t.y ¥ ,/ c> ^ Jos. Cimperman. V Ljubljani. Založila knjigotržniea J. Giontinijeva. Ђ Ir O O oo ззт // Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani. Nanizani so v knjigo listi, Po listih pesmi raznih let: Bodeče trnje, mehek cvet, A raslo vse je v duši isti! Strunärjeva prošnja. Nemo dolorem fingit in hoc času. Juvenal. Potrt od teže let: Ne hoti Bog, okrati čas, Da prej ostavim svčt. Miruj, strunär ledčn in pust, Mlad vnemlji nas pojoč; Ne ljubi pesmi hladnih ust Mladezni ogenj vroč. Hropi' osorno zvon ubit, Ki ljubeznivo pel, Dokler umčtalno je lit V zvoniku visel cel: naj bi sivolas, Stok ohripelih mu glasov Ne veseli' ušes, Preslab ne dviga klic njegov Srca nam do nebes. Uboga jaz sem Tvoja stvar, Nebeski Oče moj, In pesmi srčne moje dar, Gospod, ta dar je Tvoj: Svet plamen v prsih meni vžgal, Ki slab sem praha sin, Veselja si mi pesem dal In pesem bolečin. Slabosti moje vse Ti znaš, Oskromno vso krepost, Moč oslabljeno pokrepčaš, Odpuščaš mi slabost, Dolg zabijaš, kadar grešnik trd Tvoj kršim zäkon svčt, In v milost izpreminjaš srd, Po krivdi moji vnčt. Da Tebe noč in dan slavim, Ljubezni vse izvor, Dovolj nikdar Te ne častim, Zamän je ves napor. In ker si brezkonečno mil, Iskreno prošnjo čuj: Dokler na zemlji bodem žil, Ti mene se smiluj! Očetovski za slčharn greh Pokori me ljubčč, Le svetu naj ne pojem v smeh, O bivših dnčh tožeč; Ljudfj ne gane starčev jok, Ne miče hripav glas: Ne, smrt ne trgaj strun iz rok, Donesi möni spas. Da vroče mi krvi' pretok Zastajal bi hladan, Da v časov meni grob globok Vsak up je pokopan, Da v srci mrd željč in strast, ljubezen mrč in črt, Da gledal svojo bi propast: Ne, Oče, pSšlji smrt! Vesel umolkni, mili Bog, Poslednji strun mi spev, Ne tožen starčevih nadlog, Življenja poln odmev. In kar srce je pelo kdäj, Ko čil završim tek, Če vredno, vnukov rod poznaj, Iz včka zveni v vek! — Listi ljubezni. Die Liebe ist der Dichtung Stern, Die Liebe ist des Lebens Kern ; Und wer die Liebe ausgesungen, Der hat die Ewigkeit errungen. Friedrich Rückert. Razvnemlje ogenj mladih let, Prešinja me novo življenje, Miruje srčno hrepenenje In v zorni luči gledam svet. Srebrno roso pošlje noč, In okrepčano vstaja cvetje: Veselo v duši mčni petje Prebuja zdaj ljubezni moč. Našel sem devo, ne, nikdar: Lepöta vzorna ta, miloba, Ljubezen taka in zvestoba Božanstvu milo diči stvar. Kadar ozrem se v nje oko, Ki čista sveti v njem se duša, Nadzemsko slast srce okuša, In sreči tej je pretesnö. Kadar poljubec vroč mi đđ, Neznana rädost me pretresa In selijo se mi nebesa V prostore mojega srca. Zaukajdč močno bi htel To srečo svetu oznaniti, Л treba jo ljudem je kriti, Saj malokdo bi me umel! 2. Sinoči je draga Mi listek poslala, Vanj z drobno ročico Tako zapisala: «Da nje mi nikoli Zvestost ne omahne In v srci ljubezen Nikdar ne usahne, In da jo naslaja Največje veselje, Če moje izpolni Katerikrat želje.» Pritisnil sem listek Na srce ljubeče, Ki v sreče obilji Veselo trepeče! --------'ifl*--------- 3- Ne ukaj mi, duša, ne ukaj glasno, Nadzemske prepolna sladkösti, Ne misli, da bodeš zibala takö Vsekdar se v ljubezni radösti. Zamaknena v čudo si ženskih čudes, A tega se ti ne prevzemi; Na svetu ni danih človeku nebes, Zvestost je begoča, verjemi. Pod cvetjem marogasti krije se gad, Le trgaj, in vseka te v roko, Na plani ti cesti zazije prepad, Ki nädeje vgrezne globoko. Stvar nestanovitna je žensko sreč, Skrivnostij ozbiljnih posoda, Rešiti uganjke ljubezni težke Bilđ bi se truditi škoda. Pokaže nam blisek in skrije se spet. Zasveti ljubezen in vgasne, Človeku stemm' se, bolestno prevzet Tolažbe ne najde si spasne. Zatorej ne ukaj mi, duša, glasno, Nadzemske prepolna sladkösti, Ne misli, da bodeš zibala takd Vsekdar se v ljubezni raddsti! 4- Beseda tvoja mi je hladna, Tako nikdar ni bila prej; Ta izprememba ni navadna, In kaj zakrivil sem, povej i Prisiljene deliš poljube, Kar tožno čuti mi sreč, Ki sreče v svesti je izgube Užaljeno obupuje. Če tebi krivdo bil bi storil, Povedi, ljubezniva ti, Da bodem se za greh spokoril In burna duša se vmiri. Če sem nekriv, ljubd naj sije Očij mi tvojih blagi žar, In spet srce mi srečno žije, Ko v njem poleže se vihar. --ф- 5- Pogledal globoko sem v tvoje srce, In pogled le-tä me je vstrašil, Izginile sanje so meni slađkć, Bolestno iz njih sem se vsplašil. Najdražji ti mojemu srcu zaklad, Vzor meni si bila na sveti, Zdaj zije med nama brezmeren prepad, Ki nogi ni čezenj prespeti. Obetala meni ljubezen zvestö, Poljube mi vroče dajala Ter lice si božala z nežno гокб, A duša je moja vriskala. Prišel je nekdo in se zate je vnel, In zänj le srce ti utriplje, Vsa sreča, ki jaz jo užival vesel, Bogato zdaj njega obsiplje. Nemirnih je dokaj prebitih nočij, Njih padli so v dušo mrakovi, Nesrečnik še tožnejših žrtev sem dnij: Dan sreči se bliža njegovi. Ti solnce preljubo, ki siješ na nas, Za temne pobeži oblake, Ker gledalo sreče ti moje si kras, Ne gledi nesreče zdaj take! —.i'i>— 6. Pritisnil jedenkrat samö Na srce rad bi te v slovđ, A. kopernenje vse zaman: Zašel je moj najlepši dan! Hvaležen malo sem ti bil, Trdobe srčne te dolžil, Mišič, da mšni sreče raj Lehkd se ne pogrezne kdaj. Gorjč rodil ta greh je moj: Zločinec zdaj sem pred teboj, Kesam se tožen in željan Izbrisati sem zid skesan — Naj milost berem ti v očeh Presrečen, kakor v prvih dnčh! —Ф-— 7- Kadär je ljubezen Umrla srcä, Pozvati se znova V življenje ne da. Neplodni so vzdihi In bridke solze, Zaman se trpeče Užalja sreč. In da oživela Ljubezen bi spet, Nje čarov oblasti Ves svit je odvzet. Adamu iz raja Ni steze nazaj: Le jeden pozdravi Življenja nas maj! --------»ifl*------- 8. Udan sem bil ti od sred, Iz zveste duše tebe ljubil, Zdaj čutim, da sem te izgubil, Nadvoje pojdeva midvd. Beži ljubezen v srci mraz, In poslovila se je z ndma, Prej, nego mislila ti säma, Prej, nego mislil sem si jaz. Besedo že dal oče tvoj, In pritrdilo tudi mati Za ženo drugemu te dati; Po vodi splaval up je moj. A tebi, kakor se mi zdi, Izbrani žčnih je po všeči, Vesela sreč se bližaš sreči, Srce ti zdnj že plameni. Pokojna le mu däj гокб, Nikar se ne oziraj näme, Saj dobro včm, na svetu zäme Veselja rože ne evetö! —— 9- Dekle, nä desnico mojo, Rano v srci grem od vas, Družno grem z bolestjo svojo, Ki je ne ozdrävi čas. Släbo si spoznala mene, In odslavljaš me hladnö, A slabosti zagrešene Ne povrni ti nebo! Naj nikdär v spomin ne hodi Žalostni obraz ti moj, Srečna z možem svojim bodi, Srečen živi on s teboj! Moči mčni ponujati Ni zlatnine in srebra, Ali v dnčh sedanjih zlati Bog je le gospod svetä! -«Iji- IO. Sam' so po cesti zdričale In njega in njo odpeljale Tja v cerkev pred božji oltar, Da združita se za vsekdar. Pri meni mimo so hiteli In svatje vriskali in peli, A jaz sem otiral solze, Svedokinje bede skrivne. Zvestoba, dekliška zvestoba, Nikdar te ne zabim do groba: Če dna storila je to, Kateri verjemi še kdo r fl * II. г / Pod kostanjem. A Dieu mon ame, Ma vie au roi, Mon coeur aux dames, L’ honneur pour moi! Les Troubadours. I. V svetli se lepoti Prikazuje stvarstvo: Pomlad je prevzela Svoje gospodarstvo. Kdstanj, mladi kostanj, Hitro ozeleni, Da hladilno senco Delaš zopet meni. Kaj dejal sem, meni? Dva si je želiva: Jaz in golobica Moja ljubezniva! 2. Kostanj, v senco tvojo Mnogokrat sva sela, Tamkaj hipe rajske, Zlate preživela. Pod cvetno sem streho Tvojo prvič ljubil, In svobodo srčno Radosten izgubil. V hladni senci tvoji, Kadar se povrne, Dvoje srdec znova Tiha sreča strne ! --------*lfl»-------- «Sämo nam ljubezen, Druzega ne poje.» ««Sama je ljubezen Vnela srce moje.»» «Svet gibljö človeštva Vzvišene ideje.» ««Prosim vas, molčite, Modrijan se smeje.»» «Slabi ženski streže, Majhna čast poetu. ««Vi sreč ste dali Zlatemu teletu.»» 4' Yi, ki zgolj bogastvo Vzbuja vam veselje, Sreča vse izpolni Zläte vaše želje. Vi, ki vam je slava Zmoter delovanja, V srčno rädost vašo Svet naj vam se klanja. Srečen jaz v objemu Ljubice sem svoje, Ona mi je slava In bogastvo moje! -------'ijl*------ Bistro meni gledaš, Čara polno bitje, V srca globočino, V duše moje žitje. Tvoja mi ljubezen Sreče luč je zorna, Nji se vsekdar skriva Toga duhomorna. Kal za blago v prsih Duh mi tvoj razvija, Ti si, dekle moje, Živa poezija! ---------'ijl'--------- 6. Beli sta golobec, Golobica bela, Na kostanja vejo Lehko-gibno sela. Gorke se pomlädi Družno veselita, Zadovoljna s säbo Brez skrbi živita. Kakor ptici, vama Sreča zdaj se smeje, Nji smijala, mšni Bode se pozneje! -4>- Srcu vlada pokoj, Srečno mi utriplje: Cvet kostanjev näme Sape dih osiplje. Tudi v srci mojem Mladoletje sije: V njem se je razcvela Roža poezije. Kčstanj, dični venec Tebi že odpada, Roža v srci mojem Žšne vedno mlada! —Ф— Da slikar sem, slikal Tvojo bi lepoto, In kipar jo dihnil V marmorja beloto. Kralj zlatö bi krono Tebi del na glavo, Bogatin bogastvo Trosil ti v zabavo. Pesnik posvečujem Tebi pesmi säme — Oj, ozri prijazno Nänje se in näme! -ф-- Ko pozval svetove Stvarnik iz temine, Čas pričel je svetne Bil se zgodovine. Zäme zgodovina Čas je svoj pričela, Ko ljubo si mene Prvič ti objela. Dni' sem potlej brojil, Mesece in leta, In srce še lepših Mnogo si obeta. •-l|l‘------ IO. Lastavice brze, V vas ste priletele, Gnezda si gradite, Da bi dom imele. Delo svoje, ptice, Skoro dokončate In z mladići varen Kraj miru imate. Nimam jaz ga mesta, Šator da postavim In družici, sebi Miren dom pripravim. ——«ф*--- 11. Oh, zasula rano Otca v grob lopata, Smrt mi vzela zgodaj Dražega je brata. Porodica mila, Sestra me ljubeča, Ž njimi ti, golobče, Vsa ste moja sreča. Mati rädost moja, Sestra je družica, Mojemu ti srcu Vćšča tolažnica! —Ф— I 2. Tri goreče želje V dnii jaz duše nosim: Vsliši, Bog nebeski, Cesar verno prosim! Prvič: da v