odcepila iz Saturday Night Live, če
ostanemo le pri kvartetu delno osebne izbire: Dan Ackroyd - Chevy Chase - Bill Murray - Gilda Radner, kaj šele za tip krohota Eddieja Mur-phyja, ki je tudi začel na prej omenjenem showu. DeVitov opus torej ob vseh drugih prinaša dovolj definiran profil črne, cinične komike. Kako bi tudi mogli zapisati kaj drugega ob škratu, ki je prvič resno opozoril nase z vlogo v Letu nad kukavičjim gnezdom! Podčrtajmo ponazoritev DeVitovega tipa humorja z najboljšima primeroma: naj zanju obveljata njegov režijski poskus Vrzi mamo z vlaka (Throw Momma From the Train, 1987) in dve leti mlajša Vojna zakoncev Rose (Warof the Roses),
VIKEND Z
WEEKEND AT BERNIE'S
pri kateri mu kaže priznati posebne zasluge za to, da kljub studijskemu vztrajanju ni dopustil, da bi konec zbanalizirali v happy end! Prehajamo k našemu filmu in laskave tone bo treba zamenjati... s precej nižjimi, namreč. Komedija Na tuj račun je precej nenavadno skrpucalo, ki je skozi žanre drvelo s tolikšno hitrostjo, da se mu to krepko pozna. Film krasi vtis nezadostne povezanosti med posameznimi elementi in ko je tega efekta-nanizanke konec, gledalcu ne more biti jasno, kaj si je pravzaprav ogledal. Namen kritiške pozicije ni in najbrž ne sme biti zahteva po kristalno čisti žanrski opredeljivosti, zato pa si dovolimo tezo, po kateri je treba veliko koncentracijo žanrskih ele-
mentov v enem celovečercu vsaj primerno razblažiti: s tekočimi prehodi, paralelizmi scenarija, morda s kakim flashbackom ... Film se odpre obetavno, saj je DeVito kot borzna hijena Larry the Liquidator, učinkovit antipod zatohlemu novoangleškemu podjetjecu, ki od tradicije kar poka in za katerega se v čisti zombie maniri dobri stari časi niso nikoli končali. Kot rezultat odličnega castinga vlogo lastnika nosi Gregory Peck, za katerega je podoba, da mu sploh ni treba igrati! Karte so torej na mizi, vemo, kdo je tu the living dead in kdo v rokah drži odrešilni {borzno špekulantski) kol, še en dokaz, da je DeVitova komika res črna ... Film pa zaigra proti dejstvom, s tem tudi proti gledalcu. Kar mu zamerimo.
V imenu tradicije potem Peckova tovarnica ne sme propasti, Larry in delničarji pa ne zasluziti. Na socialo se zatem nalepi še ljubezenski zaplet, ki pa niti trikotnik ni, skrbi samo za sočnost dialogov ter za višji PG/Parental Guidance faktor. In potem rez: Naš ljubezensko borzni klobčič se nekje v drugi polovici filma bliskovito in nepopravljivo zavozla v dva morilsko dolga, statična govora obeh glavnih nasprotnikov, dostojna zgodovinskih Caprovih moralk .... ki so danes zadosti tvegane, da jih je bolje pustiti pri miru in se odreči sleherni reciklaži! To je moment, ki ga doslej ni prezrla skoraj nobena spodaj podpisanemu dostopna ocena filma, in hkrati moment, ki bi nas moral izredno zaskr-beti!
Film Na tuj račun nas namreč sili verjeti, da je komedija lahko samo ¿melodrama z drugimi sredstvi«. Nismo prepričani, daje res tako, saj smo z njim dobili komedijo na temo bushevske Amerike, taksno, od katere so ostale le še marketinške oznake. Se Amerik(an)a slabo počuti?
