolnomočeni britanski minister pri zavezniškem poveljstvu v Ca-serti pri Neaplju. Kasneje je McMillan postal vodja angleške konservativne stranke in predsednik vlade.
Po mnenju urednikov oddaje sta se Alexander in McMillan odločila za vrnitev beguncev iz razlogov državnih koristi, češ da izročitev teh ljudi Titu ne bi bila previsoka cena za dosego umika jugoslovanskih partizanskih oddelkov s Koroške in s tem odstranitve njihovega političnega vpliva s tega območja. Res so se jugoslovanske čete že pred omenjeno izročitvijo umaknile za meje stare Jugoslavije.
Zanimivo je, da sta tako Alexander kot McMillan ravnala proti ukazom ministrskega predsednika Churchilla, ki je 3. maja 1945 poslal poveljniku 8. armade sledeči napotek: »Cete generala Mihajlo-viča, četniki in ostali jugoslovanski disidenti naj bodo smatrani za ujetnike in naj se temu primerno z njimi postopa. O njihovi končni usodi bo odločala vlada.« Toda oba državnika sta se odločila postaviti Churchilla pred izvršeno dejstvo in sta podpisala odlok za vračanje 14. maja 1945, ki je takoj postal izvršljiv. Nasprotno pa je ameriške predstavnik pri
začasni zavezniški vladi v Caserti Alexan-der Kirk podpis odklonil.
Novica o izročitvi protikomunističnih beguncev Titu in temu sledečem pokolu je hitro prispela v London, kjer je vlada skušala vso neljubo zadevo prikriti in spraviti v pozabo. Ostajale pa so neljube priče: častniki, ki so nasilni oddaji prisostvovali in so prosili takoj nato za premestitev in pa posamezniki, ki so se rešili z morišč v Sloveniji.
V novembru 1945 je angleški poslanec Guy Lloyd zahteval o »celovški aferi« pojasnilo od britanskega zunanjega ministrstva. Odgovor je pripravil osebni Churchillov tajnik John Colville in se je, kot je bilo rečeno v oddaji, glasil: »Kar se je zgodilo, se ne da več popraviti razen priznati, da je bil storjen velik pogrešek, ki ne daje časti neposredno odgovornim.« Vendar poslanec Lloyd odgovora ni nikdar prejel.
General Alexander je že nekaj let mrtev, McMillan pa ima 80 let in o vsej zadevi trdovratno molči, čeprav ga je britanska TV že ponovno povabila, naj pojasni svoj doprinos k Vetrinjski tragediji.
KAJ PIŠE ANGLEŠKI ČASOPIS
Naš naročnik, ki živi v Londonu, pa nam je poslal povzetek članka, ki je izšel po končani televizijski oddaji v dnevniku »Daily Express«. Lord Aldington, ki je kot brigadni general v štabu 5. korpusa izdal povelje za vračanje Srbov, Hrvatov in Slovencev ne taji svoje odgovornosti, toda dosti večjo odgovornost za storjeni zločin nosita general Alexamder in minister McMillan, ki sta sklenila nizkotno kupčijo s Titom na račun nemočnih Mi-hajlovičevih četnikov in tisočev drugih. Ubogi ljudje so verjeli častni besedi Angležev, da bodo poslani v Italijo, pa so jih poslali v drugo smer, kjer so bili poklani. V kupčijo je bila vključena zapu-' stitev koroškega ozemlja s strani Titovih partizanov.
»Naši grehi,« piše omenjeni list, »so bili malenkostni v primerjavi z grehi Nemcev, so pa nesporen dokaz, da so britanski častniki, ki naj bi bili "gentlemeni”, dali in izvršili povelja, katera se niso dosti razlikovala od takih ljudi kot je bil npr. nacistični krvolok Eichmann.«
J. K.
SieMetn mmit rimskih Mrak
Odgovorni urednik našega lista msgr. dr. Franc Močnik (v sredi) v trenutku, ko se je 2. decembra lani po avdienci urednikov katoliških tednikov v Italiji pri sv. očetu ob izhodu iz dvorane približal papežu in mu povedal, da zastopa »Katoliški glas« iz Gorice. Sv. oče nato: »A tako, Gorica! Moj blagoslov vsem!«
V nedeljo 8. januarja je bilo svetoletno romanje otrok iz rimskih župnij. Popoldne so se zbrali v dvorani Pavla VI., kjer jih je sprejel sv. oče. Bilo jih je nad osem tisoč. Sv. oče jih je prisrčno nagovoril:
»Zelo sem vesel, da sem med vami, ki tvorite krono Detetu Jezusu. Prepričan sem, da ste tudi vi zadovoljni. Ali ni res? Povedati vam moram nekaj, kar že dobro veste: vi ste papežu posebno ljubi. To sem rekel že tolikokrat otrokom raznih narodnosti. Katoliška Cerkev je velika družina, ki jo sestavljajo veliki in majhni, a otroci so njeni najdražji sinovi. Pa veste, zakaj? Zato ker se v vas najlepše odraža podoba Boga, našega nebeškega Očeta, ki nas je iz ljubezni ustvaril. Potem ste vi mali prijatelji Jezusa, ki je večni Sin Očeta, ki je postal človek, kakor smo mi, da bi nas odrešil. Postal je otrok, kakor ste vi, da bi prinesel na svet darove ljubezni, dobrote in miru.
Sedaj vas pa v Jezusovem imenu nekaj vprašam in mi odkritosrčno odgovorite! Povejte mi, dragi otroci, ali zares ljubite Dete Jezusa? Ali hočete, da Jezus vlada v vaših srcih? Ali hočete, da Jezus vlada v svetu? Ali hočete, da to sveto leto Jezusovega odrešenja napravi vse otroke in vse ljudi na svetu bolj dobre?
Še nekaj vas bom vprašal in vem, da mi boste odkritosrčno odgovorili. Dragi otroci, ali hočete biti iz ljubezni do Jezusa dobri, vedno bolj dobri? Ali boste bolj zvesti svojim dolžnostim glede mo-
litve, učenja in bratske ljubezni? Ali boste bolj poslušni vašim staršem in predstojnikom? Ali boste skušali biti vedno, tudi odrasli, dobri prijatelji Jezusovi? Ali mi obljubite, da boste molili za Cerkev in papeža?
Zahvaljujem se vam za to obljubo. Da, zahvaljujem se vam v imenu Deteta Jezusa in iz srca blagoslavljam vas in vaše družine. Zahvaljujem in blagoslavljam tudi otroke drugih narodnosti, ki so tu prisotni in one, ki so z nami združeni po radiu in televiziji.«
Za to edinstveno srečanje so prinesli v dvorano Pavla VI. majhen kipec Deteta Jezusa iz cerkve Aracoeli. Kipec je izrezan iz oljčnega lesa z vrta Getzemani. Ob tej priložnosti je papež Jezuščkovo glavico kronal z zlato krono. Otroci so pred papežem uprizorili odlomek iz filma Marcelino, kruh in vino. - SZ
■ Na konferenci v Stockholmu je nastopil tudi nadškof Achille Silvestrini, ki v Vatikanu opravlja posle in naloge zunanjega ministra. Mirovna politika Apostolskega sedeža se razvija predvsem na treh ravneh: moralni poduk, spodbujanje in usmerjanje javnega mnenja ter neposredna akcija pri vladah in mednarodnih organizacijah. Za msgr. Silvestrinija je bilo pozitivno že dejstvo, da sta se Shultz in Gromiko sestala. »Bolje se je prepirati kot pa ne govoriti,« je označil njuno srečanje.
Škofov pastirski obisk v župniji sv. Jakoba v Trstu
Te dni bo obiskal župnijo sv. Jakoba v Trstu naš priljubljeni škof Lovrenc Bel-lomi. Že v soboto zvečer 28. januarja ob
17.	uri bo govoril med slovensko mašo, naslednji dan, v nedeljo, pa bo maševal.
Med tednom bo obiskal slovensko osnovno in srednjo šolo. Istega dne se bo v župniji srečal tudi s starši učencev in dijakov. V naslednjih dneh bo obiskal Primorski dnevnik in ZTT. V našem Domu v ul. Concordia se bo srečal s člani pevskega zbora, s skavti in skavtinjami ter z vsemi, ki delujejo v naši verski skupnosti.
Še nekajkrat se bomo srečali (podroben urnik je vsem na voljo v cerkveni veži) s škofom v cerkvi pri skupni molitvi. Srečanja bodo v slovenskem jeziku, ki ga g. škof lepo govori. To dejstvo je priča, kaj zmore resnična dobra volja in prava ljubezen. Srečanje, ki bo 8. februarja zvečer, pa bo dvojezično in skupno z italijanskimi brati; g. nadškof bo maševal za vse pokojne iz naše župnije.
Škof prihaja v župnijo ob raznih priložnostih. Vsakih pet let pa opravi pastirski obisk, med katerim so posebna srečanja z verniki in verskimi organizacijami. Vodi bogoslužje in skupne molitve k Bogu Očetu, delitelju vseh milosti. Sooča se z vsemi problemi verskega življenja v župniji. Obiskuje bolnike in onemogle in se približa vsakemu človeku, ki to želi. Kot predstojnik in skrbni oče se pozanima za vse in se skuša seznaniti z vsem dogajanjem v župniji, usmerja, svetuje in skuša vsklajevati vse tako glede verskega kot moralnega življenja verske skupnosti, božjega ljudstva. V naši krajevni, tržaški Cerkvi, pa ima škof še posebno dolžnost in nalogo, da bogastvo raznolikosti ovrednoti v edinosti škofijske skupnosti.