trpljenji Skala se ne ganem. Drugič: da resnici Vsekdar zvest ostanem. Tretjič: nje ljubezen Trdno mi ohrani, Potlej prvi srečnik Jaz sem med zemljani 1 Kostanj v vrtu senco Dolgo razprostira, Za gorö blesteča Solnčna luč umira. Vmolknile so ptice, Selski zvon pozvanja, Svetu nočni pokoj Tihi mrak naznanja. Zvezde prijaznive, Naglo zasvetite, Pevske slädke sanje, Dušo objemite! I4- Kadar nočni pokoj Blagi me objemlje, Nate sladka misel Dušo mi prevzemlje. In ko nate mislim, Mi sreč trepeče, Polno je, prepolno Prej neznane sreče. Pesem se prebuja Tebi na čestitev, Tvoji vsi dobroti Revna povrnitev ! !5- Ti, srce, prečudna Meni si uganka: Srečno mi trepečeš V strđhu brez prestanka. Kakor živi ogenj Dušo misel peče: Da ljubezni 6na Kdaj mi ne odreče. Kadar to premišljam, Strah sreč prešinja, A ko njo ugledam, Tožnost vsa izginja! *l|l'-------- I6. Najine ljubezni Trdna je zaveza, Naju ne razdniži Čas ni sreče jeza. Vtrjena s prisego Naju ni zvestoba, Vendar nerazločna Žijeva do groba. Vame ti zaupaš, Jaz zaupam vate, Vez je ta močnejša Od obljube zlate. i7- Srčno, dekle drägo, Mene se okleni, Nežno, belo roko Krog vratu mi deni. Glavo lepo nagni Sem na prsi moje, Ki jih dviga hvala Mi ljubezni tvoje. Skrben jaz sem varuh, Krepka bramba tebi, Saj vso svetno srečo Stiskam s tabo k sebi! -ili'— i8. Rož natrgal rdečih, Ljubica, sem zate, Ko jih trgal, mislil Tisočkrat sem nate. Beri pesmi drobne, Pisal sem jih zdte, Ko jih pisal, mislil Tisočkrat sem nate. Cvetja sem natrgal V kratko rädost zäte, A spomin ohrani Pesem dolgo ndte! III. iJsehlo cvetje. I. Čemu poskušal bi veselo peti, Ker tešiti srcä mi ni mogoče; Kaj meni z6r pomladi je cvetoče, Saj temne duše moje ne razsveti. Ljubezen more le temo predreti, In v pesmi, srčno slast oznanjujoče, Izpremem' lehkd nam vzdihe vroče, Ki sami nji je dano jih umeti. Zamän ste, žčlje, strastno kopernenje: Igrača, vetrec, moji so ti vzdihi, In tožnost v dneh mi temnih je družica. Potčče neveselo mi življenje V samoti smrtno-dolgočasni, tihi, Kar ti odšla si, draga ti dušica! --.|{li- 2. Slikar lepoto ženski rad pretira, Da z živo se ne strinjajo obrisi; A svoji v r6du ti podobi nisi, Ki gleda me iz zlatega okvira. Tvoj svit, ki mi srce pred njim zamira, Oči in ustna, toda, kaj popisi, Spomin ob vsem ubog na steni visi, Z resnico vidno slika se prepira. In vendar hvali delo se brezmerno, Češ, da zvestd obraz tvoj cvetni kaže; Pohvalo slušam tiho jaz, nevžrno. Kakö besede prazne svet izgublja: Navzlic vsi hvali mu podoba laže, Ker mrtva, nema je in ne poljublja! —•-»ijl*-1— Izlij iz srca p6tok se krvavi: Gradil sem ti jezove tisočere, A zdaj si vskipel do najvišje mere, Valöv pretrudna moč mi ne ustavi. Nekdaj sem upal, da sreč ozdravi, Da stene se razmaknejo stotere, Ki vzdignile se mi okoli vere V ljudi' in v se: up tudi ta odplavi! Izvori so veselja vsi izčrpni, Samö studenec slčharne bridkosti Nikdär nam v žilah svojih ne presiha. Miriij, srce, in zberi vse kreposti, Da mož do poslednjega žijem vzdiha; Ko pride bela smrt* molčč otrpni. -------^l|l*----- 4- Srce je v meni jedna sama rana, In gledam svet brez rožnega ovoja, Kar mi je s täbo, zläta mati moja, Ljubezen najsvetejša zakopana. Siroti zdaj ljubezen je neznana, Pogibljem v vihri notranjega boja; Kje mislij rešim se obupnih roja, Kje duša meni bode okrepčana? Ti varno si bila mi pribežfšče, Moč pešajočo mojo ti živila, Ti vzdigala si upe mi potrte. Biki srce je tvoje mi svetišče, Nahajal do mini in tolažila Vsak hip sem vänje duri jaz odprte. -----'Ф'----- Gospa mi imenitna in učena Bila ti nisi, draga moja mati, Pridevkov teh ni moči ti dajati, Ker preprosta si bila kmetska žena. Л tvoja neučno mi govorjena Beseda jela v srci käl je gnati, In tvoji so poiiki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modrost nobena. Ljubezni do ljudij me ti učila, Odstrla ti življenja 'si mi ničnost, Mož biti in pošten me ti prosila. Kažoča laž, hinavstvo in sebičnost Dostavljati mi nisi ti zabila: Vraču j s pravičnostjo vsekdar krivičnost! •-lil*— 6. Bog dal je dušo mi krepko in zdravo In že po mnogih bojih, slast preblaga, Darila venec ti si meni, zmaga, Ker zvest resnici branil sem zastavo. Lehko bi dvigal mnogokrat bil glavo, Da strl sem kakor črva v prah sovraga, Kjer zaplodila se je ta nesnaga In kjer ima pretežno očetnjavo. A ko srce vskipeti je hotelo Ponosno moje, vselej ti z blažečo Besedo si je umirila, mati! Zavračala si me, da zgolj za srečo Sobratov je skrbeti moško delo, In ne sovražnika na tleh teptati. —-Ф'— Prisiljen cvet umćteljnost vrtnika Očćm na slast izvabi v zimi hudi, In mnogotero se окб mu čudi, A mene ta lepota kaj ne mika. V prirodi vzrasli cvet je cvetju dika, Dasi pazeč nikdö se ž njim ne trudi, Čvrstejši od prisiljenca je tudi, Ki skrbnost le vzdržuje ga velika. Takov mi cvet si v srci ti vzbudila, Prisiljene ljubezni ti vrtnica, A mraz spoznanja brž ga je zadušil. Ne bil bi srečen, da si me ljubila, Prav kakor tožnega ne kažem lica, Kar vero v tč mi pogled v te je zrušil. —Ф— 8. Zakaj ljubezen mi za te umira r Ne vem, samo da res minćva, čutim, In da se bliža konec borbam ljutim, Ki meni vse gorje iz njih izvira. Bodočnost mi temotna se odpira In steze vanjo s trnjem se posutim; Hrast sem bolän, ki ga z udarcem krutim Na zćmljo skoro položi' sekira. Up bila ti moj — tvoji dim obeti In vsi pdljubi gola so igrača; Na smrt ljubezen meni je zbolela. Bog živi dolgo te v mladostnem cveti: Za greh svoj tebe naj ne doletela Jednaka bi zvestobi moji plača! --------•I-I---------- Lepöta vsa, ki gledam jo pri tebi, Razcvita srečnejšemu se od mene, A ni je ure skoro zamujene, Da jaz te v duhu bi ne želel k sebi. Veleval strogo srcu sem: iznebi Želje se nične, v srci zanečene, Pri nji ne najdeš sreče si nobene, Zatorej upe še mlade zagrebi. Ubogati srce je res hotelo, Da trfnoško zvršuje mi povelje, Bolesti naj še hujše bi trpelo. Л moči ni zatreti kopernenja In v prsih mi ljubečih vroče želje, Ki jedro meni sreče je življenja. ------«|||_----- IO. Ponosna rast in mikalna lepota, Očesi, ljubeznivi zvezdi moji, Sladkost poljubov čara v družbi tvoji, Nad prah vzvišuje tvoja me čistota. Kadar objemlje dušo mi temöta, Pogledaš me, vkročeni so nje boji In mislij temnih razkropč se roji, Pozabljena življenja je grenkota. Kar dobrega li v meni, kar hvalilo Kdaj med ljudmi' se, ti, golobče zvesto, Blagosti vse je tvoje to zasluga. Znam, da je blizu mi pokoja mesto, A dokler mene srčno ti ljubilo, Ne zmoti duše moje ženska druga. -------*l|l*-------- 11. Po tebi drćvi toži se in davi In vzbuja meni želja tiho skrita, Pri tebi zopet sreče dan zasvita In hrepenenje moje se ustavi. Dražestno glavo nagneš k moji glavi, In ko ljubezen tvoja plemenita Pokaže kakor solnce se očita, Vriskaje v meni jo srcć pozdravi. Res, blizu sem, da me gorko objäme Premehka, dekle, nežna roka znana, A vedno pot se daljša mi odkriva. Pogledaj vendar, sreča, milo name, Da mi zavrisne duša okrepčana In nepokojno to srce počiva! I 2. Dekletce nežno, v duši tvoji čisti Življenja pomlad vzbuja vse darove, Ki razcveteni lepšali ti dnove Navzlic sovraštvu bodo in zavisti. Ljubezen tvoja ne želi koristi, Prav kakor r6sa, padla na cvetove; Otroške tvoje slušam rad smehove, In oj, poljubi tvoji — tisti, tisti! Učakal, vem, ne bodem, da razviješ V deviški ti cvetoči se lepoti, Takrat že spim v pokoja tihem kraji. Л mili bog uslišati me hoti, Da še tačas na duši čista žiješ, Cvet säma svež in čvrst v življenja maji. ------.|||k------ Ponosen vzor mladenič sem ustvaril O ženski si zvestobi stanoviti, Pred svetom vedel ga skrbljivo kriti, In vendar le sem ž njim se osleparil. Da blisek me ošinil, grom udaril, Hudö je moči mčni se zgoditi; A ko mi z vzorom bilo se ločiti, Obup razljučen v prsih je viharil. Prevaljeno srce mi omrzelo Za hčere Evine, ki jih visoko Prej v čisli je zaupljivo imelo. Ženstvo bežim, kar moj se izneveril, Pred mano vzor ponižal v prah globoko, In da ne ljubim, kdo bi mi zamčril? --------,|||,------- 14. Osamljen Hodim po stezah življenja: Najdražje znance mi krijö grobovi, Dasi mi niso prišli stari dnovi, In še kipi' sreč od hrepenenja. Oddaljen priča sem ljudij vrvenja, Ki vzor jedin jim nični so bogovi, Ker so vseh slastij si pri njih gotovi In prošenj najpredrznejših rešenja. Takisto človek jaz sem, tudi meni Budi se poželenje, da v tešilo Došla bi časih kaplja mi veselja. A vzorov, ki so v duši porojčni, Od njih srce ne bode se ločilo, Naj mi ostane želja vedno želja. !5- Človeške tožbe čujem, vzdihovanje, Solze točiti sestre vidim, brate, Pogrebce tu in tam živahne svate, Ki rad bi se vesel oziral nanje. Pogled mi takšne slike je vsakdanje Zatrl vse misli, upanja bogate, Da Ičpe kdaj bodočnosti še zlate Učakam v prid človeštvu, v srečo zanje. Oj, pevske želje vč presladke, ljube, Težko je bilo z vami se ločiti, Ker balo mi srce se je izgube. A naj življenje, kri naj jaz žrtvujem, Redil svetovnega izpremeniti Ne morem, ako noč in dan vzdihujem. I6. Nesrečnik sem, nesrečnik še ostanem Do meje dnfj težkč nosčč okove, Rešitve ni mi upati gotove, Nikogar z bolečino vso ne ganem. Iz sna morečega po konci planem, Ko zor premagal je noči strahove; Izgine dan, teme je strah me nove, In truden zjutraj spet oči si manem. Bolestim zlahka mojim ni primere, In ker ni upa, meni se rešiti, Srce tero bridkobe tisočere. A hujše name še trpljenje pridi, Značaj si moški vem jaz ohraniti, In potlej dan poslednji meni vzidi. --ф--- Ч- Iz dnä srca, iz duše vse udana, Do tihe, upam, ti me spremiš jame, Kjer lepi čas mini napoči zäme In trnjeva mi bode pot končana. Jeseni, ko pobtfli drevje slana, Odpada listje, veje gledam same, Drevo, ki cvet posipalo je name, Podoba tožna skoro ni mi znana. Ljubezen tvoja cvetu