TOMAŽ KRŽIČNIK
N F O
režija:	Ted Kotcheff,
scenarij:	Robert Klane,
fotografija:	Francois Protat,
glasba:	Andy Summers,
igrajo:	Andrew McCarthy, Jonathan Silverman,
producent:	The Rank Organization, ZDA, 1989.
"Ta tip ima še po smrti bolj živahno spolno življenje kot jaz, ki sem mlad in živ«, reče Larry, ko vidi zadovoljno žensko, ki ji še nikoli ni bilo tako dobro kot zdaj, ko je spala z Ber-niejem, ne da bi vedela, daje mrtev. Ta tip, ki »uživa« še po smrti, je torej Bernie, menedžer v newyorski zavarovalnici in lastnik razkošne vile na »rajskem otoku«. Za njegovo posmrtno življenje sta bistveni prav ti statusni opredelitvi: da je boss v legalni instituciji, vendar bolj pokvarjen in pomehkužen ter manj civiliziran kot mafijski boter, kateremu v resnici služi. To je, denimo, prva
lekcija te obešenjaške komedije, ki bolje kot gansterski film pokaže resnično stanje stvari v zvezi s kriminalom v ZDA: to pa je, da so legalne institucije tiste, ki za kriminalce opravljajo umazan posel. Bernie je torej tipičen boss, ki se hoče obdržati tudi na podlagi trupel - podrejeni zanj obstajajo oz.je z njimi prijazen le, če se jih mora znebiti (ko prizadevna mladca, Larry in Richardo, odkrijeta poneverbo, ju povabi v svojo vilo, da bi ju dal ubiti). In druga odločilna statusna poteza je prav ta vila na »rajskem otoku«: tu Larry in Richard odkrijeta Berniejevo in nato osuplo
opazujeta, kako nihče od Berniejevih bogatih in žuraških prijateljev ne opazi, da je mrtev. In natanko to je v tem filmu scenarista Robberta Kia-na in režiserja Teda Kotcheff a (ki je v The First Blood »kreiral« Ramba) definicija »ameriškega raja«: to je kraj, kjer nihče ne opazi, da si mrtev, še posebej ne, če si lastnik razkošne vile, motornih čolnov, avtov idr.; ta inditerentnost je pogojena prav s substitucijo »biti« z »imeti«, se pravi, da lahko Bernie »je«, čeprav ga ni več, prav in edino prek tega, kar »ima« (pijačo v hiši, čolne in druge stvari, ki jih pri njem jem-
Kitajska mafija, organizirana v triade, je že od nekdaj vpletena v. hongkongško filmsko industrijo (nekateri domačini ocenjujejo, da triade nadzorujejo kar 90% le-te). Pred kratkim pa je hongkonškim filmskim delavcem prekipelo in 16, januarja so organizirali demonstracije proti izsiljevanju in ustrahovanju s strani triad; pohoda se je udeležilo 300 ljudi, med njimi tudi takšni zvezdniki kot so Jackie Chan, Chow Yun-fat, Ltd Leung-wai in Amy Yip. Položaj filmskih delavcev je res neprijeten, čeprav ne za vse enako. Tako triade tistim snemalnim ekipam, ki nočejo sodelovati, uničijo opremo ali pa spustijo kače na prizorišče. Mnoge triade so osnovale svoje filmske družbe, ki snemajo filme, v katerih slavijo svet podzemlja, in potem prisilijo lastnike kinematografov, da te filme vrtijo, četudi so dvorane skoraj prazne. Tudi znani igralci so včasih prisiljeni, da zanje igrajo za nižje plačilo kot navadno ali pa morajo sprejeti vloge, ki bi jih sicer odklonili. Igralce, ki nočejo sodelovati, surovo premlatijo, igralke pa tvegajo, da se bo na njih zvrstila cela skupina posiljevalcev, kot se je zgodilo eni od njih, ko je zavrnila spolne usluge režiserju, članu triade. Igralec Andy Lau je moral nastopiti v triadnem filmu, potem ko so ugrabili njegovega managerja in ga imeli za talca, Amy Jip pa so silili k slačenju pred kamerami. Malo verjetno je, da bo protest ogorčenih filmskih delavcev kaj zalegel, upoštevaje moč triad in njihovo nepripravljenost, da bi se odpovedale tako donosnemu viru zaslužka.
