NARTE VELIKONJA


VIŠARSKA

POLENA

IZDALA

SIGMA

GORI

Z I A

/

TISKALA KAT. TISKARNA

GORIZIA

1 .

Bili so škornji pod pečjo, debele rokavice ob
peči, tkučma na nizkem oknu in debel ovčji kožuh
v omari. Tak kožuh z rožami ga je zapustil še
stari ded. i 1

Matijec je izvlekel škornje izpod peči. Škornji
so bili videti čisto novi, le na golenicah je imel
desni močno prasko. »Kdaj sem padel? Komaj
dvakrat sem jih obul in v dežju jih nisem imel, pa
so tako trdi! Presneti mojster, kakšno usnje je dal!«
se je vznevoljil. »Da mora gola veja usnje tako ob*
drgniti. In če bi jih bil res imel večkrat na nogi!«

Nateknil si je rokavice na roke, posadil si
kučmo na glavo ter ogrnil ovčji kožuh. Počasi in
polagoma, nejevoljen in godrnjav. Pogledal je skozi
okno, obrisal šipo, pritisnil s palcem nanjo ter
dejal: __ !  ■ i

»Zdaj bo ;  pa treba iti. Škoda škornjev v ta sneg!«
Zunaj je naletaval sneg; v divjem vrtincu so se
igrale snežinke v zraku ter padale neslišno, rahlo
in vztrajno. Na hruški je sneg že odlomil vejo;
klavrno je visela odkrhnjena sredi rogovil. Če si
pogledal kvišku, se ti je zamajalo v glavi od divjega
plesa, ki mu ni moglo slediti oko.

3

Matij ec je čutil po vsem telesu leno zoprnost;
začela je lesti po hrbtu ter se razlezla kakor strup
v vse mišice. Sedel je nazaj k peči, potolkel z ro=
kami dlan ob dlan ter znova vzdihnil:

»Zdaj bo pa le treba iti!«

»Kam, Matijec?« je krehnil oče Mohor v za*
pečku, dvignivši oči izza debelega molitvenika.

»Po trame!«

»E, da!« je pokimal starec, »e, da, po trame!«

»Najlepši čas, drse kakor namazani!

»Drse pa, drse.«

Matijcu je kožuh pri peči nagajal, zlezel je na
peč, privzdigoval se na rokah ter strmel v vrtinec
pred oknom.

»O, zdaj bo pa le treba iti!«

Dremavec se ga je lotil na gorki peči, lenivec,
čuden strah pred vremenom in mokrim mrazom
mu je lezel v ude.

»Te škornje si do dobra skvarim!« se je poto*
lažil, zleknil se čez 'čas, oblečen, kakor je bil, na
peč ter utihnil.

Stari Mohor je končal svojo molitev ter se vzpel
ob peči. »E, ti ne boš imel danes tramov. Če bi bil
France še živ, on že,« je mrmral sam pri sebi, »ti
pa že ne!«

In |malo še, pa sta oba smrčala.

Zunaj je naletaval sneg rahlo, neslišno, vztrajno.

Mlada vdova, gospodinja Franca, je obstala na
pragu ter se zagledala v metež. Tako pusto, kakor
je bilo vreme, je bilo tudi v njenem srcu. Puščoba
tesnega občutka osamelosti, tegobe in bolestne
stiske, ki ji ni imena.

Skoraj razveselila se je, da se mota skozi meglo
in sneg črna senca proti njej.

4

»Kam pa, Blaž?« je vprašala, ko je spoznala mo<
ža, ki je otepal sneg s kučme. Umeknila se je s
praga.

»Doma me ni strpelo, takšno je!« je dejal. »Kje
so pa moški?«

»Matijec in oče v izbi, Tine po opravkih,» je
malomarno odgovarjala. »Kar sedi, Blaž! Zate je
res bolje, če si v takem pri ljudeh. Če te v bajti na*
pade, nihče ne bi videl!«

»Že dolgo me ni!« je dejal Blaž, čisteč si sneg
z brade. »Hvala Bogu, dolgo me že ni napadlo! In
tudi prikazni že dolgo nisem videl.«

»Morda bo pa le bolje.«

»Zaobljubil sem se na božjo pot. Na višarsko
goro. In sem prosil župnika, naj napravi romanje.
Da nas bo več in manj stane.«

»Pa ne zdaj, pozimi.«

»Poleti, poleti. Zaobljubil sem se zaradi tega, ker
sem imel skoraj pol leta mir. Pravzaprav leto dni;
hujši napad je bil prav leto dni od tega, tisti dan.
Ti si izgubila Franceta!« je dejal zamišljen.

»Prav leto dni, da. Jutri bo obletnica, ko smo ga
pokopali!« je vzdihnila Franca in vse ude ji je spre*
letela ostra bolečina. Da je skrila solzo pred bera*
čem, je stopila v izbo.

»Saj oba spita!« je ugotovila. »Matijec, pojdi
pomagat, da napojiva, ko si že oblečen,« se je na*
smehnila ter ga stresla za škornje. Matijcu, ki je bil
dolg in neroden, so noge bingljale skoraj do klopi.

»Napojiva?« se je zdrznil, ko se je zavedel, ter
ter stopil na noge. »Kje pa je Tine?«

»Poslala sem ga k Andreju vprašat radi gnoja,
ali ga bo dal. Ko se umiri vreme, ga bomo najlaže
speljali.«

5

»Koga praviš?« se je zdramil stari Mohor.

»Gnoj.«

»Ne, koga si poslala?« je popravil.

»Hlapca.«

»E, da, hlapca. Pa ga dolgo ni nazaj. Ta ti preš
več pohaja, Franca, saj se vede kakor gospodar.«

»Kaj pa hočem? Ali naj mu odpovem? Sama
z Matijcem le ne zmoreva vsega. Saj še tedaj
nismo, dokler je bil France. Če je potreba, pa le
prime za delo. In hiter je.«

»Tl si gospodinja,« je s prikrito nejevoljo pos
udaril Mohor. Franca je bila preveč zaposlena s
svojimi mislimi, da bi bila začutila zbodljaj.

»Že leto dni!« je prostodušno prikimal Mas
tijec.

»Jutri bo obletnica!« je vzdihnila ter naslonila
čelo na mrzlo šipo-

»Jutri bo obletnica!« je ponovil Matijec. »Saj
res,« kakor da se je šele sedaj domislil, »jutri bo
obletnica. Lep dan je bil, solnce je sijalo in ni
snežilo.«

»Morda bi bilo bolje, da je snežilo. Ne bila bi
šla s Tinetom v gozd-«

»Nič ne veš,« je dejal Mohor. »Tista ura pride,
pa te pokliče. Ne ženi si tega tako k srcu. Kam
bi prišli, če bi se žalost ne utekla. Tudi solz mora
biti enkrat konec.«

»Da bi jih bilo!« je vzdihnila ter se zasukala
od okna z naglo kretnjo, kakor da skuša zadušiti
bolečino.

Matijec je z na pol začudeno mislijo za hip
premeril njeno polno, gibčno postavo in njen ods
ločni korak. In prav čez hip je bil spet ves resen
in strog njegov obraz.

6

»Mora biti konec.« je dejal Mohor. »Saj ie
dovolj, da smo že leto brez gospodarja. Zdaj pa
še ti oboli!«

»Brez gospodarja!« je ponovila Franca trpko
in stopila v kuhinjo. Matijec je šel za njo napajat.
Mirno, dostojno, obzirno je stopal pred njo. Ni
se ozrl nanjo, ni je počakal, ko mu je nekaj rekla.
Videlo se je, da stopa svak pred svakinjo, zave«
dajoč se razdalje, ki jo zahteva to sorodstvo.

Blaž je sam ždel na ognjišču, ko je vstopil
Tine.

»Presneto vreme,« je zmetal hlapec sneg spred
praga.

»Sneg,« je dejal Blaž z začudnim preudarkom.
»Jutri bo pa svetilo solnce na sveži sneg. Prav
tako svetilo kakor pred letom dni. Jutri bo ob=
letnica, Tine!«

»Da, maša je oznanjena! Še obriti se moram
nocoj!« je v zadregi naglo pripomnil.

»Ne, Tine! Jaz pravim, da bo obletnica! Ti,
'Fine veš, kaj to pomeni!« je polglasno, s čudno
spremenjenim obrazom zašepetal berač.

»Ali imaš spet prikazni?« se je čudno siljeno
smejal Tine. »Ovadi, če imaš kaj na srcu. Rekli
bodo, da imaš prikazni.« Beseda mu je trepetala.

»Da, rekli bodo, da vidim prikazni. Zato pa,
line, stori svojo dolžnost sam! To bo najbolje in
največ vredno pred Bogom.«

Stopil je prav k fantu in proseče dvignil roke.

»Za to vrednost pred Bogom gre, Tine!«

Tineta je čudni pogled stresel, da se je umeknil,
kakor da se nekaj trže v njem.

»Prikazni, prikazni!« se je skušal nasmejati.

»Ne, Tine! Ti veš, da sem jaz videl. Samo ti

7

veš in Bog ve in solnce ve in veter ve in živina ve!
Prani ve!«

»Bo pa Pram ovadil!« je zamahnil navidez po*
rogljivo Tine z roko. »Nikar no, Blaž! Lezi, da se
umiriš; spet te preganjajo prikazni in ti preganjaš
mene!«

»Sam se najbolj preganjaš« je pomenljivo dejal
berač ter se odpravljal s praga.

Tine je zrl za njim s čudno mešanico občutkov.
Pred Blažem je zmerom čutil neznan strah. Kakor
da hodi za njim njegov pogled. Tiste globoko
udrte starčeve oči, ki so se v njih zrcalile skrivs
nostne prikazni, vsepričujočnost in vsevednost, so
mu rezale v spomin. Spreletel ga je po vsem telesu
zaprn mraz.

»Strašno! Videl je in če ovadi, ne bom mogel
utajiti! Njega lahko zavrnem s prikaznimi, toda
sam, jaz sam, bi priznal. — Ne bi!« je zamahnil z
roko. »Prezgodaj je.«

2 .

Maša zadušnica po Francetu je minila. Od
Mohorjevih so bili pri njej Franca, Tine in Ma*
tijec. V cerkvi sta bila tudi stric Matevž Kosmač
in (Blaž.

Gredoč proti domu je stric Matevž potegnil
Matijca za roko.

»Matijec, zdaj bi bil pa le čas, da se ozreš po
ženi. Kaj pa misliš?«

»Kam naj jo pripeljem; samo kot imam pri
hiši!«

»Zato pa glej, da boš imel kaj več!«

Prav tisti hip je stopila Franca mimo v ozki

8

gazi ter se še zadela ob Mati j ca, ki se ni dovol j
hitro umeknil.

»Kam pa tako hitro?« je vprašal Kosmač.

»Delo žene!« je kratko odgovorila. Sama ni
vedela, zakaj ji je bil stric Matevž tako zoprn.

»Pregnala se boš!« j e  dejal Matevž.

Ko je bila že streljaj pred njima, je stric spet
potegnil Matijca za rokav.

»Ali nič ne vidiš, Matijec? Kakšna ženska
je to!«

Možakar je stisnil čeljusti, da je cmoknilo, ter
je pomežiknil nečaku.

Matijec je čutil, kako mu je vsa kri planila v
glavo. Rdeč, kakor bi ga bili zalotili pri tatvini, je
zajecljal;

»Ni napačna, ne. Ampak ...«

»Ti si neroden!« mu je zagodrnjal stric.

»Kaj neroden! Za to> ne gre. Kako naj vpra 5
šam? Ali veš, kaj ji je bil France?« je stopil čez
prag.

Franca je bila že odložila črno ruto ter kuhala
zajtrk. Po maši je bila pri župniku, in ko je za*
gledal stari gospod njene objokane oči, ji je so*
čutno segel v roke:

»Nič ne jokaj, Francka! Prenašaj, prenašaj.
Bog ve, za koga delaš to pokoro. Eden jo mora,
in Bog ve, za koga jo ti.«

Te besede so ji čudno zvenele v spominu. Še
zapazila ni, da stoji Matijec na pragu ter jo gleda
s spoštljivim pogledom.

»Niti ozre se ne!« je zbodlo Matijca, »niti ozre
se ne, če pridem v kuhinjo.«

In ves potrt in slabe volje je stopil v izbo, da
se preobleče. Franca je čez čas klicala k zajtrku.

9

. Mohor je tožil, da mu ni prav, in ni vstal. Nje*
govo mesto je bilo pri mizi prazno.

»Pa sedi ti tja, Matijec,« je dejala Franca, ko
je postavila na mizo kavo in žgance. »Bo vsaj Tine
imel več prostora!«

»Saj je vseeno, kje sedim?« se je otresal Ma=
tijec skoraj osorno radi hlapca. »Povsod nese žlica
v usta. Kdo bi se zmerom prekladal,« je godrnjal
dostojanstveno, dasi se  mu je dobro zdelo, da je
Franca prostor ponudila njemu.

»Če ti ne maraš, se pa jaz umaknem!« je dejal
Tine ter se presedel, še preden je mogel Matijec
vstati.

»Pa sedi!« je navidez malomarno odvrnil Mas
tijec, ki ga je Tinetova odločna hitrica pogrela.

»Saj je res vseeno, kje kdo sedi!« je popravila
Franca ter nalivala kavo- na žgance.

Molče so zajemali.

Matijec je skrivaj opazoval Franco. S France«
tom je živela komaj dober mesec, potem se ji je
v gozdu ponesrečil. Vse leto- je nosila črno ruto
na glavi, danes je bila prvič gologlava. Težke lase
je imela povite v kite in na čelo so ji silili kodri.
Pod obrvmi so se ji vlažno svetile črne oči. Ma«
tijec si ni upal pogledati vanje. »Da bi kdo česa
ne rekel!« Čudno ponižujoče ga je pogrelo, ko je
zapazil, da je pa Tine z radovedno izzivajočim
pogledom motril gospodinjo.

»Še Blaž je bil danes pri maši!« je čez čas
vlovil misel Matijec, ki mu je bil molk postal
mučen.

»S Francetom sta bila prijatelja,« je razložila
Franca.

»France sploh ni imel sovražnikov,« je dejal

10

Tine ter naglo zajel iz sklede, »Kaj pravim sovraži
nike? Kakšen gospodar pa je bil. Sto ur hoda
naokoli mu ne najdeš enakega. Koliko si se pa tudi
naučil pri njem. Njemu je rastlo pod rokami. Na
tej njivi pšenico', Tine, na tej krompir; konjski
gnoj sem, kravji tja. Tam kajnita, sem solitra,
tjakaj Tomaževo žlindro. Skozi zemljo je videl,
do korenin!«

»Da, da!« je hitel Matijec ter strmel predse.
Sam ni vedel, zakaj ga neprijetno' greje hlapčeva
hvala. In povrh tega je oni sedel na gospodarje;
vem mestu ter prekladal roko tehtno in odvažno
pri vsaki besedi kakor gospodar.

»Njemu je posestvo živelo,« je nadaljeval Tine.
»Kar pogovarjal se je z njim. In sva orala. .Dajva,
da bo njiva laže dihala.’ Da, da bo dihala, je dejal.
,Namaživa jo, gnoj je kakor salo,’ je dejal. Pa
saj tudi posestvo ni, da bi ga bil zavrgel. Takšno
posestvo.«

»To je res lepo, to je res lepo!« je potrdil Mas
tijec, pa mu je glas komaj šel iz grla. Iz misli ni
mogel otresti besed in mežikanja strica Matevža.
Nerodno vroče mu je prihajalo. »Leto dni je
komaj po njegovi smrti, pa že segaš ti, brat, po
vdovi,« se je nazadnje zasačil. »In jaz, ki mu nisem
niti senca!«

»Ponavljam, koliko si se pri njem naučil. Ko
sem prišel, sem komaj znal zapreči.«

»Saj si jih imel pri stricu Kosmaču dva para«
— je pripomnil Matijec. »Kaj bi pretiraval!«

»Imel dva para, res!« je potrdil Tine. »Toda
med imeti in imeti je razlika. In France me je šele
naučil, France, ki je izučil Prama: ,Vidiš, tako

11

primi konja, pa ti je kot jagnje. Trileten otrok ga
obrne, samo zlepa moraš.’«

»Tebi pa le nagaja včasi!« je zopet pristavil
Matijec, kakor da hiti skriti svoje misli.

»Nagaja! Seveda, ali ne pravim; ,kakor otrok’?
France ga je razvadil in po gospodarju mu je
dolgčas.«

»Toda ti ne ravnaš z njim zmerom lepo.«

»Kakor z otrokom, ali nisem rekel. Če vidiš,
da postaja muhast, moraš udariti, če ti srce poči,«
je jezno sunil Tine v skledo. »Ali kdaj udarim
brez potrebe? Gospodinja naj pove, če kdaj brez
potrebe. Jaz vem svoje in znam po svoje; če pa
lcaj ni prav, naj mi reče gospodinja!« se je grel.
»Da, gospodinjah« je poudaril z očividnim užit*
kom. »Kaj se lovi beseda tako okoli; naravnost
v obraz naj se mi pove!«

»Ni mislil nič hudega, Tine. Ali boš za vsako
besedo' rastel?« je mirila Franca.

»Jaz ne maram, da bi kdo kaj mislil o meni.
Če kaj misli, naj pove kar v obraz.«

»No, ali nisem?« je odločno dejal Matijec.

»Spet očitaš! Jaz ne maram teh očitanj!« je
vrgel žlico po mizi. »Če imate kaj, gospodinja je
tu, ona naj pove. Če sem pa komu v napotje, naj
pove. Sv. Jurij je blizu in prebral si bom. Toda
če imate kaj, naj pove gospodinja. Z njo sem se
pogodil in ne z Matijcem.«

»Rekel sem, da nisem ničesar rekel,« je po«
udaril Matijec, ki ga_ je beseda o napotju ostro
dimila. »Kako očita! če pa misli Tine na Franco?«
mu je vzrojilo* v možganih. Tako ga je iznenadila
ta misel, da se mu je zameglilo* pred očmi.

»Nalašč mož zanjo,« je gorelo v njem v vedno

12

ostrejši zavesti. »Postaven, odločen, hiter preuda«
ren. Gospodar! Vročekrven in neustrašen! Go*
spodar!« Kakor skozi meglo je zrl vanj in pogled
je iskal za Franco. Tine! Če je hotel, je delal za
dva in v tepežu udaril z golo pestjo, da se je
nasprotnik sesedel kot prazna vreča. »In zdaj že
sedi na gospodarjevem mestu. In se ne bo umeknil
nikamor. In zasleduje mene!«

»Čemu se torej ženeš, če ti nisem jaz ničesar
rekla. Takrat odpoveduj!« je dejala Franca ter
pospravljala žlice. »Ali so to besede za fanta? V
napotje? Komu v napotje? Če bi bil v napotje,
bi te ne držali pri hiši!« je še nejevoljno pristavila,
ne vedoč, kam merijo te besede. »In navsezadnje:
Matijec je moj svak, gospodarjev brat! Pravico
ima, da kaj reče. V tej hiši je rojen in je gospo«
darjev brat.«

Matijec je z gorko hvaležnostjo kakor otrok
zrl v Franco. Oči so se mu skalile od ginjenosti
in skrivaj si je obrisal nos.

»Da, da, saj res gospodarjev brat!« si je
toplo prigovarjal. »In Tinetu nisem rekel žal be«
sedice,« je pristavil na glas.

Tine je ob odločnih besedah mlade gospodinje
onemel za hip, sprevidel je, da se je zaletel. »Da
tako drži s hišo, ženska neumna! Ali ni sama«
svoja? Kaj si obeša še ljudi, ki je ne brigajo. Da
se ne more znajti, da bi sama mislila! Pa se tako
vleče za Matijca! Kdo bi si bil mislil!«

Zasmejal se je na vse grlo, kakor da je šlo
za nedolžno šalo:

»Da sem se tako motil. Spopadli smo> se radi
obrane kosti !  Kaj kosti! Sploh ni bila kost. Trhck
ogorek. In celo z Matijcem! Reci, Matijec, ali sva

13

se že kdaj sporekla? Nikoli. To bi bil moral res
sam pomisliti. Mene pa je stvar pogrela. Vidim,
brez potrebe. Včasi se človek pomoti. Prvi hip
sem mislil, da sem se res zameril in da iščete
prilike, da mi odpoveste. Obletnica je« — sredi
stavka se mu je zaletela beseda — »no, da, oblet?
niča, res prilika, sem si mislil. Tudi nisem, da bi
meni kdo moral pomahati z omelom, preden bi
razumel. In navsezadnje sem res mislil, da je
Matijec prevzel gospodarjev posel,« je pristavil
z zbadljivim nasmehom ter ostro zapičil pogled v
Matijca.

»Tine, hm!« — je pogrknil Matijec ves v za?
dregi in neznana vročina mu je preletela telo.
»Kako si drzneš!«

»Nič bi ne bilo hudega, če bi mi Matijec res
pomagal, vsaj pri večjih stvareh pomagal!« je
skušala mirno zavrniti besedo Franca. »Jaz res
vsega ne zmorem!«

»Vsi ti pomagamo!« je dejal sočutno Matijec.
»Vsi vidimo, da imaš preveč na ramah. Vse leto
ti že pomagamo. Ali ne delamo vsi? Toda kdo
bi gospodinjo —«

»In drva imamo še v gozdu in prašičke še
neprodane v hlevu; kako- je s kravo, se nihče ne
briga; za vse skrbim sama. Nihče ne vidi dela, če
mu ga ne pokažem s prstom!« je segla Franca v
besedo. »Kaj bi bilo> s hišo- in živino-, če bi jaz
obolela? Vse bi obstalo!« se je razvnemala.
»Klančarka leži, toda on sam previja otroka, krmi
svinjo in pomiva posodo.«

»Tebi se ni treba bati take bolezni,« se je za?
gnal Matijec v naglici, da bi jo pomiril. »Klančarka
je bolna po otroku. Otročnica tako nenadno zboli,

14

ti pa si zdrava, da se ti vidi na licu. Ampak, če
se boš tako gnala, boš res obolela!«

Franca je ob teh besedah prebledela kakor
zid. Da se ne bi izdala, je pogledala v stran ter
iskala brisačo. Za hip jo je zgrabila žalost, da bi
bila skoraj omahnila na kup posode pred seboj.
»Da, da, zdravlje'« je pomislila. »Klančarki pre*
vij a mož otroka in krmi živino. Ona leži na po*
stelji, sliši njegove korake v hiši, otroški jok in
ni sama!« Toda samo za kratek hip jo je obšla
bridkost. Otresla je žalostno misel ter ukazovala
z rezkim glasom:

»Kaj zapravljamo čas! Tine naj zapreže sani
in gre po drva. Ti, Matijec, pa ženi kravo k juncu,
da ne preteče čas!«

Možakarja sta molče odšla.

Franca je ostala sama v kuhinji. Njen pogled
je šel zamišljen v daljavo. In ko je pospravila, je
sklonila glavo od žalosti, ki ji je parala dušo; od
osamelosti, bridkosti in tesnobe v srcu je grizla
nohte na roki. Imela je občutek, da je živa zaprta
v grobnici, obsojena v nevidno ječo, v nevidno
trpljenje. Strmela je brez jasne misli predse, v
prsih so jo pekle vroče solze, toda na lice, v oči
ni bilo solze, ki bi raztopila topo bolečino v
njeni duši.

Čudno mrtvo je bilo vse v njeni duši.

Zunaj pa je svetilo solnce nad mrzlo bleščečo
se pokrajino in na uho ji je udarjalo zvončkljanje
pred hišo.

Tine je v diru zapodil sani mimo okna.

Franca se je ozrla, za njim.

»Kako Pram divja.«

15

3 .

Tine je podil sani po zasneženem kolovozu.

»Da udarimo? Da, udarimo!« je dejal ter švrk*
nil po konjih. »Prokleti Pram, kako ta žival po«
gleda! Da udarim? Moji niso- Matijec pa se že
slini okoli njih gospodinje. In kako! Pa bi se bil
kmalu zarekel. Danes je obletnica. Prav! Kaj pa
je, če je obletnica? Da, kaj pa je?« je stisnil skozi
zobe. »Kdo more kaj dokazati? Blaž? Čemu se
ga bojim? Sam pravi, da me ne ovadi. Čudno, in
če me ovadi, se zgovorim na njegove prikazni. Če
bi se sploh mogel! Izdal bi se, ko bi padlo železje
na roke. Da morem biti tako strahopetec. Oblet*
niča je- Vse leto že ta strah. In ena sama ostra
beseda, pa se spršim v prah.«

Kolovoz je zavil mimo znamenja ob poti in
nad znamenjem je bila strma glava na pobočju.

»Kako se zmerom zdrzne Pram ob tem zna*
menju!« mu je šlo skozi možgane. »Ne bo te ne ! «
je udaril jezno po živali ter zdrčal mimo. Za zna*
menjem je zapazil sled ročnih sani.

»In mene tudi še zmerom prime na tem kraju.
Zmerom. In zmerom huje. Da naj se sam ovadim!
Ali sem sam kriv? Če me je izzval! Takšen sem!
In zdaj je leto dni od tega in mene ta reč mrvi.
In me bo grizla, dokler se sam ne izdam. Da bi
ne bilo tako zgodaj! Jaz ne morem živ v grob!«

Solnce je sijalo z jasnim bleskom na novo za*
padli sneg, ki se je še držal kot volneno ogrinjalo
vej in vrhov. Konja sta mlela v celo, kakor da
gresta po kupu bele moke, in izpod kopit in sani
je pršelo' tisoč svetlikajočih se iglic. Zdaj se je
s šumom otreslo s pripognjene veje belo ogrinjalo

16

ter se sesulo na tla, zdaj se je pokadilo ob saneh,
ko se je veja zadela konj.

»Jaz ne morem živ v grob!«

Ta misel mu je vrtela v možgane kakor črv in
kakor odmev ji je odgovarjala druga, ki mu je kot
pijavka sedela ob srcu;

»Danes je obletnica!« je zamišljeno dejal sam
l>ri sebi.

»Danes je obletnica!«

Tine se je zdrznil, da so mu padli vajeti iz rok.
Ko da je spregovorila njegova misel. Ozrl se je.
Nad njim je na stezi stal Blaž, držeč za sani su=
hega dračja v zametu. Kakor duh se je zdel med
grmovjem in glas se mu je čudno tresel.

»Obletnica!« je ponovil.

»Ti in tvoja obletnica!« se je zavedel Tine.
»Cernu ;se mi nastavljaš na pot ter me zalezuješ!
Kaj hočeš, povej!«

In na sencih so mu nabrekle žile od jeze in
razburjenja, ko' je z vso silo ustavil konje.

»Vedel sem, da prideš danes sem. Kako bi ne?
Vsakdo pride, kjer je njegov greh!«

»Franca me je poslala! Kaj meni mar ti in tvoja
obletnica!« je navidez malomarno naglo dejal
Tine.

»Ne tako, Tine, ne tako!« je prosil Blaž, kakor
da gre njemu za življenje. »Jaz bi rad videl, da
rešiš svojo dušo pred Bogom.«

»Zase skrbi, berač neumni! Za svojo dušo
skrbi, pusti ti mene pri miru! Če potrebuješ de=
narja, na, vzemi —« mu je pomolil pest drobiža
in oči so se mu zabliskale kakor preganjani ujedi.
Strah je ždel za njihovo narejeno bojevitostjo.
Daljna groza pred beračevo pretnjo. »Če me mi«

17

sliš ovaditi, ovadi! In rekli bodo, da imaš prikazni.
Saj imaš prikazni!« se je nazadnje prisiljeno za*
smejal.

Blaž je dvignil tresočo se desnico kakor k prh
šegi.

»Bog vse ve! Prav imaš, tudi za mojo dušo me
skrbi, toda za tvoj dar mi ni. Do smrti bom že
živel!«

»In jaz tudi!« je dejal Tine. »Jaz tudi!«

»Toda kako? Tine, kako?«

»Kako? Kaj tebe skrbi, kako? Ali je kdo do
zdaj skrbel, kako živim? Morda oče? Morda
mati? Sam, zmerom sam. In bom skrbel tudi nas
prej.« Čudno proseče je zvenel njegov glas.

»Vsak človek ima koga, ki zanj skrbi. In zate
se bojim jaz!«

Tine je za hip začudeno zrl. starca, ki je ves
beden stal sredi snega.

»Kaj pravzaprav hočeš, Blaž, od mene?«

»Obletnica je, Tine!« je svinčeno odgovoril in
lice mu je spreletela neznana bolest.

»Da, obletnica! Franca se bo zdaj možila. In jaz
jo zasnubim!« se je zasmejal fant ter zamahnil
z roko, kakor da odganja neprijeten spomin.

»Ti, ti jo zasnubiš?« je ostrmel Blaž, kakor da
je udarilo- vanj. »Zasnubiš? Fant, ne novega greha!
Ne preobkladaj duše, da ne omaga. Saj nisi slab;
radi tvoje nagle jeze te je prvič ujel hudič v
zanko, drugič mu pa siliš sam v past. Ker nimaš
milosti v sebi. Prvi greh ti bo- Bog odpustil, če
se skesaš, za drugega ne boš našel ne prilike za
kesanje ne odpuščenja. Naj ti to povem jaz, ker
nimaš matere, dai bi ti povedela,«

18 ,

Bolno so zvenela te besede, proseče in boječe.

»Pusti mater pri miru!« je planil Tine, kakor
da ga je nekaj zbodlo. »Pusti jo. Ali je nimajo
ljudje na vesti! Nihče nima pravice omenjati!
Kaj veš ti o tem? Nikogar ne grize vest radi nje.
Ni mojega očeta grizla in drugih tudi ne. Nikogar!
Vsakdo si lajša življenje po svoje. Ne brigaj^ se
zame! Čemu se brigaš zame, to' povej!« se je Tine
otresal skeleče bolečine, ki mu je bila šinila skozi
srce.

»Ti si Franceta ubil!« je počasi kakor iz groba
govoril Blaž. »Jaz sem to videl!«

Tine se je za hip plašno nasmehnil.

»Sam je bil kriv!« je nato dejal kljubovaje.

»Slišal sem. Tako* sem stal jaz za grmovjem,
tako sta vidva pehala hlode. Ti si udaril s cepinom
po Pramu.«

»In on je zamahnil nad menoj. Ali veš, kaj je
dejal? Ali veš, kaj mi je vrgel v obraz?«

»Slišal sem. ,Pankrt,’ je dejal, ,ti s cepinom
po Pramu?’ je dejal.«

»Da, kakor pred leti pri Brajdi, ko mi je vrgel
harmoniko v glavo. ,Pankrt, ti pleši z metlo, ne pa
z gruntarskimi hčerami.’ Tega nisem pozabil!« je
s strašno žalostjo in gnevom dejal Tine. »On je
pozabil, jaz pa ne!«

»In zato si ga s cepinom? Zato si podvalil hlod
še preko umirajočega. ,Tine,’ je dejal, ,Tine, kaj
si naredil?’ In bil je mrtev!«

»In zakaj me ne ovadiš, če vse to veš?« se je
izvijal Tine. »Zakaj me samo zalezuješ? Zakaj
mi sediš kakor vedomec na vratu?«

»Sam se ovadi, sam se skesaj! Obletnica je!«

19

4 .

»Ali nimaš poganjača, Matijec?« se je oglasil
stric Matevž za Matijeem, ki je sredi zameta pehal
kravo z roko po gazi ter si preobziren ni vedel
pomagati. »Zavpij nad njo in udari jo! Čemu pa
imaš vrv?«

»Vrv? Kdo pa naj bije žival z vrvjo? Alo,
Pirha!« jo je udaril z dlanjo ter se skoraj prestra*
šil svojega nenavadnega glasu.

Krava je začudeno planila naprej ter gazila
sneg do kolen. Plašno je vohala v gaz, boječe preš
stavila prednje noge, stresla z glavo ter spet
prhnila par korakov po gazi.

»Udari zares!« je zavihtel stric s palico. »Samo
malo bolj odločno je treba. Vsako reč moraš prh
jeti odločno! Le kar naprej stopi, bom jaz pri*
ganjal, Afo, Pirha! Spočita je, pa ti divja.«

Stric Kosmač je oprezno stopal za njima.

»Če bi bil, kakor nisi, bi že imel priganjača. Pa
bi lahko že svojo' kravo gonil. Veš kaj, rekel sem,
da je že čas. In ti še rečem: pazi, da ne zamudiš!
Mladih dni ne bo' nihče nosil za teboj in da bi
ženske za tabo norele, si že prestar! In navse*
zadnje ima moški pravico in dolžnost, da vpraša,«
je govoričil stric ter si brisal slino z brade, lovil s
palico stopinje ter mežikal izpod košatih obrvi.

Matijec je nemoi stopal pred kravo.

»Še če kravo kupiš, ‘moraš vprašati. Kakšno
staro gavdro ti še kdo ponudi, dobro telico pa le,
če je prav sila, Zvedel sem, da. jo Klančar pro*
daja. Bolezen ima v hiši. In sem se podvizal, da
je kdo drug ne odpelje. Lepo telico. Revež je sam,

20

ženo ima v postelji. Pa revščino. In kakšnega
otroka v tej revščini!«

Stric je za hip umolknil in čakal na besedo.

»Lepa telica,« je povzel. »Alo, Pirha! Pravi, da
mu je Bog dal telico radi žene in otroka. Za
zdravnika. In mlado živinče da bo dal za ženo in
otroka. Kravo je že prodal!«

»Zaradi otroka in žene?«

»Kaj pa! Da ne umrejo od lakote. Da je letos
malo zaslužil. In zdaj tudi ne more nikamor. Sam
je v hiši. In gleda telico in gleda mene. ,Čez mesec
dni se bo> otelila in bo imela mleko,’ je dejal.«

»Da bo?« je prisluhnil Matijec.

»On pravi!«

»In ste jo kupili?«

»Nisem!« je dejal stric. »Čez mesec dni bo
vendar imela mleko. Ali naj vzamem otroku in
bolnici mleko?«

»Če pa nima za zdravnika?« se je zanimal
Matijec.

»če nima, naj si zasluži. Ali nima rok? Kar
precej bo pomlad in dela dovolj. Žena mu bo do
tedaj ozdravela in otrok bo> tudi zrastel!«

»Ali ste mu posodili?« je vprašal Matijec in
bojazen je zvenela iz njegovih besed.

»Posodil? Na račun sem mu dal. Za delo poleti.
Skoraj bi mu podaril tistih par grošev. Že radi
otroka! Kakšen otrok je to! In pravi, da mu je
Bog dal telico radi otroka. Da jo je še tele mislil
prodati mesarju, pa ga je navdihnilo. In je ni!«

»In imate delavca za to leto!« je s čudnim gne*
vom ugotovil Matijec. »Stradal bo revež in obresti
bo plačal in krvavo odslužil.« si je dejal natihem.

»Dva, dva mi je Bog preskrbel. Žena se bo tudi

21

zlizala. Ta bolezen je samo iz bede in gladu. Ne?
zabeljen krompir jesta, pa je ona v- postelji.
Otrok pa le raste, kakor da ga zrak redi!«

»In Klančar toži?«

»Kaj toži? Smeje se. Otroka gleda in pravi, da
se je Bog nanj ozrl. Da, ozrl! Dal mu je takšno
ženo in otroka! Sina. Toliko, da mi ni padel okoli
vratu, ko- sem mu pustil telico. — ,Tudi to sem
vedel,’ je dejal, ,tudi to je Bog dal radi žene in
otroka!’ Ali nima prav?«

»Prav, navsezadnje ima pa le prav!« je potrdil
Matijec. — ,Pil je,’ se je domislil; .Klančar ima
tepkovec! Zato pa je tako zgovoren.’ — »Tak
stopi, nov Pirha pirhasta!«

»Povleci jo dobro. Čudno, da je z bilko ne
dregaš v uho. Udari jo. Alo, Pirha!« jo je oplazil
s palico po stegnu. »Tako vidiš. V tebi je vse
premalo odločnosti! Se pljuniti moraš odločno, da
se ti slina ne pocedi po hlačah!«

In res je odločno pljunil v sneg.

»Za vsako- stvar moraš imeti odločnost. Vidiš,
da povzamem: Oženi se, Matijec, oženi se!«

»Katera me pa vzame?« se je izognil Matijec.

»Katera? Klančar jeva gotovo ne več, ko že
ima moža in otroka!« je zbadljivo odvrnil stric.
»Te ne boš več prenašal čez zid. Vem za drugo.
Za starejšino me povabi!«

Matijec je rdel pri teh besedah kakor piruh.

»Radi Klančarjeve mi ne more nihče očitati.
Pustite jo na miru!«

»No, no- — jaz sem tako za šalo! To je že tam,
zato pa: Oženi se!«

»Pri mojih letih?«

22

»Koliko jih pa imaš, tistih let? Alo, Pirha!
Štirideset? Ne! Nimaš jih! Saj jih nimaš!«

»In ste rekli, da za moškimi moje vrste ne nore
dekleta!«

»Da sem rekel? Vidiš ga, kako grizeš besede
in obračaš misel. Da sem rekel, da ne nore! Če
sem to rekel —•. Prav. Moški mora vprašati. Ali
ti je pa treba dekleta? Otroka neumnega? Da bi
jo moral še pestovati! Ko še ne veš, kako se obrne.
Oglej se za drugo. Vdovo. Ali nisem že rekel, pa
mi izbegavaš! Mlado vdovo brez otrok. Ali nisem
že rekel? Takšno, ki jo dobro poznaš! Vprašaj
Franco, da ti ne bo vest očitala. Dolžan si, po sta;
rem testamentu si dolžan in očetu si dolžan in
gruntu si dolžan in hišnemu imenu si dolžan. Zdaj
veš! Franca se bo možila! In če se ne pobrigaš ti,
bo hiša ob ime. Zdaj veš, ko boš potreboval sta;
rejšine, pride pome. Dobro srečo!« je še udaril
po kravi, ki se je zagnala za Matijcem, da ie komaj
vlovil klobuk ter zamrmral: »Bog jo daj!«

Stric je zadovoljno zrl za njima; v lice ga je
grel tepkovec. Izpil ga je bil pri Klančarju skoraj
maseljc, kolikor si ga svojega ni privoščil ves
mesec.

»Presneto zna! Da sem dolžan, očetu in gruntu
in imenu!« je obstal Matijec zamišljen. »Krava
neumna!« se je umeknil Pirhi, ki je bila dvignila
sprednji nogi ter 1  se mu hotela vzpeti na hrbet.
»Vsega si me ponesnažila s svojimi umazanimi
parklji.« !

Otresel je slamo in slino z rokava ter vlekel
kravo za seboj.

»In da je Klančar hotel dati tudi telico zaradi

23

žene in otroka! In da mu jo je Bog dal zaradi žene
in otroka! Res, prav ima.«

Matijec je razmišljal. Vlekel je kravo počasi
za seboj ter se ves tresel- Da gre snubit, se je
vmišljal in ves drob mu je trepetal od neznane
stiske in strahu. Da je snubil, se vmišljal in da ga
je odbila, Franca da ga je odbila. In potem bi
moral izpod strehe. Kaj bi rekli ljudje? Predramil
se je iz misli, ko‘ ga je krava potegnila v sneg.
In ves vesel je bil pri občutku, da še ni [snubil, in
da žene kravo in da bo pri snubitvi pomagal stric
Kosmač.

Tudi nazaj grede je stopal ves zamišljen pred
kravo.

»Da sem dolžan!« mu je šlo po glavi. »Kaj bo,
če me zavrne!«

Sredi pota je bevsknil izza skednja črn pes.
Krava se je vzpela pod stezo ter v sunku potegnila
Matijca, da se je opotekel v sneg. Loveč se v za*
met je spustil vrv. Krava je zapihala, jo ucvrla
proti domu ter primukala v hlev.

Matijec si je obrisal obraz, ki je bil ves od
snega, ter videl govedo v diru na gazi. Otresel jc
sneg s sebe, ogledal se, če ie kdo videl, ter nato
dostojanstveno mirno* zamahnil z roko.

»Saj gre domov! Jaz ne bom dirjal za njo!«

Franca je bila v hlevu, ko je Pirha privihrala
nazaj. Privezala je živinče ter si še brisala čevlje
v snegu, ko je Matijec prišel mimo vogla.

»Ali ti je ušla?« se je zasmejala in pokazala
svoje močne bele zobe. »Kaj si pa delal?«

»Ušla!« je v zadregi dejal Matijec. »Kaj jaz
vem, kako se je iztrgala!«

24

»Zdaj snubi! Da se ti bo smejala!« mu je šlo
po- mislih, ko< je stopil v hišo ter še zmerom slišal
krhki smeh France za seboj.

»Krava mu je ušla!« je dejala veselo' tastu, ki
je sedel na ognjišču.

»Kako' naj dirjam za njo!«

»Saj res!« je dejal Mohor.

Matijec je sedel k ognjišču; tesen občutek
osramočenja in nerodnosti mu je legel okoli srca.

»Zdaj snubi!« se mu je rogal plamen na ognju
šču. »Kako se bo> smejala! Še krave ne znam pru
gnati nazaj!«

In mu ni bilo obstanka na mestu. V ušesih mu
je živel krhki smeh Francke vdove, ki mu jo je
snubil stric Matevž in ki ni razumela, kaj se
spodobi.

5 .

Klančar se je pred svojo kočo ustavil z Bla*
ževimi sanmi. Na kupu dračja je bil ovčji kožuh
in iz njega je gledala spredaj brada, zadaj so
visele noge.

»Ali boš mogel, Blaž?« si je dihal v pesti. »Če
boš mogel vstati? Daj! Kar noter vstopi, zakuril
bom in pogrel krompir, da se ogreješ. Kar imam,
pa vzemi!«

»Kako si dober!« je dejal Blaž, na pol omah;
nivši s sani. »Kaj bi bilo, da te ni Bog prinesel v
gozd!«

»Ali ti zdaj spet večkrat pride? Ta slabost?«
je pomagal Blažu v kočo. »Če ti večkrat, potem
bi ne smel več sam v gozd!«

»E, slabost pride, preden se zaveš!« je prikimal

25

Blaž. »Stari križi se lomijo radi! Pa saj to ni hudo!
Jaz vidim svetnike, ko padem. Čudno muziko!
Sam sveti Peter je pri meni. Vem, to jfe bolezen,
a ni huda bolezen. In stari križi, stari križi,
Klančar!« je zamišljeno, s trpkim nasmehom
strmel predse Blaž.

»Stari križi? Pa jih podpri! To je samo od
stradeža, tiste prikazni in slabosti. Tale krompir
imam. Bog ga nama je zabelil!«

In je postavil predenj skledo krompirja v
oblicah.

Iz izbe je bilo slišati glas otroka.

»Ali ga slišiš? Janezek!«

Klančar je vteknil krompir v usta ter po prstih
stopil po otroka.

»Tiho, Janezek, tiho, da ne zbudiš mame. Na,
vleci!« Pograbil je peso v kotu, odrezal košček ter
ga zavil v cunjico.

»Na, vleci in tiho bodi, mama je bolna!«

Tisti hip je vstopil Matij ec.

»Sam gospodinjiš, Klančar?«

»I no, sam? Vsi! Janezek še največ pri hiši
ukazuje.« In je položil otroka na cunje ob ognji*
šču. »Tako je; drugod imajo otroci cuker in
mosljo' in pestunjo, pri meni odpravi vse to kos
pese. In je dobra in otrok vleče, da je veselje.
Glej ga, kakšen je! Vse se je pri nas spremenilo,
odkar ga imamo. Deset let smo čakali, celih deset
let. Pa ga je Bog dal!«

Glas se je možu tresel, ko je s svojo žuljavo
desnico šel preko otrokovega čela!

»Čisto vse drugače je, odkar ga imamo!«

»Kaj pa Meta? Ali je boljša?«

»Zdravnik je dejal, da bo že boljša! Na po*

26

mlad. Tudi ni bila šala! Vsi smo mislili, da bo
umrla. Sedemintrideset let ima! In vseh deset let
je jokala po cele noči, če mene ni bilo. Od strahu,
tako jo je bilo strah!«

»Oid strahu, praviš? In zdaj?« je postajal Mas
tijee radoveden.

»Zdaj ne več!«

»Janezek ji ne more nič pomagati!«

»Kdo razume žensko!« se je smehljal Klančar.

»In zdaj je ni, praviš? In ne joče več —« je
vpraševal Matijec in čudno skoraj užaljeno' samos
ljubije je zvenelo iz njegovega glasu.

»Nič več! Pst! —« je posluhnil v izbo. »Mislil
sem, da kliče! Če je zbujena, ne pusti otroka iz
izbe!«

»Da se ne prehladi!« je nekam osorno pristavil
Matijec.

Blaž pa je počasi drobil krompir ter kimal.

Nastal je za hip molk.

»Krompir jeste, v oblicah!« je nerodno spet
začel Matijec čez čas. »Nezabeljenega! Da bo bolj
dišal, pošilja Franca tole- Pa ne se ji zahvaljevati.
Ne vidi rada in se ji boš zameril!« je z zavedno
dobrohotnostjo in pokroviteljsko lagal Matijec.
Sam je bil iz bahavega usmiljenja kupil slanino v
štacuni. »In če še nimaš mleka, mislim, da ga bo
Franca rada nekaj dala, samo da bi kdo prišel
ponj,« je obljubljal. »Če ji jaz porečem, ga bo
dala!«

»Jaz ti ga bom pa nosil!« se je ponudil Blaž.
»Življenje si mi rešil.«

»Kakšni ste ljudje! S samo dobroto me mislite
zagrniti!« se je branil Klančar ter drobil dračje z
Blaževih sani na ogenj. »Vrnil ti ga bom, Blaž!«

27

»Kaj boš vrnil?«

»Dračje!«

»In ti bi za lastno dobroto vračal?«

»Vrnil ga bom! Na tvojih saneh sem ga prh
peljal in ti si ga nabral. Zase si ga nabral!«

Ogenj je veselo prasketal, da so odmikali ko?
lena, ko je začel piamen lizati okoli kotliča na
vengah. Matijec je otresel ogorek, ki mu je padel
v nedrije.

»Za vse raste!« je modroval Blaž. »Za vse
raste!«

»Slabo imaš, ko imaš ogenj na tleh. Včasi ie
Meta sanjala o štedilniku. Ko je bila še mlada —«

Matijec je sredi stavka premolknil, kakor da
se mu je zaletelo. Nečesa se je spomnil in tudi
Klančar ga je začudeno pogledal. V zadregi sta si
zrla samo za kratek hip v oči. Nato se je Matijec
spet zavedel svoje dostojanstvenosti: gruntarjev
sin, ki ima denar, je sedel pred bajtarjem, a ni
našel prave besede.

»Zdaj pa, ker sta že tu, še požirek tepko-vca!«
se je zavedel Klančar ter postavil pred nju lonček
žganja. »Nobenega kozarca nimam.«

»Samo da ima dno!« je pritrdil Blaž, ki je bil
že ves oživel. »Če ne prelivaš, ti drži vonj! Pa mi
res ni manjkalo' drugega kakor jesti. Čisto- sem si
opomogel!« In je mlasknil z jezikom. »Kapljica
pa vredna gospodarja!«

»Tisto noč sem jo kuhal. V lopi, tam zunaj.
Ženske so- me bile pregnale. Sedel sem zunaj in jo
skuhal prvič, nobene od nikoder. Vsaj pogledati!
Nič. Pa sem jo prekuhal drugič — tak sem bil
kakor na trn naboden! Nič. Od nikoder nobene.
Samo iz izbe v kuhinjo, iz kuhinje v izbo, iz

28

kuhinje po drva. K meni nobene. ,Naj bo, četudi
jo je manj,’ sem dejal in sem jo prekuhal v tretje.
Da, tretjič! Ali veste, da sem bil že v tram žare?
zal dan, mesec in leto od —« Kaj vem, kaj mi je
bilo! Prekuhal sem jo v tretjič. Sama moč je je,
kar v žile plane. In sem že rekel, da jo nalijem v
četrtič. Taka bi bila, da bi bila lopo odnesla! In
bi jo bil kuhal četrtič! Kajne, Janezek, da bi jo
bil! ,Sina imaš!’ je privihrala Predivka in sem
dejal: ,Hvala Bogu za Janezka!’ sem dejal.«

Klančar je sedel sklonjen pred se ter govoril
bolj zase kakor drugim. Matijec je z nerazumljivo
nejevoljo' poslušal, Blaž pa skrivaj obrisal solzo
ter pil tepkovec, ki bi bil prekuhan četrtič, če ne
bi bilo Janezka pravi čas.

»Hvala Bogu, pa je le!« je tlesknil Klančar
otroku v zibelki. »Nikoli še nisem videl take zarje
kakor tisto jutro! In zdaj fant že vleče peso ka?
kor cigaro!«

»Naj ti bo v veselje!« je s čudno< bolestjo dejal
Blaž, postavil lonček na tla ter se trpko zamislil
v ogenj. »Naj ti bo v veselje, Klančar! Kaj pa ti,
Matijec?«

Matijec je nerodno premikal noge na pručici
ter ni našel prave besede. Da bi zakril zadrego, je
segel po lončku ter potegnil, kakor da ni slišal
vprašanja. V njem se je kuhala nejasna mešanica
najrazličnejših občutkov. Skoraj, da je privoščil
iz neznanega vzroka Klančarju vso njegovo bedo
in siromaštvo ter mu bil nevoščljiv za sina. In
ženo! /Da, ženo! In tudi njej je privoščil vso stisko.
Daljen spomin ga je grabil za, srce in sredi ne?
razumljive in nedoločne škodoželjnosti mu je
gorela vroča želja, da bi na kakršenkoli način

29

pomagal Klančarju, mu izkazal dobroto. In če
bi še raziskoval to željo, bi bil našel, da ni brez
bahavosti.

»Dober je,« je postavil lonček na tla,

»Prav res!« se je zavedel iz svoje žalosti Blaž.

»Kar izpijta, kar izpijta!« je ponujal Klančar.

»Zase ga še imam in —«

»— in Janezku ga ne daš!« je učil Matijec.

»Bog varuj! Za takegale je strup. Ne raste!«
je resno razmišljal Blaž. »Daj, prilij rožmarinu,
pa ti usahne.«

»Saj ga tudi ne bo, tega že ne!« se je namuzal
Klančar. »Dobro, da sem si jo izmislil. Shranim
ga, ko bo star dvajset let, naj ga pa poskusi!«

»Prestar bo!«

»Kaj prestar! Moj oče ga je hranil od svoje
poroke do srebrne. In je bil kakor živo srebro.
Petindvajset let. Stari Poljanec je umiral, pa še ni
napravil testamenta. Da ga bodo' pripravili k moči,
so rekli. Grunt bi bil šel, ker je bilo osem otrok.
In je naš tepkovec rešil Poljančev grunt. In za vse
otroke je preskrbljeno po pravici. Pa je napravil
testament, in ko je rekel zadnje besede, je umrl.
Kakor bi bil odrezal, prej pa se je mučil tri dni
in tri noči in ni mogla duša nikamor.«

»Za vsako bolezen najdeš zdravilo!« je hitel
Blaž ter spet segel po lončku.

»Ali je prazen? čakajta, čakajta!«

Še preden se je vzdignil, je stala na pragu
Franca.

»Ali ni pri Vas Matijca?«

»Tu je!« je potrdil Blaž.

»Otroka varuje.«

30

»Saj ni res!« se je sramoval Matijec in kri mu
je bušnila v glavo.

»Ker svojih nima!« je nadaljeval Blaž. »Pa bi
jih lahko že imel!«

»Prav res!« je potrdil Klančar. »Škoda ga je
in prav zadnji čas je, Matijec!«

Matijec je nerodno premikal noge ter brez
besede strmel v Franco, ki je radovedno stopila
k otroku. Skoraj se mu je zamalo zdelo, da se
Klančar šali.

»Čisto očetu je podoben!«

»Vidiš, vsi pravijo,« se je smejal Klančar. »Vsi
pravijo. Komu pa naj bo- Ali je tako čudno?
Vsak otrok je podoben očetu!«

»Vsak praviš?« je zateglo vprašal Blaž.

»Da, skoraj vsak! Ali v hoji ali v obrazu ali v
glasu. Če drugače ne, ko moli ali pa zakolne. Kri
se ne da utajiti, takoj se spozna!«)

»Da se ne da?« je spet vprašal Blaž. »Ti pra=
viš, da se ne! O, če je to res! Hvala Bogu, če je
to res!« je zamišljeno* kimal, že ves ginjen od
tepkovca in od neznane bolečine v srcu.

»Lep otrok!« se je obrnila Franca od otroka.

»Vse drugače je v hiši, odkar ga imamo,« je
gorko ginjen čustvoval Klančar.

»In sem rekel,« je zinil Matijec, ki mu je žganje
tudi stopilo* v glavo, »in sem povedal, da boš ti
dajala mleko zanj, dokler se telica ne oteli,« je
zagnal ter se skoraj sam prestrašil svojih besed.
Toliko samozavesti in ponižujoče dobrotnosti je
zvenelo iz njih.

Franca je osupnila za hip, pogledala Matijca
začudeno in neizrečen občutek jo je zbodel v

31

Srce. »Česa se Matijec ne spomni. On, možakar,
jaz pa ne!«

»Blaž ga bo nosil!« je hitel, videč, da Franca
ne ugovarja. »Bomo že uredili.«

»Samo pol litra!« je dejal Klančar. »S kame*
licami bomo mešali. Nekaj pa ima pri materi!«

»Le po liter hodi, Blaž, saj ga je njej tudi
potreba. Kako bo pa rastel otrok, če nimate
mleka,« je kratko dejala Franca. Iz misli ji ni šel
Matijec, Matijec, ki iz neznane ošabnosti in ob*
zirnosti še nikdar ni ničesar sam ukrenil v hiši,
obljublja v: njenem imenu mleko okoli! Nerazum*
Ijivo čustvo jo je obšlo. »Začel bo, gospodariti bo
začel,« ji je šlo skozi možgane. »Da bi le res začel,«
ji je šlo skozi možgane. »Da bi le resi začel, pri
pravem koncu začel,« je vzdihnila. »Do zdaj se
je držal, kakor da smo 1  mu vsi premalo.«

»Tineta še ni iz gozda!« je nadaljevala na glas.
»Če se mu ni kaj primerilo? Sicer ni daleč in pot
tudi ni slaba!«

»Tineta ni?« je planil Blaž pokonci. '»Da niso
sani zanesle konj!«

»Pojdiva mu nasproti, Matijec!« je segel Blaž
po kožuhu ter stopil iz kuhinje za Franco.

»Kdo bo* hodil za hlapcem!« se je otresel
Matijec. »Bo že prišel! Polenil se je in počasi
vozi!«

Blaž in Franca ga nista več slišala.

Tisti hip je porabil Matijec ter stopil čisto
blizu h Klančarju.

