GLASILO ..ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". Iztiaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šcpič, nadučite j u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24,— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiiktrna Edinost v Trstu. Št. 12. V Trstu, dne 20. aprila 1923. Leto IV. Maše šolsko vprašanje V 63. številki lista «Giornale di Udine» z dne 15. marca t. 1. replicira dr. F. C. na naš članek «Usoda naših šol v Furlaniji«, priobčen 1. marca t. 1. Predno preidemo- k razmotrivanju njegovih misli, naj prevedemo še njegove zadnje vrste: Pričakovaje komentarjev in razpravljanja, ki se razvijejo1 in ki bedo, upam, mirna, objektivna in brez strasti, se omejim danes, da poudarim, neglede na ten splošnega nezaupanja v besedah Učit. lista, (nezaupanje, o katerem ve, kdor pozna ozračje, kakšnim napakam im neumerje-nostim naj se pripisuje, ki ga je pa dolžnost in korist pobijati in napraviti neosnovano nele z besedami in obljubami, marveč z nameni in pozitivnimi dejanji, ki so tem uspešnejša čim hitreje so sklenjena im izvedena), neglede torej na tem nezaupanja je poudariti, kako se moji predlogi, ki vendar vsebujejo radikalno preured-bo šole dospevši celo do odprave srednjih šol z jezikom, ki je različen cd italijanskega, nele ne pobijajo, ampak še sprejemajo irj upoštevajo prav po onem učiteljstvu, ki ga še v edino drže nekateri v splošnem nami nespravljivo nasprotno in ki je neposredno in globoko, radi koristi in čuvstva, prizadeto pri tem vprašanju. To je najboljši dokaz o pravilnosti poti G. di U., ki je vedno na predstraži za rešitev velikih, perečih vprašanj. Od druge strani je odkrito in globoko prepričanje nele moje, ampak vseh, ki se z vero in ljubeznijo trudijo', da bi razpršili nespcrazumlje-nja in nevolje, da bodo primerni ukrepi, modro' proučeni izven krajevnih, na ta ali orni način prizadetih strankarskih vplivov, taki ukrepi, ki spravijo v soglasje najvišje koristi in pravice države (Nazione) z ornimi dlrugorodcev, pomagali najti med najboljšimi izmed teh in posebno v učiteljskem' stanu dragocene sotrudnike za delo pobratenja in za združenje elementov dveh različnih plemeni, ki živita pod vodstvom skupnih zakonov v svetih mejah domovine, delo, ki bo edino zmožno preprečiti dviganje nesrečnih iredentizmov in krvoločnega sovraštva.« Tako torej dr. F. C. Povedati moramo takoj, da je ta govor odkrit in gorak in da tekom dolgih štirih let nismo čuli sličnih besed'. Tem več smo slišali blestečih' fraz, a za zvenečimi / lažmi je šlo toliko nesmiselnih dejanj in težkih krivic, da jih je mogla roditi samo velika slepota. Opozarjali smo neprestano na vse, kar sc je godilo: in stanovska organizacija kot nosilka in izraz skupnih teženj učiteljstva je vse storila, da bi dopovedala, kako je zgrešen in škodljiv sistem, po katerem je «.reševala» vprašanje osnovnega šolstva neodgovorna birokracija, a naš krik je bil krik vpijočega v puščavi. Tako daleč so šle včasi stvari, da se je marsikomu med nami zdelo, kakor bi vlada nalašč nasprotno ukrepala, kakor je učiteljstvo predlagalo1 in morda pričakovalo, da se ukrene. Dr. F. G nam je nekoliko odgrnil zaveso: na važnih mestih so bili prepričani, da je učiteljstvo nespravljiv sovražnik vsega, kar je italijansko, samo zato, ker je italijansko. Z mirno vestjo in s poštenim obrazom lahko povemo, da je bilo to naziranje, ki tudi danes1 še ni popravljene, usodna nacionalistična zmota. Res je pa, da smo bili nespravljivi nasprotniki omejenega in domišljavega birokratizma in njegovih nezakonitosti, kar se je potem zavestno in namenoma pretvarjalo in podtikalo nam vsem kot smrtno sovraštvo do Italije. Še več! Veliko' ljudi bi lahko s prstom pokazali, ki so kovali svoj osebni kapital in službeno srečo prav s tem, da so prišepetavali in vzdrževali gornje naziranje z vsemi sredstvi in kupčevali ž njim za razne ugodnosti, kakor kupčujejo še danes. Birokratizem in ex - lex stanje sta bila tisto ugodno močvirje, na katerem je mogla bohotno- uspevati gnila zel, da so se moralno manjvredne osebe gmotno okoriščale na stroške šolstva in učiteljstva in morda tudi na stroške države in da se okoriščajo še sedaj. Vemo, da smo proti takim razmeram brez moči, uporabljamo pa priložnost, da povemo stvari, ki žal niso dovolj znane. Prav nič ne škoduje, če gremo do dna — resnica je navadno grenka, a ima to moč, da naposled vedno koristi. Trpka čuvstva pa prevevajo človeka, ko mora po štirih dolgih letih ugotoviti, da. se misli, ki jih je zastopala naša strokovna organizacija, v marsičem strinjajo z nazori dir. F. C., dasi so njemu na srcu predvsem najvišje koristi italijanske države same in se prav v imenu teli interesov zavzema za rešitev tako velikega in kočljivega vprašanja kakor je šolsko. Koliko ironije je v tem dejstvu, ki ga konstatiramo po celi vrsti — nesporazumljenj, da rabimo besedo dr. F. C. samega! Bistvo našega šolskega vprašanja se da omejiti na dve edini točki: 1. ali ima slovanski živelj Italije pravico do šolstva in 2. ali se naj poučuje v teh šolah v materinem jeziku? Če izločimo srednje šolstvo, je odgovor dira F. C. v obeh vprašanjih za osnovno šolstvo' pozitiven. Pravzaprav pisec o prvem1 vpašanju niti ne razpravlja. Ljudska šola ni narodna potreba, ampak je v prvi vrsti gospodarska ustanova, ki je zrasla iz življenjskih interesov ljudstva. Naj se šolstvu še tako očita intelektualizem, moderna država ne more mimo velikega vprašanja osnovnega šolstva, da ne bi grešila na življenjskih, na gospodarskih in kulturnih potrebah svojih