Curtis Hanson, katerega thiller The Hand That Rocks the Cradle je še
vedno pri vrhu ameriške B.O. lestvice, se ho v kratkem lotil komedije. Z Leonardom Goldbergom je za Hollywood Pictures že podpisal pogodbo o snemanju filma Distinguished Gentlemen, v katerem bo igral Eddie Murphy, snemati pa bodo začeli aprila. Za cinična 90-ta leta je Matty Kaplan napisal scenarij, kije nova inačica Caprovega Mr. Smith
Goes to Washington iz 1.1939. ***
Michaela Caina so ponovno pritegnili v vohunske igre v filmu Blue Ice producenta Martina Bregmana. V scenariju Rona Hutchinsona je zanj predvidena vloga Harryja Andersa, ki se mora proti svoji volji spet ukvarjati s špijonažo, ko mu ugrabijo ženo. Njegov soigralec je Bob Hoskins, snemati pa se je začelo februarja v Londonu, v režiji Russela Mulcahyja. Tik pred tem je Caine nastopil še v zadnjih posnetkih filma Noises Off (Touchstone), ki bi marca že moral priti v kinematografe.
IGOR KERNEL
N F O
V. I. WARSHAWSKI

Ijejo, prav kakor si njegova ljubica vzame njegov spolni organ). Zato ni naključje, ce je najbofj tragična (in tudi najbolj etična) figura v tem filmu morilec, ki edini ni bil indiferen-ten do tega, da imajo mrliča za živega. Toda edini, ki ima pravilen od-
nos, je otrok: naj bo človek živ ali mrtev, v vsakem primeru je dovolj dober, da se ga zakoplje pesek.
ZDENKO VRDLOVEC

režija:	Mathew Bobbins,
scenarij:	Jim Strain,
fotografija:	John McPherson,
glasba:	Richard Gibbs,
igrajo:	Cindy Williams, David Rasche, Robert J. Steinmiller. jr.,
producent:	Tri-Star Picture, ZDA, 1991.
Pri tisti ortodoksni produkciji firme Disney, kateri pripada tudi film Bingo, se verjetno ne bo nikoli nič spremenilo. Okoli 60 let je že, odkar je Disney v našo kulturo in našo zavest vnesel antropomorfne živali: miši, race, pse in podobne pošasti, ki so s svojim sterilnim načinom življenja in predvidljivimi moralnimi normami soliie pamet otrokom, vajenim neameriškega pogleda na svet in družino. Pozneje se je ta trend nadaljeval samo še s pasjimi junaki tipa Rin Tin Tin in Lassie, požrtvovalnimi branitelji družinskih vezi, ki so se včasih natrgale ravno zaradi njih. Bingo je torej film, ki hoče zlate stare čase vrniti odraslim, čeprav je namenjen predvsem otrokom - vedeti je treba, da se starši še spomnijo Rin Tin Tina in Lassie, njihovi otroci pa ne. Bingo je po svoje tudi vezni člen med Spielbergovim E. T,-jem in Marshallovo Arachnopho-btjo: če je Spielberg z E. T.-jem poskušal pokazati, kako se tuja forma obnaša v mejah človeškega značaja, potem je Matthew Robbins z Bingom poskušal pokazati, kako se človeški značaj obnaša v mejah tuje forme; da pa bi mu to popolnoma uspelo, ni poskušal Binga »hu-manizirati« do popolnosti, se pravi, mu dati možnost govora, da bi lažje komuniciral z ljudmi, temveč je vse ljudi, ki nastopajo v filmu, zreduciral na nivo psa, nekoga torej, ki tega pametnega, logičnega sveta, ki ga upodablja Bingo, preprosto ne razu-
me. Bingo je vsekakor preveč pameten, to pa zato, ker so ljudje, ki ga v filmu obdajajo, preveč bebavi. Zato tudi zapisničarka na sodišču laja, ko bere Bingov zapisnik. Če pogledamo tiste, ki jim je namenjen ta film po formi, otroke torej, bomo videli, da se ti otroci v filmu smejejo samo takrat, ko Bingo zgrabi negativca za genitalije in ga vleče po skladišču, in takrat, ko njegov lastnik, mali Robert Steinmiller jr., sočno preklinja. To je že samo po sebi dokaz, cta so živalski filmi v devetdesetih mimo; dokaz za to pa je tudi Marshallov film Arachnopho-bia, ki v glavno vlogo postavi pajke, tista bitja torej, ki se jih ne da socia-iizirati in ki se večini ljudi ne morejo prikupiti. S tem pa jasno žival, ki nastopa v filmu, ohrani svojo pravo podobo, namen in (zakaj pa ne?) dostojanstvo. V devetdesetih je tako žival na filmu lahko samo enakopraven partner človeka in ne več karikirana igračka.