»Na!« je izvlekel iz notranjega žepa. »Tu imaš,
da vrneš Matevžu. In takoj mu vrni, da te ne
odere. Sedem let mu ne odslužiš. Moj stric je, to
je res; pa ga poznam. Takoj mu vrni. In če bo

32

hotel, da mu delaš, naj plača rajši on tebi. In ne
povej, da sem jaz posodil. Meni se za denar ne
mudi!« Kakor se je trudil, da bi zakril zadovolji
stvo, ki ga ima človek, če izkazuje dobroto neko*
mu, da ga poniža, vendar ni mogla tega premagati
njegova želja biti dober in ne zbadljiv, odkrito*
srčno, od srca dober in pokroviteljsko' žaljiv.

»Dobroto mi je storil! Ali mu naj jo popla*
čam. Pogodila sva se,« se je branil Klančar tudi
ves zmeden od nenadne dobrote in tihega poni*
zevanja.

»Ti dolg vrni in potem delaj.«

»Iz stiske me je rešil in telico ,sem obdržal.«

»Le obdrži jo; tu vzemi, da ne vidijo. Ne ma*
ram, da bi videli. Vseeno je, ali ga imam jaz
doma, ali ga imaš ti. Samo da se Matevžu ne
zapišeš. Ta bi te držal kot v kleščah!«

»Če res želiš,« je segel Klančar po denarju.
»Pa saj ne rabim toliko, niti četrtine ne!«

»Niti četrtine ne? In za ta denar bi bila vidva
delala vse poletje?« je spet s podzavestno- baha*
vostjo povlekel Mati j ec.

»In za obresti!«

»In za obresti!« je ponovil Matijec. »Vsaj po*
lovico vzemi, da res pomagaš ženi na noge. V
redu pomagaš, ne samo malo pokrpaš. Zaradi
tegale kričača!« je pokazal Matijec in nenadno je
izginila raskavost iz njegovega glasu.

»O ti dobri Bog, kako me boš še tepel radi
tolikšnih dobrot, ki mi jih daješ!« je nazadnje
vdano, s čudnim strahom v očeh zdihnil Klančar.

»Za vsako dobroto mora človek trpeti!« se je
razvnel. »Vse moraš odkupiti!«

33

»Zdaj moraš že skrbeti za ženo in otroka, ko
ju imaš!« je rezko odvrnil Matijec. »In to ni no*
bena dobrota; vrniti boš moral, Klančar! Posojam
ti in vsak dolg je grenak!«

»To pa je res, vidiš, to pa je tisto. Dolg je
grenak! Vsak dolg, res. Če bi prav po resnici
povedal — saj mi ne boš zameril, Matijec —, tudi
tvoj dolg je grenak!« je verno' kakor otrok potrdil
Klančar, da je Matijca polila rdečica.

»In še nocoj vrni Matevžu!« je naglo dejal v
zadregi.

»Še nocoj!«

»In še nocoj kupi ženi mesa. Gaber je pobil
kravo, juho ji skuhaj, da si bo opomogla,« je
pokroviteljsko nadaljeval Matijec ter spravljal
polovico denarja nazaj v žep. »No, če bi potre*
boval, pa še pridi! Varčuj in tega varuj!« je z ra*
skavo roko povlekel otroku po licu.

»Tegale Janezka!« In spet je bila sama toplota
v njegovem glasu.

6 .

Matijec je za hip pomislil, ali naj bi šel iskat
hlapca. V njem se je oglasil spet stari gruntarski
čut, da je med njima razdalja in da nima nič
opravka z njim. Samo za hip, nato je sunkoma
zapel suknjo ter stopil za Blažem. Franca je hitela
proti domu.

»In je obljubljal v mojem imenu,« ji je šlo še
po mislih, ko je že mešala oblodo svinji, ki je
dojila osem miadičev. »Jaz pa mešam mleko pra*
šičem. Kakšno srce ima ta zaprti in skoraj osorni
Matijec. Vidi otroka in se spomni. In gospodari,«

34

Prelivala je iz škafa v škaf, pomešala z roko
ter vrgla pest snega v pomije, ker je bilo prevroče.

»In gospodari. Sam,« je razmišljala in zmerom
bolj je rastla v njenih mislih njegova postava.
»Doma pa tako oprezen! Da, samo oprezen. Radi
ljudi. Da bi ljudje česa ne rekli. Pa ga imamo za
ošabnega. Kdo drug bi se bil spomnil otroka?«

Nalila je krme v korito ter odprla prekat.

»Tak pazi no, da jih ne pohodiš!« je potisnila
svinjo v stran, ker je zacvilil prašiček v listju.
Svinja je besno šavsnila po njeni roki, rohnela in
z rilcem odvalila mladiča. »Kako huda mati si in
kako jih varuješ! Neumnica neumna, saj jih boš
sama pomečkala; tak stopi, no, da jih ne priprem!«

In jo je udarila, da se je prestopila, ter spustila
za njo zapah v hlevnico.

»In da je Matijec prav na Klančarja mislil! In
nanjo? Neumnost. Tisto je že vse pozabil. Samo
iz dobrote je stopil do njih. Ne pa, da jih gleda
v stiski. Tisti liter mleka se ne bo nič poznal. In
kakšen otrok! Debel, z napetimi lički in ustnami.
In Klančar, kako se je spremenil, odkar ga ima.
Če bi poslala tistole kuro! Saj bi je ne zaklali! Vse
naenkrat? Bog ve, kaj bi mislili. O priliki ga po*
prosim, da mi popravi leso, tedaj mu dam kuro
že zaklano.«

Čudno sveto ji je bilo pri duši in polglasno ji
je ušla pesem skozi zobe.

»O ti, mili Bog; komaj obletnica je in jaz
pojem kakor na svatbi!« se je karala. »Danes po*
jem. Danes!« In jo je prevzela nenadoma bolečina.
Težka bolest ji je legla okoli usten. Toda samo
za hip, že ji je ušla misel na Klančarja. »Kako
ga sam previja. Kakor hlebec! In briše! Kako bi

35

ga pa šele Matij ec s svojimi okornimi rokami!
In bi ga položil k prsim! Preponosen je! Bog ve,
če bi —«

Sladkotrpka vročina jo je spreletela. Živo« si je
predstavljala, da leži, Matijec pa hodi po izbi
okoli, prenaša otroka, ga ji daje in potem gospo*
dinji po kuhinji.

»Moj Bog,« se je stresla, »kako, ko ni moj mož
in sem vdova! Marija usmiljena, kaj mislim. Ko
ni moj mož! In nikoli ne bo, ker je tako sam zase!«

Mrzlična vročina ji je preletela ude. Pograbila
je škaf ter bežala iz hleva.

»Delo imam, pa se spuščam v grešne misli. In
danes ko je komaj obletnica. In vsaka stvar mi je
v spotiko.«

Nanesla je naglo vode v kotel, vrgla panjač na
ogenj ter hitela rezati krompir za večerjo.

»Še zdaj jih ni!« je pridrsal stari Mohor iz izbe.

»Še zdaj jih ni,« je ponovila ter naglo potegnila
svitek izpod ognjišča.

»Počasi dviguj, Franca!« je dejal Mohor, ki je
sedel na ognjišče. »Vzdigneš cent kakor groš. Se
bo kaj utrgalo« v tebi, pa boš imela!«

»Kaj naj se pa utrga!« je naglo odvrnila, toda
potem zardela v zadregi. »Vse mi je v spotiko!«
ji je šinilo v misli.

»Kmalu je kaj,« je vztrajal Mohor. »Samo malo
nakreneš, pa imaš za vse življenje, iln če prav, če
prav« — je lovil sapo in besede, »čeprav pametno
premislimo — saj si še mlada, če prav —.«

In je ostal sredi besede.

Franca pa je s trepetajočim srcem čakala
zadnje besede. Čutila je, da; ji žene kri v glavo, v
rokah je občutila neznano trudnost, natezajočo

36

bolečino v zapestju, vse se ji je zameglilo za hip
pred očmi...«

»Saj mu nič ni, gruntu. Z Matijcem ...«

Kakor da je izdalo svojo najskrivnejšo misel,
se ji je zdelo. Če je le omenila Matijca, ji je bilo.
kakor da vse pove. Kaj more sama, če pa se
Matijec ne zmeni? »Matijec, poslušaj, ali me vza*
meš? Kakor kamižolo.« In bi Matijec dejal: »Ne
zebe me, ne rabim kamižole.«

»Nič ne rečem, Franca. Zdaj še, dokler sta še
oba pri moči. Ali naj tako ostane? Tvoje je,
Franca; sama si gospodinja!«

In se_ je zavil v  molk ter grebel s palico po žer*
javici. Čez dolgo se je useknil in ko je segel po
skodelici kislega mleka, ki mu ga je bila nalila, je
počasi dejal: 1

»Ali naj mu rečem?«

»Kaj?«

»I, no!«

Franco je spet polila rdečica.

»Šele obletnica je!« je zajecljala, da bi prikrila
svoje misli.

»Tudi France bi svetoval, če bi mogel!« je s
trdno vero trdil Mohor. »Tak reci, ali 'mu naj
rečem?«

»Nič se še ne mudi!« je dejala suho, pridržm
joč sapo, da ne izda svojega razburjenja. »Bog ve,
če bi mu bilo prav. Ves je sam zase!«

»Prav bi bilo, da se ta stvar uredi!« je dejal
Mohor prepričevalno.

»Ko> pa sam nič ne reče!« je bruhnila v bolestni
ogorčenosti. »Niti zmeni se ne! Kaj njemu vdova!«
je hitela pospravljati ogorke na ognjišču. »Ti
sveta pomagavka, kaj je to?«

37

Pred hišo sta zaslišala klice, konja sta obstala
pred vrti. Na saneh je sedel Blaž ter držal Tine;
tovo glavo v naročju. Matijec je vodil konje.

»Daj, Franca, pripravi mu posteljo! Drva so se
podrla nanj.«

»Saj ne bo tako hudo!« je počasi dejal Tine,
»Rebro bo zlomljeno. Kar v bolnico me peljite!«

»Potem pa pripravi, Matijec, lahke sani, da ga
peljete. In prav danes ob obletnici!« je preplašeno
planila v hišo ter se vrnila z blazino in odejama.
»In še kavo izpij, da ti ne bo mraz.« In ko so preš
pregali konje, je Franca zavijala Tineta v odeje,
mu prinesla kave ter se vedno znova prepričevala,
ali je dovolj pokrit in ali bi ga ne zeblo na poti.

»Kje pa imaš suknjo, Matijec?« se je spomnil
Mohor, ko je oni sedel na sani.

»Saj res. Tineta sem bil ogrnil z njo. Na onih
saneh tam.« Blaž mu je dal suknjo.

»Skoraj bi bil pozabil!« je drgetal Matijec v
mrazu.

»Dajte še Matijcu kave, da ne bo prezebal!«
se je spomnil Tine.

»Kako sem pozabljiva!« je hitela Franca v kus
hinjo. »Brez večerje bi bil vozil.«

»Dobro uro, pa sem že nazaj. Sani teko kakor
po olju!«

Stari Mohor pa se je sključil v dve gubi na
ognjišču ter temno razmišljal.

»Kaj bo, če se motim? Če kličem vraga? Onega
se je spomnila s kavo, Matijca bi bila pozabila,
da se ga ni Tine usmilil. Če pa je oni in ne Ma?
tijec? O ti sveta križana usmiljenost!« se je grabil
za redke sive lase. »Če pa je oni in ne Matijec?
Ni videla, da je brez suknje, onega pa je vrgla v

38

odeje do vratu. Seveda, kaj je njemu vdova? Da,
kaj je njemu vdova. Kaj vdova? Ženska neumna,
grunt, grunt!«

In je šel, legel v posteljo brez večerje, češ, da
se je premrazil, ter vso dolgo noč strmel v temo
pred seboj.

»Kaj vdova! Kaj vdova!« je stokal in slišal, ko
se je proti polnoči vrnil Matijec ves premražen
domov ter potihoma legel v posteljo.

»Kaj vdova! Grunt, grunt in Mohorjevo ime,
Mohorjevo ime! Če se Matijec ne požene sam,
ga bo oni pognal. Vse nas bo pognal, takšen je. O
ti križana usmiljenost!« se je grabil za lase, ki so
mu lepeli od potu na čelu. »Če Matijec pa spi,
Matijec zaspani pa spi, ko drugi vleče odejo raz
njega. Ali nič ne slišiš, Matijec?« je skoraj na
glas zavpil. »Matijec zaspani!« Strašna ogorče*
nost mu je plala na srcu.

Matijec pa ni spal. Na Klančarjevega Janezka
je mislil in na Franco je mislil in vso dolgo noč
govoril sam pri sebi, kako ji bo povedal. Kako ii
bo povedal; dostojno in spodobno, kakor gre, da
se ne osmeši.

In je našel vsako besedo za nerodno in v srcu
mu je zmerom bolj upadal pogum.

»Star sem že in ona je mlada in ima grunt.«

In je poslušal v temo, kako mu srce bije od
razburjenja in neznane stiske.

»Kako se bo smejala, kako se mi bo smejala!«

In še tretji ni spal tisto noč. Tisto noč, ko je
zunaj tako jasno svetil mesec in se je v njegovem
blesku vse srebrilo okoli Mohorjevine. In so na
okna lezle ledene rože, kakor da dihajo nevidne
ustne nanje mrzle cvetove. Franca ni spala tisto

39

noč. Od trpkosladke bolečine, ki ji je ovijala srce
v tesno' pričakovanje in željo, ki ji je gnala kri v
lice.

Vdova Franca, gospodinja na Mohorjevem.

7 .

»Kje pa je Matijec?« je primižikal v nedeljo
popoldne okoli vogla stric Matevž ter našel Mo#
nor j a na ognjišču.

»Pri konjih. Odkar je Tine v bolnici.«

»Ali bo še dolgo?«

»Kaj vem; mislim, da ne. Franca ga je danes
šla obiskat.«

»Franca?« je vprašal Matevž.

»Ko ni drugega pri hiši. Ali naj gre Matijec?
Naj gre gospodinja; pri hiši se je ponesrečil.« je
nejevoljno dejal in mrka senca mu je legla na
čelo.

»Tako sem mislil, ali ji delo dopušča!« se je
izvijal Matevž. »Za pridnega posla je treba hva#
liti Boga!«

»Tine je res priden!«

»Ampak zdaj bo le treba druge pomoči, bolan
ne bo' mogel vsega. Franci boste že morali iskati
pomoči!«

»Treba ji ni! Matijec pomaga!«

»Pomaga, pomaga. Že moraš imeti človeka, ki
dela zase, da ve, da dela zase. Matijec pomaga!
Ali ima kaj od tega?«

»Hrano ima, in >—-«

»— streho! Če oboli, bo doto zapravil! Gruntu
pa le ni prav, če ni gospodarja!«

40

»Franca je boljša od vsakega gospodarja! Oba
suče: Tineta in Matijca!«

»Ženska je ženska. Za Franco je treba moža!
Čas je že za Matijca, da zine besedo.«

»Ce ga bo slišala!«

»Kaj misliš?«

»Če ga mara.«

»Ali on njo?«

»Vprašaj ga, kaj jaz vem,« se je tresel Mohor.

»Glej ga. Jaz bi prav rad to vedel. Že zadnjič
sem dejal Matijcu, da bova snubila, pa ti je mencal
in mencal.«

»Saj on sploh menca!« se je razjezil Mohor.
»Vse bo zamencal!«

»Kako zamencal?«

»I, no! Zdaj bi bil čas, ko ni Tineta pri hiši!«

»Kaj je s Tinetom?« je zvedavo pogledal
Matevž.

»Ah nič. Saj nisem ničesar dejal. Zdaj pravim,
ko Franca nima drugega pri hiši, zdaj bi se moral
pognati z delom!«

»A tako,« se je useknil oni. »Potem bi pa le
kazalo, da bi stopila prednjo. Jaz in Matijec!
Ampak to pa povem, za tisto njivo pri velikem
orenu, _ če mi to obljubi, pa greva!«

»Saj je vse njeno!«

»Njeno! Slab mož, ki ne dobi vsaj polovico
grunta od žene. Tisto njivo — moja bi morala
biti, pa si očeta zadnji hip pretental zanjo!«

»Pretental? Ali mu nisem stregel? Ti si se
oženil na grunt, meni si pustil očeta in bi bil rad
še zemlje.«

»Zato pa dobi cel grunt. Ali naj grunt dobi
kdo drug? Kdor bo dobil Franco, dobi grunt!

41

Tvoj grunt, Mohor. In oče mi je njivo obljubil,
tO' dobro veš!« i

»Nikar no! Obljubil! Meni jo je zapustil!« je
besno preložil nogo-, v kateri ga je trgalo, ter sivo
pogledal izpod obrvi. »Naj ti jo- da Matijec!«

»Matijec bo, če obljubi; da obljubi, ga moraš
pripraviti ti. In bom govoril zanj kot devet me=
šetarjev. Toda dati mora aro. Na roko, preden
stopiva. Ali naj zastonj hodim? Če bi ne šlo za
Matijca, se sploh ne lotim. Samo krivico popraviš,
kriyico. Pred Bogom je itak njiva moja in prav
tisti konec reže v naše!«

Matevž je mežikal ter se penil od razburjenja.

»Zmeni se z njim!«

Matijec je prišel iz hleva.

»Nisem mislil,« je dejal, ne opazivši strica, »da
je Tine konje vse preplašil; poznajo se jim brce
in bičevnik. Pram se kar trže od jasli.«

»Kakšen gospodar, takšni konji. In če je Tine
gospodar —■« je mežiknil stric.

»Kakšen gospodar?« se je glasno začudil Mas
tijec.

»I, slab. Sam praviš, da plaši konje!« je dejal
Mohor.

»Slab hlapec, misliš?« je povlekel Matevž.

»Lahko še bo gospodar!« se je oglasil Mohor.

»Gospodar?« je preplašeno jeknil Matijec.

»Le glej me — gospodar, da!«

»Vse odvisi od tebe,« je dejal Matevž.

»Če bi vse od mene —« je začudeno ponovil.

»Samo* vprašati še morava!«

»Da, na to nisem misli — vprašati!« se je
zdrznil Matijec. Silno neprijetno mu je bilo, da
se o tej stvari razgovarja s stricem, da razgalja

42

stric njegove skrite misli. Žaljen je bil v svoji
samozavesti, da bi mogla Franca na drugega mb
šiiti, in skoraj sram ga je bilo te misli.

»Vprašati, da!«

»Poslušaj pametno besedo, Matijec! Matevž bo
pomagal. Za tisti kos njive pri orehu —«

»Njivo?«

»Da, njivoioreh  itak dela senco!«

»Njiva ni moja!« je jeknil Matijec ogorčen,
ki ga je ta misel čudno spekla.

»Pa bo, če dobiš Franco —«

»Njiva je pravzaprav naše družine,« je dejal
Matevž.

»Pa naj Vam jo da Franca!«

»Ali si ob pamet? Ali naj ji rečem? Kaj bi mi
odvrnila?«

»In meni —«

»Kaj pa tebi, če boš njen mož!«

»Pa se ne smeš obotavljati!« je jezno priporm
nil Mohor.

»In meni poreče, da jo' jemljem radi grunta,«
se je pogrezal Matijec vedno bolj vase in obšel
ga je neznan stud pred samim seboj; kakor da
sega z roko v mlakužo.

»Prav radi tega!« je vzrastel Mohor. »Ali naj
pride v tuje roke? Če ne rešiš grunta in imena,
Matijec, in če bom v grobu, te bom zaničeval.«

»Ali naj pride v tuje roke? Prav praviš, Mohor.
Dovolj je že slabo, da ga ima ženska. Meni luč,
tebi ključ!«

»Vem, vem, kdo bi se bil mislil, da France —«

»Modri računa z nesrečo. Premehak si bil,
premehak! In Matijec je prepočasen! Kaj praviš,
Matijec? Ali daš ali ne?«

43

»Ne dam! Jaz ne bom barantal z njenim grum
tom. Jaz nisem Klančar!« se je razvnel .Matijee.

»Kako, Klančar?«

»Mene boste. Tudi Klančar Vam bo vrnil, da,
Vam bo vrnil. Ali bi bili radi reveža zastonj dobili
za delo. Bog Vas je poslal. Kako pa! Hudič Vas
je bil prinesel, da bi bili reveža osleparili!«

»Ali mu nisem pustil telice?« se je jezno otre«
sel Matevž.

»Njegovo telico, saj je njegova!«

»Praviš, da bo vrnil! Pogodbo imava!«

»Vrnil bo, tiste obresti bo> tudi poravnal!«

»Toda midva imava tudi pogodbo?«

»Oderuško, da! Kar tožite! In bi radi obrili še
mene. In Franco za njivo!« je rastel Matijee pred
njim.

»Matijee, Matijee!« je hitel Mohor.

»Sem pa res radoveden, kako 1  mi bo Klančar
vrnili 1 ! Tak bajtar!«

»Jaz sem mu dal,« je naglo zinil Matijee ter
se skoraj ugriznil v jezik. V njem je vzkipelo silno
ogorčenje. »Jaz sem dal, da ne bo klel naše krvi!«

»Ti si mu dal?« je siknil Matevž skozi zobe.

»Ti si mene pripravil v škodo? In jaz naj ti
grem snubit! Če bi te vrag jemal radi tega, ti ne
grem. Zate naj grem! snubit?«

»Za koga?« je vprašala Franca, ki je nenadoma
stala na pragu. Za hip so vsi obmolknili. Matijee
se je čutil osramočenega do duše. Da jih je ženska
poslušala pri tem pogovoru. Kosmač pa se je
dvignil, da odide, ter se obrnil na vratih:

»Tebe za Matijca, da mi da zato njivo’ pri
orehu. Tvojo njivo!«

44  . ,

»Prokleti lažnivec!« je zagrabil Mohor za po*
leno.

»Pa reci, če nisi ponujal ti njive. Tvojo njivo,
Franca, zato da prisnubim zanj celi grunt.«

In je šel-

Franca je ostala kakor vkopana.

»Zaradi grunta?«

Matijec ni črhnil besedice. Franca je molče
gledala enega in drugega, premerila ju z zaniče;
vanjem in preziranjem, nato naglo stopila v izbo
ter se vrgla na posteljo, ihteč na glas:

»Zaradi te zemlje, zaradi te uborne zemlje!«

Matijec je čutil, kako se je ves njegov ponos
kakor prazna vreča zrušil v nič; njen zaničljivi
pogled je razodeval strašno obsodbo, kakor da mu
očita zvijačno zalezovanje, kakor da obsoja nje«
gvo obzirnost za lizaško oprezovanje in neodkri*
tosrčno grabežljivost. Hotel je stopiti v prvem
hipu za njo, a ga je spet čuden občutek ponosa,
obzirnosti in strahu pred novo žalitvijo potisnil
na klop nazaj. Franca pa je ihtela vsa zrušena
vase;

»Zaradi te uborne zemlje!«

8 .

Po teh dogodkih je vladala na Mohorjevem
čudna napetost. Franca je postavala po hiši in no*
beno delo ji ni šlo od rok. Matijec se je je izogibal,
da nista nikoli prišla sama v pogovor. Čez dan je
spravljal drva, pri jedi se je umikal njenemu po*
gledu ter se takoj izmuznil iz hiše; molče je od*
hajal spat. »Potuhnjenec! Lepega se je hotel
napraviti, s tistim mlekom, da bi ga Klančar

45

hvalil, in da bi njegovi ženski razkazoval svojo
dobroto. O, razumem!«

In je jokala. Saj si je bila že vse tako lepo
naslikala v mislih, nevede, pa je na dan prišla
resnica. »Hinavec. Z zemljo je že barantal zame.
Ta mu gre po glavi!« Zmerom bolj se je vmišljala
v strašno krivico, ki ji jo je napravil, tem večjo
krivico, ker je imela takšno vero vanj. »Najprej
je dobil od Franceta z mojo doto izplačan delež,
zdaj bi pa rad še posestvo! In od tega posestva
bi dal najboljšo njivo Matevžu za barantijo, kas
kor bi rekel: ,Kravo bi rad, zmešetari mi jo!’«

In vedno bolj jo je grizla strašna bolečina v.
prsih, od dneva do dneva je postajala bolj zamiš*
ljena zdaj otožna z rosnimi očmi, zdaj razbesnela,
da je tepla živino v hlevu, metala za mačkom
polena, zvečer pa se spet vsa uničena vrgla oble«
cena na posteljo ter je jokala dolgo v noč. »Kdo
bi si bil mislil, da me gledata pri hiši kot prhe;
penko. Odpravila bi me rada, e, pa sta naletela na
pravo, da, na pravo! Moje je, z grunta se ne
umaknem, in če treba, se ga bom držala z zobmi.«

Mohor je videl njeno otožnost ter si jo razlagal
po svoje. Zalezoval je vsak njen korak. »Dolgčas
ji je, po fantu dolgčas!« V njem je vrelo kakor
v kotlu. »Po fantu. In hlapec, moj hlapec — bo
moj gospodar! Dva tuja človeka mi bosta na mo*
jem gruntu rezala kruh, pod streho, ki sem jo jaz
postavil. O, naj ne doživim tega! Da bi rnoj hla,-
pec meni rezal užitkarski kruh!«

In se je tiščal ves dan za pečjo- Če ga je kaj
vprašala, je samo odgodrnjal ter io ošvrkal s so?
vražnim pogledom. »Gosenica!« si je mislil ter se
naslajal ob tej besedi. »Gosenica, žre sad tujega

46

truda!« In ni videl njenega dela, ni videl njene
skrbi, »žre, žre, moje krvave žulje žre in nepre*
spane noči žre.«

V srcu je čutil dan na dan večje zaničevanje,
dan na dan jo je bolje sovražil ter se ji umikal,
kakor da je strupena.

V tem vzdušju se je vrnil Tine iz bolnice. Ni
čuda, če ga je Franca sprejela z veseljem. Preko
prsi je imel oklep iz mavca ter se ni mogel sam nič
premikati, ker je imel tudi nogo in roko v obvezi.
Z Matijcem sta ga nesla v čumnato, Franca je
bila zakurila v peč ter mu pripravila posteljo.

Mohor pa je oprezoval okoli snahe.

»Kar oči širi, tako ga požira!« je odgodrnjal v
izbo, ne da bi bil Tinetu kaj dejal v pozdrav.
Matijec pa se jim je tudi izognil. Ni hotel s hlap*
cem nobenega pogovora.

In tako je Franca dobila bolnika v hišo, pre.-
kladala ga ter čakala, kdaj ozdravi.

»Četudi je hlapec, pri našem delu ga je dole;
telo!« si je mislila ter mu pripravila, priboljšek.

»Vse bo zmetala vanj!« je godrnjal Mohor.
»Cesar sama ne požre, gosenica, bo pa trotu
stlačila!«

Kakor da sedi na razbeljenih žebljih, se mu je
zdelo, pa je krevsal v soseščino.

»Da Matij ca Franca ne mara, to je čudno!« ga
je na eni teh potov dregnila Cajnarca. »Kdo bi si
misil! Matevž je pravil, kako ga je zavrnila. Zakaj
je pa prej zahteval grunt? Ali ni mogel počakati
še par tednov? Nerodna sta, nerodna!«

»Vražji jezik!« je zaklel Mohor. »Kaj go=
bezdaš?«

»Ali jaz?« je hitela ženska užaljena. »Ali jaz?

47

Matevž, ki je bil zraven. Pa saj ni neumna, dose?
daj je bila gospodinja, pa naj da grunt kar nazaj.
Mladega fanta si lahko izbere, samo če bi na*
mignila! In pa tak lep grunt!« je vrtala vanj.

»Kaj komu mar?« je besno udaril z nogo. »Kaj
komu mar? Da se mora vsak jezik obregati ob
nas!«

Ženska se je prestrašila ter se naglo poslovila.

»Mladega fanta si lahko izbere. O, saj sii ga je!
Ali ne tiči zmerom pri njem,« si je besedil Mo?
hor. »In to je bila žena mojega sina. Sina, ki sem
mu dal grunt!«

In je taval okoli kakor izgubljen in pritaval k
Blažu. Blaž je sekal dračje pred kočo ter prenehal,
ko je zagledal Mohorja.

»Ali sekaš?«

»Sekam!« je odvrnil Blaž.

Mohor je sedel na prag ter se jezil nad sne?
gom, ki se je oprijel njegovih hlač.

»Kako se to prime!«

»Kakor moka!«

Pa sta molčala.

Cez dolgo se je Mohor odkašljal.

»Vprašal bi te za svet!«

»In?«

Blaž je zvedavo pogledal Mohorja.

»Ti veš, da bi se Matijec lahko* oženil!«

»Lahko bi sel«

Pa sta spet umolknila.

»Že, pravim, če pa se noče!« je spet krehnil
Mohor.

»Noče se!« je trdil Blaž.

»In najbrž ga ne mara!«

»Kdo, Franca?« je naglo vprašal Blaž.

48

»Kako to veš, Franca? Da, Franca!« je zinil
kakor da mu je kamen padel od srca. »Zdaj pa veš
vse.«

»O, jaz to dolgo vem!«

Kako ostro ga je pogledal Mohor.

»Veš, pa ne poveš!«

»Vse bo še dobro! Franca je otrok, Matijec je
otrok — vse bo še!«

»Da ni Tineta!« je vzdihnil Mohor.

»Da ni Tineta?« je z blazno grozo vprašal Blaž
ter se skrivenčil od strahu. »Kaj praviš, Tineta?
Ali je že kaj? Ali je že kaj?

»Kaj je, ne vem! Toda bo, bo!«

»O ti moj Bog,« je vzdihnil Blaž. »O ti moj
Bog!«

9 .

V ozki čumnati je ležal Tine v oklepih jz
mavca, Z zdravo roko si je podpiral glavo ter
strmel skozi okno>. Videi je na gaz mimo hiše in
ni ušel človek njegovemu pogledu, ko je šel mimo.

Čudno tesno in pusto mu je bilo !  pri srcu. V
teh samotnih razmišljanjih je v njem divjal stra*
šen boj. »Da bi se sam ovadil! Da bi se rešil teh
ostrih očitkov! Da bi se lahko spovedal.« Koliko*
krat se mu je v polsnu zazdelo, da sliši po> kuhinji
Francetove stopinje, slišal je že, da so se odprla
vrata in je France stal bled in nem na vratih.

»Da bi se ovadil! Mlad sem še. In jazi nisem
kriv. Zakaj me je izzval?«

S silnim naporom je zadušil v sebi očitke ter se
nasmehnil.

»Kakor otrok sem! Vse me straši! Za pokoro

49

je še čas, za ječo je še čas. In zdaj naj grem pred
sodnika. Ali ne delam pokore z zlomljenimi udi?
Ali ni to pokora? Ali sem ga hotel umoriti?
Nisem. Saj ga nisem.«

In mu je odgovoril drugi glas.

»Hotel si ga umoriti in si ga umoril!«

»Jaz sem še mlad in za pokoro je še čas!«

Trmasto je stisnil ustni.

»Da, čas je še!«

Toda v skrivnem kotičku srca je živela drobna
misel, kljuvala, kljuvala kakor vztrajen črv ob
njegovo zavest.

»Če stopi sodnik predme, bi mu ne mogel
skriti. Čisto zmrvilo me bo. Kako bi mu pogledal
v lice? In če Blaž le naznani. Če Blaž naznani,
potem, potem padem v ječo. In nikoli več ne bom
videl solnca. Če me celo ne zadene vrv!«

Kakor da ga je sunilo ostro bodalo, je zastokal
od srčne stiske in bolečine ter se nremeknil na
postelji.

»Vrv! Okoli vratu! In bom zabingljal v zraku!«

Krčevita groza mu je spreletela ude. Spomnil
se je na strašni prizor, ko so pred njegovimi očmi
obesili gališkega kmeta. Vrgli so mu zan j ko okoli
vratu in kmet je takrat zatulil od strahu in groze,
zatulil, da je šio skozi ušesa. Nato se je opotekel
v zraku, kakor da misli ubežati, ter si sam izpodbil
stol iz pod nog. In še zmerom je navidezno bežal
po zraku. . . Hip, dva hipa, trije hipi. Nato so
mišice uplahnile in oči izstopile začudeno, zariplo,
krvavo* obrobljene in iz spačenega obraza je po;
molil jezik.

Tine je skoraj zakričal ob spominu.

50

»Vrv! In tudi jaz bom bežal po zraku ter
omahnil in pomolil jezik!«

Z vso silo se je prevalil na postelji, zagrabil za
rjuho in si obrisal kaplje znoja s čela.

»In v tako smrt naj grem sam, prostovoljno,
ko sem še mlad! In bo takrat solnce sijalo v oči.
O, strašno, strašno!«

Smrtna zona mu je preletela telo. Trepetal je
od divje groze, ki mu je stiskala srce. Gledal je
svojo zdravo*, močno roko, ki mu je drgetala na
rjuhi, gledal je, kakor da ni njegova.

»In ta roka bo visela ohlapno ob meni, brez
moči, brez življenja!«

Dvignil si je roko prav pred oči, gledal, kako
se premikajo kite pod kožo, kako se krčijo prsti,
vsak zase, po dva skupaj, k dlani, narazen kakor
škarjice, kako obtipava palec, kako se družijo v
ščepec.

»In ta roka je umorila človeka! In me to zdaj
mrvi in mrvi, da bom visel!«

V tem strašnem navalu različnih občutkov in
misli, ko je visel med sovraštvom do sebe samega
in nepopisno željo, da bi še živel, da bi drugače
zadušil očitke v sebi, v teh samotnih premišljen
vanjih, ko so se mu krčile mišice od srčne stiske
in bolečine, mu je povrhu vsega stregla Franca.
Franca, mlada vdova, naj lepša žena v vasi, gospo*
dinja največjega grunta.

Ob tem spominu se mu je umeknila groza,
samo eno spoznanje se mu je vedno bolj jasnilo
v mislih: »Če jo hočem imeti, moram živeti, če
hočem živeti, moram v sebi dušiti misel na lastno
ovadbo. Da me ne zmrvi, da me ne zmrvi! Če me
prej ne zmrvi Blaž s svojimi opomini!« In čutil je,

51

kako vedno bolj in bolj sovraži skrivnostnega
starca, ki je vseveden, ki gleda prikazni in ki ga
ne ovadi. »Samo, da se mu ne izdam, da se bojim
njegove ovadbe. Samo, da tega ne spozna!«

In je odganjal spomin na umor, ter se veselil
France, ko je prišla v čumnato, veselil se vsakega
obiska ter prosil ljudi, da so ostajali pri njem, se
razgovarjali ter mu nosili novice. Samote, samote,
te strašne tovarišice slabe vesti, se je bal in pletel
rajši svoje misli, kako bi zasnubil Franco. Na
zunaj je postajal vedno bolj zbadljiv in hlinil ves
selost. »Če enkrat dobim Franco, potem bo misel
na samoovadbo splahnela. Imel bom druge skrbi.«

V takih razmišljevanjih se je prizibala k njemu
botra Kosmačka.

»Vidiš!« mu je dejala, »to je kazen za tvojo
nehvaležnost; ko si dorastel, pa si šel drugam!«
ga je karala smehljaje. »Da pa ne boš mislil, da
ne mislim nate, še zmerom te imamo radi — tu
požirek vina. Pri taki bolezni ga lahko piješ!«

In je odmotala izpod predpasnika zelenko
vina.

»On ne sme vedeti, saj ga poznaš. Za liro se
pusti vreči ob tla. Jaz pa sem rekla, da moram
stopiti k tebi. Skoraj mati sem ti, samo rodila te
nisem.«

»Saj res, rodili me niste!« je ponovil Tine in
nejasno čustvo se mu je zgenilo v srcu. Pomislil
je na mater, ki ga je pustila na otroški postelji.
Toliko da se je spomnil, ko so ga pripeljali Ko*
smaču za pastirja iz sirotišča. Na mater je mislil
z gorko bolečino, mislil s čudno svetim spominom
na bitje, ki je plačalo svoj greh in svojo materin*
sko bol s smrtjo. In je pomislil, da je bil Mohorjev

52

France tistikrat že fant, ko ga je, pastirčka, dvignil
za ušesa pri koritu ter mu dejal: »Ti pankrt, zakaj
močiš in packaš vodo, da mi konji ne pijo!« In je
bila Drobeževa Francka njegove starosti, ko je
ponovila za Francetom njegove besede: »Ti,
pankrt!«

In mu je beseda zvenela po ušesu, ko se je
vrnil iz vojske ter ga je stari Mohor najel za
hlapca. Od Kosmača je hotel proč, ker je stari
skoparil ter mu ni dal niti ob nedeljah beliča. »Saj
si naš, saj si naš in ko si bil majhen, smo te za?
stonj redili!«

Tine pa je tistikrat udaril po mizi in po dolgem
prerekanju mu je Kosmač odštel deset tisoč lir
za doto, ki si jo je prislužil pri hiši. Tako je Tine
prišel k Mohorju.

Ko je danes sedela Kosmačka pri njem, se ie
spomnil, da mu je res včasi dala. denarja: pastirju
za cuker, fantu za vino. In tepla ga ni, če ni bil
kriv. Nekakšno 1  čustvo hvaležnosti se je zgenilo
v srcu, ko je ponovil:

»Res, rodili me niste! Skrbeli pa ste zame!«

»I, kaj pa hočem. Saj me še zdaj skrbiš!«

»Zakaj?« se je zdrznil ter oprezno prisluhnil.
»Če ona kaj ve? Da ni Blaž zblebetal!«

»Prav res me skrbiš! Mlad si še, in ko ozdraviš,
se boš kam zaletel. Jaz se bojim, da ne boš prav
videl!«

»Prav videl?«

»Da! Da ne boš videl, ker imaš preblizu! Rekla
sem, da te moram opozoriti. Ne opusti prilike.
Zdaj je čas. Povej, ali si kaj pomislil na Franco?«

»Teta!« se je navidez začudi).

53

»No, da! Na Franco! Zdaj ie čas. Mafijec je
za enkrat izgubil in prišli bodo drugi!«

»Drugi?« se je vzpel Tine.

»Seveda, drugi! In ti boš hlapec pri hiši.«

»Če bi vedel, kako?« je dejal nenadoma Tine.

»To se mora pripraviti! Ne smeš, kar planiti v
hišo in reči: Franca, ali me maraš? — Pripraviti,
seveda, in jaz ti pomagam, če hočeš?«

»Da bi?« je vprašal.

»Bi! Če mi nekaj obljubiš?«

»Obljubim? Kaj takega?«

. »Da boš hvaležen!«

»Saj ne bo nič iz tega!«

»Če bi bilo!«

»Bom!«

»Se danes bom potipala pri Franci!«

»In mi povedala!«

»Tak pij no, Tine, zakaj sem pa prinesla!«

In sta govorila. O njivi sta govorila, ki bi mo*
rala biti Kosmačeva, in o Franci sta govorila, o
gruntu in o Francini doti.

»Ti pa, počasi in počasi, ne prehitro! Saj sam
vaš. Če ja imaš rad! Seveda, če jo imaš rad. V
nesrečo se pa ne metaj! Oči bi si jaz izjokala
zaradi tebe, če bi bil nesrečen!«

»Kakor mati ste mi!«

»Ko te imam res rada!«

In mu je spet segla v roko ter ginjena od vina
stisnila solzol iz očesa.

»Pa še nekaj. Če se nama posreči, potem boš
dal tisto njivo' z orehom!«

»Kako?«

54

»Vidiš, pa praviš, da si hvaležen! Ti nisi hva*
ležen. Ti bi samo hotel, da pomagamo. Hvaležen
pa nisi!«

»Tista njiva je pred Bogom naša. Oče jo jc
možu obljubil, pa je Mohor drugače izvil. Bolnika
je osleparil za dobro misel in obremenil njegovo
dušo. Ti pa bodi hvaležen!«

»Sem, hvaležen sem! In tisto njivo dobite, če
dobim Franco!«

»Skesal se boš!«

»Ne bom se, teta!«

»Saj nič ne rečem, ampak zato da ne boš imel
skušnjave. Tisto hranilno 1  knjižico svojo mi boš
zastavil. Da boš držal besedo!«

»Da ne boste rekli!« je dejal Tine. In je segel
v omarico ob postelji ter dal hranilno knjižico za
dvanajst tisoč.

Ko je odhajala, je imela rdeč nos ter se nasmi*
hala v predpasnik od zadovoljstva.

»Saj tako nič ne velja ta pogodba!« se je veselo *
domislil sam pri sebi. »Imej knjižico, bo vsaj bolj
varna nego pri meni! Ženska neumna! In če po*
maga pri Franci, toliko bolje!« Vino mu je stopilo
v glavo in čutil je razigranost in se že veselil za*
čudenemu obrazu, ko bo povedal, da pogodba nič
ne velja, ter zahteval knjižico nazaj.

»To boš gledala, teta skrbna! Za njivo ti gre!
Kako pa! Njivo naj damo od grunta! Če bi bil
padel na glavo! Ti lisica, ti. Ona bo snubila, jaz
pa naj dam njivo! Seveda, njivo z orehom! Ženska
neumna!«

Smejal se je na glas.

»Njivo za ženo! Kakopa, tetka ljubezniva. To

55

je tvoja skrb in ljubezen. Njiva, pa ne Tine! Mati,
Kakopa! Ujeda, pa ne mati! Sova grabežljiva!«

In se je veselo krohotal.

»Že radi tega, da ti bom lahko- ostrgal korena
ček, že radi tega samega se splača, da se potegnem
za Franco.«

10 .

Franca je prenesla Tineta na klop ob postelji,
da bi mu prestlala, prenesla počasi, najprej hrbet
in glavo, potem noge.

»Kako znate!«

»Svojega brata sem prekladala tri leta; še na
večer pred smrtjo- sem ga.«

»Pa je bil brat!« je vzdihnil Tine ter jo pogledal
izpod vek.

»Kdor je bolan, je brat!« je naglo dejala ter
čutila, da ji, je kri udarila v glavo. »Da brat!« je
• poudarila.

»Namesto, da bi delal, pa Vas še oviram pri
delu!« je spet začel, kakor da ni slišal zadnjega
poudarka.

»Zdaj ni dela. Drva spravlja Matijec, drugo
pa gre.«

»Če bi se le spravil na noge! Od zavarovalnice
bom vse dal za hlapca. Najemite za ta čas hlapca,
da izlezem!«

»Bomo že kako! Kaj bi tiste ficke!«

»Pa bolj težko. Tako gospodarstvo zahteva
dobrih rok. Če bi vedeli, kako mi je to nerodno.
Presneta drva! In če bi ne bil Pram tako pameten,
po meni bi bilo! Kako mi je dolgčas po konjih!«

56

Franca je razmišljala te besede ter se jim črn
dila. Da se Tine, bolan, razbit in ves obvezan,
zanima za hišo in gospodarstvo! Kakor pravi
zvesti hlapec. Skrben in mu je nerodno, da mora
ležati.

»Kako je s svinjo?« je vprašal. »In prašičke ste
že prodali?«

»Še ne,« je dejala Franca ter rahljala posteljo.

»Letos jih ne bom jaz peljal na semenj!« je
vzdihnil. In je hotel vedeti, ali ima zajka mlade, ali
je Pirha breja. In če Mavra še brca pri molži.

Franca je pripovedovala; pripovedovala, da je
teliček ponoči odtrgal vrv ter sesul škaf v hlevu.

»Sam si pa ni nič napravil?« se je radovedno
vzpel Tine na skrinji.

»Nič!« je dejala.

»Sreča. To je nevarno, lahko bi se bil zadušil,
če bi se mu zapletla vrv-«

Nenadoma je utihnil. »Čemu mislim na vrv!«
se je karal. »Kaj je meni mar?«

»Prav na kratko se je utrgal!« je dejala Franca.

»To je dobro!«

»Deteljo je pulil iz koša!« se je smejala, »in
prav neumno gledal!«

»Deteljo? Ali ste že pri detelji?«

»Začeli smo!«

»Pri detelji sem se lani urezal s koso. Kri sem
zanjo prelil!« se je smejal. »Da bi vedel teliček,
da sem kri zanj prelil!«

Franca je razmišljala te besede. »Kri je prelil
in zdaj skoraj življenje pustil! Za teh par grošev
umazanih. Tak mlad fant — življenje za dobro
žlico zabeljenih žgancev in slabe hlače! In zdaj
celo hoče, naj se iz njegovih bolniških prispevkov

57

najame njegov namestnik. Kako je resnično
dober!«

»Pa bi res najeli še koga!« je povzel besedo.

»Nič ne skrbi, Tine, bomo že! Saj boš itak sam
kmalu na nogah!«

»Da bi le bil!«

Franca ga je spet položila na posteljo, ga odela,
ter mu popravila blazino’ pod glavo.

»Ali je dovolj toplo v sobi?« je vprašala na
vratih.

»Dovolj!« je potrdil. »Čemu bi tratila drva!«

»Par polen bomo že še utrpeli.«

In je prinesla večerjo ter mu privzdignila bla*
zino, da je srebal iz sklede.

»Da se ne poliješ'!« mu je zapela srajco na
prsih. Čuden trepet je pretresel njene roke.

»Kakor otroku mi strežete!« se je zahvaljeval
Tine.

»Kakor otroku,« ji je trepetal glas od neznane
omotice v glavi.

Popravila mu je spet zglavje in ko mu je pos
tegnila odejo prav do brade, jo je' prijel za roko.

»Ne tako! Prevroče bo!«

Čutila je pritisk v zapestju in kri ji je udarila
v lice.

»Oče spet nekaj godrnjajo!« si je pomagala
iz zadrege ter prisluhnila v kuhinjo.

»Kaj pa hočejo?« je vprašal.

»Da nismo gnoja vozili na pravo njivo. Andre*
jevega je vozil Matijec.«

»Če ste ukazali! Sami ste gospodinja!«

»Sitnari pa le!« je dejala.

Ko se je razpravljala po večerji, je nenadoma
obstala sredi misli. Preden se je zavedela, je pri*

58

merjala Tineta z Matijcem; »Matijec počasen,
potuhnjenec in hinavec, pa ne svetnik. —• Da sem
se tako motila! Tine pa skrben, odkrit in možat.
Odločen. Sami ste gospodinja! Oni baranta z njivo
za vdovo in grunt, ta ponuja svojo bolniško pod*
poro za hlapca tujemu gruntu!«

In je razmišljala;

»In Matijec je gruntarjev sin in Tine je hlapec,
pa kakšna razlika! Kaj pa je, če je hlapec! Po*
šten je!«

Strmela je v temo. Pokrižala se je, da bi molila.
Toda sredi molitve in vsenavzkrižnih misli je za;
čutila pekočo bolečino v zapestju. Čudno ji je
vzplalo, ko se je spomnila, kako jo je Tine prijel
za zapestje.

Planila je v postelji kvišku:

»Moj Bog, kaj je to? Saj to nima nobenega
smisla!«

»Gospodinja si!« ji je prišepetal neznan glas.
»Sama ukazuješ!«

»Jaz sem gospodinja! je spet ponovila. »Da,
jaz S em gospodinja!«

In je vstala, prižgala luč ter poiskala v skrinji
pod zidanimi rutami zavoj papirjev. Okoli enega
je bil prevezan rdeč svilen trak.

Razgrnila je papir.

»Tu notri stoji! Jaz sem gospodinja! In moja
dota je-že v gruntu in delo je v njem! Pa še to
bi radi!«

Kljubovalnost se je oglasila v njenem srcu.

»Pa ne boste!«

Spravila je nazaj, upihnila luč ter zaspala sredi
vrtinca misli, ki so se ji podile po glavi.

Farni zvon je vabil k prvi maši, ko se je zbu;

59

dila. Planila je na noge, in kakor da jo neznana
sila žene nazaj, se je vrnila s praga, že namenjena
v cerkev, ter stopila v čumnato.

Tine je spal, prsi so se mu enakomerno' in
močno dvigale, zdravo roko je imel pod glavo.

Zavedela se je, da se to skoro ne spodobi, in
po prstih je šla iz čumnate.

Pri srcu ji je bilo čudno, tako> čudno, da bi jo*
kala od strašnega občutka osamelosti in neznane
bolečine; roke so jo v zapestju trpkosladko pekle,
kakor da jo nekdo drži zanje.

»Moj Bog!« je hitela v mrzlo jutro. »Kaj je to,
kaj je to?«

11 .

Franca je sedela sama v kuhinjii na ognjišču
ter šla za svojimi mislimi. Ogenj je plapolaje
lizal kotel, v katerem je kuhala za prašiče. Zunaj
je plal dež v curkih na šipe.

»Kakor da mi gledajo v srce. Kakoi je rekla
Kosmačka? Da je najbolje, če ga vzamem. Da ne
bodo ljudje stegali jezikov. Strežeš mu. In če mu
ne bi stregla, bi rekli, da mu ne strežem. In da bi
ga vzela. Ali naj mu jaz rečem?«

Sredi misli jo je zmotil Matijec. Prišel je z nas
ročjem polen v rokah, ki jih je rahlo, da niso
zaropotala, stresel pod ognjišče.

»Prihuljenec, hodi kakor mačka!« je šinilo
Franci skozi možgane. »Ali je to mož?«

»Psu je nekdo vrgel nekaj na nogo!« je počasi
dejal, odkašljaje si. »Pred lopo cvili ter si jo liže.«

»Padlo mu je kaj nanjo,« je odvrnila Franca,

60

»Z arniko mu bom pomazal in zavezal.«

»Si jo bo> že sam izlizal,« je osorno dejala.

Matijec je stopil v izbo, vzel arnike, odtrgal
kos cunje za pečjo, stisnil v žep ter skrivoma šel
psu zdravit nogo, ki ni bila udarjena, temveč vre=
zana na steklu.

»Ali te boli, ali te boli, živalca uboga?« je iz«
piral nogo. Ko je pomočil cunjico v arniko ter jo
pritisnil na rano, je Sultan šavsnil po njegovi
desnici, da mu je posnel kožo- na palcu. »Živalca
neumna,« se je jezil Matijec, »ko pa ne veš, kaj je
dobro.«

Franca je stala na pragu ter se skoraj na glas
zasmejala, ko si je Matijec brisal roko ob hlače-

»Neroda, nerodna!« je z gnevom siknila skozi
zobe. »Žival se mu smili, otrok se mu smili, samo
za grunt bi barantal z vdovo; ta se mu ne smili.
Samo jaz, samo jaz se mu nič ne smilim. Kakor
tiste pene, sam videz ga je!« Dež je plal iz žlebov,
da so se delali zbirki in pene. »Kakor tiste pene!
Zablesti se, zabeli se in če dregneš vanje, je prazen
nič. Da, prazen nič,« je sunila z nogo v mlako.
»Kaj boš z Matijcem?« ji je bila dejala Kosmačka.
»Ali ni škoda, da je tak bahat nič? Samo bahat
nič. In star je že. Ka pa ima? Nič nima. Tvojo
doto ima. Zdaj pa veš, koliko ima!«

»Moja dota je bil precejšnja!« je ugovarjala
Franca.

»Precejšnja, za nevesto prevelika, zlasti za
takega moža. Ali bi imela kaj veselja z njim?
Nobenega. Prav nobenega.«

»Ali si ga obvezal, Matijec?« je vprašala po«
smehljivo Franca, ko je vstopil.

»Sem.«

61

»Ali naj te zdaj jaz obvežem?«

»Saj ni nič!« je tiščal roko: v rdeč robec. »Samo
odrgnil sem se!«

»Laže,« ji je udarilo v misel. »Ali te ni ugriznil?
Meni se je zdelo, da te je ugriznil!«

»Pa me ni!« je tajil Matijec, ves rdeč v obraz.

»Če sem pa videla sama, da te je popadel!« je
jezno bruhnila Franca. »Čemu tajiš, če sem sama
videla? In ali ima kakšen pomen, da tajiš?«

Franca ga je ošinila z zaničljivim pogledom.

»Kaj bi,« se je otresel Matijec, »ni vredno be 5
sede.« In je ves zaripel v obraz šel v izbo.

»Laže, pri taki malenkosti laže. Kakor otroku
se mi laže.«

In je mislila nanj s čudnim gnevom razžaljene
ženske, ki se je v nečem varala. »Pri taki malem
kosti laže, pa baranta za grunt z vdovo!« jo je
grizlo v dušo, da bi vpila.

»Psa obvezuje, za tujega otroka skrbi, le vdovi,
ki jo snubi zaradi grunta, tej se laže!«

Občutila je pred njim nepopisen sram in stud.

»In še pasjo dlako je imel na rokavu. Mokro
pasjo dlako!«

In kakor da je pasja dlaka višek umazanosti,
jo je stresel tak gnus, da je pljunila čez prag. »Po
mokrem psu smrdi!«

Ko je prinesla Tinetu večerjo, je ta sedel na
klopi pri oknu ter zrl na dvorišče.

»Lopa popušča!« je dejal. »Cel curek dere na
vozove. Ali ga ni, da bi kaj popravil?«

»Matijec ima polne roke dela, ne vidi vsega.«

»Da votle strehe ne vidi!« je zmajal Tine z
glavo.

62

»Saj ni dolžan! Ali je dolžan skrbeti in delati?
Dela, kolikor sam hoče. Njegovo ni in plačam mu
ne!« ga je razburjeno branila, da Tine ne bi ugenil
njenih misli.

»Če pa vidi, da drugi ne more. Da nimate niko«
gar! O, če bi ne moral ležati! Mene boli srce,
prav res, da me boli, če vidim, da kaj razpada!« je
dejal Tine in njegove besede so se zdele Franci
odkritosrčne.

»Pokazala mu bom.«

Tine je že mogel za silo stopiti na nogo. Roka
in rebra so mu že bila zdrava. V postelji se je bil
zredil, le roke so mu postale bele v sobi.

»Lahko bi jedel že zunaj.« je dejal, ko je sedel
k skledi.

»Boš že še!« je odvrnila kratko ter mu poprav«
ljala posteljo. »Ali ti naj prevežem nogo?« je
dejala ter prisedla k njemu. »No, roka pa je že,«
je z zadovoljstvom prijela za desnico. »Ali te je
danes kaj trgalo po njej?«

»Prav nič,« je dejal Tine. »Še noga se ni ogla«
sila!«

»Potem bo pa res kmalu dobro!«

»Kako naj se zahvalim za vso skrh!« je spet
1 ine zamižal ter se s čudnim pogledom ozrl v
gospodinjo.

»Kako! Saj boš še pri hiši!«

»Slišal sem, da se možite!«

»Kdo je to dejal?«

»Kaj vem, kdo, ko jih je bilo toliko pri meni.
Nekaj bo le res.«

»Česa ljudje ne govore!«

»In ko se omožite, pojdem jaz jz hiše!« je
bruhnil strastno Tine ter jo držal, preden se je

63

zavedala, za roke. »Da, pojdem. Drugemu gospo?
darju ne bdfrn služil.«

»Tine, kaj delaš?« je prestrašeno polglasno
kriknila, ko' je čutila njegov močni prijem, za
členkom. »Kaj ti je?«

»Rekel sem!« je poudaril.

»Kaj ti je, Tine?« je strmela v njegov od strasti
razpaljeni obraz. Njegovi zobje, beseda in nje?
govi plameneči pogledi so jo omamljali; njegova
bližina ji je jemala zavest.