POGLED V PRETEKLOST
Če ob tej priložnosti le malo pobrskamo v preteklost, bo škof na nas ponosen. Začetki naše župnije segajo v leto 1855; tedaj je bila skoraj povsem slovenska. S prvim župnikom Dubrovičem so delovali še štirje slovenski duhovniki. Zanimivo je tudi zabeležiti, da so tržaški duhovniki navadno govorili štiri jezike: slovensko, italijansko, hrvaško in seveda nemško. Znanje teh jezikov je bilo pogoj za službovanje v župnijah kakor tudi v župnijskih uradih. To nepisano pravilo je bilo v veljavi nekako do leta 1923.
Za slovenske vernike v tej župniji je do danes redno delovalo 45 slovenskih duhovnikov. Omenimo naj le g. Ivana Omerso, ki se ga še spominjajo, razen najmlajših, skoraj vsi tržaški Slovenci in tudi mnogo Italijanov. Kot kaplan je deloval od leta 1916 do leta 1949; potem pa je redno pomagal in spovedoval skoraj do smrti leta 1976. Od leta 1926 pa do leta 1936 je bil tudi župnijski upravitelj. Župnik pa ni nikoli postal!
Slovenski duhovniki so našega človeka versko vzgajali in v veri utrjevali, kulturno in narodno bogatili in osveščali. Verska tol narodna zavest sta se v novi skupnosti, ki še živi v tej zelo številni mestni četrti, medsebojno prepletali, razvijali in ukoreninjali.
Naši ljudje so zelo radi sodelovali in strnjeno skupaj živeli versko in kulturno življenje. V ponos in čast so si šteli, biti član kakega društva (katoliško ali tudi drugače usmerjenega), dramske ali glasbene skupine, pevskega zbora, bratovščine ali nositi pri procesijah Ciril-Metodovo zastavo oziroma bandero ali prihajati ob
5,30	zjutraj k šmarnicam in zomicam (posebno delavci, ki so ob tisti uri hodili, seveda peš, na delo v ladjedelnico, so našli po nekaj minut časa, da so v cerkvi pomolili in zapeli!).
DANAŠNJI ABSURD
Nekoč človek ni poznal besed kot »kolektivno, popularno, komunitamo, angažirano«, kar se danes prepogosto naglaša. Poznal je le tiho in požrtvovalno predanost delu, čeprav je bil »zdelan« in izčrpan od predolgega in prenapornega dela za vsakdanji kruh. Vsaka primerjava je seveda tvegana, posebno z drugačnimi, sodobnimi časi, a nekatere ugotovitve so še kako potrebne.
Današnji človek ni zdelan, upehan je. Z manjšim trudom in časom si utegne pridobiti vse potrebno, a tudi odvečno. Casa pa nima! Sociologi in vsi, ki se s tem ukvarjajo, si belijo glave, kako bi »uredili« odvečni prosti čas, ki ga ima današnji človek na voljo. Absurd!
Časi so se spremenili. Človek se zaletava; pijan je ob vseh pridobitvah! Omamlja ga tehnika in blaginja, a je duhovno
in moralno vedno večji siromak. Nekritično, s predsodki in vzvišeno odklanja ustaljene vrednote preteklosti in se zmagoslavno šopiri, da se je osvobodil suženjstva vere, družine, otrok (razen edinč-ka) in vseh tabujev!
Odkritosrčno moramo priznati, kot nekateri pravijo temu, laicizacijo človeka in družbe. Gre še za nekaj več: za razčlovečenje posameznika in družbe. Na verskem področju pa doživljamo veliko prelomnico:	skupnemu	verskemu življenju je
zvest le starejši rod, srednja in mlajša generacija pa je precej odsotna.
KAKO JE Z NAŠO VERSKO SKUPNOSTJO
Tudi naša verska skupnost doživlja lepote in težave sodobnega časa. Zaupno in krščansko veselo gledamo v bodočnost in trajno smo prisotni z našo versko skupnostjo v tem mestnem predelu.
Slovenski cerkveni pevski zbor zelo lepo spremlja cerkvene slovesnosti. Pri Sv. Jakobu delujejo štiri skupine skavtov in skavtinj, delavna je skupina okrog Malega odra; precejšnje število naših ljudi pa se stalno srečuje v lepem in gostoljubnem Domu. Marsikaj pa je še potrebno, večja udeležba, ki jo upravičeno pričakujemo, si jo želimo, potrebujemo za skupno dobro.
Zgrnili se bomo okrog svojega škofa in duhovnega očeta v upanju in želji, da bi bila naša bogata preteklost, sedanja odprtost in evangeljski »Jaz sem z vami vse dni do konca« porok za našo boodčnost.
Srečanje z našim škofom (o tem nam je obširno govoril g. Marij Gerdol, voditelj Slovenskega pastoralnega središča in naš dušni pastir, in na katero se tudi pripravljamo s skupno molitvijo), naj prikliče na našo versko skupnost obilo milosti in božjega blagoslova, da se bomo prenovljeni prenavljali, utrjeni utrjevali in rasli v novo, živo božje ljudstvo, Bogu v čast in narodu v blagor.
Dragi g. škof, oče in brat, dobrodošli!
S.
  .....................................
V NEDELJO 29. JANUARJA OBHAJAMO DAN KATOLIŠKEGA TISKA. VELIKODUŠNO PRISPEVAJMO!
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
nm no rm
■ V Vatikanu sta se na pobudo Apostolskega sedeža sestala argentinski zunanji minister Dante Caputo in čilski Jaime del Valle. Podpisala sta skupno izjavo o miru in prijateljstvu med obema državama ter da si bosta tako Argentina kot Čile prizadevali na miroljuben način reševati kakršnekoli spore in nesoglasja. Oba ministra je nagovoril kardinal Casaroli in dejal, da je čilsko-argentinsko sporazumevanje lahko v zgled mednarodni javnosti. Ministra je nato sprejel tudi sv. oče. Na povabilo, naj obišče obe deželi, je odvrnil, da se bo to morda zgodilo prihodnje leto. Kar se pa tiče sporazuma glede treh spornih otokov v prelivu Beagle na Ognjeni zemlji pa obstaja utemeljeno upanje, da bo podpisan že pred veliko nočjo.
■ Libijski veleposlanik v Rimu, 43-letni Amar El Tagazi je bil smrtno nevarno ranjen v trenutku, ko je zapustil svoje stanovanje. Dva elegantno oblečena neznanca sta vanj izstrelila tri krogle. Ena je končala v možganskem tkivu. Prav ta rana povzroča zdravnikom zaskrbljenost. Veleposlanik je oče devetih otrok, v Rimu pa je od leta 1979.
■ V Stockholmu na Švedskem je konferenca o ukrepih za krepitev zaupanja, varnosti in razorožitve v Evropi v petek 20. januarja končala delo na ministrski ravni. Sodeluje vseh 35 podpisnic helsinške listine, tj. vse evropske vlade razen Albanije pa še ZDA in Kanada. Računajo, da bo konferenca letos in leta 1985 trajala po osem mesecev in da se bo leta 1986 sestala še za šest mesecev, nato pa naj bi izide predložila udeležencem naslednjega srečanja evropske varnostne konference, ki bo 4. novembra 1986 na Dunaju. Na konferenci se je ameriški državni tajnik Shultz pet ur pogovarjal s sovjetskim zunanjim ministrom Gromi-kom, a mu ni uspelo prepričati sovjetske strani, naj se vrne v Ženevo na pogajanja o omejitvi jedrske oborožitve.
■ V Casablanki v Maroku se je zaključil četrti vrh islamskih držav. Po dolgih in živčnih razpravah je 32 držav ob devetih,, ki so se vzdržale, sklenilo povabiti Egipt nazaj v vrste islamskih držav. Večina muslimanskih držav v Afriki in Aziji, ki nimajo arabskega prebivalstva sploh ni prekinila ne diplomatskih ne kulturnih ne gospodarskih stikov z Egiptom in se je ves čas, odkar je bil Egipt zaradi pomiritve z Izraelom izključen iz te zveze, zavzemala za njegov povratek, zlasti še zadnje čase, ko je egiptovski predsednik Mubarak med prvimi podprl palestinskega voditelja Arafata med nedavnim obleganjem njegovih čet v mestu Tripoliju.
Mesec za katoliški tisk
Odlični nstn krnskih Simam
V torek 17. januarja so predstavniki osrednjih organizacij koroških Slovencev, med njimi sta bila tudi predsednika Narodnega sveta dr. Matevž Grilc ter Zveze slovenskih organizacij ing. Feliks VVieser, za eno uro zasedli pisarno deželnega šolskega svetnika dr. Kircherja, protestirali zoper svojevoljno imenovanje Franca Wie-geleja za nadzornika za dvojezično šolstvo ter zahtevali, naj se jim omogoči pogovor z zveznim ministrom za pouk in umetnost dr. Helmutom Zilkom, ki je Wiegeleja imenoval ne da bi upošteval želje in predloge slovenskih osrednjih organizacij.
