Nevesti.
repeče ti venec poročni v laseh, In srce ti v prsih trepeče;
Krog usten rudečih igra. ti nasmeh, A solza v očeh ti leskeče.
Stotere se misli ti v duši bore, Srce se ti krči in siri.
In čuti kot vali po njem se drve Ti v sladkobolestnem nemiri.
0 zlata prostost, oj neskrbna mladost,
Kako te je težko pustiti! Oj prave ljubezni nebeška sladkost,
Kdo pač se ti more vbraniti!
Na majki sedaj ti počiva oko, Zdaj k ženinu vhaja ljubeče,
Od mamke srce se ti trže težko, A k ljubemu sili kopneče.
Daj majki poljub, zaročencu roko, On z desno ti v desno naj seže,
Bog srci z nebeško je zvezal vezjo. Duhoven še roke naj zveze.
Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltar, Od tam pa na romanje skupno;
Zeljno se nazaj ne oziraj nikar, No gledi naprej mi zaupno.
Pač bo zapustila te zlata prostost, A vez te bo sladka objela,
Pač nehala bode neskrbna radost, A začne se skrbnost vesela.
Ljubezen dolžnosti sladila ti bo, Množila ti srečo družinsko,
In duša zamaknena pila ti bo Neskončno radost materinsko.
M. Posavski: Zmota.
121
Ti srečna ves dom osrečavala boš, Nevtrudna po hiši in hrami,
Med sini, hčerami kraljavala boš Kot luna svetla med zvezdami.
Kdor sam do večera potuje skoz svet,
Izgine se zarjo večerno; A" ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet,
Pomlajen bo v deci čveterno.
^~^^r
S. Gregorčič.
Zmota.
I imam, nimam duše živo,
5 Ki  bi nagovoril jo, Kakor solze ljubeznive In pa tebe, pesenco: Tiho mi v samoti doni, Zraven solza krotka roni; Kajti — sin sem sreče' krive.
Na vsem širnem, belem sveti Sam sera zmerom, sam! Kakor cvetka moram mreti, Ki umira daleč tam, Nepoznana, brez ljubavi
V  mračni, pusti goličavi, Kamor solnce ne prisveti.
Mati me je res ljubila S presrčno ljubeznijo; Toda davno že zgrudila
V  groba se je strašno tmo. Brate pa in sestre blage Daleč proč na tuje prage Sreča mi je razpršila!
Ah, na širnem, belem sveti Sam sem zmerom, sam! Ki bi mogel me umeti, Prav nikogar ne poznam. Kar pa drugega je ljudstva, Nima srca, nima čutstva, Za srebro samo so vneti.
Al naj hribe in drevesa Ljubim, ljubiti učim? Saj ne čutijo ničesa; Tod utehe ne dobim. Le narobe : vse me črti, Vsi so upi mi zaprti, Ni prijaznega očesa!
Tudi ona tako dela, Ki za njo mi noč in dan Duša vneta je gorela Hrepenečih želj in ran! Tudi ona, deva zala, Me nemilo je izdala: Dans zadela me je strela!
Pa naj bo! Trpel krivice
Najgrenkejše krotko bom.
Pa si pesence, solzice
V svoje zbral družice bom,
Ve zdaj dalje me ljubite,
Ve mi srca bol morite,
Ki tak blage ste zdravnice!
M. Posavski.
EjjBjiS