državljanov. Tu je zgodovinska nujnost že odločila in kolo razvoja se po zakonu vzročnosti ne da več potisniti nazaj. Za pričo kličemo danes lahkoi naučnega ministra Gentileja samega, ki razširja osnovno šolo Italije z obveznih treh na pet obveznih let vsakdanjega šolskega pouka, s čemer precej pridobe vse manjše občine v starih pokrajinah. Kongres didaktičnih ravnateljev, ki se je vršil 4. t. m. v Milanu predlaga celo šolsko obveznost db 14. leta, ker so mesta z uvedbo petletnega dnevnega pouka prikrajšana proti dosedanjim predpisom za eno leto. Ljudska šola je sicer znatno breme za državni proračun, toda ljudstvo, ki plačuje v državne svrhe, ima tudi kakšno pravico in predvsem pravico do osnovnega šolstva, da lažje živi, ker je nevedno bolj izkoriščano. Da se državne finance vzdržujejo prav iz davkov najširših plasti, je pa znano dejstvo. Daši se dr. F. C. tudi o drugem vprašanju, o pravici do osnovnega šolstva italijanskih državljanov slovanske narodnosti v materinem jeziku ne izjavlja direktno, vendar kažejo njegova izvajanja, posebno še trditev, da bo padla v nič bojazen, da hoče Italija potlačiti jezik, ki je v rabi pri delu njenih državljanov, da bi bila taka zadeva zanj načelno rešena. Menimo, da je to tudi edino' mogoče stališče. Še nikdar nikjer se ni posrečilo raznarodovanje kakega ljudstva potom šole. Kdor hoče izvesti takozvano asimilacijo, se mora zagozditi v rodbino. Kako je mogoče danes to nr-raviti? Tudi državni stroj z vso svojo mogočnostjo nima tukaj nikake moči, naravna dejstva so močnejša in nasilstva nad naravo ne obrode zaželjenih sadov. Kakor hitro se torej načelno odreče pravica do osnovne šole v materinem jeziku drugorodcem v državi, se ne potepta le načelo, ki ga nihče ne more trajno ovreči, ki je občeveljavno in samoobsebi umevno v moderni državi, ampak se odreka šola sploh, ker je uspešen pouk v nepoznanem jeziku nemogoč. Vzlic temu, da se danes čuje proslavljanje nekakega novega aristiokratizma in se «čredi» odteka vsaka veljava, je necivili-zatorno in državi sami škodljivo, če se oropa državljan edine izobrazbe, ki je zanj osnovna in do katere ima pravico kot človek in kot član družbe, da niti ne govorimo o odioznosti, ki jo ima odrekanje elementarne šole iz same mržnje do jezika, ki živi kot naravno1 dejstvo. Iz navedenih dveh bistvenih točk ljudsko1-šolskega vprašanja, ki izgleda tako enostavno, izvira cela vrsta podrobnosti, da je že nemogoče obravnavati jih sistematično v enem članku. Gojovo pa^ je, da ni več težavna, njih rešitev, akb se postavijo trdna načela. Da navedemo primer! Dr. F. C. se je izjavil o takozvanih učiteljih specialistih za italijanski jezik. Pravi: Vsi vemo, da se mera učitelj v prvih nižjih razredih v krajih, kjer je v rabi dialekt, ki je povsem različen od književnega jezika, posluževati krajevne govorice in se šele tekom let približati pismenemu- jeziku. To velja za italijanske šole in bo veljalo tudi za slovenske. Učitelj bo moral znati poučevati italijanščino v italijanskem jeziku; a še bolje bo moral poznati materni jezik svojihi učencev. Do1 danes se taki učitelji niso iskali in pomagali so si z izrednimi učitelji; a uspehi niso najboljši. Potreben bi bil učitelj za vsako posamezno1 šolo, a stroški za to bi bili preveliki*). Naj se rajši pozovejo slovenski učitelji, ki bi poučevali italijanščino vsaj v nižjih razredih (in teh ni malo).. Itd. Naša organzacija je bila istega mnenja že tedaj, ko se je sprožilo vprašanje poučevanja italijanščine v šolah s slov. maternim jezikom. Zavzelo se je stališče, naj se poveri pouk domačim učiteljem, ki poznajo materni jezik in so usposobljeni iz italijanščine. Pri tem se niso upoštevali diugi razlogi kot pedagoški in didaktični. Zveza ni uspela, uspeli so1 pa tisti, ki so znali porabiti priložnost, da so se pokazali veliki patrijoti — ne zastonj, v svojo lastno korist. Danes se kaže, da niso učni uspehi taki, kakor bi bili lahko, danes soi po zaslugi politične pedagogike denarna bremena za take poizkuse nesorazmerna z učnimi uspehi in so povrhu nastopila še gotova zastrupljanja, o katerih bomo imeli priliko govoriti prej ali slej. Drugi primer bi bil prizadevanje učiteljstva, da se šolski zakon, v kolikor je dober, spoštuje, dokler se ne izpelje definitivna preuredba ter naj se ne pusti, da bi šolstvo’ v zmedi prehodne debe propadalo in se rušilo. Učiteljska društva1 in Zveza so dvigale svoj glas, pa ga ni nihče slišal. Kakšen je bil pouk, kakšno nadzorstvo, kako dragocena in ničvredna uprava, ve le oni, ki je vse to videl na lastne oči, pa če je bil tudi lajik v šolstvu! Učiteljstvo ni molčalo, a prav tiste, ki so imeli pogum govoriti in povedati, kako je slabo, kar se godi, kar »reformirajo« nesposobni in neodgovorni elementi, prav tiste je zadela in zadeva jeza kratkovidne maščevalnosti. Disciplinarne preiskave, službena suspendiranja, prestavljanja, odstavljanja, sodna preganjanja in ječe, posebno v zadnjem času, kažejo težkoi pot, ki jo hodi učiteljstvo slovanskih šol Italije! Ali je vse to trpljenje potrebno, ne vemo, vemoi pa, da veriga zmot in krivic še ni končana in da *) Ponekod je že toliko «specialistov» nastavljenih, da ni več dovolj denarja za učiteljske mesečne plače in da morajo čakati izrednih državnih prispevkov. Dohro gospodarstvo! UČlTKtJSKI LIST STRAN 91 prehaja že v zgodovino, kjer bo pričala o minulih letih. Spričo takih razmer, ki jih naznačamo le z nekaterimi velikimi črtami, prevevajo človeka trpka čuvstva, ko čuje naposled mirno, toplo besedo dr. F. C., da ni le on, ampak še drugih