Nastop slovenskih predstavnikov je v celoti uspel, saj je naslednji dan deželni glavar Leopold Wagner sprejel več kot 50 koroških Slovencev na sedežu deželne vlade v Celovcu. Prišlo je do kompromisne rešitve. Spornemu nadzorniku za dvojezično šolstvo se bodo odvzele nekatere pristojnosti, za vodjo manjšinskega šolskega deželnega oddelka bo imenovan dr. Valentin Inzko, po izteku Wiegelove službe bo čez štiri leta imenovan Tomaž Ogris, ki je kandidat obeh osrednjih manjšinskih organizacij. Wagner je tudi obljubil, da bo podprl zahtevo po javni dvojezični osnovni in glavni (nižji srednji) šoli v Celovcu. Pa tudi prosvetni minister Zilk je nato našel čas, da je na Dunaju sprejel slovensko odposlanstvo in se z njim razgovarjal.
KATOLIŠKI TISK - DOPOLNILO OZNANJEVANJA
Oznanjevanje božjega kraljestva je združeno z raznimi težavami. Vprašanje, kako oznanjali evangelij, je vedno aktualno, zlasti še ker se načini s časovnimi, krajevnimi in kulturnimi okoliščinami spreminjajo. V svoji »Spodbudi o evangelizaciji« je papež Pavel VI. leta 1975 opozoril na dolžnost, ki jo imamo, da pogumno in modro ter v popolni zvestobi do vsebine iščemo bolj primernih in uspešnih načinov za posredovanje evangeljskega oznanila. Opozoril je na nekatere poti, ki so iz tega in onega vzroka temeljnega pomena. In te so:
Pričevanje z življenjem, pristno krščansko življenje, živa pridiga, besede bogoslužja, katehetski pouk, osebni stik, zakramenti, ljudske pobožnosti in uporaba družbenih občil, med katere spada tudi tisk. Sredstev družbenega obveščanja ne morejo pogrešati ne prvo oznanilo, ne katehetski pouk in ne nadaljnje poglabljanje vere. Če sredstva družbenega obveščanja postavimo v službo evangelija, lahko ta sredstva razširijo krog poslušalcev božje besede tako rekoč v neskončnost in posredujejo veselo oznanilo neštetim ljudem. Cerkev bi se čutila kriva pred svojim Bogom, če teh mogočnih sredstev, ki jih človeški um vsak dan bolj izpopolnjuje, ne bi izrabila.
V tem mesecu smo v poplavi najrazličnejših sredstev družbenega obveščanja, v vedno bolj zaostrenih gospodarskih razmerah ponujali in še ponujamo skromno tiskano besedo, ki naj bi dopolnjevala druge vrste oznanjevanja in hkrati prinašala obvestila o utripu Cerkve doma in po svetu. Tega tiska ne ponujamo samo v prodajo, temveč tudi v premislek z željo, da bi naše bralce naredili občutljivejše za duhovna vprašanja in jih seznanili z dogajanji v vesoljni Cerkvi. In prav zato tudi prosimo za pomoč. Jo boste odrekli?
Umrl je časnikar Franc Jeza
ura — bodisi doma ob radiu ali na gmajni ob tranzistorju — nepogrešljivo vsakodnevno srečanje s tabo.
Zmeraj svež, zmerom na tekočem, hkrati pa vsestranski, si stregel moji želji po poučenosti o kulturnih novicah v tukajšnjem ali v bolj oddaljenem svetu. Hvala ti, Franc! Ure moje samote bi bile brez teh prebliskov grenkejše in pustejše.
Boli me ta tvoj okameneli molk. Ali kar si izrekel v času, ko je plamenel tvoj duh, še odmeva v meni. Ne bom se vdajal malodušju, ker verujem, da bo Vsemogočni našel, poklical in blagoslovil novega človeka, ki bo nadaljeval tvojo pot.
Taizejski križ v Sloveniji
Od praznika Kristusa Kralja (20. novembra) pa do konca leta 1983 je ikona Križanega, tako imenovani »taizčjski križ«, romal po župnijah na Koroškem. Ob njem se je zbirala predvsem mladina k molitvenim uram, mladinskim mašam in adventnim pobožnostim, ki so bile povezane z »romarsko potjo sprave«. Svoje
romanje je ikona sklenila v Tinjah,
»Romarska pot sprave« je mirovno gibanje mladih kristjanov. Začelo se je lanski božič v Libanonu, deželi, kjer vlada vojna in nasilje, na željo brata Rogerja v spomin na nekega ubitega bogoslovca.
Po novem letu je ikona križa priromala tudi v Slovenijo. V nedeljo, 8. januarja je bil križ navzoč pri vseh mašah v ljubljanski stolnici, zvečer pa v frančiškanski cerkvi. Po maši je bila skupna molitev za mir in spravo.
Križ bo ostal v Sloveniji več mesecev in bo potoval v razne kraje, cerkve in samostane. Vabil bo k preprosti molitvi vse ljudi: družine, posameznike, ki s svojim življenjem pričajo za evangelij, redovne skupnosti, bolnike in ostarele, ki v svojem trpljenju soodrešujejo s Kristusom, mladinske in molitvene skupine in podobno.
■ Šest oseb se je v Vzhodnem Berlinu zateklo na ameriško veleposlaništvo ter začelo gladovno stavko, da bi tako izsilile od vzhodnonemških oblasti dovoljenje za odhod v zahodni svet. Med njimi je bil tudi 20-letni Rene Faccin, katerega mati je Italijanka in je v posesti italijanskega potnega lista. Vsa zadeva se je srečno končala, kajti na posredovanje zahod-nonemških oblasti so oporečniki mogli zapustiti Vzhodni Berlin in se premestiti v Zahodnega.
■ Za Tunizijo je prišel na vrsto tudi Maroko, kjer so izbruhnile zlasti na severu države v mestih Tetuan in Nador hude manifestacije, ki jih je vlada surovo zatrla. Govori se o nad sto mrtvih. Protestirajo študenti zaradi povišanih taks, delavci zaradi povišanja cen osnovnih živil in vsi, ki hodijo v tujino, ker je vlada uvedla posebno pristojbino (okrog 100.000 lir) za izhod iz države.
■	7.	:
I* - * -
V tržaški bolnišnici je v petek 20. januarja umrl za kapjo časnikar in pisatelj Franc Jeza. Star je bil 67 let. Pokojnik je bil doma iz Hajdine pri Ptuju. Tik pred vojno se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, študija pa zaradi vojnih dogodkov ni mogel dokončati. Mnogo let kasneje je dokončal študij etnografije in etnologije na univerzi v Gradcu.
Takoj po okupaciji Slovenije se je Franc Jeza kot krščanski socialist vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Med neko akcijo za osvoboditev zaprtih prijateljev pa so ga prijeli, obsodili na dosmrtno ječo in odgnali v notranjost Italije. Ko se je po razsulu vrnil, so ga prijeli nacisti dn ga odvedli v Dachau. To svojo kalvarijo je opisal v pričevanju »V dachauskih blokih«, ki ga je objavljal v Novem listu, katerega sodelavec je bil skoraj tri desetletja.
Po vrnitvi iz nacističnih taborišč je bil Franc Jeza v Ljubljani nekaj časa časnikar pri Slovenskem poročevalcu. Ker se ni strinjal s povojnim režimom v Jugoslaviji, se je odločil za beg iz domovine ter prišel leta 1948 v Italijo; najprej je živel v begunskem taborišču pri Frosino-nu in potem v Rimu, nazadnje pa se je preselil v Trst, kjer je bil do leta 1954 pri zavezniški časnikarski agenciji AIS. Od omenjenega datuma dalje, torej skoraj 30 let, ni imel nikoli več stalne službe. Preživljal se je kot sodelavec na naši radijski postaji, s stalnimi rubrikami v časnikarskem odseku in s proznimi in dramskimi teksti.
Ob grobu se je v ponedeljek 23. januarja od njega poslovil prof. Vinko Beličič z izbranimi besedami. Dejal je:
Dragi Franc Jeza, prestal si, kar nas še čaka — pridružil si se vrsti rajnih, nam, ki ostajamo, je ugasnila nova žarna luč, tvoj odhod je povečal praznoto okoli nas.
Dihala sva isti rodovitni zrak mladosti v isti Sloveniji — in hkrati z nama toliko drugih: Metod Turnšek, Jože Peterlin, Vladimir Truhlar, Karel Mauser, France Dolinar.
V letih rasti in študija smo se odločali za vrednote, ki jih je kasnejši čas trdo preskušal, a ne razveljavil. Iz domovine smo jih ponesli v svet. Ti si jim z govorjeno in s pisano besedo ostal do zadnjega zvest.
Veliko je ta zvestoba terjala od tebe, a s svojim življenjem in zgledom si potrdil, da je glas božji v srcu močnejši od mikov, hrupa in groženj Zemlje. Nikdar te ni bilo strah zvestobe spoznani resnici!
Hvala ti z a spodbudni optimizem, ki si ga znal vcepiti vsakemu pogovoru s tabo: z njim si vlival pogum in veselje do dela.
Dolga leta mi je bila peta popoldanska
Zaliv 1983
Tržaška revija Zaliv je postala letni zbornik, saj sedaj izhaja le enkrat na leto. Tako se je pokazala v naših knjigarnah pred božičnimi prazniki. Uredil jo je Boris Pahor in objavil v njej svoje Priložnostne zapiske, ki segajo od novembra 1982 do novembra 1983. V njih razmišlja o raznih problemih sedanjega časa, zlasti še o usodi nas Slovencev v zamejstvu.
