Sd   121   F3
Spomini iz raja zlatih dni
Spisal Bogumil Gorenjko.
tako rad človek odpre knjigo spominov, posebno spominov na svoja zlata leta! Rad pogleda nazaj v lepe dneve, obsijane od samih solnčnih žarkov, ko mu je bilo življenje cvetna poljana. Brez greha, brez bolesti, brez kesanja so mu tekli dnevi. Nič skrbi, nič straha ni bilo v njegovem srcu, ampak sama radost. Angelvarih je spremljal vesel svojega varovanca. Če se mu je pa pripetila nezgoda, je pa pritekel k mamici, dobri, ljubeči, in ta ga je objela in poljubila, in nezgoda je bila pozabljena. O srečna detinska leta, zakaj minete tako kmalu?
Ko se zvečeri, sedem k oknu, odgrnem zastor, in lepe podobc se vrstijo pred mano druga za drugo, zlati spomini na zlate dni- In srcu se zdi, kakor da je samo sanjalo o teh dneh, da jih ni živelo nikdar. Ah, in vendar so šli ti dnevi mimo srca v resnici, kakor mimo ogledala so šli in pustili v njem slike, spomine.
Oj deca, sedaj živiš ti te zlate dni. Oko ti gleda jasno v jasni svet; nič skrbi ni v tvojih srcih, nič bo-lesti v tvojih nedolžnih dušah. O deca, a morda že čez deset let, morda pozneje, morda že prej, bodo vzeli slovo ti zlati dnevi; se bo priselila v srcc bleda skrb; oko bo gledalo morda motno od žalosti in morda — ohrani te nebo, nedolžna deca — morda se bo tudi duše tvoje doteknila strupena roka greha. Takrat se boš kaj rada spomnila, deca mila, na lepe dni, ki so minuli, kakor minejo sanje; ki so zatonili, kakor zatone zlati žarek; ki so se raztopili, kot se raztopi srebrotkana meglica v jutru. Ljub in drag ti bo takrat ta spomin na mlade dni; na tiho, borno va-sico, od katere boš morda daieč; na travnike in vrtove, kjer si igrala tolikokrat; Ijub, čez vse ljub ti bo spo-min na očeta, na mater, ki bosta morda že spala v lihi gomili ali pa živela daleč od tebc. In zaželela si boš nazaj v otročja leta; a hud stražnik je čas. On govori samo: ^Minulo je; osta) ti je na preteklost le spomin. Delaj v sedanjosti,  da  boš imel dobro prihodnjost!"
S3   122   PS
Železnica.
,Huda bo, kadar bo lezla železna kača Čez naša polja," tako so mi večkrat rekli oče. ,,No, scdaj bo res lezla, kakor pravijo," so rekli oče sosedu Nosanu, ki je prišel malo k nam povasovat.
Ta je prestopil dvakrat po hiši gorindol, odkimal z glavo in rekel: ,E prav nič je ni treba. Čez čas bo peljala železnica do vsakega zelnika."
,,Oče, kakšna železna kača bo pa lezla," sem se brž   vtaknil  jaz   —  mala   živa   radovednost — v   raz pravo obeh možakov.  nBoš že videl. Saj bodo kmalu prišli delavci, ki jo bodo gradili. Železna bo in kolesa bo imela," so me poučili oče.
Toda meni ni hotelo v glavo, kako bi mogla imeti kača kolesa. Saj sem že videl belouško in slepca, a nista imela nič koles.
„Vrdiš, spredaj bo .mašina', zadaj pa vagoni, in to bo šlo kar samo naprej," so mi razlagali oče. Vendar se mi je čudno zdelo vse skupaj. Spredaj mašina. Saj sem tudi pri teti Cili videl mašino — namreč za šivanje — a nikdar nisem videl, da bi šla sama od sebe. Kaj so vagoni, pa sploh nisem vedel.
Možaka sta pnšla v svojih pogovorih na druge reči. Jaz sem pa stekel na vas, da brž povem tovarišem čudno novico. Ravno pod Jaklovo lipo so se fižolkali. ,,Otroci, nekaj vam povcm!" pridirkam jaz k njirn. ,,Čez njive bo lezla železna kača, ki bo imela kolesa.'
Vsi so se mi na glas nasmejali, Jaklov Jože pa me je zaničljivo pogledal in rekel s počasnim svojim glasom: nKakšna železna kača? Nobena kača, ampak ,ajzenpon' bo šel." Vsi so ga pogledali s spoštova-njem. Sicer ni on nič več vedel o novi reči kot jaz: samo bolj učeno ime je poznal. ln še sedaj se spo-minjam, da sem bil cel teden ž njim skregan, ker me je tako osramotil pred vsem zborom otrok zaradi te žeiezne kače s kolesi.