ni jednaka, Podobna listju ne, ki v prah razpada, Drevesu ni srce bijoče živo. Ljubezen tebi v prsih vedno mlada Razcvita se in ž njo premilostivo Kraljica me obsiplješ siromaka. Vsem čarom samim ženskega telesa Srcä ni moči meni v spöne deti, Besedam sladkim nehče se odpreti, Pogledom zapeljivim ne očesa. Podlosti v robstvo ne dajem peresa, Odkar zavčden žijem tu na sveti, In često že je bilo mi trpeti, Ker gädi se mi breme nje ižesa. Lepota pridi združena z blagostjo, Srce ponosu zdajci iznevčri Ter se udaje čarov sladki sili. Blagöst, lepöto, vsega v polni meri Našel pri tebi jaz sem, duši mili, Ki tvoj spomin je strnen mi z mladostjo. ---ф-- 19- Želim zapeti iz srca globine, Da pesem bi do nćba tja zvenela, A prehudo že duša je trpela, Predolgo žge jo plamen bolečine. Ker silna stiska notranja ne mine Ter upa ni, da konec bi imela, Ne bode nikdar duša spet želela V nadsvetne dvigati se mi višine. A kdo pravico tožiti dal meni, Ljudij povsod okoli še trpečih Od sebe vidim lehko mnogo huje. Dovolj tožbč o ranah je skelečih, Njih tčšiti, ki strože so tepeni, Sreč naj želja ta samo dviguje. -----«Ф*----- Izginja dan in ž njim svetloba gasne, Mraku mirän ovoj na zemljo pada, Zmagalka nema noč krepko prevlada Življenja glasni hrup do zore jasne. Kdor z mano stopil na steze opasne In vnemala ga je v bodočnost nada, Kadar med cvetjem upnim vidi gada, Propasti bodi gčtov si počasne. Kako prijazno sreče je svetloba Sijala meni v prvih dneh mladosti; Zdaj krute jo usode mrak zakriva. A tamkaj v blagi mi tišini groba Sreč prevar se iznebi, bridkosti, Mini tam zora vzide prijazniva. --------,\l\,--------- 2 I. Jesenskih rož dehtečih je iz vrta Poslala nje dobrotna roka meni. Dragi' mi cveti zdaj so prineseni, Ko zima pot si brez ovinkov črta. A vladaj krog puščoba razprostrta Utrujeni prirodi, osamljeni, Veselje v sobi moji zapuščeni Našld široko vrata je odprta. Oj, naglo, vtž, cvetice, izgubite Lepoto in prijetno vso vonjavo, Ki dneve majnika nazaj mi kliče. A še suhe svedokinje bodite In oznanjujte nje ljubezen pravo, Katera mene v lepši svet zamiče. —m— Pripoveduje svet o dobi stari, Da mrtveci so räkve ostavljali In časih se ljudem prikazovali, Svareči jih, braneči bližnji kvari. Kdor bal se, da nesreča ga udari In sklesti upanje njegovo v kali, Lehkö se je otel, ker glas mu dali Mrliči, kdaj opasnost zavihari. Iz moje se minulosti globine Pogostoma dvigujejo prikazni, Svareče ne, srce samo straščče. Ko duh moj gleda medle te spomine V sedanji dobi, zäme neprijazni, Propasti bolj še gotov sem preteče. —,l|i,— 23' Besede meni često, ne zameri, Polzč iz ust zbadljive in osorne, Pretresajo ti duše dno pokorne In v trdni te majđ do mene veri. A najosornejših besed naperi Rezkdst bolesti moje neumorne, Nad svojega srca jaz misli vzorne Oblasti nisem dal še nikateri. Preöster sem, kar dobro vse mi znano, A tega ti, verjemi, nisi kriva, Saj bitja tvojega poznam blagoto. Krog sebe le poglčd moj neprestano V sreč po kaplji strup morilen vliva, Ki govorjenje vse poji' z grenköto. —Ф— 2 4- Nebö v meglah, grmi, vse vprek se bliska, Pogubna med deževjem pada toča, Na polji klas, po vrti cvet bijoča, Razljučeni vihar buči in piska. Minila je nevihte zlobna stiska, Zasveti solnčna luč prijazno zroča, V valeh potočnih naglih se tresoča, In duša spet olajšana zavriska. Omldčeno poljč, uničen v vrti Ves bodi cvet, saj časih še odžene, Vsak dan med grömom ne vihrä deževje. Človeku, vpisanemu v knjigo smrti, Pomoči ni dobiti mu nobene, Drevo je, ki mu sklčščeno vejčvje. —-Ф~— 25- Opčšam sk6ro, truden že v pokoji Rad spaval bi, počil si od težave, Naj tudi brez česti vojščak in slave, Pozabljen po junaškem vročem boji. Do vencev želja v prsih mi ne röji, Mladöst imä le takšne izkušnjave, A jaz je v slavo nimam vere prave, Preradi ničnost ji krijd ovoji. Ne bodem tožil, kadar moč opeša In izpusti orožje iz desnice, Ki sučem je v blaginjo domovine. Sreč mori mi žalost, ker pogreša Bojnikov in zaščitnikov pravice Obilnejšega bröja iz množine. —nji'— Srcć mi ne prestane hrepeneti Po vzorih svetlih; vzvišenih življenja, Četudi podlost čeznje svoj razpenja , Zasmeha pldšček, željna jih zastreti. Lep6to v čislih pomladno imeti, Do tega ni ljudem, ki hrepenenja Prepolno je sreč jim, kdaj zamenja Jesen darove s pomladnimi cveti. Na vseh dareh jeseni hvala bodi, Cvet je prijeten, sad samo koristi, Dozorel klas in grozd budita petje. A slast naj vzvišenejša vse nas vodi Ter misli, hrepenenje naše čisti: Hvaležni sad, veseli glejmo cvetje! IV. v Kristali. Und wenn der Mensch in seiner Qual verstummt, Gab mir ein Gott, zu sagen wie ich leide. Goethe. I. Globoko v zemeljski naročaj skriti Pogledu solnčnemu leže kristäli, Po trudu liki mavra zasijali Očem so našim v nežno-bojnem sviti. Iz pćvčjega srcä se poroditi Ni dano pesmi, tajno speči v käli, Dokler ga s silo niso pretresäli Viharji čustev, kojih ni krotiti. Svetlika se kristäl, umčtno brušen, Pogledu slast, a treba dokaj truda, Prej nego v žarkih milih zaleskače. In pesnik, v böjih notranjih izkušen, Nikdar se ne očitaj mu zamuda, Če pesmi niso lehke zanj igrače. Objame naj, iskrćno še pritisne Trpeči brat na prsi te v zvestosti, Družmk preblagi mojih dnij mladosti In tihe njene sreče nepopisne! Ko näte mislim, duša mi zavrisne Vstrepetajoč od tajne veselosti, Pozabljam vse trpljenje in bridkosti, V temnö življenje luč svetla mi blisne. Какб ljubila sva tedaj goreče, Kar je lepo in vzvišeno človeku, Kako želela svčt osrečevati! Izginila mladost je v brzem teku, Sreč miruje nama hrepeneče, A kaj dosegla sva ? — Oj, sen krilati! --ф- Rad tebi samemu, prijatelj zlati, Vse mene žgoče bi pokazal rane Novejših dmj in davno že ti znane, Dasi jim leka, včm, ne moreš dati. Obrünek mnogi mogel bi spoznati Jedino ti, s katerim pokopane Mladöstne svoje nade združevane V grobeh prezgodnjih vidiva ležati. Postavila sva toge spomenike Na te mogile zaželene sreče, Ki mogla nama ni vrhä dorasti. Težko po nji sreč je koperneče Uklönilo se časovi oblasti, Katera sna celo že niči slike. ---fljh— Naj bi tajila, kakor svćt zahteva, Oba mladeniške nesmrtne vzore, Naj v druge prestopila bi šatore : Sam jezik Galilejca razodeva. Naj tudi se ponašati ne smeva, Da sad poplatil nama je napore, Naj vlada podlost, kjer in kakor more: Plačilo boljše midva sebi včva. Svet ogenj sva zanetila si v prsih, Ki do denašnjega ni dneva vgasnil, Naj tudi srdec drugih ni prešinil. Kdo grozdja bi iskal na suhih trsih? Mrakove dušne ljudstvu kdo razjasnil? Molčiva, sen mladostni je izginil! —Ф— 5' Izginja let mladeniških bliščoba, Obema čas ne gleda skozi prste, A dokler krova ne povezne krste Nad nama smrt, ne vgasne ta svetloba. Pot kratko le imava še do groba, Kjer stopiva iz bratov živih vrste; Mladost, poganjajoča nädej brste, Kako je kratka bila tvoja doba ! Odbegne pömlad, cvel za brstom vidiš, Za cvetom sad se tisočer pokaže, Če mraz ne zamori' ga, ni vročina. Ne jaz, in vem, takisto .se ne stidiš Nekdanjih srčnih ti želja spomina, Ko nisva znala še, da sreča laže. -----------,|!j|,---------- Kako gorim še videti zvršenje Želja vsaj nekaterih jaz in v novo, Menč, da nam prerodilo gotovo, Poblažilo bi potlej se življenje! Oj, zopet starodobno hrepenenje: Zatrl bi rad, kar vidim, da surovo Repenči se med nami in takovo Razseva soblazen, ne oblaženje! In vendar ti se meni bi pridružil Izvestno zopet, akotudi zdrava Ni rana še izkušinje nesrečne. Prekletstvo ndnj, kdor prvi je okužil Srce človeku, kömur ni zastava Lepote svčta in resnice večne! —.ti'— Umirati in vendar ne umreti, Človeku, ne tajim, pokora huda, A hujša je vseh dragih dinj zamuda, Ko delo vidiš svoje v nič bobneti. To naju pčče, kar na božjem sveti Izgubila sva vero vänj in v čuda, Ki se godč na tebi, stara gruda, Odkar začelo solnce ti blesteti. A hladno tvoje nedro vsaj pregreje Katerikrat nebeska luč s toplöstjo, Da vir življenja tebi ne zamrzne. Midva želela greti sva z blagdstjo Sobratom srca, oj, željč predrzne, In zdaj obema, čuj, brezum se smeje! -ф-- s. Imej zabavo vsak po svoji želji: Zlate povzdigaj svćt slaveč kumirje, Brezum široko prevladuj in širje, Razkdšnik v ničnem t6pi se veselji. Sebičnik samogöltni si postelji Mehkö ter v görkem, polni si mehirje Zijbče s suhim zlatom in hudirje Brzdaj peklenske s svojimi povelji: Ti novodobnih ne poznaš malikov, Bedaštvu se ne klanjaš ni nasladi, Izkušen ne dehtiš po svetlih penah. Zvest s täbo jaz sem izmed vseh družnikov, Kateremu se zviti satan gadi, In pridi v najslepilnejših mi zmčnah. ----•ifl-— Vesel resnično in iz srca biti Nikoli mogel nisem v družbi glasni, Kričeči gostje, vi ste dolgočasni, In laskanja ter hvale nigdar siti. Samo s teboj utegnil še prežiti Najslajše hipe v radosti bi jasni, Najlepše, ker nekdanji svoj prekrasni Svet vzorov izkušala bi živiti. Slast bila to bi meni kakor cvetje Poslano po ročici ljubeznivi, Kadar že leto na jesen premahne. Prej nego mojih strun umolkne petje, Želim, da s srečo to me Bog poživi, Potem izvor življenja naj usahne. IO. Adama, njega Bog kaznil ženico, Ker zmotil ja hudič je sladkousti, Navzlic prepovedi: «Adame, pusti Sad tega debla z dano ti družico!