Poleg tega bi omenil še glavne članke oz. razprave. Nada Pertot piše o Naši stiski ob jedrih. Gre za gledanje nas zamejskih Slovencev na znane predloge o »skupnih vzgojnih jedrih«, ki so jih iznesli v Jugoslaviji. V zamejstvu nismo samo sploh »v stiski« ob teh predlogih, temveč preprosto zaprepaščeni, da se morejo postavljati slični predlogi v FSR Jugoslaviji.
Zanimivo je predavanje Viktorja Blažiča z naslovom Voditelji ali varuhi? Zaradi tega razmišljanja je avtor bil obsojen na 15 mesecev zapora leta 1975, ko je bilo predavanje napisano. V predavanju gre za razmišljanje bivšega krščanskega socialista, ki je razočaran nad sedanjim režimom v Jugoslaviji.
Nadaljuje se objava korespondence med Fr. Bevkom in prof. Eziom Martinom. Ta korespondenca človeka preseneča zaradi totalne odsotnosti problemov povojnega časa v Bevkovih pismih. Zdi se, da mu je šlo le za objavo njegovih spisov in za honorarje. M. Lipovec objavlja satirično pripoved Mladojara slovenska gospodična. M. D. opisuje usodo slovenskega »Gastarbeiterja« v Nemčiji, Jasminka nadaljuje od lanskega leta svojo »Odkod slutnja«. Končujejo se medvojni spomini pok. Milana Starca Borec brez orožja. Jošt Žabkar zaključuje svojo polemiko z dr. Urbancem v Kanadi. Potem so v Zalivu še Misli ob Dragi 1983, Razmišljanja ob Odiseju, ob Jamboru (M. Kost-napfel) ter razni zapiski in poročila.
Vsekakor je ta številka Zaliva zelo zanimiva in aktualna. Zato ponavljamo, kar smo že povedali: Škoda, da izhaja Zaliv samo enkrat na leto.	(r	+	r)
Svetoletno romanje za redovnike in redovnice
Na svečnico popoldne bo svetoletno romanje za redovnike in redovnice. Ob petih popoldne se bodo zbrali v baziliki sv. Petra, kjer bo papež maševal. Prisotni bodo tudi redovniki in redovnice iz samostanov s strogo klavzuro. Ob koncu papeževega govora bodo vsi prisotni obnovili svoje redovne obljube. V pripravo na svetoletno romanje bo na predvečer molitveno srečanje, ki ga bo vodil kardinal Pironio, prefekt Kongregacije za redovnike.
Z GORIŠKEGA
Če molim, me ima Bog rad, ko pojem, me ljubi
Za pogum in v zahvalo naj bo ta misel vsem številnim cerkvenim pevcem s Tržaškega, ki so v nedeljo 15. januarja v Ljubljani na Kodeljevem, v cerkvi Male Terezike nastopili s koncertom božičnih pesmi.
V prvem delu koncerta so nastopili tržaški mešani zbor skupaj z Veselo pomladjo. Zbor je vodil Tomaž Simčič, na orglah je vse zbore spremljal Andrej Pegan. Oba mlada umetnika sta mojstrsko vodila pevce skozi bogastvo Bachovih ko-ralov, ki so letos prinesli novost in osvežitev v tradicionalni božični koncert. Sodeloval je tudi orkester, ki je doprinesel svoj delež, da so ti stari Bachovi korali cerkvenih pesmi izstopili s svojo lepoto in resnostjo. Zbor Vesela pomlad je pripravil g. Pohajač. Navdušeno ploskanje poslušalcev je dokaz, da jim je ta Bachova glasba pričarala mir in dostojanstvo liturgične pesmi.
V drugem delu koncerta so nastopili Fantje izpod Grmade, ki jih vodi Ivo Kralj. Lepo in ubrano so izzvenele Hribarjeva, Vodopivčeva in Nikar ne dremajte v priredbi U. Vrabca.
Za njimi nas je prijetno presenetil dekliški zbor iz Devina pod vodstvom Hermana Antoniča. Ubrano so se prelivali dekliški glasovi.
Na koncu pa sta se oba zbora združila in nam zapela še štiri pesmi. Razigrano in živo je poletela po cerkvi Lavrenčičeva Gloria in excelsis Deo. Zelo lepo je odmevala tudi Vrabčeva na besedilo Vinka Beličiča Bila je noč.
Omeniti moramo še Anko Peterlin, ki je zavzeto prebirala vezno napoved g. Milana Nemca, ki je podal božično misel. Vsakemu zboru se je s šopkom nageljnov in rožmarina zahvalila deklica v narodni noši iz župnije Kodeljevo v Ljubljani.
Cerkveni zbori v zamejstvu pojejo v domačih cerkvah, sodelujejo tudi na raznih proslavah, otvoritvah, na radiu. V matični domovini pa cerkveni zbori po zadnji vojni lahko nastopajo samo v cerkvi, čeprav je res, da so mnogi naši pro-
V dvorani Marijinega doma v ul. Risorta je bilo v sredo 18. januarja drugo srečanje v tem delovnem letu, ki ga prireja Slovensko pastoralno središče v Trstu. Ljubljanski pomožni škof Jože Kvas je razvil dokaj zanimivo temo o »Slovenski družini v narodni in verski ogroženosti«.
Seveda je bilo govora o slovenski družini v zamejstvu. Zato je predavatelj najprej utemeljil, da sta narod in vera vrednoti, za kateri se splača vsakodnevni boj. Nadalje je ugotovil, da imamo Slovenci pravico, da smo tu, da tu živimo, ker smo od nekdaj. Čeravno tako ne bi bilo, bi bilo vseeno neumno, da bi se morali sklicevati na zgodovino, ko pa je prostora za vse. če pride do navzkrižja z večinskim narodom, je pametno, da se o stvari pogovarjamo, da se odpiramo. Trst bi moral živeti enotnost v raznolikosti. Dovolj bi bilo, da bi na eni in drugi strani bilo nekaj ljudi dobre volje, ki bi imeli drug do drugega spoštovanje in čut dostojanstva. Tako se pa lahko manjšincu dogodi, da ga veren Italijan ne sprejema, ker je pač Slovenec, in da ga neveren sonarodnjak ne sprejema, ker je pač veren. Še veliko bolj trpko je, če vse to prenesemo na družino. Verska osamljenost je svojevrstna bolečina.
Kakor pri narodnosti, tako v veri ni prav nič potrebno, da bi se sramovali. Zavedati se moramo, da imamo kot verniki in kot Slovenci prav tako dostojanstvo kot drugi. To pa ni šovinizem, kajti prepuščam tudi drugim, kar sam zase zahtevam. Da bo samozavest trdnejša, je potrebno, da narod lahko računa na inteligenco. Zato je treba kulturne in srčne vzgoje mladih. Pri tem delu je seveda neobhodna družina, ki naj rodi in vzgaja toliko otrok, kolikor jih pač lahko.
Svet se vse premalo odpira. Premalo je dialoga. Premalo se pogovarjamo. Vendar prav v tem je skrita velika skrivnost dolgoročnega uspeha. S pogovarjanjem, s spoštovanjem dostojanstva bližnjega, še zlasti če to opravljamo v prostem času, bomo edinole dosegli mir, po katerem vsi hrepenimo. To ni mir nasilja, ki je mir grobov, temveč je mir ljubezni, ki ne pozna meja.
Zakaj so naši predniki zdržali, se je spraševal govornik, ko pa so imeli hujše razmere. Ker so imeli vero, ki gore pre-
svetni zbori sestavljeni v glavnem iz cerkvenih pevcev. Za ene in druge cerkvene pevce pa velja verz pesnika V. Beličiča: »Prstan ti s pesmijo v srcu natikam.« Slovenski cerkveni pevci na obeh straneh meje natikajo s svojim petjem in nastopi slovenski domovini prstan vere, materine besede in prstan lepote iz bogate skrinje narodnega bogastva.
Naj končam to poročilo z mislijo, ki sem jo povedal leta 1981 na božičnem koncertu v stolnici sv. Justa v Trstu, kjer je pred 500 leti v našem jeziku pridigal moj rojak in oče prve slovenske knjige Primož Trubar:
»Te moje besede ne veljajo samo za ta koncert božičnih pesmi, ampak za vso vašo pomoč Cerkvi, ki ji poklanjate s pesmijo svoj napor in čas. Ko prepevate vsako nedeljo na galerijah svojih cerkva, pritegnete v svojo dejavnost svetišča in oltarje ter bogatite sveto daritev. S tem pa gradite Cerkvi in narodu tudi kulturo, ohranjate jezik in narodnost.«
France Gačnik
Deželno tajništvo SSk
V ponedeljek 16. januarja se je sestalo deželno tajništvo Slovenske skupnosti in razpravljalo o aktualnih političnih vprašanjih. Po poročilih predsednika Dolharja in tajnika Bratuža je sledila razprava predvsem o nadaljnjih korakih v-zvezi z zakonsko zaščito Slovencev v Italiji. SSk je v stalnem stiku s senatorjem Fontana-rijem, predlagateljem našega osnutka v senatu, kjer se ima v kratkem začeti zadevna razprava. (Določena je bila že za
18.	januarja, a je bila potem odložena.) Deželna SSk bo prihodnji mesec nadalje priredila javno razpravo z nastopom nekaterih parlamentarcev. Na seji je tudi tekla beseda o raznih skupnih pobudah v okviru slovenske delegacije.
