ZDENKO HUZJAN Nad tvojim dihom pesem diham vse globlje v krog in v nič da te pozabljam da svetlobo rišem vate da te ljubim kot da me ni kot da te ni in kot da sva dva Pod soncem njegovim neslišnim žarenjem tako travnata tik ob meni vame zreš in mene je strah in ribe so neme JANEZ JELENC Nad tvojimi dlanmi v reki tvojih žil dotik moj slutnjo sluti kakor tek živali navpik strmo ob telesu tvojem od tu naprej in od vekomaj kot dotikanje in kot čudni kamni pisani Nočni utrinek Gosta črnina vpija še poslednje migljajoče sončne vzdihljaje, ki se ji trdo- glavo posmehujejo, dokler ne zagospodari nad zemeljsko oblo. Pajčevinasta mreža kričečih svetilk se ji kljubovalno upira z mlečno belo svetlobo, s katero vrta koridor majhnih slepih izvrtin med drobno tkano preprogo. Pod oblaki domujoča betonska prenočišča, kakor v past divjega lovca ujete živali, tavajo med grozečimi sencami mlinskih zob, ki jih poskušajo prižeti v svoje drobovje. Drhteče okostje škriplje z nalomljenimi kostmi, ker se zaveda, da ne more uteči razsodbi barbarskih mislecev. Opazujoč nesmiselno borbo narave proti morilskim nagonom votlih barba rov, ki zahtevajo vse niti marionetnih lutk v svojih rokah, sedim na vegastem lesenem stolu v eni od mnogoštevilnih slepih lukenj z razlitim umetnim son cem. Utrujene, rahlo priprte oči s širokimi podočnjaki pogledujejo skozi motno, z deževnimi kapljami prepredeno steklo v veličastno, čez vse očesno obzorje segajočo zaveso. Sladek, razpotegnjen smehljaj zaigra na mesnatih ustnicah kakor godčeva harmonika, ker se lahko vsaj za trenutek odpočije pred trplje njem dušeče, v smrtnih krčih pogrezujoče narave, ki z zadnjimi življenjskimi celicami šepeče modruje: »Kjer svinčena barbarska noga poljubi puhtečo grudo, vzklije granitni kamen, ki raste in se razprostira pod nebo, živi med steklimi svinčenimi psi in utripa brez srca in puhtečega živčevja. Njegovo telo je votlo, iznakaženo in s srepim pogledom ozlovolji mračno tišino!« 320 Kakor da jo je rabljeva zanka krčevito objela okoli vratu, je grgraje izustila zadnje besede. Globoko je zajela redke kaplje zraka, da se je zgrbančeno starčevsko telo napelo kot struna na violini in še tise kot prej zamomljala: »Slinasti trak mu zamolklo poplesava po puščavi fraz in besed, ki kot vulkan bruhajo smrt skozi žrelo. Željan je tuje krvi, zato ubija. Ubija samega sebe!« Krčeviti napor jo je pogreznil v klopčič trpečih razmišljanj. Rezek žvižg zasople ozkotirne lokomotive me predrami iz razmišljanja in mi prepara telo. Nerazumljiva bolečina se kot kamen obesi po rebrih, me tlači in krčevito grabi, da telo mlahavo omahne in se jezik posuši. Se debelooka muha, ki se je pasla po rjasti mizi, je zaprepaščena odletela pred zavesljajem okorne roke, ki je že občutila željo po ubijanju. Srce se je sunkoma upogibalo in se spreminjalo v svinčeno kepo, ki je pršeče dušila kroženje svetle črnine. Potne srage so se ulile po obrazu, kakor da se prevračajo težke spominske used line, in iz stoterih izvirov zalile otrpnjeno obličje. Misli so se udirale pod težo raznolikosti, zbirajoč se v prepleteno vrteče kolo. Dvignem šumečo, omotično glavo, v kateri brenči kot v čebeljih panjih, da se trpka bolečina porazdeli med pore življenja in kri prebode rahlo priprto loputo in zavesla po čvrstih telečjih žilah, želeč čim hitreje pogasiti izsušeno telo. Rdečica napolni blede ličnice, da se obelodanijo lasaste žile, ki kot pivnik gasijo rečni požar. Ovenelo meso zaplapola v vetru veselja; niti temna, gosta bolečina, nekje v globinah kraterja, ki še vedno prasketa, ga ne skali. Onemogla očesna zavesa prekriva kalni zrkli, ki s silnim naporom odga njata morečo praznino. Vročične sanje razuzdano lezejo iz perjastih gnezd; z Damoklejevim mečem jim presekam pot in jih zaklenem za koščičasta grajska obzidja s svežim jutranjim pršenjem debelih kopastih oblakov. Silno močni vdihljaji prebujajočega plina sprostijo zakrknjen telesni motor, da vzvalovi v tenkem sončnem žarku in se požene navzgor, med domovanje drevesnih ve ljakov. Črnina se plašno umika razkrajajočemu razredčilu, kot bi se bala, ker je počrnila nebesno obličje. Sočustveno se ji pridruži drobna sinica, ki z otožno pesmijo pozdravlja nastajajoči dan. Čuti, da se približuje nemirna ura, ura trušča in groze, nakar bo zavladal molk. Dolgi molk smrtne tišine. ZORAN JELOVČAN Zame še vedno živi Našla sva se, kot se najdeta dve ladji na morju, in spoznala, da sva ustvar jena drug za drugega. Bila je sijajno dekle, kot bi jo ustvarilo poletno sonce iz svojih odsevov in senc. Ob njej sem se čutil hkrati prostega in uklenjenega. V njenih očeh sem našel nekaj nedoživetega, nekaj, kar sem že davno iskal: čustvo vzajemnega soglasja. Večkrat jo je popadel strah. Strah pred neznanim. Morda je bil to strah pred svetom, ki je v sebi skrival nepričakovane besede, nevidne izbruhe moči, nepredvidena dejanja ali celo smrt. Da, smrt. Njen korak je na strmi poti živ ljenja v meglenem jutru za vedno obstal. 21 Loški razgledi 321