« Na svoj pogin ljubeč tovarišico Bogä pozabi Samson in čeljusti Oslove, ki so filistejski hrusti Pod пјб za mnogo padali krivico. Adama ne in Samsona junaka Pregrehe naju storil ni nobeden, A vendar sreče raj in moč izgubil. Zadela tebe, mene siromaka Nezgoda ta je, ker. s teboj sem ljubil, Do česar duh ne vzdigne se nijeden. Nikomur v mojega srcä globino Pogledati ni smeti radovedno, Окб prijazno tvoje le je vredno Predirati njegovo še temino. Ti znaš, moj vzdignil duh bi se v višino, Da ne uklepa ga tlačanstvo bedno, Ti tudi včš, da mi sladkö-besedno Golcänje v duše ne zvem' praznino. Na poti svojega življenja srečal Tovarišev sem dökaj razven tebe, In zdaj lehko na prste vse prebrojim. Trpljenja malokdo mi ni povečal, A mnogi hotel, da me v prah zagrebe; O tvoji le poštenosti ne dvojim. I 2. Ustaviti ni moči mi koraka Na cesti v dneh mladöstnih poiskani, A ti, prijatelj, njemu zvest ostani, Dokler družm'k tvoj smrti ne pričaka. Že zarja se večernega oblaka Očem leskače na zapadni strani: Da pominćva rok svetlobi dani Rastočih nočnih senc oznanja vsaka. Nebo ti vračaj, brat po duhu meni In srci, ker me spremljaš nesebičen, Ne lakomen besede moje hvale. V spomin, da mož se najde še pravičen, Prijatelj blag nam v döbi ohlajeni, Ohrani, prosim, prve ti «Kristäle». —• «ф»---- Dr. R. J. Razlagu. Tam v lepi zemlji štajerski zeleni Stoji' mogila, malokomu znana, Krijoč pepel najblažjega Slovana, Ki redko so vrstniki mu rojeni. Ta grob je dvakrat sveta gruda meni, Ker hraniti v naročaji odbrana Po duhu in po srci velikana, Muččnca stväri naši je pošteni. Mirän pod cvetnim hribcem vsaj počiva Junak-boritelj, blagi naš učitelj, Ker v svetu рбкој ni mu bil usojen. Ljubezen jači me do njega živa, Ki prave je prosvete bil širitelj, Da ne opešam sam s seboj razdvojen. •-Ф-— Med nami vroče ti, pokojnik vzorni, Duhä buditi želel si kreposti, Zavednosti in delavne blagosti, A bili slabo tebi smo pokorni. Nam žrtvoval svoj trud si neumorni, Zahvala zanj so bile ti grenkosti, Klevet, zavist je mščetne podlosti, Nasprotujoče v zlobnosti uporni. Nesrečni mož, prevred so te poslala Nebesa med-nas, da bi narod spasil Po tvojih tikih sam se in povzdignil. Pušic trovanih mnoga prisvrčala V srce ti čisto, in brezum je mignil, Da vzdih bi tvoj sovraštva krik preglasil. ------,|J|k----- Moštvo pogibije v naših dneh na sveti, Značaji bodo skoraj bele vrane, Zatorej njemu čast, kdor se ne gane, Ko viher bojni čuje prihrumeti! Stal ti si v borbah skala, ki podreti Žele moči jo zlobe razbrzdane, A vsem protiva mnogo let ostane, Prej nego času moči jo razmleti. Let dokaj si za sveto domovino Meč ostri sukal svoj duha in кбрје Precčj je tvoje vrglo rokovnikov. A da si jih podiral kakor snopje, Da sam nesrečno spasil si očino, Zlogolkih nisi vbranil se jezikov. —«I|k- i6. Žrtvuj srce najblažje, čas in glavo, Vspodbüjaj, uči, vnemlji, teši brate, Poniglave! razgnevljeni so nate In se pod tvojo ne zberö zastavo. Zalega se modrasja skrije v travo, Ko prideš blizu, žvižgajoč se vate Zažene gneča te strupno-zobate Goläzni, ker ji motiš nje zabavo. Ti želel si, da kaži plemenito Slovensko naše ljudstvo se povsodi, Nihčč zdaj pregoräk ni zdaj premrzel. Modrđsi, ti sovražnik njih svobodi, Očito v te so sikali in skrito, Zdaj v tvojih svojcev vrsti zije —• vrzel. - I7- Bojnik bil ti, služeč samo resnici, In čemur nas učil si, kar go%'oril Vresniči se, ko lepši dan zazoril Po božji večni bode nam pravici. Somišljencev je tvojih to peščici Takisto znano, čas jim ni umoril Srčnosti, naj se tudi je priboril Prosveti pot na ozki le stezici. Zatö nasprotnikov hudobnost dihti, Na pot nam kämenje zapreke vali, Mi se ne strašimo vse njene zl6be. Za sveto stvar orožje vsakdo vihti, Kar nas je, da zvesti smo ji ostali, In kakor dim razbegne moč hudobe. -ф- Kdor poštenjakov tvoje nesebično Poznal je delo r6du na prosveto, Ljubezen tvojo za vse dobro vneto, Iz srca vsak spoštuje te resnično. Sovražil ti hinavstvo dvojezično In domoljubnost otlo, prenapeto, A za namero blđgo si pričeto Zaščitnik stal, podpornik nepremično. Svet ne, ljubezen včrne je soproge Postavila ti spomenik na mesti, Kjer si slovo prevaram dal in nadam. A jaz, učitelj moj, prijatelj zvesti, V spomin zahvale in globoke toge Ta venec pesmij na tvoj grob pokladam. go I9. Simonu Gregorčiču. In tormentis — ad memoriam. Oblačen in mrzeč je dan bil v zimi, Temötna, pusta, mrzla moja duša, Ki jo bridkostij vseh oblast preskuša, In ki brez zmage se vojskuje ž njimi. Kar čujem pozdravilo: «Bog te vsprimi!» Uho strmč prisrčni glas posluša, In zdajci mine led, tema in suša, Stotčro v prsih nädej se izcimi. Spet upam, da resnica ne pogine, Naj tudi sila jo leža zatira, Pristojnega ji ne odkaže mesta. Zlajšujejo mi srčne bolečine, Vpokojen duh v bodočnost se ozira, Odkar privela tebe k meni cesta. -»lil*------ 20. Slabosti] mnogih stidim se nad sabo, Te ne, da kdaj ljudem bi se dobrikal In kota v glavi svoji vsa pretikal, Kje spi beseda laskanju za rabo. A glej, spoštljivo klanjam se pred tabo, In da me čuje rod, glasno bi vsklikal: Značaj si, ako bi moštvo zanikal, Ves svet podmetal voljo tebi slabo! Ti moz si, blago v nedriji utriplje, Trpeč srce se tvoje nam žrtvuje, Samo nesrečno teši nas, povzdiga. In kakor pomlad rožni cvet razsiplje, Da naše se окб nad njim raduje: Tako nam dušo tvoja pesem vžiga. -Ф— 2 I. Zamaknen tvojih strun poslušam glase, Opajajoče dušo mi s sladkostjo, Z veseljem nepopisnim in s krepostjo, In spet srcnöst za hoj v življenji rase. Ne mislim še, da kaj priboril zase, Človeštvu le pomogel rad z blagostjo In spravo s svojo sklenil bi dolžnostjo, Da dstre sodbe ne prizovem nase. Da, kadar v tihem grobu že počivam, Glasno in sramotilno svet ne sodi: Ta bil zagrčbel je talente svoje. Da, ako jaz dmj lepših ne uživam, Uglajam vsaj zanamcem pot k svobodi, In zärod tebi naj zahvalo poje. 2 2. Podoba tvoja, v dežel razposlana, Ljudem iz dalje kaže te po lici, Pri sebi sem te videl jaz v resnici, Vesel, da sreča ta mi bila dana. Besede tvoje bile duši mana, Odprla se je tvoji govorici, Kot rosi nedro se odpre cvetici, Da čvrsta zopet vstane okrepčana. Ko tvoja mčni je stiskala roko, Srce sladko je čustvo pretresalo, Da ti spoznavaš me na pravi poti. Dosegel si med nami čast visoko, In jaz primerjan s tabo sem le malo, A zdaj me v delu mojem nič ne moti. —»ifl*-- 23' Zaslužen s pismi zlatega peresa Tvoj venec je, kateri splela slava, Saj pesmi tvoje moč ustvarja zdrava, Ki tebi v prsi vlila jo nebesa. Svet srca ti odpira in ušesa, Posiplje s cvetjem te in obožava, A majhen broj le tebe prav spoznava, Ozira zvest se näte brez slovesa. Zatd radujem se, da sam uverjen O ničnosti si hvale vse in slave, Da glas nje trombe ni srcä ti zmotil. Da tvojim nogam je naravnost mčrjen Korak iz präha tja v svetlč višave Po stezi, ki se nänjo si napotil. —Ф— 24. Doslej po gladkem te je vela sreča, Bog hötel, da od tebe se ne gane, Do hipov verna pöslednjih ostane, Svoj blagoslov na teme ti roseča! In če umakne jutri se bežeča, Zavidnost bleda nate s srdom plane, Če seka meč sovraštva tebi rane: Takrat ne plaši naj te strast besneča. Krvi naldče kdaj se žejna tigra, Hijeno gladno plen krvävi pase, Sovraštvu m6či ni napasti glada. Život sovražnosti je žaloigra, In častne zmage lovor njemu rase, Kdor pade mož, kadar zavesa pada. ---------'lil*-------- 25- Najrajši ljudstvo stavi spomenike Možem, ki släbo jih žive' poznalo Ter s kamenjem nevćdno je lučalo, A čast mrtvi' so mu, ponös in dike. Nad kamen kamen ■— težke in velike: Kaj ni dovolj jih na živoče palo ? Čemu li mrtvih bi se ljudstvo balo In vence vilo jim od lovorike? Muččnec, grobnega vesel pokoja, Ne vstane vam, in krivde vaše, znajte, Slavljenje licemersko ne zmanjšuje. Z gubami toge črnega ovoja Dolgä zakrivati ne izkušajte, Ki spomenik ga svetu oznanjuje! ------*l{l*-------- 2 6. Ceneno slavo danes je imeti, Ki nje v dežel jo trobijo piskarji, Da vzvišani stoje po nji šušmarji, Dokler jih luč resnice ne obsveti. Umeteljnosti ni lehko predreti Megle duhov, malikov njih oltarji Blestć se v hitro-bežne slave zarji, In trudno ljudstvo ni jim hvale peti. Umeteljnik po milosti nam božji Pogostoma neznan živi med rodom, A pride čas, da ljudstvo ga spoznava. Umakne laž resnici se v orožji, In kdor pred vsakim ne kleči gospodom, Nesmrtnosti mu venec hrani slava. Umeteljnik, poslanstvu neba zvesti, Obrazi, kar mu genij svoj veleva, Kar duhu njega jasno razodeva: Čestfmo ga moža na svojem mesti. Po veliki ne stopa nikdar cesti, Tam sebi v prid usiljenec hojeva, Bedäk bedäkom polžjo kri ogreva, Vedoč, da lepe bode žel obresti. Nebčski ogenj v prsih izogiblje Umeteljnik sleparjenja se greha, Ponosen miluje brezum prezira. Naj trda mačeha ga sreča ziblje, Njegov je delež mu grohot zasmeha On vzoru žije, njemu zvest umira. —-.fli— 28. Vse veruje srce ljubezni vroče, Igraje si zapreke brän podira; Kadar iz vrelca pravega izvira Oklepati je z lanci ni mogoče. Prestvärja piišče v vrte nam cvetoče, Ob slame bil zaupno se opira, In ko že nädej poslednja umira, Zelč oteti sölze jo pekoče. Dosezi, kar je možno ti doseči, Kozarec vse slasti' do dna izprazni: Srce ne bode srečno mirovalo. Sam tä govöri o ljubezni sreči, Kdor čist je gledal njen obraz prijazni, Ko milo nje oko mu je sijalo. 29. Ljubezen moja släpu ni jednaka, Bobnečemu iz strme visočine: Studenec miren srčne je globine, Sumeč tihotno se po nji pretaka. Ples vidiš v njem temotnega oblaka, Svetla od solnčnih isker je zlatine, Od ognja zvezd in mesečne srebrine Valov pohlevnih njega kaplja vsaka. In ako jasno se nebö nasmiha V njegovi strugi, kaj na dnu spoznala Obrnena poglede bodeš vanje? Obličje svoje, ki do smrti vzdiha Miloba njega bode mi sijala, Zlateča dneve in sladeča sanje. —- Ženstvo je naših dmj na slabem glasi, Da, kdor je ljubiš, njemu si igrača, Kdor mu zaupa, greh s kesanjem plača In siromak zasmeha se ne spasi. Res, naglo ženska se nakratkočasi, Možd bi rada, ne samo glumača, Nestalnega in sladkega laskača, Dežnika besedij, katere kvasi. Kdor ljubil sam za šalo Eve hčere, A roke ni, sred le njih je želel, Kaj streljaš nanje srda zabavljice r Slabosti naj imele bi stotere, Slušale so, kar uma glas jim velel, In lehko njemu se smijo — ženice! —Ф— З1- Prijatelj moj, ker tebe že in mene Sebična ženska jedna prekanila, Nikari, da bi jezna vse dolžila, Saj tudi Bog ustvaril je poštene. Se ve, za oglom najti ni nobene: Čemu oba najprvo sva ljubila, Ki najine oči je ulovila Željnč, s krasöte svitom oslepljene ? Demänta ne iščimo po krtini, Ne golobic, kjer drobnična je stäja, Po zelnikih alda ne cveteva. Zahvalo srčno vediva «jedmi», Da ustna druga nje poljub osläja, In da ob drugem nedriji slončva! Klevetnik žensko čast naj meni skvrnil, Odkar s teboj me združila je sreča, Predraga moja deklica ljubeča, Kako bi hitro ga izpreobrnil! Kar ogenj vanje pogled tvoj zatrnil, Vzbudila se ljubezen plameneča V srca globini vžaljenega speča, Nov svet je čarovit se mi odgrnil. Spoznal sem ženskega srcä blagosti, Spoznal njih dušne sile čudotvorne, Spoznal, da bajka ni zvestoba ženska. Podoba tvoja v gloriji čistosti Ljubezni meni je podoba vzorne, Ki ne zastre je vsa tema peklenska. 