Vse to potrjuje, da se SSk zaveda pomembnosti trenutka in da usmeri vse svoje sile v te aktualne probleme, ki so sedaj pred našo narodno skupnostjo.
stavlja. Bili smo globoko verni, je tudi Cankar pel. Da se ohranimo v veri, je prepotrebno izobraževanje, sicer usahne, pa molitev, ki je dihanje duše. Molitev se ukazati ne da, tudi o njej se lahko samo pogovarjamo. Važno je, da se pogovarjamo o veri tudi z drugimi družinami, da najde pot v družino verski tisk, da se družina poveže z župnijo, da se potrudimo za duhovniške poklice. Razumska vera je pretežka, je hladna. Razum in srce, celoten človek naj doživlja Boga.
Končna ugotovitev, ki si jo lahko nesel domov ob lepem večeru, je morda lahko prav ta, da bi Slovenci, manjšinci v Italiji, nič manj ne bili ogroženi, tudi če nas ne bi nihče namerno ogražal. Dejstvo namreč, da nismo strnjeno naseljeni, temveč da se naši domovi prepletajo s tistimi večinskega naroda, je že samo po sebi tako, da sili iv asimilacijo. Potrudili pa se bomo, da bomo ostali, kar smo, da nam ne bi potomci očitali, da nismo storili vsega.	J.	S.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu vabi svoje člane im prijatelje na
VZHODNO LITURGIJO
ki bo v nedeljo 29. januarja ob 16. url v
cerkvi pri salezijancih (Istrska ulica). Sodeloval bo ekumenski zbor pod vodstvom dr. Zorka Hareja. Sledi razgovor v zakristiji. Prof. Štefan Virgulin iz Rima nam bo podal kratek pregled sedanjega ekumenskega dela v Cerkvi in v svetu.
Rop v stolnici sv. Justa v Trstu
V noči od sobote 21. januarja na nedeljo so roparji vdrli v tržaško stolnico in odnesli številne dragocenosti; med njimi so štirje srebrni doprsni kipi svetnikov, dve pozlačeni monštranci, dvanajst srebrnih svečnikov, znamenit relikviarij in drugo. Skupno 43 predmetov. Zlikovci so bili za rop temeljito pripravljeni. Vedeli so, da so elektronske varnostne naprave pokvarjene. Napravili so luknjo v zidu, kjer je bilo v preteklosti okno in zato zid naj-tanši.
Ukradeni predmeti imajo veliko zgodovinsko in umetniško vrednost. G. škofa in vse Tržačane je bogoskrunsko dejanje zelo prizadelo.
Consortium musicum v Trstu
V četrtek 19. januarja so prijatelji lepega zborovskega petja zopet napolnili Kulturni dom v Trstu. Gostoval je znani mešani zbor Consortium musicum iz Ljubljane; dirigent Mirko Cuderman.
Koncertni spored je obsegal v prvem delu deset madrigalov in polifonskih mo-tetov, ki so jih v različnih časih in jezikih ustvarjali zelo različni skladatelji. Njihova imena je naš časopis že objavil. V tem poročilu zapišemo le, da je v prvem delu dosegla višek Brticknerjeva Ave Marija, v drugem delu pa poleg Vrabčeve Gmajne in Pahorjevega Očenaš hlapca Jerneja tudi Vodopivčev Knezov zet. Drugi del je obsegal prav tako deset skladb in to v glavnem naših primorskih skladateljev, poleg treh omenjenih še Vilka Ukmarja In če sem samo vetru brat, Pavleta Merkuja Mračnina, Rada Simonitija Tržaški bori, Danila Švara Slovenska pesem, Marija Kogoja Trenotek, Vasilija Mirka Rokoko in še Stanka Premrla Zakaj.
Kar opažamo pri Consortium musicum, je zelo veliko veselje in zmožnost za lepo zborovsko petje in še mnogo več, je zelo vidna zavest mladih pevcev in njihovega dirigenta, da je zahtevno zborovsko petje dragoceno poslanstvo in zdrava duhovna hrana za preizkušanega slovenskega človeka, kjerkoli že živi. Zato smo hvaležni njim in vsem, ki so nam koncert pripravili. - F. š.
PRIPIS IZ TRSTA
Znano je, da je isti ljubljanski zbor pripravil za 15-letnico svojega delovanja Beethovnovo Missa solemnis in s tem velikim delom nastopil v Cankarjevem domu lani v decembru.
Kaj bi dali v Gorici in Trstu, da bi Consortium musicum razveselil s tem orkestralnim sporedom tudi našo Primorsko! če smo zmogli gostovanje Ipavčevega Frančiška Asiškega s kar 300 osebami, zakaj se ne bi skupno lotili tega in takšnega ljubljanskega obiska, čeprav je z velikim orkestrom takoj velik problem.
Rešitev bi lahko bila na primer tudi sledeča: kraj nastopa velika mestna cerkev v Tržiču, kjer je odličen prostor za zbor, orkester in pravo množico poslušalcev. V Tržiču samem in v okolici je veliko italijanskih ljubiteljev zborovskega petja in če bi se nastop vršil v času sezone v Gra-dežu, bi prihiteli tudi številni turisti (Beethovnova Missa solemnis se izvaja v la-tinskem jeziku). Kar pa ta nasvet najbolj podpira, je izbira kraja samega. Tržič je nekako v sredini zamejske Primorske in
Za letošnej božične praznike je izšel tudi Trinkov koledar za leto 1984. Uredil ga je Jožko Kragelj, tiskala pa tiskarna Budin v Gorici. Koledar nosi štev. XXXII., kar pomeni, da izhaja že 32 let.
Ker je koledar namenjen predvsem beneškim Slovencem, je njegova vsebina temu primerna. Predvsem so v koledarju novi prispevki o Ivanu Trinku, ki so jih prispevali M. Jevnikar, M. Brecelj, Slavica Plahuta, J. Vilfan. Posebno poročilo je o Trinkovem simpoziju v Rimu lani v septembru. V koledarju so še poročila o zlatih mašah, ki so jih lani obhajali msgr. V. Birtig, msgr. A. Cracina in župnik P. Guion. Koga bo utegnila zanimati pridiga v beneškem narečju na Stari gori iz leta 1861 ali pisma duhovnika Ivana Pavša Ivanu Trinku ali Sveti misijoni v Benečiji in še ta in ona novica o Benečiji danes in v preteklosti. V koledarju je tudi Kronika v slikah oz. v fotografijah za leto 1983.
Dve novi knjigi
Slovenska teološka akademija s sedežem v Sloveniku v Rimu je izdala dve novi knjigi, in sicer zbirko predavanj na simpoziju o Slomšku leta 1982 in pa »San-ti Cirillo e Metodio«. Gre za italijanski prevod knjige o svetih bratih, ki jo je napisal prof. Franc Grivec in je gotovo do sedaj najboljše delo o sv. Cirilu in Metodu. Knjigo je prevedel Franc Husu, znani prevajalec Prešerna v italijanščino.
Slovenski misijonar umrl
Iz Rima je prišla vest, da je v Južni Afriki umrl misijonar Albin Kladnik. Doma je biil iz Luč v Savinjski dolini, kjer se je rodil leta 1914. Vstopil je k misijo-
tako zelo primeren za množični obisk tako Goričanov kakor Tržačanov. Pač ideja...
Novi župnik pri Novem sv. Antonu
S 1. januarjem 1984 je bil imenovan za župnika pri Novem sv. Antonu g. Mario Cividin, nastopil pa bo službo v nedeljo
5.	februarja. G. Cividin vodi že dolgo let škofijski pastoralni urad in je obenem spiritual v semenišču. Voščimo mu obilo božjega blagoslova v odgovorni službi.
Predhodna cenzura
V sredo 18. januarja popoldne je prihajal v Trst čez mejni prehod Fernetiči ljubljanski pomožni škof Jože Kvas. V Trst je bil povabljen za predavanje duhovnikom, razgovor na tržaškem radiu (oddaja «Vera in naš čas») in za večerno predavanje zakoncem in staršem. Na meji so ga več časa zadržali jugoslovanski mejni organi, temeljito preiskali njega in njegove stvari ter pregledali besedilo njegovih predavanj.
Vsak komentar je odveč!
Repentaborska sekcija SSk o dogodkih v vrtcu na Colu
V torek 17. januarja se je sestala sekcija Slovenske skupnosti v repentaborski občini in med drugimi problemi razpravljala tudi o znanih dogodkih v zvezi z županovo odredbo o prekinitvi refekcije v otroškem vrtcu za dva otroka tržaške občine, ker njuni starši kljub pozivom občine niso hoteli poskrbeti za plačilo predpisanega prispevka.
V izčrpni razpravi so prišli do izraza razni vidiki celotne zadeve, ki jo je italijanski dnevnik oziroma njegov časnikar prikazal v povsem izkrivljeni nacionalistični luči. To nas je kot Slovence in občane te majhne okoliške občine hudo prizadelo, ker smo vedno bili za strpnost in človeško sožitje s pripadniki večinskega naroda. Zato tako nekorekten in neobjektiven način prikazovanja celotne zadeve odločno obsojamo.