»Jaz bi ne imel mirne ure, če bi vedel, da je
kdo 1  drug pri iVas. Ob pamet bi bil, Franca! Da,
Franca, ne gospodinja, Drobeževa Franca, jaz bom
ob pameti«

Spustil je njeno levico ter je krepko prijel okoli
pasu, da jo je zabolelo, zabolelo prav do srca.
Izgubljala je zavest, vsa. čumnata se je zasukala
okoli nje.

»Tine, Tine, kaj delaš z menoj?« je bolno
dahnila.

Tine je strastno govoril v njeno lice;

»Drobeževa Franca! O, ti Drobeževa Franca!
Kaj naj delam s teboj? Samo tu bodi, tu bodi!«

Franca je izgubljala zavest, v njenih mišicah
ni bilo nobene moči, nobene volje, nobenega
odpora.

»Franca!« je zaslišala zunaj glas. Bil je Blaž.
»Močnik bo vzkipel.«

Zdrznila sta se, Franca je planila kvišku. Težko
sopeč si je popravljala lase.

»Saj je komaj začel vreti!« je dejala s prisiljeno
mirnostjo. Toda Blaž jo je pomenljivo, vsevedno
pogledal ter dejal prav tako mirno in s poudarkom:

»Samo da je začel!«

64

Franca je vzkipelo moko naglo ostrgala v
žerjavico ter mu ni pogledala v oči.

Blaž je zaprl vrata za seboj, stopil počasi in
plah proti Tinetu, ki je bobnal v zadregi po mizi.

»Dež je!« je pokazal skozi okno.

»Da, dež!«

»In dolgčas!«

»In dolgčas!« je ponovil Tine.

Blaž je stopil k vratom, pogledal, če so zaprta
in se nato v tesni zadregi obrnil k Tinetu:

»Nihče ne sliši!«

»Kar odpri, da bo kdo- slišal!« je bruhnil line,
ki so' mu od divje strasti še vedno trepetale vse
žilice.

»Prav nič se me nisi nadejal!« je mirno dejal
Blaž. i

»Prav res ne!« je rezko odvrnil Tine.

»In sem te le prišel pogledat. Zdi se mi, da v
pravi čas,« je spet Blaž povlekel.

»Kako-, v pravi? Zdrav sem že!«

»Tudi toi vidim!«

Tine je vstal in šepetal proti njemu.

»Kaj pravzaprav hočeš?«

»Prišel sem, da ti povem, da ne delaš prav.
Enega človeka si umoril,« je siknil pritajeno, »drm
gega nameravaš; in ta je Franca!« Oči so se mu
skrivnostno svetlikale v poltemi. »Vsaj France se
usmili! Kaj sta imela?«

»Nič! In tudi če bi kaj imela, tebi nič mar!
Rekel sem, da jo zasnubim in jo bom!«

»In boš človeka umoril. Moža si ji v naglici, njo
boš pa počasi, kapljo krvi za kapljo krvi. Ali
misliš, da ne zve? Če solnce ve, bodo tudi ljudje
zvedeli. In jaz vem.«

65

»Če res kaj veš, pa me ovadi! Le govori! Rekli
bomo, da bledeš. Priče so videle, da je bil udar jen
po hlodu. Ali ni imel zmečkanih prsi, kaj?« se je
nasmejal Tine. »Jaz ga nisem.« Njegov smeh je
bil prisiljen in čudna plašnost je zvenela v njem.
Glas se mu je tresel.

»Jaz te ne bom ovadil. Zapomni si, da boš sam
povedal. Čas je že. Obletnica je že minila. Sam
stopi pred sodnika!« je pritajeno šepetal Blaž in
ves trepetal od čudne boli. »Za velik greh mora
biti velika pokora, zato si ne tovori drugega, prav
tako velikega, na dušo. Kako boš opravil veliko*
nočno spovea?«

»Kaj te briga?« je Tine stopil napre j j  »Kaj
tebi mar? Kaj si mi?«

»Mene skrbi tvoja duša! Meni je za Kristusovo
ovčko, Tine. Kaj bo, če jo pogubiš? In pogubiš jo,
če boš tako delal.«

»Nehaj s svojo ovčko!« ga je navidez brez*
brižno zavrnil Tine, ki ga je tresla groza ob
čudnem pritajenem glasu, šepetajočem v mraku
pred njim. Blaževa postava se je skrivnostno me<
glila iz temnega obrisa; kakor tajinstvena prikaz
zen je stal berač v čumnati ter dvigal roko. Njegov
glas ni grozil, temveč molil in prosil.

»Nehaj z ovčko, za svojega kosmatega koštru>-
na skrbi!« si je Tine delal pogum, ker je čutil,
kako ga vse prevzema.

»Skrbi me! Toda zdaj vidim, da hudič grabi
z vso> silo po tebi, in sem dejal, da mu vržem po*
leno! Zmerom bolj te bo imel. Otresi se ga, da ne
bo zagospodaril. Ti si dober fant, samo vrglo te
je v strugo in ne moreš h kraju. Ne sili v vrtinec!«

66  , . , . •

»Meni je že vsega dovolj! S kakšno pravico
siliš vame? Ali si mi mati? Ali si mi oče?«

Blaž je strepetal ob teh besedah po vsem
telesu. Kakor da ga je udaril po glavi.

»S kakšno pravico? Ker ti hočem dobro. Ker
vem za tvojo skrivnost. Ker hočem Franci dobro,
Matijcu dobro, vsem dobro. Ne segaj po tujem
blagu. Ta grunt je Mohorjev. On ga je spravil
skupaj. Zdaj pa segaš po njem, ki si hlapec na
njem. Ta grunt naj reši Mohorjevo ime, nihče drug
nima pravice in še najmanj ti, ti, ki se te drži še
na rokah sveža Mohorjeva kri.«

»Molči!« je planil Tine besen proti njemu ter
ga zgrabil za grlo. »Molči, če ne, mi ne boš več
črhnil besede!«

»Tine!« je zamotovilil Blaž z rokami. »Tine,
pusti, ne umaži si duše še z očetovo- krvjo! Da,
Tine, zato te ne ovadim! Glej tu na kolenih te
prosim, kakor še ni nihče prosil,« je zdrknil ves
beden in v solzah na kolena, »pusti Franco in ne
zapisuj hudiču duše, da je ne pogubiš!«

»Ti da si moj oče?« je Tine omahnil na stol
in ponavljal te besede.

Nastal je strašen premolk. Tine je zbiral misli,
slednjič pa premagal hipno grozo ter zamahnil z
roko odločno in sovražno:

»Dokler se ne izpričaš s pričo, tega ne verja*
mem. Vsak postopač bi mi bil zdaj oče! Kje pa je
bil oče, ko sem ga potreboval?«

Odprl mu je vrata ter ga potisnil v kuhinjo.

Blaž je nemo in plaho ubogal kakor otrok.

Tine je dolgo molčal, nato stopal po sobi gor
in dol in s silo- dušil bridko bolečino, ki se mu je
mešala s sovraštvom.

67

»Kje si bil, če si res, ko sem te potreboval?
Kaj bi bil jaz, če bi imel očeta! O, to bi ne bil, kar
sem!«

In žgoča bolečina mu je krčila srce, da se je
spustil na klop ter nemo strmel predse.

12 .

»Bog plačaj, Franca, zdaj pa že imamo mleko.
In teličko kakor jagnječe!« je Klančar prinesel
lonec mleka nazaj, ki ga je bila poslala po Blažu.

»Glej ga, pa nazaj prineseš?«

»Jaz ne maram krasti. Ti si mleko dajala, ko
ga nismo imeli. Zdaj ga pa imamo in bilo bi ukra*
deno, če ga obdržimo.«

»Tako pa le ni. Kar vzemi mleko nazaj!«

»Da ga daš? Potrebovali ga že bomo, potrebo*
vali, za tega malega.«

»Kako je kaj z njo, z ženo?«

»Bolje, zdaj že vstaja. O, na spomlad bo prav
lahko že sadila krompir in kopala. Danes je že
otroka sama umila. Pa ga tudi je, otroka. To je
storilo samo Vaše mleko.«

»Matijcu se zahvali, on ga je pripravil!« je
izbegnila Franca.

»Prav res, Matijcu. Zlat človek je. Zadnje čase
pa tako molči. Ali ni zdrav? Ali je tako ošaben?«

»Nikoli ni preveč govoril.«

»Zato pa. Zdaj pa čisto molči in umika se člo s
veku. Nekaj mu leži na duši.«

»1 kaj, čuden človek je!« je rezko odvrnila
Franca.

»Čuden, res. Ampak jaz pravim, kaj če mu roji
po glavi kaka ženitev!«

68

»Ženitev?«

»Da, ženitev. Ali nista vidva kakor nalašč za
skupaj? Tako nalašč kakor jaz in moja žena. In
pomisli, kaj bi Matijec počel s takim malim ke«
brom, kakor je naš Janezek. Znorel bi od veselja.
Saj sem skoraj še jaz. Pomisli, deset let smo ga
čakali, pa je le prišel. In vidva sta kakor nalašč
za skupaj. Kaj pa boš tako samevala nikjer nič
živega,, ne v hiši ne pri ognjišču. Kakor v mrtvaš=
niči. Potem boš lahko vsaj vpila nanje. O, in
močna si in tudi Matijca so še polni škornji!« se
je smejal Klančar in ves čas držal v roki pisker
mleka, ki si ga je polival po jopiču.

»Kajne, Blaž?« se je obrnil na pragu za Blažem,
ki je šel z vedrom na korito. »Kakor nalašč sta!
Ali ne trdim zmerom, da sta res?«

Ko je bil Blaž tisti večer prišel domov, se je
truden, zbit, uničen in beden, kakor je bil, vrgel
v temi na kolena ter brez večerje preklečal pred
preperelim razpelom vso dolgo noč. Zarja ga je
zjutraj našla ležečega na obrazu, vsega otrplega
od mraza, trudnosti in srčne bolečine.

»Da, vsak postopač lahko trdi, da je njegov
oče. Kako- je to res, kako je to res!«

Drugo popoldne je stopal mimo Mohorjeve
hiše. Videl je Tineta stati na pragu. V trpki,
neznani želji, da bi spregovoril z njim, je pospešil
korake. Toda Tine se je, uzrši ga, umeknil v vežo.
Blaž je zlezel še bolj v dve gubi in solze so se mu
ulile po licu.

»O, ti usmiljeni Bog! Vso to strašno pokoro za
ta veliki greh! Da se mi sin umika s praga! Da
moram s  pričo dokazati očetovstvo!«

Kakor da si ga je potrosil s pepelom, mu je

69

obraz sivkasto porumenel in korak se mu je po?
staral za dvajset let.

In s tem drsajočim korakom, kakor da nekaj
išče pred seboj, je prišel ta večer mimo z vedrom:

»Nič ne vem, kaj misliš?« se je plaho izognil
Klančarju.

»Da sta Franca in Matijec kakor nalašč za par!«

»Bogu dopadljiv par!« je počasi s poudarkom
in s sveto kretnjo potrdil Blaž ter stopil pred
Franco. »Če ti je kaj za dušo, Franca, Bogu do«
padljiv par!«

In je šel počasi proti koritu.

»Ali nisem dejal, če Blaž pravi!« je veselo be«
sedičil Klančar. »Kar vzemita se, da bo kmalu kaj
krika, v hiši. Da ne bo mrtvašnice. Da bo živžav
v hiši! Na mojo ne more več upati. Kaj sem vedel,
da misli nanjo! Če jo je res rad imel, bi jo bil vsaj
vprašal! Zdaj je, kar je!«

Nesel je spet mleko svojemu živžavu nazaj.

Franca pa se je bila naslonila na podboje od
silne žalosti, ki ji je parala srce.

»Bogu dopadljiv par! Če ti je kaj za dušo!
Bogu dopadljiv par!«

In je slonela na podbojih ter si ni upala stran,
da je ne vrže omotica, ki se je je lotevala.

Blaž je prinesel vedro vode mimo, postavil
vedro pred prag na tla in stopil čisto blizu do nje.

»Prav je, da si počakala. Zapomni si, Franca,
če ti je kaj za dušo: misli, da boš Bogu dopadljiv
par. Ne misli na Tineta, veruj meni, jaz vem, kaj
pravim. Na Matijca misli!«

Na ognjišču je zacvrčalo.

»Vzkipelo je!« je v naglici šinil Blaž. »Hiti!«

»Da, vzkipelo je!« je kakor v divji bolesti

70

kriknila Franca. »Vzkipelo je, zdaj je že pre«
pozno!«

»Franca, mleko je vzkipelo ter pogasilo ogenj!«

»Zakurila bom znova!«

Iz hleva je prišel Matijec.

»Če bi bila že večerja, bi še nocoj lahko stopil
po tisti deske h Gabru.«

»Če jih boš rabil za trugo, je še čas,« je dejal
Blaž smehljaje se, »in tudi za zibelko. Kaj se boš
pehal!«

»Meni je ogenj pogasilo,« je dejala Franca.

»Bom pa jaz zakuril,« je prižgal Matijec trsko.
»Kar naloži.«

Franca je poslušala vse te besede kakor iz
daljave. Kakor da prihajajo iz neke sive megle
in da je za tisto sivo meglo- neznan svet. Vsaka
beseda je imela še svoj posebni pomen ter jo je
zbadala v srce. Čutila je, da ji zmanjkuje tal. In
kakor v omotični razbolelosti je tipala pod ognji«
ščem ter nalagala suhljad na gorečo trsko. Pod
srcem je čutila praznoto. Zdaj, zdaj se ji je zdelo,
da mora, pasti pod ognjišče. Nič več se ni zave«
dala, kaj 'govore in kaj odgovarja. Po glavi ji je
brnelo kakor spomladi v lipah. Kakor v sanjah je
skuhala večerjo. Poklicala je Tineta, povabila
Blaža. Možakarji so sedli okoli sklede. i

Tine je oblastno sedel na mesto, kjer je sedel
obletnoi jutro in od takrat zmerom, odkari je pri«
hajal zadnjih štirinajst dni k skupni skledi.

»Ali ti ne boš?« je vprašal Mohor s prikrito
nejevoljo.

»Glava me boli,« je zaprosila Franca.

»Glava jo bdi —« je ponovil Matijec.

71

»V takem vremenu rada glava boli,« je po*
menijivo in čudno oblastno dejal Tine-

Ko je pospravila z mize, je še pomislila na vse
te besede in ji je šlo na jok.

»V takem vremenu rada glava boli!« je ponavs
Ijala ostre, zasmehljive Tinetove besede. Gospo*
dinja je ponavljala hlapčeve besede. In se je raz*
pravljala počasi in razmišljala v strašni bolečini,
ki jii je pretresala dušo in telo-

»Bogu dopadljiv par. O, Blaž, ko bi ti vedel!
Pa je vzkipelo, Blaž! Prepozno, vse prepozno! O,
da bi bile tiste Matijčeve deske za mojo trugo, da
bi ne bile za zibel. Blaž, da veš, v takem vremenu
rada glava boli!«

In se je obupno vrgla na skrinjo in ni slišala,
ko je Tine odprl vrata.

»Ali spiš?« je vprašal.

V strašnem srčnem krču se je dvignila pred
njim ter ga poprosila: »Pojdi, Tine, pojdi! Kaj si
storil z menoj?

13 .

Ali si že slišal prvi klic postovke? S stolpa se
spusti nad polje in trepeta, visi v zraku. Prvi klic.
To je pomlad. Ali si že poslušal kreg in prepir
srake v borovcu? Gnezdo plete ter se zgraža nad
otroki. To je pomlad. In čez njive se vleče dim
gorečega nagrabka in smrdi po vlažnem listju in
travi. To je znamenje pomladi. Staro, gnilo, od*
padlo* listje zažigajo otroci ter skačejo čez dim.
In vonj svežega gnoja na njivi in potne živine, ki
vleče plug in brano. To je pomlad. Če bi čez sto
let po smrti prišel z zavezanimi očmi nazaj, bi jo

72

spoznal po njenem vonju in njenih vlažnih rahlih
meglicah, ki puhte iz grud in kep. Ali si že videl
zelenje prve bukve? Brezo in macesen v po?
mladnem solncu? Ali si že čutil pomlad? Potrebo
v srcu biti dober komurkoli, biti prijazen znancu
in neznancu. Cesta pod teboj, nebo v svoji vedri
sinjini je novo razodetje. Ali si ga že videl? In
bregove z zvončki in trobenticami in potok, ob;
robljen s spominčicami! In čudno plahost žen in
deklet, ki hite po brazdah in polagajo krompir
vanje.

Kaj 1  je pomlad? Ne vprašuj, jaz nimam zanjo
besede, spoznal bi jo, če bi se vrnil čez sto> let po
smrti, brez vseh čutov, zroč samo na eno: oko.

Kako naj ti Matijec pove, kaj je pomlad? Ma, ;
lobesedni čudnobahavi Matijec Mohorjev?!

Vozil je mimo Klančarja butare. Klančarka je
sedela na pragu z otrokom.

»Kakšen je že!« se je začudil. »Saj se že smeje!«

»O, tudi glavo že privzdigne!« je ponosno
dejala žena. Le glej, kako se upre. In v noge je
močan!«

»Da je?« se je čudil Matijec.

»Kaj bi bilo z njim, da ni bild tebe, Matijec!«

»Ah, kaj bi. — Ali ima krava kaj mleka?«

»Zdaj povleče še vse teliček. Drugi teden pride
mesar. Kar jokali bomo za njim. Kakšen teliček
pa je! Jaz pravim, da bi ga redili, on pravi, da
nima krme! Kaj bo krava žalostna po njem, kar
srce me boli.«

»Saj koj pozabi!«

»Pozabi že, ampak hudo ji pa le bo. In prvi je!«

»Ko bi imela pamet!«

73

»In še kakšno. Tiste cini, ko smo jo mislili pro«
dati, je kar glavo povešala, pravi on. Ima svojo
pamet. Človek nič ne sluti naprej, ali prav malo,
žival pa vse. V hlevu še nismo ničesar rekli o
mesarju, da ne povesi glave.«

»Da je taka?«

»Prav taka je!«

»Potem naj kupi on za telico sena. Za moj
denar naj ga kupi, da bo imel Janezek telička, ko
shodi.«

»Za tvoj denar še ne more ne, ko' še ni nič
prislužil.«

»Saj res. Bomo videli! Pri nas bo letos preostat
jalo krme in za teh par mesecev bo telica malo
rabila, potem pojde itak na pašo. Franci porečem.
Ce porečem, za Janezka bo dala.«

In uverjen, da bo Janezku rešil teličko, Ja?
nezku, ki se že smeje in dviga glavo in je močan
v nogah.

In je dejal po kosilu, ko so odmolili:

»Pri Klančarju sem, gledal Janezka.«

Franca se je stresla pri teh besedah.

»Ali je ona zdrava?« je skrila razburjenost.

»Na pragu je sedela.«

»In lenobo pasla!« je dejal Tine.

»Ne, Janezka je imela v naročju.«

»Samo razvadila bo otroka!« je spet osorno
pripomnil Tine, ki je z nejevoljo opazoval Franco,
kako je prebledevala.

»Zdaj res nima nobenega dela,« je ugovarjal
Matijec.

»Po travnikih bi že lahko trebila.«

»Če pa je še bolna!« se je srečno domislil Ma?
tijec ter se prestrašil svojega poguma. »O telički

74

sva govorila. Da bi jo redila, pa da nima sena. Za
Janezka da bi jo,« je zvračal misel.

»Če nima, pa nima!« se je spet smejal Tine.

»Da krava ne sme slišati o mesarju, da poveša
glavo! Morda jo pa res poveša!«

»Ta pa je bosa, Matijec! S to moraš na božjo
pot v oprtniku, da ne dobi žuljev. Kako moraš ti
kaj takega reči. Ta še za babe ni.«

»Če pa žival res kaj razume?« je pristavila
Franca.

»Razume, ali je sita ali lačna ali žejna ali na*
pojena, to že razume. Več pa ne razume!«

»O, smrt voha!« se je nenadno razkačil Mas
tijec. »Smrt voha. Ali še veš, kako se je Pram
vzpenjal in hrzal tisto jutro, ko se je France ubil.
Ali še veš? Ali ti ni utrgal vojk? Kaj mu je bilo?
Smrt je vohal. In tudi krava to lahko voha. In
mesar zmerom smrdi po* krvi in smrti.«

»Tudi beseda sama!«

»Vsaka beseda ima svoj vonj. Le reci: seno,
pa ga imaš poln nos!« se je gnal nenadoma
Matijec.

»Tepec tudi!« se je krohotal Tine.

Matijec je v zadregi obmolknil, tako ga je pre=
senetil ta odgovor.

»Kaj misliš?« je prezirljivo premeril hlapca.
»Pazi na besede!« Ves se je tresel od razburjenja.
Nekak ponos mu je branil, da bi se sploh spuščal
v besedo z njim.

»Kaj se bosta?« je mirila Franca, ki se je čudila
Matijcu, da se je tako razvnel. »Za prazen nič!«

»To ni prazen nič!« je dejal Matijec.

»To ni prazen nič, to so neumne besede!« je
vztrajal Tine.

\

75

»Vsak ima svoj prav! je razsodila Franca.

»Pa res, vsak ima svoj prav! In da pridem na«
za j. Klančarka pravi, da bi telička redila, pa nima
sena. Pri nas ga bo ostajalo, če ga moreš utrpeti,
Franca,« se je obrnil preziraj e Tineta.

»Za tako teličko prav lahko,« je odvrnila naglo,
vesela, da se je pogovor obrnil v to smer.

»Za tako teličko prav lahko —« je oovlekel
porogljivo Tine. »Kakor da taka telička ničesar
ne sne! In če boš — če boste,« se je popravil, »sami
redili telička, bo krme zmanjkalo in jo bomo šli
sami prosit!«

»Za eno' kravo je bo še ostalo, saj je lanske še
par voz.«

»Jaz že bolje vem, kako je!«

»Kakor veš, toliko veš, kakor jaz!« se je snet
nenavadno razjezil Matijec, ki so ga grele še
prejšnje Tinetove besede. »Poznam naš skedenj
in vem, koliko krave snedo. In nazadnje, čemu
se vtikaš ti? Franca je gospodinja!« je dejal
Matijec, ki se je vedno bolj razvnemal. »Z njo
imam besedo in ne s hlapcem!«

»Kdo kaj govori o gospodinji? Ali sem jaz kaj
dejal o gospodinji? In če bi jaz kaj dejal, bi rekel,
da ti nisi gospodar, pa gospodariš! Se hlapec nisi!«
je besno dejal Tine, ki mu je vsa kri udarila v
glavo in ni več tehtal besed. »Kaj si pravzaprav,
sam Bog ve, ko še hlapec nisi!«

»Nehajta vendar! Bom videla. Če Tine pravi —«
se je opotekla z besedo, »bom pogledala sama.«

Matijec je zlezel vase, kakor da ga je polila
z mrzlo vodo.

»Pa glej!« je dejal polglasno ter nadaljeval v
mislih. »Sama bo pogledala, pa ve, da sta dva okle«

76

pa še lanske krme polna... O, če bi vsaj Janezka
videla, ali vsaj imela takšnega malega Janezka, pa
bi imela vse drugačno srce. In da ima Tine takšno
moč do nje!«

In je ves dan taval kakor izgubljen, užaljen in
ponižan okoli in nobeno delo mu ni šlo izpod rok.

Takšnega vase pogreznjenega je našel pod
večer v drvarnici Mohor.

»Ves dan te iščem!« je dejal ter si otrl pot
s čela.

»Kaj pa, je?

»Ali nič ne vidiš? In ali se še nisi odločil? Ali
ne vidiš, da ti gori streha nad glavo?«

Matijec je naglo pogledal kvišku.

»Še vse hujše kot streha!« je nadaljeval Mohor.
»Tine je ozdravel. In vem, da pritiska za njo.«

»Za Franco?«

»Za Franco, da!« je nejevoljno dejal Mohor.
»Ali ničesar ne vidiš?«

»Vidim že! Kaj mi pomaga, če vidim?« je na?
videz malomarno skomiznil z rameni. »Če pa
ne mara.«

»Saj še vprašal nisi, pa trdiš!«

»Tineta rajši vidi!« In spomnil se je besed radi
sena. In ga tudi uboga in stori po' njegovem!«

»Da nisi zamudil« rnu je zažugal s palico. »V
grob si me spravil živega!«

»Kaj bi zamudil? Tisto njivo je morala poza?
biti,« se je umeknil Matijec. »Kaj je bilo tistega
treba?«

»Nerodno je že bilo, pa saj ženske vse po?
zabijo!«

Tako je bil Matijec storil trden sklep, da jo
vpraša še ta večer.

77

Po večerji je izvlekel star raztrgan koš in šop
viter ter dejal sam pri sebi:

»In če sedim do jutra, jo moram dobiti samo!«

Toda tudi Tine je imel opravek. Na komatu je
odletela podvleka in jo je pribijal nazaj.

Tako sta sprta od dnevnega prepira molče se*
dela vsak pri svojem delu ter vsak hip pogledo*
vala po Franci, ki je kuhala krmo prašičem.

Tinetu se je zdelo čudno, da Matijec naenkrat
plete koš; še ves jezen se je škodoželjno domislil:

»Prepozno, fant! Ta voz si zamudil!«

Tisti večer je Franca šla spat pred njima. Tine
se je zmagoslavno nasmehnil, ko je čez par hipov
pospravil tudi Matijec svoje vitre.

14 .

Franca se je s Tinetom sprla radi oklicev. Tine
je dejal, da jih ne gre postavljat, dokler nima že*
nitovanjskega pisma.

»Ti veš, kakšna sem. Dobro veš, kaj si storil iz
mene,« je jokala pred njim. »Zdaj mi prihrani vsaj
sramoto! Ljudje bodo opazili in potem bo gorje.«

»To ni moja sramota. Saj veš, kaj ti je storiti!
Reci, da se peljeva v mesto k notarju. Ali naj jaz
visim pri hiši kakor lastovičje gnezdo? Kaj še!
Meni je lahka!«

In je odšel.

Kakor obstreljena golobica je tavala tisti dan
po hiši. Nato se je proti mraku napravila, vzela
hranilno knjižico in štruco masla ter šla v župnišče.

»Ali so gospod doma?« je vprašala kuharico.

»So, molijo!« se je obrnila kuharica Neža na

pragu.

78

»Tako nič časa, nimam,« se je opravičevala, »da
bi prišla čez dan. Že dolgo sem mislila, da bi kaj
rabili za praznike,« je tiščala štruco naprej.

»Morda pa so' že zmolili?« je kuharica dejala
proti grbavi župnikovi nečakinji, ki je v kotu tiho
lupila krompir. »Zdaj bo^ kmalu večerja.«

»Če bi pogledali!« je zaprosila Franca.

In je kuharica cdšia, in ko se je vrnila, je de*
jala, da lahko vstopi.

Župnik, slaboten sedemdesetleten starček, je
imel zelen ščit na očeh ter bral z naočniki, ki so se
mu prav tako tresli na nosu pri vsakem migljaju
ustnic, kakor se mu je roka tresla od starosti.
Potisnil je naočnike na koncu nosa ter začuden
koracnil Franci naproti.

»Kaj bo, Mohorjeva? Kaj bo tako pozno?
Seveda dela imaš, dela. Ljudje pravijo, da si
pridna! Zmerom si bila pridna. Bogu dopade
pridno delo! Denarja bi rada? Zdaj boš rabila
za delavce. Sama ne moreš, in s hlapcem tudi ne?
Kaj pa Matijec? Ali Matijec kaj pomaga?« se je
gnal starček s svojimi mislimi. »Da, seveda po*
maga; on je prav priden fant! Pravim, fant! Re«
sen mož! Koliko bi rada? Tisoč lir, en tisoč lir,
zaenkrat- Saj lahko prideš še, če rabiš, ali pa Ma*
tijca pošlji!«

In je iskal ključe od posojilnične blagajne po
mizi med papirji in časopisi.

»Oh, te ženske! Neža!« je odprl vrata. »Kje
so ključi od blagajne? Ali si ti vzela ključe od
blagajne?«

»Ali jih nimate v žepu, stric?« je vprašala ne«
čakinja.

»Oh, vidiš, kakšen sem, Franca; Iv žepu jih

79

imam. Kaj sva rekla, tisoč, kajne, tisoč sva rekla?«
je vlekel glavno knjigo iz blagajne. »Kar tu le —
v knjižici podpiši! Da si sprejela tisoč lir! Saj
sem jih že dal? Tu sem ti jih dal! Da ne? O, kako
vse pozabim, kako vse pozabim. Da ti nisem dal.
Ti si potrdila prejem tisoč lir, ki jih nisi pre=
jela in ki jih še nisem dal. O, ti moj Bog, kakšen
sem!« j

In se je smehljal.

»Tako, vpisal sem,« se je prepričal. »Vse v
redu! Z Bogom, Franca, z Bogom, pa Matijec naj
kaj pride!«

branca je polagoma zavijala knjižico v ruto in
iskala besede. Koi je že pospravila v žep in sta
stopila proti vrtom ter je že klical Nežo, naj po*
sveti, se je umeknila nazaj v sobo.

»Gospod župnik, še besedo!« '

»Kaj pa bo, kaj pa bo?« se je zresnil starček
in odvzel zeleni ščit s čela. »Pa ne kaj hudega?«

»Gospod župnik, Vi Iste me krstili?« je počasi,
s tresočim se glasom iskala besede.

»Sem!« je potrdil.

»Vi ste me pripravili za birmo!«

»Znala si, škof so te pohvalili!« se je nasmehnil,
toda hipno se mu je spet potemnilo čelo v čudni
skrbi.

»Alj te nisem tudi prvič obhajal?«

»Ste, gospod župnik!« se je tresla od razburi
jenja.

»In ste me poročili!«

»Prav rad; France je bil dober fant!«

»In ste ga pokopali!« je bruhnila v krčevit jok.
Starček je napeto poslušal. Nič več se mu ni tresla
roka, naočnike je bil snel z nosa ter jih tiščal v

80

roki, resno je. kimal in bral napeto vsako njeno
besedo z ustnic.

»Sem!« je dejal ter uprl pogled iv njene oči, ki
so se ji bile napolnile s solzami. »Sem. SVse to
sem!«

In je šel ter zapahnil z Imalim zapahom vrata.

»Nesrečna sem, gospod župnik!« je planila v
jok. »Drobeževa Francka, gospod župnik...«, je
slovkovala. [

»Da, Drobeževa Francka! Kaj moreš za to, sam
Bog ga je vzel. O, saj ga je bilo škoda! (Moli zanj,
dober je bil!«

»Ne to, gospod župnik! O, kaj (samo to!«

»Samo greh, Francka, more biti hujši!« se je
zdrznil župnik ter z odvračajočo kretnjo dvignil
roko kvišku.

»Da, gospod, samo greh! In ta greh je!« je s
krčevitim plačem padla na kolena predenj. »Ta
greh je! O, gospod Sžupnik, Drobeževe Francke
greh!«

»Ne smem tu spovedovati, Francka. V cerkev
pridi pojutrišnjem, da ne bodo ljudje zijali. In
pridi pomirjena!«

»To vem! Toda moram Vas vprašati za svet.
Samo ;  za en svet!«

»O, težko mladi vdovi!« se je zgrozil župnik.
»Kaj pa pravi on, Matijec? Zakaj ne pride Mas
tijec postavit oklicev?« je nadaljeval župnik. »Da
to zakrijeta!«

»Ni Matijec!« je odkimala z glavo.

»Kdo pa?« sej je plašil starček, -'ki se mu je
vedno bolj jasnilo; spoznanje groze in sramote
je vedno bolj rastlo v njegovih mislih. »Kdo pa,
če ne Matijec?« i

81

»Tine!« je dahnila vsa skrušena. »Tine!«

»Hlapec!« je ušlo starčku, ki je ves zlezel vase
ob tem priznanju. »Hlapec, o,  ti uboga Drobeževa
Francka!« Poln človeškega sočutja in usmiljenja
je iskal s tresočo se roko- njeno glavo ter jo prijel,
kakor je še prijel otroka v šoli, ko se je kujala.

»Vstani, žena!« je velel resno ter zbiral vse
svoje moči ob bolestnem krču, ki mu je grabil srce.
»Rečem ti, vstani!«

In je vstala ter mu šla nasproti.

»Greh je, kdorkoli je!« je ugotovil s težko po*
časno besedo, ki jo- je lovil v svojih mislih. »In
greh se mora popraviti pred Bogom in pred
ljudmi.«

»Prav to je! On ne mara oklicev!«

»Kaj on ne mara oklicev? Tako! Greh pa je
maral!« S e je razljutil. »In take gospodinje in take
posestnice ne mara! In da ne bo- popravil greha!
K meni ga pošlji, Franca, k meni ga pošlji! Pa da
ni Matijec! Greh je, kdorkoli je, toda z Matijcem
se da govoriti. Tine pa je drugačen!« je šel spet
starček za  svojimi človeškimi mislimi, ker so mu
radi prejšnje napetosti uhajale. »K meni naj pride!
O, kaj govorim! Zdaj oklicev ne mara!«

»Ne, mara že, toda pod pogoji!« je počasi sti*
snila skozi zobe.

»Pod pogoji? Pod kakšnimi pogoji? Zdaj naj
greh popravlja s pogoji? Kaj pravim, popravlja?
Plačilo za greh! O ti usmiljeni Bog. Plačilo- za

greh!«

»Da, o-n zahteva da mu prepišem grunt!«

»Da mu prepišeš grunt!«

»Ta grunt je spravil skupaj stari Mohor!«

82

»Ta grunt je spravil skupaj stari Mohor!«

Nato sta dober hip oba molčala.

Franca je nemo strmela v starčka, za čigar
čelom so se počasi lovile misli.

»Samo doto sem jaz prinesla.«

»Doto in delo, Franca,« se je zgenil starček,
kakor da se mu je posvetilo. »Toliko mu zapiši,
kolikor je tvoja dota in tvoje neplačano delo, ker
si tudi jedla. Kar si pojedla, odbij! Doto in delo,
Franca, to je pošteno!«

»In če ne bi hotel?«

»Če ne bi hotel?« se je prestrašil starček. »Če
ne bi hotel?« Ves se je zresnil pri teh besedah.
»Sramota je težja od grunta!« je nazadnje razso*
d,il. »Sramota je težja od grunta!«

»Sramota je težja od grunta!« je ponovila
Franca ter si obrisala solze iz oči. »Za greh naj
bo pokora!« si je dejala. »Da ne bodo drugi trpeli,
to bo moja skrb!«

In sama ni vedela, kdaj je bila na cesti.

Pred kozelcem jo je čakal Tine.

»Kod si hodila?«

»V farovžu sem, bila. Denar za delavce sem
vzela.«

»Samo' radi denarja za delavce?« je vprašal.
»Jaz ne maram, da bi se klatila po farovžu!«

»Nisem še tvoja žena!« je rezko- odvrnila
Franca. »Pusti me!« je odtrgala njegovo roko, ki
jo je privil okoli pasu. »Dokler nisem tvoja žena,
se me ne dotikaj!« je bruhnila vsa iz sebe.

Iztrgala se mu je ter stekla proti hiši.

Ko je Neža prinesla večerjo, je bila v sobi
tema. Župnik je bil že zlezel v posteljo.

83

»Moj Bog, kaj je s to Franco? Radi nje so go¬
spod pozabili na večerjo,« je godrnjala. »Ali ni
imela prej časa. Zdaj bodo brez večerje radi nje.«

15.

Jutranje solnce je sijalo, kakor da lije nevidni sij
iz srebrnočistega zrcala. Ako si pogledal vanj, si
videl zlat okvir in v njenem pretakajoče se živo
srebro. In živo srebro je HM v rosnato travo, skozi
drevje in na cesto. Samo živo srebro, živo srebro.

Bil je vnebohod.

Mohor se je bil razjezil že zjutraj pri zajtrku,
zagnal kos rženega kruha po mizi, trdeč, da si je
ob praznikih izgovoril belega. In prvič, odkar je
izročil posestvo, je potegnil predaj no pismo iz
predala ter ga vihtel po zraku, ne meneč se za vse
besede snahe, da je kruh odrezan za Tineta in da
je njegov, celo maslen, v omari.

»Tako, za Tineta! Zakaj pa ni moj na mizi?
Ali si ga mar prihranila za kakšne snubače? Zakaj
ga pa skrivaš v omaro? Zdaj mi ga že skriva! O,
celo zaklepa! Kje je ključ? Kje je ključ? In naj
še iščem svoj kruh! Kaj mi pomaga zaklenjen
maslenec?«

In čim bolj je Franca, trdila, da omare ni za=
klenila ona, temveč Tine, ker ima v njej strup za
podgane, tem bolj se je razvnemal starec.

»Tine? Hlapec meni zaklepa kruh k strupu?
Ali bi me rad zastrupil? Ali sem kaj napoti? Pa
sem le kaj napoti? In jaz naj jem zastrupljen
kruh? Zastrupljen maslenec, kako pa. Rajši jem
opresnik!«

84

Franca se je spustila v jok. Iz vsega Mohorje*
vega vedenja je spoznala, da jo Mohor sumi. Za*
sledoval je vsako 1  njeno kretnjo in vsak pogled.
Opazil je, da postaja zamišljena, otožna, da se
zazre z muko na licu v daljavo, da vzdihuje, opazil,
da postaja Tine osoren in oblasten, da mu Franca
ne ukazuje, temuč skoraj prosi. Opazil je, da si
večkrat briše oči, posebno, če se s Tinetom kje
srečata. Neko 1  noč je slišal ostre Tinetove besede
in njen jok. In kos ji je drugič svetoval, naj mu
odpove, ker se je bil zvečer napil, se je stresla,
da ji je padla skledica iz rok. V Mohorju se je
zbiralo, kakor se nabira voda v zaprti strugi. In
ob vsaki priliki je godrnjal po hiši, da bodo vse
zapravili, kar je on s svojimi žulji znosil.

Franca je s krvavečim srcm in angelsko po*
trpežljivostjo prenašala vse njegovo sitnarjenje,
poskušala je že naprej ugeniti vsakoi njegovo željo.
Kuhala mu je posebej močno juho, ki jo 1  je imel
rad, ter mu kupila vsako' nedeljo liter vina, ki ga
niti imel izgovorjenega. Mohor je vino popil in ko
so se mu misli razgrele, je računil, kako Franca
pravzaprav zapravlja in da bo v desetih letih grunt
šel. In je obšel grunt vsako nedelj os popoldne, z
rokami je razgrebel sveže krtine ter se jezil, da
bo krt najboljše travnike razoral v puščavo,
ker nihče nič ne skrbi in kupujejo vino, namesto
bi dali za grabljice. In se je zgodilo, da so tak
travnik znova pregrabili in se je srdil in grel, da
bodo vso travo uničili. Ko pa je ves truden in na
pol zaspan po vinu prilezel pod jablano, ki se je
sušila, je stegnil palico po vejah, trgal zapredene
gosenice z vej ter stiskal skozi zobe:

»Gosenica, gosenica! žre, žre. Kakor jablano,

85

tako grunt, le gosenica se debeli, leze narazen ter
od mojih žuljev pije kri!«

Na. vnebohod mu je pa žolč prekipel.

»Zastrupi z maslencem snubače!« je vrtal z
besedo, »če tebe ni kdo’ zastrupil kakor osa go*
senice!« je kričal po veži ter še glasneje ponovil,
da se je slišalo na vas »kakor osa gosenice!«

Franca je za hip ostrmela, kakor da je treščilo
vanjo. Vsa bleda se je sesedla na ognjišče, skrila
lice v predpasnik in vzdihnila: »Oče!«

Samo. obupna prošnja je bila v njenih besedah,
prošnja za človeško usmiljenje.

Mohor se je pokril in odšel.

»Tako, zdaj sem pa, povedal!« je ugotovil, ko
je stal na cesti. »O, da bi jo mogel pognati od
hiše!«

Prvi hip ise mu je zdelo, da je odvalil strašno
moro s srca, nato pa ga je obšel občutek, kakor da
je umoril človeka. Stud, strah pred osamelostjo,
pekoč občutek sramote-

»Če se ni morda pregrela, pri delu,« se ie spet
zdrznil, »in je bolna. In ji delam krivico. In tisti
jok? Ali ni morda zavrnila njegovega zbližanja?
In postaja žalostna in upadla radi žalosti po sinu.
O, po' sinu Francetu. In ključ je spravil radi strupa
Tine. Kaj ima ona s ključem in strupom? Nič!
Ona je spekla celo maslenec, ne pa belega kruha,
kakor je zapisano- In vina tudi nimam izgovorjen
nega, pa mi ga kupuje. Jajca prodaja zanj. Jajca so
njena in niso iz grunta!«

Mohor je lezel vase kakor skrušen grešnik.
Pred mašo je stopil, da ne bo tešč v krčmo.

»Daj frakelj, naš je že tak, da ga ne prenašam.
Ni za v cerkev; Franca je namočila še pelina vanj,

86

da kar grize. Včasi sem ga rad, zato pa je namo*
čila, da mi ne bo želodec krulil,« se je smejal
prisiljeno. »Lažjega daj, onega za v cerkev!«

»V kropivčku je za v cerkev,« mu je dejal
krčmar in mu dal žganja.

Mohor je zvrnil frakelj.

»■Pa je res močan in duh ima! Duh pa močan.
Daj mi še rogelj, da duh udušim, sicer bo še
gospodu dišalo do- oltarja!«

»In te še s prižnice prime!«

Mohor je s slastjo pojedel rogelj, da ne bo tešč,
in zvrnil še frakelj, ker mu ne gre rogelj suh, ter
je pojedel še enega, ker da kar sam vabi in se
drobi kot maslenec.

»Prav tako kakor Francin maslenec!« je na glas
povedal, ko ga je plačal. »V ustih se ti stopi kakor
cvrtje!«

»Pridno nevesto imaš,« je dejal krčmar, »zakaj
se vendar Matij ec ne oženi z njo? Pretegnila se
bo sama s tolikšno skrbjo. Tako bi ji pa le mar¬
sikaj odvzel z ramen!«

»Tudi jaz pravim,« j e  hitel skozi zobe Mohor;
»tudi jaz pravim. Ona pa zmaje z glavo, če ji ome«
niš možitev; še zmerom žaluje za rajnim, še
zmerom.« <

In si je otrl solzo ter stopil v cerkev.

Župnik je bil že pred oltarjem, ko se je preril
Mohor do hišne klopi- Toliko da ga ni zadela kap.
Na mestu, ki ga, je bil še sam zdražil in še vsako
leto plačal, ki sta ga uporabljala zjutraj Matijec
in ob desetih on sam, na tem mestu je sedel Tine.
Hlapec je videl nasršenjeni pogled starca, ki mu
je bila pijača pognala kri v glavo, da je žarel,

87

umeknil se fiz klopi ter ga pri tem dregnil name«
noma s komolcem.

»Noga me še boli in mislil sem, da Vas ne bo,«
se je opravičil polglasno, da so ga slišali ljudje,
videč, kako se jim je škodoželjnost in, posmeh
zasvetil v očeh.

»Moj prostor je samo zame!« je zagodrnjal
Mohor. »Za hlapce je prostor zadaj!«

Tine je stisnil zobe, umeknil se od klopi, a ni
črhnil besedice.

Župnik je šel na prižnico.

»Od vsake besede boš dajal odgovor! Ali
misliš da ne? Ti tam, rečeš tja v en dan: Taka je?
Soseda pravi za teboj: Takšna je, da se je Bog
usmili in sram naj je bo! Ali nisi že tega rekla?«
In se je zagledal v kot na levi strani. In vse ljud«
stvo se je ozrlo za njim. Tam je stala bajtarica
Polonca ter vsa rdela v obraz. »Saj ne pravim
samo tebi,« se je zavedel. »Kdo pravi samo 1  tebi!
Vsem pravim. Zakaj veste, Bog ima tehtnico za
besede. Na eni strani slabe besede, na drugi strani
dobre besede, ki se jih drže odpustki. O, če bi
ljudje vedeli, kakšna milost so odpustki! Misliš,
če imaš tristo dni odpustkov, da smeš tristo dni
gristi ob čast sosedi. Kakor miš! Bog deli odpustke
za odpuščanje časnih kazni in ne za dopust za
greh. In odpustki so prijetno kadilo pred božji
tron. Kako naj bodo prijetni, če se jih drži spredaj
in zadaj smrad grdih besed. Preklinjaš, želiš so«
sedu slabo, ga zmerjaš z zaničljivo besedo. Gruntar
praviš sosedu: ,bajtar’, zaničljivo. Vsak stan ima
svojo milost božjo. Če ie po božjem. Ali misliš,
ti gruntar, ki bajtarja odiraš,« in se je zagledal v
klopi med moške, kjer je sedel Kosmač, »po> pet«

88

najst posojaš in ga zmerjaš z beračem, ker revež
ne vrne, da bo Bogu iz tega mogla prijetno pridi*
šati tvoja dobra beseda.« Pa se je zavedel in
obrisal pot, »Ne mislim samo tebe, vse vas mb
slim, ker ste moje ovčice, meni izročene, tudi tebe
mislim, ki zmerjaš hlapca s hlapcem. Zaničljivo!«
Župniku je šlo na jok, že pol cerkve si je brisalo
solze.

»Zdaj misli mene,« se je topil Mohor ter se
izognil župnikovemu pogledu. Težak očitek mu je
lezel v srce. »Zdaj misli mene!« si je prisiljeno
odkašljal.

»Ti, hlapec, pa bodi pošten hlapec in ne jemlji
dobrega imena gospodarju, ne pravi mu .stiskač’,
reci mu .gopodar’, ne jemlji dobrega imena gospo*
dinji! Da, gospodinji!« je spet iskal z očmi ter se
začudeno ustavil med gospodarji, tam kjer je stal
Tine, tako začuden, da mu je za hip pošla beseda.
»Imej usmiljenje, hlapec, s svojo gospodinjo,« mu
je šlo na jok. »Imej ž njo usmiljenje, da mi ne bo
Gospod pokazal, ko pridem predenj, kmalu pri*
dem predenj, da ne bo pokazal kupa gnoja, ki
smrdi na tisti zlati tehtnici, ter ne poreče: Kje si
bil, da nisi teh smeti skidal, da so ti vse dobre
besede zasmradile, vse dobre besede tvoje fare?
O, tli si bil slab hlapec, svoji gospdinji, moji sveti
Cerkvi si slabo služil.«

Župnika je prevzel jok, da je polglasno zapla*
kal, roke so se mu tresle, padel je na kolena in med
solzami slovkoval očenaš.

»Naj Bog ne tehta slabih besed, naj jih angelci
pometejo zaradi vseh skesanih in potrtih src.«

In vsa cerkev si je brisala solze; Mohor je bil
kar z dlanjo potegnil preko oči, bajtarica Polonca

89

je klečala na golih kolenih ter začutila s sladkim
trpljenjem pesek pod njimi, samo Tine je mrko
gledal predse ter prestopal kakor na žerjavici.

»Prekleta ženska. Saj mu je res vse povedala!«

Temna misel mu je legla preko* čela-

»Vsega le ni! Samoi da vsega ne ve!«

Mohor pa se je bil otajal kakor vosek, silno
ganotje mu je grelo osrčje.

»Ali greš?« je povabil Tineta pred cerkvijo*.
Počakal je bil, da je sluga končal z razglasi, nato
se parkrat zasukal in stopil k Tinetu: »Ali greš?«

»Pojdem!«

Tine se je obrnil k fantom.

»S fanti? Ali nisem jaz za devet fantov? S tabo
nas bo deset!« se je smejal. »In oba nekoliko
šepava!«

»Kaj bi!«

»Nič, kaj bi. Čemeren si, ali ti ni dala gospo«
dinja za četrt vina!«

»Nisem vprašal,« je malomarno* dejal Tine-

»Dam jaz!« se  je ojunačil Mohor, ki ga je bilo
samo' veselje in čudno odpuščenje. »Ker si mesto
mene stal. No, ali greš?«

»Pit?« je vprašal.

»Pit, kaj se pravi pit! Na četrt. Da bo dišalo
kosilo*. Grla si poplakneva.

In sta res stopila v krčmo.

»Pravi, da pojdeva snubit!« se je smejal Mo«
hor, »da bo dal za pijačo! Tine, ali boš dal, pa
pojdeva k dekletu!«

»Saj jo še tii dobiš!« je dejal krčmar.

»Polič prinesi in če imaš kakšen zamašek, da
nama kosilo ne bo padlo v mokro!«

»Suhih klobas?«

90

»Daj suhe klobase!«

In sta prigriznila ter izpila v dušek vsak koza*
rec vina.

»Pri pijači se še kar merim s teboj, Tine!«

»O kaj bi, tudi drugače Vam še ni sile.«

»Ce bi te noge ne bile!«

»Tudi moja me opominja!«

»Pij, Tine!«

In sta spet izpila.

Tine je ugibal, kaj hoče starec s svojo dobroto,
a ni mogel priti na jasno. »Opiti me hoče,« mu je
nazadnje šinilo v možgane. »Gotovo je Matijec
zadaj! Le čakaj, lisjak stari, jaz ti zbrišem finte,
da ti bo šumelo sedem let po glavi!«

»Ej, kaj opominja! Dokler si mlad, te imajo de=
kleta še rajši, če nisi takšen kakor drugi. Kar
povej, pa pojdem snubit, jaz sem že marsikomu
pomagal iz zadrege.«

»Je še čas, oče Mohor!«

»Je še čas! Ali boš na veke tako! Grabil boš
denar, za stare dni pa ne boš imel človeka, da bi
ti obrisal nos, ko roka ne bo več mogla. Kar gle*
dam te! Varčen si, priden si, kakor nalašč si za
gospodarja. In v pravih letih.«

»Vse bo še, oče Mohor,« je dejal Tine in mislil:
»Iz hiše bi me rad spravil!«

»Vse bo še, vse bo še!« se je gnal starec, ki je
bil naročil med tem že četrti polič ter se mu je
svet že odmikal v čudne daljave. »Kar nocoj
pojdiva, če se zmeniva!«

Tinetu se je škodoželjno razlezel obraz.

»Kaj pa, če sem že zasnubil, oče Mohor!«

»Da si že?« je nekoliko osupnil starec, ker mu
Tinetov nasmeh ni ugajal. »No, prav ampak pri

91

očetu še ne, zdaj bova vprašala še pri očetu! Poj;
diva, da naju Franca ne bo čakala s kosilom. Saj
veš, kako je, če čakajo s kosilom. Ali si slišal pri*
digo? Da imejmo usmiljenje z gospodinjo,« je
govoril ter se naslanjal na Tineta. »Pomagaj mi,
nogo sem si zasedel. Čisto zaspala mi je!« — In
sta šla.

»Da imejmo usmiljenje z gospodinjo! Veš, jaz
svoji nisem nikoli zamudil žlico. Pa to samo radi
družine. Boš že videl! Radi reda! Če si točen pri
žlici, bo vsa družina točna pri delu. Boš že videl.
In gospodinja odpravi vse naenkrat. Boš že videl!
Pa da mi je noga tako zaspala,« se je jezil. »Boš
že videl, boš že videl. Ko boš imel enkrat go*
spodinjo!«

»Saj jo že imam!« se je zasmejal Tine ter se
škodoželjno razkoračil pred starcem. »Jaz jo že
imam! Franco imam!«

»I n o, seveda, zdaj že kot hlapec,« se je budil
iz pijanosti Mohor. »Kot hlapec prav, ampak kot
gospodar, takšno gospodinjo mislim. Da ti uka*
žeš in je ona tiho!«

»Tako mislim, da, da je ona tiho!«

»In praviš, praviš, da jo imaš?« se je treznil
Mohor ter buljil s krvavimi očmi v hlapca. »Da
imaš Franco? Ali misliš našo Franco?«

»Katero Franco pa naj mislim? Da, našo
Franco, vdovo Franco, oče Mohor?«

»In jo boš snubil?« je tresoč se vprašal Mohor.

»In sem jo že!«

»Kako?« se je prijel Mohor za čelo, kakor da
mu v: možganih nagaja nekaj, česar ne more iz*
trgati.

»Tako!« je smelo potrdil Tine.

92

Takrat se je Mohor zagnal proti njemu, kakor
da mu hoče planiti v oči.

»Ti, ti, ti, vedomec krvavi, ti si se zagrizel v
nedolžno žensko, ti, ti!. •.«

»Kaj bi, oče Mohor,« se je otresel Tine ter
sunil starca pod cesto. »Kaj bi, snubit pojdite za
mene!«

Starec pa je grizel od jeze in žalosti travo ob
cesti in tolkel s čelom ob kamen, da mu je krva;
velo in mu kri kapljala na cestni prah.

»Ti, ti, vedomec krvavi, ki si se zagrizel —«,
obstal je sredi besede. »O, da! Kako pa, v ne?
dolžno — v gosenico, ostudno, v gosenico ostudno-«

16 .

Franca se je tisto jutro* res slabo počutila; ko
pa ji je bil še Mohor vrgel v obraz tiste težke
besede, iz katerih je sklepala, da ne bo mogla več
skrivati, kako je z njo-, se je je loteval srčni krč.
Kot da drevi z vrh strmega prepada in ne more
najti bilke, da bi se prijela.

»Drčim,« ji je prišlo na misel, »drčim.« In lote;
vala se je je vrtoglavica. »Zdaj mora biti konec.«

Sedela je zamišljena, vase zatopljena na ognjih
šču ter si nevede brisala solze, ki so ji začele
kapljati po licu.

»O Bog, kakšno hudo pokoro si mi odmeril!«
je vzdihnila. »Kakšno strašno pokoro. Da bodo
še drugi trpeli zaradi mene. Ubogi oče Mohor, če
bom morala Tinetu res vse zapisati!«

Obšla jo je topa bolečina, roke so ji padle na
kolena, pogled ji je ušel v naročje.

»Kako si je želel France, kako sem si želela

93

jaz. In kako bi bilo, če bi bilo prav! In se druge
obrnejo z radostjo v očeh sredi cerkve in se na*
slonijoi na moža pred hišo — jaz, o, jaz pa si želim
smrti, jaz kličem smrt v stiski in težavi, da ljudje
ne opazijo; skrila bi se v zemljo, ki grehe pokrije.«

Ozrla se je skozi okno ter zagledala lastovičje
gnezdo pod streho. Lastovica je prinesla muho in
v gnezdu je začvrčalo, kakor bi polila žerjavico-

»Lastovka ne skriva, vsa srečna je v svoji
skrbi. In Zanetka komaj gre in se smehlja sama
vase,« je zrla za sosedo, ki je šla po vode. »Sreča,
samo sreča, samo jaz, samo jaz —• o, če bi se ta
hip zrušila streha name!«

Pretresel jo je krčevit jok, ki jo je davil v
grlu ter topil vse njene žilice v strašno bolečino.

S solzami v očeh jo je našel Matijec. Naredil
se je, kakor da ne vidi njenih solz. Ker se ni ozrla,
ko je vstopil, je zakašljal.

Franca si je obrisala solze ter hotela vstati,
najmanj si je želela v tem hipu Matijca.