33' Ljudje v železnem kurniku medveda In gledat hodijo, poslušat leva, Какб rohni zverine kralj in — zeva, Renčeč kožuhar pleše, lega, seda. Komu je glčdalcev na misli beda, Katero gladna in tepena reva Pogleduje srdita razodeva In trudna vednega trpinstva reda ? Takov nesrečnik jaz sem v ječi svoji, In vänjo le prečesto radoveden Oči, ušesa pđsti svet se trudi. A redko razven tebe duši moji Tešila kdo prinaša, gosta beden Jetnik naj kratkočasim, da se čudi! Očem prijetno vezati cvetice Umeje samodelske roka tvoja, Po volji tvoji sleharna se boja Ukusno druži med tovarišice. Vendar še lepše nego te sestrice, Naj tudi krasna vsaka njih je broja, Čudčč se čudom duša gleda moja Sajene v tvojega srcä gredice. Predobro vem, da teh cvetic nobena V bohotni svoji ne vscvetč lepoti Življenju mojemu na stalno srečo. A hvala bodi tebi izrečena, Ker vsaj za hipe v tožni mi samoti Trpljenja mojega razsvitljaš ječo. Človeštvu vsemogočna vladarica, Ljubezen, ti srce očisti nični, Iz njega tožnost, jezo mi preženi In sama vladaj mila mu kraljica! Kadar strupena rani je pušica, Zdravilnega mazila nänjo dčni In strupa moči rano ti zakleni, Vsevćšča ti usmiljena zdravnica! Dokler živim, nikdär me ne ostavi, Če kdaj v srce tema obupa sili, Svetlobe tvoje žarek jo razblisni! In ko rešnica mene smrt pozdravi Ter svit jim nje ovoji bodo skrili, Oči prijazno trudne mi zatisni! -----»lik« — Zašlo je solnce, zvon večerni рбје, Utrujen glas njegov vesel pozdravlja In delo dnevno delavec ostavlja, Da gre v počitka domovänje svöje. Vojščdk, prebivši ljute, vroče boje, Ko zmage in mini se god preslavlja In narodu blaginja ustanavlja, Spet ne žeh' si med sovražne гбје. Trpin, utrujen od težave dela, Vojščdk sem jaz po mnogih trdih bojih Strun vtihni glas, meč, visi, kbpje, sloni Če ni zastonj jim struna moja pela, Če bil srčdn bojnik sem bratov svojih, Večerni zvon, počitek mi zazvoni! — Besedam samim sveti domovini Pomägati nikdar ne bode moči, Neplodnih sdlz o bčdi nje ne toči In ne vzdihuj nihčč, da spi' v temini. Ljubezni živi ogenj nas prešini Ter z delavnostjo vsakdo se poroči, Takisto po duševni dolgi noči Prosvete vzide jasni dan očini. Dejanje našo rodoljubnost kaži, Naj tudi nam za žrtve in napore Učakati veselja še ne bdde. Osrečujoča misel nas tolaži, Da čas vresniči vnukom naše vzore In med sloveče dvigne jih naröde. 38. Usoda stara nam in vsak hip nova: Za možem mož in ž njim za nado nada V temnö kraljevstvo smrtno se poklada, Ki tajnostno združuje dva svetova. O komer tožba zdaj velja takova, Na kogar prah za solzo sölza pada, Bolj kakor bron in marmorja gramada Slavć nesmrtna dela ga njegova. Какб se z6ve mož, po smrti vplenjen, Ki rod spomina mu od pismen zlatih Nikdar iz knjige slave ne izbriše? List gore naše je, zaslužno cenjen, Pri bližnjih ljubljen in pri daljnih bratih: Erjavec Fran ime se njega piše! v. + Iveri. Vesšli se, čislan v svojem rodi, Samö ne kaži se previsok, A bos takisto nikoli ne hodi Ter brez skriljäka in golorok! In znaj, če doslej na življenja cesti Korak je bil srečen tebi in skok, Prej, nego na zaželenem si mesti, Pogoltne lehkö te rüpnik globok! * Kdor jezen s pušico v sreč te vstrelil, Ne misli, da bi ljubeč je zacelil. A naj bi tudi ti rano zacelil, Kdo vč, če zopet ne bi te vstrelil ? * Sovražniku svojemu se ne skrivaj, Takisto na meč mi ga ne pozivaj, A kadar on se näte zažene, Nikoli plah se mu ne udäj, Ne, brez strahu tačas ti veljaj: Jaz tebe ali ti mene! H: Bojnika imamo takšnega v čisli, Ki dobro prej devetkrat premisli: Vojskd pričenjam — s kom in za kaj ? Le takšen pride zmagalec nazaj! Oseba ti nič, vse sama stvar Pri vsakem je boji naj vsekdar; Osebnost, kjer ta pomaga v boji, O stväri pošteni tamkaj dvoji! % Prijetno življenje, kjer vlada mir, Peklensko trpfnstvo, koder prepir; A mnogi junak že zgruzil se mrtev Za ničevno stvar predräga je žrtev. ••s Skovan je meč, da življenje ti brani, A rajši v nožnici miren ostani! * Kdor mnogo junaški orožje vihtil, Srčnosti priznanje mu lovor je bil; A mnogi junakov spi' nepoznan In brez lovorike v grob dejan. * Čestit si nam, lovor bojniške slave, A ljubimo oljko miru in sprave! Da vsi so ljudje na sveti pošteni, Bilö bi dobro tebi in meni. * In vendar sovražiti ni rokovnika: Če pošten značaj mi ž njim primerjaš, O pravi se njega ceni uverjaš: Na tčmnem je dnii svetlejša slika! £ Ko zebe te v zimi, zapiraj duri, Če imaš kuriva, peč zakuri, A za panjdče skrbi po leti, Da bode mčči v zimi se greti. £ Pri pčči naj bi v leti se grčli, Dejal bi nam svčt, da smo zblaznčli, A kdor po zimi se stisne k peči, Da je neümnik, kdo li sme reči? £ Kadär strahu ni mišjega v hiši, Slobode slast uživajo miši; Ko vrne se, družba skočna obstane, Zboji' se za k6žo, v zavetje plane. £ Такб se nam smrtnim godi sinovom, Različnim smo v öblast dani strahövom: Če žalim Bogä, strah me je hudiča, .Naj v zäkon dregnem, bojim se biriča! Da rod je človeški brez strahü, Imeli še menj kakor zdaj bi mini, Prej nego leto minilo in dan Izginil bi s svčta nam pregnan. * ♦ Pred sabo zlato vince v kozarcih Sedeli smo mladci pri modrih starcih. Veselo je kaplja vinska tekla, Beseda se mnoga ozbiljna rekla. Ocäk spoštovan je v našem seli Dejal s kazalcem na resnem čeli: «Mladina, prehitro pota meriš, Potem opešana se izneveriš, Nekdaj poldžneje smo hodili, Л vendar nismo pdslednji bili, Nekdaj smo v lepši delali zlogi, Trudeč na prid se očini ubogi, Če bode napor mu koristi donašal, O tem nobeden ni delavcev vprašal, Tako pridobili smo to malo, Kar vašim je rokam v skrb se dalo!» Resnične besede, mož čestiti, Prenagel je časih nam korak. In prvi bil najrajši bi vsak, Dasi ni m6či vsakemu biti. A znajte, kakor je nekdaj vas, Ljubezen očinska prešinja nas, In zmotra kateri brat ne dosčzi, Med potom omagaj ter v senco Ičzi, Saj mnogo drugih do zadnjega dne Posveti domu roko in srce, Ki sta mu neznana sebičnost in strast In delo za rod je najvišja slast! * Kjer niso ljudje te v družbo pozvali, Ne upaj, da bi ti čast dajali; A kjer si dobro vsprejet bil, včdi, Predolgo tamkaj nikdar ne sedi. Zagrnil je svčt se v nočne temine, Skrivaj sfrfrä netopir iz otline; Očito dvigne o belem dnevi Visoko v oblake se orel kraljevi. * Dejanje naše vsekdär plemenito In vsemu naj svetu je očito, Ogibljimo se ovinkov povsodi: Poštenost po cesti plani hodi! * Če s praznima k njim ne prideš rokama, Prisrčno te bodo ljudje vsprejeli, A da sicer si prijaznost sama, Prihoda so tvojega menj veseli. Naj sveti Miklavž vse tajne želje Uslišati hoče deci v veselje, Oj, koliko mdžu svetemu posla! Lehkö raztovöri močnega osla Pred sleharno hišo, in dečki, dekletca, Ne vem, da vsi hvalili bi svetca. Odrästeni boljši nismo ljudje : Želja preširnih je polno srce; A naj nam sreča vse izpolnila. Zahvale malo od nas bi dobila. Prijatelj, življenja se modro veseli, Samö od svetä premnogo ne želi, Doklšr ti sijejo dnevi mladösti, Telesne in dušne vežbaj kreposti, Kadar nezgoda krog tebe vihari, Obupu se ne udajaj nikari, Pozorno uke mi slušaj modräkov, A skrbno se čuvaj lisic in lisjakov, Služabnik odločen ostani resnici Ter klanjaj se brez upora pravici: V sreč si zapiši te svčte moje In lehko sem pörok ti sreče tvoje! Čemu je kresilo? — Da ognja si vkrešeš. In tesla čemu? Ž njo deblo otešeš. Bedak, če s kresilom deblo tesal, In s teslo ogenj za lulo bi kresal! Kdor v roki srce med ljudi nosil Ter njega ranam zdravila bi prosil, Oj, čudo, če se mu kdaj posreči Dobiti leka bolesti ščemeči! * Ko upanje v srečnejše dni' upada, In dušo razjeda ti strup gorja, Ponosno, junaški trpi in molči, O težkih poskušnjah usode ne golči, Da trd je, ne dolži grešno Boga, Ki v brezkonečni modrosti nam vlada. Sam dvigni se in rad ti pomaga, Ne upaj v svet, ne pozfvlji vraga! ■s Za grehe, ki vedel jih tajno storiti, Molče ti spokornemu je zadostiti. * Minilo je leto — jesenske cvetlice Povešajo klaverno vele glavice, Dejal bi, da sanja se jim o smrti, O mrzlem sneženem mrtvaškem prti, O silnih viharjev zimskih resni Srce stresujoči nagrobni pesni. Človeku brzo izginja mladost, Z mladostjo življenje in ž njim krepost, In ko prihajajo stara Ićta, Spominja smrtnikov vsak nas dan, Da skoro se ločiti nam je od svčta In Ičči utrujenim v grob teman. * V svetišči svojega ima srca Med nami živega vsak malika, In ko mu ostri ga svet spozna, Zboji zelo se tega sodnika. Najrajši bi potem ga razbil, Če ne, vsaj svćta očćm zakril. A kaj, četudi malika razbiješ? Pomläjen krepkejši se oživi. Kaj, ako oččm sveta ga zakriješr Saj vedno zastrt v svetišči stoji! * Za leto novo in Silvestrov dan 'krpljenja, toge nam dčl je odbran, In vendar prosjäk in bogateč želita, Da mnogo, mnogo let še živita. * Pomladi veččri — vonjivo cvetje — Prijetne sapice — slavčje petje —- Da čujem o vas samo, Utriplje srce mi glasno; Ko vrača pomlđd se, vesel bi zavrisnil, Nje prvi cvet na srce pritisnil! In