Komaj pa je minul teden. so že prišli v našo vas čudni Ijudje zagorelih, rjavih obrazov, srednje po-stave, širokih pleč. Ljudje so jim rekli »Čiči1-, Naša mirna Gorenja vas je naenkrat vsa oživela.   Prišli so
S2   123   V3.
ti ljudje, v hosti so si napravili svoj dom in ognjišče in začeli graditi železnico. To je bilo nekaj za nas otroke. Od začetka smo se malo bali teh ljudi, kukali smo izza grmov in premotrivali v svoji mladi učenosti njih početjc. A ljudje so bili prijazni in kmalu smo si bili prijatelji. Nasuli so želczno cesto, položili lesene pragove, položili železne traverze in se vozili po njih z železnim vozičkom. Posebno z nekim možem — imel je veliko črno brado - sva bila prav prijatelja. Vedno me je klical: »janezek, dojdi simo!" - Mord-i je imel doma ženo in otroke in se je pri pogledu name spominjal svojega sinčka, ki čaka na očeta, ki gleda morda skozi okno, ki izprašuje mamico, kdaj se vrnejo oče in kaj mu prinesejo iz tujine, kamor so šli delat, da preživijo sebe in družino. — Ta mož je bil kuhar. Nosil sem mu skupaj drva — ravno v naših hostah so si kuhali — in dobil sem vsakrat kos po-lente, ki mi je bolj ugajala kot domači žganci. Ko so odjedli delavci, me je vzel mož s črno brado in me nesel na voziček, in tako sem se vozil s tujimi ljudmi na lesenih tramovih po železni cesti včasih celo po-poldne. Vsi vaški otroci so mi zavidali to srečo; a jaz sem bil kaj ponosen na to in posebno Jaklovega Jožeta sem večkrat podražil: ,,No, Jožek, sedaj se pa le jaz vozim z ,ajzenponom'. Kaj pa ti?" Seveda mi je hotel Jože včasih plačati mojo predrznost s svojimi moč nimi pestmi; a vselej sem mu jo nekako srečno unesel.
Tako smo živeli v Gorenji vasi, ko se je delala železnica. Otroci smo bili prav zadovoljni, manj pa naši starši, češ, ti Čiči nam bodo pogazili vso travo. A otrok se ne meni dosti za škodo, da je le njemu prijetno.
A kmalu so se poslovili ti naši prijatelji Čiči in odšli dalje proti Kočevariji. ,,Kaj bo pa zdaj," smo se vpraševali otroci. ,,Kaj bo z železno cesto?" A pravega odgovora nismo vedeli. No, kmalu pa se je raznesla vest, da pride prva mašina. Lepo popoldne je bilo, ko smo se zbrali otroci zopet v hosti, da vidimo to novo reč, ki so ji rekli ^mašina". Malo v strahu smo stali ob železni progi. Kar se zasliši rczck žvižg in šumenje. V strahu se umaknemo še dalje od železni-škega  tira,   in   kmalu  prisopiha  velika črna reč,   vsa
~3a.   124  psž
ozaljšana z venci, za njo pa dolga vrsta vozov. Skozi okna so gledali ljudje in se smejali.
Vsi smo začudeni gledaii to reč, in ugibali, kako in kaj. Jaklov Jože me seveda brž sune v stran in reče: „Vidiš, to je .ajzenpon'; ne pa tisti Čiči in njih železni voziček".
nPa ima vendarle kolesa," sem se nekako zago-varjal jaz, ki sem ga v tistem hipu imel za velikega učenjaka.
In tako je lezla vsak dan čez naša polja železna kača. A jaz sem imel vedno kot otrok velik strah pred njo. Spominjam se, kako sem dostikrat, ko sem za-gledal vlak, oddaleč vpi! nanj: nOj železna kača, piči me!" In ko je prisopihal vlak bližje, sem pa bežal v kako dolino, se skril za grmovje in niti dihati si nisem upal, češ: nkaj pa, če res pride ta črni zmaj, me poišče za grmom in me pohrusta?" Šele, ko je vlak že daleč odšel, sem se splazil izza grma in boječe gledal, če me mogoče skrivaj kje čaka.