Matijec je še enkrat zakašljjal, potegnil iz
omare žeblje in kladivo in ko je trikrat prebral
žeblje in dobro minuto potežkaval kladivo, je
stopil k njej.

»Ne zameri, Franca, enkrat, sem dejal, da ti
moram povedati.«

Franca se je zdrznila in nehote so ji roke ušle
v naročje. Čakala je, in ker Matijec le ni nadalje*
val, je vprašala: »Kaj pa je, Matijec?«

»Tisto, radi tiste njive!«

»Kako?«

»Za mene!« je bruhnila Franca vsa ogorčena.
»Za mene ste barantali kakor za kravo!«

»Tisto s stricem!«

94

»Nismo barantali, Franca!« je dvignil Matijec
roko kakor k prisegi. »Nismo barantali; Bog mi je
priča, da jaz nisem! Rekli so, da naj obljubim njivo
stricu. On sam je prišel s to besedo. Ne maram,
Franca, da bi mislila slabo, če ni res. Tega ne ma?
ram. Stori drugače, kar hočeš, samo tega ne misli.«

Matijcu so 1  solze stopile v oči. Kakor nebogljen
otrok je stal pred njoi ter jo nepremično zrl.

»Samo tega ne misli! Jaz nisem, Franca! Da boš
vedela, to sem povedal, Franca!«

In je hotel oditi, kakor da ga je sram.

»In kdo si je izmislil, Matijec?«

»Mislim, da sam stric. Saj oče bi jo bil že prej
lahko dal, njivo. Stric Matevž!«

»Stric Matevž?«

»Kdo pa drugi, če se je on ponujal, da bo po*
s rednik!«

»In ti si vse to vedel?«

»Rekel mi je in jaz nisem maral. Zato mi je
hudo-, Franca, da bi nič hudega ne mislila.«

»Stric Matevž? In da jaz nisem prej tega po*
mislila. Da nisem prej pomislila! O, usmiljeni Bog!«

In planila je v krčevit jok.

Čuden, groze in praznote poln prepad je zazijal
pred njenimi očmi.

»O, da nisem prej pomislila!«

Matijcu je bilo nerodno pri tem, da bi bil naj*
rajši izginil. Bal se je, da bodo ljudje videli. Toda
ostal je, kakor vkopan na mestu, ter ponavljal
njene zadnje besede. »Da nisi prej pomislila? Česa
nisi pomislila?«

»Teta Kosmačka pa je pri meni snubila dru*
Sega. Potem, kar se je bilo zgodilo tebi s stricem!

95

Drugega, Matijec! Za Tineta! Vso nedeljo po*
poldne!«

»Snubi pač lahko!« je povlekel Matijec, ki ga je
bilo nekaj sunilo v srce. »Snubi lahko komurkoli!«

»Ti, ki ne razumeš!« je bruhnila, očitajoč si vse,
kar je kdaj slabo mislila o Matijcu. »Ali ne vidiš,
da je stric poslal od druge strani teto! Ali ne vidiš,
kako so od druge strani barantali za kravo, Mas
tijec?

»To še nič hudega ni. Krava je še v hlevu!« je
tlesknil z rokami kakor otrok. »Krava je še v
hlevu!«

»Krave ni več v hlevu!« je trpko in odločno
rekla s svinčenim glasom Franca. »O, moj Bog,
krave ni več v hlevu! In zakaj, Matijec,« je jokaje
očitala, »zakaj nisi tega prej povedal?«

»Kaj jaz vem; saj sam ne vem. Niti do besede
nisem prišel! Ker je stric tako naglo zaobrnil, in
potem si odšla kakor burja. Kaj jaz vem!«

»In zdaj je prepozno!« je grizla vase, »zdaj je
prepozno!«

»Kako je prepozno, Franca? Franca, če ti je kaj
zame kdaj bilo in če ti je, Franca, reci! Kar reci,
zapiševa oklice!«

»Kaj ti veš? Rekla sem, da je prepozno. Zave*
zana sem, o kako zavezana!«

»Zavezana? če nisi rada, Franca, odveži! Samo
če nisi rada?«

»Ne morem, Matijec!«

»Ne moreš?« je vprašal ter zamotovilil, kakor
da se pogreza. Nejasen občutek mu je zaživel v

srcu.

»Ne, ne morem! Tine me je zbarantal, Ma«
tijec!«

96

»I, če si kaj rekla, beseda še ni konj!«

»Ali ne vidiš, Matijec, ali ne veš, Matijec, kaj
je z menoj. Vsi ljudje vidijo, tvoj oče že vidi,
samo ti, samo ti bi vzel tuj greh nase!« je s čudnim
pričakovanjem planila z besedo.

»Kako tuj greh? Tuj greh praviš?«
s »Tinetov greh!«

Zameglilo* se mu je pred očmi, kakor da ga je
kdo udaril po glavi, šele sedaj so mu misli našle
vozel, da je razumel. Nato se je naslonil na steno
ter strmo! zroč predse ponavljal:

»Tuj greh, tuj greh! Franca, zakaj si nam to
storila?«

»In se zdaj ne omožiš? Ti se moraš vendar
omožiti?«

»Tine noče! On hoče grunt, da bo lahko plačal
mešetarino. Da bo lahko dal njivo!«

S strašno jedkostjo je govorila te besede.

»Pa mu daj grunt, da ne boš v sramoti, Franca!«
je jeknil Matijec. »Pa mu ga daj! Pomisli, da si na
Mohorjevem gospodinja, da ne bo sramote.«

»Grunt ni moj, grunt je očetov!«

»On ga je spravil skupaj, res!« je potrdil Ma*
tijec. »Pa mu ga daj pol!«

»On hoče vse!«

»Jaz, Franca, jaz bi te bil vzel, o, kako rad vzel
brez grunta, jaz te še danes, še danes vzamem,
Franca, Franca, še danes! Kakršna si!«

S silnim sunkom je zadušil v sebi neznan hla*
den odpor in zoprno čustvo ob misli na vse to-
Oprijel se je za mizo in ponovil:

»Še danes! Kakršna si!«

»Praviš, še danes in kakršna si. O, čutim, kaj
praviš, če bi bil rekel: Jaz te vzamem’, samo to.

97

samo te besede!« je jokala Franca, »bi vedela, da
je vse tako, kakor je bilo, pa praviš: ,še danes in
kakršna si!’ Iz usmiljenja praviš!«

»Jaz te vzamem,« je počasi slovkoval Matijec,
»jaz te vzamem. Kar bo, Franca, ne bo pogrešalo
očeta!«

»Prepozno, Matijec, čemu bi še tebi bila v po.*
kora. Naj bo meni v pokoro, jaz moram za pravim
očetom, jaz moram za Tinetom!«

In sta si stala nasproti, oba tako nesrečna in
bedna, tako trpeča lin trepetajoča od srčne bo*
lečine.

»O, da bi umrla!« je dahnila Franca.

Matijec pa je nemo, s čudno grozo v očeh od*
taval iz kuhinje v hlev, sedel v jasli ter ni opazil,
kako mu teliček slini praznične hlače.

17 .

Mohor je tri dni ždel pred hišo kakor bolan.
Ni prišel k skledi, ni odgovarjal na vprašanja, nič.
Kruh je otepal in vodo pil, naslanjal glavo na pa*
lico ter zrl predse. Človek, ki ga ni poznal, bi dejal
da ždi, toda domači so se ga ogibali. Vedeli so, da
njegov sivi pogled izpod polpriprtih vek bedi nad
težko mislijo. Dva sta vedela, kaj ga grize. Franca,
ki je čakala s strahom in trepetom, kdaj se usuje
nevihta, Tine, ki je s čudno samovestnostjo ško*
doželjno mislil na gospodinjine besede, ko ji je
pijan oni večer povedal, da je staremu vse izdal.

»Zdaj je vsega konec!«

»Konec? Kakšen konec? Gospodinja si!«

»To je tisto!« je vzdihnila. »Tako misliš mene
upehati!«

98

»Kaj bi te upehal. Sama veš, kako lahko
urediš!«

In je tisti večer vriskal pred hišo, da je Franci
paralo dušo in da je Mohor, ki je že ležal, planil
pokonci ter zahreščal skozi ubito šipo:

»Tiho, vedomec!«

In je prišla nedelja- Mohor je ždel pred hišo.

»Boš že videl vedomca, stari!« je dejal Tine,
ko se je spomnil teh besed ter ga izza hleva uzrl
ždečega pred hišo. »Tudi star maček se mora pri*
vaditi novemu gospodarju!«

Zvečer pa je stopil Mohor za snaho v hlev, ko
je krmila. Stopil je na prag, udaril s konico svoje
palice v črvivi strop s tresočim se glasom:

»Ta strop sem jaz napravil, iz svežih smrek in
zdaj je suh!«

Ker mu vsa prebledela ni takoj odgovorila, je
hreščal:

»Ali slišiš, zdaj je črviv!«

»Popraviti ga bom dala!« se je zmishla, ker ni
vedela, kam meri z besedami.

»Če boš utegnila!« je spet zahreščal starec ter
bledo pogledal izpod sivih vek.

»Saj se s popravili tako ne mudi!« je čisto vda*
notopo pripomnila ter pričakovala kakor v sanjah,
kot da je nič ne brigajo starčevi očitki.

»In to kravo sem kupil še jaz!« je pokazal na
Ciko, ki je imela že osmo tele. »Še telico sem jo
kupil in bi bila že kmalu poginila, na detelji. Glej,
da ti ne crkne!« je s čudnim glasom pristavil, da jo
je zazeblo v dušo. Kakor zlovešča prikazen se ji je
zazdel, kakor čarodej, ki nosi že s svojim pogledom
nesrečo. Spomnila se je, da odvrneš uroke, če pri*

99

vihneš predpasnik ali zagrabiš za vozel. In privi;
bala je predpasnik do vozla na traku ter stopila
h kravi.

»In streho nad glavo sem napravil jaz in...«
je zahropel, »in streho- za tvojo sramoto sem na;
pravil jaz. Da bi bilo vse prej zgorelo!« je bruhnil
v krčevit kašelj.

»Zdaj razumem!« se je prekrižala od groze
Franca. »Sveti Florijan, varuj nas nesreče!«

Starec se je odkašljal ter povlekel snaho- za
roko. Vlekel jo je pred hlev, odkoder se je videlo
polje pod vasjo v pomladnem zelenju. Sadovnjak
pod hišo je šume! ter se bleščal v cvetju in me;
sečini.

»In to polje sem dokupil jaz!« jo je stisnil za
roko-. »In ta sadovnjak sem zasadil jaz — in sem
za vse to dobil v hišo snaho, ki se peča s hlapcem!«

Toliko žalosti in obupa, gneva in ogorčenosti
je bilo v njegovih besedah, da je ves trepetal.

»Taka snaho, kakor so jih svojčas vlekli na
pranger! O, da bi ne bila nikdar prestopila praga
moje hiše!«

»O da bi res ne bila!« je vzdihnila Franca, topo;
vdana kakor obsojena, na smrt.

»In zdaj? In zdaj boš ti, ki si prilezla pod mojo
streho-, zdaj boš ti dala ves moj grunt, to streho,
te njive, sadovnjak in ono kravo — onemu?« je
uprl z napeto- pozornostjo vanjo svoj sivi pogled.

»Radi sramote!« je pritrdila Franca.

»Radi sramote?« je pridušeno skoraj cvilil sta;
rec. »Ali sem jaz grešil? Da mora moj grunt v
pokoro? Če se je sramota spočela brez grunta, naj
se še zvali brez grunta. Naj se! Toda za tvoj greh,
za greh hlapca se ne bo pokoril moj grunt!«

100

»Saj me drugače niti ne mara!«

»Ne mara!« je zacvilil starec. »Ali mene kaj
briga, če te mara? Še čisto prav, če te ne. Da boš
videla, da te sploh ni maral. Si se bala radi tiste
njive, zdaj vsaj vidiš!«

»Vem, Matijec je povedal!« je prikimala Franca
vsa brez moči in pripravljena tudi na smrtni
udarec.

»Povedal! Ali ti ni zavil vratu? Pritepeni mački
se zavije vrat, da se duše ne vicajo radi nje. In
Matijec ga tebi ni, o!« se je vil starec pred njo,
kakor da ga krč lomi. »In ti si taka pritepenka, ki
se srne vsak zaleteti vanjo!«

»Oče!« se je vzpela užaljena v dušo. »Ne vsak!«

»Še slabše! Hlapec se je obrisal ob gospodinjo!
Hlapec, ki komaj ve, kdo mu je mati, pa ne ve, kdo
mu je oče! In se ni obrisal radi gospodinje, term
več radi grunta! O, ali to slabše? In za to sramoto
sem jaz naredil novo streho!«

Kakor da ji je zmanjkalo tal, je iztegnila roke
predse od črne bolečine v srcu.

»Oče!«

Mohor je drezal s palico med razpoko v podu
in njegov pogled je razodeval smrtno zaničevanje.

»Toda to ti povem!« je nazadnje bruhnil, »to ti
povem, da ne bo spal pod streho, ki sem jo na,s
pravil jaz, da ne bo spal niti minute, če mu izročiš
grunti To sem rekel, jaz, Mohor, ki sem to streho
napravil!«

In, je dvignil roko kakor k prisegi.

Gez njive in polje se je bleščala mesečnina.

Nekje na hribu je zavijala sova.

»Moj Bog,« je vzdihnila Franca, »ali res takšna
ostanem?«

101

»Sem stopi!« ji je velel Mohor ter jo potegnil
za roko.

»Alii vidiš ono njivo tam doli?« je pokazal,
»njivo z ozimno rž j o!«

»Vidim, oče!«

»Na tisti njivi sva orala s Francetom,« si je otrl
solzo od strašne žalosti, ki ga je obšla. »Tisto jesen
sva orala praho. In sem dejal: France, star sem,
z deklo ni nič, oženi se! In je rekel: Kaj bi oče!
Tako je rekel in se ni ozrl vame. In sem mu še
rekel; Oženi se, France! Grunt ti dam, ker te po=
znam, Matijca boš izplačal in meni boš dal kot! In
je spet rekel: Kaj bi oče! Tak je bil France!« Starec
si je obrisal solze in nos in sline, ki so se mu po»
cedile po bradi. »In sva obrnila na onem spodnjem
koncu v tretjič in sem mu spet rekel: Preudari,
France, in ko boš našel pravo, povej, da zapišemo!«

»In me je pogledal,« je smrkal starec ves ginjen
od spomina, »in me je pogledal, tako me je po«
gledal samo enkrat v življenju. Takrat, ko sem
še pobu, desetletnemu dal telico, ki jo je bil rešil
s stene, zapasla se je bila. Zmečkala mu je meziš
nec na roki, ko’ ji je lovil nogo na strmi ploščadi,
da ni zdrčala v prepad. In me je pogledal in dejal:
Oče, jaz jo že imam! In sva obrnila na gornjem
koncu,« je mlaskal starec z jezikom, ker so mu
solze lile v usta, »in si je obrisal pot s čela in me
spet pogledal in dejal: Drobeževa Franca je, če
jo marate! — In sem mu takrat segel v roko in
dejal: Vzemi jo! — In sem čutil V roki njegov
gluhi, trdi mezinec! In za tisto uro veselja bo> zdaj
delal m oj grunt pokoro!« je starec ves skrušen in
uničen, poln sovraštva in gneva pristavil po dob
gem premolku. »In tisto veselje bo meni v smrt!«

102

Franca je stala kakor odrevenela. V glavi se ji
je vrtelo od divje slabosti, ki ji je grabila srce.
Tisoč misli, tisoč sklepov je vrelo skozi njene
možgane, »človeka morim!« ji je nenadoma za*
zvenelo v mislih; »Človeka morim, ki mi je dal
prvorojenca za moža. Zaradi svojega prvorojenca
ga morim, da ne bo rojen v sramoti!« Kakor oster
bič je pelo v njenih možganih: »Moriš, moriš,
moriš!« Čutila je vzval krvi, ki ji je plala v senca,
občutila je mrzli obroč groze in bridke tesnobe,
ki ji je legel okoli prsi. »Zaradi še nerojenega
morim živega, zaradi prijaznosti in njegove lju*
bežni, očetovske ljubezni, ga morim!«

»To bo meni v smrt!«

In njegov sivi pogled se je bliskal od srda in
bolesti, razočaranja in maščevalnosti, od žalosti
in grožnje, od bridke bolečine in sovraštva. Snaha
je trepetala, pa se hipoma zbrala vsa odločna.

»Ne bo, oče!« je stopila Franca ter ga prijela
za roko. »Ne bo, oče!«

Mohor je otresel njeno roko, kakor da ga je
pičli! gad.

»Pusti me!« je dejal s studom in zaničevanjem,
»pusti me!«

»Ne bo oče!« je ponovila s poudarkom. »Vaš
grunt ne bo delal pokore za moj greh. Kadar mi
daste mojo doto, dam grunt nazaj!« Odločno,
kakor da je pretrgala vso temo obupa in nejasnosti
nad seboj, je dvignila roko. »Grunt Vam vrnem in
če je to moja smrt!«

Mohor je mežikal vanjo- ter brisal nos z golo
roko. Razločno je videl njive pod seboj; oni stari
oreh je metal mogočno senco- na brazde in trato.
Ob njenih zadnjih besedah mu je šlo kakor blesk

103

preko obraza od olajšanja. Zacmokal je s slino ter
se prestopil na zdravo nogo.

»Kaj praviš?« je nazadnje ujel besedo'.

»Da, ;in četudi bo to moja smrt!« je poudarila
razločno in glas ji je trepetal v čudili grozi.

»In Tine?« je vprašal skoraj strahoma.

»To je moja stvar!«

»Ali ga boš vzela? Ali te bo on vzel?« Neznana
skrb je zvenela iz njegovega vprašanja.

»To je moja stvar!«

»Prisezi, Franca, samo to prisezi, da njemu ne
daš grunta. Samo to prisezi in imej grunt!« je za*
grčal starec, ki so se mu roke tresle od neizmernega
razburjenja. »Samo to prisezi, pri onem križu vrh
slemena, ki sem ga jaz sam tja pribil, pri onem
križu, da ne bo nikoli Mohorjev hlapec imel Mo*
horjevega grunta!«

In je dvignila roko k prisegi ter govorila od*
ločno in trdo:

»Prisegam, da ne bo Mohorjev hlapec nikoli
imel Mohorjevega grunta!«

»Amen!« je pristavil Mohor, ki je snel kučmo
ob tem strašnem prizoru, polnem, grozne ta j in*
stvenosti.

»In če ne, naj ti gori na duši! Tebi in njemu in
vsemu za teboj, če ti prej ne bo zgorela streha
nad glavo!«

Mesečina je lila na Mohorjevino, na lipe pred
hišo, na polje, na sadovnjak, na strehe in belo
zidovje, kakor da lije srebro iz neba. V Franckini
sobi je brlela luč, gospodinja je sedela pri mizi ter
nemo s krvavečimi, objokanimi očmi strmela
predse. In ko je ura odbila polnoči, se je zgenila;
zdelo se ji je, da je nekdo pogledal skozi okno.

104

»France,« ji je šinilo skozi možgane, »France,
za očeta je prišel terjat nazaj!«

In je zgenila listino enkrat, dvakrat, jo zmečka;
la v rokah kot cunjo ter jo- prižgala na petrolejki.
Iz listine je planil plamen do- nizkega stropa, lizal
črke in plapolal. Franci se je zdelo, da plapola in
gori brez vsake vročine. »Mrtvi ogenj!« ji je šlo
skozi misli, »ogenj mrtvih, tako gori na duši!«

Ostal je samo črnosivi pepel. In ko- ga je pobril
sala s tresočo se roko, je opazila majhen, le
osmojen košček, ki ni zgorel in na njem je bil
lastnoročni podpis njenega mrtvega moža. Stisnila
je papir kakor svetinjo ter ga nesla k ustnam, a se
je premislila sredi kretnje ter se spustila na mizo.

»O, jaz ničvrednica — nezvesta!«

18 .

Blaž se je truden in blaten pehal po zasneženi
cesti proti Sv. Juriju ob Ščavnici. Teden dni je že
bil na potu, zmučen, potrt in obupan v svoji boli.

»To je zadnji Sveti Jurij; če tam ni, so se oni
motili!«

Iskal je Meto Križnar, ono žensko, ki mu je
pisala takrat, ko je Marta Božičeva rodila n j ego*
vega otroka. V rokah je tiščal že orumeneli papir,
ki je bil ves masten od prijemkov, na katerem so
se poznali madeži njegovih rok in njegovih žepov.
In ga je bral in so mu lile solze v potoku po velih
licih..

Dragi moj, ti brezsrčni moj!

Ne morem sama pisati, piše mi Metka. O, kako
bi rada jaz pisala sama. Vem, da ti ne bo prav.
da pišem. Toda moram. Ne radi sebe, ki ne maraš

105

več zame. Zakaj ne maraš, sam Bog ve. Ne radi
sebe, zaradi otroka. Sina si dobil. Kakšen lep otrok!
Če bi ga videl bi vse pozabil, da sem te kdaj žalila,
in bi ga vzel v naročje. Tako sem sama, tebe ni od
nikoder. Na svetega Martina dan je bil župnik, ga
je kar sam krstil za Martina. Nič ni pomagalo,
Metka mu je botra, za botra pa je bil mežnar, ker
drug ni hotel. Jaz bi bila rada, da bi bil Blaž, po
tebi, po očetu. Metka je služila z menoj, tista je,
ki je takrat imela rumeno jopo, ko sva bila na ve*
selici in si še vprašal, kdo je ona z rumeno jopo.
Mežnarju sem poslala za prijaznost in nadlego pet
goldinarjev in jih je vzel samo tri, dva je poslal
nazaj za Tineta. Ta dva goldinarja sem dala nalo*
žiti v hranilnico in Metka mu je dal še pet, da jih
ima sedem. Zapisali smo, da jih sme vzeti, ko bo
star 24 let. O, če bi ga videl, bi jih dal ti gotovo še
sedem. Piši kaj in pridi k nama, iki sva sama. In
če me ne bo, usmili se fantka, sinčka

ljubeče, pozdravljajoče Te

i žene neporočene.

Spodaj je bilo pripisano v naglici:

Slaba je, pridite hitro, rada bi Vas vsaj videla.

In Blaž je bil našel pred (dnevi pismo med svos
jimi starimi papirji, ga del na kolena in ga močil
s solzami ter ves trepetal:

»O, to'je dokaz, to je dokaz!«

Ko je premagal prvo veselje nad pismom, je
zlezel vase ter svinčeno mrzlo stisnil zlogovaje
skozi zobe; in so padali zlogi, mrzli, svinčeno

106

težki, polni trdega, bridkega kesanja, kakor da si
trka na prsi:

»In sem šel in sem oba zatajil in delam pokoro
za svoj greh in sem kriv vseh grehov svojega sina.
In sem kriv vseh grehov svojega zatajenega sina,
nesrečnega. (O, Sveti, Pravični, kaj bo z mojo dušo.
Na kolenih, glej, na kolenih! Če jo moram dati v
zameno, da rešim sina, vzemi življenje, O' ti Sveti,
o ti Pravični, o ti Bridki, o 'ti Grozni, ki si me otel
iz jame zasutega, ko nisi otel deset družinskih
očetov otrokom, ko nisi otel osemnajst sinov ma=
teram, ki nisi otel sedem starcev starkam ženam,
si me otel. O, ti Grozni, ali si me zato otel, da
delam samo pokoro? Ali me nisi otel zato, da re=
šim Isina! In zdaj si mi še poslal; dokaz, ki ga za=
hteva, O' ti Predobri, zaradi sina, ki ni kriv sam,
da ne pozna očeta!«

In se je spomnil s sladko grozo na tiste štiri dni,
ko je ležal z zlomljeno nogo v svinčenem rudniku,
na tiste strašne prikazni, ki jih je gledal na pol
nezavesten okoli sebe, ko so od daleč padali udarci
krampov ter odkopavali mrtvece. In ko so ga
dvignili na nosilnico, se je onesvestil od bolne
sladkosti in blaženosti, kajti sam sveti Blaž ga je
položil na nosilnico, in ko se je vozil v bolnico, je
videl od muk in stradanja v polzavesti na konju
pred vozom svetega Martina.

»Moj patron — in njegov patron! Oba!« se je
tresel Blaž. »O, ona dva že vesta! Oba! Radi mene
in njega! Da se prej nisem spomnil!«

In je zvil papir, ga znova odprl, poljubljal,
močil s solzami in ga spet poljubljal.

»O, ti, ki me rešiš sina!«

Še tisto popoldne je počakal Tineta.

107

»Kaj spet hočeš?« se je otresel Tine, ki je
čutil pred starcem od zadnjih dogodkov čuden,
strah. Kakor živ ogenj mu je bila misel na tega
tajinstvenega človeka, ki mu ni nič skritega, ki se
pojavi zmerom, ko ga najmanj pričakuje, ki ve za
njegovo težko skrivnost in ga edini svari in opos
min j a, ki pravi, da je njegov oče in ki mu s svojo
prisotnostjo grabi v živce, da mu splahuje (volja
in odpor, da mora napeti vse sile, ako se hoče
otresti tiste zoprne grozne malodušnosti, ki se ga
polašča.

»Vidiš pismo od tvoje matere!« je s svetim
čuvstvom dahnil Blaže. »Dokaz, Tine.«

»Pokaži!« je segel Tine proti njemu in čutil,
kako mu je srce za hip zastalo od presenečenja in
razburjenja. 1

»Ne clam ga iz rok, samo preberi ga!«

»Tega pisma ni pisala moja mati!« se je naglo
zavedel in navidez zaničljivo zasmejal Tine. »Če
misliš mene s tem ujeti!«

»Počakaj, beri naprej!«

In jTine je bral, in ko je prebral, je zmajal z
glavo in dejal s smehom, v katerem je zvenela prh
krita plahost in zadrega:

»Ti si pa bil tič! Če si tisti Blaž, potem si bil
pa tič! In si še zdaj tič! Ali misliš, da me ujameš na
tiste goldinarje. Tisti goldinarji so bili pač nekaj
vredni, prav škoda jih je, ida so tako propadli.
Zdaj so pa komaj pest drobiža, Blaž! Ti vidiš spet
prikazni! (Ampak mene pusti s tem na miru. In kje
so tisti tvoji denarji. Meni jih še nihče ni dal. Jaz
sem star že 24 let in še čez. Če najdeš res hranilno
knjižico na moje ime ah pa tisto Metko, ki je
pismo pisala, potem bom verjel. V tem pismu sploh

108

ni imena moje matere. Saj ne trdim, da ti nisi imel
sina Tineta, ampak radi tega ne morem biti sin
vsem, ki imajo kakšnega Tineta! In odkod je pismo
pisano? Kdaj je pisano? Komu je pisano? Ti bi rad
imel koga, ki bi te redil, lisjak, kakršen si! Blaž,
vprašaj svoje prikazni, kje je tvoj sin! Jaz bi ne
redil rad tujih, še tako> prijaznih očetov.«

Tine je prepričeval bolj samega sebe nego
Blaža. Hotel je najti sebi opore in razlogov proti.
Prepričanja, da so njegove želje res. Da se v njem
ne podere trdni sklep, da se ne vda, da ne kloni
pred neznanim glasom v duši, ki mu je brnel kakor
daljen, daljen spomin. Po zadnjih besedah je
odšel.

Blažu pa je omahnila roka s papirjem, kakor
da mu je kdo prerezal kite.

»Ali sem te (kdaj kaj prosil? Ali ti srce nič ne
pravi?« je obupm> kriknil za njim. Bilo mu je, ka*
kor da se je vse sesulo v njem. »Nikoli ne maram
tvojega daru!«

In ko je zvečer sedel v svoji bajti pri skledi
nezabeljenega koruznega močnika, je govoril sam
pri sebi; 1

»Ves ta križev pot! Zahvaljen zanj, samo, da
vem. kje mi je začetek, kje je obsodba. Veroniko
poiščem, ki ima potni prt!«

In se je poganjal po blatnih kolovozih nizkih
goric. Nikoli še ni bil v tem kraju. Zavil je bil
že tam nekje za malo vasjo proti skednju, da bi
legel, ko se mu je zakadila jata psov naproti.

»Čudna žival, samo do poti gre in dalje ne,« je
dejal, »samo to- varuje, kar mu je gospodar izročil.«

Truden in izmučen je bil prišel od Sv. Jurija ob
Pesnici do Sv. Jurija nekje daleč drugje. Blaten,

109

spoten, razmršen in na pol živ od napora, s suhimi
ustnicami in porumenel od stradanja. Čez teden je
bil obiskal vse druge Svete Jurije na Kranjskem
in Štajerskem. Lezel je bil k Sv. Juriju pod Kumom
in k Sv. Juriju pod Taborom, k Sv. Juriju pri Gro*
supljem in onemu ob južni železnici. Zaman. Nihče
mu ni vedel povedati, kje je Križnarjeva Metka.
Ali je umrla? Ali je poročena? V Novem mestu
je bil izvedel, da se je ona Metka z rumeno bluzo,
ki je z Marto služila skupaj, pisala Križnar. Našel
je njen priimek v krstni knjigi kot botro svojega
sina. In star hlapec se je še spominjal, da je šla od
tam z neko gospodo k Sv. Juriju. In da ne ve, h
kateremu. Ko jih je pa toliko na svetu!

»Ali se je res spominjate? Prav dobro?« je
trepetal Blaž, kakor da mu gre za življenje.

»Seveda se, ko iso jo oči bolele!« je pljunil stari
hlapec.

In tega se je spominjala tudi gospodinja.

»Ranjka mati so ji svetovali kamilčni čaj za
spiranje.«

Z muko in vsem naporom so mu zvečer vozniki
in hlapci po dolgem ugibanju in razgovoru napisali
na listek vse kraje s svetim Jurijem patronom.
In širokoličen mešetar se je na ves glas veril,
da so vsi.

Ko so mu dali list, je vzdihnil:

»Naj bo ta križ, ki/ga jemljem na rame, za po*
koro za moj greh. Samo da jo dobim, Veroniko!
Samo da jo dobim, ki je njej podala potni prt ob
zadnji uri.« v

Tako je preromal križem vso deželo' po ime*
niku, ki ga je imel na listku. Nikjer niso poznali

110

Metke Križnar, ki je pred toliko in toliko leti slu*
žila v Novem mestu.

»Zakaj jo iščete?«

»Ali je sestra?«

»Ali je v sorodu?«

In je povsod ponavljal:

»Za važno pričo, za pričo, človek moj. In če
povem, ne boste verjeli!«

Pod nekim trgom so ga bili prijeli orožniki. Po*
prosil je bil kruha, ker mu je brašno pohajalo,
izpustili so ga, ko jim je povedal vse (svoje bo*
lečine.

»Zdaj bi rad, da bi te Sredil sin, kajne?« se je
krohotal od srca debeli mesar sredi trga, ko so
mu povedali stvar. »Pa le prespi se in tu imaš
denarja za pot.«

»Prav tako je dejal sin!« je pomislil Blaž.

»Pa zakaj rajši ne greš po kapital?« se je vtek*
nil vmes drugi pivec. »Saj boš na svoji poti zabil
dva taka kapitala in čez!«

»Če je naložen po petnajst, je že denar!« so se
krohotali drugi.

»Vse to za pokoro!« je vzdihoval Blaž ter že
zgodaj zjutraj šel k Svetemu Juriju.

Tam niso poznali Veronike.

»Pri nas sploh ni Veronike!«

»Ali sem dejal Veronika?« se je ustrašil.

»Da, Veronika!«

»Ne Veronika, Metka Križnar!«

»Kako boš našel, ko> še niti sam ne veš. kako ji
je ime!« *

»Moj Bog, če sem tudi drugod vprašal Po Ve*
roniki?« se je plašil, ko je lezel nazaj na železni*
ško postajo. »Če mi je beseda ušla in nisem pazil!«

111

»Še ta zadnji Sv. Jurij!« je napol z upanjem
uzrl, ko se je nagnil v dolino k Sv. Juriju sredi
poljan in s strahom ponavljal sam pri sebi: »Bog
daj, da bi bil, četudi zadnji.«

In je prišel v vas opoldne, ko je zvonilo.

»Dobro znamenje, če zvon zvoni.«

Na občini je župan zmajal z glavo.

»Vse ljudi poznam! Take ženske še ni bilo nb
kob pri nas!«

Blaž je klecnil na klop, mrzel pot ga je polil, in
ko se je zavedel, je videl da sloni nad njim mlad
gospod z naočniki ter ga moči z mrzlo, po jesihu
udarjajočo' vodo. Nato- se je prikazala čudna spaka,
ki se mu je režala, potem pa nadangel Mihael.

In spaka se je prepirala z Mihaelom.

»Kaj boš?« I

»Pa se mu le mora povedati!«

»Še to* dolgo pot?«

»Naj gre!« {

»Zastonj pride!«

»I, jaz ga ne morem peljati? Da bo vsaj od*
leglo!« ;

»Ali ne vidiš, da ni pri pameti?«

»Prav radi tega, morda se mu povrne!«

In se je budil iz omotice.

Mladi gospod je dejal: i

»Ali Vam večkrat pride?«*

»Če sem truden!« je dejal počasi Blaž.

»Odpočijte isi!« je dejal mladi gospod. »Od p o*
čijte si!«

Ko se je zavedel, je izvlekel kos papirja, seznam
raznih »Svetih Jurijev«.

»Povsod sem že bil!«

»Alj ste bili tudi pri Sv. Juriju v Prekmurju?«

112

Blažu je zadrhtela roka.

»Tega nimam tu zapisanega.«

In je zagrabil palico- ter hotel takoj dalje.

Županji se je zasmilil in dala mu Ije kozarec
vina.

Toda, toliko da je popil, je že lezel po- blatni
cesti proti Ljutomeru. Večerilo se je, ko je stal pri
veržejskem brodu. Mura se je blatna gnala mimo
košatih vrb, jki so se močile v valovju. Mlinska
kolesa nad brodom so topotala- po vodi. Jagnedi
so šumeli ter se majali v mraku kakor žive, ne*
izmerne kope sena. Blažu se je zdelo, da tone v to
neznano ravnino, ko je stopal proti Beltincem. Bilo
mu je, kakor da stoji sredi blatne reke, ki mu leno
leze pod nogami, sam pa samo privzdiguje noge
na mestu, da ga reka ne potegne za seboj. In mimo
njega so- se majali jagnedi, kakor da |se jim mudi,
pa ne morejo bežati radi težkih grehov in pokore.
Na levo in desno so gorele luči ter se je jglasil divji
lajež psov, zdaj na levi zdaj na desni se je ogla;
sila zategnjena plakajoča prekmurska popevka. In
kmalu so- ugasnile luči. Kakor breztelesne sive kepe
se je vila med drevjem noč. Rahel trepet listja je
čul ob cesti in jna čistem nebu so mežikale, da ga
je bolelo srce, daljne jasne zvezde.

»Moj Bog, ali grem ali stojim?« ie nenadoma
pridržal korak sredi pota in za hip se je ustavila
tudi blatna reka, za hip so obstale tudi črne sence.

»Večerjal še nisem,« se je domislil ter izvlekel
štruco kruha iz nahrbtnika. ,In je gladen trgal trdo
skorjo z zobmi in privzdigoval noge.

Ura je bila polnoči, ko se je privlekel do Mur*
ske Sobote. Srečal je pijanega hlapca sredi mesta
ter ga vprašal za pot k Sv. Juriju.

113

Pianec je gledal s krvavimi očmi, in ko ie Blaž
ponovil vprašanje, je zamahnil oni brez vsake be>
sede z roko proti Cankovi.

Blaž je krenil v pokazano smer. Ko je stal že
izven mesta, se je nenadoma iztrgal iz teme velik
črn pes, ki ga je ovohal ter potem počasi, umerjeno
in samozavestno, v razdalji par metrov, stopal za
njim.

»Ali je res, ali je prikazen?« se je plašil Blaž.

Hodila sta dobro uro. Blažu je tekel mrzel pot
po čelu; sedel je, da se odpočije. Renče je postal
tudi pes, samo za hip, nato položil tace na njegovo
ramo ter strahotno povesil spodnjo ustnico. Blaž
je dvignil svoje že na pol otrple ude, otipal kos
kruha v žepu ter ga vrgel spremljevalcu. Pes je
spet zarenčal in se ni doteknil kruha. Ko je hotel
Blaž stopiti na stransko stezo je pes Imlasknil z
gobcem, mu pokazal zobe ter zastavil pot.

In Blaž je kakor v sanjah od onemoglosti in
žeje, ,od preplašenosti in silnega napora dvigal
noge. Kakor da niso njegove, jih je dvigal, opote*
kal se in samo čakal, kdaj mu bodo odpovedale,
da se zgrudi sredi ceste.

Široka blatna reka pod njim je tekla počasi in
preko njenih valov je omahoval in tipal v temo.

Pod Cankovo so se oglasili petelini. In ko se ie
prikazalo solnce vse krvavo in žareče ter osvetlilo
Goričko v plameneči zarji, se je dostojanstveno in
mirno obrnil pes proti domu.

Blaž se ,je od onemoglosti zgrudil na kraj pota,
zrl v to svetlo zarjo, ki se je pletla skozi jagnede
in mimo dvorcev ob cesti, ki se je lomila v rosi
na prekmurskih njivah in kakor v zlatem vencu
objemala prekmursko ravan.

114

»Vbogajme poprosim!« si je dejal. »Da dobim
vsaj nekaj gorkega!«

V prvi hiši ob cesti so mu dali mleka in kruha.
Povprašal je, ko si je opomogel, za pot naprej ter
se mukoma vlekel dalje.

In čim teže se je pomikal, tem bolj mu je gos
relo v duši, da bi bil čimprej tam, da bi čimprej
našel pričo. Veroniko na težkem križevem potu.

Nad Cankovo ga je ustavila orožniška patrulja.

Blaž ji je odgovarjal zmedeno in plašno- Slovkos
val o priči in pripovedoval o svoji poti.

»Lažete!« ga je nahrulil orožnik. »Ali je treba,
da hodite okoli? Čemu pa je oblast? Ali ne more
ona poizvedeti, če je treba? In da tičite cele noči
na poti! Vi imate vsa kaj drugega v malhi! Vohu*
nite! Zakaj pa je pravkar prišlo, da se potikajo
sumljive osebe po deželi. Razcapane sumljive
osebe! (Nalašč razcapane. In taka sumljiva oseba
ste Vi. Kajpak. Priča pri Svetem Juriju! Tam je
naj kraj e za mejo, če sploh ne mislite tu kje čez.
Kako pa, priča! Naj jo poišče oblast!« ’

»Moje priče ne more iskati oblast!« se ie branil
in isilna bolečina ga je od strahu davila v grlu.

»Ali imate kakšne papirje? Nič! Če oblast ne
more iskati Vaše priče, potem je treba ni! In če
bi jo že iskal, se ne išče z beračenjem. Saj nimate
niti ficka pri sebi!«

Obrnili so ga ter proti večeru prignali v Mursko
Soboto. Zaprli so ga tri dni radi postopaštva in ga
po prestanem zaporu odgnali domov.

Vsega uničenega, bolnega in zbitega je pripeljal
orožnik pred župana.

»Seveda!« je godrnjal župan ter ga grdo pogle?
dal. »Na občinski cesti boš odslužil te stroške!«

115

19 .

Franca je po onem pogovoru z Mohorjem do,-
bila čez noč ostro gubo' na čelu in odločne zareze
okoli usten. Tine je bil zjutraj zaspal in ga je mo=
rala klicati. Ukazala je s takim ostrim glasom, da
se je začudil. j

»Saj je vseeno, katere obujem,« je dejal, ko je
našel Matijčeve čevlje pod klopjo. »Prav res!«

Umil se je ha koritu ter šel krmit konje. Pram
je že besno bil po podu in grizel jasli.

»Vražja mrha!« je zarentačil hlapec nad njim
ter ga brcnil v gobec. !»Umekni se!«

»Pusti Prama na miru!« se je oglasila Franca,
ki je prinesla za njim prašičem. »Ali je on kriv, če
ti zaspiš?« i I

»Saj nimamo takega dela!«

»Vseeno; četudi se ponoči klatiš okoli, imaš
zjutraj vstati ob uri!« je rezko 1  odvrnila gospodinja.
»Danes bomoi imeli delavce pri krompirju.«

»To je tisto, tO' jo grize!« se je domislil Tine
ter kljubovalno rekel: »Tisto ponoči! Kako pa!
Fant sem še in imam pravico!«

»Prav,« je dejala Franca, »tvojih pravic ne jeni;
Ijem, jaz samo zahtevam, da isi zjutraj na mestu!
In če nisi na mestu, da potem ne tepeš živine!«

In se je obrnila in šla. >

»Kakšen veter?« se je osupel vprašal ter zme;
rom prišel na isti odgovor: »To jo grize, da. sem
še fant in da me zvečer ni doma!«

In sta čez dan molčala. Okopavali so> krompir.
Franca je parkrat pogledala k delavcem ter bila
osorna in malobesedna kot nikoli.

Po večerji je molče vzel klobuk ter šel v trafiko.

116

Matijec je še za hipec posedel pri mizi, Mohor pa
krehaje lezel v izbo.

»Ali sta S ,se skregala?« je vprašal Matijec pos
časi, boječ, da se ne zadene ob besedo, in s trepet
tom v srcu čakal odgovora.

»Nisva se; Prama mi je z jutraj udaril!«

»Franca, to ti povem, da ima Prama posebno na
piki! In, Franca, to> sem ti hotel povedati,« je
krehnil v zadregi, kakor da se mu je zaletelo, »glej,
da tudi tebe ne bo! In če te, potem potem ...«

»Kaj potem?« je vprašala Franca, ko so jo Mas
tijčeve besede stresle do mozga.

»Potem, potem sem jaz tu!«

»Ti, ko sem ti to naredila?« so se ji ulile solze
na lice. »Ti, Matijec! Le nikar ne misli tega, se bom
že branila in ti se ne smeš spuščati z njim. Bog ve,
kaj bi nastalo iz tega! Če te smem prositi in če ga
res vzamem, potem si to izbij iz glave! Poznaš ga!
Močnejši je in mlajši je!«

»Močnejši in mlajši je!« je v mislih pokimal za
njo ter zlezel vase. Kakor da ga je oplazila z bičem,
so se mu zdele te njene besede.

»Da, močnejši je in mlajši!« je počasi vstajal
z ognjišča. »To je tisto, o, to je tisto! Jaz pa sem
že star ter mi sive lasje na sencih. In se mi že
hrbet upogiba. O, mlajši! Kako da sem to pozabil,
starec prismojeni. Rožnivenec v roke in ne ženi?
tev.« In je kratko polglasno brez vsake druge be=
sede Voščil lahko noč ter med očenašem, ki ga je
molil med razpravljanjem, mešal svoje misli: »Siviš
že in hlače ti mahedrajo okoli kolen — odpusti
nam naše dolge —-«

In se je zamislil ter se pozabil prekrižati in legel
s prekrižanimi rokami pod glavo ter 'stokal od

t  117

strašne bolečine, ki mu je rila v srcu: »To ie tisto:
mlajši je, in ti, oveli preužitkar, ki imaš samo kot
pri hiši in se ti že roka trese, da si mleko polivaš
po hlačali, ti si se ji ponujal za moža. Še za varuha
te ne mara!«

In je slišal še zunaj govorjenje, ki ga ni razločil

»Gluh jsi tudi že; kot otrok si razumel vsako
besedo.«

In je slišal, da je gospodinja šla spat, zapehnila
vrata v veži in je slišal Tinetove stopinje proti
skednju.

»Stopinje pa le slišim!« se je razveselil, a nato
vstal in videl, da je šipa ubita v oknu. »Zato slišim!«

»Da bi bil slišal, če bi si bila voščila lahko noč.
pa si nista. Če sta si šepetaje,« je ugibal ter ni
mogel zaspati.

Tine se je bil ko j vrnil iz trafike ter sedel, kjer
je prej sedel Matijec. Franca je imela objokane
oči in ruto potegnjeno globoko Pa čelo. Hlapec je
zvil cigareto ter si jo prižgal na ogorku.

»Kaj ti je?« je vprašal čez dolgo.

»Nič!« ije odvrnila Franca.

»Nekaj ti pa je vendar!«

»Sam dobro veš!«

»Kaj naj vem?«

In sta molčala.

Čez dolgo je začela Franca. !

»Ali si že odločil?«

»Kako odločil?«

»Radi oklicev!«

»O, tisto radi oklicev?«

»Da!«

»Tisto radi oklicev je sedaj na 'tebi!« se ie za*
smejal Tine. »Ali sem jaz rekel, da ne?«

118

»Potem pa vedi, da ti ne prepišem grunta!«

»Da mi ne prepišeš grunta?« je povlekel besedo,
kakor da ga je udarila.

»Da, jaz ne prepišem!«

»In jaz ne pojdem pisat oklicev!«

»Tudi prav!« je rezko in odločno dejala Franca
in poteze okoli usten so se ji čudno zarezale, da se
je Tine ves zmedel, ko jih je opazil.

»Tudi prav?« ga je skoraj vrglo z ognjišča.
»Takšna kakršna si!«

»Takšna, kakršna sem!« je trpko dejala Franca
in skleda ji je zaropotala v škaf, tako so jo zbodle
te besede.

»In ljudje že vedo!« je navidez malomarno otre?
sel pepel s cigarete.

»Da, ljudje že vedo, in Bog že ve!« je resno s
strašnim kesanjem v duši dejala Franca.

»In oče že ve,« je čez čas pristavila ter ga po?
menljivo pogledala.

»Ta bi bil itak zvedel: silil me je, da morava iti
snubit, pa sem mu nazadnje povedal, da sva že
midva zgovorjena,« se je opravičeval Tine. »In pi*
jana sva bila. Saj besedo lahko prekličem, čc ti
je zdaj še neprijetno; pa ne vem zakaj, ko ne mo 5
reva skriti. Za skrivanje je že prekesno!«

»Da, že prekesno!« je poudarila »in Matijec
tudi ve!«

»Temu nisem povedal!«

»Njemu sem povedala jaz sama!«

»Njemu si povedala ti sama?«

»Ko me je zasnubil!« mu je ostro pogledala v
oči.

»Takšno, kakršna si!« se je zasmejal Tine.

119

Franco je zaskelelo v dno srca, toliko da ni
omahnila od bolečine, ki jo je zbodla v prsih.

»Snubil me je! Ali ti ni dovolj? Da, snubil me
je, tudi potem, ko sem mu povedala. In snubil brez
grunta in — brez Matevževe mešetarine!« je
opreznila vanj.

Tinetu je padla cigareta iz rok.

»Brez grunta in ibrez Matevževe njive?« je
povlekel.

»Jaz sem rekla, da brez Matevževe mešetarine,
ne njive,« je zagrabila za besedo in roke so !  se ji
tresle od strašnega sramu in gnusa, ki ji je plal
v srcu. »O njivi si se izdal ti sam! Da, brez M ate v s
zeve njive, če hočeš!«

»Jaz ne vem ...« se je lovil Tine.

»Ne laži!« je siknila Franca. »In samo zato, ker
hočem, da bo imel otrok pošteno- ime, ti pravim,
premisli; še iv teku jutrišnjega dneva premisli, če
ne, vzamem Matij ca!«

In mu je pokazala vrata.

»Vražji Matijec!« je siknil, ko je stal pred sked=
njem. »Vse mi je pokvaril!«

In je stisnil pesti, kakor da lomi železo.

Franca pa je padla v temi sredi sobe na kolena:

»O, ti Gospod, ki nisi pustil vreči kamenja na
grešnico, daj meni moči, da prenesem pokoro, ki
si mi jo naložil. Samo za to milost te prosim, ti
Usmiljeni, ti Pravični!«

In ko se je naplakala, se je napravila, prisluh*
nila vase in čutila rahel utrip pod srcem. Kakor
strašno razodetje ji je planilo v dušo!

»Utripa!« se je bolno nasmehnila. »Trpljenju
in muki utripa. Moji sodbi utripa, moji sodbi
utripal« !

120

Čudno čuvstvo jo je prevzelo, bolečina in slad«
kost, obup pred bodočnostjo in pričakovanje; le
strahu, strahu, tiste strašne bojazni pred očitki
sveta, tiste bojazni, ki jo^ [je morila zadnje tedne,
tiste ni bilo v srcu.

»Naj se zgodi, kar hoče; vse za pokoro! Samo
Matijca, tega človeka, ki bi se vrgel iz usmiljenja
pod kolesa, samo Matijca ne smem vreči v to
pokoro!«

20 .

Klančarka je prišla z loncem po vodo na Mo«
horjev vodnjak. Na roki je držala Janezka, ki je
tlačil z obema rokama v usta košček suhe krušne
skorje ter mosljal, da, so jse mu sline cedile po
debelem podbradko, Ženska se je trudila, da bi z
eno roko pognala vitlo, a ji je vselej po prvem
zamahu padlo vedro nazaj v vodo.

»Čisto brez moči sem še!«

In je položila Janezka med dva hloda na tla.

»Kam polagaš otroka?« se je zgražal Matijec,
ki ie bil pripeljal gare sveže detelje s polja.

Zadnje dni se je vršil v Matijcu čuden pre«
obrat. Prej ponosni, obzirni in oprezni Matijec, ki
je včasi s podzavednjm zadovoljstvom in škodo«
željnostjo gledal, kako se peha v bedi in pomanj«
kanju Klančarka v borni bajti, ko bi bila lahko kaj
več, če bi bila počakala Matijca, da se vrne iz
vojne. Oprezni in bahati Matijec, ki se je bil ivinien
toliko spozabil, da jo je bil prenesel čez zid in si
pri tem mislil, da bi jo bil ,na rokah lahko zmerom
nosil’, Matijec, ki se je France izogibal, da bi ,ne
trpelo ime hiše’, ki se mu je zdelo nizko> govoriti
s 'hlapcem, Matijec, ki se je zavedal, da je Mo«

121

horjev, ta Matijec se je čudno tajal po zadnjem
pogovoru s Franco.

»Da mu kure ne iskavsajo skorjo in oči! Kakšna
mati si ti!«

In je v naglici pobral otroka s tal. 1

»Tu le sedi, Janezek!« ga je posadil na kup de*
tel j e na gare. j

»Ali pestuješ, Matijec?« je vprašala Kosmačka,
ki je prav tisti hip stopila čez prag. »Pa Meti pes
stuješ!« je poudarila zlovešča.

»Meti pomagam!« je zardel ter stopil k vod*
n jaku. »Le pusti, saj ne moreš; primi rajši otroka,
da ne pade!«

In je natočil lonec vode, ne da bi se zmenil za
Kosmačko', ki je s prekrižanimi rokami zrla prizor.

»Nesti tudi ne boš mogla!« je dejal, videč, da
ji Janezek leze z desnice. »Čakaj, da ti pomorem!«

In je ‘(pustil gare ter nesel lonec čez pot.

»Kakšen mož si ti!« je kregal Klančarja, »pustiš
ženo, da se ti tako' trudi!«

»Saj je nisem jaz poslali Ženska je ženska. Ali
mar kaj posluša in uboga? Kaj ti veš, Matijec!«

»I, potem pa sama pazi!« jo je pokaral. »Tegale
imaš, že zaradi njega pazi!« je vščipnil otroka v
lice in odšel, ne da bi poslušal Klančarja.

»Bog plačaj, Matijec!«

»Samo srce ga je!« je zmajal z glavo ter nasajal
motiko. »Njemu bi tudi privoščil takegale sina!«

»Če bi Franca ne bila slepa!«

»Prav to sem mislil!« [je pritrdil. »Pa Bog ve,
morda pa se le zgodi!«

Kosmačka pa je ta čas pripovedovala možu:

»Kar za hlapca ji (je in ne le za pestunjo, zdaj
ji je še vodo nesel. Kakor da se je vanjo zagledal!«

122

»Kaj praviš?« je vprašal Matevž.

»Da se je vanjo ^zagledal?«

»Zagledal? V kaj bi se zagledal, kakor smrt je.
Jeseni ne bo učakala!«

»Stara ljubezen, stara ljubezen! Kako* pa ie
hodil okoli nje, ko je bila še dekle? Skupaj sta
pasla. Pastirska ljubezen do konca bolezen. In
potem, ko je vzela Klančarja, ali ga hi bilo več na
dopust? Take reči ne ozdraviš!«

»Če bi bilo res, bi jo' bil lahko vzel. Toliko je
že imel kakor Klančar.

»Ko pa si ni upal! Ali [je sploh kdaj žensko pos
gledal?«

»Česa ti vsega ne veš!« se je zasmejal Kosmač.
»Preošaben je bil. Ali je Klančarka kaj imela?
Nič!«

»V zobe je ni hotel dati ljudem! Zato je ni
vprašal!« ']

»Ti slišiš travo rasti!« se je vznevoljil.

»O, saj je ti ne!« se je razjezila ter pokazala z
roko. »Z njivo ne bo nič, pa nič ne vidiš!«

»Z njivo?«

»Da, s Franco! Hodi kakor general in suče TU
neta kakor pastirja. Včeraj mu je na njivi iztrgala
vajeti iz rok in sama odpeljala domov. ,Ti Tine,
nasekaj še prekel za fižol!’ Kar gledali so> ljudje,
kakor da ni res. To je še daleč do oklicev!«

»Ali pa prav tik pred njimi. Zdaj se mora
znesti, potem se ne bo mogla, da veš, ti, ki slišiš
travo rasti. Pravim, mi smo tik pred oklici in tik
pred njivo! «

»Če jo bo Tine res dal?«

»Pa še kako dal! Ali nimam jaz njegove hranilne

123

knjižice? Dvakrat več vredne od njive! Če ga kje
vidim, ga povprašam.«

Tineta je našel opoldne, ko je šel z Ivozom z
njive, kjer so vsejali proso.

»Ustavi se, da prisedem,« je mahal Matevž z
roko.

»Mudi se mi!«

»Saj nisi gospodar!« ga je zbodel. »Hlapcu, ki
se mu mudi, je treba puščati s cepinom. Ali se boš
za tuje pretegnil?«

In je prisedel.

»Pa saj boš kmalu gospodar, kaj?« je pome#
žiknil Kosmač. 1

»Nič ne bo,« je udaril Tine po Pramu.

»Kako, nič ne bo! Saj te že zmerja pred dru#
gimi?« I /

»Prav radi tega!« f

»Fant, ali noriš?«

»Ne norim!«

»Ti noriš! Zmerja te zato, da skriva. Ženska je
taka kakor sinica: kadar ji je najbolj hudo, skriva!«

»Nič ne bo, pravim; Matijec je vmes!«

»Matijec je vmes?«

»Ona Ipravi, ali oklice brez grunta, ali pa vza?
mem Matijca!«

»Tako pravi!«

»Reci ji, da je neumna! Matijec zanjo' nc mara.
Ali ni zmerom pri Klančarju?«

»Ona pravi, da mara!«

»Tudi Matijec skriva! Kakor gad noge. Da bi
Klančar ne spregledal. Kdo je dal Klančarju de#
narja, da ga je vrnil meni? Kdo? Matijec! Kdo je
prosil Franco zaradi mleka za otroka? Kdo, vpra#
šam! Matijec. Kdo nosi vodo Klančarki? Kdo?