Bingo je vsekakor propadel poskus firme Disney, da bi vrnila mladini ameriški sen, in ravno zato Bingo ni noben film, temveč en sam cirkus. Zato tudi ni slučaj, da Bingo pobegne med ljudi ravno iz cirkusa in da se v filmu za trenutek pojavi .»dvojnik« Lassie. Konec koncev je Bingo žalostna in moreča zgodba o tem, kako si nekateri ljudje še vedno predstavljajo pse.
MAX MODIC
režija:	Jeff Kanew,
scenarij:	Edward Taylor, David Aaron Cohen, Nick Thiel,
fotografija:	Jan Kiesser,
glasba:	Randy Edelman,
Igrajo:	Kathleen Turner, Jay O. Sanders, Charles During,
Angela Goethals,
producent:	Hollywood Pictures/Silver Screen, ZDA, 1991.
V kriznih časih, ko hollywoodski filmski industiji primanjkuje novih idej in dobrih scenarijev, se producentje spremenijo v sociologe In skoraj marksistične ideologe (kdo pravi, da je marksizem mrtev?). Tak primer je producent Jeffrey Lurie, ki je o filmu V. I, Warshawski izjavil: »Upam, da bo s tem filmom zadoščeno novi vlogi ženske v družbi, ki jo je Hollywood spregledal. Marsikje naletimo na ženske, ki so podobne V. I. Warshawski, a le redko jih lahko vidimo na velikem platnu.« Režiser filma Jeff Kanew sledi "razsvetljenski« logiki «svojega« producenta: »Film opisuje žensko v svetu, ki je tradicionalno rezerviran za moške. Pokaže, da moško videnje žensk temelji na mnogih predsodkih. V. I. Warshawski ruši zidove med moškim in ženskim svetom.« Katleen Turner v vlogi »trde« detek-tivke V. I. Warshawski pa je samo del zadnje propagandne akcije, ki nosi naslov »Killer woman«. V začetek akcije spada junakinja iz franko-fonskega območja - Ni kita Luca Bessona (1990). Filmska sezona 1991 pa je razen Kathleen Turner prinesla še več neizprosnih žensk, veščih rokovanja z orožjem. To je Linda Hamilton v drugem delu Ter-minatorja in Susan Sarandon ter Geena Davis v filmu Thelma in Louise, Toda, da je razsvetljenska logika producentov samo reklamna akcija, ki naj bi povečala obisk kino-dvoran, potrjuje podatek o tem, da so producentje filma Thelma in Louise pred javno premiera organizirali številne skrite projekcije v različnih ameriških mestih. Na te »neuradne« projekcije so povabili ženske, ki naj bi se odločile med dvema različnima koncema filma, Kaj pa naj bi pravzaprav bila »nova vloga ženske v družbi, ki jo je Hollywood spregledal?« To, da ženske znajo uporabljati orožje? Producentje ne poznajo zgodovine lastnega podjetja. Proti kriminalu oz. celi mafijski organizaciji se je postavila že Gena Rowlands v filmu Gloria (1980), Johna Cassavetesa, že Kathleen Turner pa se je pet let kasneje dobro izkazala kot poklicna morilka (vlogi, ki je bila »tradicionalno rezer-virana.za moške«) v Hustonovem filmu Čast Prizzijevih. Zgodovina ženskih »angelov s pištolami« sega v trideseta leta, ko je bila melodrama najbolj primeren žanr za »nizke ženske strasti«. Svoje ljubimce sta pobijali prevarani Bette Davis in Joan Crawford. V štiridesetih ietih se pojavijo nevarne femmes fatales (Barbara Stanwyck, Rita Hayworth). V petdesetih letih je moški junak spet glavni, v šestdesetih letih pa se žen-