dosti, ki so odkrito in globoko prepričani, naj bi z modrimi, dotbro proučenimi ukrepi uredili pereče šolsko vprašanje v naših krajih na način, ki je pravzaprav diametralno nasproten vsemu, kar smo preživeli in kar še vedno preživljamo kot učitelji. Torej jih je vendarle mnogo, ki vedo, da ni prava pot, ki so jo ubirale oblasti doslej in ki jo oni obsojajo? Značilno in razveseljivo je, da se čuje njih glas prav sedaj, v času, ko se preizkušajo na nas učiteljih niajnesrečnejše metode. Da, dr. F. C. ima prav, ko trdi, da bi bilo mogoče spraviti v sklad koristi in pravice države s koristmi in pravicami drugorodcev. Toda treba bi bilo tu več državniške modrosti, več genialnosti, več širokosti v političnih potezah, več ostrovidnosti za obstoječe probleme in za prihodnost, a manj mržnje, manj nervoznosti, manj predsodkov premladih in nerazsodnih enodnevnih politikantov, manj vplivov sebičnih koristolovcev v vsem javnem življenju in še posebno manj policijskih metod in preganjanja nasproti Učiteljsko naobrazo- Viitlje T (.Dalje.) Ako današnje demokratsko doba zahteva jedna-kost; ako ono priznava pravo individuumu, da može slobodno razvijati svoje umne i telesne sposobnosti u upravu svojih etičkih i estetičkih pregnuča za bo-Ijita.K rase, onda mu se moraju u ime tih postulata vremena podati, namaknuti i sredstva, da može njima to postiči. i Gdjekoji prigovorit če torne iz kojekakvih razloga. Ja bih mogao te razloge i ovde iznesti. No, mešte da to uradim, radje ču da sledim niz moga razlaganja. Onaj, koji bi se hteo posvetiti učiteljstvu, stupio bi u školu — u kojoj bi imao steči opču naobrazbu — kako sam pre rekao sa navršenom desetom godi-nom. Dakle otpale bi mu dve godine pučke škole (5. i 6. razred), otpala bi «pripravnica», — koju je polazio od trinaeste do četrnaeste godine, a za tim bi nadolazile četiri godine učiteljske škole, Dakle usve sedam godina. A kako se dečak spremao za buduče zvanje od 12. do 13. godine, mislim da to ne treba teh isticati, jer je to baš učiteljstvu dobro poznato. Je li nadošao u učiteljsku školu sa četiri razreda niže srednje škole, to je isto trebao osam godina, a da se osposobi za svoje buduče zvanje. To isto biva, ako je polazio i gradjansku školu. Je li učiteljski kandidat kroz to doba svoga spre-manja, pripremanja za buduče svoje zvanje mogao si pribrati toliko opčenitoga znanja, da se takmi, uspo-redi sa maturantom gimnazije (isklučivši dakako grčki i latinski) i realke? A nisu li obojica upotre-bili isto vreme? Jesu, ali ne i ista sredstva. Jest, nisu upotrebili ista sredstva. Ali eto onaj drugi, da se našemu stanu. Tisti, ki so imeli do včeraj v rokah krmilo javnega življenja pri nas, so grmadili zmoto vrhu zmote in niso pomislili na moralni moment pri vsem svojem počenjanju. Delali so s silo, zato ni blagoslova na njihovem delu. Dr. F. C. pravi sam, da je treba mnogokaj popraviti, ne z besedami in obljubami, ampak z nameni in pozitivnimi dejanji, ki so tem uspešnejša, čim hitreje soi sklenjena in izvedena. To je učiteljstvo samo neštetokrat poudarjalo in ponavlja zopet. Še več: storilo je korak, o katerem je dr. F. C. morda že obveščen. Dobre volje torej ne nedostaja, ali bo pa kaj sadov? Modra razsodnost bi govorila, da je treba iti preko vseh ovir in zaprek, če smio uvideli, da moramo iz goščave, v kateri poginjamo. Ali pa so tudi danes še razmere prenezdrave, da bi jih mogli premagati in se vzpeti iz njih vzlic boljši uvidnosti? Svetovna vojna s svojimi pretresi je preblizu, da bi se že otresli strasti in da bi se nam izčistil skaljeni pogled v življenje, toda polagoma se vendar jasni! Italija, ki je izšla iz risorgimenta, je še mlada država, pa bo morala prej ali slej uporabljati upravne metode, ki jih uporabljajo Angleži proti drugorodcem. Najbolj si želimo to v interesu pobratenje ljudstev mi, slovanski učitelji Italije, ki toliko trpimo moralno in gmotno! * i uzmogne posvetiti kojera budučem zvanju mora da krene u druge škole, koje če mu podati stručnu naobrazbu. Ali, molim Vas, ako se takav zahtev postavlja, recimo za jednoga geometra, šumara, i. t. d. čemu, ne znam, čemu i zašto se to ne bi zahtevalo i od jednoga budučeg učitelja. Ako se recimo za vodjenje .katastra, parceliranje, lečenje magaraca i konja; gajenje drveča i bilja itd. toliko zahteva, zašto se ne bi zahtevalo isto — barem isto toliko — i od onoga, koji če da se danas još uvek nabacujemo samo frazama: «Škola, škola ....» I: «Škola je ono moderno oružje, kojim se najuspešnije postizavaju uspesi u ofenzivi i defenzivi.* Tako govorimo, a ne možemo se otresti onih uvreženo nasledjenih tradicija, koje nas preče, da u vlastitom interesu, prove-demo nužne isprav.ke. Manjka nam snaga sustavna rada, da dovedemo naše nazore u sklad sa životnim, narodnim zahtevima. Mi uvek čekamo, privežujemo novo na staro, a da se i ne pitamo: je li ono «novo» proizvod naslao «starim» nastojanjem t. j. je li on krv njegove krvi; je li ono u stanju, da se priljubi uz deblo, na koje je ukamljeno i da li če poterati stari sokovi u novu mladiču u naravnom svojem sledu, a da se nastavi daljnji nepretrgnuti evolucioni rad? Jednom treba ipak dublje segnuti u vidanju zapreka društvenom razvoju hočemo li, da krenemo i dostignemo onaj put, što su ga drugi več prevalili. Ako se uzgoj smatra glavnim uvetom za oplemenji-vanje individua, rase, onda je usavršavanje sred-stava, kojima če se to postignuti, glavni zadatak. Ali vratimo se, da presledimo put, s kojega smo začas skrenuli. — Pošto bi učiteljski kandidat svršio školu, u kojoj bi