Ker nam je do tega, da se podobni dogodki ne bi več ponovili, oziroma se s skupnimi močmi preprečili, so člani sekcije SSk izrazili prepričanje, da bi občinska uprava ne nasedla špekulacijam, če bi ravnala z večjo previdnostjo in se posvetovala z vsemi dejavniki v občini. Tako bi bila v veliki meri, če ne v celoti, preprečila, da bi starši in znani protislovenski krogi zadevo pristransko zlora-hili na škodo občanov in drugih Slovencev, čeprav je zakon na strani uprave.
narjem Srca Jezusovega in bil posvečen med vojno leta 1942. V misijone je odšel v Južno Afriko leta 1949 in ostal tam do smrti. V Gorici se ga nekateri morda še spominjajo, ker je bil prvi misijonar, ki nas je obiskal po zadnji vojni. Med postankom v Gorici je bival pri sedaj že pokojni gdč. Mariji Vidmarjevi.
Bralci pišejo
Svobodne, manj svobodne in nesvobodne države
Najbolj znana svetovna organizacija za ugotavljanje stanja človeških pravic v svetu Freedom House v New Yorku je za leto 1983 od 166 držav samo 52 uvrstila med povsem svobodne. Kot deloma svobodne jih označuje 56. Med kategorijo povsem nesvobodnih je naštetih 58 držav (41 % svetovnega prebivalstva). Med to zadnjo kategorijo spada tudi Jugoslavija vse od leta 1945 naprej.
V tej zvezi je zanimivo dejstvo, da skoraj ni primera, ko bi se komunistične diktature vsaj malo demokratizirale, imamo pa cel kup desničarskih diktatur, ki so na miren način prešle v demokracijo. Tu je napr. Španija in sedaj Argentina.
Imajoč pred očmi to dejstvo je težko razumljivo stališče premnogih v zahodnih demokracijah, ki se zaganjajo samo v razmere v Južni Afriki, Salvadorju, Urugvaju, Čilu ter skušajo s silo uvesti nove razmere, namesto da bi se skušalo to doseči s postopnim evolucijskim procesom. Nedvomno je v teh zahtevah, protestih in stavkah neki skriti namen desno diktaturo spremeniti v še bolj odvratno levo diktaturo.	Z.	U.
Doberdob
Po več kot dvomesečnem predahu je bila v ponedeljek 16. januarja v Doberdobu seja občinskega sveta, na kateri se je razpravljalo kar o 17 točkah. Zapisnik prejšnje seje ni radovoljil predstavnika manjšine. Le-ta ni soglašal z odlokom o odobritvi sklepa občinskega sveta z dne
2.	januarja za sestavo prednostne lestvice za nameščenca v knjižnici. Lestvica je bila sestavljena ne da bi bil podpisan zapisnik ocenjevalne komisije.
Poleg tega se mu ni zdel pravilen potek za odobritev izvršilnega načrta za gradnjo srednje šole v Doberdobu. Na te pomisleke mu je župan odgovoril, da upravni odbor ne potrebuje nasvetov občinskega sveta. Upravni odbor da že predhodno sam sprejme odločitve in občinski svet jih mora samo še potrditi. Mar ni naloga upravnega odbora, da izvršuje sklepe, ki jih je predhodno sprejel občinski svet in ne obratno?
Pričakujemo gradnjo nove srednje šole v Doberdobu, za kar so že zatogovljena finančna sredstva: 150 milijonov lir bo prispevala Kraška gorska skupnost, enak znesek si bo občina sposodila pri finančnem zavodu »Cassa Depositi e Prestiti«. Posojilo že že zagotovljeno. Nalogo za izdelavo načrta smo poverili geometru Mirandi. Nova šola bo zrasla na mestu, kjer danes stoji zgradba, namenjena poštnim uradom, knjižnici in zdravstveni ambulanti, ki bodo, po sklepu občinskega sveta, začasno premeščeni v spodnje prostore osnovne šole v Doberdobu, kar bo zahtevalo nove stroške. Razen nekaterih težav urbanističnega značaja, ki pa po zagotovilu odbora ne bodo ovirali poteka del, ni ovir za gradnjo.
Predhodni burni razpravi je sledila soglasna odobritev nadaljnjih točk: prodaja občinskega zemljišča; pogodba za vzdrževanje elektronske informatike; stroški za nakup glasbil; natečaj za občinskega ob-hodnika; pooblastilo občinskim uslužbencem za nadurno delo in za službena potovanja v korist občine; pooblastilo županu, da predstavi prošnjo za prispevek za delovanje občinske knjižnice.
Razpravljalo se je tudi o nakupu vrednostnih papirjev. Predstavnik manjšine je podal natančno pojasnilo o postopku njih nakupa. Pri tem ni bilo govora o nikakršni namenski uporabi denarja. Vemo, da namerava s temi sredstvi občinska uprava zgraditi socialni center v Jamljah, kar pa je v nasprotju z željami krajanov, ki bi hoteli imeti kultumo-športni center. V ta namen so tudi že predstavili načrt, katerega pa je občinska uprava le površno pregledala.
Če lahko zaradi nasprotujočih si idej govorimo o »zelo nizki stopnji konstruktivnega doprinosa predstavnikov SSk«, naj občinski odbor in dopisnik Primorskega dnevnika, ki je tudi občinski svetovalec, nakažeta smernice, po katerih bi se po njunem morali pogovori odvijati.
Sledila je točka o zaščiti okolja. Županu je bilo naročeno, da predstavi prošnjo deželi za prispevek, nadaljnjo razpravo pa je večina preložila na prihodnjo sejo.
»Goreči in odločni varuhi narave« vemo, da napredek (gradnja tržaškega vodovoda) prinaša žrtve, ne moremo pa mimo dejstva, da so posegi v okolje Sabelskega jezera skoraj brez zagotovila za njegovo zaščito. Skrajni čas je, da občina primerno nastopi in reši, kar se rešiti še da.
Spomnimo se še na Doberdobsko jezero, čigar okolje bi moralo ostati nedotaknjeno, brez vsakih modernih posegov — parkirnih prostorov, osveževalnih postojank, trim-«tez itd.
Spori;
01ympia-Terpin zopet zmagala
Moštvo 01ympie-Terpin je preteklo soboto 21. januarja gostovalo v Pordenonu, kjer se je spoprijelo z »Gasilci«, ki jih je v Gorici v prvi tekmi odpravilo kar s 3 :0. To pot pa je bil spopad malo težji. Pordenonci so takoj v začetku pokazali zobe in se borili za vsako žogo, da se naši igralci kar niso mogli znajti. Slabo je vplivala nanje tudi odsotnost trenerja Carlija. Tako so prvi set zgubili. Tudi drugega so slabo začeli, nato pa »se razhudili« in ga zmagovito končali. Nadalj-na dva seta pa nato nista več delala težav. Igra se je tako končala s 3:1 za 01ympio-Terpin.
Za naše moštvo so v Pordenonu nastopili: Štefan Cotič (kapetan), Mirko Špacapan, Simon Terpin, Marko Cotič, Damijan Terpin, Lučko Battisti in Aleš Prinčič.
Slovenska družina v narodni in verski ogroženosti
Trinkov koledar 1984
V Katoliškem domu v Gorici bo v nedeljo 29. januarja ob 16. uri
PRIREDITEV OB NEDELJI KATOLIŠKEGA TISKA
Na programu je Štokova komedija »MOČ UNIFORME« v izvedbi dramske skupine PD Štandrež in srečolov. - Vabljeni!
Odkrivanje naše preteklosti
Simpozij o Štefanu Kociančiču, ki je bil v petek 20. januarja na sedežu Centra L. Fogar, bi lahko imenovali »odkrivanje naše preteklosti«, tj. preteklosti goriške nadškofije, ki je do leta 1947 družila Furlane in Slovence, Italijane in Nemce v tedanji Primorski. Časten delež tej preteklosti je doprinesel tudi prof. Štefan Kociančič. Doma iz Vipave, kjer se je rodil leta 1818, je postal Goričan in član goriške nadškofije po lastni izbiri, saj bi kot Vipavec spadal pod ljubljansko škofijo.
Sedem predavateljev se je zvrstilo na simpoziju, da so orisali Kociančičevo mno-gostransko dejavnost in osebnost. Svoj doprinos so dali slovenski in italijanski zgodovinarji, kakor je v preteklosti bila goriška škofija za Slovence, Italijane in Furlane. Vsak predavatelj je posredoval svoja spoznanja o Kociančiču, ki je tako vstal pred nami v edinstveni veličini kot človek, duhovnik, zaveden Slovenec, a zlasti kot učenjak v službi goriške nadškofije. Umrl je pred sto leti leta 1883.
Prof. Jože Pirjevec je začrtal kulturni okvir dobe, v kateri je Kociančič živel in deloval, prof. Franc Kralj iz semenišča v Vipavi pa je orisal Kociančičevo osebnost kot človeka, duhovnika in učenjaka.