124

Matijec! In Matijec ti ujčka otroka, kjer ga dobi.
Da, Matijec! Ta prikrita rihta! Božji volek Matijec!
Vraga vendar, ali ne vidiš, kar vsi gledamo. Ti pa
brundaš predse in praviš: Matijec je vmes! —> Se=
veda je vmes, ampak tamle!« je pokazal na bajto,
»ne pa tamle,« je vrgel šibo proti Mohorjevi hiši.

»Če pa noče prepisati!«

»Jo vzemi pa brez tega. Potem boš laže govoril.
Zdaj te lahko zmerom nažene &  hlapcem, potem
pa ji boš mož- Zahvali Boga, da smo jo tako daleč
pripravili, da te vzame! Ali ni to dovolj? Presneto
Ki je prizadevala žena. In tista knjižica ostane
toliko časa zastavljena pri meni. Če potrebuješ kaj
denarja, ti jaz lahko sedaj nekaj posodim! Tebi
samo za obresti, ki jih sam dobiš. In kar bi potrošil
za pot v banko. Ne, samo polovico daš za pot meni,
pol prihraniš, da vidiš, da ti hočem dobro. In ali
misliš, da katera žena pusti, da mož nima nobene
besede v vasi? Presneto poznaš ženske! Po možu
gre ženi veljava in ne narobe. Čudim se sploh, kako
je mogoče, da si se tako zagrizel v to misel! Če bi
jo bil že vzel, bi bil danes Mohorjev hlapec že
Mohorjev gospodar in bi ne bil Matijec prav nič
vmes. Preizkusiti te hoče ženska, preizkusiti, ali
jo imaš rad. Če me nimaš rad, sklepa, potem me
ne vzameš brez grunta, potem ga ne zaslužiš, če
me pa imaš, potem me vzameš brez njega in jaz ti
dam zato grunt. Vsaka ženska tako misli!«

In je mežikal nanj in prebiral z desnico prste
na levici, kakor da sešteva in računa. Mož je tako
računal obresti, našteval posojilne pogoje. Terjal
in odklanjal posojila.

»Ali ni tako?« je na koncu ustavil seštevanje
na prstih. Ali tvoj račun drugače znese?«

125

»Na to nisem mislil!« se je Tinetu razjasnil
obraz. »Na to res nisem mislil!«

»No vidiš! Že samo ta misel je vredna tvoje
njive!«

»Ni še moja!« se je mrko otresel Tine.

»Jaz pravim tvoja, Tine! To vožnjo sem pa
zaslužil!«

In je odskočil z voza ter krevsal domov.

Opoldne je po kosilu Tine obsedel pri mizi.

»Ali ne greš za Matij ceni?« je vprašal Mohor.

»Danes ne, imam drug opravek!«

Franca je dvignila pozorno glavo.

» Ali bo mogel Matij ec sam branati?«

»Mu bo že kdo vodil konje!«

Mohor je sovražno sivo pogledal izpod vek
Franco, da jo je zazeblo, in nato odšantal pred če*
belnjak. Čebelnjak si je bil izgovoril.

Ko sta bila sama, je Tine stopil k Franci:

»Nikar se ne drži; še danes grem zapisat oklice!«

Franca se je stresla po vsem telesu. Mrzel pot
jo je obšel in spet se ji je zdelo, da pada v prepad.
»Drčim, in zdaj bo šlo čez zadnji prag!« jo je za«
zeblo v dušo. »Zdaj bo* samo globel pod menoj!«

In opotekla se je, in bi padla po kuhinji, da je
ni Tine ujel.

»Kaj ti je?«

»Nič, saj ni nič!« si je obrisala čelo ter segla po
korcu vode. »Je že bolje! Prevzelo me je! Le pojdi,
le pojdi. Da bo prej v redu!«

Tine se je preoblekel, in ko se je vrnil iz čum,
nate, jo je našel slonečo ob ognjišču vso v solzah.

»Le pomiri se!« je dejal in jo hotel objeti okoli
pasu.

Zazeblo jo je, kakor da je kača legla okoli nje.

126

Rahlo mu je odvila roko in dahnila: »Pusti me!
Do poroke, Tine! Napravi enkrat za trikrat!«

In je odšel.

Franca pa je, kakor da je šla smrt skozi hišo,
obstrmela na ognjišču:

»Za pokoro, za pokoro, ti Pravični! Zdaj gre
čez zadnji prag, še ta zadnji prag in potem bo
globel, črna globel pod menoj!«

21 .

Blaž si je bil od zadnje poti opomogel. Prvi večer
sta govorila z župnikom, ki mu je potem napisal
pismo.

V soboto zvečer je prišel mežnar po cesti, kjer
je Blaž tolkel kamenje.

»Gospod so rekli, da pridi k njim!«

»Da so rekli?«

In je pustil kladivo sredi ceste ter planil po;
konci

Župnik je pravkar stopil iz svojega vrta.

»Paglavci! Krasti je greh! Krasti je greh! In še
cerkveno blago! Čakaj, mi boš že prišel v pest!
V šoli! Uči se iz katekizma sedmo božjo zapoved!«

»Saj ne hodim v šolo!« se je režal fant izza
plota. »In kradel nisem! Res nisem, gospod žup*
nik,« se je zresnil fant. »Po tole poleno sem šel,
ki mi je odletelo na vrt, ko imamo tako ozko dvo«
rišče! Saj mi nismo krivi, če imamo tako ozko
dvorišče! Kradel pa nisem! In v šolo tudi ne hodim
več!«

»Da ne hodiš več v šolo? O, ti moj Bog, saj res
ne hodiš več v šolo, v šolo pa hodi tvoj brat, bom
pa brata vprašal, sedmo' božjo zapoved! Ne kradi!

127

Pa praviš, da nisi? če res nisi! Povej, niti hotel
nisi?«

»Nisem! Res nisem. Samo poleno sem pobral!«

»Saj res, radi ozkega dvorišča! Naj oče še po*
prosi, da mu prodamo ta kos. O, saj res, ti nisi
kradel, niti hotel nisi in v šolo ne hodiš, pa imate
tako ozko dvorišče. Naj prosi oče, zdaj bom pod«
piral. Presvetlemu bom povedal, da imate ozko
dvorišče in zato ker sem ti storil krivico. Tvoj brat
pa le naj pogleda sedmo božjo zapoved! Pa osmo,
o, tudi osmo!« se je udaril s tremi prsti rahlo po
prsih. »Tudi osmo! Prošnjo pa bom priporočil, le
povej očetu! In bratu tudi povej.«

»Bratu ne morem!«

»Ne moreš, kako ne moreš?« se je razgreval
starček.

»Če ga pa nimam!«

»Da ga nimaš? O, saj res, sam si. Pa ti poglej
v katekizem, ne bo škodilo, nikomur še ni kate«
kizem škodil, če ga je pogledal!«

»Meni je, gospod župnik,« se je smejal fant.

»Tebi je, o ti fant ti, tebi je?« se je zresnil
gospod.

»V kot ste me postavili, ker sem prišepetaval
iz katekizma Marinkovemu pri izpraševanju.«

»O, ti fant, ti navihanec ti!« se je nasmehnil

župnik. »Dober fant si in le povej očetu in —-

Kaj bo, Blaž?« se je okrenil, zazrši Blaža na vratih.
»Kaj bo novega?«

»Pošto sem dobil od Vas!« se je tresel Blaž po
vsem telesu, od razburjenja. »Mežnar je nekaj

rekel —«

»Prav res, da, mežnarju s^m dejal! Da, kar z
menoj stopi, kar z menoj! Pismo je prišlo, odgovor

128

je prišel. Neža! Neža! No, kam pa je šla? Daj
ključ, Neža!«

»Ali n.i v vratih?«

»Vidiš, saj res, v vratih bo! Tako, Blaž, pismo
je prišlo. Pismo!«

»Kaj je v pismu? Čakaj no! Zdaj mi je pa Neža
nekam dala pismo! Pa pravim, naj pusti! Pa ne
pusti. Zmerom premakne. Zaradi reda!« je iskal.
»Zaradi reda, da premika, pravi! Zaradi nereda!
Neža, Neža, tak kje je pismo?«

Blaž je kar trepetal od nestrpnosti.

»Ali ga nimate v suknji?« je dejala Neža.

»Glej no, vidiš! V suknji. Na vrt sem šel, da te
Počakam doli, pa so me zmotili. Vidiš, tu je
pismo!«

»in kaj je v pismu?«

»Beri, na, beri!«

»Ker pa ne znam brati, saj to ni po< naše!«

»To je čisto po naše samo v tujem kožuhu.
Kožuh je še tuj od zunaj, okraski, veš, okraski
so ogrski, od znotraj pa je prava domača beseda!
Vidiš, to se tako bere:«

In župnik je bral pismo, ki je prišlo. Pismo je
bilo odgovor:

»Precsasztiti goszpod plevanos,

brat vu našem Goszpodi Jezusi Krisztusi!

Vu naši fari, isztina, zsivi zsenszka, stera sze je
piszala prle, kak bi bila pri zdavanji — Krizsnar.
ime nyoj je Margareta, zdaj sze piše Horvat, ino
je po szvojem dobrom i uszmilenom szrci dobro
poznana goszpa. Narodila sze je vu Litiji, tli je
szliizsila j pri nasz szi je vzela mozsa.

129

Predragi vu Goszpodi našem, csi bi escse zseleli
kakse pojasznilo, bom Vam szikdar na pomocs.

Priporocsam sze Vam v molitev ino szklenem
z našim krcsanszkim pozdravom: Hvaljen bodi
Jezus Krisztus!«

N. N.

In je prevedel:

»Prečastiti gospod župnik,

brat v našem Gospodu Jezusu Kristusu!

V naši fari res živi ženska, ki se je pisala pred
porokoi Križnar. Ime ji je Margareta, zdaj se piše
Horvat in je dobro znana gospa po svojem do*
brem in usmiljenem srcu. Rodila se je v Litiji, tu
je služila in se poročila.

Predragi v Gospodu našem, če bi še želeli
kakšno pojasnilo, bom Vam vedno na uslugo.

Priporočam se Vam v molitev in sklenem z
našim krščanskim pozdravom:

Hvaljen bodi Jezus Kristus!«

»Kaj praviš, Blaž? Ali si zadovoljen?«

»Še živi! Metka še živi! Ona v rumeni bluzi!
Priča še živi!« In je stisnil pismo v roke ter se ni
niti zahvalil niti poslovil. Kakor da mu je dvajset
let, je odšel iz sobe.

»Kaj je zagrešil ta človek?« se je zdrznil žup*
nik. »Samo če dela pokoro, more biti tako vesel!
In ti, ti boš delal pokoro za to misel in za ono
besedo* radi fanta. Zmerom si slab, zmerom si še
slab in se ne poboljšaš? Kaj si mislil? bo vprašal
Gospod Bog; kaj si mislil? O kom? O svojem bliž*

130

njem? In bom stopil pred Te,« je starček omahnil
na klečalnik, »o, pokleknil bom pred Te, in Te
prosil: Odpusti, — starega graničarja kri je v
mojih žilah, — onega, ki straži zdaj s Petrom pri
vratih, onega, ki je živega Boga, Tebe samega,
nesel iz cerkve pred Turki. Zaman nesel opreznik
tri dni prezgodaj in ni radi tega nikoli več prijel
puške v roke, temveč stražil s palico, in ni pustil
človeka v vas, kakor straži sedaj pri nebeških vra<
tih! In me bo ustavil, četudi sva v žlahti,« se je
nasmihal v polspanju, »Če si odpustil Jeronimu
vročekrvnost, odpusti meni nezaupljivost. Pa se
primerjam z Jeronimom. Tudi to ničemurnost
mi odpusti. Po materi je! Moja mati je prava Be*
lokranjica. Iz Metlike. V muzej je dala prt iz nk
čemurnosti. In jaz sem star in neumen in pripo*
vedujem Tebi, ki vse veš!«

Obležal je na klečalniku in ga je našla nečakinja
spečega, ko je slonel z glavo na mrtvaški glavi pod
razpelom. In vsa solzna je bila polica pod njo.

»Stric, Blaž je tu in gre na pot!«

»Z Bogom mu reci!« se je zavedel.

»In bi rad zaprosil!«

»O, ti žalostna Marija! Seveda, kako naj gre,
kako naj pa gre tako daleč brez groša! Naj pride,
kar noter naj pride!«

»Stric!« se je nasmehnila Neža.

»No, saj pravim, da naj pride!«

Blaž je vstopil, oblečen za pot, s palico v rokah.

»Slišim!« je dejal in umolknil.

»Kaj pa je, Blaž?«

»Gospod župnik, za pot nimam!« se je zazibal
Blaž.

»Ali nisem rekel? Za pot nimaš!«

131

»Stric, stric!«

»Mulier taceat (Ženska molči)!« se je razhudil
župnik. »Taceat! Drži kljun!«

»Že molčim!« je odšla z nasmeškom.

On je stikal po žepu, po omari in predalih.

»Sveta nedelja, Blaž, nič nimam! Ali si slabo
naletel, ko nimam nič! Čakaj, Blaž, ti moraš na
pot. Kajne? Ali kar k Svetemu Juriju? Ali veš pot?
No, da saj se povpraša; seveda se povpraša, saj so
tam naši ljudje! In govorim in ne dam nič, ko sam
nimam. Neža, poslušaj, Neža!«

Neža je prišla na vrata.

»Posodi mi, Neža, če imaš. Blaž mora iti in
potrebuje, in če mora iti in potrebuje, moraš p o s
magati. Saj moraš iti, Blaž?« se je potrdil v svojih
besedah.

Blaž je prikimal.

Medtem je Neža prinesla škatlo. Neža je strica
dolgo’ poznala in je sproti spravljala posebe stri*
če v denar in mu ga je »posojala«, kajti stric je
pozabljal in ni vrnil nikoli.

»Vse, kar je v škatli?« je dejala.

»Pa imej vse, kar je v njej!« je zvrnil stric škatlo
Blažu v klobuk.

Blaža so oblile solze in je jecljal nekaj kakor:
»Bog plačaj!«

In župnik je odtegnil roko in dejal:

»Le poišči svojo pričo!«

Na vratih je srečal Blaž Tineta.

»Oklice pišem, Blaž!« se mu je nasmehnil v
hipni zadregi. Videlo se mu je, da ga je to srečanje
neprijetno zadelo, kakor slabo znamenje. V nje*
govem srcu se je zbudila plaha slutnja. »Zmerom
mi je na poti!« mu je šlo skozi misli. »To ne

132

pomeni nič dobrega.« Skušal se je narediti ravno«
dušnega in ise je obvladal, da mu je drzno pogledal
v oči: »Ali ne smem pisati oklicev?«

»Oklice? S Franco? Sin, zakaj pogubljaš mojo
dušo!« se je pognal Blaž polglasno in skrivnostno.

»K sodniku stopi, k sodniku stopi, še je čas!«

Tinetu se je zamajalo pred očmi, njegov pogled
je ujel ozek pramen, ki je svetil skozi špranjo iz
kuhinje. »Tako- bo enkrat nekaj šinilo na dan in
bo posvetilo. In ne bom mogel utajiti. In ta človek
bo sedel za menoj in mi bo pil moč!« mu je šlo
skozi možgane.

»No, kaj pa je s tvojo pričo?« se je otresel, ko
se je zavedel.

»Našel sem jo!« je zmagoslavno potrdil Blaž.
»In zdaj grem k njej. Obrni se, zdaj ta hip je še
čas, da se obrneš! Ne boš srečno umrl. Ne boš
v postelji umrl.«

»Se nisem videl nebes odprtih!« se je smejal
Tine, Toda njegov smeh je imel hladen zvok, kakor
da ga zebe okoli srca.

»O, ne greši!« je kriknil Blaž ter se preplašeno
ozrl.

Iz kuhinje je sijal ozek pramen v vežo.

Tine ga ni poslušal in stopil naprej.

Blaž pa je drugi dan pod večer šel po cesti iz
Mačkovcev proti Gornji Lendavi. Nad Otovci ga
je ujela tema, Čudno tesno mu je bilo' pri srcu med
borovci ob cesti, noge so mu odpovedale. Šel je iz
Murske Sobote po velikem ovinku za Cankovo, da
ga ne zalotijo orožniki. Na vrhu, kjer se mu je
zasvetila luč iz vidonske državne šole med borovci,
ga je obšla slabost, da je sedel .

»O križani Bog, če tu umrem!« je vzdihnil ter

133

omahnil na brežino, in se mu je zdelo, da pada, da
pada v čudno temo.

In je stal pred sodnikom;

»Nisem jaz kriv, Gospod! Jaz še nimam priče,
da bi se izkazal.«

In je stala ob strani ženska.

»Pisala sem mu, naj pride!« je rekla.

»Pisala mu je v mojem imenu!« se je oglasil
drugi glas, ki se mu je zdel čudno znan, kakor da
ga je davno že slišal.

»Pa ni prišel!« je dejala ženska, zavita v ru«
meno haljo.

»Nisem prišel!« je dejal Blaž skesan in skrušen
v dušo.

»To je strašna priča!« je dejal Gospod.

»Obsodi me!« je padel Blaž na kolena pred silni
blišč, ki je obdajal sodnika, »obsodi me, samo sina
mi reši, ki sem ga še pred rojstvom, nerojenega,
zapisal peklu, jaz oče nesrečni!«

In Blaž je vedel, da je pred božjim sodnikom.

Sodnik je odklonil z roko in so se s treskom
zaprla nebeška vrata za njim.

Mrzel pot mu je stal na čelu, ko se je zbudil.
Živo se je spominjal, kako se je razklalo nebo in
je sredi sija in blišča sedel sam Kristus z dvignjeno
roko.

»Ne bom v postelji umrl!« se je zavedel, »videl
sem nebesa zaprta.«

Školnik iz vidonske šole je stal ob njem ter mu
svetil z lučjo v obraz. Zraven njega je stala obilna
postavna ženska, podobna gostilničarkam in me«
saricam.

»Kam pa mož popotni? Slabo posteljo ste si iz«
brali!« je rekel školnik.

134

»Pokoro, za pokoro!« je dahnil Blaž.

Školnik mu je segel pod pazduho, ženska ie
svetila in so šli nizdol.

Ko si je opomogel, je Blaž pripovedoval svojo
usodo, bolj sebi kot drugim. Njegovo oko, ki je še
odsevalo tajni blišč in gorelo v strašni razbolelosti,
je nemirno begalo po sobi. Blaž se je sključil sam
vase in pripovedoval.

Svinčeno težko ozračje je bilo v sobi. Ženska
je pozorno^ vlekla Blaževe besede.

»Ali imate tisto pismo?« je vprašala sredi
molka, ki je bil nastal.

»Imam pismo!«

»Berite, gospod!« je nestrpno dal školniku.

In ko so prebrali, je dejala oprezno:

»Zdaj bi pa rad tisto knjižico, kajne?«

»Samo sina bi rad rešil pogube!« se je stresel
Blaž.

»Jaz sem tista priča, Blaž! To pismo sem jaz
pisala.«

»Gospa Horvat?« se je čudil školnik.

»Rojena Križnar!« je popravila ženska.

Blaž je zakrilil z rokami kakor k blagoslovu ter
je padel na obraz od presilne razburjenosti, ki mu
je planila v živce.

»Veronika, Veronika!«

22 .

Blaž se je vrnil, obraz se mu ie svetil od tihe
umirjenosti, ko je stopil pri Mohorjevih čez prag.
Bilo je v soboto večer. Na prsih je tiščal pisanje
vidonskega školnika, v katerem mu ta beleži, da je
gospa Margareta Horvat roj. Križnar, gostilničarka

135

in mesarica pri Sv. Juriju, potrdila pred njim in
njegova ženo, da je tisto pismo ona pisala v No*
vem mestu in povedala, da se hranilna knjižica
z vložkom 7 goldinarjev nahaja pri posojilnici v
Novem mestu na ime Martina Božič. In da je pri*
pravljena pričati pred »birovnijo« (sodnijo), je bilo
na koncu pisanja, ki ga je tiščal na srcu.

»Kje je Tine?« je vprašal Franco, preden je
voščil dober večer.

»Nič prav ne vem,« se je ozrla. »Mora kmalu
priti. Sedi, Blaž! Kje si spet bil?«

»Na križevem potu!« je dejal. »Hvala Bogu, da
se ni končal s križanjem!«

»Kako govoriš?«

»Po> resnici! Včasi so grešniki romali v Rim, jaz
sem romal na sever. Prav na mejo. Iskal sem Ve=
roniko! In jo našel!« je radostno vzkliknil in obraz
se mu je zasvetil.

»Blaž ima spet prikazni? Ali sanjaš? Sem sedi,
Blaž, in izpij tole mleko!« mu je nalila. »Ali se ti
spovrača bolezen?«

Vsa preplašena mu je zrla v obraz.

»O, ne; zdravje! Nič prikazni. Res je, Franca,
res je. Tu imam dokaz! Tine je moj sin!« je dahnil
Blaž. »O, moj Bog, zdaj sem pa povedal!« se je
ustrašil.

Franci je padlo iz rok cedilo. Zastrmela je v
starčev obraz, ki ga je osvetljeval ogenj ter se mu
lovila svetloba v sivi razmršeni bradi.

»Blaž!« je nato stopila korak naprej. »Blaž!
Tvoj sin! Ali je res? Za Kriščevo voljo, Blaž ali je
res?«

»Res!« je dejal Blaž in roke so se mu tresle.
»Res, zdaj ko sem povedal!«

136

»In ti to dolgo veš?«

»Odkar sem prišel tu sem!«

»Pa ne poveš?«

»Ni še bilo prilike. Zdaj bi bil povedal, zato da
bi vedela, zakaj sem te svaril.«

»Ali Tine ve?«

»Ve. Povedal sem mu, pa ne verjame.«

»Ne verjame?«

»Ne!«

»Kako mu boš dokazal, Blaž?« je napeto vpra*
šala. »Kako mu boš dokazal, če ne verjame!«

»Prav radi tega sem bil tam gori na meji!«

»In si našel dokaz? Saj mati mu je umrla takoj
po rojstvu.«

»In sem našel dokaz!«

»Da si njegov oče?« mu je ostro pogledala v
oči.

»Da!« je potrdil slovesno Blaž.

»In v kratkem moj tast?« je z bridkim nasme?
hom pristavila, kakor da se ji nekaj trga v duši.

»Franca, samo tega ne!« je stopil k njej ter jo
prijel za roko.

»Ali sem tako slaba nevesta?« se je bolno nas
smehnila.

»Ne, Franca, ne! Radi tebe pravim. Reši se,
Franca,še je čas!«

»Oklici bodo jutri! Besedo sem dala in je ne
prelomim!« je trdo in odločno dejala Franca. »In
če se tisti hip po moji poroki zemlja pogrezne pod
menoj. Blaž, oče ti ne bom mogla reči, vsaj od
početka ne. Toda to povem kot očetu, da se mo<
ram poročiti.« In se je sključila, kakor da preš
jema nevidne udarce v lice, kakor da ji kdo' z

137

drobno iglo zbada v srce. Njena desnica je grabila
v prazno, kot bi iskala, kam bi se prijela.

»Ali razumeš? Moram! Da bo imel otrok ime.
Pošteno ime!«

»Otrok?« se- je začudil Blaž in ves strepetal ob
tej besedi. »Ali delaš tudi ti Franca pokoro? Zdaj
razumem, zdaj te razumem! O ti jeruzalemska
žena! In praviš ,otrok’? O, sveta beseda! In ta sveta
beseda bo tebi v pokoro. Zaradi tega pojdeš ti na
svoj križev pot. Da odrešiš tisto, kar pride.«

Ves se je topih v svojih razgibanih čustvih,
sedel sključen ob ognjišču in strmel predse. »In
moja kri ti je naložila ta težki križ.«

»Da odrešim tisto, kar pride!« je potrdila
Franca, kakor da je že dolgo iskala prave besede.

In nastal je molk. Polena so veselo prasketala,
jelovina je metala iskre po ognjišču.

»Kakor gori poleno, da da ogenj,« je povzel
Blaž v svojih mislih, »tako mora vsak človek go*
reti v lastnem ognju pokore. Tako boš zgorela
tudi ti v tem ognju!«

»Samo da dam plamen!« je potrdila ter strmela
v ogenj.

»O ti spokornica božja!« se je tajal Blaž v svoj
jem gorkem genotju, »ti, hčerka izgubljena, ki se
vračaš. Hčerka uboga moja.«

In je stopil k njej, jo prijel za lice ter jo s
svetim čuvstvom poljubil na čelo.

»Pojdiva oba na to težko pot!« je dejal, Solze
so mu polile razrvano lice. »Pojdiva oba, na križ
kot Dizma, da se naju Bog usmili!«

Franca je strepetala kot otrok. Z nepopisno
ginjenostjo je prijela za onemogle starčeve roke
ter jih je pritiskala na svoje vroče drhteče ustnice.

138 ,, i

»Da, pojdiva, pojdiva!«

In jo je prekrižal kakor otroka: »V imenu Očeta
in Sina in Svetega Duha.«

»Amen!« je vzkliknila Franca, kakor da se ji je
težka bridkost odvalila od srca.

Zunaj se je slišal ropot voza, ki se je ustavil
pred pragom. Matijec je stopil v vežo' ter vrgel
verige v kot. Tine je pognal voz pod šupo.

»Toliko da ni Prani prekucnil voza!« je dejal
mimogrede, ne zapazivši Blaža. »Kakor divji se je
vzpel, ko' ga je Tine vpregel pred naloženi voz.
Komaj sem ga ukrotil! In potem tam pri Franceto*
vem znamenju« — se je ustavil sredi besede.

»Ali ste ga splašili?« je vprašal Blaž.

»Nič nismo splašili. Tine ga je pripregel.«

»In pri znamenju? Pri Francetovem znamenju,«
je vprašala gospodinja vsa prepadena.

»Saj nisem ničesar dejal!« se je umeknil Ma=
tijec. »Ali očeta ni?«

»Zunaj sedi pod kozelcem, pred čebelnjakom,«
je dejal Blaž, »in mi ni odzdravil, ko sem ga mn
mogrede nagovoril. Kakor bi stal na straži!«

»Saj stoji!« je dejal Matijec. »Otroci mu dražijo
čebele.«

»Saj straži!« je besedila sama zase Franca.
»Toda ne radi tujih otrok,« ji je šlo skozi možgane,
»radi mojega pričakovanega, radi njega, še nero*
jenega, stoji, radi njega straži, ki ni njegove krvi!«

»O, ti poredni otroci!« se je smehljal Blaž.

»Poredni? Mi nismo bili nič boljši!« se je po*
gnal Matijec vesel, da je speljal pogovor v to smer.
»Ali smo bili kaj boljši? Tak sem prišel domov,
da me mati niso spoznali! In sva s Francetom —«
spet se mu je spoteknila beseda, da je ves rdeč in

139

v zadregi popravil ogorek na ognjišču, ki se je bil
zvalil s kupa. »Še zažgeš si lahko kaj s temle — in
sem,« je pograbil popravljeno misel, »in sem cel
roj razdražil, da se je zapodil za nama.«

Franca pa, kakor da ga ni slišala, je povzela,
da je groza spreletela Matijca.

»In pred znamenjem, Matijec? Kaj je bilo s
Pramom pred znamenjem?«

Matijec se je zdrznil. Čutil je v njenem vpra*
šanju toliko* groze in srčne stiske, da mu je zastala
beseda. Razumel je v hipu njeno bolest in zadrego,
njeno sumljivost in občutljivost — vso njeno* muko
in očitke vesti.

Franca pa je stopila z neizprosnim obrazom
korak naprej in dejala:

»Matijec, povej!«

Videl je, kako trepeta, kakor bi pričakovala
smrtne obsodbe.

»Saj ni nič!« se je ojunačil. »Konj je plašljiv —
to je vse. Bog ve, česa se je ustrašil, grma tam za*
daj ali kaj. Ampak saj ni gnal veter vrhov! Kaj
vem, zakaj! Prhnil je čez kolovoz, kakor da je
nekdo za znamenjem .—«

»France!« je vzkliknila polglasno Franca sama
vase.

»Kaj bi!« se je otresel Matijec. »Prhnil je preko
kolovoza in če bi ne bilo tiste jelke nasproti —•«

»— bi se bil vrgel na Tineta —« je ostro spo=
znala Franca.

»Da, bi se bil voz prevrgel na Tineta!« je pro 5
stodušno menil Matijec.

Zdaj ko je povedal, se mu je čudno zdelo, zakaj
se je prej tako bal te besede.

140

»Na Tineta?« je ponovila Franca zatopljena v
svoje misli.

»Da!«

»Tudi žival ve!« je nenadoma z grozo in stras
hom uprla svoje oči v svaka. »Tudi žival ve!«

»Kaj naj ve?« se je stresel Blaž.

»Da bodo jutri oklici!«

»Oklici?« se je bolno začudil Matijec.

»A tako!« se je pomiril Blaž.

»Da, jutri! In Pram je Francetov konj, ki ga je
rešil pred sovražniki ter ga prinesel domov. Ali
veš, Matijec? France ga je prijezdil in še s konja
je potrkal na naše okno. Stal je na njem in potrkal!
— Boš padel! sem dejala. Ne bom, saj je kot
jagnje! je rekel. — Daj, ponudi mu cukra, Mihec!
Tako, dva metra stran! In naš Mihec mu je ponm
dil cukra dva metra vstran,« se je potapljala v
spominih ter kazala z roko. »In Pram se ni pre=
meknil niti za milimeter. Samo ušesa so mu polegla
po glavi. In ko mu je Mihec ponudil bliže, tik pred
gobec, je hlastnil, ne po cukru, po Miličevi kapi.
Le vzemi, Pram! se je smejal France. Le vzemi, saj
je naš! In konj je pristrigel z ušesi in vzel iz bra?
tove dlani cuker kakor ovčka sol. Kmalu bi bil
Mihec ob glavo, se je smejal France. Ne bi bil prvi
ob glavo, je zamišljeno dejal; smrti me je rešil in
enemu zdrobil čeljusti, ki naju je ustavil na poti!
In zdaj žival ve, da bodo oklici.«

»Vsa si v teh mislih!« je počasi prišel k sebi
Matijec. »Preveč razmišljaš. Konj je konj in se
splaši vsake sence.«

»In — ali veš, Matijec, kakšen je bil ko je prL
peljal Tine gospodarja domov? Kakor da je sam
obstreljen! Ali še veš? Da ga Tine ni mogel

141

ugnati v hlev izpred voza. Pred oknom je obstal,
kjer smo položili Franceta! Ali še veš?«

»O, ti sveta pomoč! Obstal je bil res, ker se je
bila uzda zamotala, ko' so- ga tako brez glave od=
pregli,« je govoril Matijec. »Ti pa pripisuješ konju
več razuma ko človeku! Kaj naj žival ve? Da je
lačna, ve, da je žejna, ve, več pa ne ve!«

»O, žival mnogo- ve!« je potrdil Blaž.

»Zdaj še ti, Blaž. Zdaj še ti mešaš glavo. Nič
več ne ve! In tisti cuker? France ga je bil navadil,
da mu je moral reči: Le vzemi! Vidiš jo, pa delaš
take reči iz tega. Kaj bi žival vedela! Saj ni človek!«

»O, žival ve!« je iznova potrdil Blaž. »Človek ni,
toda ve, s svojo pametjo ve svoje stvari! Za skriva
nosti ve, ki jih ljudje ne vedo.«

»Kaj pa ve?« se je oglasil Tine na pragu.

»Vse ve!« je odločno dejal Blaž ter mu ostro,
s poudarkom pogledal v oči.

»Blaž, ti spet vidiš prikazni! Ali ne bi vprašal
enkrat zdravnika? Tisto- knjižico vzemi,« se je
smejal Tine prešerno, »saj veš, tisto knjižico s
sedmimi goldinarji in pojdi k zdravniku. Vzemi,
če veš, kje je!«

»Vem, kje je. Tam, kjer si bil ti rojen, je. V
posojilnici!«

Tine je prebledel, toda preden je prišel MatL
jec od začudenja k besedi, se je našel:

»V posojilnici je mnogo knjižic!«

»Kakšna knjižica?« je vprašal Matijec.

»Blaž pravi, da mi je mati naložila v posojilnico
ob rojstvu sedem goldinarjev,« se je smejal Tine.
»Blaž vidi prikazni. Bog ve, kakšna razodetja bo
še iztuhtal. Ali še ni večerje? Voz bi še potegnila
pod streho, Matijec, če je še ne bo!«

142

In je šei iz hiše.

»Saj bo takoj. Očeta še pokliči! — Blaž, pa z
nami večerjaj.«

»Sem že, dovolj imam!«

Blaž je stopil za Tinetom, ki ga je počakal,
videč ga za. seboj.

»Ali imaš dokaz, Blaž?« se je obrnil.

»imam!« je segel v nedrij e po školnikovo pi«
sanje. [

»Samo' to?« se je nasmejal Tine, ko je prebral.
»Za dober denar ti prinesem tisoč takih papirjev.
Knjižica je glavno, Blaži Če je res knjižica, Blaž,
potem dobro. Ali si videl knjižico?« je oprezno
vprašal.

»Nisem!«

»No vidiš. To- je glavno!«

»In to je glavno!« je potrdil sam vase Blaž.

»Da, to je glavno. Ampak to ti rečem, da mi
pred poroko ne delaš sitnosti, sicer te 'ne spoznam
za očeta, četudi bi bilo res. Morda me pa misliš
prej ovaditi, kaj?« se je vstopil široko predenj.
»Svojo prikazen meni naložiti.«

Blaž je bolno zmajal z glavo.

»Rekel sem, da te ne bom. Zdaj pa že radi
France ne! Sam se daj, ko boš najbolj vesel, da bo
pokora več odtehtala. Da boš laže rešil dušo. Ko
boš na višku, takrat se ovadi. Takrat se daj, ko se
ti bo rodil otrok. Od njegovega krsta k sodniku,
da bo pokora tehtnejša. Če te veter prej ne izda
ali žival.«!

»Bom že!« je dejal malomarno' Tine. »Nič ne
skrbi radi vetra in živali. Torej da veš. Pred poro«
ko mi s svojimi dokazi daj mir, takrat ko bom že
gospodar, bom laže mislil nate, če je res!«

143

Stala sta pred hlevom in nista slišala starega
Mohorja, ki se je ob zadnjih besedah umeknil
za vrata.

»Ko boš gospodar! Nikoli!« je stisnil starec.
»Dokler imam tu ogenj pri sebi!« In je stisnil starec
kresilo v žepu. »S temle kresilom, z očetovim kre=
šilom. Zato ker je moj oče postavil prvo bajto!«

In je zakašljal in je stopil predenj.

»Pram se je nekaj trgal,« je dejal mirno.

»Večerjat pojdi, Mohor, so naročili,« se je za*
vedel Blaž.

Prav isti čas je Kosmačka oprezovala na pragu
za Klančarjem. Prihajal je s težkim korakom iz
doline, kjer je tesal.

»Hudo se mučiš,« je dejala. »Zakaj pa toliko
delaš?«

»Glej jo, ali nimam žene? In sina!« si je obrisal

pot. ; : | ,:

»I, glej, saj res, sina!« se je zasmejala z rezkim
glasom. »Ker sva že pri tvoji ženi, povej mi, zakaj
je žena vsa žalostna, če si doma?«

»Da. je žalostna? Najbrž bi bila tudi ti, če bi
ne bilo- dela in bi čas šel v nič!«

»Zaradi dela!« je potrdila pomenljivo. »No, da,
tebe itak doma ni treba, saj Matijec nosi vodo
tvoji ženi in ji varuje otroka.«

»Matijec, kakšen Matijec?« se je izmikal.

»Mohorjev Matijec! On ima tvojega otroka
čudno- rad. Kakor bi bil njegov,« se je smejala ter
pokazala dva velika zoba v gornji, sicer brezzobi
čeljusti. »Lahko bi bil njegov, če bi ga bila Meta
čakala. Mislim, da mu je zelo hudo, ker ga ni čas
kala. Ali ti žena kaj omeni?« je drzno tiščala vanj.

»Saj sam vem; doma sem bil!«

144

»To pa je le čudno'. Mislila sem, da ti pove,
vsaj kako ji Matijec nosi vodo,« se je hihitala ter
se naglo umeknila stran. »Kaj, če jo še zmerom
prenaša čez zid!«

Klančar je obstal z odprtimi usti. Bilo mu ie,
kakor da se svet maje pod nogami.

»Še zmerom jo prenaša čez zid . ..«

23 .

Drugo jutro je šel Matijec k deseti maši.

»Matijec, Matijec!«

Ozrl se je ter videl za seboj Klančarja. Počakal
ga je, da mu je stopil vštric.

»Tako nagel korak imaš!«

»Navada, sama navada!«

»Saj mudi se nama ne,« je dejal Klančar ter si
brisal pot s plešaste glave. »Tako sem se razgrel,
da mi je kar vroče. In če ne pazim, me trga po
glavi. Oj pleša, pleša! To je spomin iz Galicije.
Kar osuli so se mi pod kapo. Še žena se mi smeje.
Vsi so ti izpadli, drugim pa ne, revež! Zdaj se boš
pa vsak čas prehladil! — je rekla. Ali so tebi iz*
padli, Matijec?« je mimogrede vprašal.

»Meni niso,« je mirno' povedal Matijec ter si
odkril glavo. »Jaz se malo potim.«

»Da ti niso!« je povlekel Klančar. »Jaz se
zmerom potim! Ona se pa ne. Kar venomer sušiš
srajco, — pravi žena —, tako neprijetno zadiši v
sobi, pravi, če pridem potan z dela, — Otročje
cunje pa ne! — ji pravim, te šele delajo težak zrak!
— Pa pravi, to je čisto nekaj drugega. Čudno,« se
je smehljal in zmajal z glavo, »ali ni čudno, Ma*
tijec? Otrok se ne poti kakor oče. Čudno!«

145

»Po materi je! Saj je prav, če ne deduje očes
tovih slabosti. Po materi! Saj se ona ne poti!« je
dejal Matij ec.

»Da se ne? Kako pa veš?« se je zagnal na levo
nogo Klančar čez kup blata na cesti.

»Ali nisi sam povedal? se je zasmejal Matijec.
»Pravkar, kako naj sicer vem!«

»I, saj res, kako naj bi vedel,« se je smejal
Klančar s čudno prisiljenostjo. »Kako naj bi vedel,
saj nisi njen mož!«

»Njen mož pa res nisem!« se je smejal tudi
Matijec. »Kaj vse se midva pogovarjava!«

»Prav res!« je potrdil Klančar. »Prav res, kaj
se midva pogovarjava. Človeku pride vse na misel.
In se čudno napleta beseda. Od potu sva se po*
govarjala, pa prideva na to. Sem tesal v dolini. Pa
smo tudi tako' čudno prišli v besede. Tam mi je
pomagal domačin, pa sva se med delom spustila v
pogovor. Da ima doma otroka, je rekel, ida ga imam
tudi jaz, sem povedal. In me je naenkrat vprašal —-
pomisli, česa me je vprašal, Matijec?« se je ustavil
predenj ter mu pogledal v oči.

»Kaj naj bi te vprašal?«

»Če sem prepričan, da je otrok moj!«

»In?« se je začudil Matijec. j

»In jaz sem rekel: Najprej božji in potem moj!
In on je dejal: Srečen ti! Ali slišiš? Da sem srečen!«
se je razvnemal Klančar.

»Srečen, nič ti ni!«

»Ne tako. Oni pa pravi, da dvomi.«

»Dvomi?« se je začudil Matijec.

»Da, dvomi! Veš, kako dvomi!«

»Razumem!« se je posvetilo v glavi Matijcu.

»Razumeš?«

146

»Da!« je zmajal Matijec z glavo. »Da tega ne
uredi. Da ga ne povpraša —«

»Res, čudno! — Kaj bo čudno, pravi on, če sem
mu pa dolžan. Za bajto sem mu dolžan. In če mi
odpove posojilo, nimam bajte. Ali naj mi proda
bajto?« !

»Zaradi resnice naj jo!« je naglo zinil Matijec,
ne da bi pomislil.

»Da naj jo, praviš?«

»Zaradi resnice! Ali mu nisi rekel?«

»Nisem! Da mu je posodil v sili, in da bi ga
ne žalil rad, če bi mu vendar delal krivico. Da
dvomi samo, je rekel, in oni mu je dobrotnik!«

»Dobrotnik? če je res, vražji dobrotnik, če pa
ni res, potem bi mu povedal. Oba sta moža! Ampak
resnica je več vredna ko bajta. Saj mu je potem
vseeno! Če ima še isto streho nad razdrtim
gnezdom!«

»Vidiš, to je pa res!« je potrdil ves pogreznjen
vase Klančar. »Razdrto gnezdo! Kako to lepo
poveš. Ampak vendar. Kaj pa, če drugi sede k
mladičem v to gnezdo. Oni — pravi ,— samo
njega vrže iz gnezda!«

»Na to nisem mislil,« se je prestrašil Matijec.

»Vidiš, na to nisi mislil! Oni pa je morda mi*
slil,« se je razgreval Klančar.

»Pa četudi,« je našel Matijec misel. »Četudi.
Resnica je več vredna kot osmrajeno gnezdo. Ali
mara vrana, vidiš, še vrana ne mara zanj, če ga ji
sraka onesnaži. Pa bi človek! Jaz bi mu rekel, tla
je resnica nad vse!«

»Da bi?«

»Bi?« j e  potrdil odločno Matijec.

147

»Nad vsak dvom!« je še enkrat poudaril Mas
tijec.

Prišla sta k cerkvi in obmolknila. Matijec je šel
v klop., Klančar pa je ostal pod zvonikom.

»Farizeji« je mislil Klančar, videč ga, kako se
rine do klopi. »Farizej! Srakoper bi rad sedel v
gnezdo, pa se rine bliže Bogu. In tak farizej!«

In mu je šla ta misel po glavi, da se je šele
zavedel pri kirie=eleison.

»Usmili se me, Bog, usmili se me!«

In spet je mislil svojo muko in na ves pogovor
in se zavedel spet pri evangeliju.

»Evangelij je resnica,« so peli na koru. In mu
je šlo- po glavi; »Resnica je evangelij. Resnica je
nad vse. Prav praviš, resnica je nad vse in je nad
bajto in osmrajenim gnezdom! O, je,« se je topil
vase. »Strašna je, a je nad vse!« i

In, se je zavedel šele, ko je zvonita k pridigi.
Zapazil j e  poleg sebe Blaža, vsega zatopljenega
v molitev in zročega proti velikemu misijonskemu
križu nad stranskim oltarjem.

»On moli, ti pa misliš grde misli!« se je karal.
»Za srečo otroka bi rajši molil in za ženosrevico
bolno bi molil, pa jo psuješ v mislih in izdajaš
otroka. Otroka, ki ga je Bog tebi dal! Resnica je
nad vse, resnica je evangelij,« mu je odpelo v
možganih, kakor bi kljuval oster kljun v sence.
»Resnica je nad bajto in osmrajenim gnezdom. In
tam sedi srakoper farizej!«

Blaž poleg njega pa je gibal z ustnicami vročo
molitev ter s čudno razprtimi očmi strmel v Kri*
žanega.

»V zakonski stan hočeta stopiti ženin Martin
Božič, nezakonski sin Marte, samski —« je slišal

148

Blaž ter prikimal: Da, nezakonski! Kakor da je
njega vprašal in je slišal župnika že: »In nevesta
Franca Mohor, vdova ...«

»Da, vdova!« je pritrdil Blaž ter strmel v križ.
»Vdova! Zakaj vdova? Po> kom vdova? In jaz vem
zakaj!«

»Enkrat za trikrat!« je slišal Blaž župnika.
»Samo za danes, da boste razumeli. In kdor ve
kakšen zadržek, kaj takega, da bi se radi tega ne
smel poročiti, mora povedati. In še danes, še danes,
jutri bo poroka.«

»Jaz vem!«

Blažu se je meglilo pred očmi in je preslišal
berilo in slišal evangelij.

»Resnično, resnično vam povem ...«

Takrat se mu je zdelo, da se ie križ zamajal
nad oltarjem, da je planil ogenj okoli Kristusove
glave ter ovil telo v rdeč plamen.

»In jaz molčim!« mu je šlo po glavi ter je stegnil
roke predse. In se mu je zdelo, da je Kristus od=
trgal desnico z lesa ter se mu z dvignjeno roko in
sredi plamena bližal preko glav.

»Kriste!« je kriknil ter padel na obraz.

»O ti sveta pomoč! Ti sveta pomoč!« je dejal
župnik s prižnice. »Nesite reveža ven, nesite ga na
zrak in z jesihom mu odrgnite senca. Neža, daj,
pojdi in prinesi možem jesiha. Klančar, zagrabite
ga, pod pazduho ga primite, lepo in položite na klop
in če bi grizel, pa žlico v usta, da si ne pregrize
jezika. Saj boste videli, ali mu je samo slabo ali ga
je vrglo. Če mu je samo slabo, drgnite ga z jesihom.
Ali je že šla Neža? Le nesite ga ven, no, še ti,
Andrejev, pomagaj, lepo za noge. Tako!« je poča<
kal župnik, da so' možje odnesli Blaža.

149

»Bo že! Če se ne pazi, pride lahko smrt. Človek
umre. Tako človek umre, pa ne ve, ne kdaj ne
kako. Lahko sredi polja, lahko na stopnicah, lahko
v vodi, sredi poti, posebno če ni nikogar zraven.
Pa saj lahko vsakdo, da, vsakdo, mlada mati ali
otrok, mladenič ali mladenka, vsak hip lahko
umreš. Smrt ne potrka, da bi pogledal pri kiju*
čavnici in ji rekel: Zunaj ostani! O, ne! Ta bi bila
lepa! Kajne, bi rekel: Zunaj ostani! Smrt pride
neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na ni*
halo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša? Ali
si že mislil na smrt? Ali stojiš pri ključavnici pri;
pravljen? Tako v starem lesu trka črv! O, če bi
res prej potrkala. Kakor v starem; lesu. V starih
vratih! O, če bi res trkala! Pa ne trka. Nevesti pred
oltarjem je že položila roko na srce. Pred oltarjem!
Ali je tvoja duša nevesta, da boš imel srečnoi smrt.
Potem je vseeno. Samo da je tvoja duša nevesta!«

In starček se je zjokal.

»Zato vas prosim, bodite pripravljeni, da ne bo
Bog, ko; me pokliče, mene bo prav kmalu, da ne bo
rekel: Kje pa imaš dušemeveste? Ali ni v: tvoji
fari nobene dušemeveste?«

In ljudje, ki jih je bil dogodek pretresel, so
padali na kolena in nihče se ni ozrl na Mati j ca, ki
je že tudi klečal in molil eno samo prošnjo:

»Olajšaj ji, Kriste, težki križ, ki si ga je naložila,
da ga bo zmogla!«

In je molil in mislil na Franco in njene oklice.

»Naj ji bom jaz Simon, Simon iz Cirene, nevesti
spokornici!«

V njem se je topilo od strašnega usmiljenja
in bolečine.

150

24 .

Tinetu ni bilo po volji, da je Franca hotela
poroko na Brezjah. Imel bi bil rad večjo svatbo,
povabil bi bil sosede in se postavil z najlepšo ženo
v vasi, z gospodinjo gruntarico. Toda Franca je
želela zijalom izpred oči, spominom s poti. In sta
povabila samo Kosmača — Tinetovega botra in
rednika —•, njegovo ženo in Matijca. Tine je bil
prejšnji večer o mraku zavil h Kosmaču.

»O, saj kar vem, kaj bi rad!« mu je stopil
naproti boter. »Kakor sva se menila. Da ne boš
hodil drugam in ker imam jaz knjižico. Sedi,
Tine!«

Kosmač je nalil iz zelenke kozarček žganja ter
ga porinil pred Tineta. »Zdaj bo pa le konec, Tine,
kar na svoje zdravje ga pij, ti novi gospodar na
Mohorjevim!«

Tine je povlekel požirek in dejal:

»Flud je!«

»Dober je — tak je samo za ženine,« se je
smejal Kosmač. »Še enega!« Nalil je še sebi in sta
trčila.

»Do> dna, Tine!« je pomlaskal z jezikom, in ko
je Tine izpil, je imel tudi Kosmač prazen kozarček.
Tine ni videl, da si ga je Kosmač izlil v rokav. Nalil
je tretjič in sta spet trčila in boter se je samo do*
teknil pijače ter si jo izlil na tla, ker ga je nagnal
hud kašelj.

»Zdaj pa si mož! Kdo bi si bil misli, da bo ono
revše, ki so ga k nam pripeljali vsega bledega in
sestradanega, gospodar strehe mojega očeta! Ti si
na vrhu, na, pij!«

Tine je postal zgovoren In pijača mu je tekla.

151

»Res, res — kdo bi si bil mislil. In po Vas,
boter!«

Pri petem kozarčku je udaril po mizi ves zado*
voljen:

»Zdaj bo za hlapca Matijec ali pa — fc! Od
hiše — fc! Zaradi njegovega bahaštva od hiše
— fc!«

Ko' j e  precej pozno mrmral proti domu: »Zdaj
gremo, o, zdaj gremo, nazaj še pridemo,« je tiščal
pod pazduho dvajset stotakov, ki mu jih je posodil
Kosmač za, svatbo. Posvetil mu je bil čez prag in
dejal za njim:

»Pazi, Tine, da ne izgubiš, tema je. Preveč imaš
za ta namen, kar preveč si vzel.«

Tine se je zavedel da je pijan od močnega
Kosmačevega žganja, in je zavil spat proti šupi.
Zjutraj ga je sklical Matijec.

Zjutraj ob treh je že stal naprežen voz. Mas
tijec ga je bil napregel ter sedel na kozla. Spočetka
je sicer premišljal in mu je bila misel, da bo voznik,
neprijetna.

Nazadnje se je otresel tesnega občutka, ko je
videl, da niti prostora ne bo* v vozu za pet, in, se
je sam ponudil, ko je Franca ugibala, kdo bi vozil.
Tinetu je brnelo po glavi kakor v panju in zdelo
se mu je vse v megli.

»Le dobro se ogrni, Francka!« je dejal ter stopil
z voza, da ji zavije noge v odejo. Zraven nje je
sedela teta, ki je bila nadela okoli vratu vse zlate
verižice iz skrinje, da so cingljale po prsih.

»Le nasproti sedi, Tine!« je dejala. »Zdaj je
Francka naša!«

In njen špičasti nos je dišal po brinjevcu.

»Kar skozi vas poženem!« je dejal Matijec ter

152

švrknil po konjih. Fram je ostro potegnil, da ie
Francka plašno vzkliknila.

»Kaj pa je, Francka?« se je ozrl Matijec. V
njegovih besedah je bila čudna skrb, briga in
nežnost.

In gospodinji je šlo kakor šivanka skozi srce:
»Francka!« mi pravi in z glasom kakor France! V
jutranjem somraku, ko ni razločila obraza, temveč
le slišala glas, jo je čudno* dojmil njegov pogovor
s konji.

»Le počasi, Fram! Imamo še daleč! In ko boš
tam, boš šele na polovico poti!«

»Boš šele na polovico poti!« je ponavljala sama
pri sebi s čudno grozo ter šklepetala od mraza z
zobmi. Zavili so na široko državno cesto. Hiše ob
cesti so bile še zaprte, samo na koritu se je umival
fant, ki je bil zlezel nekje iz šupe.

»Dež bo!« je zaklical. »Naša kokoš je pela pred
petelinom!«

»Ne bo. ne!« je dejal Matijec. Kosmač se je
jezno ozrl na Tineta, ki se ni v svojih lenih, še pol
pijanih mislih ovedel zbadljivosti.

Franco je zazebk> v duši.

»Saj bo> kmalu mir!«

Matijec pa je govoril konjem.

»Kaj se boš plašil? Ali ne vidita, da je samo
grm? Zdi se, da je sovražnik, pa je plaha senca!«

»O, da bi bila samo plaha senca!« je živelo v
Franci.

Matijec je spustil vajeti ter udaril po konjih.

»Zdaj pa le! Do desetih morata biti tam!«

Oblak prahu je zavil voz v siv pajčolan. In
družba je šla za svojimi mislimi, tupatam je kdo
izpregovoril kratko, zaspano opazko. Kosmač je

153

dremal, da mu je klobuk zlezel na oči. Žena ie ki*
mala ter spuščala zlato verižico skozi prste, kakor
da moli.

Tako sredi pota je prišlo Matijcu na misel:

»Zadaj sedi gospodar in jaz sem njegov
hlapec!«

Kakor da ga je sunilo v dušo, toda prijel je
trdo za bičevnik ter mahnil mimo konj.

»Simon —- Francki spokornici!«

Ko je solnce predrlo meglo, se je Kosmač
prebudil ter planil kvišku.

»Ali mislite kar tako naprej kakor Elija. Še
prezgodaj bosta v raju. Ustavi, Matijec! Oha!«

In sta se konja ustavila pred veliko gostilno.

»Na božjo pot gresta pa brez postaj!« se je
junačil boter.

»K obhajilu bi rada šla!« je odvrnila Franca.

»Prav. Mi pa si bomo duše ogreli. Vrag, da me
mrazi. Ti, mati, brinjevca, kaj?«

In preden se je zavedela, je imela v rokah
frakelj brinjevca, moški so pili slivovko.

»Presneto, še vsakemu klobaso!« je dejal Kos
smač, ko se je ugrel. Še vrečo potreseš na takile
cesti, pa ne bi človeka. Jaz sem lačen. Da bi bil na
svatbi lačen. Nak!«

Stopili so v vežo, le Matijec je ostal pri konjih
in Franca na vozu.

»Hlapec novega gospodarja!« je žgalo Matijca
v dušo kakor živ ogenj. »In kakšnega gospodarja!«

»Le stopi, Matijec tudi ti, bom že jaz pazila na
konje,« je dejala, ko jih je pogrnil.

»Da boš?« je uprl vanjo svoj pogled. Podal je
vajeti Francki in stopil v vežo.

154

»Še eno klobaso!« je dejal Tine oštirju, ki se je
bil pokazal na vratih.

»Saj res, čisto smo pozabili nanj!« je dejal
Kosmač, ki je grel v roki že tretji frakelj.

»Še za hlapca!« je klical oštir v kuhinjo.