stekao opču naobrazbu, imao bi da polazi zavod, u kojemu bi si namaknuo stručnu naobrazbu, ali uz to moralo bi mu se ipa,k namaknuli prilika, da uzmogne nadopunjavati i svoju opču naobrazbu, osobito onu, u poznavanju stranih jezika. Škola, pa nazovimo je i «viša pedagoška škola» imala bi trajati dve godine. U obim godištima sticao bi učiteljski kandidat, u sustavnom kontaktu, teo-riju i praksu, ali tako, da bi u prvom imala prevagu teorija, u drugom praksa. Takva škola imala bi biti opskrbljena sa svim onim pomočnim sredstvima, kojima če se moči učenik poslužiti, da se teoretski i praktički usavrši. Te škole imali bi rukovoditi jedino prokušani stručnjaci u teoriji i praksi. Ne ču da se upuštam u navadjanje, što bi se imalo učiti, niti u to, čime bi sve imala biti opskrbljena ta škola, ali neka mi se dozvoli nešto pripomenuti. Ne bi li mogli slušatelji te škole zači i u obližnja mesta i tu, uz vodstvo i nadzor učitelja, posetiti raz-ličite škole? Tu bi naišli, uveren sam, štošta, što bi ih ponukalo na razmišljanje. Tu bi zašli u sredinu, u koju če zači kad dovrši nauke. Svršivši učiteljski kandidat s uspehom višu peda-gošku školu, postao bi učiteljem. I tek kad bi s uspehom vršio praksu, — recimo od dve godine, — mogao bi da polazi posebni tečaj, u kojem bi se spremio za učitelja viših pučkih škola. Da naglasim još jednom nešto, što sam ranije več spomenuo. «Višu pedagošku školu* imali bi po ovo-me, što sam ovde spomenuo, polaziti svi oni, koji se žele posvetiti učiteljskom zvanju, — a ne samo pojedinci — želimo li da reformiramo pučku na-stavu smerom narodnih pregnuča i socijalnih prilika. A tek oni pojedinci, koji bi se istakli svojim radom, dakle iskazali se kao poznavaoci škole i nauke, neka bi se pozvali, da budu nadzornici. Dakle učiteljski kandidat bi za svoju opču i stručnu naobrazbu, koju bi stekao, kako sam ranije razložio, trebao devet godina, dok danas treba osam. Jedna godina razlike! Jedna godina u vremenu! A u rezultatima? — III. Ali sve, što sam ranije naveo vredilo bi za one, koji bi tek imali postati učitel:ski kandidati — pa i onda, kad bi se provela ta reforma (U českosloven-skoj republici radi se živo na torne, da se opreme za defenzivu u utakmici kulturnog i političkog nad-mitanja, i poznavajuči ustrajnost českoga naroda, ubedjen sam, da če oni to i provesti.) — ostalo bi jošte nerešeno pitanje: a što s onim učiteljstvom, koje je dovršilo nauke? Suglasnost zahteva, da se i Ljudsko vseučilišče (Konce.) Ideja Grundtviga o ljudski visoki šoli skuša biti pravična naziranju, da ima človek različna življenjska razdobja in da morata biti temu primerna tudi vzgoja in pouk, ki ju uživa. Prva mladost je drugačna kakor je čas pubertete in okrog 18. leta nastopi zopet važna sprememba. V tej dobi je človek cvetoč in lep kakor ni več pozneje. Zdi se, kakor bi bila ta lepota izžarevanje onega sveta, ki se začne dvigati v mladeniču. Domišljija se razbohoti, ponos se razmahne, dozorevajoči potrebuje miru, da gre lahko v se, da misli o tem, kar gleda zdaj jasneje okrog sebe. Mladost je doba idealov in hrepenenja, polna poezije in velikih ur navdušenja. za njih poradi i to tim više, što se školu želi reformirati. I ovi bi se imali upoznati sa tečevinama nauke, smerom i duhom, kojim treba, da se teorija i praksa uzajamno nadopunjavaju i stiču. Za ove učitelje trebalo bi udesiti posebne teča-jeve. Ali ti tečajevi morali bi se održavati onde, gde bi takav učitelj mogao imati na uvid sve ono, čime se je posluživao i učiteljski kandidati. Morao bi imati na raspolaganje sve, da u ono kratko doba upozna vrela otkuda če crpiti smernice, kojima če se kretati njegovo delovanje u praksi. Jasno je dakle, da bi mu to mogla pružiti jedino «viša pedagoška škola* zato, jer — pretpostavljamo, a ne sumnjamo — da če ona biti opskrbljena svim onim, što je nužno za osposobljenje. Put bio bi strm, ali cilj lep. — Predavanja u tim tečajevima imala bi biti i praktična i teoretična — pedagoško, psihološke i socijalne naravi. Osim toga imalo bi se rasporet tečaja udesiti tako, da bi slušatelj uzmogli — predvodjeni vrstama, koji su du-beko upučeni u ono, o čemu imadu da druge upute posetiti i upoznati se sa različitim zavodima (siro-tišta, škole za gluhoneme, slepce, zapuštenu i ab-normalnu decu, popravilišta i, t. d.). Ali nesamo, da tu dodju što no reč «po blagoslovljenu vodu*, nego da se i upoznadu s njihovim ustrojem i postupkom. U tim tečajevima imali bi predavati jedino oni učitelji, koji su se iskazali svojim radom u teoriji, u praksi, pa bili oni profesori ili samo «pučki» učitelji. Glavno je; što, koliko i kako, a ne tko. Nama imponira znanje i veština, a ne «tituli»; reč jedra, duboka, prema onoj: «Parole tue sien conte*. (Dante Inferno, canto X.) a ne frazerstvo. Tim tečajevima imalo bi se poravnati razlika iz-medju učitelja, koji su svršili nauku u staroj školi, prema onima, koji bi svoju naobrazbu stekli u «no vo:» školi. Dakle takvi tečajevi imali bi, uz ostalo kulturno informativni karakter, a da učitelj — pa bio on sa sela ili grada — znade kud če segnuti, a da nado-punjava svoju opču i stručnu naobrazbu u korist po-davanja, odgoja poverenih mu gojenca. Što je dulje znanje uzgajateljstvo, to je širi njegov pogled, a delotvorniji njegov rad u školi i narodu. Kranjčevič reče učiteljskoj omladini: «Kojom vatrom vaše grudi biju, Domovinska grijati če grud; Kakva miso vaše srce budi, I narod če krilit se onud.» — Veljko Sokolič. To burno dobo je treba vladati in izkoristiti. Mladenič je dovzeten za vse dobro in