A polagoma sem se privadil. Ko sem videl, da ne gre nikdar s tira, da bi ujela tega ali onega in ga zadavila, se tudi jaz nisem več bal železne kače, če-prav  se mi je dostikrat sanjalo,   da me lovi po cesti.
ln scdaj? Sedaj se je bojim in veselim. Kolikokrat gledam na tujem železnico in pričakujem, če bom morda zazrl v oknu obraz dragega očeta ali Ijube matere. Kako se veselim, ko pride čas, da grem domov k svojim Ijubim; a hitro mine čas veselja, in takrat me zopet odpclje železnica nazaj v tuje mesto od mojih dragih domačih, od tnojega rodnega kraja, od doma veselja in radosti. In takrat mi je železnica v strah in bridkost.
Mati.
Kako bi se ne spominjal na vas, mati? Hudoben otrok, ki se rad, z veseljem in hrepenenjem ne spo-minja na mater, na voditeljico svojega mladega živ-Ijenja. Kako srečni so bili dnevi, ko sem bil še v raju materine Ijubezni. A sedaj? Življenje me je odtrgalo od vas in me vrglo daleč od doma, \i raja zlatih dni, iz  raja  materine Ijubezni.  O mati,   mačeha je tujina!
&X   125   V&.
Njen kruh je iz smeti in pepela. Njena beseda je trda, pogled njen srep in krut. A tam doma pri vas, mamica, tam je bilo vse drugače. Ljub pogled, gorak poljub, sladka beseda. O mati, zakaj sem Šel v tujino?
Kako prijeten mi je spomin na vas!
Razcvetela je pomlad, potrkal je na okno vitcz sveti Juri in zaklical kmetu, da je že tala ledina, da naj vzame plug, brano in kolca. Zaklicala je kukavica iz smrekovega gozda sejavko, da naj brž pride s se-javnico in naj vrže seme v smehljajoče se brazde. In takrat sem šel z vami, mati! Šla sva in sva orala. Vi ste držali plug, jaz pa sem gonil vola. Okrog naju so pa čivkale pastiričice, potresavale s svojimi repki in pobirale črve. Vsejala sva, povlekla in povalila. O, kako hitro je minula pomladl Solnce je zapalilo moč-neje, trave so pognale bilje, pšenica se je sklasila in pozlatila. Oče so šli kosit. Bilo je še zgodaj, jaz sem Še spai. Zbudil me je škrjanček, vstal setn: »Mama, papat." —
rO\ ti norček moj, ali si že kaj pomolil k angel-varihu?"
Pokleknil sem, zmolil molitvico, vi ste pa napra-vili zajtrk. Lonček s kavo, krajec kruha, dve skodelici — vse to ste položili v pisano košarico, pregrnili z belim prtičem: nNa, Janezek, nesi v senožet. Boš pa tam jedel z očetom. da mu ne bo dolgčas, če bi sam jedel."
Vzel sem košarico, pa sem pel in vriskal, da bi me prej slišali oče v solnčni senožeti. Prišel sem, pri-jel koso, ki sem jo komaj vzdignil, zamahnil z njo — zapičila se mi je, in oče so se mi smejali.
Mati so si pa privezali bliščeči bel predpasnik, vzeli brušeni srp, in šli žet rumeno pšenico. Šel sem ž njimi, legel v jamlič njive in poslušal škrjančkov spev.
A kmalu je minulo poletje. Prišla je zaspana je-sen. Pospravil je kmet plod, in jaz sem moško sedel poleg očeta, ko smo vozili domov različne sadeže. Gozdovi so pordečeli, počasi je odpadalo listje, gole veje so se stezale v jesensko meglo kot proseče roke. Zapihal je mrzel sever, prišla je zima v coklah in ko-žuhu in me zaprla v toplo sobo.
sa  126  rs
Ej lept so zimski dnevi na kmetih! Čepel sem na topli pečki, igral se z godrnjavim mucem, ali pa skladal hišice z dominami, ali pa so mi mati pripove-dovali o desetnici, o volkodlaku, o povodnjem možu in drugem.
O mati, dan za dnem mi je mirno tekel v vaši Ijubezni! Ni bilo dneva, da bi se ne bila izkazala vaša ljubezen. Ali še veste, mamica, a!i se še spominjate, kako ste me peljali k božjemu grobu? Med vrati ste mi dali svetlo šestico: BNa, boš dal vbogajme." Vzel scm in stopil za vami v ccrkev. Zagledal sem misi-jonski križ, tekel k njemu in ponujal razpetemu Zve-ličarju denar. Brž ste seveda prltekll za mano vi in me peljali k božjemu grobu. Ali se še spominjate, kako je bilo lepo meseca maja? Vsak dan sem hodil z vami k šmarnicam. In veste še, kako sem jokal zad-njega, ko so zapeli pevci slovo:
Z Bogom, dan's Marija pravi, z Bogom, srčno vas pozdravi., .