»Pravzaprav to ni res!« je dejal Kosmač ter se
smejal. »Ampak kaj si pravzaprav, ne veni! So*
rodnik nisi ne njej ne njemu. In Tine bo zdaj res
potreboval hlapca. Kar udinjaj se mu, da ne boš
zastonj pri hiši!« je gostobesedil. »Tako se ti poda
na kozlu, če ju boš kam peljal, gospodarja in go s
spodinjo! Veš, Francka,« je stopil na prag. »Mas
tijec se pogaja s Tinetom za hlapca. Zdaj bo to
mesto pri vas prosto!«

Matijec je rdel v obraz od sramu in zadrege.
Da bi ne izdal svojih občutkov, se je nasmejal:

»Ge bo novi gospodar dobro plačal.«

»Nič se ne boj, Matijec,« m u je Tine pijano
obljubljal. »Čižme boš že dobil o božiču.«

»Saj nisi še gospodar!« se je smejal Kosmač.
»Nevesta ti še lahko uide. Opoldne se bomo zmes
nili. Da nam ne uideš, Franca,« je stopil na prag.
»Ta bi bila lepa, če bi ušla!«

»O, ne bo ne!« je samozavestno pomežiknil
Tine.

»O, ti prekanjenec ti!« se je zakrohotal vse«
vedno Kosmač. »Da si tak prekanjenec! Zato pa
plačaš še frakelj!«

In šele po petem fraklju so sedli na voz.

In ko so šli iz Kranja in so tekli otroci v šolo,
so se obešali za voz; tedaj je sunil Kosmač Tineta;

»Poglej, mati, koliko se nas pelje!«

»Presneti otroci!« se je razvnela, ker ji je šel

155

brinjevec v glavo. »Otroci z voza!« se je razjezila
ter se sklonila iz voza. »Kje pa so?« se je zavedela.

Matijec je z grozo in studom in gnevom poslu;
šal te besede ter se ozrl po Franci, ki vsa pogreb
njena v svoje misli ni pazila na pogovor.

»Tak udari, Matijec, da bodo šli otroci od
voza!« je ponovil Kosmač.

Matijca je pogrela ta pijana nesramnost.

»Čakaj, dedec nemarni!«

In je oplazil z bičem, kakor da podi otroke, ter
užgal možakarja z vso silo' po- glavi z bičevnikom.

»Ali boš!« se je razsrdil.

»Presneto!« se je prijel za čelo krnet ter lovil
klobuk, ki mu ga je zbil. »To pa ni po pravi strani!«

»Tak pazi, Matijec,« se je raztogotil Tine.
»Mahaš okoli kakor krava z repom. Ali Vas ie
hudo?«

»Po otrocih sem zamahnil!« je mirno dejal
Matijec. »Zdaj boš pa vendar tiho, dedec nemarni!«
si je mislil.

In Kosmač si je tiščal čelo- ter tipal, ali mu
oteka pod lasmi.

Franca se je bila iztrgala iz svojih misli, ujela
Matijčev pogled in vse razumela. Sama hvaležnost
je bila v njenih očeh.

In so molčali do Brezij.

Ura je udarila tričetrt na deset, koi so ustavili
pred cerkvijo.

Ko je Matijec spravil konje, ga je Kosmač že
iskal.

»Zdaj pa le hitro, pater že čaka!«

Stopila sta v cerkev. Franca je klečala v klopi
ter molila vroča, vsa zatopljena vase, in solze so ji
tiščale v oči.

156

»Ponjo stopi!« je dejal boter.

Matijec j e  stopil h klopi.

»Francka!«

Franca se je zdrznila. Ko je uprla svoj pogled
v njegove žalostne, usmiljenja polne oči, jo je
stisnilo pri srcu. In noge so ji bile težke kot svinec.

»Kaj bo iz tega, Matijec?« je dahnila s strašno
grozo na licu, vsa prepadla in izmučena in bleda
kot smrt. »Kaj bo iz tega?«

»Name se nasloni, Francka!« je zaprosil tiho in
nežno. »Čakajo nas!«

Naslonila se je nanj ter stopila par korakov po
cerkvi, nato ji je zaplesala cerkev v strašnem
vrtincu pred očmi in Matijec je začutil vso težo
njenega telesa na svoji desnici-

»Čez zadnji prag!« ji je zaživelo v mislih.
»Zadnji prag!« in nato so* se zmedle misli in se je
polotila njenega srca nepopisna sladkost. Vsa
bridkost je izginila, sama radost, sama blaženost
je bila v njeni duši. Čutila je, da je nevesta, in ni
razločila, kdo jo pelje od oltarja. Ali Matijec, ali
France! In je občutila usmiljenje z Matijcem in
se je France spremenil v Matijca. Čutila je, da jo
nekdo* nese, in se ji je zdelo, da se je privila; k
njemu kot otrok, vsa vroča, blodna in srečna.
Nevesta novoporočena!

»Matijec, moj mož!« je vriskalo v njeni duši.
»Sladki moj varuh, ali si me iztrgal?«

Vse to je trajalo en sam hip, nato jo je zagrnila
tema.

Zavedala se je, ko so jo močili v gostilni.

»Kje sem?« je vprašala in slišala Kosmača.
»Pa brez zajtrka, toliko ur vožnje! Ni čuda! Pa še
takšna. Ženske ste brez pameti! Hvala Bogu, zdaj

' 157

je že bolje! Ne bo še umrla, ne!« je tolažil Tineta,
ki je nejevoljen stal ob strani. »Čez par minut, pa
bo. Vročega čaja ji dajte, da si opomore!«

In Franca si je čez par minut opomogla in šla
z Matij ceni pred oltar. Nemo, tiho, vdano.

Matijec se še ni otresel svojih misli, ki so se mu
burno križale v možganih, ko so se že obrnili v
zakristijo.

»Zdaj j e  končano!« si je dejal in čudno, ne*
znano sovraštvo« se mu je zbudilo zoper Tineta.
»Vsega je kriv, vse nesreče je kriv!« mu je vrtalo
v srcu. »In jaz sem kriv in podpisujem svojo
krivdo!« je dejal, ko« se je podpisal za pričo. »In
tako sramotno opravilo opravljam, izdajstvo pod*
pisujem, namesto da bi kričal, namesto da bi
kričal!«

In je v zmedenosti stopil k Franci ter ji ponudil
roko, da bi jo odvedel iz zakristije.

»Zdaj pa ne več, Matijec,« se je smejal Kosmač.
»Zdaj pa ne več, zdaj je že Tine gospodar! Midva
bova rajši šla k nevesti*steklenici, ves sem že žejen
in potreben.«

In ga je prijel za rame.

»Nič se mi ne ljubi!« je menil Matijec.

»Viš ga, pa ne da bi bil žalosten! Pa ne da bi
mu bil nevoščljiv, Matijec,« se je smejal Kosmač
ter mu ostro pogledal v oči.

Matijec se je zavedel svojega klavrnega polo=
žaja ter se prisiljeno nasmejal.

»Kaj Vam še pride na, misel, stric! Kar tako se
mi ne ljubi. Tisto žganje me je utrudilo,« se je
izgovarjal ves vesel, da je ujel to misel. »Tisto
žganje je bilo vrag!«

»H konjem stopi, Matijec, potem pa koj pridi!«

158

je veleval oblastno Tine. »Francka in botra sta še
v cerkvi,« je odgovarjal pogledu botrovemu. »Ne
smemo' se dolgo' muditi, da pridemo še začasno
domov!«

»Konji bodo še trudni,« je dejal Matij ec.

»Rekel sem, da moramo ob času domov!« je
rezko poudaril Tine.

»I, tako se tudi ne mudi!« je menil boter. »Zdaj
moramo dobiti kaj pod zobe. Ni vsak dan poroka
takele vdove in takega fanta!«

Matijec je pogledal h konjem ter prišel v go*
stilno.

»Gospodar je bil že tu, pa je šel po ženo!« je
menila natakarica. »Ali naj Vam kaj prinesem
prej?«

»Vrček piva!« je dej-al ter sedel k stranski mizi.

»Kod hodijo?« mu je šlo po glavi in si je ods
govarjal: »Kaj tebi mar. Pij svoje pivo in čakaj!«
In je naročil drugi vrček. In ga je izpil in se ga je
lovetala čudna jeza, žalost in bridkost. In je čakal.
Lenivost se ga je prijemala ter mu lezla v misli in
ude. In je izpil pivo in naročil novo in jih še ni
bilo. Pa mu je šel skozi srce srd in je ponavljal:
»Pridi koj, da bomo šli začasno domov! Pa pojdi
domov, če vas ni!« in je naročil še vrček in je
čutil v udih, kako mu leze spanec vanje. »Jaz nisem
hlapec, da bi čakal!« mu je poljasno živelo v
mislih. »Poiskati jih pa moram!« In jih je iskal po
trgu, pred lopami z odpustki, stopil celo v gostilno
nasproti. »Kaj bi iskal!« se je hudoval in krenil na
cesto proti Radovljici. Onstran glavne ceste mu je
prišlo na misel: »Lačen nisem in ves zaspan sem in
pri mizi bi bil v napotje in hlapec nisem. Samo za
hip ležem v senco, da bom mogel paziti, ker bomo

159

pozni na cesti in bodo oni tudi vsi zbiti od dneva
in vina in zgodnje ure.«

In je slekel jopič, dejal ga pod glavo ter legel
za grm v senco. Kakor bi položil trudnega otroka
v pernice, ;se je zazibal v sen.

Družba je bila medtem prišla iz cerkve. Franca
je bila pridržala Tineta za roko ter mu dejala:
»Daj, Tine, ostani za hip in pomoli ter me počakaj!
Vsaj radi otroka in njegove sreče.«

Sama je bila padla na kolena ter drsala po ko*
lenih okoli oltarja, drsala drugič in tretjič. Počasi,
pobožno in zatopljena v gorko molitev za usmi;
ljenje, za pokoro in odpuščenje. In je šla četrtič
okoli za otroka, ki je in ga še ni. In se je spomnila,
da je bila vdova. Petič za Franceta. Že je mislila
vstati, ko se je zavedala, da je žena novoporočena.
»Za moža!« je dahnila ter se vrgla, vnovič na ko*
lena. »Mož mi je pred Bogom in ljudmi in jaz mu
bom žena, jaz mu bom žena!« je prepričevala čudni
upor v duši. »Marija, daj mi, da bom res žena in
da bom mogla varovati prisego!«

In so j0 1  polile solze.

Botra jo je že čakala pred oltarjem.

»Nikar, Franca, saj nismo pri pogrebu! Saj
vem, saj vem!« se je opravičevala, uzrši proseče
očitajoči pogled. »Saj vem, težko je ob taki uri.
Možakarji že težko čakajo.«

In jo je dvignila.

Natakarica jim je povedala, da je hlapec težko
čakal in da je šel.

»Najbrže h konjem,« je dejal Tine.

»Bo že prišel. Namolili smo se pa, jaz sem molil
za cele kvatre! Samo križ, da bo prej!« je lačen in
nestrpen dejal boter.

160

In je že srebal juho.

Matij ca ni bilo od nikoder.

»Danes ga bomo samo čakali,« se je jezil Tine.
»Kam je vendar šel?«

Že prej je bil ves zamišljen in je dejal, da je
truden in da ga je žganje,« je pozorno pogledal
Kosmač Franco, ki je vsa zaripla v obraz pove?
sila oči na mizo. Natakarica je slednjič povedala,
da je hlapec, ki je pripeljal pivo, videl takega in
takega moža na cesti proti Radovljici.

»Ali je kaj pil?« je vprašal Tine.

Natakarica je dejala, da je in da ni plačal.

»Čudak je, Bog ve, kaj ga je prijelo! Če ni šel
na vlak, ker mu ne diši na kozlu,« se je slednjič
smejal rdeč od vina Kosmač. »Le kar ostani, Tine,
in pusti ga, da ne zgubimo* še ženina, ko nam je že
ubežal drug. Tole izpijmo in potem pojdimo. Konji
bodo trudni in pozni bomo. Matijec pa tudi ni star
dve leti.«

In je dal zapreči.

»Saj bi jaz prevzel konje, Tine, pa jih nisem
vajen in ponoči mi oči opešajo,« je pijano blebetal
Kosmač, ko je sedal na voz. »Pa sedita ženski tako
kakor zjutraj.«

Tine je nategnil vajeti in pognal.

»Gospodar, gospodar!« so klopotala konjska
kopita in kolesa. »Vama že pokažem, kaj se pravi!«
je udaril po njih, da so drveli kakor splašeni ter
si je Franca tiščala oči.

»Ne tako, Tine, ne tako, da ne zadenemo ter
ne pregrejemo' konj.«

»Saj gremo navzdol!« je menil Kosmač. »Lačna
tudi nista. In vsak dan tudi ne voziš svoje novo?
poročene žene!«

161

In je šlo v diru, da so se romarji na cesti plaho
izogibali vozu ter prestrašeno zrli za njim.

Ko je Franca premagala prvi strah, jo je ne*
nadoma obšel prijeten občutek. »Le naj gre! Če
zadene, naj zadene. Bo prej konec! Bo prej konec!«
In ji je spet šlo po glavi: »Jaz bom žena, da, žena
svojega moža!«

25 .

Klančar je stregel Blažu. Po napadu v cerkvi
ga je bil spravil domov ter ga položil v posteljo.

»Nič ne skrbi. Vse bomo napravili!«

In mu je prinesel gorke kave in žganja. Pokril
ga je s starim ovčjim kožuhom, da mu je samo nos
gledal izpod odeje.

»To je fluenca!« je modroval. »Kar skuhaj jo,
ni druge pomoči. Prehladil si se na poti! In s sli;
vovko jo daj!«

Čim bolj je trdil Blaž, da ni bolan, temveč da
ga je obšla samo slabost, tem bolj je Klančar
vztrajal, da mora ostati v postelji.

In ga je obdržal v postelji do večera.

Proti večeru je prišel Mohor. Ko je Klančar
odšel za hip, se je Blaž vzpel k Mohorju:

»Ali je Franca kaj prepisala Tinetu?«

»Ni!« je dejal Mohor trdo.

»Prav!«

»Saj tudi ne bo. O, poznam jo, tega ne bo!«

In ju je zmotil v teh besedah Klančar. Prinesel
je Janezka.

»Zobke dobiva in je čemeren! Na, vleci!« mu
je tlačil svoj mezinec v usta. »Čisto se čutijo zobki
pod kožo. O, boli, boli, revček! In kaj bi rekla,« je

162

nenadoma zastavil vprašanje, »če bi vama dejal,
ko ga tako gledata, da ta fantek ni moj, da ga je
mati kar nekje mimogrede vzela? Kaj? Ali ni
smešno?«

»Saj ni ciganka!« je dejal smeje se Mohor.

»Prav praviš, kakor ciganka! Kar nekje pod

vrbo.«

»Rekel bi, da te ne razumem,« je dejal Blaž.
»Če bi le tisočinko tega resno mislil, na koncu
sence pomislil, si preklet, le samo, ker bi z mislijo
izdal ženo! In ti ni odpuščeno!«

»Tako bi rekel? Ali slišiš? Kaj pravi Blaž? se
je zradostil Klančar. »Da sem neumen! Ti pa
gledaš tako pametno! Ali te bole zobki? Janezek,
Janezek!«

Janezek je tleskal z ročicami ter se nasmihal.

»Skorjo mu daj!« je dejal Blaž. »Če dobiva
zobke!«

In mu je dal skorjo.

»Ali veš, da se ta otrok nič ne poti?« se je obrnil
k Mohorju.

»Naši otroci se tudi niso!« je potrdil ta.

»Da se niso?« je začudeno zrl vanj.

»Kaj je tako' čudno?«

»Čudno je, da so si otroci enaki!«

»Kadar so zdravi,« je dejal Blaž.

»Ti, ti! Ali si moj, ali si moj, Janezek?« je drgnil
z brado ob njegovo lice. »Če je, ne bo zavekal!« mu
je šinilo v misli. In res se je otrok najprej nasmeh;
ni!, potem pa ga je zaščemelo' ter je planil v jok.

Klančarju so roke omahnile.

»Kožo mu boš odrgnil!« je dejal Mohor.

»Čemu se stari zanj vleče?« je sumničil Klančar

163

ter odnesel otroka, ki se je drl na vse grlo, nazaj
mami.

Medtem je Mohor stopil parkrat po sobi gor
in dol.

»Kaj bo, kaj bo!«

»Če misliš Tineta?«

»Mislim! In Franco!«

Blaž se je dvignil na komolce:

»Mohor, poslušaj Koliko je tvoj grunt vreden?«

»Saj ni več moj!«

»Koliko je bil vreden?«

»Kdo ve?«

»Ali je bil vreden enega človeka?«

»Kako to misliš?« je obstal Mohor.

»Življenje enega človeka?« je mirno vprašal
Blaž. »Kakor rečem: ene mačke, enega teleta, tako
vprašam: enega človeka.«

»Za življenje?«

»Za življenje!«

Mohor je stopil spet čez vegaste deske in se
nato ustavil ves ogorčen:

»Blaž, tebi se blede! Ali naj jaz koga ubijem?«

»Bog varuj, Mohor, tega nisem mislil!« je dejal
Blaž. »Toda če kdo tebe?«

»Mene? Da bi mene! Mene? Nalašč?«

Klančar je spet prekinil pogovor.

»Vidiš, Mohor. Kje pa boš ti nocoj in potem
spal? V izbi bosta pač gospodar in gospodinja.«

»Gospodar?« je vprašal Mohor.

»No, kjer gospodar, tam gospodinja!«

»Lahko, toda v izbi ne, v izbi ne!« je tolkel s
palico po> tleh. Jaz sem pobelil izbo, jaz sem po*
stavil peč. Še stopa za ješprenj pri njej je moje
delo, pa bi se umeknil! Daj, povej, Blaž, koliko

je vredno človeško življenje?« je besno divjal
Mohor.

»Sam Gospod Jezus Kristus ga ie odrešil!« je
vzdihnil Blaž.

»Ali tudi življenje otroka?« se je zdrznil
Klančar.

»Tudi!«

»Človek bi vse dal za svojega otroka!« je dejal
Klančar ves 1  zasanjan.

Vse!« se je zgrozil Blaž.

»-Vse!«

Blaž je povzel po premolku:

»In, če bi tvoj otrok nekaj storil? Recimo, koga
ubil, ali kaj? Za primer samo! Ali bi ga ovadil?«

»Svojo kri? Sebe lahko, ampak otroka — čemu
so pa biriči na svetu! In navsezadnje, zakaj pa ie
vse odrešil naš Gospod Jezus Kristus?«

Blaž se je zvil v dve gubi.

»Tudi tega, otroka?«

»Če ga ni zatajil!« se je zamislil Klančar. »In če
ni izdal človeka, Če mu ni vrgel milosti nazaj v
obraz, kakor preobjestnež jabolko. Bog ti daje
jabolko, ti mu ga pa treščiš v obraz!«

Blaž se je krčil v postelji v divji bolečini,

»Za takega ni rešitve?«

»Dokler se ne pobere nazaj jabolko. Ampak
Bog ve, kam se je zakotalikalo, v trnje, v robi«
dovje. v prepad — ponj mora, če naj bo rešen!«

»Vidiš, reši pa se lahko?«

»Nehajta, kdo vaju razume?« se je jezil Mo«
hor. »Meša se vama. Če pa misli Tine, da se mu
bom umeknil, se mu tudi meša!«

»Samoi če ni prav objestno- vrgel Bogu v obraz,
je rešitev!« je dejal Blaž trdo.

165

26 .

Ko se je Matijec prebudil, je zapazil, da je
solnce že na zatonu.

»Kakšen hlapec pa ste?« je vprašala natakarica,
»da se gospodar odpelje brez Vas! To Vam bo
ušesa.«

Matij ca je obšel sram.

»Ali so bili pijani?« se je zgrozil ob misli na
Franco, i

»Precej,« je dejala natakarica. Matijec pa je
planil na noge in hitel na vlak.

Tiste minute čakanja so se mu zdele Večnost.
Ko je prišel gorenjec, ga je obšlo, da bi sploh ne
šel domov. Da bo ostal ter se rajši peljal v nas
sprotno stran, v svet kamorkoli. Kako bo> doma?
Smejala se mu bo vsa vas in doma bo Francka —
žena Tinetova, in ne več svakinja. Kakor da ga je
nekaj pehnilo v vagon. »Da, žena Tinetova,« si je
govoril v čudni slutnji, ki ga je obšla, »in jaz sem
dejal, da ji bom pomagal nesti križ. Simon za?
spani!«

Mrak je že bil, ko je zavil na občinsko cesto
in na bližnjici mimo Francetovega znamenja je
čul ropot pod seboj.

»Naš voz! Počakam. Vsaj domov pridemo
skupaj. In vrag vražji, ali je znorel, da podi konja
v klancu kakor divji. Brez luči. Če jih danes ne
bo uničil, jih ne bo nikoli!« Slišal je bič in Tinetov
glas:

»Pram, lenoba lena! Stopi! Saj boš doma po?
čival!«

In ko so zavili mimo znamenja, je Tine divje
udaril po konjih; obšel ga je čuden strah.

166

Pram je planil v skok, da je Franca kriknila.

»Prekleta mrha!« je potegnil Tine konja nazaj.
»Toliko da ni zvrnil!« In ga je udaril z bičevnikom.

Pram je prhnil razdražen v stran ter v divjem
zaletu treščil z glavo v jelko ob cesti. Matijec je
z grozo opazil, kako se je konj vzpel pred vozom
in nato' klecnil brez moči na tla. Stopil je čez
zaseko in mahal z rokami:

»Nehaj! Ustavi!«

»France!« je v prvem hipu razburjenosti in
strahu kriknila Franca ter se sesedla nazaj.

»Saj je Matijec! Nikar ne!« je branil Kosmač.

»Franci je slabo!« se je zavedala botra. »Od
strahu ji je slabo. Daj vode!« In je dvignila Franco
z voza.

Kosmač je zajel s prgiščem iz mlake pred zna=
men jem ter jo oblil z umazano kalužo po novi
Židani obleki in belih čipkah njene bele srajce.

Medtem sta Tine in Matijec spravljala voz
nazaj na cesto. Levi konj je potegnil, Pram pa je
samo zastokal, poskusil planiti pokonci, a padel
spet na gobec.

»Neroda, ali boš!« je udaril Tine znova. Pram
se je spet pognal z vso- silo ter se zvalil pod cesto.
Čudno- grgranje se mu je izvilo iz grla. Potegnil je
bil voz za seboj, ki se je prekopicnil enkrat in še
enkrat ter obstal za trhlim panjem.

»Čakaj Tine, da prižgem luč,« se je zavedel
Matijec. »Nekaj se je konjem pripetilo. Ali ne
vidiš?«

»Da se je pripetilo?« je nenadoma vprašal s
čudnim strahom Tine ter planil k živalima. Levi
konj je stal široko razkrečen nad Pramom, ki je
še komaj vidno hropel v zadnjih hipih,

167

Matijec je prižgal žveplenko. Nič več ni ob*
čutil udarcev v prsih, samo gorko mu je zaplalo pri
srcu. In v hipu je snel svečo z voza ter posvetil
živali v glavo. Izpod čopa na čelu je curljala kri.
Žival je dvignila glavo, bolestni njen pogled je
zbodel Matijca v srce. In ko> je Matijec položil
roko pod smrček, se mu je zdelo, da je živai rahlo
pritisnila nanjo. Zadnji tresljaji so še preleteli mi*
šice, udaril j e  z zadnjimi nogami, da je odlomil
jelki suho vejo, ter nato sprožil mišice kakor
tetivo na loku.

»Ubil se je!« je dejal Tine.

»Ubil si ga!« je bruhnil Matijec, ki bi bil najrajši
zajokal.

In je odpel mrtvega konja od voza ter z levim
konjem potegnil voz na cesto.

»Kaj je s konjem?« je vprašala Franca, ki se je
bila zavedela.

»Mrtev!« je dejal Matijec.

»Mrtev!« j e  ponovila Franca,

»Ubil se je!« je dejal Matijec.

»Mrtev je, morda prav tako!« se je vdajala
Franca ter lezla vase ob misli: »France je prišel po
svojega konja, na katerem me je snubil.«

Podala je Matijcu roko, da jo je podpiral na
voz.

»Če bi bila luč,« je modroval Kosmač, »bi bili
videli jelko. Zakaj smo pozabil na luč ... To imaš,
Tine, zaradi luči. Ali nisem dejal, da prižgimo luč?«
je lagal sebi in drugim. »Jaz sem yendar dejal, da
jo> prižgimo. O, škoda take živali. Kakor struna
je bil. In prednjo nogo si je tudi zlomil. O, ti
uboga živalca! Glej, saj mu je kar kost prebodla
kožo!«

168

»Kaj bi!« se je otresel Tine. »Mrtev je in kar
je, je! Odreti bi ga bilo treba še nocoj, da ga ne
bo lisica, trgala!«

S silo' se je otresel nejasne groze in spoznanja,
da ga je zagrabil strašen vrtinec usode ter ga vleče
v prepad.

»Zdaj nas pelji domov. Kakšna svatba je to, o
kakšna svatba je to. Vrag vzemi tako svatbo. Strah
mi je zlezel v kosti in dušo. Živ dan ne sedem več
na voz brez luči!« je besedičil Kosmač.

»Jaz pa sploh ne več na voz!« se je tresla botra.

In so pognali proti domu.

Na pragu jih je čakal Mohor. Sovražno sivo je
sprejel njegov pogled nočne goste. Že se je mislil
umekniti v temo, ko je zapazil samo* enega konja
pred vozom.

»Ali ste ga že danes zapili?« je zbodel, kažoč
na prazno vprego 1  na vozu.

»Komu kaj mar, četudi bi ga!« je osorno dejal
Tine, v katerem se je vse kuhalo od gneva in
sramu, ko je pomislil, kako bo govorila vsa vas o
njegovi vožnji in svatbi in konju, ki so ga ubili. In
ni se mogel otresti občutka, ki je bil zmerom jas?
nejši, da ga-vleče divji vrtinec vase zmerom jače
in vztrajno kakor železni vijak.

»To je bil Francetov konj!« je poudaril Mohor.

»Bil!« se je spodbujal Tine. »Tam leži pri zna*
menju.«

»Kaj je s konjem, kaj praviš?« je z grozo in
sovraštvom vprašal starec.

»Lisice Vam snedo urbase, če ga še nocoj ne
oderete!« je otresel Tine. »S poti stopite, da gremo
v hišo!«

»Ti me boš gonil s poti? Ti, ki si najprej požrl

169

konja. Ali veš, koliko je vreden tak konj? Več
kot ti sam. Ta konj je bil Francetov!«

»Nagatite si ga!« je odrinil Tine starca s praga,
da se je opotekel. Z vso' nasilnostjo je zatrl v sebi
občutek plahosti in neprijetne zavesti, da je vse to
slabo znamenje in čuden opomin.

»Lepo sta začela!«

»Kaj Vam mar?«

»Ti, ti!« se je zgrozil starec.

»Pusti, Tine!« je prosila Franca.

»Tega konja bomo odbili!« je dejal polglasno
Mohor. »Ta konj je bil pred tvojo doto pri hiši!«

In se je umikal proti izbi.

»Ali nisem rekel,« je dejal Tine ves razdražen
Franci, »da bova midva spala v izbi? Da bosta šla
z Matijcem v tvojo kambro? Zakaj nisi naročila?«

»Pusti, saj je vseeno!«

»Vseeno. Jaz sem tvoj mož in gospodar!« je
siknil Tine, »in v tvoji kambri ne bom spal!« mu
je vrelo vino v glavi.

»Gospodar!« se je gnal Mohor. »O, to pa še
dolgo ne! Če ne maraš v kambri, tvoja šupa je še
zmerom prosta. Jaz imam svoj kot in mi ti ne boš
prenašal postelje!«

»Moj Bog!« je jokala Franca, ki so jo obhajale
neznane slabosti. »Pustite to, tako pozno je in
boter in botra morata domov! Saj se bomo jutri
pogovorili. Z Bogom, botra!« je prožila roko. »In
ne zamerite in hvala lepa!«

»Jutri, da jutri!« je pritrjeval Matijec, ki je bil
medtem obrnil voz. Najprej se je hotel vmešati
med Tineta in očeta, toda ozir na Franco in pa
misel, da se ne kaže pričkati na cesti, sta ga za*
držala.

170

»Za nalašč ne! Še nocoj bom spal v izbi,« se je
gnal Tine. Videlo se mu je, da so morali tudi po
poti precej piti. »Stari ima samo kot pri hiši. V
čumnato mu znesem vso tisto brkljarijo, ker tako
tišči. Tam naj spi. Tam je njegov kot. Jaz sem tvoj
mož in gospodar!«

»Samo poskusi!« je hreščal Mohor. »Samo po?
skusi!«

»Če pa imaš res samo kot!« se je vmešal Ko*
smač. »V pismu imaš samo kot. Kaj bi se trgal.
Gospodinja bo pa vendar ležala v izbi, ali ne?
Ampak nocoj, Tine, je pa vendar vseeno, kje boš!
To svar uredite čez dan. Ali boš nocoj prenašal
plevnice!«

»Še nocoj, prvo noč!« je trmasto poudaril Tine.
»Ali sem tvoj mož in gospodar, Franca, ali ne?«

»Mož že, gospodar pa ne!« je odločno stisnila)
pesti. »Spat pojdimo!«

»Jaz mu zmečem še nocoj vse v vežo!« se je
srdil Tine. »Še nocoj!«

In je planil v izbo, zagrabil v temi za plevnico
ter jo butnil v vežo. Nekaj je zaropotalo v izbi in
slišalo se je brnenje kakor daljnih strun.

»Vrag, zdaj si razbil uro! O, to uro boš plačal,
to uro boš plačal,« je rastel Mohor. »Še jutri te
tožim, še jutri!«

Tine je planil k Mohorju. Franca se je vrgla
vmes ter mu grozila vsa besna od žalosti in sramu
in bolečine.

»Poskusi in je konec nocoj!« je kriknila. »Ne
zamerite, oče!« so jo polile solze, ko je pobirala
plevnico na tleh ter jo nesla nazaj na posteljo. »Ne
zamerite!« Čutila je neznane krče v trupu in se
oprijela Z a podboje.

171

»Jutri bom tožil!« je dejal Mohor, hropeč od
silnega napora, ko ga je Matijec izkušal odpeljati
stran.

Franci je bilo, da bi na mestu skoprnela od
sramu in bolečine. Sama ni videla, kdaj sta odšla
botra. Obnemela je na mestu pred pragom ter si
želela samo smrti, samo smrti.

»Pojdi!« je čez čas dejala Tinetu.

»V kambro nikoli!« Odšel je, kakršen je bil,
proti šupi.

»Zdaj se je začela pokora!« je gorelo v njej.
»O, kako strašna bo ta pokora!«

»Spat pojdi!« je prišel Matijec iz hiše. »Spat
pojdi in ne stoj tukaj, da se ne prehladiš. Vsa
mokra si, ko so te močili, in si vsa blatna,« ji je
posvetil po obleki. »Pljučnico si nakoplješ!«

»Samo da bi si jo res!«

»Ali noriš?« se je zdrznil Matijec.

»Ne norim, Matijec! Zdaj vidiš, kakšen pekel
sem prinesla k hiši.«

»Nikar ne govori! Danes se je vse tako čudno
nabralo, in vsega sem kriv jaz!«

»Kaj boš kriv! Jaz sem kriva in meni gre po?
kora!« je dejala vsa trepetajoča.

»Ne, moja zaspanost je vsega kriva!« se je ob?
toževal Matijec.

»Tvoja zaspanost!« je nehote potrdila Franca-

»Vidiš!« se je žalostno nasmehnil Matijec.

In sta šla spat.

Okoli dveh ponoči je zaslišal Matijec stokanje
pred vrati. Planil je pokonci in uzrl na vratih
Franco.

»Matijec,« je zaprosila vsa bedna in bleda in

172

tresoča se po vsem telesu. »Matijec, pokliči Tineta,
naj gre po Zefo!«

»Kaj pa je?« je vprašal ves prestrašen. »Kaj
pa je?«

»Tinetu reci, naj gre po Zefo.«

»Po Zefo?« je radoveden vprašal. »Po Zefo?
k ranča, kaj pa je s teboj.«

Obšle so j O' čudne bolečine, da se je krčila v
dve gubi. »Zefa bo* že vedela!«

In se mu je posvetilo. Sunil je v jopič, zagrabil
klobuk in škornje.

»Koj Franca!«

»Pa naj gre Tine, kaj boš ti?«

Matijec pa je vedel samo eno, da je treba Franci
pomagati in da želi Zefe. »Če iščem Tineta, se ji
utegne kaj zgoditi!«

In je naglo šel po bregu navzgor in potrkal na
okno: »Zefa, Zefa!«

»No, no, saj boš okno ubil!« se je oglasila ženska
srednjih let v čumnati. »Kaj pa je? Kaj pa je tebi,
Matijec?« se je začudila, »da kličeš babico.«

»Franca, Francka!« je jecljal v zadregi, zave*
dajoč se počasi kočljivosti svojega poslanstva.

»Francka, čigava Francka?« se je čudila Zefa.
»Matijec, ali noriš?«

»Naša!«

»Matijec, ti si pijan, saj je bila šele danes po*
roka!« se je smejala. »Gotovo, da si pijan!«

Matijec je zrl dobrodušni obraz na oknu ter po*
stajal nestrpen. Droben dež se je sipal nanj in slab
žleb je puščal vodo- v curku na njegovo* ramo.

»Kaj jaz vem. Naša Francka, Tinetova Franc*
ka,« je popravljal, »je poslala po Vas, mati. Že ve,
zakaj!«

173

»Bom pa pogledala,« je menila mirno ženska.
Če se ni kaj preobjedla, pa jo vije! Ali imate kaj
kamilic pri hiši?«

»Nič ne vem,« je dejal Matijec ves nejevoljen
nad brezbrižnim vedenjem ženske in radi svojega
čudnega položaja.

In je Zefa počasi šla po strmem bregu, da se je
Matijec nejevoljno trikrat vrnil ponjo ter ji poma*
gal čez mokre korenine.

Dež je še počasi in vztrajno padal na opolzko
pot. Tu pa tam se je posvetila mlaka v temi. Zefa
je hodila oprezno, počasi ter se nerodno lovila na
podrsnicah. Matijec je trpel kakor v vicah.

»Nič srca nima! Prav nič srca nima. Človeka bi
pustila umreti. Da so ženske takšne! Ona jo kliče,
ta pa pravi, da se je preobjedla. Babnica lena, za=
spana. Ne ljubi se ji. Če bi ji streha gorela nad
glavo, ne bi skočila,« se je jezil Matijec ter vlekel
žensko čez resje in grmovje.

»Le počasi, Matijec,- le počasi, da si noge ne
zlomim!«

Tako je Matijec klical in vlekel babico k tuji
ženj.

In še takrat otrok ni bil živ.

27 .

Pri Mohorju se je naselila bolezen.

Franca je ležala bleda in onemogla v svoji
kambri. Polmrak je bil v sobici. Kakor komaj sim
teni pajčolani S o se prepregale zmršene niti rahlih
senc preko sten, padale s stropa ter se dvigale v
rahloi zgibanih valovih proti oknu. Na stropu je
bil okajen okrasek in njegove črte so se prepletale

174

z nitkami v čudne, zdaj režeče se zdaj jokajoče se
obraze. Franca je zrla v polomotici vse te sence in
pri srcu jo je čudno čudno zeblo.

Dva dni je Matijec opravljal vsa dela v hiši, le
Zeta je stregla ter kuhala. Tine je kosil na trav*
niku, toda ni prišel jest domov, temveč je hodil
k botri.

»Dokler ne pošlje pome!« je ponavljal sam pri
sebi, ne meneč se ne za govorice ne za posmeh
delavcev in drugih ljudi.

»Prav imaš, Tine, le drži se!« mu je kimala Ko*
smačka.

Tretji dan je Zefa dejala Matijcu:

»Brez ženske ne boš shajal, Matijec, poglej,
kako imaš posodo umazano. Delavci godrnjajo nad
prismojenim zeljem. Klančarka nima pod milim
nebom nobenega dela, njo najmi, ker ni za težko
delo. Jaz tudi ne morem biti zmerom pri hiši, ko
imam drugod posla.«

»Nanjo pa nisem mislil!« se je razveselil.

In jo je naprosil.

Ženska j e  še tisti dan prišla. Sama je bila, ker
je bil mož sp,et odšel tesat v dolino. Kar v čumnato
se je nastanila z Janezkom ter stregla Franci in
kuhala za družino.

Četrti dan so klicali k Franci zdravnika. Dobila
je vročino in Matijec se je peljal ponj.

Zdravnik je zmajal z glavo ter naročil Matijcu:

»Na ženo pa pazite!«

»Na koga?« se je začudil Matijec.

»Na ženo!«

»Saj ni moja žena!« je zardel Matijec kakor
rak. »To je bila moja svakinja!«

»Vseeno!« se je smejal zdravnik. »Pazite.«

175

»Kako je?« je prikrevsal Mohor.

»Pazite!« sem dejal!

»Da je hudo?« je mežiknil Mohor ves nemiren.

»Lahko postane!«

In se je hotel odpeljati.

»Matijec.« je povlekel Mohor sina za rokav.
»Notarja pripelji!«

»Notarja?«

»Da, notarja! Da nam vrne grunt!«

»Ali je ona rekla?«

»Zdaj bomo še vpraševali! Umre nam lahko in
potem zbogom grunt. Ali boš še to zaspal? Če
nam vrne grunt, no, potem —«

»Oče! Tako je bolna, pa bi jo vznemirjali s to
rečjo!«

»Ce si pameten! Rečem ti!«

»Ali se odpeljeva?« je vprašal zdravnik, vrnivši
se na prag.

»Takoj!«

»Matijec, da ne pozabiš!«

In se je Matijec vračal brez notarja; na vozu
sta sedela Klančar in njegov tovariš Brus. Sredi
ceste ju je bil naložil, ko sta tovorila svoj punkelj
z žago in plenkačo.

Klančar je bil vinjen ter se je venomer zaletaval
z besedo.

»Kakor gospodar se voziš, Matijec! Še žena ti
manjka in otrok!«

»I, kaj veš?« se je smejal tovariš. »Kaj veš,
morda pa že ima, kje kaj ugledanega?«

»Kaj bi!« se je zamišljeno otresel Matijec.

»Vidiš, da ne reče ne. Ne zanika! Ej, Matijec je
tiha voda, kavelj v tolmunu, ki ga ne vidiš!«

»Da je kavelj, tih kavelj v tolmunu?« se je

176

grel Klančar. »Ampak tako sam pa le ne moreš
ostati. Žena in otroci so pol življenja!«

»Druga polovica, druga polovica!« se je smejal
tovariš. »Posebno otroci. Posebno otroci!«

»Ali slišiš, Matijec? Posebno otroci!«

»Bom pa koga vzel za svojega! Ali mi daš Ja*
nezka?« se je pošalil Matijec. »Saj že imam štiri*
deset let.«

»Koga?« se je zaletel pokonci Klančar. »Koga,
Janezka?«

»Ce ga daš?«

»Ali si slišal, Brus? Mojega — našega Janezka?«

»I. pa mu ga daj!« je menil Brus. »Matijec ima
denar in fantičku bo bolje ko' pri tebi. Saj še tako
pravijo —« je blebetal ter se ustavil sredi besede.

»Kaj pravijo? —« se je zgrozil Klančar.

»Besede! Ali boš kaj dal na jezike?«

»Kaj pravijo?« je stisnil Klančar pesti.

»Nič, bodi no!«

»Kaj pravijo?« je dvignil Klančar palico.

»Da ni tvoji« je dejal Brus nejevoljno.

»Da ni moj!« je bruhnil Klančar. In kakor da
ga je popadla blaznost, je zamahnil po Matijcu.
Matijec s e je zagrabil za glavo ter vznak omahnil
Brusu na kolena. Konji so obstali.

»Ali noriš?« je kriknil Brus.

»O, kaj sem storil?« se je zavedel Klančar.
Človeka sem ubil!«

In planil je z voza ter jo kakor brez uma ubral
kar čez travnike proti domu.

Matijec je strmel od začudenja.

»Nori, včasi se mu kar zblede!« ga je opraviče*
val Brus. »Včeraj je ves dan pil, ker danes nisem

177

mogel sam delati, sem ga spravil domov. Prav res
da nori!«

»Revež! Ubogi otrok!«

»Prav res! In so mu vraga natvezli!«

»Pa mene bije!«

»Saj mu je vsak sovražnik! Včeraj pride k meni
in pravi: Če bi tako vrgel onemule, ki se mi smeje,
plankačo! — Ali ne videš, da se mi smeje! Ali si
se mu ti smejal?«

Ko sta se vozila v vas, sta slišala ropot pri
Klančarjevi bajti; kakor da kdo trese po vratih.

»Ženo išče!« se je spomnil Matijec. »Pri nas je,
streže Francki. Stopi in mu povej, jaz bom spravil
konja!«

Klančar je bil po vratih ves razburjen.

»Žena je pri Mohorju!« je rekel Brus.

»In Janezek?«

»Mislim, da tudi!«

»Kako pa, tudi!« se je zamislil, nato se je obrnil,
ne meneč se za Brusa, v hlev.

»Za vražji denar sem te obvaroval!« je šepnil
kravi na uho. »Za vražji denar! In zdaj te ne po«
trebujem več, zdaj pije Janezek spet mleko od
onih, od onih tamle;« je pokazal skozi drevje.

Mohorjevina je mogočno stala sredi vasi ob
cesti na majhnem gričku. Vsa bahata in mogočna
kakor koklja med piščanci.

Obšla ga je žalost in bridkost, grebel si je v lase.

»Zdaj vem, kaj moram storiti?«

In je stopil h Kosmaču.

»Ali ne tešeš?« se je začudil Kosmač.

»Ne tešem!« je mrko in v zadregi sedel na pru«
čico pri ognjišču, loveč trske po- tleh, ki jih je rezal
Matevž, nasajajoč koso.

178

»Saj boš lahko' še) kosit! Mohor je iskal kosce,«
je malomarno dejal Kosmač.

»Matijec?« je dvignil glavo.

»Ne, Tine!«

»Ta pa ni Mohorjev!«

»Na Mohorjevem je!« je vztrajal Matevž.

»Tisto je res. Tudi moja žena je tam in otrok
tudi!«

»Otrok tudi?« se je začudil Matevž.

»Kje pa naj bo, če ne pri materi!« je trdo dejal
Klančar. »Ona ima tam dela čez glavo in doma ne
utegne. Kravo Vam prodam, če jo- vzamete!«

»Kdo- bo> zdaj kravo kupoval, kravo, ki ti jo je
Bog obvaroval,« je regnil Matevž. »Obvaroval
zaradi žene in otroka!«

Klančar se je komaj vzdržal, da ni kriknil od
bolečine.

»Prodam jo!«

In sta sedela do mraku ter barantala zanjo. Ko
je mrak padel in je Klančar postal nejevoljen in
iačen, sta udarila. »Da dobim ta vražji denar!«

Kosmač mu ga je takoj odštel. »Pa krave res ne
potrebujem, samo da ti ustreženi, ko tako siliš!«

Medtem je bil prišel Matij ec domov ter prine*
sel zdravila.

»Kje je notar?« je rezko vprašal Mohor.

»Nisem ga pripeljal!«

»Da ga nisi? Ali veš, kaj bi se ti moralo nas
praviti. Puščati! Iz same lenobe in zaspanosti ga
nisi pripeljal- Iz nemarnosti! O, iz nemarnosti!« je
vpil Mohor nad njim. »Grunt zapravljaš iz ne?
marnosti.«

»To ne gre tako! Bolna je!« je poskušal Matijec.

179

»Prav radi tega! O, meni se kar blede v glavi!
In če umrje?«

»Da umrje?« se je preplašil Matijec. »Ne, tega
pa ne sme!«

Mohor ga je jezno pogledal ter odkrevsal na
njive. Do večera je bil obšel ves grunt. Truden in
žalosten, jezen in bolan od srda se je ob mraku
vrnil.

»Ali še živi?« je vprašal Matijca v kuhinji.

»Saj ne sme še umreti!« se je zgrozil Matijec.

»Tebe bodo vprašali!« je siknil Mohor, presto*
picajoč se z nogo. »Tebe bodo vprašali; Ali dovo*
lite, da umrje? Smešno. Zdravnik je dejal, da je
nevarno in tebi gori streha nad glavo, pa praviš,
saj ne sme! Zakaj nisi pripeljal notarja?«

»Da, lahko bi ga bil!« se je oglasila Franca pri
pol odprtih vratih. »Lahko bi ga bil! Samo mojo
doto mi vrnita, notarja pokličite in vrnem grunt!«

»Torej doto!« je poudaril Mohor ter vlekel
Matijca za roko. »Kje imaš še drug denar? Tu v
tej knjižici,« je rohnel Mohor, ki jo je bil izvlekel
iz žepa, »v tej tvoji knjižici manjka do njene polne
dote. Tri četrtine dote si naložil, zdaj pa manjka.
Ali imaš še kje drugo!«

»Nimam!« je dejal Matijec.

»Če jaz dodam, kar imam! Zadnjo četrtino in
enoletne obresti, ni dovolj. Torej primanjkljaj je,
luknja, kakor da jo je miš napravila. Ali si dal
denar mišim?«

»Nisem! Kaj se tako mudi! Franca bo še ozdra*
vela in do takrat bom že imel denar. Ves denar!«

»Ves denar? Da, ves denar! Bog sam vedi, kje
si ga zaspal,«'je kričal Mohor. »Notarja ne pripelje,

180  ;

denar je zapravil. Kakor da ga je kam zakopal,« je
skoraj zajokal starec od bolečine.

Vstopil je Klančar. Naglo, ne da bi pozdravil,
je prožil Matijcu šop bankovcev:

»Da ti vrnem —«

»Saj ga, ne potrebujem!« se je branil Matijec.

»Ali boš!« je prišel Mohor iz izbe. »Prav v
pravem trenutku si prišel! Ta denar nujno potre;
bujem!«

»In se meni laže, da ne!« je bruhnil Klančar.
»Ti lažnivec lažnivi! Ali se zmerom tako lažeš?«
je iskal nemirno okoli sebe.

In v strašnem gnevu je zagrabil Jamezka, uzrši
ga v čumnati, ter ga dvignil v naročje.

»Domov pojdiva!«

»Čisto meša se mu!« je planil Matijec. »Čisto
meša se ti! Pusti otroka, da pride ona ponj! In de*
nar vzemi nazaj,« je segel na mizo-

»Ali boš!« je besnel Mohor ter pograbil ban*
kovce. In kakor blisk jih je preštel z očmi.

»Dovolj bo. Dota, je zdaj skupaj,« je planil k
Franci.

»Da je?« se je trudoma obrnila na postelji.

»In če ni notarja, boš pa napravila testament!
Po tri može ti stopim. In jim boš povedala, da
vračaš grunt. Jaz bom poslušal. Ti zapuščaš grunt
meni kot glavnemu dediču in razpolagaš s svojo
doto. In od te dote zapusti tudi tem trem pričam
vsakemu nekaj za trud,« se je zvito nasmehnil
Mohor.

»Bom, oče!« je čisto tiho odgovarjala Franca.

Klančar je nesel svojega otroka v hlev, kjer je

181

ona molzla kravo. Potegnil jo je za roko izpod
krave, da je polila mleko, ter dejal:

»Kar pusti! Naj si išče Matijec drugo!«

»Kaj ti je?« je vsa prestrašena zastrmela vanj.
»Otroka boš zadušil? Ali noriš?«

»Otroka zadušil? O, takega otroka. Janezek,
Janezek, Janezek, ti moj Janezek!« ga je tiščal
nase, da je otrok že motovilil z rokami. »Saj si
moj!«

»Sem ga daj, ti ga boš res zadušil. Ali ne vidiš,
da lovi že sapo. Saj si pijan!«

»O, bil, bil! Strašno bil!« je vzdihnil. »Zdaj sem
trezen! Saj vidiš, da sem trezen,« ji je pogledal
ostro v oči. Matijcu sem vrnil, vse sem mu vrnil!«

»Denar? Odkod ga imaš? Pa nisi kradel, ko si
tak,« se je s strahom odmeknila.

»Nisem! Kravo sem prodal! Ali ni to prav, da
sem jo prodal! Da sem vrnil tisti vražji denar!«

»Moj Bog! Ali si res ob pamet?«

»Ne vidiš! Tista krava je bila obvarovana 1  za
vražji denar. O, Bog ni imel ničesar zraven. Zdaj
sem mu ga vrnil. Veš, zdaj sem mu vse vrnil. Da
bo vzel Janezka! Ali slišiš? Da bo vzel Janezka?«

»Ti si bolan!« je s strahom in solzami ugotovila
žena.

»Saj sem res bolan,« ji je pritrdil ter zrl predse.

»Prav res, da sem bolan. In če bi kdo' kaj rekel,
Matijca le nisem ubil! Vrnil sem mu denar! In če
bi le hotel Janezka, veš žena, če bi ga le hotel, mu
ga daj!«

»Križani Bog!« je molila. »Kaj se mu je zgodilo?«

Spravila ga je s prigovarjanjem v posteljo ter
hitela k Blažu z otrokom, ker ga ni zaupala možu.

»Kaj mu je, kaj mu je?«

182

Blaž je sedel pri ognju ter kuhal močnik. Po*
slušal je žensko s sočutjem in povpraševal; ko je
zvedel vse podrobnosti zadnjega razgovora, je
udaril z roko po kolenih. Pustil je vse ter šel za
prestrašeno' in objokano ženo.

Ko sta stopila v izbo, je bila postelja prazna in
o Klančarju ne duha ne sluha.

»Janezek, Janezek, kaj bo z nama!« je kriknila
uboga ženska.

»Jaz ga že poiščem!« je dejal Blaž. »Spravi
otroka spat. Še nocoj ti ga poiščem! Po tobak si je
šel. Po tobak! Le nič se ne boj!«

28 .

Tine, ki se je vendar pritihotapil domov, je
metal seno na skedenj, ko je prisopihal ves zasop?
ljen Kosmač.

»Tine! Tine! Pusti seno in hiti!«

»Ali gori?«

»Gori! O, kako ti gori!« ga je povlekel za rokav
pod široko hruško. »Prav gori ti! Franca dela te?
stament! Ali sta se kaj dogovorila?«

»Od poroke nisva govorila!«

»Nista govorila! To je storila tvoja izba. Ti na
šupi, oni pa okoli nje! Mohor je iskal priče. Ti
spravljaš seno, ona pa dela testament! Ker se nič
ne brigaš. Ali je žena, ali ni žena? In če si njen
mož — pod kap te bodo postavili!«

»Vrag!« je dejal Tine ter vrgel vile stran.
»Bomo videli!« Ves je bil žaljen v svojem ponosu,
dasi se ni mogel otresti misli: »Vse gre po pravi
poti, vse gre po pravi poti!«

183

Vstopil je po prstih v vežo. Mohor je sedel pri
polodprtih vratih ter kimal pri vsaki besedi gospo*
dinje. Franca je počasi in razločno govorila:

»Vsega je dedič oče Mohor. Njemu vračam
grunt. Tinetu in Matijcu po tretjini svoje dote, od
zadnje tretjine dobite vsak po tisočak vi možje za
trud in pričevanje.«

»Kakšen tisočak? Česa tisočak?« se je zdrznila
priča; po glasu je spoznal Poljanca.

»Denarja!« je dejala Franca. »Ostanek naj bo
za maše!«

»Še poceni vas je dobila za ta posel!« se je ogla*
sil Tine ves razburjen. »Lepo ste si razdelili! Da
vas ni sram, tako opehariti bolno ženo!«

Možakarji so se preplašili, nato je Poljanec
stopil k njemu: »Ali si slišal vse? Ali si slišal, da
je tebi dala, tretjino?«

»Vse sem slišal!« je dejal Tine trpko.

»Vsaj veš, kako je. Je vsaj več prič!«

Mohor pa se je stisnil za vrata in klel.

»Tiste tri tisočake pričam sem jaz svetoval. In
ima zdaj vsak tri priče za to! Prav mi je, osel stari,
te stroške plačaš ti.«

»Kar spravite se!« je rohnel Tine nad pričami.

»No, no, povabljeni smo bili po gosodinji, Tine!
In v tej hiši ukaže gospodinja!« je zbodel Madidelj.
»Opravili smo tudi, kajne, kar pojdimo! Zbogom,
Franca, in ozdravi.«

Franca je brez moči mrtvo segla možem v roke.

»Hvala lepa, možje!«

»Že dobro!«

In so šli z mrkim licem.

»Zmožen je ubiti človeka!« se je prestrašeno
ozrl nazaj Brus na ovinku.

184

»Prezdrav je!«

Tine pa je premetaval polena pred hišo.

»Vražji Kosmači Samo on me je spravil v ta
vrtinec. Se boš ti tudi obrisal za njivo,« mu je ško«
doželjno šinilo skozi možgane. »In to pa že tudi
vem, dogovor ne drži in da boš dal knjiižco nazaj!
Tako gol pa nisem odšel. Tudi tretjina je nekaj.«

Zvečer je sedel za šupo.

»Tretjino je zapustila. Kaj meni tretjina, če me
zdrobi! Zaman moj trud. Enkrat bo prišlo. Gotovo
pride jn meni bo* odpovedalo* in bom padel pred
sodnika. In me bodo vlekli in dvignili kakor galb
škega kmeta. Grozno,« se je tresel, »in se bom za=
letel v zrak in stegnil jezik.«

Tine je strmel v zvezdnato noč. Kakor da leže
zvezde v srebrno prozorni vodi, za gladko jasnim
steklom, ki jih drži na nebesu. In so mežikale kot
poredni otroci. »Zdaj jih gledam,« si je govoril, »in
Bog ve, koliko* časa jih še bom. Padla bo zvezda
in njen žvenket bo pokazal name, njen sij me bo
obsijal in jaz bom — Bog ve, koliko korakov se
bom še zagnal po zraku.« V takih mislili ga je našel
Matevž.

»No, kaj?« ga je prašal. »Kaj je z gruntom?«

»Grunt je šel!«

»Grunt je šel? Poveš, kakor da si izgubil gumb!«

»Ali naj jočem? Saj ni bil nikoli moj!«

»Pa bi bil lahko!«

»Zdaj pa ni!«

»Ali je Franca že umrla?«

»Umrla? NI še!«

»Potem je še zmerom lahko grunt tvoj!«

»Če pa je že napravila testament!«

»Zadnji drži!« mu je zašepetal na uho. »Jutri

185

bom jaz stopil k njej!«

In sta se razšla, ker je Tine molčal.

Ko je Tine stopil v kuhinjo, je zapazil slanu
njačo na klopi tik pred vrati Franckine kambre.

»Kaj je to?« je dejal.

»Umeknil sem se ti! Gospodar mora spati v
izbi. Tako se spodobi!« je pomežiknil Mohor, po¬
tolažen že skoraj radi tistih treh tisočakov, ki jih
bo po njegovem mnenju treba plačati pričam.

»Ali Franca bedi?« je vprašal nemoteno* Tine.
»Spi!«

»Straži!« je mislil Tine. »Kakor vrag dušo!
Straži, da ne bi nihče prišel do nje, da bi priče ne
mogle do nje!«

Mohor je stražil bolnico s svojim belim pogle*
dom in ji stregel vse dneve. Ljudem, ki jih je sumil,
da bi utegnili biti nevarni njegovim naklepom, je
odvračal:

»SpS! Zdajle je zatisnila veke! Po prstih iz km
hinje — vse se sliši!«

»Ali je bolje?« je vprašala radovedna soseda.