lepo, od teh trenutkov je odvisna pogosto njegova prihodnost. Ako ne ugasne plamen navdušenja, ki se je razvil in obsvetil tako nenavadno vse njegovo obzorje, vse njegovo udejstvovanje, ako ostane ta ogenj živ, bo vsa mladeničeva prihodnost usmerjena za velikimi, zdravimi cilji, za življenjem, ki ima višjil smisel. Rešiti onega mladeniča, ki mu drugače tudi gospodarske prilike ne dovole, da bi si privoščil v tej dobi potreben oddih, da bi lahko odložil vsaj za kratek čas svoje vsakdanje delo, to skuša doseči ljudsko vseučilišče. Kdor poučuje na tej šoli, mora biti prav tako mislec kakor govornik, ki ve za silo poe- zije in ki skuša dvigniti poslušalce v kraljestvo idealizma. Vendar mora biti njegov govor preprost tudi kadar govori o naj višjih stvareh, saj so tudi gojenci preprosti. Na ljudskem vseučilišču pa mora biti učitelj, ki ima dovolj znanja, predvsem osebnctet. Po Grundtvigu bi moralo biti merodajno tu krščansko naziranje, ono krščanstvo, ki se je pobotalo s tem, kar je človeško, saj je prepad med obojim, ker živimo v resnici duševno življenje, ki je od Boga pozabljeno, človeško, a vidimo na drugi strani krščanstvo, ki ni človeško, ki je pietistično. Grund-tvig bi hotel sporazum, toda tako, da ljudsko vseučilišče ne postane cerkveno, a bi vendar bilo prežeto s krščanskim duhom. Kot resničen demokrat je velik nasprotnik vsemu, kar je prinesel romanski humanizem, ki je razdvojil narod v skupino redkih visoko izobraženih poedincev in v množice, ki nimajo ničesar od vse kulture. Iz neizobraženih plasti vedno nekateri najdejo pot med gornje izobražence, toda le v stremljenju, da si gmotno opomorejo, da dobe dobre službe; zato ni dandanašnje izobraženstvo nika-ko umstveno plemstvo, ampak je zmes resničnih izobražencev in kruhoborcev, ki korumpirajo še druge, boljše. Grundtvig je temu nasproten in hoče, da ostanejo nadarjeni ljudje tudi v vseh drugih poklicih, a da morajo imeti možnost izobraziti se in razviti v polne osebnosti. Speče sile v delovnih množicah naj se čim najbolj razvijejo, bodisi v duševnem bodisi nravnem pogledu. Vzlic temu, da je bila mikel ljudskega vseučilišča dobra in narodu koristna, so vendar takoj vstali proti udejstvitvi konservativni posestniki in tudi duhovščina ter so svarili pred obiskom teh šol. Ne samo to, tudi konkurenčne zavode so začeli ustanavljati, zimske kmetijske šole, ki da nimajo nikakega političnega namena, ker so IZ ORGANIZACIJE POZIV! Vodstvo «Zveze» poziva vsa učiteljska društva, da o priliki pomladanskih zborovanj volijo delegate za zborovanje v Gorici. Na vsakih 10 članov se voli po en delegat; ulomki štejejo za celo število. Voli se s proporcem, — Opozarjamo; vsa društva, naj se pogovore o volitvi vodstva, ki se letos mora voliti na novo, da ne bo takih mučnih presenečenj kot pri zborovanju v Vipavi, J,z 3vs3e- Prt seJi vodstva 10. t. m. se je sklenilo, da se vrši delegacijsko zborovanje dne 5., 6. in 7. julija v Gorici. Prvi dan zborujejo odseki in upravni odbor, drugi dan delegacija, 7. julija pa se vrši koncert. Natančni vzpored deleg. zborovanja objavimo pozneje, omenjamo le, da se bo razen običajnih poročil pretresalo tudi vprašanje učiteljske tiskarne in stanovske samopomoči. Društva naj pravočasno izvolijo in prijavijo delegate, morebitne samostojne predloge pa do konca maja na predsedstvo Zveze. Istotako je dolžnost društev, da uredijo svoje notranje zadeve, za vse stanove. V ljudskem vseučilišču so torej takoj iskali političnega ozadja, zavlekli so čisto kulturno vprašanje na politično polje. Srednji in mali kmetje in delavci pa se niso pustili varati. Sprejeli so ljudsko vseučilišče za svojo šolo, ki jim edina oskibi ono izenačenje v izobrazbi, da niso manj kot mladina premožnih slojev, tako-zvana zlata mladina. Njih «vseučilišče» je prodrlo in ž njim se je uveljavilo delovno ljudstvo Danske tudi na političnem polju, dobilo je moč v državi, moč, ki mu gre po njegovi važnosti, številnosti in po pomenu, ki ga ima za vse življenje naroda. To se sicer ni zgodilo črez noč, ampak šele po dolgi tekmi sil, po borbi, ki je trajala desetletja in v kateri se niso morali naposled umakniti le nasprotniki ljudskega vseučilišča, ampak tudi vsa ona tenka plast danske aristokracije in inteligence, ki ni bila v svojem esteticizmu nikaka tvorna sila več v družbi in ki je naglo izgubljala svoj moralni raison d' etre, ker so pod njo poganjale nove, sveže in polnokrvne moči. Zdravi izobraženci so sami stopili na stran ljudstva, zasipajoč dotedanji prepad med obema bregovoma s tem, da so se otresli svoje «višje» estetične domišljavosti ter se zavzeli za ideal resnične kulture ljudstva, kulture, ki ne zameta čuvstva človeške skupnosti, ki se ne izgublja v meglenih višavah, ampak vidi resničnost življenja in stremi za tem, da se dvigne duševno in nravno bogastvo naroda. V severnih državah se je ljudsko vseučilišče razširilo daleč preko mej Danske in gotovo je, da ima ustanova veliko prihodnost. Pri nas so razmere dovolj nevesele, da bi sanjali o praznični suknji, ko nam nedostaja vsakdanje obleke. Toda, ali bi res ne bilo sredstev, ko bi bila volja? Ali nimamo mož, ki bi tako misel realizirali? J. Pahor. posebno še vprašanje članarine in tiskalniškega sklada, ki se ponekod vzorno vodi, drugod pa zanemarja. Življenje društev je v rokah vestnih odborov ! Zapisnik glavne godišnje skupštine «Učiteljskog društva» za pol, Kotar Volosko-Opatiju, obdržane dne 1. II. 1923 u zgradi hrv. pučke škole u Opatiji sa slijedečim dnevnim redom: 1. Otvorenje skupštine i priopčenja predsjed-niištva; 2. Čitanje i odobrenje zapisnika posljednje skup-štine; 3. Izvješče tajnika za godinu 1922. 