OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 117 med urejevalnimi deli po nepotrebnem utrpel precej škode. Z letom 2000 je bil dvorec v skladu z denacionalizacijskim postopkom vrnjen Nadškofiji Maribor, zastavljeni so bili velikopotezni načrti, ki so poleg obnove predvidevali tudi rekonstrukcijo južnega trakta. Sapa- čeva je v prilogi k članku povzela svoj konservatorski načrt, v katerem se je naslonila na načrt Štupar Šumijeve iz leta 1975 in na odkritja s sondiranj ter na interpretacije o stavbni zgodovini dvorca Igorja Sapača. Konservatorski načrt Eve Sapač je tehten dokument, v nekaterih pogledih, zlasti zaradi pred- videne rekonstrukcije v preteklosti po- rušenih delov, tudi dokaj drzen, a v vseh elementih strokovno argumentiran. Monografijo odlikuje stroga zaveza- nost znanstvenim načelom; prav vsak prispevek prinaša nova spoznanja in ši- ri naše poznavanje dvorca. Uredniško delo je bilo opravljeno nadvse skrbno, avtorji so sledili drug drugemu in spo- znanja sodelavcev vgrajevali v lastne prispevke. Dvanajst prispevkov je dva- najst pogledov na dvorec in življenje v (in ob) njem v različnih časovnih ob- dobjih. Kljub obsežnosti monografije je nekaj vprašanj ostalo odprtih. Zla- sti pogrešamo razpravi o poslikavah v slavnostni dvorani in o oblikova- nju vrta; tudi o grajskih prebivalcih v sred njem veku bi si želeli izvedeti več. Vendar monografija ponuja znanstve- no odlične in preverjene iztočnice za nadaljnje študije, ki zanesljivo ne bodo izostale. Želimo si, da bi uredništvo ve- likopotezno zasnovane serije vztrajalo pri začetnih načrtih in zavezah in da bomo v kratkem lahko prebirali raz- prave o še drugih slovenskih grajskih stavbah. Marjeta c iglenečki u roš l ipušče K: Pr EKMUrj E V Vr TiNc U Pariš KE Mir OVNE KONFEr ENc E 1919. Vloga ZDa in kartografa Douglasa W. johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej. Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci 2019, 149 str. Najnovejša knjiga plodovitega pisca, novinarja, publicista, raziskovalca in zgodovinarja dr. uroša l ipuščka je del programa Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije ob praznovanju 100. oblet- nice priključitve Prekmurja k matični domovini. Avtor je delo posvetil tudi pokojnemu prijatelju in uglednemu raziskovalcu prekmurske zgodovine, mag. Francu Kuzmiču. Knjigo je uredi- la dr. Klaudija s edar , spremno besedo pa je napisal pisatelj d ušan š arotar v zanj značilnem stilu z duhovno-sim- bolnim bogatim sporočilom. Za obli- kovanje in prelom je poskrbel Tomaž Ebenšpanger, v nakladi 500 izvodov je knjigo natisnila tiskarna Januš iz Ljubljane. V krajšem predgovoru je dr. Klau- dija Sedar med drugim izpostavila, da je »priključitev Prekmurja k matični domovini zagotovo eden izmed najbolj svetlih trenutkov v zgodovini slovenske- ga naroda. Prav zato in tudi zato naj bosta ta pogum in odločnost izpred 100 let vrednoti in popotnica za vnaprej vsem Prekmurcem in Prekmurkam, vsem Slovencem in Slovenkam pri vseh odločitvah, najsi bo to ob ključnih mej- nikih življenja ali ohranjanja slovenske narod nosti in identitete«. Po njenem prepričanju je delo dr. Uroša Lipuščka poleg velike zgodovinske vrednosti tudi lep primer premisleka o preteklosti in obenem opomin za sedanji in prihodnji 118 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/1 čas, da bomo pridobljeno ozemlje re- snično spoštovali, se zavzemali zanj in ga negovali kot svojevrsten biser. Avtor, ki ga odlikuje lep, tekoč in prijetno berljiv slog pisanja, nas uvo- doma seznani z odločilno vlogo ZDA pri določanju mej po končani prvi sve- tovni vojni v Evropi. Gradi na versajski mirovni pogodbi in opozarja na do- minantno vlogo takratnega ameriške- ga predsednika Wilsona, ki naj bi na pariški mirovni konferenci leta 1919 nastopil kot »vrhovni razsodnik«. A pokazalo se je drugače in po njegovem mnenju je Wilson kljub dobrim name- nom postal žrtev stare diplomacije in tajnih sporazumov, ki so jih med seboj sklenile najmočnejše članice antante. O tem je podrobneje spregovoril tudi na predstavitvi knjige v prepolni avli Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Še enkrat je izpostavil zgodovinsko resnico, da Slovenci na tej mirovni konferenci nismo izgubili samo Trsta in Gorice, temveč celo več ozemlja, kot ga je Italija dobila na osno- vi tajnega londonskega pakta iz leta 1915. Po plebiscitu leta 1920 smo izgu- bili še Koroško, in le zahvaljujoč neka- terim ameriškim ekspertom, predvsem majorju in univerzitetnemu profesorju Douglasu Johnsonu, predsedniku te- ritorialne komisije in francoskemu diplomatu Tardieuju ter prizadevnosti nekaterih slovenskih delegatov v delu južne Koroške, ki je ostala v Sloveniji in na južnem Štajerskem skupaj z Maribo- rom, ni bil razpisan plebiscit. Omenjeni ameriški ekspert je imel največ zaslug, da so mejo med Kraljevino SHS in Ma- džarsko določili severno od