»Boljša, mnogo boljša,« je kimal.

In se mu je nekega dne zdela res boljša.

»Če pa res ozdravi!« mu je zašumelo po glavi.
»Potem testament prenaredi, pa smo spet tam!«

In je tiste dni taval ves zbegan okoli hiše.

Klančarka je spet stregla; ko je mož izginil, je
nekaj časa samo jokala, potem se je spomnila
prvega leta, ko ji je bil tudi izginil za teden dni po
dogodku »čez zid«. In ji je bil prinesel obleko* in
češenj.

»Tudi zdaj bo prinesel,« (se  je tolažila. »Tista
misel ga je spet spekla. Sama sem kriva, zakaj sem
se igrala z njim!«

186

In jo je srečal župnik, ki je obiskal Franco.

»Od moža še nič pisma? Nič se ne boj! Storil
si ni nič, ker bi bili že zvedeli! Vse se zve, Metka,
vse. Pošto imamo, brzojav imamo — govoriš lahko
po žici na daljavo, nič se ne boj! Vse se zve, vse.
— No, povej prav odkrito, ali si kaj pregrešila, da
je šel?«

»Nisem, zdaj ne! Prvo leto!«

In se je s trepetajočim glasom obtožila, da jo
je Matij ec prenesel čez zid in je mož vlidel.

»Samo to?« se je zdrznil župnik.

»Samo to!« je zatrdila.

»Huda pokora ti je naložena. Ne godrnjaj, nosi
jo radi drugih. Vsak mora nekaj nesti od sosedo*
vega kakor na višarsko goro polena. Ker smo vsi
ena družina, vsi ena sama velika družina. Kakor bi
sedeli okoli ognjišča.« In je odhajal.

Franca je počasi pritavala okoli vogla, opirajoč
se na palico. Roke so se ji tresle, toda v lica, v bleda
lica je prignal sveži zrak rdeče lise.

Mohor se je dvignil za njo kot čuvaj- Da bi vsaj
izročila pred notarjem! Če bi se Matijec boli brigal!
In zdaj bosta s Tinetom skupaj. — Da, zdaj je
nevarno, ko bosta s Tinetom skupaj.«

Ker je bila izba poleti bolj hladna, je bila dala
res prenesti svoje stvari v izbo. »Kjer 'je mož!« je
dejala, »in ko oče ne mara!« je trdila Klančarka,
ki je selila.

»In Tine ti bo tudi ponoči pomagal. Saj je sploh
čudno, da se pehajo' oče s postrežbo !« 1

Tako se je Mohor znašel s svojo posteljo v ku*
hinji. »Pa sem jo polomil!« se je jezil. »Ampak
grunta ne dobiš,hudi če spiš v izbi, hlapec presiti!«

In je lezel zmerom kot senca za Franco. Da bi

187

videl, s kom govori in če ji je kdo hotel šepetati, je
naglo kavsnil vmes s svojo besedo.

Tudi danes se je Mohor dvignil pred hlevom
za njo:

»Izlizala se  ( bo! Samo da je Tine ne pregovori,
da bi mu izročila pri notarju!«

In je besno, razdražen strmel predse.

»Pa naj izroči meni! Kakor hitro se bo (mogla
peljati! Zakaj bi pa ne šel ponj, sam ponj?« se je
vprašal ves vesel domisleka. »Da mi jo ta čas ipre=
tentajo. Pa bi notarja privabil za druge. Kakor v
mišnici sem! Prav kakor v mišnici sem. Zmerom
se vrtim na okoli, pa ne najdem izhoda. Če bi oni
ne bil tak tepec, Matijec zaspani!«

In je sedel spet pred pragom ter stražil, stražil
Franco, ki so ji začela rdeti lica :ter ji je močneje
udarjala kri po žilah.

29

Blaž je stal v posojilnici.

»Tisto knjižico je dvignil upravičenec Martin
Božič,« mu je dejal uradnik.

»Sam?«

»Sam. Izkazal se je, da je pravi!«

»Izkazal se je?«

Blaž je odšel; trpka žalost ga je obšla. Ta zadnji
dokaz, ki mu ga je namerjal sam vročiti, ta zadnji
dokaz mu je Tine odnesel. !

»Polakomil se je denarja in otresel mene!« mu
je šlo po glavi. »Ne mara me za očeta, sramuje se
in celo zdaj, ko ima Franco!«

Ves zbit in tih se je napotil nevede dalje.

188

Obstal je ob vodi. Od zadnjega deževja je bila
blatna in motna.

»In ob izviru je čista!« mu je šinilo v misel. »Ob
izviru je čista, potem se umaže. Od vsepovsod sili
umazanija vanjo, pa bi ne bila umazana. In zalite*
vam, da bi Tine videl, da bi Tine vse razumel! Če
se voda moti in skali v strugi, pa bi se ne skalila
duša med ljudmi! Prav ti bodi, Blaž; le nosi sam
svojo pokoro, sam svoje poleno in ker ga tvoj sin
PO' tvoji krivdi noče, nosi še njegovo. Ali si se prej
zmislil nanj? Prej,'ko je bil še čas?«

Žalosten in pobit je krevsal po cesti ter trudoma
lovil misel. »Kam pa grem?« se je nenadoma
ovedel »moj Bog, kam pa grem?« 1

Na cesti je tolkel nekdo kamenje za posipa*
vanje. Ves prašen in raztrgan, ne da bi dvignil
glavo. Blažu se je zdela kretnja znana.

»Ali je, ali ni?«

In je stopal bliže.

»Seveda je!« je pospešil korak. Tudi oni se je
ozrl, molče pograbil čepico na kupu kamenja ter
se umeknil čez cesto v njive.

»Klančar!« je kriknil Blaž za njim. f

Oni se ni ozrl. Kakor da ga klic ne briga, se je
izgubil med koruzo in pšenico v polju. I

»Klančar!«

Blaž je v strašnem obupu sedel na kup kamenja
ter čakai na njem do trde noči. Onega ni bilo nazaj.
Zlezel je brez večerje pod šupo in ko jeidrugo jutro
vprašal pri županu, je zvedel, da je Klančar vzel
že zvečer svoje pravice ter odšel brez plačila.

Blaž je pograbil za palico ter se priprašal za
njim.

189

Povedali so mu, da se je ponudil za tesarja in
odšel v hribe podirat hraste.

»Zaradi nje 'ga moram najti!« je sklenil Blaž.
Poldan je odzvonilo vse povsod, ko> je zagledal
pred seboj, kako so drvarji podirali hraste na go*
loseku. Odkril se je tej mogočni poldanski pesmi,
ki je šla čez polje. Vmes pa so klicali zvonci
podružnic okoli in okoli. In to poldansko morje
glasov, se je zaganjalo in plalo, zaganjalo in plalo
preko belih cest, belih trakov med travniki, na kas
terih je zelenela otava.!

Čuden strah ga je nenadoma obšel:

»To polje je pokazal skušnjavec Kristusu, ko
ga je skušal! Sam Gospod ga je blagoslovili svojim
pogledom! Poglej še mene na tej poti in me blago*
slovi! — Saj me je že, ko me je sem pripeljal!«

In Blaž je pokleknil ter zgibal ustnice k.molitvi.
Odmolivši, se je zagnal še tistih par korakov.
Drvarji so pravkar posedli v senco ter otepavali
suh kruh za kosilo-

»Bog blagoslovi!« jih je nagovoril. »Ali potre*
bujete delavca?« se je domislil zvijače ter sedel
mednje, tako da je obsedel tik ob Klančarju. Temu
je obstal založaj v ustih, da je samo debeta gledal
gosta.

»Pri žagi I  nam eden manjka!« se je smejal
rdečeličen fant. »Prav močan, kakor ste, oče!«

»Že vidim, da moram iskati kruha drugod!« je
žalostno zmajal Blaž z glavo. »Saj komaj toliko
zmorem, da ga še nesem v usta. Če niste hudi, bom
pa tudi jaz založil!«

In ker niso bili hudi, je odprl sam svojo culico.
Oni fant mu je celo ponudil požirek iz barigle.

Nato so polegli po senci.

190

Klančar se je nekaj časa obotavljal, slednjič ga
je vendar radovednost premagala: |

»Kam greš, Blaž?«

»Mislil sem, da si me čisto pozabil! Tudi se
nisem zanesel. Včeraj sem imel prikazen: tebe sem

videl na cesti!«

Klančar se je potuhnil in dejal;

»Jaz delam že teden dni tukaj.«

»Tudi jaz iščem dela, pa sem zašel,« je dejal
mirno Blaž. »Beračiti me je sram, pa grem za
pastirja!« t

»Tu sem?«

»Na Hrvaško!«

»Pa bi šel po cesti!«

»Pravim, da sem zašel!«

»Da si res? Ali ne greš domov?«

»Kaj bi zdaj doma? Sama žalost!« I

Klančar je dobil zaupanje vanj. Pogladil si je
plešo, pogrknil in vprašal navidez brezbrižno, toda
glas se mu je tresel. 1

»Kakšna žalost?«

»Vsepovsod- Pri Mohorjevih je gospodinja
bolna in tudi pri 'tebi ni veselja. Kaj jaz vem.
Ampak da si šel kar brez besede. Žena si ti bo še
oči izjokala. Jaz sem trdil, da si šel iskat dela, iona
pa ne in ne, da se ti je kaj primerilo, da so te zli
ljudje, da ti nisi bil tak po srcu in da bi svojega
otroka ne zapustil!«

»Svojega!« je poudaril Klančar.

»Svojega, da!« se je ozrl Blaž. ;

»Ampak oni ni moj!«

Kateri?« /j

»Janezek!« se je z žalostjo stisnil Klančar.

»Tako!« se je razhudil Blaž. »Tako! In ti'misliš,

191

da te Bog ne bo zaradi te misli? Ali misliš, da bi
zdaj orepoznal svojo ženo, takšna je. Jn ti grešiš
nad njo in nad Janezkom! Čigav pa naj bi bil?«

»Matijčev!« je trpko dejal Klančar.

»Matij čev? Zdaj grešiš še nad Matijcem ne*
dolžnim! Ali ti ni posodil denarja, da si ozdravil
ženo, kaj?«

»Posodil za ženo!« je pljunil Klančar.

»Za koga pa, če je ona bolna,« se je jezil Blaž.
»In zdaj še Matijec! Še ta greh si koplješ na dušo,
da sumničiš tega dobrega človeka!«

»Da predobrega!« se je razjezil Klančar. »Pri
miru naj bi me bil pustil. Kar vsilil mi je denar.
Zakaj mi je pa silil denar. Kdo pa danes sili denar
iz prijateljstva? Vidiš, tako je! Njegova dobrota

ga izdaja!«

»Tebe je sanvskušnjavec obsedel! Pomisli, nanj
sem mislil na onem vrhu. Tu je skušal Gospoda.
To polje mu je ponujal! In zdaj pa na tem vrhu
skuša tebe!«

»Prav, zdaj pa sva skupaj: Ali ni tudi Gospoda
skušal z  dobroto. Preveč je bil vsiljiv — jaz sem
mu zapadel in vzel!«

Klančar je vstal.

»In da nisi prišel mene iskat, Blaž?«

»Nisem. Klančar!« je zatrdil Blaž. »Saj morda
tudi zdaj vidim le prikazni,« je dejal ter' stopil na
rdeč robec, ki je padel Klančarju iz žepa. »Ljudje
bi dejali, da se mi blede, če bi jim pripovedoval!«

Klančar se je razveselil nad mislijo; ne da bi
mu segel v roke, je šel za drvarji, ki so  vstajali.

»Ampak četudi vidim samo prikazen,« je dejal
za njim Blaž, ko ga je oni še slišal, »ti grešiš nad
svojo dušo in lastno krvjo! Doma te čakajo!«

192

Drvarji so se porazgubili po hribu.

Ko je Blaž zaslišal rezki glas žag in zamolklo
udarjanje sekir, je pobral rdeči robec, ga vteknil
za srajco ter se obrnil v dolino.

»Zahvaljen bodi, Gospod, za to pot!«

In kakor mladenič jo je ubral po razvoženem
kolovozu navzdol.

Klančar pa je sedel na parobek ter gledal za

njim.

»Verjeli mu ne bodo! In tudi če bi mu! Na
pismo ne odgovorim nikomur; preden me drugače
najdejo, bom bogve že kje! Pa sem se ga včeraj
tako neumno ustrašil. Če pa gre še naprej na
Hrvaško!«

In je žagal hrast za hrastom in se mu je zdelo,
da mu žaga poje:

»Z dobroto* me je skušnjavec skušal in me ujel.
Z dobroto, z dobroto!«

Strašna žalost mu je krčila srce, da je bil varan,
da je bil varan, da, je bil varan, mu je grizlo v
mozeg, da ga je spreletalo kakor mrzel curek proti
možganom.

Žaga pa je pela svojo strašno pesem:

»Z dobroto*, z dobroto!«

30 .

Franca je planila iz postelje ter se tresla po
vsem životu. Neizmerna groza jo je navdala. Zunaj
je grmelo in treskalo, vsak hip je švignilo preko
njiv v rdečem plamenu. Stisnila se je ob vznožju
ter poslušala.

Tine je na glas govoril. Govoril razločno, vsako
besedo glasno*, da jo je rezalo v srce.

M

193

»jaz sem ga. Da, jaz sem Franceta, Blaž! Zakaj
me pa ne ovadiš?«

In se je spet prevrgel na postelji, udaril z roko
po vzglavju in hropel.

»Si cepinom po čelu, da! Blaž, kar ovadi me!
Ne? Ker si moj oče!«

Franco je prevzemal strah, da bi vpila od sik
nega občutka, ki ji je paral srce. Močan naliv je
bil ob šipe in zunaj je gorelo polje od bliska, ki
je paral oblake.

»Pa imam vendar Franco!« se je rogal v spanju.
»Pa jo le imam in tudi tisto tvojo knjižico, Blaž!«

Franca se je krčila od bolečin v dve gubi. Zunaj
pa je udarjal tresk za treskom, kakor da kolje vse
drevje v iveri.

»Ti moj Usmiljeni!«

Fine se je umiril ter spal.

Po prstih se je splazila do sveče, jo prižgala ter
segla v notranji žep. Otipala je trdo knjižico ter
jo ob medlem svitu odprla.

»To je torej knjižica s sedmimi goldinarji!« je
zamolklo dejala ter jo vteknila nazaj.

Obsedela je z ledeno- grozo v udih na klopi ob
vznožju postelje. Tine je globoko sopel. In vsak
njegov sop jo je navdajal z nepopisnim studom,
tesnim občutkom' zoprnega, umazanega okolja,
kakor da se kopa v umazani, smrdeči vodi.

»To 1  je res. In res je, da sta z Blažem sama
često govorila, in res je, da me je Blaž svaril pred
njim, in res je, da je padel v nezavest pri mojih
oklicih, in res je, da je iskal dokazov, da je njegov
oče — in res je, da je Tine Franceta s cepinom
ubil!« je nazadnje s strašnim spoznanjem omah<
nila, kakor da se je vse zrušilo v njej- Čutila je,

194

kako jo boli in tišči v sence, strašna bol, ki je
grozila, da ji strdi kri v žilah.

Zunaj pa je divjala nevihta, kot da je odprla
zemlja vse svoje vode in požare.

»In res je, da me je sam France svaril!« ji je
prišlo na misel, da se je plašno ozrla v okno.

Okno je migljalo v krvavi luči in pred oknom
je stai nekdo ožarjen v neizmerni velikosti, kot bi
dvigal roko.

»France!« je planila k oknu.

Zgrnila S e ji je spet tema pred očmi, prevrgla
je stol, da je zaropotal z velikim truščem po izbi.

Istočasno so se odprla vrata.

Mohor je stal na pragu s svečo v rokah.

»Kaj je?«

Tudi Tine je planil na postelji kvišku. ,
»Kdo je?«

»Nič ni!« je dejala Franca s smrtnim mirom.
»Nič! — zdelo se mi je, da okno ni prav zaprto!«

»Tako?« se je pomiril Tine ter legel nazaj.

Franca pa se je splazila po prstih preko izbe
k Mohorju, povlekla ga za roko nazaj v kuhinjo
ter prosila vsa tresoča se:

»Oče, mene je tako strah! Jaz ne morem biti
v izbi. Tu, tu naj ostanem, pri Vas v kuhinji.«

»V kri ti je šel strah, Franca! Le pomiri se, saj
zunaj ponehuje.«

In sta obsedela; on na svoji postelji, ona na
ognjišču, budna, brez besed, dokler se ni zazorilo.

Samo enkrat je prekinil molk Mohor.

»Ogrni se, da se ne prehladiš!«

In ji je vrgel svojo’ odejo.

Im proti jutru je prekinila ona molk. In ji je
drgetal glas od neznanske bolečine:

195

»Oče, pošljite še danes po notarja!«

Mohor se je zdramil iz polsna:

»Po notarja?«

In se je zdanilo- ter vstalo solnce izza gor. Jasno
solnce na modrem nebu, kot bi se potapljalo v
mokro jezero. Le mlakuže po cesti, narasli blatni
potoki, povaljeno' žito in detelja sta kazala sledove
nevihte. Po stezah je ležalo odkrhnjeno dračje,
zbito listje in cvetje, kaplje so visele na travi in
grmovju.

Vedro jutro po nevihti.

Mohor je budil Matij ca.

»Vstani in naprezi! Takoj po notarja!«

Matijec se je predramil in pretegnil:

»Kam?«

»Po notarja!« je šepetal Mohor. »Franca pravi!«

»Po notarja?« je povlekel na glas in začudeno.
»In da ona pravi?«

»Vstani, pravim, Matijec zaspani!« se je jezil
Mohor. »Na luno' bi ga izstrelil, pa bi še spal!«

»Da, po notarja, Matijec!« je odločno dejala
Franca, »In takoj!«

»Po notarja?« se je zavedel Tine, ki je iskal
čevlje v kuhinji. »Zdaj gre pa zares!«

Matijec je vstal, čez čas se vrnil v kuhinjo in
dejal:

»Kdo je nocoj odkril kozelc?«

»Vihar!« je dejal Mohor nejevoljen.

»Ali je bil vihar?« se je začudil.

»Ti nisi ničesar slišal!« je rastel Mohor.

»Če sem spal!« je mirno- pil Matijec kavo.
»Ampak kozelc se mora koj pokriti. Ječmen mora
vanj! Bom poslal rajši sosedovega v mesto!«

196

»Še bolje!« je dejal Mohor in nadaljeval v mh
slih: »Ti bi se tako skesal po poti!«

In je zapregel, posadil na voz sosedovega fanta,
mu stisnil v roko toliko denarja za kosilo, da mu
je fant začudeno pogledal v oči. »Ali starec nori?«

Mohor je ves nemiren stopical okoli hiše, od
hiše do hleva, od hleva do hiše in nazaj ter od
pričakovanja kar bledel v obraz. Matij ec pa je
mirno spravljal opeko izpod strehe ter pribijal late
na kozelc. Navidez mirno in si je to mirnost skušal
prigovoriti.

»To pa le ni, kar si bodi! Da je tako opeko
pometalo in razbilo!«

Franco je bila razburjenost noči tako zmučila
in zdelala, da je morala leči. Mrazilo jo je, a še bolj
jo je zeblo v duši. Klančarka ji je kuhala čaj ter
jo grela z ovitki.

Tine si ni bil na jasnem. Slutil je, da se je nekaj
zgodilo česar ne razume. In mu je prvi hip prišlo
na misel, da ga je Blaž izdal. »Če me je izdal in bo
Franca razkričala, se ne bom mogel braniti. Čim
bolj tiščim zobe, tem bolj mi šklepečejo. Vsak že
sliši, kako šklepečejo, kaj pa? Saj je že napravila
testament v prid staremu — kaj pa, če ga prevrne
meni v korist... Bolna je spet — in v mesto je
poslala.«

Tine je oprezoval.

Ko je videl, da je izginila Klančarka iz kuhinje
po vodo ter si je tudi Mohor nestrpno senčil oči,
strmeč na cesto, je stopil v izbo.

»Ti si, Tine?« je vprašala Franca s čudnim,
mirnim, a mrzlim glasom.

»Da!« je odvrnil. »Ti si poslala po notarja?«

197

»Sem!« je mirno in odločno dejala ter sedla na
posteljo-

»Adi ti je tako hudo?« jo je hotel prijeti za
roko.

»Pusti me!« se je otresla.

»Ali nisem tvoj mož?« je dejal.

»Boli me!« je odgovorila.

»Ali je treba notarja?« je poizvedoval. »Saj
si že napravila testament, ki ga še nisi preklicala!«

»Popravila ga bom!« je spet trpko dejala
Franca.

»Prav!« je razburjeno dejal Tine. »Če misliš
popraviti, potem ne pozabi, da sem tvoj mož!«

»Svojega moža ne bom pozabila!« je pritrdila
Franca mrzlo.

»In da prepišeš meni!« je silil vanjo.

»Svojega moža ne bom pozabila!« je ponovila
s poudarkom.

Nato sta obmolknila.

Zunaj je Matijec iskal žrebljc ter godrnjal sam
pri sebi.

Franca je čakala, da je odšel.

Čez čas se je sklonila k Tinetu.

»Meni se je sanjalo, da se France ni ponesrečil?«

»Kaj pa?« se je zdrznil. »Saj smo ga pokopali.«

Za hip se mu je zameglilo pred očmi. Kakor
da so odkopali njegovo skrivnost in da stoji ob
svojem lastnem grobu. Ves pogum mu je splah*
nel, čutil je samo praznoto, svojo praznoto v srcu.

»Ne! Da se ni ponesrečil, da so ga umorili!«

»Vidiš jo!« se je smejal Tine navidez malo=
marno, ter se izognil njenemu pogledu, ves vesel,
da je prekinila molk, ki mu je pil vso zavest.
Vsak molk, se mu je zdelo, mu je grabil z okrutno

198

neusmiljeno roko za srce. Opogumil se je, da od*
bije grozo in strah.

»Jaz sem ga našel pod hlodi.«

»Udarjenega s cepinom!« je trdo dejala Franca.

»Hlodi so se zvalili nanj. Ob kamen je udaril!«

»Ob kamen je udaril?« je ponovila za njim.

Njegovi odgovori so jo vsi zmedli. Ali je
verjeti sanjam? Ko se Tine tako mirno razgovarja,
kakor da govori čisto vsakdanje stvari ter mu niti
žilica ne trene.

»Bolne misli ti roje po glavi! Bolna si. Toda to
ti le povem, moja žena si, in gorje ti, če spet daš
Mohorju grunt!« ji je zagrozil z jeznim bliskom
v očeh.

»Da!« ji je šinilo v možgane. »Ta grožnja ga je
izdala. Takšen ga je umoril!«

Začula je zunaj voz.

»Zdaj je tu notar!« je dejal Tine. »Zadnji hip
je, da si premisliš!«

»Premislila sem,« je dejala s poudarkom in
zaničevanje je bilo v njenem glasu. »Sam' pa le
povej Kosmaču, da tiste njive ne dobi!«

»Kdo pa misli na tisto njivo. Saj take pogodbe
niso r  veljavne! Vprašaj notarja, če ne verjameš!«

»Rekla sem, da tiste njive ne dobi Matevž!«

»Pa si jo pridrži, po mili volji, če se že bojiš!«

Voz se je zunaj ustavil, slišala; sta govorjenje
in Mohorjevo ropotanje v kuhinji.

Ko se je Tine obrnil proti vratom, mu je šepnila
s silno bolestjo na uho:

»Morilec!«

Tine je za hip obstal, kakor da ga je zadela
kap. Zakrilil je z rokami in ves bled, kot bi treščilo
vanj, iskal, da bi se prijel. Tako zakrili in obstrmi

199

ujeda, če jo zadeneš v čelo. To je trajalo samo za
hip, en hip globok kot večnost, trd kot večnost.

Obrnil je nato svoje oči v ženo, ta je mirno
s strašnim sovraštvom odvrnila njegov pogled.
»Blaž?« je vprašal v prvem navalu misli.

Ona je z grozo in smrtnim zaničevanjem
dvignila roko kakor k prekletstvu.

»Ti sam! Ti sam si se izdal!«

Bled kakor obsojen k smrti je stal pred njo:
»Ovadi me!«

Ona je zmajala z glavo, trudna in uničena.
Zdelo se ji je, da grme stene skupaj.

»Ne, sam se daj!«

Skozi vrata je stopil notar z Mohorjem. Kakor
skozi meglo je videla, da ji je dal notar roko.
Videč, da je Mohor jezno premeril Tineta, je
dejala;

»Naj ostane!«

»To je Vaš mož?« je vprašal notar.

»Moj mož!« je dejala trudoma.

»Seveda, potem pa že mora ostati! Saj mislite,
kakor vem, predajno pismo? Kajne, gospodinja?
In predajno pismo mora podpisati prevzemnik!
Novi gospodar!«

Mohor je onemel ter se trdo prijel za mizo,
da ni omahnil.

»Toda, toda ...«

»Že vem, oče... — Vašega užitka ne more
nihče vzeti. Vašega užitka Vam ne moremo vzeti!«
je govoril notar. »Kar brez ,skrbi bodite!«

Sedel je za mizo ter razgrnil papirje predse.
»Torej kako, gospodinja?«

»Vse posestvo izročam Matijcu!« je dejala od=
ločno. »Na gruntu ostane moja dota, dokler mi je

200

ne izplača. Tisto njivo z orehom, ta bo od danes
naprej za večne maše po Francetu.«

Pot ji je stal na čelu od silne dušne stiske.

»Torej Matijcu Mohorju?« je dejal notar. »Ali
sprejmete, Matijec Mohor, to pogodbo?« se je
obrnil k Tinetu.

Mohor je bil odprl usta, da mu je zastala nekje
beseda v grlu.

»To ni Matijec!« je dejala Franca ostro. »To ie
moj mož!«

»Potem ste Vi Matijec?« se je čudil notar.

»Ne!« je stisnil skozi zobe Mohor, ki mu je
bilo žal za njivo. »Če že hoče maše, zakaj trga
zemljo od grunta,« mu je šlo po> glavi.

»Potemtakem mora prej priti Matijec!« se je
jezil notar. »On mora sprejeti, če hočete, da stvar
uredimo. Ali ste govorili z njim?«

»Nisem!« je dejala Franca vsa zmedena.

»Stopim pa jaz ponj!« se je odločil Mohor ter
ga poklical s praga. Matijec je prišel, ves rdeč v
obraz od zadrege ter sedel k peči.

Ko mu je notar obrazložil, zakaj gre, je planil
na noge ter motovilil z rokami po zraku:

»Tega ne sprejmem!«

»Potem!« je povlekla Franca odločno.

»Potem ni pogodbe!« se je jezno čudil notar.

»Tak, Matijec, ali si ob pamet?« se je razjezil
Mohor. »Saj nam vrača samo naše, saj vrača samo
tvoje!«

Zdaj se je šele zavedel notar.

»Ali ni to Vaš sin?« je pokazal na Tineta.

»Ne!« je dejal Mohor trdo.

»Razumem!« je dejal notar. »Matijec Mohor,
jaz Vam svetujem, da prevzamete!«

201

»Ko ima itak že denar za doto!« je bruhnil
Mohor. »In mislim, da za maše tudi ni potreba
njive!« j e  siknil. »Cenimo jo. Recimo: vrednost
njive, toliko za maše!«

»listo njivo za maše!« je dejala Franca. »Za
maše za Franceta. — Jaz smem ostati pri hiši,
dokler si ne najdem stanovanja drugod!«

»Kdo te bo gonil!« S e je razvnel Matijec.

»Torej sprejmete?« je vprašal notar ter udaril
nejevoljno po mizi.

Mohor je sedel kakor na žerjavici.

»Če ne sprejmeš, Matijec —« je spet začela
Franca odločno in trpka poteza se ji je zarezala
okoli usten.

»Saj sprejme!« se je vmešal Mohor. »Ampak
tisto njivo.«

»Sprejmem!« se je domislil Matijec, »prav radi
tiste njive! Prav radi tiste njive! In če obljubiš, da
ne greš od hiše, dokler si bolna in ti jaz ne izplačam
dote!«

Segla mu je nemo v roko in strašna bolečina se
je prelila iz desnice v desnico.

In ko je podpisala pogodbo in so vsi odšli, je
legla na posteljo ter dihala nepremično.

Kakor da je legla živa na mrtvaški oder in čaka,
ne da bi mogla premekniti roko, kdaj jo odnesejo
v grob.

31 .

Tisto popoldne se je ustavil ves poten in pra*
šen Blaž pri Mohorjevih .

»Metka!«

202

Klančarka je spustila lopar, s katerim je vde*
vala kruh v peč. V naglici si je še obrisala solze
iz oči.

»Blaž!«

»Spet si jokala!«

»Tako se kadi,« se je izgovarjala. »Tale žerjav
vica!« je kazala na pometeno žerjavico pred
žeknom.

»Na, obriši se!« je s poudarkom izvlekel rdeč
robec iz žepa.

»Mojega moža!« je kriknila ženska vsa iz sebe-

»Da, njegov,« je mirno dejal Blaž.

»In kje je on? O, saj vem! Mrtev in to je njegov
spomin!«

»Glej jo no! Potem pride črn list, pa ne rdeč
robec, ženska! Nikar no «

»Kje je, da grem k njemu!«

»On je živ!« je dejal Blaž. »Živ in zdrav. In
dela.«

»On je živ!« je kriknila žena. »Živ in zdrav in
dela. Ali slišiš Janezek? Janezek, ata je živ in zdrav
in dela!« je planila k otroku.

»In noče domov!« je trpko pristavil Blaž.

»Samo, da je živ in zdrav! O, z Janezkom poj=
deva ponj in ga pripeljeva domov za roko! Da,
Janezek, za roko. Ti za eno, jaz za eno! O, samo
kje je, kje je?«

»Daleč! Ne delaj nepremišljenosti! Stvar se
mora premisliti.«

»Ce ne lažeš; ali nisi videl prikazni?« je
opreznila ženska.

»Ali je robec tudi prikazen?«

»Daj ga sem, daj ga sem!« mu je iztrgala iz
rok. »Ne, to ni prikazen, to ni prikazen! Kje je?«

203

»K župniku pojdi, tam boš zvedela. Posvetovati
se moram z njim!«

»Če nisi robca našel pri nas?«

»Ko je njemu padel iz žepa, sem. stopil nanj!«

»In res je njegov in je res njegov. Še vozel ima
njegov!« se je radostila ženska, kakor da je mož
pred njo.

In pod večer je šla v župnišče.

Starček j e  drobencal po sobi in razmišljal, ko
je vstopila-

»Sem mislil nate, sem mislil nate, Metka. Sedi,
f jale sedi. Vidiš, on je daleč in s teboj ne bo hotel.
O, še zapodi te. Mislim, mislim, kako bi. Le mirna
bodi. Ali kaj moliš zanj? Njega dobrota preganja-
Če bi ga tepli, ne bi bilo nič. Blaž mi je povedal:
njega dobrota preganja. Za kakšen grm se skrije
skušnjavec! To ti je prebrisan falot. Na dobroto
se obesi! Tako, zdaj pa pojdi domov in strezi
Franci, od danes naprej je gospodar Matijec, da
veš, ona ni več gospodinja. Ona je na cesti. Kako
je to čudno! Le strezi ji in moli, da dobro pre;
mislimo to stvar. Z Bogom, tako! Lahko noč. tako,
lahko noč!« Stopil je k njej ter se domislil; »Poj;
demo k višarski Materi božji, če bo po sreči!«

»Na, za Janezka,« je segel po piškotu, »saj jih
še grize. — Pa ti je zlodej prebrisan falot — za
dobroto se skrije, Le pojdi, tako lahko noč!« ji je
še dejal na pragu. »In Franci strezi, ona je zdaj
na cesti. Sama, prostovoljno, čisto na cesti! Zdaj
je gospodar Matijec!«

In ženska je šla. Ničesar ni zvedela, toda nje;
gove besede so jo čudno pomirile.

»Ata je živ, Janezek, in zdrav in dela in pride
domov!« je tlačila piškotek malemu v roko.

204

»Da ga dobrota preganja?« se je zdrznila.
»Zdaj razumem! Prav, Janezek! Prav, krava je šla,
tudi ti ne boš več pil mleka od Matijčevih krav.
Kozo ti kupim! Da bo ata videl, ko pride!«

Župnik pa je razmišljeval in hodil po sobi.

»Ali sem pastir ali nisem? Ovca se mi izgubi,
pa ne grem ponjo. Devetindevetdeset si jih pustil,
da si poiskal eno samo. O, zdaj pa vem! Da moram
ponj, da moram sam ponj! Neža, Neža!«

Ko je Neža prišla, je bil pozabil, kaj je hotel,
ker ga je bil zmotil denar, ki je ležal na mizi.

»Kaj pa je s tem denarjem, Neža?«

»Rebernikov za v hranilnico; zapisala sem že!«

»Da si zapisala? Prav, če si zapisala!«

In je gledal v knjige.

»Jutri pojdem, pripravi kovčeg in kaj za na pot
in pojutrišnjem bom pa nazaj! Če bi kaj bik>, naj
gre mežnar kakor po navadi v Gaber je po kaplana.
Tako, da veš, po kaplana!«

Drugo jutro se je odpravljal po izgubljeno
ovco. Stikal je po vseh predalih in žepih in se
nazadnje domislil:

»Neža, Neža!«

In je prišla.

»Denarja nič nimam za na pot, denarja! Posodi
mi, posodi mi; saj dobimo’ katehetske nagrade!
V kratkem jih dobimo, prijave smo že poslali!«

Neža je zmajala z glavo:

»Stric, denarja nimam, zadnjega sem dala vče*
raj Kovačevki, da je šla v lekarno za otroke!«

»Naj ne ve levica, kaj dela desnica!« se je raz*
hudil. »Da nikdar več ne očitaš! Iz tega raste
napuh, in napuh je oče vseh pregreh! Nikoli več
ne očitati!«

205

In se je lotil spet iskati po predalih.

»O, če bi bil prejel vsaj katehetske nagrade!«

»Izposodite si iz hranilnice za par dni!« je
dejala Neža. »V par dneh pa pridejo nagrade, pa
povrnemo!«

»Proti obrestim, samo proti obrestim!« se je
zavaroval starček in napisal potrdilo, da si je vzel
denar iz blagajne. Če se mi kaj primeri!«

Vozil se je mimo mesta.

»Zdaj imam zvezo,« se je domislil. Če bi stopil
in povedal korarjem? Da sem neumen, bi rekli,
smejali bi se mi! In jaz bi zamudil pol dneva. Ali
je dobri pastir vprašal,« je razmišljal. »Ni vprašal.
Pismo ne pravi. Kar šel.«

S to mislijo je presedel v vlak.

Na zadnji postaji je zvedel, da je Klančar še v
gozdu. Napotil se je sam v hrib, pa se je vrnil.
Obhajala ga je čudna slabost od dolge poti in sa*
mega suhega kruha in vode, ki jo je užival po poti.
Preletavala sta ga vročina in mraz, ko je lezel v
pisarno gozdnega ©skrbništva.

Poprosil je, naj mu pokličejo Klančarja, ker
ima važno novico zanj. Oskrbnik je bil v ljudski
šoli njegov učenec ter mu dal postreči s toplo juho.

Ko si je starček opomogel, se je ogledal po sobi:

»Tako torej, ti varuješ uropano blago! Vse, kar¬
ti oskrbuješ, je cerkvi uropano blago! Nam pa niti
zdaj katehetskih nagrad ne dajo. Pa je bilo vse to
cerkveno! Seveda, cesar Jožef! Če ti nekdo da, kar
je ukradel, je ukradeno! Ti ne moreš nič za to!
Seveda ne moreš nič za to! Jaz samo pravim, da
boš vedel, da vem, kako je!« se je smehljal. »In tvoj
brat? Tvoj brat je advokat? Lumpe brani pred
ječo!« se je razgibal.

206

»Enaka sta si, gospod župnik,« je dejal oskrb=
nik, »on pred ječo, Vi pa pred peklom!«

»O, vidiš, kaj praviš! Kdo bi si bil mislil! Ka*
tekizma nisi nikdar dobro znal!«

»Jaz zmerom!« se je branil oskrbnik, »moj brat
je pa stal vedno za tablo.«

»Ne zameri, ne zameri! Star postajam! In te še
tikam,« se je zavedel. »Tikam te, pa si že tak
gospod!«

Medtem je pogrkal nekdo zunaj ter brisal
škornje pred vrati.

»Po koraku ga poznam,« je planil župnik s
stola. »Tako je Klančar!« In mu je odprl vrata.

Klančar je ostrmel ter snel klobuk.

»Gospod... gospod župnik?« je vrtel klobuk
med prsti.

»Hvaljen Jezus reci!« je dejal župnik, kakor da
je v šoli.

»Kar vstopite! In le pogovorita se nemoteno!«
je izginil oskrbnik skozi vrata.

Ko sta bila sama, je župnik napravil mrk obraz
ter stopil po sobi:

»Kdo te je poročil, Miha?« je nazadnje Irdo
vprašal po premolku.

»Vprašate?« je prav tako odgovoril Klančar.

»Da, vprašam! In vprašam, ali sem te poročil
za kvatre? Ali samo za deset let! Pa bežiš od žene!
Saj vem! Jaz vem vse. Z dobroto te je skušnjavec
preslepil! Pa si mu nasedel. In zdaj se ti smeji in
gladi svojo kozjo brado. In bežiš od otroka! Zato
da bi otrok palice ne okusil od očetove roke in
da bi ga zlodej zase prisleparil!«

»Gospod župnik, Vi ne veste!« je poskušal
Klančar.

207

»Vse vem, čisto vse vem. In ker vse vem, pra*
vim, da delaš sebi, otroku in ženi krivico!«

»Gospod župnik,« se je raznežil Klančar. »Ko
me pa ta stvar tako grize!«

»Skušnjava! Ker te je vrag videl, da si zados
voljen in da živiš, kakor je Bogu všeč, pa si te je
izbral. In zaradi tvoje prevzetnosti, ker imaš po
desetih letih sina. Oba vaju je udaril tebe in
ženo radi prevzetnosti. In si grešil nad Matijcem
dobrotnikom z mislijo, pa te je imel. Samo svoj
kosmati rep ti je pomolil, ti si pa zagrabil, misleč,
da je koruzen storž. Le oglej si, kaj držiš v roki!
To ni storž, to je kozja brada!«

»Saj res!« je dejal Klančar veselo, »pa je res
kozja brada!« je pogladil klobuk s šopom dlake.

»Tako! In zdaj pojdeš z menoj!«

»Gospod župnik,« je ves žalosten in obupan
dejal Klančar, »gospod župnik, nerad bi se Vam
zameril in hudo mi je. Vendar tega ne morem.
Prijelo bi me spet in Bog ve kaj bi z ženo in otro*.
kom. Jaz sem zbežal, da jima ne storim žalega!«

»Da ne storiš žalega? Če te bo prijelo, pridi k
meni in preženem skušnjavca z bičem. Z bičem
sv. Križa. Na višarsko goro pojdeš z menoj in po*
lena boš nosil.«

»In tudi, če bi hotel, ne morem!« je spet dejal
Klančar. »Denarja nimam za pot. Čez teden mi šele
plačajo!«

»Denarja nimaš — Tu imaš, Miha! Za pot bo
že!« je iskal po žepu ter mu silil. »In zdaj pojdiva!
Poberi svoje stvari in me počakaj spodaj.«

Pa mu ni dal roke v slovo.

Čez čas se je vrnil oskrbnik. Starček je povedal,
da je odpravil in da pojde. Zaman so bile prošnje

208  |f

oskrbnikove naj še ostane. Nazadnje je velel
napreči.

»Klančar bi moral z menoj!« je dejal, ko je ne*
koliko omoten od močnega vina sedel na voz. »Ali
ga ni, ali ga še ni?«

In so mu rekli, da je že šel.

»Tako!« se je razhudil. »In brez mene! Pa bo
že prišel, bo že prišel!«

In ko se je peljal, ga je za hip obšla bridkost:
»Denar sem mu dal! Če bi mu ne dal denarja, bi
šel z menoj! Zdaj pa še niti ne pride!«

Na postaji je segel v žep, da bi dal napitnine
fantu vozniku.

»Da sem mu res vse dal! Glej fant, nobenega
denarja nimam več pri sebi, da bi ti dal. Ali ni
onega nikjer?«

Klančarja ni bilo nikjer .

»Na, fant, pa vzemi ta tolar od Marije Terezije,«
se je domislil ter odtrgal od verižice Srebrnjak.
»Ko pridem domov, ti ga spet odkupim in ga poš*
Iješ na moje stroške! K sreči, da imam že listek
za nazaj! Kaj, če me Klančar ne bo ubogal!«

Vstopil je v voz; obšel ga je spet čuden mraz
in v prsih ga je zbadal suh kašelj.

»Prehladil sem se, malo prehladil,. Pa še za čaj
nimam. Niti za čaj nimam!« je razmišljal in se je
še bolj stisnil v kot. »In se oglaša tvoja levica!
Ali ji je kaj mar? Nič ji ni mar!«

Ko' je izstopil na zadnji postaji ni bilo nikogar.
S trudnim korakom se je pognal navkreber proti
fari, vsakih sto korakov je počival.

»Pa me je le ociganil!« ga je obhajala slabost.
»Da me je Klančar ociganil!« In bolj kakor ope*

209

Šanost, mraz in vročica, ki sta ga kuhala, mu je
jemala moči trpka zavest, da je bila njegova pot
zaman. »Zakaj nisi držal izgubljene ovce, zakaj
je nisi držal!« je vzklikal od silne bolečine, ki mu
je kljuvala v srcu. In kakor je kljuvalo srce, tako
so se mu vžigali žareči kolobarji, da je komaj videl
cesto pod nogami. Taval je, spotikal se ob grušč
in kupe blata na cesti. Od slabosti in vročine, ki
je puhtela iz zemlje, je bil ves premočen od potu.

37 .

'line je gledal rosnato travo in svoje raztrgane
čevlje. Obšla ga, je jeza in nejevolja. »Da si na=
kopljem revmatizem!« Vrgel je svoje čevlje nazai
ter izvlekel izpod klopi Matijčeve. »Če sem že pri
hiši za hlapca, naj pa mi dajo kakor hlapcu. Ali naj
svoje tržem? Saj je gospodar in zapazil tudi ne
bo!« je modroval, ko si jih je natikal. Sklenil je,
da poišče Kosmača. Oprezoval je za njim, ko je
Klančarka pripovedovala, da je šel orat za ajdo
v svojo globoko kotlino za vasjo.

Toliko, da j c Tine stopil na stezo, je srečal
Blaža.

»Ali že imaš dokaz?« je drzno stopil proti
njemu.

»Tine, ne skušaj Boga!« je žalostno dejal Blaž.
»Ne skušaj ga! Da ne bo mera polna. Dobro veš,
da si knjižico sam dvignil.«

»Da ti veš?« je osupnil Tine.

»Vem!« je potrdil Blaž. »In zdaj ko imaš zadnji
dokaz, ti pravim kot oče: ne izzivaj božje jeze!
Delaj sam pokoro! Kdo naj jo dela zate, če ne
sam!«

210

»Ali morem kaj jaz za to?« se je besno otresel
Tine. »Kje si bil, Blaž, ker si moj oče, ko sem
očeta potreboval? Kje si bil? Ali bi bilo prišlo do
vsega tega? Zakaj nisi prišel, ko je bil še čas?
Zdaj, na stara leta se mi obešaš na vrat! Ne maram
nikogar! Jaz sem sam zrastel. Brez očeta zraste!!
Bil tepen od tuje roke, bil zmerjan od tujih ljudi,
pri tuji mizi rastel in si svoj kruh sam odslužil.
Ali imam tvoje ime? Nimam. V tej knjižici ni
tvojega denarja. Materin je in mežnarjev, denar
prisiljenega botra! Tri goldinarje mi je dal! Ali
si mi ti dal tri goldinarje? Niti imena mi nisi dal.
Martin Božič sem. V tej knjižici je moje ime! Jaz
sem jo vzel zaradi spomina na mater in nisem
dvignil denarja. Da zapade čez par let. Naj zapade!
Toda ta spomin ne zapade!« je ves razburjen
bruhal, kakor da sili dolgo prikrita bol na dan.
Blaž pa je lezel v dve gubi ter se krčil ob vsaki
besedi, ki jo ie govoril Tine.

»Vse toi je res, Tine, sin moj, vse to je res!«

»Zato pravim, da boš vedel, da si nisva ničesar
dolžna! Prav ničesar! In sam ne morem za to, če
sem se znašel v vrtincu. .Delaj pokoro!’ praviš.
Zato sem še premlad! Da, premlad! Ali misliš, da
nisem mislil, da bi se naznanil? O, in kako mislil!
Koliko noči mislil in trpel in trpel. Toda jaz sem
še premlad. Ali naj se živ zagrebem v jamo? Tudi
ti si prišel na pokoro šele zdaj, na stara leta, ko si
betežen. Za pokoro je še čas. Saj ne rečem, da se
ne bom naznanil, toda zdaj, zdaj je še prezgodaj.
Ali ni to dovolj, da sem zdaj poročen s Franco, ki
že vse ve in sem njen mož, pa je vrnila grunt in
sem hlapec? Ali ni to že dovolj pokore? In
moram iti po svetu, da je ne bom več gledal!« se

211

je gnal ves razgret in prsi so se mu hrupno
dvigale.

»Da jFranca ve?« se je zgrozil Blaž.

»Franca ve!«

»In si ji povedal pred poroko?«

»Ne. Ali ji nisi ti povedal?«

»Nisem! Nikomur in nikoli!«

»Da nisi?«

»Nisem! In te bo ovadila?«

»Ne bo!« je trpko dejal Tine. »Morda bi bilo
prav, če bi me. Toda ti, ti me nimaš pravice ovaditi,
da veš. In če me ovadiš, bom dejal, da vidiš prh
kazni!«

»Da vidim prikazni!« je kimal Blaž z glavo^ ves
potrt in uničen. »To je moja strašna pokora! Toda,
Tine, ne pozabi, da tudi veter ve!«

»In žival, kajne!« se je spet zakrknil Tine.
»Pram je mrtev, ta ne bo> pričal!«

»Toda sin moj, četudi nimam pravice, praviš,
zaradi tvoje duše te prosim, ne pozabi na pokoro,
ne pozabi nanjo!« je lovil sinovo roko.

»Zdaj je še prezgodaj. Jaz rad še živim in gle*
dam solnce. Ali nisem bil dosedaj zmerom v vlaž*
nih hlevih in šupah? Bil. Toda čez dan je le bilo
solnce! V ječi, tam pa ni solnca!«

»Ampak tudi v tvoji duši ga ni!« je trpko dejal
Bl a ž.

»Po tvoji krivdi ga ni bilo še nikoli!« je odvrnil
line ter iztrgal roko iz njegove desnice. »Po tvoji
krivdi g a  ni bilo!«

»Po moji krivdi!« se je obtoževal Blaž. »In po
moji krivdi ga ni v srcu Francke ubožice, ki zaradi
naju obeh nosi svojo pokoro. Zaradi naju ne*
srečnikov!«

Tine je naglo prekinil pogovor ter se vrnil proti
domu, poiskal je svoj vojaški kovčeg na hlevu
ter sedel nanj:

»Zdaj pa le odromava v širni svet! Proč moram
odtod, da me ne zmrvi, da me ne zdrobi.«

Dolgo je sedel. In ko se je do dobra premislil,
je spet zlezel na stezo proti Matevževi kotlini.
Matevž je že branal ter glasno obračal kobilo.

»No, Tine!« se je nasmejal. »Kdaj prepiševa
njivo? Dobro so te oplazili! Premalo odločen si,
veš, premalo odločen. Ti bi bil moral stopiti na
noge. Kdo bi si bil mislil, da je Matij ec v taki
milosti. Ali razumeš žensko? Tebe vzame za moža,
onemu pa da grunt. Nekaj nerazumljivega. Za
moža te pa je le vzela! Vidiš, k lepi ženi smo ti pa
le pripomogli, kajne? Šest ur naokoli so ti nevošč*
Ijivi zanjo. No, seveda, zdaj je bolna. Pa si bo že
pomagala. In doto s i je tudi izgovorila. No, se;
veda, dota ne zgori. In pa za njeno delo tudi nekaj
zahtevaj. Ali je bila zastonj dekla pri hiši? In
obresti od dote tudi! Obresti od dote. — Oha, tak
stopi no, kaj boš grizla okoli sebe!« se ie jezil
nad kobilo.

»Nič ne maram!« je dejal Tine. »Jaz pojdem po
svetu!«

»Po svetu? I, seveda! Kaj pa bi. Ali boš hlapec,
kjer ie bila žena gospodinja?«

»In sem prišel po tisto svojo knjižico!«

»Po knjižico? Ali misliš knjižico od hranilni;
ce?« se ie ponevedal Kosmač.

»Da!«

»Do te nimaš več pravice!« je pomežiknil
Kosmač. »Do te nimaš več pravice! Ne samo, da
smo ti ženo priskrbeli. Ne samo to! Tisti denar

213

je že poravnan s posojilom. Ali ti nisem posodil
za poroko dvanajsttisoč? Celili dvanajsttisoč? In
sem že poračunal obresti. Vsega skupaj je komaj
toliko, da to poravnava. Komaj toliko. In za po*
sredovanje ne dobim niti božjaka. Pa saj tudi ne
maram!«

»Vi se šalite? Meni ste dali dva tisočaka, samo
dva gola tisočaka! Dvajset stotakov!«

»Ti v  se motiš, ti se motiš Tine!« je pomežiknil
Matevž ter obračal kobilo. »Gotovo se motiš. Ali
si bil pijan? I, seveda, od mojega tepkovca si bil
pijan in si pozabil. Položil sem na mizo dvanajst
tisočakov in ti si podpisal, da si jih prejel. Še
rekel sem ti: ,To bo pa preveč za poroko!’ pa si
rekel: .Beračiti ne morem za stroške!’ — Ali se
spominjaš, Tine? I, seveda, če si bil pijan! Pijan
pa si bil. Na vratih sem ti še rekel: ,Pazi, Tine,
tema je!’ — In si šel v šupo! Morda si pa izgubil
v šupi. Tam poišči! Škoda bi bilo denarja! Celih
deset bank.«

»Goljuf!« je bruhnil Tine.

»Sreča, da nimaš prič!« se je ozrl. »To je do=
brota, to je moja dobrota! Ampak pred ljudmi
mi tega ne reci, jaz imam pisano in podpisano črno
na belem in te bom tožil za vsako besedo čez čast!
Tu imam potrjeno!« mu je pomolil list pod nos.

»In rečem, da ste goljuf! In še stokrat goljuf!«

»In tudi če bi ti ne bil res posodil, pravico
imam do denarja. Ali ti nisem preskrbel žene.
Brez moje pomoči bi je ne bil imel!«

»Zlodej!« je vzkipel Tine, ki se je sedaj komaj
držal od silne jeze.

»To imam za dobroto!« je menil mirno Kosmač

214

ter mežikal vanj mirno in ravnodušno. »Ali si mi
kaj dal za dobroto?«

»To imate za svojo dobroto!« je bruhnil ter
zagrabil otiko od pluga, ki je stal na ozarah. »To
imate za svojo dobroto!«

In je zamahnil.

Kmet se je pograbil za čelo ter z zamolklim
krikom zdrknil na zemljo-, kobila je potegnila
brano te se splašila preko njive.

Tine je za hip onemel, nato- se zavedel ter
planil ob meji, ki je bila obrasla z nizkim drevjem.
Čutil je, kako ga je zagrabil glogov štor, da mu
je razparal jopič. Iztrgal se je iz grmovja na stezo
in od tam skrivajoč se prihuljeno za ograjo do>
mov. Na čevljih je zapazil sled krvi. Sezul se je
naglo ter jih vrgel v kuhinji pod klop. Ledena
groza mu je tiščala v lice. »Zdaj je konec! Če bi
ubežal, preden me najdejo!« Oklenil se ie misli
kakor edine rešitve. Prihuljeno se je pri stranskih
vratih splazil na hlev po kovčeg. Toda roke se
niso genile, da bi ga dvignil. Kakor brez moči je
obstal na mestu.

Matij ec je bil medtem naložil gnoj ter ga peljal
na njivo; ko je zagledal splašeno kobilo divjati
preko njiv, se je ustrašil.

»Da mu ni kaj slabo-, stricu. Star je že; če bi
ga bila kobila udarila!«

Niti na misli mu ni bilo, da bi lovil kobilo,
temveč je naglo privezal svojo žival k orehu ter
stopil v kotlino. Že od daleč je zagledal strica,
ležečega med lehami. Planil je nizdol k njemu.
Dvignil ga je in kri se mu je pocedila po obleki
in rokah. Stric je še hropel, ko ga je skušal pod¬
staviti na noge.

215

»Da ga je tako hudo žival!« se je zgrozil ter
odhitel, ko je spoznal, da ga ne more sam odnesti,
po poti, kakor je šel Tine.

Opazivši pred hlevom Franco, se je domislil,
da bi ji mogla, prehitra vest škoditi. Pri vodnjaku
je stala teta. Nemo- je zavil okoli vogla, iščoč
Tineta, v kuhinjo in od tam v hlev.

»Tine, Tine! Hitro!«

»Saj ne gori!« je dejal Tine, ki se je bil ves
preplašil 0 b klicu.

»Strica Matevža j e  udarila kobila. Toliko, da
še diha. Daj, hitro, da ga prineseva gor in potem
naglo po zdravnika!«

»Da ga je kobila?« je vprašal ves razburjen
Tine od te misli. »Da ga je kobila!« Ponavljal je
na glas misel, ki mu je dajala pogum. »Huda žival
je res! Ali še kaj govori?« je oprezoval.

»Nič ne!« je dejal Matijec. »Daj hitro!«

In sta naglo šla nazaj. Med potjo sta še obrnila
Brneta in Gabra. »Čisto- mrtev je!« je dejal Brne,
ko so stopili bliže.

»Nič se ne dotikajte!« je dejal Gaber oprezno-
»Dokler ne pride komisija.«

»Kaj bo komisija!« je dejal Matijec. »Če ga je
pa kobila!«

»Nič ne de! Ti Brne, povej orožnikom, jaz bom
pa tu ostal, da ne bodo prišli ljudje prej! Ali ne
vidiš, da je udarjen na čelu z ostro stvarjo?
Midva. ga nisva, ker imava priče, da sva bila še ta
hip pri občinski seji!«

In so prišli orožniki; Matijcu se je nenadoma
čudno zdelo-, zakaj ga narednik tako čudno gleda
ter izprašuje. Kje da je bil, kod je hodil? Ali je bil
Matevž še živ, ko- ga je našel, ali je kaj rekel?

216

Ko ga je vse izprašal, je položil roko nanj ter
dejal:

»V imenu postave, Matijec Mohor, ostanite!«

»Kaj mislite?« se je zgrozil Matijec.

»Da ostanete pri nas!« je dejal hladno narednik.