ska s pištolo pojavi kot specialna agentka in v novi vlogi aktivne žen-ske-gangsterja. (Faye Dunaway kot Bonnie v filmu Bonnie and Clyde). Toda tudi med oboroženimi ženskami iz zadnje generacije obstajajo določene razlike. Nikita postane morilka, da lahko preživi, Sarah iz Terminatorja svoje mišice krepi, da bi zavarovala svojega sina, Thelma in Louise se upreta moškemu izživljanju nad »šibkim« spolom. Vse te junakinje se uprejo nasilju »realnega« sveta, ki ga fikcija preobleče v road movie, znanstveno fantastiko ali v Bessonu lastno »Zgodbo o Anne Parilaud - Nikiti«. V. I. Warshawski pa poseže na območje mita, ki se ne ukvarja z nikakršnimi moralnimi zakoni, ampak je strogo strukturiran svet, »ki ni tradicionalno rezerviran za moške«, ampak je svet osamljenega jezdeca, viteza varuha. »Trdi« detektiv, kakršna hoče biti tudi V. I. Warshawski, je sodobni vitez ali kasnejši kavboj z divjega zahoda. V. I. Warshawski noče postaviti novih meril za nekakšno »osamljeno jezdinjo«, ampak prispodobo ženskega značaja, torej nekakšno psihološko realnost, prilagoditi mi-tskemu mgškemu modelu «trdega« detektiva, če je Philip Marlowe imel prašno pisarno, ima njegova ženska inačica razmetano stanovanje in prazen hladilnik. Marlowe obožuje whiskey, V. I. Warshawski pa čevlje. Toda, čeprav film skuša zgraditi popolnoma isti strogo strukturirani svet, tega ne more ravno zaradi ženske figure. Ključna poteza trde kriminalke je femme fatale, ki se ji detektiv pusti ujeti, in s katero mora na koncu obračunati. V. I. Warshawski zaradi svojega spola že na začetku sama prevzame določene elemente ženskega lika iz trdih de-tektivk, toda ker je sama preiskovalec, lahko osvoji le bodočo žrtev! Bogataši sicer ostajajo pokvarjeni, policaji pa manj sposobni od »trde detektivke«, toda scenarij skuša mit še vedno ohraniti s pomočjo ženskih psiholoških značilnosti, ki naj bi opravičevale tudi odločitev za »trdi« poklic, »tradicionalno rezerviran za moške«: njen oče je bil policaj, ravno tako očetovski pa je policaj, ki raziskuje isti primer. Ob tem pa postane sumljiva celotna operacija filmske zamenjave: zakaj nismo nikoli izvedeli glavnega motiva, zaradi katerega je Marlowe postal »čisti« in »trdi« detektiv?
Mit bo ohranjen, zamenjava pa bo uspela šele takrat, ko se to vprašanje ne bo postavilo tudi ob ženski inačici «trdega« detektiva.
NER1NA KOCJANGIČ