Za tema dvema so se zvrstili ostali predavatelji, ki so osvetlili vsak kako posebno področje Kocjančičevega znanstvenega udejstvovanja. Giuliano Tamani z univerze v Benetkah je obdelal Kociančičevo zanimanje za hebrejski jezik in njegove stike z judovskimi učenjaki tistega časa. Branko Marušič iz Nove Gorice se je ustavil ob Kociančičevem doprinosu slovenski kulturi v 19. stoletju. Za njim je msgr. dr. Ettore Fabbro prikazal Kociančičeve zasluge za razvoj knjižnice v bogoslovnem semenišču. Prof. Sergio Tavano z univerze v Trstu se je ustavil ob številnih člankih, ki jih je Kociančič objavljal najprej v glasilu tržaške škofije, nato v glasilu goriške škofije Folium Ecclesiasticum in v katerih govori o preteklosti oglejskega patriarhata, razlaga psalme, liturgične tekste in podobno.
Zadnji predavatelj prof. Luigi Tavano pa je razgrnil Kociančičevo dejavnost kot zgodovinarja goriških župnij. Mož je namreč zbral in objavil v latinščini vrsto pregledov župnij goriške škofije, tako slovenskih kot furlanskih. Te njegove študije so še danes vir za spoznavanje preteklosti goriške škofije in vernosti njenega ljudstva.
Prof. Fulvio Salimbani z univerze v Trstu je izvrstno povezoval in vodil celotni simpozij ter ga tudi zaključil s toplimi besedami o skupni kulturi Primorske, ki so jo ustvarjali Slovenci, Italijani, Furlani, Židje in Nemci. Zato je naša kulturna preteklost bogata in pisana, a jo žal premalo poznamo in je še vedno premalo raziskana.
Poimenovanje osnovne šole »Josip Abram« v Pevmi
Po vselitvi v obnovljene šolske prostore in po odobritvi prošnje za poimenovanje šole v Pevmi po domačem dušnem pastirju Josipu Abramu bo v letošnjem letu še slovesno poimenovanje. Učitelji in predstavniki domačinov so ustanovili pripravljalni odbor, ki si je prevzel nalogo zamisel uresničiti. Na eni sej je bilo sklenjeno, da se ob tej priložnosti izda brošuro, ki bo vsebovala oris delovanja osnovne šole v Pevmi in Štmavru v preteklosti, kratek zgodovinski oris življenja in dela ljudi v teh vaseh ob vznožju Brd, življenje in delo Josipa Abrama ter izdelek akademskega kiparja Goršeta, kateremu je odbor poveril oblikovanje lesenega reliefa Josipa Abrama.
Za kritje stroškov se odbor obrača na vse vaščane in ljubitelje slovenske šole s prošnjo, da bi tudi z denarnimi prispevki pomagali uresničiti zamisel. Svoje prispevke lahko oddajo učiteljem pevm-ske šole, blagajniku Danilu Jakinu, Mariji Skok-Valentinčič in župniku v Štmavru Antonu Rustiu.
Tri četrt stoletja v službi rojakov
V prejšnjem stoletju je postala vedno bolj očita in izrazita težnja raznih italijanskih in nemških denarnih zavodov, da s posojanjem denarja našega slovenskega človeka, bodisi kmeta bodisi obrtnika ali samostojnega podjetnika oropajo zemlje in spravijo na beraško palico ali pa ga narodnostno in politično pogojujejo. Da bi se naš človek osvobodil tega pritiska
in izsiljevanja, je prišlo do ustanavljanja slovenskih zadrug in posojilnic, ki naj bi podprle naše ljudi v njihovi gospodarski in politični neodvisnosti. S tem namenom je bila 2. aprila 1908 ustanovljena tudi Kmečko delavska posojilnica v Sovodnjah. Proslava tega jubileja — 75-letnice delovanja — je bila v soboto 21. januarja v tamkajšnjem Kulturnem domu.
Prireditev se je pričela z nastopom Sovodenj skega noneta, ki je pod vodstvom Zdravka Petejana zapel tri pesmi. Goste je pozdravila Adrijana Petejan, ki je tudi povezovala spored.
Poleg številnih članov posojilnice so bili prisotni predstavniki vseh slovenskih denarnih zavodov iz goriške in tržaške pokrajine, deželne zveze posojilnic, Ljubljanske banke, Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, posojilnice iz Loč-nika, sovodenj ske občine, drugih združenj in oblasti. Prisoten je bil tudi jugoslovanski konzul v Trstu Marjan Banko.
Slavnostna govornika sta bila predsednik posojilnice Jožef Ceščut, bivši dolgoletni župan v Sovodnjah in časnikar ter zgodovinopisec Marko Waltritsch. Prvi je podal zgodovino te domače ustanove in poudaril njen pomen za gospodarski razvoj sovodenjskega območja, drugi pa je predstavil »Sovodenjski zbornik« I. del, ki ga je tudi uredil ter sam prispeval tri zajetne članke (nad polovico zbornika). Waltritsch je napovedal še nove zbornike, v katerih bo govora o cerkvah v sovo-denjski občini, o društvih in ledinskih imenih.
Ob tej priložnosti je upravni svet podelil priznanje dvema članoma in sicer Alojzu Tomšiču, ki je član že 52 let in Zavarovalnici goveje živine, katera je član 58 let. Proslavo je zaključil nastop harmonikarjev Glasbene matice.
Vsi navzoči so prejeli tudi novi Zbornik, ki obsega 184 strani in je dragocen doprinos k spoznavanju zgodovine sovodenjskega območja. Tako M. Waltritsch najprej pod naslovom »75 let delovanja Kmečko-delavske hranilnice in posojilnice« poda razvoj in delovanje tega denarnega zavoda. Isti avtor poroča o partizanskem gospodarstvu na sovodenj skem območju ter o šoli Glasbene matice v Sovodnjah v obdobju 1963-83. Vlado Klemše razpravlja o ledinskih imenih na območju Vrha in neposredne okolice. Njegov je tudi zapis »Iz pesmi Petra Butkoviča-Domna«. Marija Ceščut predstavi znanega goriškega izdelovalca glasbil Antona Pelicona (1763-1850), ki je bil rojen v Rubijah ob Vipavi, krščen pa v gabrski cerkvi. Poročilo o pevskem zboru Rupa-Peč ob 50-letnici delovanja pa je pripravil Anton Malič. Zbornik je izdala in založila Kmeč-ko-delavska hranilnica in posojilnica iz Sovodenj, nosi pa letnico 1983.
Remo Devetak
Srečanje upraviteljev slovenskih občin v Doberdobu
Ta srečanja, ki povezujeijo upravitelje slovenskih občin na Goriškem s predstavniki družbenopolitičnih organizacij iz občine Nova Gorica so postala že tradicionalna. Zadnje je bilo v petek 20. januarja v Doberdobu in ga je pripravila tamkajšnja občinska uprava.
Poleg županov in odbornikov so bili to pot prisotni tudi načelniki svetovalskih skupin oz. predstavniki manjšine ter občinski funkcionarji. Srečanja se je udeležil tudi jugoslovanski generalni konzul v Trstu Drago Mirošič. Uradni del je potekel v sejni dvorani doberdobske občinske uprave. Gostitelj župan dr. Mario Lavrenčič je najprej pozdravil župana Nove Gorice Zorka Debeljaka, Vida Primožiča iz Sovodenj in podžupana iz Števerjana Cirila Terpina, nakar so omenjeni predstavili člane svojih delegacij.
Sledil je razgovor o opravljenem delu v preteklem letu, zlasiti o tistčm na sovodenj skem in števerjanskem območju ob pomoči občine Nova Gorica. To delo naj bi se nadaljevalo in tako utrjevalo medsebojne vezi.
O skorajšnji gradnji nižje srednje šole v Doberdobu je obširno poročal župan Lavrenčič. Govora je bilo tudi o problemu šolskih stavb, ki zadevajo slovenske šole v Gorici. Izrečena je bila kritika o učnem ustroju naših šol, ki ne nudijo zadostne izobrazbe našim dijakom. Tudi demografski padec našega prebivalstva je zaskrbljujoč, saj ogroža našo slovensko bit. Slovenska narodna skupnost naj bi si prizadevala na vseh forumih za dosego zaščite Slovencev v Italiji. Pravi proble-
mi bodo nastali šele tedaj, ko bo zaščitni zakon sprejet, saj bo vse odvisno od tega, kako se ga bo uveljavilo.
Na koncu srečanja so upravitelji občin ugotovili nujnost nadaljevanja takih sestankov, saj so vsestransko koristni. Prihodnje srečanje bo imelo ožji obseg in na njem bodo vskladili bodoče medsebojno sodelovanje.	Remo	Devetak
Vpis v slovenske šole
Na osnovi ministrske okrožnice št. 362 z dne 23. dec. 1983, ki določa vpisovanje v šole za šolsko leto 1984/85 že v letošnjem januarju, se je 23. januarja pričelo vpisovanje v prve razrede v vseh slovenskih šolah. Zaključilo se bo v ponedeljek 30. januarja.
Vpisovanje se vrši v vseh državnih in drugih otroških vrtcih, v osnovnih in srednjih šolah. V otroške vrtce se vpiše otroke, rojene v letu 1981, v prvi razred osnovnih šol pa tiste, ki so se rodili v letu 1978. Za vpis je potreben rojstni list s potrdilom o cepljenju.
Pričakujemo, da bodo slovenske družine, pa tudi narodno mešane oskrbele svojim otrokom pouk v slovenski šoli, saj bodo imeli otroci od tega samo korist, zlasti tu ob meji, kjer je dvojezičnost nujna potreba vsakdanjega življenja.