vi, dolgočasni zimski veččri, Kako mi težite duh in sreč! Stoj! — Res berdč le dremljem in kimam, A vendar hvalo dati vam imam: Ker vaše nikdar ni konca vrstč, Snovi vsaj növi ste dali ivčri! * Kar Eve je slabih otrok nas pod nebom, Prosjaka ob cesti, v grädu gospoda Usmrti zdajci lehko nezgoda, A huje, nego telesno umreti, Sam sebe dušno je preživeti! Zatd se dušne le smrti bojim, In prosim Bogä ter vroče želim, Da sam bi za svojim ne šel pogrebom! Hej, brž na mizo mesö in juha, In peta maslčnega belega kruha, Prikaži okusna se karbonata, In ž njo vabljiva salata, Veselje želodcu, slast za nos, Pozdravljam te srčno, ljuba gds, Kakd lepo so cvrta piščćta, Prijazno se smeje glava teldta, Po všeči ste mi klobase mesdne, Potvice ne sovražim medene, In ker jedino v njem je resnica, Iz kleti najboljšega vina lodrfca: Da mi, prijatelj, ne jeli in pili, Какб bi domovini služili?! Vse res, ko Bog je človeka ustvaril, Želodec mu tudi je zdrav podaril, Ki vsak dan zahteva svoje hrane In hvala ga najlepša ne gane. A kdor na sami želodec misli, Očina draga, ti nisi mu v čisli, Oj, ti si njemu le molzna krava, Dobiček je geslo, ne tvoja slava! Črviči, ne sladka vonjava cvetja Hranjčvajo mojstra ptičjega petja, A sram ga bodi, kdor pošten se kaže Ter domoljubje hlini in laže, Kdor trobi z rojaki v jeden rog, Ker samopašnost je njemu bog! •S: Duhovnik o službi živi oltarja, Регб pozvanega hrani pisarja, Beseda moiä, ki v bucänji viharja Sovražnega pravdo rodu poudarja, A zaničujmo iz srca sleparja, Ki rodu v kvaro sebično se vkvarja, Slepllca, ki «vero, dom in cesarja« Imä za ščit, da išče denarja! Le gddi, hitroprsti mi godec, Križavec v plačilo, nä, svetal, A ti, krčmdr, skrbi za želodec Ter pridno t6či do vrha bokal, Saj mnogi še v kleti imaš sodec, Obilo je vina Bog nam dal, In jaz, ko zakonski nosim povodec, Ne bodem plešoč, pijoč se smijal! Kmetič živahnega konja lovi', Da blizu pride, mu ovsa moli, Kadar ga v roko dobode kmetič, Po stegnih, po rebrih žvižga bič. * Mladenič, vesel lepčte cvčta, Izvoljenki hribe, doli' obeta, In često mislita oni in ona, Da res je igrača zakonska spöna. Prenaglo se družijo radi ljudje, Brez pravega čustva težke dolžnosti, A naglo jim sanje rožne mine, Skrbi' se oglasijo in bridkosti. Ugasne vsa vroča ljubezen, In drug je na drugega jezen. Kjer tožno prazna sta hram in kašča, A kruha željnih po mnogo je list, Družina praznuje o binkoštih pust In često iz jasnega treska, Glumišče brezplatno Ima soseska, Vse gleda srepo In vse je hudo, Nevesta in sin, in tast in tašča! •■s Ljubezen — bolezen: slabo se rima, A zmisel med sabo dober ima: Zaljubljenec vsekdar je malo bolan Kristjanski ali mahomedän. Slovenka zala mi ne zameri, Nikdö rojakov ne bodi jezen, Ker v tej in oni sedaj iveri Spominjam se tebe, mogočna ljubezen Saj človek taji ali ne taji, Vesel te vsak je v življenja bil maji, Solzö še veli starec otrne, Ko cvetne dobe zästor odgrne, In ko se prikaže mu daleč v svetlosti Ljubezen prva srečne mladdsti! * Čemu bi nehvaležen tajil, Kar človek je s čistim srcem užil? A mož, ki viharna ga vžigala strast, Ne vč, kaj ljubezni blažeča je slast. Naj tudi z ljubeznijo strast je v dotiki, Med sdbo sta vendar silno razliki. Ljubezen vesoljnemu stvarstvu vlada In svet vzdržuje, da ne razpada, Ljubezen srcu srce pridruži, Da drugo drugemu žije in služi, Ljubezen kali' blagösti razvija, Ljubezen najvišja je poezija! «i A böj strasti' se zmije strupene, Gorje, če duše se tvoje oklene: Kar dobrega, čistega v nji živi', Peklenski nje dih smodčč umori, Preganja nje te pogubna oblast, Dokler ne ugrezneš se v propast. «Nikoli mi ženska glave ne zmela, Na pot bi nikdär me slab ne zavela, Ošabno-vesel se smeješ. Poslušaj: z ognjem drzän se ne šali, Sicer te lehko na smrt opali. Menečega, da se greješ. V: Prijazen ženski v vsem in povsodi, Kjerkoli in možno z veseljem bodi, A läskavih cvčtnih ust poljubi, O njih mi pameti ne izgubi, Če ženski udan prehlapski služiš, Značaj si moški ves pomehkužiš, Saj David in Salomon, Samson stali Trdneje od nas, in vendar so pali. Mehkužnih razkošni se ves pobabi Dolžnostij do sebe in svojcev žabi. V možeh ime se njegovo izbriši, Sramotno knjigi žčnščakov vpiši! Ko meni ljubezni je dan zazoril, «Predragi» svoji sem srečen govoril: «Sreč si mojega ti sred, In solnce moje življenja, Ti sladkega vzdr mi hrepenenja, Veselje tožnega ti duhd! Predöbro vem, te motne mi dni Z ljubeznijo zlatila bi ti, Najlepša deklet si, najblažja, Zatd izmed vseh mi najdražja!» In ko đeklćtce roko mi stisnilo, Osrečeno srce je zavrisnilo! a Kako bi tačits ne bil vesel, Saj v žensko zvestobo sem verjel. Sedaj, ko ženska zvestdst obeta, Vso dušo meni mraz izpreleta, In klonim se nizko ter govorim: «Iz srca ti sreče, dekle, želim, Samb pri meni je iščeš zamän! Nikari ne strdši beseda te grozna, Ljubezen je tvoja zäme prepozna, Le idiva mirna vsak v svojo strän!» Ljubezen prva hitro izgine, A pri slovesi deli' spomine: Dehtčče rože, koprive žgoče, Nadzemeljsko slast in solze vroče! a Prepozna ljubezen? — Ne, reci pozna, Prepozna vendar, verjčmi, ni! Brez nje življenje muka je grozna, Vesel oberoč jo objemi ti! Odpri človeštva knjigo in beri: Ljubezen žije, kar svet stoji, Nič upa vanjo ti ne poderi. Naj tudi rana stara skeli! Kar nekdaj tebi spletalo vence, Ljubezni prave so bile sence, Po njih ljubezni žive ne sodi, Zaupaj in znova srečen bodi! * «Zvestost se je med ljudmi izgubila In v sčdež si pasje sreč izvolila,» Tako črnoglčd je dejal modräk. Oj, koliko moral mož pretrpeti, Prej nego prevarjen, obupan o sveti Izrek zapisal je takšen rezäk ! Namesto zvestobe se rodilo Na svčt licemčrstvo ostudno, In da je ljudem se prikupilo, Nikakor ni čudno: Kurelek hinavstva noseč na lici Poštčn se vidiš svetä polovici, In druga naj tebe prav spoznala, Na strani bi vedno ti prva stala. Človeku hinavskemu ti naj dal Zloglasni priimek bi rokovnika, Primernega nisi naslöva izbral, Nevredniku čast je to prevelika. Ogiblji se ga kakor modrasa, Čegdver strup umori brez spasa. H: Pobožen je mož mi dejal: «posvetnjak!» Zavrnil ga nisem, da se moti, Saj dokler na sveti žijemo, vsak Korači po zmote posvetne poti, In ako brez števila na dan Greševa slčharni močnih bratov, Kako bi stal jaz pregrešnosti v bran, Čutčč, da nisem krepak in srčan In živih rajskih družabnik svatov! * Le žal, da brat pokazuje bistrost, Ko präsek v očesi vidi brata, Pomisliti nehče na svojo slabdst, Naj sam bi jedva dihal iz blata. * Da Bog neusmiljen je kakor svčt, Da njega srce tako nekrivično, Prijatelji moji, resnično, resnično Obsodi zdajci ga iti se grčt У žehteče gladno peklensko žrelo, Kdor majhno storil grešno je delo. •S: Gospodu, ki vidi v sreč in obisti, Prijetni smo res le greha čisti; A ko slabotniki vendar grešimo, Spokorniki zopet milost dobimo! Nebesko solnce predira oblake, Dobrotno obseva lepote in spake. *• Nebeska ljubezen prešinja stvarstvo Ter božje milosti vseobsežne Vesčle so zdrave in duše betežne; Cestimo dobrote večne vladarstvo! Kaj tebe in peš je k meni privedlo ? Kako vskipčvala kn' nemirna, Kako se zibala ti glava preširna! Z zlatniki med svčtom si bahal, Ošaben le konjca jahal, In milostno z bičem v pozdrav zamaha), A ker prehitro si jahal, Potratno z bogastvom bahal, Izgubil zlato si, konjca in sedlo! * A jaz vsekdär sem oprezno, saj veš, Hojčval v škornjih na kveder in pčš, In če podplate sem stare prebil, Nove je smoleč mi zopet naših Takisto priščtkiil v gubah mošnice -Za temne sem dm' svetlć petice! * Med svojimi tujec biti sosedi, In rodom najbližnje si krvi, Neslästne hrane v okrušeni skledi Dobivati malo vse žive dni, "V telesni in dušni gledati bedi Odprti grdb na svoje oči, Učakati, da nam ljubljence redi Nemila usoda in čas jih hladi: Prijatelj dragi, poslušaj in vedi, Ce takšno gorjč ti v prsih tli, To huje žge nego isto «-gorjč», Xi duh ga ne poznä ni sreč, In ki je pevče mladostno kaže Ter sebi v zasmčh nam ritmiški laže. * •Ko pevče mehkužno metriški stoka, Da «krvavi» srce mu in «poka», Ozbiljnost, sočutje zamän Postavljata smčhu se v brän, In zdrava človeška pamet joka. * •Odkod mladenič snovi jemal, Da pesmi dobre bi nam «koval» ? ..Zatd naj toliko vsaj počaka, Da brada poganja, ne mišja dlaka; A če se posreči mu pesem izvirna, Vsak misli, da že je dosegel Preširna. Dajajmo le pravemu pesniku čast, Ki ima do srdec naših oblast! Telesno je zdravje ti Bog dal in dušno, Cul le si, kaj zove gorje se krušno, In — salva venia! — kaj trebušno, Л vendar nam v tiho nerado slušno Ščokočeš o böli domišljane rane, Kar nam nikakor duše ne gane. Zato osorno mi ne zabrčnči, Razgnčvljen se ne repenči, Ker v svoji vprašujem radovednosti, Kaj vzrok tej pevski je nedoslednosti, Da v svoji osladni gostobesednosti Prepevaš nam pesmi brez vsake vrednosti r Da v slast jo naša dniščina čuje In tvoja nam pesem srce dviguje, Kar čutiš рбј in bodi krepak, Ne kakor bledično dekletce mehak! Mehkužen pesnik narod nam pridi: Kdor hoče videti, lehko vidi, Kako v Slovenili množe se dušice, Ki ljubijo kodre, mačke in ptice, In oplakujejo vele cvetlice, Ki muham bolnice bi zidale, Zdravnike, strežnike jim plačevale, A solze brata, globoke rane, Trpljenje vse jih njegovo ne gane. Pohvalim naj tebe, ki sam se ne hvališ, Srca ne bdžaš in ž njim se ne šališ. Pošten, plemenit si, četudi — grča: Potrebniku vrežeš hleba: nä! In vinskega ne odmičeš vrča, Prijazno ga tdčiš mu do vrhä, Desnice ne stiska zloba ti krča, Ko pomoč naj vdovi, siroti se dä. Resnice branitelj stojiš in si stal Ysekdär v viharnem böji nevstrašen, A lic ne mdči ti sölzna kaplja, Srcä ognjeno gorjč ne raztaplja, Po babje nisi preplašen, Če kragulj piščč je koklji pobral. Globoko čuteč ne poznaš mehkužnosti, Postrežen si