reke Mu- re, kjer poteka še danes. Povsem prav ima v trditvi, da vloga ZDA na pariški mirovni konferenci leta 1919 in njihov vpliv pri določanju mej po koncu prve svetovne vojne v Evropi še vedno nista povsem znana in tudi ne pojasnjena. Njegova knjiga se v nadaljevanju be- re kot napet roman, saj zelo slikovito opisuje nekatere dogodke na konferen- ci, pa tudi prizadevanja jugoslovanske delegacije s slovenskimi člani, zlasti še z dr. Matijo Slavičem in dr. Francem Ko- vačičem. V opombah pod črto dodatno naniza vire in osvetljuje manj znana zgodovinska dejstva, tako da verodo- stojnost njegovih trditev ni vprašljiva. Lipušček podrobneje predstavi ame- riški pogled na Slovence in predvsem različne poglede ameriških diploma- tov na probleme in udeležence pariške mirovne konference. Ta del knjige je še posebej zanimiv tudi zaradi pojasnil o vzrokih za delitev ameriške delegacije na dva dela oz. na dve antagonistični skupini. Ena od njih, Housova, je bila zelo naklonjena italijanskim ozemelj- skim zahtevam. Predstavljeno je delo jugoslovanske (slovenske) delegacije na mirovni konferenci, delegati se pred prihodom v Pariz sploh niso poznali in so se v tej vlogi srečali prvič. Tam so se srečali tudi z ameriškimi diplomati in njihovimi pogledi na novo ureditev Evrope. Lipušček ob tem navaja dej- stvo, da na konferenci ni imela svoje vloge Rusija oz. Sovjetska zveza, ki je niso povabili v Pariz. »Če bi sodelo- vala na mirovni konferenci, bi morda zgodovina potekala drugače«, razmi- šlja Lipušček. Osrednji del knjige je namenjen prekmurskim Slovencem v času prevrata, vplivu madžarske bolj- ševiške politike na določanje madžar- skih in jugoslovanskih meja ter vplivu ameriških ekspertov na določitev meja v Prekmurju. Njegova sklepna misel je povzeta po Stanislavu Raščanu in pra- OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 119 vi, da je bila »priključitev Prekmurja k matični domovini eden od največjih uspehov slovenske diplomacije na pari- ški mirovni konferenci, ki ga upraviče- no lahko primerjamo samo s ponovno priključitvijo Primorske k Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Pomembnejši do- godek v zgodovini Slovenije je bila samo še njena osamosvojitev.« Knjigi sta dodana bogata bibliogra- fija in imensko kazalo, bogatijo pa jo številne dokumentarne fotografije iz različnih arhivov in javno dostopnih virov. Zaključuje jo esej pesnika in pisatelja Dušana Šarotarja, prekmur- skega rojaka iz Ljubljane z naslovom Pesniki, vojaki, kartografi. Njegov esej sloni na sicer geografsko zamajani, a duhovo prepišni krajini, ki je bila ve- dno večetnična, večverska, večjezična in posledično resnično večkulturna. In zaključi, da »je bil obmurski svet že od nekdaj postmoderen, še preden je postal zares moderen.« Marjan Toš SLO ča Si, Kraji, L jUDjE. Slovenski zgodovinski magazin. Februar 2019/1 – št. 21. Izhajanje poljudnoznanstvene zgodo- vinske revije SLO, ki jo štirikrat na leto izdaja založba Družina, je z 21. redno številko vstopilo v šesto leto. Dejansko gre za 22. številko, saj je junija lani izšla prva tematska in zelo odmevna števil- ka, posvečena prvi svetovni vojni. Bogato ilustrirana barvna revija, v kateri sta slikovni in besedilni del za- stopana skoraj enako, lahko nagovori strokovnjaka in laika ter vse generacije od osnovnošolskih dalje. Urednik in trije področni uredniki, strokovnja- ki s področja zgodovine, literarne in umetnostne zgodovine ter arheologije, si skupaj z oblikovalcem prizadevajo približati slovensko preteklost kar naj- širšemu krogu bralcev. Uspešnost nji- hovega dela potrjujeta za naše razmere zelo visoka naklada in število naročni- kov, revija pa je dostopna tudi v prosti prodaji na številnih prodajnih mestih. Število prispevkov je stalno; na 76 straneh jih bomo tudi tokrat našli 11 z obsegom 6–8 strani. T okratni uvodnik, posvečen dvestoletnici smrti Valentina Vodnika, je prispeval področni ured- nik Luka Vidmar, ki poudarja, kako težko si danes predstavljamo razmere, v katerih se je »prvi slovenski pesnik« s sodelavci zavzemal za izdajanje prve- ga slovenskega časnika, učbenikov in strokovnih knjig ter za šolski pouk v maternem jeziku. Teme prve letošnje številke SLO so kot običajno zelo različne in pokrivajo časovni razpon od prazgodovine do ta- ko rekoč včerajšnjega dne. Še več, prvi prispevek posega v najbolj oddaljeno preteklost in govori hkrati o sodobno- sti. Marjeta Mafreda Vakar v članku z naslovom »V nas je spomin na daljne rodove« obravnava preučevanje genske informacije, ki jo nosi deoksiribonu- kleinska kislina (DNK). Arheogeneti- ka je veda, ki išče povezavo določenih genetskih skupin z različnimi obdobji, območji, ljudstvi in človeškimi mi- gracijami. Slovenci smo po genetskih raziskavah tako potomci romanizira- nih staroselcev kot slovanskih prišle- kov. Prva študija o avtosomski DNK v Sloveniji, objavljena novembra 2018,