4. Izvješče blagajnika; 5. Izbor novog odbora; 6. Upiti u pedagoško-didaktičkim i školskim poslovilna sa Strane članova, te odnosna razjašnjenja; 7. Slučajnosti. Skupšlini prisostvuje 23 člana-ica, a odsutnih je u sramu 10. Od ovih je 5 ispričanih, a 5 neispričanih. * * * 1. Skupštinu otvori predsjednik kol. Čikovič sa pozdravom i zahvalom prisutnim članovima. Priop-čuje isprike petero članova, a kudi postupak onih koji niti na izričitu zamolbu odbora nisu se oda-zvali niti opravdali. Priopčuje nadalje gubitaa vn-;edilog 1 pozrtvovnog člana Iva Sapica, koji se iselio u Jugoslaviji!, buduči otpušten iz službe. Napominje da rad našeg društva ne bijaše najpo-volniji u prošloj godini. Uzrok bijaše torne s jedne Strane političke prilike i trzavice, a s druge Strane veliki nemar mnogih članova. Pozivlje članove na rad u ovoj godbi, t. j. da se marljivije odazivlju po-zivima, te da redovitije uplačuju članarinu. 2. Kol. Augustin Rajčic predlaže, da mje od potrebe čitanje zapisnika prošle skupštine, buduči da je isti bio tiskan u U. L. kao izvještaj skupštine. Pri-jedlog se prihvača. 3. Tajnik čita izveštaj o radu našega društva od zadnje god. glavne skupštine. Iznosi statistiku o članstvu. Navadja sav rad što ga je društvo učinulo za postignuče svoga cilja. Društveni je rad bio minimalan. Mnogi članovi nisu svijesni, t. j. koji nemaju društvene svijesti, a ovakovi su u mnogo čemu krivi nenapredku društva. Moli i zaklinje članove, da ne malaksaju, ako hoče da naše društvo dodje jednom do onog života i ugleda, što ga po svojoj muci i po našem uzvišenom radu zaslužuje. 4. Predsjednik otvara debatu o tajničkom izvešta-štaju. Uzima riječ kol. Aug. Rajčič. Podaje članovima nekoje savjete i naputke u svrhu suzbijanja današnjih mnogostranih učiteljskih slaboča. Opaža, da u učiteljstvu klone staleška svijest. Žalosna je to či-njenica, ali istinita. Svaki učitelj, koji ne vrši svoje dužnosti šteti školstvu i društvu, Ovakovi bi bolje učinili da se okane ovoga zvanja koji im nije sno-sljivo. Ima i drugih mnogo lakših služba, koje bi mogli po svojom naobrazbi dobiti, biti če njima za stalno lakše i imati če mnogo više zasluška i dobitka. Učiteljstvo zvanj-e zahtijeva idealnosti i mnogo po-žrtvovnosti. Naš rad ne može biti nikada materijal-no naplačan. Plača učitelju mora biti uspjeh, koji što ga vidi rakon svoga rada. Sretan se čuti dobar i svestan učitelj, kada vidi plod svoga rada, t. j. kada vidi svoje učenike dobre ljude, učene glave, dobre očeve svoje obitelji i. t. d. i. t. 'd. To je etq plača donekle učitelju. Opaža vrlo veliku razliku izmedju Sikupština u prvašnjim vremenima. Vladala je onda zauzetost živost i natjecan e. Svega to današnje skupštine nemaju. Opaža napckom, da nema medju današnjim učiteljstvom one kolegijalnosti, koja je vladala prije. Moli drugove neka se medju sobom više ljube, neka t'eše jedan drugoga. Olakšati če rjim barem za malo vremena ovaj teški život, u kojem se nalazimo. Kol. Cikovič primječuje tajničkom izvešču, o deficitu «Naše Nade» i otpustu duga istarskim dru-štvima sa strane Zveze, da je deficit Naše Nade nastao krivnjam dijela učiteljstva zapadne Istre, koje je na svaki način ht:elo da list izlazi. 5. Iza toga poda blagajnik izveštaj o stanju društvene blagajne svršetkom solarne godine 1922. Društvo duguje Zvezi 1516 Lira, a ima 1673 Lire tražbine zaostale članarine. Pročita redom imena svih članova dužnika. Utjera je priličnu svotu u ime zaostale i tekuče članarire. Raspravlja se o blagajničkom izvješču, a kol. Račič Aug. predlaže, da se dužnicima taj dug otpusti, ali prijedlog bi odbijem Otpustiti bi se moglo jedino u najboljem slučaju dužnicima svotu od 250 Lira. (Dug Sveži 1520 L., a tražbina 1670 L.) Da se olakša isplačivanje duga, kol. A. Rajčič predlaže slijedeče: Članovi koji duguju do 50 L., ima- ju — dok se taj dug isplati — uplačivati mjesečno J L (dug] više 7 L. (članarine), dok članovi sa iznad 50 L. duga mjesečno 5 L (dug) više 7 L. (članarine). Da se ovo isplačivanje može tačno i pravodobno utjsrivati, predlaže da se ovlasti slijedeče članove, koji če utjerivati članarinu: za Volosko-Opatiju: Ani-čič Ante, za Brsec, Moščenice i Dragu: Jeletič Josipa, za Rukavac, Matulji i Jusiči: Facchin Umbert, za Poljane, Veprinac: Povšič Lida, za Brgud, Brešca i Zvoneču: Mandič Zora, za Mune i Vodice: Rubi-nič Marija. Drugovima u Klani, koji nisu zastupani na skup-štini, javiti če se taj predlog pismeno i ujedno za-moliti, da jedna od tamošnjih članica svakoga mje-seca utjera dctične svote. Oba su predloga prihvačena jednoglasno. 5. Izbor novoga odbora: Predsjednik: Čikovič Ante — Rukavac. Podpredsednik: Demarir Josip — Vodice; Tajnik: Aničič Josip — Volosko; Blagajnik: Radoš Josipa — Matulji; Odbornici: Rajčič Albert — Volosko, Količ Andjelko — Moščenička Draga. Društveni izvestitelj: Frlič Rudolf — Matulji. 6. Pogovor o čitankama «Baf — Rajčič*. Drugovi i drugarice iznosi najbolji sud o obim čitankama. Kol. Čikovič pita razjašnjenja glede dopisivanja u uredu i izvan njega. O torne bi rečeno više sudova, a dopisivanje stoji do samoga upravitelja. Dopisi-vati se može samo talijanski, ili dvojezično. 