brez vsakeršne sužnosti, Srce ti sodi, ko nänj se oziraš Ter dvigaš brata in pot mu odpiraš! Otroci po hosti čmrlje nabirali, V panjice smo jih od deščic zapirali, Brezümnike nas je up naudajal, Da mčd nam bode grla oslajal. A ker smo jetnike brez hrane zaprli Ter niso mogli do cvetne paše, Po vodi je splavalo upanje naše, Brenčeč so tožno skoro pomrli. Kar v luži kälni se plddi, vali, Naj žaba je ali gadna krastača, Najrajše v svoji brdzgi živi, Najdrznejše v nji kozelce prevrača. Zatorej čemu perdtnici žabi? V veselje kräkov ji dvdjica rabi. Skorjanec, metulj se učita V prirode matere šdli, Pouka ne zabita nje nikoli, Vesela po njem živita. Škorjancu pod nebom ni treba veleti Žvrgoli! Metulju na rdžinem cveti: Frfoli! Skorjanec iz svoje volje prepčva Metulj od cveta na cvet frfolčva. Takisto vrši poziv ti svoj, A druzega, brate predragi moj, Nikdär si ne v61i: Podobe ustvarjaj, slikar, Kopit se drži, čevljdr, In pötler skriljäk pred täbo doli! Neümnik drezat modräka ne hödi, ln z bikom drzno se tele ne bodi, Igraje natakne ga na rdge, In släbo, ako mu pride pod nbge! * Vesel na človekoljubja oltar Položi kakeršen mbžno dar, Ko brata v bedo pehnila Nezgode je trda sila. Ce v tvojih sovražnikov je bil zvezi, Odpusti mu, dušek vzemi jčzi, In ako ga tudi ne poznaš, Usmiljenje vendar lehko imaš. Ne rekaj počasno: kömu, zakaj, Kakö je pomagati, kje in kdaj, In — bi li mnogo dal ali malo. Da s svojo dobroto neb6 Skopäri sebično tako: Nikdär bi nam solnce ne posijalo! Čemu naj žena vreče mi krpa? Žanjfca krhäla za nas ni srpa. Naj kmetujem še desetkrat bolje In setev mi dobro žetev obeta, Počivajo srp in cepec in reta, Ker toča požanje, omlati pölje. A tebi prijatelj — grom in strčla — Priroda bi skoro še moko mlčla, Ne, pekla celo pogače slastne In silila ti založaje mastne, Četudi po zimi dremlješ in spiš, Zategel po leti v senci ležiš i Ležišče sebi po svoji žčlji In udov svojih mčri postčlji, A sösed iztezaj se ali krči, Premetaj po vzglavji, v znožje trči, Pokojno spavaj, nemirno smrči: Naj tudi županiš v svojem seli, Какб ležati ljudem ne veli, In stokrat prijazno koga mi liči, Po svoje le se izteza in ključi. Ženstvd me prehudo še ni tožilo, Da moje регб bi ga slavilo, In kakor sedaj mu vencev ne splčtam, V bodoče tudi jih ne obetam. * Minil že davno romantike čas, Ko žensko je vitez služil železni, V sedanji dobi golčimo trezni: Žene, pöluangelj vsaka vas. In pol je — bitje peklensko, A le «kar večno je žensko, Dviguje nas 1» Spoštljivo tebi sämi se klanjam, In tvoje dobrote hvalo oznanjam: Blažil je tvoj duh mene v mladdsti, Povzdiga zdaj me v dnevih bridkosti, Vse izpolnjujejo se mi želje, Da ti vsaj umžvaš moje srce! Ob cesti v mrazi, vročini stojiš, Hripäve orgljice tožen vrtiš Ljudem ogoljen skriljäk moliš. Oblečen menj si, nego razgaljen, Ozmerjan pogostoma, nikdar pohvaljen, A vse voljän, siromak, trpiš, Da kakšen novec si uloviš, Obitelj, sebe za silo rediš. Resnično, život je tebi težžk, Po strani gleda te človek vsak, In često pomdljaš zamän skriljäk. Nebö potćši, N ebö te reši, V najboljših dnevih je hleb tvoj grenäk, In s polnim klobukom si le — siromak! ■■s Življenje ubogo tebi je zvrha, A vendar tvoje remčselstvo krha Očitih in skritih zavist nasprotnikov, Ki broj preseza ti dobrohotnikov. Poziva ne najdeš na širem sveti, Da ne bi rezäla vanj zavist, Na tla želi' človeka podreti, Namen mu bodi angeljski čist. Ne zgolj v blesteče imetje graščaka, Svoj pogled upira še v skledo prosjaka. * Od suhega trsa grozdja ne hoti, In posušenemu se ne togöti! «Dovolj sem sklanjal ,raka‘ in ,ribo‘.> ! — Pisava tega, brate, ne kaže, Nevednosti mnogo še vidim hibo, Če temnoglčdost moja ne laže, In jezikoslovne ostrosti šibo Oholost zasluži tvoje baze! ® llazvil si pred nami svoj pergamen: Pogledite, kakšen je mož učen! Poslušal si dolgo šol učenjake, A «lumen mundi» še vendar nisi, Kar vsiplješ jih v dčžel, brez cene vsake Vsi mnogi tvoji so spisi. Osladnih knjig za konjski nam tovor V nesmrtnosti snu spleteniči, Oholih senec nikdar ti ne diči Književniške slave dehteči lovor. Pisärski ur 6j en tebi ni duh, Ubog je, dolgočasen in suh. Umćteljnikov star ali mlad, Kdor nima, ničesar ne more dajati, Le genij mislij božanstvenih sad Podarja v jezika posodi zlati. * Bogii z desnico kadilo zažigaš, Hudiču v pozdrav z levico migaš, Obema ustrezati, ljubeč, ne grč, Vsak njiju zdse terja sreč. * Poete prve grške, rimljanske, Takisto poznam velikane slovanske, Angleške, francoske, laške in španske, In zvezde blestčče germanske; Umčvati jih sem dokaj se trudil, Njih spisom nesmrtnim se čudom čudil; Kadar naj pokažem svčtu muzo, Stideč se ne poččpam v koruzo, In resnim ljudem, ki strogo sodijo. «Zveneči» gränesi moji godijo, A pevcev največjih svetla slava Jednako zarji se razbegava, In duša kipi mi veselo-nemirna Ter neizrecna objema jo tožnost, Vso pesniško svojo čutim ubožnost, Ko bukvice premišljam drobne, Skrovfšče dušne mane sladkč: Nesmrtno delo mojstra Prešima. ■s Dovolj je Preširen sam se proslavil. Najlepši sam spomenik si postavil, Zato ga menj z besedo čestlmo, A toli bolj pri njem se učimo: Da prava ljubezen domovinska Ni samoljubiva, ni svetohlinska, Nardda sreča nje svetli je vzor In v sami sebi ima svoj izvor. Da bratski-družno bi se gostili Sami ste laskavo njega vabili, In ko je srčno-vesel prišel, Ne vidi stola, kamor bi sel; Srdit pokrivälo na glavo je del, Drugäm so koraki se mu obrnili, In vi sami ste jeli in pili. s Povabljencem sedežev odločite, Potem jih tekär v gosti vabite, In ako možje so značajni med njimi, Recite ljubo jim: «Bog vas vsprimi!» * Že ostarela je pesem o zlogi, Bog hötel, da v našem žije krogi! Oholo poštenih ljudij ne preziraj, Prijazno k sebi jim duri odpiraj, Značajen po svoje se kaži vsak, Kdorkoli resničen je narodnjak. Zlovoljnost naglo vskipi in jeza, In zloben prijatelj prijatelja dreza. A kjer ljubezen v rojakih umira, Očinske slave se hram podira. * Zato ne črtimo se, bratje, nikari, Neslavni in slavni, mladi in stari «Svetö služimo očini sveti,» Če združeni sejemo, bode kaj žeti. * Podpiraj, sreča, strasti' slabost, In brž ti ukaže: nad mirno vodico Položi stopinjam v spešilo brvlco, Potegni čez vzburjeni dcean most, Razmčkni gore, Ugladi steze, Če hitro na mesto želja ne dospem, Od silnega kopernenja umrem! * In ako zmoter dosegla svoj, Nikoli bi strast si ne rekla: stoj! Vihrälka nasičenja ne poznä, Naj slugi nebö in zemljo ima. Družica verna je strast človeku: Pristopi v njegovega rojstva dan, In spremlja ga, dokler v grob zakopa Ne spava zmučen po zemskem teku. * A kadar jezove strast predere, Oglasi nezgode se «miserere». * Ljubezen je do resnice svete Zvabila mene v slovenske poete, Ne hrepenenje po nični slavi, Ki drevi umre, porojena davi. Besede moje, ki sem jih sejal, Da v srcih blagih pognale bi kal, Da v ljudstvu se našem prosveta širi In minejo zlö budčči prepiri: Ta želja mene zvestö povsodi Po trnjevi pesniški stčzi vodi. Če že sem dosegel kaj, ne včm, Če nič, obupati vendar ne smčm, A genij ti prijaznivi moj, Dobrotno vselej mi v pbmoč stoj, Kadar sikajoč krog mene se zvija Podlosti sovražna zmija! V «Ubožec, komur domä je žedčti, Ljudij in življenja ne poznä.» ,A kdor je mnogo hodil po svčti, Domöv se vrne lehko — brez srca! Epilog. Če je katera «iverij» tćh Trdo priletela komu v lice, Zateri zlovoljnost, pokaži smeh, In reci: saj niso jeklene pušice! Ne grešnik, zopern je meni le greh, Protivnik očite sem krivice. In da so trovane pušice same, Saj mnoga njih meri tudi — name! VI. Gazele. Bridka meni žalost se budi' — golobče drago! Tožen gledam v mile ti oči' — golobče drago! Glas mi srčni tajnostno šepeče, Da s tebđj vsa sreča odbeži —• golobče drago! Ko odideš, beden spet živim. Saj brez tebe zäme sreče m' — golobče drago! Bodisi, ne kaže se mehkö, Naj srce mi tudi krvavi' — golobče drago! Verno sva se lepih mnogo Ičt In gorko ljubila jaz in ti' — golobče drago! Torej upam, najina zvestost Nerazrušno trdna obstoji' — golobče drago! Nadeja mi tä je zvezde luč, Rädostno v bodočnost se svetli' — golobče drago! Zdaj odhajaš, ali pride hip, Da presrečno spet srce kipi' •— golobče drago! In potem nobčna svetna moč Näma srdec ne razpne vezi' — golobče drago! —'l}!- Lep zlät na r6ki prstan jaz imam — prisrčno dete! Za vse bogastvo ga sveta ne dam — prisrčno dete! Tvoj dar z veseljem srčnim ogledujem, Ko čestokrat sedčvam tih in sam — prisrčno dete! Ljubezni tvoje znamenje sveto Pončsem s säbo v mirni smrtni hram — prisrčno dete! A prej še, nego vgasne žitja luč, S teboj ga menjam pri oltarji, znam — prisrčno dete! Kadar na tvojo mislim jaz zvestöst, V brezkbnečni radösti trepetam —- prisrčno dete 1 Skrben gradim prijazen tebi dom, Ženico potlej zvčsto vänj peljam — prisrčno dete! Takrat se umiri tvoj Ahasver, Ki zdaj ne vč hoditi kod ni kam — prisrčno dete! —Ф~ Ko njo spoznal sem, dekle mi drago — oj, moč ljubezni! Dejalo nekaj v srci je krepko: — oj, moč ljubezni! Mladdstni tebi sen se je vtelesil, Njo ljubi, nji zaupaj ti zvestö — oj, moč ljubezni! Čarbbni glas, ne zabim te nikdar, Ti vzbudil si v življenje me novo — oj, moč ljubezni! Lev nevkročen sedaj sem vam mirän, Pohleven, kakor jagnje je mlado — oj, moč ljubezni ! Kar hvali dobrih mojih svojstev svet, Vzgojila jih je ljubica samo — oj, moč ljubezni! Deklčt in žčn in mož prijatelj sem, A nji le strežem slušajoč skrbno — oj, moč ljubezni ! Če prejmem hvalo nje cvetočih ust, Kaj mčni je zlatnina in srebro — oj, moč ljubezni ! Bogat sem, srečen, zadovoljen sem, Odkar objemljem vitko nje telo — oj, moč ljubezni ! Iz srčne globočine le želim, Da srečo to ohräni mi nebo — oj, moč ljubezni! Oj, pridi ura, dolgo zaželena — sladka misel! Da srčno me objameš draga žena —- sladka