—~K   111   >~—
       0 drevescu, ki si je želelo drugačnega listja
^Lam v gozdu zelenem je stalo drevcsce,     Žalovaje sedaj je drevesce reklo:
SjgaTam v sredi drugih košatih dreves,       Lej drugemu listju ni škodil vihar,
^ Tam raslo je zimske in letne mesce,     A moje v prah je razdrobil steklo; —
^  Imelo le igle je mesto peres;                 Zelenemu listju ni piš na kvar.
I  Toda iglasti lišp, ta lišp bodeč,             Ko izbirati bilo bi še dovoljeno,
Drevescu ni bil nikakor všeČ.                Izbralo bi listje si zeleno." —
Zato je o iglah tak6-le tožilo:                Tedaj se je novič utopilo v senje;
,,Vsa druga drevesa listje krasi,             A ko se zjutraj je spet zbudilo,
A jaz sern le samo fgle dobilo,              Imelo je listnato zelenje,
Da vsakdo se me ogiblje boji.               Ponosno tedaj je tako govorilo:
Ko smelo želeti bi, kar bi hotelo,          ,,Zeleno i jaz zdaj listje imam,
Zlato bi listje si pač želelo." —            Ni treba me biti pred drugimi sram."
Ko se znoci, pa drevosee zaspi,              Ponosno gleda drevesce nase,
Za rana se spet je zbudilo;                    Skor svoje lepote ga je groza —
A ko se zbudf, kako ostrmi,                  Tedaj tja do njega se pripase
Po noči je zlato listje dobilo.                 Zelenja lakoma stara koza.
Dreveseu je zdaj na vso moč dopiilo,     Ko listje ugleda, ga obje,
Da bilo od drugih drcves je bolj zalo.     Ter nic ne vpraša, ali sme.
A ko je zahajalo solnce v zapad,          Ko koza drevesce vse og61i,
Skoz gozd je prišel — poglej jonesrečo!     Dejalo je samo pri sebi:
Nek žid bradat in močno nosat,             ,,Da imam na izberlistjekakeršnokoli,
čez raino imel je veliko vrečo:              Nobenega ve6 volilo jaz ne bi.
V to vrečo je zlato listje pospravil,       0 da bi imelo le svoje igle,
Drevesce pa v gozdu golo ostavil.—     Da bi me lačne koze ne strigle." —
Žalostno zdaj se drevesee oglasi:            Otožno je drevco zadremalo,
,,Po zlatem listji mi je žal,                    Otožno zbudilo se je zjutraj.
Vsa druga drcvesa so v dičnem krasi—     Ko solnce skoz vrho je posijalo,
Kedč bi tak gol se ne sramoval!           Drevcsce objel je vesel smeMjaj.
Ko smelo bi druga se žclja izrekla,       Vscdrevjeokrogje je s smehom dražilo,
Želelo bi listje iz svitlega stekla."—     A to ni drevesca prav nič žalilo.
Drevo preobladala spet je dremdta,         Srnijalo drevesce se je, a zakaj?
A ko se zjutraj je zdramflo,                   Zakaj  so se druga drevesa? —
Glej listje stekl&io — oj tojekrasota!     Dobilo je igle spet nazaj,
Nenadno je bilo čez noč dobilo.             In zdaj ne želi si več ničesa.--------
Veselo je zdaj ter tako govori:               Je li mogoče kaj takega? —                    .
,,Nobeno drevo se tako ne blesti."         Vera naj vodi vsakega! —
Tedaj pa pritegne močen piš                  Da sam se prepričaš o čudu tem,
In huda burja nastane,                           Le idi pogledat, verjemi očem. —
Vetrovi razsajajo vse navskriž                A dotakni se ne,
Šibeči drevescu grane.*)                         Je vže gledati dosti —
In listje stekleno stare na prali,             Zakaj neki ne?
Osuje je v travo, v zeleni mah.             Bi zaalo te vbosti.--------
*) Grane = veje.                                        (Prosto po »Iliickertu" poslovenjeno.)