7. Prijavili se članovima: Rubinič Marija — Mune — i Rajčič Albert iun. Opatija. Istupio iz društva: Košak Rudolf — Klana — (razlog: nemogučnost j5lačan:a članarine zbog slabog fi-nancialnog stanja!). Kol. A. Rajčič predlaže, da se odbor ima sastati svakoga mjeseca. Buduči se nitko ne javlja za riječ, svršava se’ skupština u 1 sat p. p. Polič Rudolf, društveni izvestitelj. Op. ur.: Čudimo se ne malo, što je u zapisniku spomenuta pok. Naša Nada, koja je pokopala naša poznata nekolegijalnost, toli osudjena na ovoj skup-štini, a i naša bezbrižnost i materijalisticici duh a možda i što druga gore. Ne otvarajte, vi kolege Istočnjaci, naše rane, jerbo kad bi se svi registri otvorili o «N. Nadi» ne bi to bilo po čedi ni na korist nikomu. Zato Schwamm driiber! — Dodat čemo, da nitko nije zahtjevao od naših društava (koliko je nama poznato) poravnanj njezinog deficita, a dapače ni to, da učitelji-dolžnici namire primLene brojeve. — V. S. Slovensko učiteljsko društvo za Istro bo zborovalo dne 10. maja ob 10. uri v običajnih prostorih pri sv. An.i s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo o diruštvenem delovanju. — 2. Poročilo blagajnika. — 3. Volitev 3 pregledovalcev računov. — 4. Volitev društvenega odbora. — 5. Volitev delegatov. — 6. Tiskarniški sklad. — 7. Ureditev organizacije z ozirom na novo uredbo pokrajin. — 8. Slučajnosti. Tovarišice in tovariši! Odtveč bi bilo ponavljanje in zcpetno poudarjanje važnosti dobre in krepke organizacije, ker časi so dovolj resni, da vsak čuti takcrekoč na lastni koži, da nam gre za biti ali ne biti. Mlačneži in brezbrižneži, vzbudite se iz svoje letargije in pridite vsi na občno zborovanje! Za odsotnost slehernega člana velja le pismena opraivičba tehtnega vzroka, brez te se črta član sam, iz organizacije. 10. maja preštejemo naše vrste, da bomo znali1, na koliko pravih članov nam je računati. Pomladansko zborovanje «Učiteljskega društva za Trst in okolicc» bo 6. maja ob 8.30 v svetoivanski šoli s sledečim dnevnim redom: 1. Volitev društvenega predsednika in morebitnih drugih odbornikov; 2. volitev delegatov za delegacijsko zborovanje v Gorici. Po zborovanju je izlet s šolskim avtom, v Trnovo-Bistrico'. pevski 3f>or Na binkoštno nedeljo, dne 20. maja priredi pevski zbor „ Zveze* koncert na Kontovelju pri Trstu; dopoldne pa bo javna generalna vaja, dostopna vsem ljubiteljem petja. NAŠI GROBOVI y I S-..I Blago tebi, kom je ova raka UaSO LICUl Kao zipka mekana i laka. Ugasla je još jedna luč na obzoru naše prosvete i hrvatskog pučkog školstva u Istri. On, naš prvak umom,'srcem i svešču; on naš uzor u tihu radu, strp-ljivosti, ustrajnosti i saraozataji; on, primer dobrote, ljubavi, rada i reda; on, naš nemi mučenik bez pro-sveda; on, naš uzorni učitelj i prosvetitelj, on, naš opče poznati i opčenito obljubljeni drug Gašo Licul zavek skloni svoje blage oči na dan Uskrsa u Roču u naručju svoje bedne sopruge i dvoje kčerka golu-bica, ter petgodišnjeg sinčiča Ranka, a da ne reče zadnji: s Bogom! svojim otrokom otsutnim kčerkama djakinjama, što se nalaze u inozemstvu. S pokojnikom izgubi naše hrval. učiteljsko društvo svoga pot-predsednika; ročka Hrvat, škola svoga upravitelja, crkva orguljaša, posudionica svoga računovodju, obitelj svoga dragog hranitelja, narod svog duševnog vodju i uzornika, učiteljstvo svoga najvernijeg, naj-svesnijeg suzvanika; Pudstvo čovekoljuba i mudrog rodoljuba. Naš dragi pokojnik nije imao neprijatelja, nit ga mogao imati. Iz njegovih ustiju nikad nije izašla osorna, tvrda reč; uvek bio mio i drag i miroljubiv i strpljiv. Što je on bio, jasno nam je pokazao njegov sprevod. 3. tek, mes. Veličansnijeg pogreba nije vidio ni Roč, a nisu ga videli mnogi prisutnici ni u velikim gradovima pokapajuči odličnjake. —< Glas o smrti dragog kolege strelomice se raširio. Na pogreb je prihrlilo mnogo naroda iz Ročščine te iz Lupoglava. Petoro naših svečenika svojevoljno je došlo na pokop, da ga otprate na večni počinak, što mi osobito ističemo i hvalimo. — Pogreb je pokazao dalje, da naša učiteljska kclegijalnost i svest nije zamrla ni u ovo doba ledenog uzdušja. Čak i iz uda-Penili krajeva Istre dohrlilo u Roč 13 učitelja i 8 učiteljica, da iskažu zadnju počast kolegi. Da je bio naš pokojnik štovan i od domačih inorodnika i ljudi drugog mišljenja svedoči nam prisotnost učitelja — opč. načelnika ročkog g. Massolina, koji je predvo-dio osobno mnogobrojnu decu svoje talij, škole, a da spomenjimo ostale. Decu hrv. škole vodila je učiteljica Bressan. Počastili vencima milog pokojnika i obitelj, naše Književnost in umetnost Koncert ruskih beguncev-pevcev v gledališču «Filodramatico» v soboto, 14. aprila 1923. Na- Navzoči bodo tudi nekateri italijanski strokovnjaki, ki se bodo povabili. Poživljam vse člane zbora, da se pripravijo temeljito že za prihodnje vaje, ki bodo v Gorici, za Goričane, Tolmince in Vipavce dne 3. maja; ter v Trstu dne 13 maja za ostale. Na programu bodo: Adamič; Mlad junak; Narodna; Kje si dragi; — Lajovic: Gozdna samota; Žabe; Spomlad ni spev; Ples kralja Matjaža (I. zvezek); Kisa; Medved z medom; — Ravnk: Poljska pesem; — Forster: Z glasnim šumom; — Mokranjac: Kozar; — Grbec: Oče naš. poziv. .Tovariše in tovarišice, ki niso storili svoje samaritanske stanovske dolžnosti nasproti tovarišici na Voloskem, pozivam, naj to store čimprej! Germ ek. hrv. pazinsko učitelj, društvo, susedi, seljaci okolice, činovnici kolodvora, a domači lovor-venac posveti mu učiteljstvo hrv. buzetske škole. Dve kite svežeg cveča u ime cbiju otsutnih pokojnikovih kčerka darova kolega i pokojnikov kum. Kako je bio pokojni prirasao srcu našem ljudstvo pokazujoč to, što mu je ono samo na svoj trošak nabavilo les, a nisu mladiči popustili, a da ne bi oni ponesli svoga učitelja na večni počinak. Bilo je tako, da su ga nosili seljaci i učitelji izmenično. — Velika