misel! Srce mi pravi, da jedino tf V tolažbo, v srečo mojo si rojčna —- sladka misel! Udanosti moža si vredna tf, In moja bode tebi posvečena — sladka misel! Ljubezni roža mojega srca V lepoti vsi je zäte razcvetena — sladka misel! Zvesto jo vzgajam, da bi je nikdar Ne zamorila kvarna moč nobena — sladka misel! In da, ko roko tebi kdaj podam, Kipi od slasti duša ti vznesena — sladka misel! "-ф~- Pokoj meni je sreč dobilo •—• dekle moje! Druži s tvojim jedno je vezilo — dčkle moje! V n6či taval sem in izgubljen, Zdaj je sobice moje zasvetilo —- dčkle moje! Samega se skoro ne poznam, Kar se näme ti oziraš milo — dekle moje! Dvojbe, klavernost, obup duhä, Vse se je ljubezni umeknilo — dekle moje! Kakor zemlja v pdmladi cvetni Srečno je srce se prestvarilo — dekle moje! Žal, da znano prej bilb že ni Cärobno ljubezni mu zdravilo — dekle moje! Prejšnji čas, ko še v ljudi' in svčt Slädko včro je srce gojilo — dčkle moje! Vendar tudi zdaj vse žive dni Verno bode tebi le služilo — dekle moje! Tvoj udani sem z veseljem rob, Pögled tvoj najslajše je plačilo — dčkle moje! ----- Lobanja. Pred mano vrhu groba ležiš, Duha nesmrtnega ti posöda, Ozbiljne misli mi v duši budiš, Ostanek Adamovega zaroda. Kakovo nosilo tebe telo, In kako si nekdaj ime nosila, Povedati ne umeje nikdd, Posvetna je družba näte zabila. Naj marmorjev spomenik ti stal, Naj križ lesen je na hribci groba, Lehkö, da vihar ga razdejal, Lehkö, da je zgrudila ga trohnoba. O žitji se tvojem izgubil sled, Na vsa vprašanja molče se smeješ; Po volji tebi je stvarstva red, Naj sneg te krije, naj v solnci se greješ. Posoda skrivnostna, lehko ti Preprostemu duhu si bila sedež, Čast narodu lehko svoje dni, Ko nosil te oblasten je vedež. Lehko ti gospod svobode bil sin, A lehko tudi zatiranec sužen, Zatrt ubožec, ohol bogatin, Molčeč samotar, jezičnih družen. Vse, kar ponujal ti čas in dajal, In kakeršnokoli si čast imčla, Vse čas je zopet odvzel kakor dal, In säma bodeš skoro sprahnela. Bil davno že grob je tvoj kopan, A kmalu vsprejme zemlja še mene, Takrat se ozdravim vseh žgočih ran V naročaji hladnem grude zelene. —Ф— Jetnikova tožba. Krog mene ječe zid teman. Življenja blišč mi je zastrt, Obup družnik moj noč in dan, Resnico bi pozdravil smrt. Kaköv sem vendar storil greh, Da v bedi tej se pokorim? Da sebi stid, ljudem zasmeh, Žigosan in preklet živim? «Trpi voljno za greh storjen!» Nedolžnik, ti si kazni pröst? Oj, često greh je oproščen, In s trnjem plati se krepost. Iskal naj greha v včsti jaz, Odgovora bi ne dobil, Sred mi ne pretresa mraz: Mirän bi kupo smrtno pil. A strog usödin je ukrep: «Razpad počasen gledaj svoj, Za sklčpom ti otrpni sklep, Po kaplji v srci kri zastoj! Zaprl za täbo se je svčt: Drgfiči v peklu bolečin, Dokler v tihotnem begu let Na zemlji vgasne tvoj spomin! Kar vroče nekdaj ljubil ti, Odtrgal tebi čas pleneč, Pokopal vse za žive dm': Slepil duha je sen mameč!» Kaj tožim tebi, gluhi zid, Nezgode moje trd svedokr Odvzel s temo si meni vid, Tožbam se roga tvoj obok. i Memento mori» mi glasnö Utrip oznanja mirnih žil: Smiluj dobrotno se nebo, Morččih spasi mene sil! Odleti ječe mi zapah, Zdrobite spone se težke! Pogdltni grdb me — njega mah Zagrni s truplom vse gorje! Moška čast. Poredkoma se moja struna glasi, Miruje v duši pevska vsa krepost, Ozbiljni so približali se časi, Izginila mi zläta je mladost. Kar v prsih nädej sem gojil cvetdčih, Najlepšim hitro je odpadel cvet, Kar želj redil, sreč povzdigujbčih, Izpolnil čas jih malo tekom let. Minulost kaže meni grobe same, Pokopal vänje sem za upom up, In kaj ostalo je v tešilo zäme? Spomin ob vseh izgubah, bridki strup! Hrepenel sem koristiti očini, Iskreno ljubil vselej narod svoj, Njegova sreča -— zvezde luč v višini — Oziral nänjo se je pögled moj. Miadöstno vnet vresničiti sem vzore Visoke želel svojega srcä, Življenje mi zaviralo napore, Peruti mi zvezalo je duhđ. A duh moj, orlu drznemu soroden, Ne kloni se, četudi je potrt, Značaj ponosni vedno mu svoboden, Prostost je gčslo njemu ali — smrt! Naj sreča nikdar ne obsije mene, Da svojo bi prostö razvijal moč, Tožbč ne pošljem mile v svčt nobene, Trpina me obsenči smrti noč! Pludo je, kakor živi ogenj peče, Zatirati si voljo in želje, A potok nam življenja v večnost teče, Naj struge so široke, naj tesnć. Slab mož je res,, ki straši ga usoda, Ko sreča solnčni mu zastre obraz: S solzami se ne pribori svoboda, S srčnostjo hočem k nji prispeti jaz. Naj tudi nimam je nikjer zaslombe, In straši naj življenja me vihär, Naj gledam sreče svoje katakbmbe, Moštvo se ne omäje mi nikdär. Mirän v bodočnost zrem in neoplašen, Povzdigni ali trešči me v propast, V življenja vihri se borim nevstrašen, Prost ali sužen moško rešim čast! —-4>-— Tebi! i. Ljubezen zvčsto zäte goji, Odkar je sreč te moje spoznalo, In dokler mi duša v prsih živi, Pokorno bode le tebi ostalo. Pogostoma že sem premišljal v sebi, Kako li kdaj bi zahvalil se tebi Na tvoji dobroti in tvojih skrbeh V veselja polnih in bridkih dnčh, A bile zaman so moje misli: Blesteča nečimernost ni ti v čisli, In svila in biseri in zlato, Ustregel bi tebi ž njimi težkd. Dobrota nehče tvoja plačila, Ti nesebično si mene ljubila Od prvega tistega hipa sreče, Ko sem na srce te pritisnil trpeče, Ti ljubiš tako me denašnji dan, Naj duh mi jasen je, naj teman, Saj nisi kakeršne druge so žene, Presrečna si osrečujdča mene, In ker vso bedo mojo poznä, Srce ti preblago od slasti utriplje, Ko roka mi čašo veselja poda Ter cvetje na trnjevo stčzo posiplje. Ti imaš nad tožnostjo mojo oblast, Moj dobri si duh ti, vsa sreča in čast Po vrtu sem hodil v misli vtopljen, In mislil sem näte v nčmi sreči, Brž venec od rož je bil spleten In ti vsprejela pozdräv si dehteči, Na okenci tvojem naj rože stojč, Veseli se jih окб in sreč! A kadar zadnja poslanka vene Ljubezni moje do tebe iskrene, Užaljena tačas mi ne toži, Da m6ž ljubezen jednaka je roži. Ljubezen moja ni mehka roža, Ki danes jo včtrec pomladni boža, A jutri vihar pribuči in žč Sledil ni najti življenja nje! Ljubezen moja ostane živa In kakor skala neomahljiva: Vsi sreči moji k pogrebu zvoni Ter nädeja v lepše dneve mi toni, Razljučen tuli krog mene vihar, Srce mi ostaja trdno vsekdär: Dokler sta zvezana duh in telö, Ljubiti hčem tebe, le tebe samö 1 ---Ijl'- Odpoved. Preveč si nični ti že draga In po pravici se bojim, Da spet ljubezen me premaga Ter zläto pröstost izgubim. Golobče ljubeznivo, prosim, Ne bodi srčno mi tako, Dovolj gorjä že v prsih nosim, A kaj bi še potem bilo? Lepöte silen čar je tvoje In v duši biva ti dobrost; A kdo li, reci, srce moje, Za žensko porok je zvestöst? Nekdaj svetlö sijal je meni Ljubezni srečne blagi maj, Vsi upi bili razcveteni — Kaj to bi pravil tebi, kaj! Takrat srcć je ukrenilo, Da se ljubezni ne uda, In ako bi še kdaj vabilo Najlepše lice je svetä. Nerad bi trpel bolečine In bil na srci spet bolan, Če mi život brez sreče gine, Izginja meni zdaj mirän. Zatorej prosim, ne upiraj Očij nebčsko lepih v mč, Po drugih rajši se oziraj, Ki v sreče nädejah žive. Ni mčči meni še ljubiti, Kot ljubil sem nekdanje dni, Zatö je bolje se ločiti: Od tebe jaz, od mene ti! —ф- Veselje in strah. Vesel si puške in säbljice, Veselje tebi konjiček In lično so zdelane grabljice, In štirikolesni voziček. In cvil-petelinec in dimničar, Trobenta in höben pisan, Miklavž oblečen škofdvski in star, In v knjižici svet narisan. Iskrćno svetca si dolgo čestil, In pred «hudobcem» se tresel, A vsega, po čemer slo si gojil, Miklavž je tebi prinesel. In za nameček je svetec dal Tri jäbolka tebi zlata, Ki navlašč zäte jih je izbral; Res, to so darila bogäta! A tudi — vendar zelo se ne boj! — Pozabil brezovke ni pletene, Saj kadar uporen je ljubček moj, Trebe, da trmica se prežene. Čuj, deček, takisto se godi, Povem ti, med dorastenci nami: Kjerkoli veselje darove deli, Takoj nam je strah za petämi! -------il|l«-.- Večerna molitev pesnikova. Truden duh je moj, Trudno mi sreč: Nalog vzvišeni sem svoj Zvčst vršil do konca dne. Da čvrsto požene käl, Kar zaupljiv sem sejäl, Oče in Gospod svetovom S svojim hoti blagoslovom! Ti premodri moj stvaritelj In dobrotljivi hranitelj, Čustva srca naj so moja zdrava, Jasne misli goji meni glava, In kar pravega v obeh živi, Temu rast le blagoslavljaj Ti! Ti resnice si izvor, Vzvišen, vse blagosti vzor, Božjih Tvojih svojstev naj odsvit V delu mojem vsekdar je očit! Duša moja v Tebe upa, V svet in släbe svoje ne kreposti Svčt obetal meni je sladkdsti, A dajal mi v zlati čaši strupa, In če roka Tvoja me ne vodi, Noga se udira mi povsddi. Stvarnik, svoje Ti srce, darujem, Misel Tebi vsako posvečujem, Milostiv se näme Ti oziraj In slabotnika podpiraj! Vsebina. Stran I. Strunärjeva prošnja........................... 5 Listi ljubezni 1 — 10................ 9 — 21 0 II. Pod kostanjem 1 — 18.................. 23 — 42 III. Usehlo cvetje 1 — 26............... 45 — 70 IV. Kristali 1—38...................... 73—110 V. Iveri...............................113 — 143 VI. Gazele 1—8......................... 147—154 •VII. Distihi 1 —(?)........................ 15 7—164 VIII. Sestri svoji.................................. 167 Siroti....................................... 169 Čudna izprememba..................... 171 Znamenje ljubezni............................ 172 Sv&t pesniku................................. 174 Mrtvemu detetu .............................. 176 Lobanja...................................... 178 Jetnikova tožba.............................. 180 Moška čast .................................. 182 Tebi! 1—2.................................... 184 Odpoved ............................. i S6 Veselje in strah ............................ 188 Večerna molitev pesnikova.................... 189