YUGOSLAVICA Franja Petrinovič Tkivo, slepila Slepila, dnevnik (I) 4. Dolgo sem verjel, da ne morem popolnoma v miru zaspati brez knjige v roki in prižgane luči. In biti sanjan. Če sem bil še tako utrujen in zavit v žalost, ni mi uspelo zatisniti oči, če se nisem z roko dotaknil nekaj strani. Bili so dobri časi, ko je bila umirjenost počivališča popolnoma podrejena vzpostavljanju posebne slike sveta. Pritajeno nezadovoljstvo dneva je bilo z nekaj potezami izbrisano s seznama pojmov, ko sem ostajal sam v bistvenem zavetju tistega, kar sem. Kdove kolikokrat sem si prinesel kozarec vode, ga postavil na stol in primaknil k postelji. Knjige so bile poleg, na tleh. Vse je bilo prav. Kdaj pa kdaj sem se v premišljevanju ujel, da mi je ta vrsta navade v tolažbo, zamenjavo neuresničenega in potisnjevanega, da prikrivam lastno in nenadomestljivo hrepenenje po pogovoru. Cele noči sem bral, knjiga mi je padala iz rok. Živel sem poln zadovoljstva, ki čuti svojo sebnost. Zjutraj, ko sem vstajal, sem ugašal luč in se oblačil v temi, sprašujoč se, koliko seje prav truditi, da bi se moje dejansko umetno prizadevanje iz noči v noč ponavljalo. Početje, ki mora biti nekoč prekinjeno navkljub mojemu nasprotnemu prizadevanju. 5. Prekinitev je prišla kmalu. Niti malo nisem bil presenečen. Neke noči, bilo je strašno mrzlo, sem se zbudil žalosten in prestrašen. Komaj sem bil zaspal, oči so me še pekle, dobesedno sem se spominjal zadnje prebrane vrstice. Deževalo je, jaz pa sem začel sanjati žalostne in strašne sanje. V sanjah so me preganjali duhovi ljudi, kijih ni več. Iskali so neke vrste spoznavanje in sporazumevanje, bili pa so že zdavnaj mrtvi. Dokončno. Pričakovali so, da se snidem z njimi. Puščali so mi sporočila, kijih nisem zmogel razumeti. Svojo tesnobnost, svoje vedno težje sanje sem pripisoval prehodni in trenutni slabosti. Vendar se je vse ponovilo tudi naslednjo noč. Spet sem se zbudil, komaj sem bil zaspal, in bil sem strašno žalosten. Pogledal sem skoz okno, vse hiše so spale in luči so bile ugasnjene. Slišal se je le zvok noči. Vsaj zdi se mi, da sem ga slišal. 6. Nisem si več upal brati v postelji. Sedel sem v sobi in prežal na trenutek, ko bi se mi zazdelo mogoče zaspati. Razmišljal sem o obveznostih jutrišnjega dne, možnih neprijetnostih, in čakal. Kljub temu ni šlo zlahka, čeprav sem ugašal luč in se pokri- val čez glavo. Tedaj sem uporabil zvijačnost in goljufal samega sebe. Zrl sem skoz okno v veje, ki jih je zibal veter. Točke so postajale nepremične, in že sem spal. In je bilo dosti bolje. Duhovi so me nehali preganjati, zdelo seje, da so popolnoma izginili. Sanjal sem polja cvetov. Vendar, vse je bilo slučajno in zelo kratko. 7. Vse se je ponovilo. Kot prvikrat sem se zbudil prestrašen, bilo je strašno hladno, in bil sem žalosten. Deževalo je. Vse je spalo in bil sem tudi fizično sam. Leva stran telesa mi je otrpnila zaradi trdote postelje, bil sem popolnoma mrtvouden in nemočen. Prvikrat sem občutil, da bom isti hip umrl. Strah pred smrtjo mi je jemal dih. Vznemirjen sem se ozrl, iščoč pomoč in zaščito, kiju ni bilo. Sedel sem za mizo, na kateri je bilo nekaj knjig, papirji, kopica starih časopisov. Suha in zaprašena ogolelost siromaštva. Sedel sem do jutra, svitalo seje, v posteljo se nisem smel več vrniti. Čakali so me, vztrajni kot nikoli doslej. Zahtevali, da odrečem kakršnokoli opravičilo za zločin pozabljanja. Korenine so bile preveč globoke. Moral sem odreči pravico nekaterim ljudem, da bi o preteklosti govorili z bahavo malomarnostjo, ker ne čutijo, kako so bedni in nični v primerjavi s tistim, kar je človek lahko. Moral sem jim odločno, za ceno življenja, odreči pravico, da bi prihodnost merili s svojo mero. Končno, enkrat za zmeraj. Zaradi tistih, ki več ne živijo tukaj, ki pa so še zdaj vztrajno zatirani. In ki se jih brezumno odrekamo. 8. Ni ustreznega in učinkovitega zdravila proti uničujoči nespečnosti. Tudi ga ne iščem, čeprav bi za svoje dobro in odrešitev moral. Ne morem pozdraviti posledice, puščajoč ob strani vzroke in ne da bi jih spoznal. Moram sedeti za mizo, medtem ko v moji postelji mirno in brezskrbno spi izdaja. Zavrgel sem zapuščino tistih, ki tvorijo moje meso, mojo kri in moje k