povorka ljudstva s pokojnikom uz asistenciju petorice svečenika išla je u mesr.u župnu crkvu. Za kratkih funkcija otišlo se na groblje. Na otvorenu grobu držao je nadtfrobno slovo kolega V. Šepič, čigov govor izmamio je suze i plač. Ovako predasmo materi zemlji svof odličnog .kolegu, koji je radio i živio idealno, i koji je sve dao i žrtvovao obitelji i narodu, a da na svoju osobu ni pomišljao nije. Ostavi tako u tužnem slavju soprugu i petoro neopskrbljene dece, koje nek teši Bog i narod, kcje je i radio, a napokom umro. — Znali smo, da pok. kolega nije bio. čvrsta zdravlja, ali da če nam ga smrt ugrabiti tako naglo, nismo očekivali. Ta u sredu velikog tjedna bio je u školi, a na Uskrs preminu. Iz škole podje ravno ra smrtnu postelj. Doduše on je želio i potrebovao i oduljeg dopusta, ali bojao se ga upitati, da ne dade oblastima povod i uzrok za umirovljenje, On je tako žrtva nesredje-nih prilika i učiteljskih nevolja. On je živio kao pravi učitelj i umro smrču učiteljskem, Pokojni Licul rodio se u Šumberu kod Labina god. 1878 kao sin seljačkih roditelja. Njegov učitelj, V. Zidarič, videči u malom Gaši krasne duševne sposobnosti, nagovorio roditelje mu da ga dadu na uči-teljsku pripravnicu u Kastav. Odavle podje na pre-parandiju u KoDar. Službovao je pol godine u Dro-guču, 8 god. u Lupoglavu, a konačno 15 god. u Roču. Kad se god. 1911 klerikalno krilo sa nadučiteljem J. Bačičem otcepilo od naše «Narodne prosvje-te» ustanovivši svoje posebno učit. društvo i glasilo «Hrvatsku školu». mi odabrasmo tada svojim predsednikom pok. Licula, koji je ujedno uredjivao društveno glasilo «Narodnu prosvjetu* od junija 1911 do maja 1913. — stop veličasten, glasovni material prvovrsten, tehnično* izvajanje virtuozno1, interpretacija ponekod akademska, večinoma pa salonska. Spored popolnoma nezanimiv in banalen. Znatne so nam že po Slavljanskem vse na tem ■večeru pete ljudske pesmi, po večini so jih pa tudi naši! z,botri že peli (Ej uhnem, Vozle rečki, Sarafan). Reklama nam je • obetala umetne zbore Borodina, Rimsky Kcrzakova, Musorg-skega, Čajkovskega in drugih ruskih velikanov. Izvzem.ši dveh zborov Čajkovskega in Greča-ninova, smo bili razočarani! z zborčki najne-znafnejših skladiateljčkov. Kako naj bi nas še danes zanimal Kuntzejev zbor «Na straži*, (že davno premlevan od vseh naših zborov), katerega srednji dlei poje bariton s spremljevanjem zbora — na način, kot bi ga spremljali; monotono, votli udari velikega bobna;. Najhujše «Vilharjade» so lepše od! takšnih »umotvorov». Podobna temu zboru je bila tudi Kclotilinova koračnica Najboljša zbora sta bila vsebinsko Čajkovskega «Fantovska pesem* in Greča-ninova «Jar Hmel*. Vse' druge skladatelje: Masyeva, Cereporina, Kclotilina, Kochiza iz-vzemši nemškega Kimtzeja, o katerem pravi Riemann, da. je skladatelj kemičnih Jdluetov in tercetov, sem zaman iskal v najnovejšem Rie-mannovem jubilejnem leksikonu. Kljub temu so bila vsem skladateljem izpuščena krstna imena, kot bi se šlo za same Beethovne. Ali je vredno, da poje tak zbor tako banalne stvari?! Koliko neskončno lepega ima vokalna ruska literatura, ki je v tem oziru gotovo najbogatejša na svetu. Večji del programa so pa izpolnile ruske ljudske pesni, kar bi moralo biti označeno na programu na prvem, mestu in šele za tem naj bi stalo ime prireditelja. Venček ruskih ljudskih peSni je zelo slabo' priredil neki Šeluhin, Sarafan pa pevovodja tega zbora Sokolof tako, da je oskrunil eno izmed najlepših ruskih ljudskih pesni. Tudi interpretacija; je odgovarjala pri tej pesni prireditvi: vsiljiva, priliznjena, ščegetajoča .., Parma je bil vsaj odkrit — zasuknil je Sarafan v valček. Sokolof naj bi si vzel za zgled našega Forsterja^ ki je Sarafan preprosto, a idealno lepa haimcniziral. Prireditev in interpretacija te pesni je jasno pokazala, da boleha ta imeniten zbor pri — glavi. Profesor Vach je v Rimu s svojimi moravskimi učitelji-pevci prepeval Forsferja, Smetano, Dvoraka, Novaka, Suka, Reger-ja in Pier Luigi Palestrina — Rusi so pa stopnjevali svoj ubožen program z noži. Tako je bil ubit tudi veličasten nastop. Reasume bi bil: Virtuoznost brez poezije. Iz pesni je še sijala religioznost, v kolikor jo še Sokolof ni ubil. Sicer pa nič kontrastov, vse mirno v ravni črti, brez strasti in demonske sile. Taka je umetnost, kadlar se poniža do publike — prava laži-umetnost. Laško kritiko so baje preslepili, v Ljubljani so jih prav dobro «pogruntali». »Edinost* pa, ki skoraj dosledno molči o slovenski glasbi, je vendar nekoga staknila, ki je napisal »kritiko*: Gospodi, nisem vreden, dia greš ped mojo streho---------- Srečko Kumar. RAZNE VESTI $on top. Včasi smo se naslajali z ganljivimi dogodbicami, kako je ta ali oni polbog in imenitnik počastil pionirja kulture ubogo paro Ijud-skošolskega učitelja. Solze nam je privabilo v oči, ko smo čuli, koliko spoštljivosti so imeli za naše častljive prednike in stanovske tovariše v dobrih starih časih. Sami sebi smo se zdeli imenitni in če smo tudi lazili o krog v pošvedranih čevljih, smo vendar hodili lahko in praznično kakor bi bilo okrog nas solnčno nedeljsko jutro, svetlo jutro vselej in povsod. Pa je prišlo drugače. Tisti čudežni časi so se izgubili, poezija nekdanjih dni je ugasnila in trda proza je padla na nas. Še predno smo se otresli sladkih sanj, smo spoznali, da je napočila resna doba, da ni več življenje tako igračkasto in veselo ko takrat, ko je še kraljeval barok, ampak da je čisto vsakdanje in brez fraz in brez poklonov in zlatorumenih, kodrastih lasuij. Da smo mogli tol