OBVESTILA
Ob 20-letnici skavtske organizacije na Goriškem bo Ljudski radio Gorica posvetil niz oddaj tej pomembni mladinski vzgojni organizaciji. V krajših oddajah, ki bodo na sporedu vsak torek s pričetkom ob 20. uri bo govora o zgodovini, delovanju in življenju skavtov pri nas.
»01ympia Terpin« bo nastopila to soboto 28. januarja ob 20.30 v štandreški telovadnici proti prvemu v odbojkarski C-2 ligi, tj. proti videmski ekipi »II Sole Rangers«. Igra obeta biti zelo trd oreh za olympijce. Treba jih bo podpreti, zato v soboto zvečer vsi v Štandrež!
V Kulturnem domu v Gorici bo predvajalo SSG iz Trsta igro E. Albeea »Gospa iz Dubuqua« v nedeljo 29. januarja ob 16. uri (red A), v ponedeljek 30. januarja ob 20,30 (red B) in v torek 31. januarja ob 20,30 (red C).
Zbor Rupa-Peč vabi na predvajanje diapozitivov, ki bo v pevski sobi v Rupi v ponedeljek 30. januarja ob 20,30. Diapozitive je pripravil Viktor Selva. V njih je prikazan odnos današnjega človeka do narave.
V Domu J. Ukmarja v Skednju uprizori SSG iz Trsta v soboto 28. januarja ob 20. uri Partljičevo igro »Vsem galjotom vile v vamp«.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu
bo ponedeljek 30. januarja ob 20.30 posvečen Goriški Mohorjevi družbi. O delu in vlogi te ustanove bo govorila prof. Nadja Pahor por. Verri.
DAROVI
Za katoliški tisk: Marija Ulič-Glavič v spomin na Viktorja Sedmak-Košuta 20.000; N. N., Peč 30.000; Anna Cosmini 10.000; Dragica Nemec 5.000; duhovnik Franc Zlobec, Trst 25.000; M. L. namesto cvetja na grob Franca Jeza 25.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Remigij Koršič v spomin na Venčka Černiča 20.000.
Za zdravljenje Emila Valentinčiča v Parizu: Karlo Drufovka 30.000; Marija Pintar 50.000; N. N. 15.000 lir.
N. N„ Gorica: za cerkev sv. Ivana v Gorici, za Zavod sv. Družine, za Alojzije-višče, za moški zbor M. Filej, za katoliški tisk, za cerkev v Novi Gorici, za Sv. goro, za semenišče v Vipavi in za misijone po
100.000 (skupaj 900.000) lir.
Za novo telovadnico: Amalija Miklavec 100.000; N. N. v spomin nadškofa Coco-lina 50.000; Dragica Nemec 20.000; Julči Brelih 30.000 lir.
Hermina Vranič, Gorica: za Katoliški glas in za Vijolico po 50.000 lir.
Amalija Ferigo: za Alojzijevišče, za Sv. goro, za misijone in za Katoliški glas po
20.000 Ur.
Matilda v spomin pok. sestre Francke:
za cerkev v Portorožu 15.000, za cerkev siv. Ivana v Gorici 15.000, Za misijone 20.000, za lačne po svetu 25.000 lir.
Marta Pais: za novo telovadnico 50.000 in za Sv. goro 20.000 lir.
R. N. v spomin pok. bratov in sester:
za gobavce 50.000, za lačne po svetu 50.000, za Alojzijevišče 25.000 in za Katoliški glas
10.000 lir.
Za Našo pot: Dragica Nemec 10.000 lir. Levpušček in Vogrič iz Podgore: za Zavod sv. Družine in za Katoliški glas po
25.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Giuseppe Paliaga ob krstu sinčka Gianfranca 100.000; Fran-cesco Dandolo ob istem krstu 10.000; N. N. 100.000; N. N.'50.000; družini Sedmak-Hrovatin ob 3. obletnici smrti sina in nečaka Pavla Sedmaka 50.000; sorodniki ob krstu male Jane 30.000; Pepka in Mario v spomin na nečaka Jadrana 25.000; svojci v spomin Bože in Ludvika Pirc ob obletnici smrti 25.000; Franc Pegan 10.000; Viktor Terčon ob krstu vnuka 10.000; razni 40.000; za ogrevanje cerkve: Marija Dolenc 60.000, N. N. 50.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici:	Pepi
Križmančič v hvaležen spomin na mamo 100.000; N. N. 120.000; Darinka Leban 50.000; N. N. 50.000; Rosa Lucci 30.000; N. N. 50.000; družina Križmančič-Frlinovi v spomin mame Štefanije 25.000; Andrea Schiliro, Rim 20.000; Karla Mahnič 20.000; Milka Križmančič-Izahova 20.000; Marija in Dora Mevlja 15.000; verska mladinska skupina Pij X. 15.000; Marija Ražem, Bazovica (110) 20.000; Nadja Mesar v spomin mame Pine 10.000; Marija iz Gročane v spomin moža Ivana Racmana 10.000; Marija Ražem, Gročana 10.000; Ana Komar 10.000; Marija Marc-Froncova 10.000; Marija Šemčeva 10.000; Ida Križmančič v spomin na moža Ladkota 20.000; Josip Marc, Bazovica (163) 10.000; Marija Štancerjeva 10.000; Neda Petaros 10.000; Magda Metlika 10.000; Aldo Pattaro 10.000; Marija Križmančič, Bazovica (32) 7.000; Fabio Ferfo-lja 5.000; Petaros, Bazovica (20) 5.000; Zofija Križmančič, Bazovica (101) 5.000; Marija Rudetova, Padriče 5.000 lir.
Za Vincencijevo konferenco v Trstu: Laura Abram v spomin pok. Viktorja Žnideršiča 20.000; v spomin istega sestri Pertot 100.000, Nada Martelanc pa 50.000; odbor Vincencij eve konference v spomin pok. Miroslava Spazzapan 50.000; isti odbor v spomin pok. Oskarja Behmanna 50.000; Majda Giraldi v spomin pok. Julke Vesel 20.000; v spomin iste Laura Abram
20.000	lir.
N. N. družbenica, Trst: za cerkev v Novi Gorici 100.000 in za cerkev na Sv. gori 100.000 lir.
Neva Fonzari Žerjal, Trst: za Katoliški glas 50.000, za Mladiko 50.000, za Marijin dom v Rojanu 100.000, za misijone 100.000, za lačne po svetu 50.000 (skupaj 350.000) lir.
Za Sv. goro: L. B. za zdravje 5.000 lir. Za lačne po svetu: N. N. 20.000 lir.
Za misijone: N. N., Trst 100.000; Ninko in Franka Černič v spomin pok. Alberta Okom 30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f Mii Trsi A
Spored od 29. jan. do 4. febr. 1984 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Dvojčici«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Sedma stopnja sreče. 10.10 Ruggero Leoncavallo: Glumači, opera. 11.30 Literarni listi, 12.00 Slovenski umetniki na Montmartru; glasbeni potpuri. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 J. Mašek: »Dobri vojak Švejk«. 15.00 »Ko trkam na nebesna vrata...« 16.00 Prigode navadnega vojaka. 16.15 Tja in nazaj.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianist Gio-vanni Umberto Battel. 18.00 Pod Mata-jurjan. 18.30 Ljudski zvoki.
Torek: 8.10 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 10.10 Oddaja za otroški vrtec.
10.20 Koncertni in operni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Mit in slovenska ljudska pesem; glasbeni potpuri. 14.10 »Naš pravljični telefon«. 15.00 Mladi mladim.
16.00 Od Milj do Devina. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Danilo Lokar: »Platnena srajca«.
Sreda: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za prvo stopnjo osnovne šole. 11.30 Literarni listi. 12.00 Iz noči življenje se poraja.
13.20 Revija Zveze cerkvenih pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu 27. novembra 1983. 14.10 J. Mašek: »Dobri vojak Švejk«. 16.00 »Majhna sem bila...« 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Grmade po gorah gore.
Četrtek: 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni in opemi spored. 11.30 Beležka. 12.00 Zdravniški nasveti; glasbeni potpuri. 14.10 Otroški kotiček: »To je pa laž!«
16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mešani zbor Politehnike iz Gdanska na Poljskem. 18.00 Dosje Koprivišče. 18.30 Ljudski zvoki.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in opemi spored. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Beležka. 12.00 Sestanek ob dvanajstih; glasbeni potpuri. 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 J. Mašek: »Dobri vojak Švejk«. 16.00 Trim za vsakogar.
16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert simfonikov RTV Ljubljana. 11.40 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline; glasbeni potpuri. 14.10 Otroški kotiček: »Zakajček in Vseved«. 14.30 Naš dobri stari radio. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Rudolf Kant: »Cigan baron«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
SLOVENSKI HOTEL
»BLED«
v RIMU-ROMA Lastnik:
LEVSTIK VINKO
Hotel« BLED »
Via S. Croce in Gerusalemme 40
00185 ROMA
Tel. (06) 777102 -7579941 Telex 620196
» Banca Agricola Coriziac o,, J Kmečka banka Gorica—*
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA. KORZO VERDI 51. TEL. 84206/7 — TELEX «0412 AGRBAN