o POLOŽAJU UČITELJEV MATERINSKEGA JEZIKA IN KNJIŽEVNOSTI
Zadnji dan kongresa v Budvi (11. oktobra 1969) so udeleženci razpravljali o položaju slavistov na naših šolah. Uvodni referat je imel Jovan Cađenović iz Titograda. Na podlagi podatkov iz vseh republik je obravnaval položaj učiteljev na šolah I. in II. stopnje, profil učiteljev, ki ga dajejo višje šole in fakultete, novi sistem srednjega izobraževanja, problem zaposlovanja, strokovno usposobljenost in gmotni položaj učiteljev.
Po odstotku nestrokovnih učiteljev za materinščino je Slovenija takoj za Bosno in Hercegovino (BiH 50%, Slovenija 40%), najmanj pa jih je v Srbiji (27,5%). Osnovne šole imajo največje razlike v pogojih in rezultatih dela (mesto — vas). Najboljši položaj ima materinščina v gimnazijah, kjer ima osrednje mesto v kompleksu družbenih ved. Slabše je na štiriletnih strokovnih šolah (manjše število tedenskih ur, slabša kvalifikacijska struktura učiteljev). V poklicnih šolah je ne samo nizek odstotek strokovno usposobljenih učiteljev (50% do 60%,), ampak tudi negativen odnos mnogih učencev do m.aterinskega jezika in književnosti, češ da so se prišli učit stroke. Predvsem pa je težava v novem učnem načrtu, po katerem je treba obravnavati poleg jezika in književnosti še osnove umetnosti, za kar se učitelji v svojem študiju niso pripravljali. Ta načrt je nesprejemljiv, ker po njem učitelj književnosti amatersko podaja posamezna področja umetnosti, za katera so imeli učenci v osnovni šoli strokoven pouk. Materinščina in književnost je dovolj celovit predmet, in mu ni treba nič dodajati.
Referent je ugotovil znaten napredek v modernizaciji pouka, zlasti književnosti, pa tudi pouk pismenosti je postal sistematičen in racionalen. — Profil učiteljev, ki se usposabljajo na naših fakultetah, in v skladu s potrebami sodobne šole in zahtevami znanstveno-raziskovalnega dela. Studijski načrti so prenatrpani, časa pa premalo. Dve leti študija na pedagoških^ akademij ah, posebno pri dvopredmetnih skupinah, je premalo. Za študij jezika in književnost se ne odločajo najboljši maturantje, kar še otežuje kvaliteten študij; velik odstotek študentov, ki so bili pri maturi ocenjeni z dobro oceno, je bil prvo leto ocenjen na pedagoških akademijah in fakultetah pri pismenih izpitih z negativno oceno.
Metodiki odmerjajo veliko pozornost v Zagrebu, kjer se posebna katedra ukvarja z znanstveno raziskovalnim delom, pripravljanjem študentov za učiteljski poklic in strokovnim usposabljanjem učiteljev srednjih šol. Podobno je v Beogradu, kjer je diplo-
200
mirala že prva skupina podiplomcev. — Referent je nadalje ugotovil, da v večini republik ni sodelovanja učiteljev osnovnih in srednjih šol z učitelji na fakultetah, kar negativno vpliva na delo prvih kot drugih. Strokovno izpopolnjevanje učiteljev je pretežno prepuščeno učiteljem samim; le na Hrvatskem predstavlja nov program kontinuirano nadaljevanje izobraževanja: prvi ciklus je namenjen začetnikom, drugega piireja prosvetno-pedagoška služba v sodelovanju z učiteljskimi šolami in drugimi ustanovami. (Podobno bo tudi v Sloveniji, op. p.)
Ob koncu je referent razpravljal še o materialnem in družbenem položaju učiteljev; odvisen je od vrste šole, stopnje šolske kvalifikacije, v dobri meri tudi od položaja delovne organizacije, ta pa od materialnega položaja komune, v kateri je šola. Merila mnogih izobraževalnih skupnosti so nivelatorska, in ne priznavajo razlike v normi tedenskih ur posameznih strok in predmetov. V Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Crni gori imajo učitelji slavisti znižano normo za 1 do 2 uri na teden. Ni prav, da so učitelji z višjo pedagoško šolo in fakulteto (v Srbiji) in celo s srednjo izobrazbo (v Sloveniji na poklicnih šolah) enako nagrajeni; to vodi k degradaciji strokovne izobrazbe in bo imelo daljnosežne negativne posledice. Referent je opozoril na misel, izraženo na mednarodni konferenci Unesca v Parizu (5. 10. 1966): »Ni mogoče zanikati, da so faktorji, kakor sta položaj, ki se prizna učiteljem v družbi, in spoštovanje njihovega poklica, v veliki meri odvisna od ekonomskega položaja učiteljev.« Predlogi:
— Slavistom naj se zmanjša tedenska norma na 18 ur. (V Crni gori je ponekod že tako.)
— Zveza slavističnih društev naj ne zanemari problema zaposlovanja svojih članov.
— Pouk jezika in književnosti naj se personalno ne druži s poukom osnov umetnosti. —• Studij na fakultetah in višjih šolah naj ustreza potrebam sodobne šole.
— Fakultete naj sodelujejo z osnovnimi in srednjimi šolami.
— Pri plačah je treba upoštevati strokovno izobrazbo, posebne pogoje dela in rezultate učiteljevega prizadevanja.
¦— Strokovna društva naj učiteljem pomagajo pospeševati učni proces in izDoljšati njihov gmotni in družbeni položaj.
— Republiška slavistična društva naj bodo v živih in neposrednih stikih. Cadenovičevemu referatu je sledilo šest koreferatov. Od Slovencev je imel koreferat Janez Sivec.
Na občnem zboru je bilo določeno, da jugoslovanski odbor slavističnih društev sestavljajo predsednik, tajnik, blagajnik in predsedniki vseh republik; vsako društvo pa določi še enega člana v upravo (za Slovenijo sta Joža Mahnič in Jože Toporišič). Sklepi, ki jih sprejme več ko polovica delegatov vseh republik, so obvezni za vsa republiška društva. Skupščina je predlagane spremembe sprejela in slednjič izvolila novo upravo, katere sedež bo naslednja tri leta v Beogradu. Predsednik je postal Dimitrije
Vučenov. Mira Medved
Pedagoška akademija Maribor