In veste, kako sva šla na božjo pot k Mariji pomočnici na Brezje? Peljala sva sc s tisto železno kačo, ki sem se je toliko bal, da ste me morali še nesti v predpasniku v voz — no saj sem bil komaj štiri leta star. In ko sem se poslovil od doma, kako stc mi vse lepo uredili. Na vsakem šivu se je poznal sled materine Ijubezni.                                                         ¦
Sedaj pa živim tako daleč od ljubeče mamice. Sam, brez prijateljev in tovarišev; sam s spomini na lepe dni, ki so rninuli in sc ne vrnejo nikdar več . .M
Na paši.                                  ^
Ko sem pa izpolnil pet let, so nekega Iepega dne rekli mati: BJanezek, danes popoldne boš šel pa past v rovtice."
Kdo je bil bolj vesel tega materinega povelja kakor jaz. Saj sem šel tisti dan prvič past. Mafi so mi daii blagoslovljeno leskovo šibo od cvelne ne-delje, speljali kravi — imel sem samo dve — iz hleva in ju   izročili  mojemu  pastirskemu varstvu.  In tako sem
^                S3   127   L3^^^H
postal tudi jaz pastirček — kar sem tako želel — inf sem pastiroval do desetega leta. Ej lepi so bili ti dnevi! Z Jaklovim Jožetom •— z njim sva se bila do takrat že popolnoma sprijaznila — sva pasla skupaj in se prav dobro razumela. Na visokem borovcu sva zgra-dila v vrhu klop, kjer sva posedala in prepevala. Lepo je bilo na tisti klopi; videlo se je po obeh rovticah, po naši in po Jaklovi, tako, da sva preccj videla, če ima kaka krava poželjenje, da bi šla na sosedovo. Se-zidala sva si tudi veliko pcč. Jože je tudi prinesel lonček; vode sva dobila v veliki skalbi in tako sva si dostikrat kuhala sadje ali krompir. VČasih je pa ta ali oni tudi staknil doma kak jajček, in tako sva prav pri-jetno živela v rovticah. Ko sem Šel te počitnice po pašniku, sem žc videl podrto tisto pečico, in milo se mi je storilo: tako kot ta pečka se podre vse, kar človek lepega doživi.
Seveda sva se včasi z Jožetom v svoji otročji lahkomiselnosti zamotila in zaigrala, da so natna včasi ušle krave domov; da so se nama poizgubile — to se razume samo ob sebi. Kolikokrat sva jih iskala križem rovtic pozno v mrak; a so bile že doma. S strahom sva se priplazila ob takih večerih domov in si drugi dan pripovedovala, ali so včeraj pela ušesa ali lasje za plačilo take pridne pastirske čuječnosti in pazljivosti.
Da sva mnogokrat naredila kako bedarijo, tega tudi ne bo treba posebe poudarjati. Bila sva pač razposajena in poredna! Tako bi bil jaz n. pr. prav rad navadil voziti krave. Brž si jo izmisli mlada gla-vica. Tam nekje je ležal precej pripraven, ne predebel in ne predroben hlodiček — hm, kaj bi tu ležal, to naj bo za voz! Iz srobota, debelega kot vrv; sem na-pravil pa jermenček, in z Jožetom sva vpregla naši kravi in vozila gori in doli po pašniku. Tu moram pač pohvaliti brihtni glavi tedanjih naših krav. Uk jima je šel prav hitro v glavo in v par dnevih sta že tako lepo in umerjeno vlačili hlodiček kot Jaklove, ki so vedno ; bile vajene vožnje. Kravi se pri tem nista nič kaj na-pasli. da se je očetu čudno zdelo. No, ko sva enkrat zopet učila z Jožetom kravi voziti, kar začujem znani
^^^T^                  154   128  PS
očetov glas: ,,A, tako vidva paseta?!" In dve za uho in ena v hrbet — in od takrat nisem nikdar več učil krav, kako se vozi.
Šeie pozna jesen naju je pregnala s pašnikov. Par tednov sva še pasla po njivah, nato smo se pa zaprli v tople koČe, in pasfirovanje je bilo vsaj za pol leta prekinjeno.                                  (Konec prih.)