Drugo jutro je prišel uradnik s policijskim
psom. Pes je planil po- travi ob meji navzgor in
naravnost v Mohorjevo kuhinjo- pod klo-p k Ma=
tijčevim čevljem. Orožniki so z Matijcem, ki so
ga bili čez noč zaprli v občinskem zaporu šli za
njim. '

Matijcu se je stemnilo pred očmi.

»Jaz ga nisem. Sam Bog mi je priča, da ga
nisem!«

Toliko, da je mogel stati, ko sta mu orožnika
vrgla železje okoli rok. Tistikrat je Franca stopila
naprej: »Jaz ne verujem!« je dejala odločno in po*
gledala prepričevalno in zaupajoče Matijcu v
obraz.

»Nisem, Franca!« je potrdil železno in trdo in
hvaležnosti poln je bil njegov pogled.

»To je radi France, to- je radi France!« je
kričala Matevževka vsa iz sebe. »Vse to je samo
radi France!«

33 .

Napor, neuspeh s Klančarjem, strašni umor
Kosmača in splošni občutek, da Matijec ni kriv,
in da so- zaprli nedolžnega, je pretresel tudi sivo*
lasega župnika. Po Kosmačevem pogrebu je komaj
oddrsal v cerkev. Solnce je sijalo skozi zamrežena
okna kakor skozi pajčolan, kakor da preceja
svetlobo nevidna roka skozi drobno sito. Starček

21 ?

je padel v klopi na kolena ter prekrižal roke k
molitvi

»Ti, ki Ti sicer ne vem namere in Te sodimo
samo od hipa do i  hipa, povem Ti, da so človeška
srca šibka in bodo obupala. Izgubljeno ovco
iščem, in že skušnjavec, ki ve, da ni doma pastirja,
odpre vrata in jo da morilcu. Smo prešibki,« se
je starec grel ter listal po Pismu: .Glejte, da ne
pride druga skušnjava nad vas nego človeška!’
Tako je zapisal Tvoj učeni, ki si ga sam poklical.
Ti pa pustiš, da moti skušnjavec moje ovčice z
nečloveškimi stvarmi. Jaz se bom pravdal s teboj
radi njih, če onemorejo!«

In je klečal pred oltar jm ter grebel vase:

»Nakladaš, nakladaš! Eno poleno že nese, eno
samo, pa ne cele skladovnice. Ti jim pa nalagaš
skladovnico. Franci in Klančarju, Metki in Matijcu!
Jaz se bom pra,vdal radi njih. In jaz, pastir, ne
morem ničesar, ko trže volk ovce. Kaj naj storim,
to povej, kaj naj storim?«

In se je zavedel.

»Odpusti, ničemurne matere sin sem. Za muzej
je vezla oltarni prt in ne za oltar. In tudi stari
graničar je bil ničemuren. Zaradi sebe se ni do*
teknil z rokami. Glejte, zaradi tega, ker sem Boga
nosil! Odpusti!«

Pa se je stresel.

»Spet mislim o drugih slabo, pred Teboj! Na*
mesto, da bi mislil o svoji slabosti!«

In se je spet zdrznil.

»In tudi o tej svoji slabosti razmišljam z nU
čemurnostjo. Glej me, se baham, ničemuren sem
— in se tega zavedam, skrbim za svoje ovce — in
se tega zavedam in tehtam njih skušnjave — in se

218

baham, da vem, da jih tehtam in se pravdam s
Teboj — in mi dobro stori, da se pravdam! Ti pa
gledaš zadnji kotiček mojega srca in vidiš to grdo
mačko v kotu, kako se napihuje. In da jaz spozna*
vam svojo slabost, pošiljaš skušnjavca nad moje
ovce, kakor si pošiljal v Egipet temo in kobilice
nad Faraonovo ljudstvo zaradi Faraona!« je starec
lezel vase, kakor da ga bije nevidna šiba. »Mene
bij in ne ovac, Ti, ki Ti ne vem ne namere ne
konca in presojam Tvoja dejanja od hipa do hipa
in si domišljam, da sem našel toliko milosti v
Tvojih pčeh, da morajo zaradi moje ničemurnosti
drugi delati pokoro. — Proč skušnjavec!« se je
nenadoma zavedel, »tu sva pred obličjem božjim,
pa mi kradeš te svete hipe, ko bi ga moral samo
gledati kakor otrok očeta.«

In se je še bolj skrčil v dve gubi ter gibal
ustnice s pretrpko bridkostjo v srcu:

»Sveti, Sveti, Sveti. Sveti, Sveti.«

Ni nič več premišljal, samo ponavljal je po*
časi, z vedno večjo bridkostjo in vdanostjo samo
to besedo, kot zamaknjen v sladki zvok.

»Sveti, Sveti, Sveti, Sveti...«

Cerkovnik je stal za njim ter šepetal:

»Gospod župnik, iščejo Vas!«

»Mene! Koj pridem!«

In je vstal, še po poti je ponavljal sam pri
sebi:

»Sveti, Sveti...«

Šel je v svojo pisarno.

»Tak, kdo pa je?« je vprašal, ker je videl le
temno senco v mraku pred seboj pred oknom.

»Neža, Neža, daj luč!«

219

Že je vlekel sam žveplenke iz žepa ter prižgal;
v medli svetlobi je spoznal Klančarja.

»Da si ti? Tak, si le! Da si le!« je stopil naprej,
pozabivši, da mu dogoreva žveplenka v roki. »Sam
Bog te je prinesel! Ti presneta žveplenka!« jo je
otresel iz roke, »čisto me ie osmodila. Tak, ti si
prišel, tak, si le prišel.« mu je segel v roko. »Zakaj
pa nisi prišel z menoj?«

Klančar ga je ogledal ter dejal skrivnostno še*
petaje:

»Da ne bi ljudje dejali?«

»Kaj dejali? Ti pa si pil, Klančar?«

»Pil pol litra!« je prikimal gost. »Za korajžo, da
sem si upal k Vam! Zato ker sem Vas kar tako
pustil«

»In zakaj to, in zakaj to?«

»Saj sem dejal,« je skrivnostno šepetaje dejal
Klančar. »Ali nisem povedal? Da ne bi ljudje
videli, da sem prišel z Vami!«

»Tako, z menoj te je bilo sram. Svojim žup=
nikom, kaj?« se je grel starec.

»Krivico mi delate, nak!« je dejal ter stopil
čisto blizu k njemu. »Ko Neža odide!«

Neža je prinesla luč.

»Pa sem mu spet delal krivico. Zaradi mene
je izpil pol litra, da je dobil korajžo, jaz mu pa
zamerjam to kapljico, ki jo je izpil morda na tešče!
Ali si morda še tešč?« ga je vprašal.

»Danes nisem ničesar jedel!« je pritrdil.

»Nak, daj malo kruha, Neža!«

In je prinesla tople kave in kruha. Ko se je
Klančar prepričal, da sta spet sama, je položil žlico
na mizo ter primeknil stol bliže:

»Sram me ni bilo Vas, tega pa ne. Toda ljudje

220

bi bili rekli, da ste me Vi privlekli. Ali ste komu
povedali, da ste šli pome?« je s poudarkom in po*
dvojeno' napetostjo vprašal Klančar.

»Nisem!«

»Tako je pa vse prav!« je še bliže primeknil
stol. »In še radi tega sem šel v gostilno. Zlagal sem
se Vam —, plačal sem dva litra in ga še pij o na moj
račun. In so me silili, naj jem, pa nisem. Da bi bili
mislili, da sem delal in da plačujem iz objestnosti,
gospodo župnik. Ali nisem dobro iztuhtal?«

»Presneti graničar stari!« je na glas vzkliknil
župnik, karajoč natihem samega sebe zaradi ne*
zaupljivosti« »Spet si nesel tri dni prezgodaj Boga
iz cerkve!«

»Da bi videli, da imaš denar in da si delal. In
nisi jedel, da bi videli, kako si sit? O, ti moja stara
pamet, stara pamet!«

»In sem nalašč počakal mraka,« je zaupljivo
dejal Klančar.

»Prav, čisto prav. Zdaj pa kar domov k ženi!«

»Če smem, gospod, ne še! Sporočite ji, naj
pride sem. Vi jo vprašajte, kakor da me ni tu, kako
je tisto z Matijcem. Da bom slišal od nje. Tu bom
stal za vrati in poslušal. In če Vam zanika v obraz,
bom .Verjal. Za vse večne čase verjel. Mene ne bo
več vrag z dobroto! Amen!« je kimal ves zamišljen
vase in solze so mu zdrknile po licu.

»Prav kakor sam želiš!« je dejal in stopil v
vežo. Cerkovnikov fant je tisti hip stopil čez prag.

»Janez, daj, stopi po Klančarko. Naj pride
takoj!«

»Saj je na vasi!«

»Pa jo pokliči!«

221

In čez čas je stopila Klančarka z otrokom v
naročju. I

»Ne zamerite, gospod župnik, doma vpije in
vroče mu je! Kakor da se koplje; pa sem dejala,
da bi se malo ohladil, ko nimam nikogar doma!«

»Dejal sem,« je kašljal župnik v zadregi, »da
ti povem, da sem sam poiskal Miho.«

»In ste ga videli in ste govorili z njim?« se je
zagnala ženska kakor vsa iz sebe.

»Videl in govoril!«

»In ste povedali, da ga čakava!«

»Povedal!«

»In ni prišel z Vami?«

»Ni prišel z menoj!« je potrdil župnik ter
motril žensko.

»In kaj je dejal?« je vsa trepetajoča vprašala.

»In je dejal,« je povlekel župnik, »da mora sam
od tebe slišati, kako je pravzaprav tisto z Ma?
tijcem!«

»Še nocoj grem k njemu!« je planila ženska k
vratom. »In če ne more verjeti moji besedi, če ne
more verjeti moji prisegi, gospod župnik. Oba
pojdeva, jaz in Janezek. Samo, kje je? Če je še
na zemlji, ga najdeva. Če je sredi zemlje, ga
najdeva.«

»Predaleč bo Janezku!« je ves solzan v zadregi
stopil Klančar izza vrat.

»Miha!« je kriknila ter hotela razprostreti roke.

»Saj boš vrgla otroka!« je segel starček ves
ginjen vmes ter vlovil otroka v svoje tresoče se
roke. !

»Miha!« je ponovila ženska ter vsa trepetala
na njegovih prsih. »Miha, kaj si nama storil!«

»Tak, žena, tak, žena!« je jecljal mož. »Zdaj

222

je vse minilo! Zdaj sem zdrav! Pa sem bil čisto
bolan. Zaradi tebe, zaradi otroka!«

»O, ti moj Bog, sam gospod ga imajo!« se je
domislila.

»Pa je moker!« je dejal župnik. »Kar teče od
njega!«

»Janezek, Janezek! Kaj si naredil gospodu?«
je hitela ženska ter hotela vzeti otroka, toda mož
jo je prestrigel ter pritisnil otroka k licu.

»Pa takega te nosi mama okoli, ves se boš pre*
hladil!«

Ko sta se oba do dobra zavedela, sta stala sama
v sobi, otrok je njemu brcal na rokah.

Župnik pa je slonel v spalnici pri oknu ter
strmel predse:

»In sem bil hud in sem se pravdal s Teboj, pa
nisem videl niti za ped predse! Kaj za ped? Za
droban las! še manj! Kaj je en las proti Tebi, kaj
je droban las proti Tebi! In je moral priti majhen
otrok, da me je tega spomnil,« si je brisal roke ob
zavese.

Stopil je zamišljen po sobi in zagledal polo za
romarje k višarski Materi na mizi. In je bral imena
gospodarjev in gospodinj. »Samo Mohorjevih ni,
samo Mohorjevih n i. Ni Mohorja, ni France, ni
Matij ca. Teh ni, o, ti, moj Bog — da teh ni in jih
tudi ne bo. Vsaj Matijca ne bo, reveža! Kaj Ti
je storil, usmiljeni Bog, da ga tako tepeš!« Stresel
se je ob svojih mislih in se karal. »Spet posegaš
božji previdnosti v roko. Spet. Gospod Bog, ne
tako, tako je prav, kakor trdim jaz. In še ta hip
nisem videl za las naprej! Pri Klančarju. Ali boš
še obupaval? Kot otrok si, kot otrok si! Če pa si,

223

starec sivi, kot otrok, bodi samo tam, ko mu
praviš:

»Sveti, Sveti, Sveti!«

In je padel na kolena in je poljubil nogo- Križa*
nemu na klečalniku.

»Sveti, Sveti, usmiljeni Bog!«

In se je trkal na prsi ves skrušen:

»Odpusti mi nevero, odpusti!«

34 .

Franca je slonela pred hlevom ter držala čašo*
pis v rokah. Zadnji dogodki so^ jo čisto potrli.

»Ali kaj pišejo?« je vprašal Mohor, ki se je bil
postaral za deset let- Ves zgrbljen je taval okoli
hiše in zdelo se je, da leze živ v grob. Nikomur se
ni upal pogledati v oči in ni se ozrl čez cesto proti
Kosmačevi hiši.

»Pišejo, oče,« je dejala trudna. »Slabo pišejo!«

»Slabo pišejo!« je trpko pripomnil Mohor.

»In jaz ne verjamem,« je dejala Franca.

»Sam ne vem,« je lezel vase Mohor. »Če mislim
nanj, na Matijca, ne verjamem, če mislim nate, na
Matevža in njivo-, mi vre pamet! In sem jaz iz?
tuhtal tisto o njivi. Zagovorniku sem povedal in
je dejal, naj pričamo, naj se ne odpovemo, da ne
bo delalo slabega vtisa. Da vse, kar povemo, more
biti samo njemu v dobro.«

»Ko bi se moglo dognati, kdo je podvrgel
čevlje?« je razmišljala Franca.

»Podvrgel? Veš, kako je vprašal sodnik teto.
Povedala je včeraj pri vodnjaku, tam sem stal in
slišal. Vprašal je, koliko časa ni bilo Matijca iz
kuhinje. In da je rekla, kolikor je rabila, da je

224

trikrat nalila vedro ter oprala solato. Ko je šla k
vodnjaku, da je prihitel ob meji navzgor, ko je od;
hajala, da je šel iz kuhinje.«

»Potem bi bil lahko preobul čevlje?« se je
stresla Franca v strašni grozi.

»Lahko!« je potrdil Mohor. »Tudi botro da je
tako vprašal!«

»In jaz vem, da on ni!« je kriknila Franca, kakor
da hoče popraviti strašni bridki dvom, ki se je je
bil polastil »Če bi ga moja prisega mogla rešiti,
bi prisegla iz globočine srca in prepričanja, da
ni on!«

»Se mene potrjaš, Franca, še mene potrjaš. Jaz
sem čisto zmeden, meni kar vre v možganih! Zakaj
je pa sodnik vprašal o tisti njivi? Če mi glava ne
poči, tako mi šumi. Ali je Matevž res izdal Franci
tisto njivo? je vprašal. Res, sem dejal.«

»Mene je tudi vprašal!« je prikimala Franca.

»In če se človek lahko vidi, vidi od tu na pot,
če prihaja v teku j n  naravnost?«

»Lahko se vidi, sem dejal. Samo če prihaja
prihuljen, skrit tik ob grmovju, se ne vidi! Glej,
onega tamle vidiš,« je pokazal Mohor.

»Blaž je,« je potrdila Franca.

»In se vidi,« je strmel predse.

»Molčite, oče! Molčite! In če ne vem kdo prh
seže, da ga je videl na ;  lastne oči, ko je zamahnil
z otiko, bom jaz prisegla, da laže. Matijec ni,
Matijec ni!«

»In me je vprašal, kje je bil Tine,« je dejal
Mohor.

»Tudi mene!« \ i

»In sem rekel, da je bil na hlevu. Videl sem ga,

225

kdaj je šel zjutraj gor, in videl sem, kako ga je
priklical Matijec!«

»Tudi jaz sem to videla!«

»Vidiš!« je spet potrjal Mohor. »In kaj pišejo
o Matijcu?«

»On pravi, da je nedolžen!«

»Da je nedolžen?«

»Saj tudi je, oče!« je drhtela Franca kakor iz
sebe. »Saj tudi je! Blaž pravi; ,Veter bo povedal,
žival bo izdala, če se skrije resnica ljudem! Bog
ve, za koga mora Matijec delati pokoro- Saj je
Kristus tudi za druge nosil križ.«

»Saj je sam Bog za nas druge nosil križ,« je
jecljal Mohor ter odkril svojo sivo> glavo. »Zaradi
moje njive dela pokoro.« Potok solza se mu je usul
po velih licih. »O, Franca, še mene potrjaš, še
mene potrjaš! Pa praviš, da bo veter povedal in
žival izdala,« se je spet zgrozil. »Ali ni že pes
izdal? Samo kobila je bila zraven in ta je udarila
čez njive. Ali ni prav ta kobila poklicala Matijca
v nesrečo?«

»Potrpite, oče, midva ne vidiva v jutri, midva
ne veva ničesar. Jaz vem samo, da Matijec ni!«

In sta obmolknila.

Po poti je prihajal Blaž.

»Ali vesta, ali vesta!« je sopel. »Župnika je
obšla slabost in je zdravnik ukazal, naj ga takoj
peljejo v bolnišnico. Takoj! In so ga odpeljali. V
cerkvi so ga našli nezavestnega, na obrazu je ležal
pred oltarjem.«

»Starost, starost!« je kimal Mohor. »Smrt nas
kliče.«

»In so ga odpravili, nič se ni mogel prav zave*
dati. Pa je še danes zapisoval romarje za božjo pot.

226

Klančarka je zapisala sebe in moža in Janezka. In
Janezka je še včeraj župnik pestoval!«

»Kaj praviš? Kaj bo še s tem fantom?« se je
čudil Mohor, ki ga je prevzela ta zadnja vest.
»Da je sam župnik pestoval? Otroke ima res rad.«

»Ona je povedala. In da mora zaradi tega tudi
Janezek na božjo pot.«

»Križ bosta imela z otrokom!«

»Saj mu ga je Klančar že urezal za na romarsko
pot!«

»Če pa župnik ne bo mogel. Brez njega ne boste
mogli iti!«

»Jaz bom vodil!« je dejal Blaž.

»Jaz tudi pojdem!« je vsa v veri planila Franca.

»Saj komaj v hišo prideš!« se je čudil Blaž.

»Ko ozdraviš, Franca!« je dejal Mohor.

»Tistikrat bom že zdrava!« je dejala Franca.
»In Mafijec pojde z nami!«

»Da,« je dvomil Blaž. »Mafijec pojde z nami!
Če bo Bog napravil čudež. Bog ne bo delal čude*
žev!«-je majal z glavo. »Bog ne bo delal čudežev,
ne s teboj, Franca, ne z Mafijcem. Toda če župnik
ne pojde, ne bo nihče hotel na romanje. Če star
človek leže, je po njem. Tja ga bomo nesli, tja!«
je pokazal na pokopališče pod hribčkom. »On ne
bo več nesel višarskih polen. Starost, starost. Smrt
kliče!«

35 .

'Fine j e  tiste dni delal pri hiši za dva. Povsod
je vlekel na ušesa, kaj ljudje govore, in zvečer je
iskal, ali pišejo kaj o umoru. Polaščal se ga je
nervozen strah, ki ga ni mogel drugače krotiti ka*

227

kor z delom. In pri delu se je zmerom tako po*
stavil, da mu nihče ni mogel priti za hrbet. Ne*
zavedno je živela v njem misel, da bo nekdo stopil
ter mu položil roko od zadaj na ramo: »Ti si, Tine!«
Zaradi tega se je bal, da ga ne bi izdalo lastno
vedenje. Hlinil je pobitost radi Matijca in ga
hvalil ter obžaloval njegovo nesrečo.

»Jaz tudi trdim,« je dejal nekoč pri mizi, »jaz
tudi trdim, da je Matijec nedolžen. Nekdo ga je
sovražil in mu podteknil čevlje. Vidva nista videla
Matijca, tudi onega, ki je storil, nista videla. Po
tisti poti je prav lahko prišel oni, kakor Matijec.
Jaz sem sam danes poskusil: Lazkarjeva dva paseta
na klancu kozo, pa sem jima dejal, naj pazita, ali
se vidi človek. In me nista videla, ko sem mahal
z robcem za grmovjem.«

»Da tudi ti praviš?« se je razveselil Mohor. »In
si ti sam poskusil!«

»Sem poskusil! Samo na vrhu vidiš, če stojiš
tostran klanca, in pa na dnu vidiš. Če bi bil kdo
stal tam pri tisti veliki smreki pri znamenju, tam
bi bil videl, ko ga je udaril!«

»Če bi morda le tistega našli?«

»Ki ga je udaril?« se je stresel Tine ter se bled
zazrl v časopis.

»Tudi! Najbolje bi bilo,* je dejal Mohor. »Vsaj
tistega, ki je tam stal, če je sploh kdo.«

»Jaz sem že vse vprašal. Lazkarjeva sta pasla
tisti dan za hribčkom. Slišala sta klic, toda videla
samo Matijca v jami, ko sta prišla na vrh. Ta dva
bi bila slabi priči in je bolje, da kar molčimo,« je
svetoval, grizoč si ustnice, da se je tako zarekel,
in vesel, da je našel ta izgovor.

228

»Potem pa kar molčimo!« je dejal Mohor. »Tudi
ti, Franca, če te sodnik ne vpraša!«

»Če me sodnik ne vpraša!«

In so si obljubili, da bodo o tem molčali.

»Da ne bomo Matijcu škodili!« je še dejal Tine.

Matijec je stal pred preiskovalnim sodnikom.

»Glejte!« je dejal plešasti gospod ter si brisal
naočnike, ker so ga oči ščemele od prehude luči.
»Jaz iščem, iščem vse, kar bi Vam govorilo v prid.
Nihče Vas ni videl, kdaj ste privezali konja. Raz*
ložite mi, zakaj niste lovili kobile, kar je bilo 1  pač
bliže. Odkod vsa ta kri, kri na Vaših čevljih, zakaj
ste se skrivali pred očetom in Franco in botro.
Glejte, vse to< govori zoper Vas. Priznajte, izgo*
varjajte se rajši, da ste udarili v prepiru in hitri
jezi, da rešite glavo.«

»Jaz sem nedolžen!« je Matijec odgovoril, bled
in prepadel. »In če odloči Bog, da umrem nedolžen,
umrem! On je tudi!« Nič več gruntarskega bas
haštva ni bilo v njem. Stal je pred sodnikom člo«
vek. na katerega se je zvrnila gora in se zaveda
svoje nemoči.

»Jaz Vam ne morem več pomagati,« je dejal
sodnik: »Pred sodbo pridete, naj se izreče

pravica!«

Matijec je odšel; trdo je stopal po hodniku.

Sodnik se je naslonil na mizo in trpka bridkost
mu je legla na dušo.

»Da ne morem dognati prave resnice. Nekaj je
vmes, kar je zakrito. Ali je res vse tako premišs
ljeno napravil in ima sedaj takšne živce? On, ki
ga slikajo kot dobrega človeka!« je dejal držav*
nemu pravdniku, ki je stopil-

»To so tihe vode!« je dejal pravdnik. »To so

229

motne, tihe vode. Nikoli ne vidiš v dno, Predložite,
prosim spise! Pride še pred to poroto! Pri obrav*
navi bo priznal. Lani je oni tudi priznal in sicer
po obsodbi. To so zakrknjeni grešniki!«

Čez nekaj dni je govoril z Matijcem zagovornik.

»Šlo' bo za umor! Če bi midva mogla spraviti
na uboj, gre samo s priznanjem!« je dejal sivi
odvetnik. »Prečital sem vse. Samo če bi bil kdo
videl koga v dolinici pred Vami, bi mogli stvar
obrniti brez priznanja!«

»Tudi Vi dvomite?« je s strašno grozo in obu=
pom vprašal Matijec.

»Ne dvomim. Kdo to pravi? Jaz nič ne dvomim,
jaz samo pravim, razmišljam, kako bi Vam po*
magal!« je odšel odvetnik.

»On tudi dvomi? Če on dvomi, potem dvo*
mijo vsi: Franca, oče in vsi ljudje. Saj je Gaber
takoj dvomil, ker je zahteval komisijo!«

In je sedel na postelji ter strmel vso noč
predse.

Prav tako je strmel v polmrak tisto noč stari
njegov župnik v bolnišnici.

»Denarja nimam, da bi plačal! Katehetskih
nagrad ni in še sem si izposodil za Blaža iz bla*
gajne. Tuj denar. Če bi denar imel, ne bi smel tu
ležati, dokler ni denar vrnjen blagajni. Naj umrem
in najdejo, da sem ga vzel. .Kradel je,’ bodo rekli.
,Celo on je kradel! Celo on je kradel,’ se je rogal.

, Ali si več kot drugi? Pa si še ničemuren, pa si
praviš: Celo on! Da, zato' te je ponižalo. In zdaj
ležiš na dolg v bolnišnici! Ali ni Bog najboljši
zdravnik, pa ne zaupaš vanj!«

Ko se je zdanilo, je starček oblekel suknjo ter
obul naglo čevlje brez nogavic. Pustil je klobuk in

230

telovnik z uro in nogavice na tleli. »Da ne bodo
iskali! In da si lahko^ plačajo z uro.«

In jo je ubral [ z  bolnišnice. Peš. Da prihrani
tisti denar. Pod rebri j o je čutil, da ga žuli čevelj.
Ogledal si je, če ga kdo vidi, nato je sezul čevlje
ter šel bos po shojeni stezi navzgor. Počasi, opira*
joč se z leskovko, ki jo je našel ob poti. Solnce
ga je grelo in pot mu je curkoma lil s čela. Prispel
je na vrh ter se spustil po stranski stezi proti
župnišču. Obul se je spet pred vasjo. S težavo je
spravil obutev na noge, ki so mu bile otekle in
nabrekle med potjo. Toda v glavi je čutil, da
mu je minila omotica, in potenje mu je dobro
delo.

»Ali nisem dejal, da moram zaupati v Boga?«
se je razveselil. »Čisto svež sem! Da, radi iebe bo
Bog delal čudeže,« se je spet karal. »Saj niti bolan
nisi bil, polenil si bil svojega oslička, ker si premalo
pazil nanj. Saj niti bolan nisi bil!«

Ko je stopil v župnišče, je Neža prihitela
naproti.

»In pravkar smo hoteli po ljudi, da Vas gredo
iskat. Strežnik se je pripeljal s kolesom za Vami.
Vse je razburjeno, kam ste izginili in tako bolni!«

»Tako, tako! Jaz sem zdrav! Ali ne vidite, da
sem zdrav!« se je sukal pred strežnikom, »če ne
verujete, na eni stojim, tako!« In je res sunil z
levo nogo predse. Čutil je žulj na desni, pa ni trenil
z očmi. 1

»Ali so se kaj oglašali romarji? Zdaj pa le
pojdimo na goro, hvala Bogu. V zahvalo!«

»Brus se je prijavil, Mohor in Franca sta sebe
in — Matij ca!«

231

»Matijca!« se je začudil. »Vsi trije. Da je že
prost?«

»Saj ni. Še ta teden pride pred poroto. Priče so
dobile danes vabilo.«

»Potem bo pa res še lahko šel,« je kimal župnik.
»Če ga prijavijo! In spodobi se pa tudi, da se za=
hvali. Saj pravim zmerom, da je nedolžen!«

»In Klančar je prinesel za maše. Tam je. Iri da
je dolžan. Kaj jaz vem zakaj. Maše sem zapisala
za ozdravljeno osebo!«

»Za ozdravljeno osebo! Prav, prav! Saj je tudi
ozdravljena oseba!«

In je hitel z vso 1  močjo po stopnicah.

»Četudi ni katehetskih nagrad,« se je domislil,
»denar za blagajno je pa le nazaj! Pa sem spet
obupaval. Spet obupaval.«

36 .

Čez teden se je fare polastilo neizmerno raz«
burjenje. Porota! In pred poroto Matijec, tožen,
da je umoril svojega strica!

Župnik je izpostavil Najsvetejše in zgodaj bral
mašo, med mašo se ie obrnil in dejal:

»Tako, zdaj po j dete. Sveto je vaše opravilo,
sveto, sveto. Greste častit Boga in mu slavo dajat
s pričevanjem resnice. Ne boj se priseči, to je
sveto opravilo! Govori resnico in izpričuj Boga!
Boj se laži! Kar veš, povej, česar ne veš, ne govori!
Tako! Pojdite! In vsakdo, ki bo vprašan, odgovori,
kakor da si sam v sodbi v dolini Jozafat in da sede
apostoli za porotnike in sam Bog vodi besedo.
Molite, da se najde resnica in se da božji pravici
zadoščenje! V dolini Jozafat, tam boš sam svoja

232

priča in ne boš lagal in te bo tožil skušnjavec in
te bo branil angel varuh. Glej, da te bo mogel
braniti s tvojim lastnim pričevanjem! Sveto je
vaše opravilo, dajte z njim slavo Svetemu! S pri*
šego ga počasti, z resnico ga poveličuj, s pravico
ga izpričaj. Amen!«

Kakor da so pri nogrebu, je bilo v cerkvi. In
tudi če sta šla dva skupaj, sta vso pot molčala.
Molčala je tudi četa radovednežev, ki so šli po=
slušat. i

Klančar je šel poslušat. Ni mogel prestati.
Usoda Matijčeva, ki je grešil nad njim v mislih,
ga je skrbela. In nekje spodaj v skrivnem kotičku
srca mu je še glodal dvom. »Če je res tako hinav*
sko in zvito umoril botra, potem, potem i—« Niti
izgovoriti se ni upal, pa je zamahnil z roko in
otepel. »Stran, skušnjavec! Tudi od te strani me
ne dobiš!« t  1

Preril se je v porotno dvorano, ko je predsed*
nik senata vprašal Matij ca po prebrani obtožnici:

Matijec je vstal, stopil z omahujočim korakom
naprej ter dejal z drhtečim, toda visokim glasom;

»Če bi Kristus stal pred menoj, bi mu rekel:
Skušnjavca si dopustil, da me preskuša kakor
Joba. Reši me ga kakor si Joba! Da sem nedolžen,
ne morem dokazati. Niti moj zagovornik ne veruje
v mojo nedolžnost.«

In je sedel in smrtni znoj mu je stal na čelu.

Strašno razburjenje se je polastilo dvorane.

Klančar je Videl, kako je prestrašen zmajal z
glavo zagovornik jn kako se je nasmehnil državni
pravdnik.

»Dobro igra!« je dejal mlad fant z naočniki
poleg njega. »Dobro sta se zgovorila z zagovorni*

233

kom. Zdaj ima zagovornik vsaj lahko stališče!«

»Kako lahko? Vse mu je pokvaril!« je trdil
sosed.

»No, boš že videl!« je vztrajal prvi.

»Vse mostove si je podrl!« je trdil drugi.

Klančarju je šumelo po glavi kakor v čebelnja¬
ku po teh besedah. »Ali je resnica res takšna, da
je niti dva učena ne gledata enako? Pa naj jo
vidijo porotniki! In če dokažejo, da je hinavec in
lažnik in kliče Kristusa za pričo?« — Spet ga je
tresla zona ob sam misli, da se morejo ljudje tako
lagati. »In če je Matijec hinavec, kako šele žena,
ki se me boji.«

Trpka misel mu je grizla v dušo. Ponavljal je
prisege za pričami, ki so prihajale v dvorano-

Prišel je Mohor in povedal, da je res videl
Matijca, ko je odpeljal na njivo, in šele potem, ko
je prišel klicat Tineta.

Prišla je Franca, upadla in z omahujočim ko¬
rakom jn ponovila izpoved in povedala, kako je
Matevž pred njo povedal o njivi.

»In je lagal o meni!« je vzkliknil Matijec.

Zagovornik se je premeknil na sedežu, kakor
da ga je pičila osa.

»Da, lagal!« se je obrnila Franca proti njemu.
»Vem, da je lagal! Samo oče so mu rekli! In če
mislite, gospodje, da je Matijec kriv, se motite.
Prisegam, da je nedolžen!«

Klančar se je zavedel v svojih mislih: »Ona,
Franca, veruje vanj, ti ga pa sumničiš!«

»Ali je res, oče?« je povzel predsednik besedo.

»Res, samo jaz sem rekel Matevžu!« je dejal
Mohor. j

»Ali Vas je kdaj snubil?« je vprašal predsednik.

234

»Da, me je! Bilo je prepozno!« je kriknila
Franca.

»In ste mu tako povedali?«

»Povedala!« je pritrdila Franca.

»Konec!« je dejal drugi fant ob Klančarju.

»Pa je le njo snubil!« se je razveselil Klančar.

Kosmačka je povedala, kako je Mati j ec pustil
svate in kako sestrašil konje pri znamenju.

»Že takrat je hotel ubiti vse: nevesto in mojega
moža! Pa je ubil samo konja!«

»Saj ni on sestrašil. Pram se je plašil znamenja.
Pram, In mi je Matijec stregel tisto noč!« je pla*
nila Franca. »Saj zdaj vemo, zakaj. Štor za zna*
menijem je, če hitro voziš, kakor človek.«

»Že dobro! Ne vpadajte v besedo, če niste
vprašana!« jo je karal predsednik.

Kosmačka je dalje povedala, da je mož večkrat
pravil, da ga Matijec ne more. Da mu je pokvaril
kupčijo pri Klančarju. »Tam je Klančar, naj kar
pove sam!« je pokazala nanj.

Državni pravdnik je predlagal zaslišanje Klan*
čarja. In ko je odhajal skozi vrata k pričam, je
slišal še Kosmačkov kako se je Matijec prihuljeno
priplazil do grmovja, potuhnil se, ko jo je zazrl,
ter odšel v  kuhinjo.

»Ali ne bi bilo na mestu, da bi bili botri pove¬
dali? Njen mož je bil!«

»Nisem je hotel prestrašiti!«

Dvorana se je zasmeiala; predsednik je ^zagro¬
zil, da io bo izpraznil.

»Ali vidiš?« ie silil drugi v prvega fanta. »Zdaj
je že predsednik sam pokazal barvo!«

»Toda odgovor je vendar utemeljen!« se je
branil prvi. '

235

Ko je Klančar prišel na vrsto, so bile druge
priče že vse zaslišane. Sam ni vedel drugega pove*
dati, kakor da mu je Matijec dal denar, da vrne
Kosmaču dolg.

»Ali je bil jezen?«

»Bil je jezen, ko mi je vrinil denar! Da, bil je
jezen,« je zatrdil. »Ni dal z zvijačo, z jezo je dal!«

Gaber je povedal, da je trdil, da je strica uda«
rila kobila, pa da je on takoj videl, kako je ranjen.
»In sem koj sumil, da nekaj ni v redu!«

»Ali ste pomislili na njega?«

»Ves je bil krvav!« je dejal Gaber.

Brne je potrdil to izpoved.

Nato so pokazali krvavo obleko in čevlje.

»Te čevlje je našel pes!« je dejal predsednik
senata.

»Ti čevlji so moji!« je potrdil Matijec. »Samo
jaz jih nisem imel na nogah tisti dan!«

In povedala je Matevževka, koliko časa je bil
Matijec v hiši.

»Iskal sem Tineta!«

In Tine je povedal, kako je bil sam na pod«
strešju v hlevu ter pregledoval kovčeg, ko ga je
Matijec priklical.

»In je bil razburjen?« je vprašal zagovornik.

»Razburjen!«

»Vidiš!« je šepetal prvi fant v dvorani. »Dobro!«

»Slabo!« je odvrnil drugi.

Klančarju pa je prihajalo od strašnega vrtinca
misli in od vsak hip si nasprotujočih zaključkov
vroče v glavi.

»Če je radi France moril, potem ni moril za
šalo, potem jo je imel rad; če ie moril, potem je
hinavec in potem, potem —« Ta misel se mu je

236

nazadnje izobličila v tako razločni obliki, da se je
moral oprijeti. »Ali res ni resnice? Ali me je s tem
udaril skušnjavec in ujel in ne vem kako?« Lote*
vala se ga je omotica, da je šel iz dvorane in hodil
po prazni sobi za priče kakor brez glave; tiščal
je čelo na šipo. Ker ga je dušilo, je odprl okno na
dvorišče.

»Saj še ni obsojen,« je švignilo Klančarju kakor
blisk skozi možgane, »ti ga pa že sodiš!«

In . je spet šel v dvorano.

Tisti hip je vstal državni pravdnik:

»Gospodje porotniki, visoki senat! Hudo je
človeku, če mora tožiti zločin, huje, če mora ka*
zati na obtoženca s strašnim očitkom: Matijec
Mohor, ti si umoril sorodnika!«

Dvorana se je zamajala ob strašnih besedah,
ki so jedko in uničujoče padale v težkem sopar;
nem ozračju večerne ure v množico. Klančar se je
vil od neizmerne srčne bolečine.

»Ne jaz, dve nemi priči sta pokazali nanj. Dve
zvesti živalci. Kobila umorjene žrtve in policijski
pes.«

Dvorana je plosknila v odobravanje in pred;
sednik senata je resno zahteval mir.

»Vam govorim, gospodje porotniki, vam govo;
rim in ne dvorani. Vi ste poklicani, da pomagate
pravici do zmage!«

»In meni in meni!« se je vil Klančar. »Če je bil
Matijec zmožen umora iz hinavščine, potem), o
potem —«

»Ko je obtoženec dvignil roko k dolgo v naprej
premišljenemu zlodejanju, je splašena kobila
oznanila zločin- Zločinec je, hoteč zabrisati sled,
hitel skriti čevlje. Hitel je domov. Videč, da ga je

237

opazila botra, je obdolžil pred možmi zločina ko*
bi!o._Nemo žival. Toda nema žival ga je izdala!«

Mrzlo, svinčeno S o padale njegove besede v
dvorano. Privzdignil je polo papirja v roki in
dvignil glas.

»Toda pravica in resnica, ti sveti božji hčerki,
sta hoteli še več dokazov. Stavljeno je bilo vpra 5
sanje obtožencu, zakaj ni lovil kobile, če jo je
videl. Da, zakaj je ni lovil? Zato, ker se ie iztrgala
pred njim, je odgovor. Žival se boji zločinca!«

»Pram je mrtev!« je vzdihnil sam pri sebi Tine,
»in kobila ne more govoriti!«

»Toda povzemimo vso stvar od začetka. Rajni
Kosmač in Mohor sta govorila o nevesti. Da je
hotel njivo Kosmač, ste slišali. Matijec je za to
željo rajnkega vedel. Pri hiši je mlada vdova po
bratu. Matijec jo je snubil! Prepozno! Toda ko sta
se sprla zaradi Klančarja in je Matijec posodil
denar, da ga vrne, jezen, pravi priča, takrat še rit
bilo prepozno. Takrat je Matijec še upal na vdovo
in grunt. In po delu tega grunta je segala nesrečna
žrtev. Takrat se je spočela prva mržnja. Slišali
ste opis obtoženčevega značaja in vidite ga sami,
kako se obnaša. Miren, redkobeseden, sam zase!
Potuhnjen, zakrknjen značaj, pravijo ljudje. Zna=
čaj, ki sam zase grize svojo misel. Najbolj nevaren
značaj! Ali je kdaj popival? Nikoli! Ali je kdaj
plesal? Nikoli!«

»Tistikrat, ko je potem nesel mojo ženo čez
zid!« se je zgenil sam pri sebi Klančar. »Tistikrat,
tistikrat, ko je prenašal mojo ženo čez zid! Saj jo
je le za šalo in izzvali so ga,« se je pogovarjal.

»Tak značaj se maščuje, pa ne pove vzroka.
Tak značaj ničesar ne pozablja!«

238

»O, usmiljeni Bog!« je zastokal Klančar. »Ona,
moja žena je bila njegovo prvo dekle! In on je
hinavec, potuhnjenec, srakoper, farizej, ki ničesar
ne pozabi!«

»Potem, ko je mislil, da ima grunt že v pesti,
saj tak človek ni zmožen ljubiti —«

»Moj Bog!« je jeknil Klančar. »Pa sedi, kakor
da se njega ne tiče!«

Matijec je res sedel skoraj brezbrižno na klopi
in poslušal govor kot v daljavi. Kakor da govore
o drugem, njemu neznanemu človeku.

»-— potem ko je že mislil, da ima grunt, izda
rajni Kosmač Franci vdovi v prepiru tisto baram
ti jo z njivo. In vsi upi padejo v vodo. Grunt pade
v vodo in Matijec Mohor je spet nič pri hiši!«

Državni pravdnik se je oddehnil.

Franca je lezla vase. V podzavesti ji je oživela
v spominu njena nekdanja obsodba ter segala kruto
v njeno zaupanje in vero v Matijčevo nedolžnost.
Stresla jo je mrzlična misel od čudne groze, uprla
je pogled v vdani Matijčev obraz, strmela v go*
vornika kakor otrok, ki posluša grozno povest o
strahu, ki lovi deco, pa ima zavest, da zanj ne
velja, ker je molil-

»Nedolžen je!« se je utrdila v mislih. »Nedol*
žen pride v smrt. Tako me je gledal, ko sem mu
povedala, da ne moreni biti njegova žena! Kot
otrok vdano brez sovraštva in jeze! In tega ne
vidijo! Tega otroka ne vidijo!«

»Ali veste, kaj je to? Na očetovem domu biti
nič! še manj kot hlapec! In hlapec je postal go*
spodar. Slišali ste, da je vdovo kljub temu snubil.
Prepozno, pravi priča, vdova sama, prepozno —

239

in mu je to povedala- Da je bilo prepozno, je po«
vzročil Kosmač in je zaradi tega Matijec odlašal
snubitev. Ali se ni tistikrat porodila prva misel na
umor? Misel na maščevanje je dobila nov sunek.
Po poroki se je vozil nazaj z železnico. Naravnost
domov? Ne, čakal je družbo pri znamenju. Pred
vozom je bil plašljiv konj, ki se je prav na tistem
mestu že splašil. To so povedale priče pod prh
šego. Ali so bili pijani? — je vprašal natakarico
na Brezjah. Moral bi bil že sam vedeti, da niso
trezni, saj so že po poti tja pili žganje. — Ali so
kaj pijani? To se pravi: Pijani so se prevrnili, če
splašim konje. In čakal je, čakal nevesto, hlapca
gospodarja in Matevža Kosmača! Ali je imel lepšo
priliko, da udari po vseh? Da vse ugonobi?«

Kljub sopari je mrzel dih plaval nad dvorano.
Občinstvo je lovilo besede z odprtimi usti in se ni
niti genilo. Govčrnik je spet prenehal ter uprl svoj
živi pogled v porotnike. Toda Tinetu se je zdelo,
da gleda vanj, da išče v njegovo dušo. V neprijetni
zadregi je pogledal proti porotnikom in tudi ti
niso gledali v govornika, temveč nanj. »Strahove
gledam!« je pomislil ter se premeknil na klopi.

»Slišali ste, kako se mu je ponesrečilo. Ali naj
pokaže, da se mu je? Ne, stregel ji je! Z dobroto
je hotel zakriti svoje zločinsko dejanje!«

»Z dobroto!« je cvililo v srcu Klančarju.

»Zaradi te dobrote trpi!« se je oglasilo v Ti«
netu. »Kaj ti je storil, da ga pehaš v smrt? Dva.
Franceta in Matijca. Stopi naprej in povej. Na
glas povej!« Tineta je tresla vročica, toda pred
očmi mu je lebdel spačeni grozni obraz gališkega
kmeta, ki je korakal po zraku, in ta grozni, pre«
strašni občutek ga je tiščal na klop, kakor da je iz

240

svinca. »Mlad sem še in samo trpel in služil in garal
sem doslej. Za ostro besedo garal.«

»In potem je prišlo tisto izročilno pismo. In
Franca je izgovorila tisto njivo za večne maše,« je
nadaljeval državni pravdnik. »Branil se je grunta,
pravijo priče. Branil. Na videz! Tista njiva je šla
za večne maše! Če ne bi bilo Kosmača, bi ne bila
šla.«

Franca je onemoglo pritrdila z glavo.

»Sami vidite, da ne bi bila šla. In obtoženec
na to njivo vozi tisti usodni dan gnoj. Na to njivo,
ki ni njegova, temveč zapisana bratovi duši. če
ne bi bilo Kosmača, bi bil brat brez večnih maš!
In tisti Kosmač orje v kotlini, v globoki kotlini.
Ali ni prilika, da ga udari konj? In ga je udarila
kobila! —

Pretresimo, kaj pravi obtoženec? Da je zagle*
dal kobilo čez poije, da je mislil, da je udarila
kobila, da je privezal svojega konja ter tekel
gledat, kaj je. To more trditi prav zanič pisatelj
in pa človek, ki je to naprej premislil. Pokažite
mi kmeta, celo novega gospodarja, ki bi pustil, da
mu zdivja konj po na pol zrelem žitu in bo mislil,
da je konj koga udaril. Pokažite mi ga, ki bi mu
sploh prišlo na misel, da mora svojega privezati.
Naravno je, da krotkega svojega konja pusti se
mirno pasti, plane k splašnemu ter počaka, da
pride gospodar ponj. Ta pa je mislil na nesrečo,
da je kobila udarila gospodarja! Kako je bilo? Ali
je obtoženec vedel, koliko časa se bo zamudil v
jami? Ne! Zato je privezal konja, da ne bi mogel
nihče videti, da je njegov konj brez gospodarja.
Privezal ga je za oreh za grmovjem in šel v jamo.
Dokazano je, da kobila ni udarila gospodarja,

241

temveč nekdo z otiko, dokazano je dalje in tudi
obtoženec sam to pravi, da je bil umorjeni po
udarcu še živ, dokazano je, da se je kobila splašila.
Na to ni računii. Žival je oznanila zločin. In ko
je videl, da bodo ljudje takoj prišli, je zbežal po
tej poti ob grmovju navzgor!« je pokazal risbo na
steni. »Zbežal molče. Potuhnil se je pred Franco
in očetom! — Da ju ne razburi! Potuhnil se je pred
botro! Da je ne prestraši! Potem je šel iz kuhinje
iskat Tineta in mu povedal, kaj je. In trdil Gabru,
da je strica udarila kobila. Dobro. Toda jaz bi še
verjel, da je obtoženec pri smrti pokojnika nedol¬
žen. Jaz bi rajši verjel, ker me je groza pred mL
slijo, da je kdo prelil sorodno kri. Toda tu stoji
pred vami nevidna in gleda s svojimi zvestimi
očmi druga nema priča. In človeka je groza, pred
njenim pričevanjem. Policijski pes! Žival, ki izšle*
duje zločine! Prva žival je zločin oznanila, spravila
zločinca v zadrego, da je zbežal, druga je planila
na njegovo sled. Tam so čevlji, okrvavljeni s
krvjo, ki jo je prelila nečakova roka!«

»Lažete! Lažete! Lažete! se je vzpela Franca
vas iz sebe kakor blazna. »Matijec je nedolžen,
Vi lažete!«

Omahnila je vsa onemogla na klop. V dvorani
je nastal strašen nemir, množice se je polastila
besnost in blazna napetost živcev, da so ženske
jokale na glas od razburjenja.

Predsednik je zvonil. Dva paznika sta stopila
k Franci. Državni pravdnik je bled od ogorčenja
stisnil ustnice radi dogodka, ki mu utegne pokva*
riti vtis.

»Predlagam, naj se priča Frančiška Božič ka*
znuje po zakonu zaradi žalitve uradne osebe!«

242

Franca se še ni zavedala, ko sta jo paznika na
predsednikov ukaz potisnila na zatožno klop na
levo stran Matij ca.

»Glejte,« je nadaljeval državni pravdnik, ko
je povzel besedo, »ponavljam: tudi ta žena je
žrtev njegovega značaja. Tako jo je preslepil, da
bo zdaj zaprta radi njega, ki je prelil sorodno kri.
Ali ni tak človek družbi nevaren? S svojim zna*
čajem vzbuja zaupanje in ga potem zlorablja. Mi
pa smo poklicani, da obvarujemo družbo pred
zločinci, in moramo to storiti, to smo dolžni vesti
in narodu in državi. Zato storite, gospodje porot*
niki svojo dolžnost po vesti in prisegi!«

Državni pravdnik je sedel. Videlo se mu je, da
svojega posla ne smatra za zgolj uradno opravilo,
temveč za sveto vsečloveško dolžnost zatreti zlo?
čin, kjerkoli se pojavi, ter dati užaljeni pravici
zadoščenje.

Klančar se je v splošnem nemiru dvignil, sklenil
pesti od krča, ki mu je stisnil srce, in odšel iz
dvorane kakor pijan. »Tudi Franco je premotil.
Tudi Franco! Ali ni Franca žena drugega, pa bo
zaprta, norica, radi drugega. — Storil bom tudi
jaz svojo dolžnost!« je skoraj kriknil od blazne
bolečine, ki mu je rila v možgane. »O, kako je to
strašno! In če je Matijec tak hinavec, zakaj ne bi
bila moja žena lažnivka. Zakaj ne bi prisegala po
krivem in lagala? Preslepil jo je kot Franco! Storil
bom svojo dolžnost, saj mi ni za življenje. Lagala,
lagala, lagala sta in jaz sem verjel!«

»In je šel na cesto ter jo mahnil proti domu.

»Lagala, lagala, lagala!« je pelo pod njegovimi
koraki. »Pri Kristusu prisega Matijec, pri Kristusu
je prisegala žena! In svet še stoji in nebo še stoji

243

in zvezde še migljajo in meni se ne udere pod no*
gami, ko bijejo Kristusa v obraz s prisego, z lažjo,
z lažjo!«

Tine pa je napeto poslušal. Nekje globoko v
duši se je oglasila vest. Izbegaval je ostremu po*
gledu državnega pravdnika, ki se mu je zdel, da
gleda vanj. Tudi predsednik senata se je zdelo,
da gleda vanj. In porotniki so strmeli vanj. »Mas
tijca gledajo!« se je domislil, »Matijca, ki sedi tik
pred menoj!« Ko je Franca kriknila na državnega
pravdnika, ga je krik pretresel do mozga. »Obrnila
se bo ter ovadila mene zaradi Franceta.« Sklju*
čil se je od strašne bojazni, ki mu je stisnila srce,
kakor bi se hotel skriti. »Saj ga ne bodo obsodili,
saj ga ne bodo obsodili, saj ga ne bodo obsodili,
pa se strašim. Oproste ga in stvar se pozabi.
Pozabi? Nate bodo prišli! — Tudi če pridejo, naj
pridejo, toda vsaj nekaj dni pridobim, ubežim še
lahko in vsak dan je dragocen! Saj ne bom stopil
njej nikoli pred obličje. Toda jaz, jaz sem mlad
in v ječi je mraz in smrt!«

Mrzla zona ga je tiščala na klop, trudil se je,
da bi kazal ravnodušen obraz, toda z enim očesom
je škilil proti vratom. Že se je parkrat dvignil, da
bi odšel, zbežal iz nevarnega ozračja, toda nevidna
sila ga je spet potisnila nazaj. »Da se izdaš, s
kretnjo in licem! Pazniki te zagrabijo ter te po*
tisnejo na klop k Matijcu. Saj še ni obsojen!
Oproste g,a! Da bi ga res oprostili. Bog daj, da ga
oproste!« je vzdihnil ter se kopičil vase, »daj da
ne obsodijo nedolžnega!« »Delaj pokoro!« je slišal
glas Blažev iz daljnega spomina. »Delaj pokoro!«

»Mlad sem še!« je odgovarjal, »jaz bi rad še
solnca. Mlad sem še, premlad za pokoro!«

244

Toda vsak hip je imel občutek, da gleda iz
daljave tudi nanj dvoje živalskih oči in da bo nas
enkrat ta žival izpregovorila ter rekla:

»Morilec!«

»Ce bi rekla, ne bom mogel utajiti,« mu je ne*
nadoma šinilo v možgane. »Izdal se bom. Potrdil
bom. Povedal bom. Samo z licem in kretnjo in
bodo stopili k meni!«

37 .

Župnik popoldne ni strpel doma. Nejasen ne*
mir se ga je bil polastil, ki mu ni dal obstati na
mestu. Stopil je po vasi in videl Klančarko, ki ie
vodo nosila k Mohorjevim.

»No, kako bo? Ali bo?«

»Bogu in Vam hvala. Tak je kakor Savel po
spreobrnjenju. Janezka bi kar snedel. Zdaj mora
pri njem spati! ,Ko bi te bil kmalu zapisal!’ pravi.
Skušnjavca misli. ,Ko bi te bil kmalu zapisal!’ In
mu je napravil že križec in obesil okoli vratu za
višarsko romanje. ,Naj te to božje znamenje
varuje!’ Kakor otrok, prav kakor otrok!« je hitela
ženska od veselja in sreče vsa blažena in razgreta.
»Če bi Vas ne bilo, gospod župnik, bi si bila midva
z Janezkom oči izjokala. Strah ga je bilo tiste noči
in sem ga cele noči prenosila, da mu je odleglo-
Včasi sem se vprašala, zakaj Bog pripusti take
bridkosti, in bila bi skoro obupala.«

»Vidiš jo, vidiš jo! To je za pokoro! Veš, ljudje
nagrmadijo kup pokore in mnogo jih je, ki je ne
opravijo. Umaknejo se ji! Kup pa le ostane- Ka*
kor če drva zneseš na kup in ga pustiš! Nazadnje
ga pa le mora kdo drug odnesti, če ga ti ne. Če pa
kdo drug pusti, ga pa moraš ti pomagati odnašati.

245

Do neba bi zrastel in še nebeška vrata zaprl. Kako
pa naj Peter odpira nebeška vrata, če je kup
dračja in trnja pred njimi! Kup dračja in trnja
pred nebeškimi vrati! Tako da še angelci ne mo*
rejo ven. Pomisli, to pa hoče skušnjavec črni, da bi
sam vladal na zemlji in bi angelci ne mogli iz ne*
beških cerkva.«

»Da delamo pokoro za druge!« se je vzneje=
voljila ženska.

»Najprej zase, najprej zase!« se je gnal starček.
»Najprej zase. Zmerom grešimo. Vsak naš greh
pocuka Boga za brado. Daj, pocukaj župana za
brado, do smrti ti ne odpusti, pocukaj kralja za
brado, do smrti te zapro- Ti pa z grehom pocukaš
Boga za brado in se pritožuješ nad pokoro. Toda
ti in ta in tretji se skesate greha, oni pa ne- Bog
pa je tudi od tega užaljen. T n tudi za to žalitev se
mora opraviti pokora. / ’i nismo vsi ljudje bratje,
kaj? Vsi ena družina.«

»Saj nič več ne tožim, zdaj je že vse dobro!«

»Vidiš, da veš, kakšna je sladkost, moraš prej
piti pelina. Pelina. Tudi to ie dobro. Če je pelin za
želodec dober, pa bi ne bil za dušo, vidiš!« se je
resnil starec.

Okoli vogla je prisopihal Blaž.

»Kako Vas iščem, gospod župnik, kako Vas
iščem! Stopite z menoj. In tudi ti stopi z menoj.
Da bo več prič! Da bomo vsi premislili!«

»Kaj bi, kaj bi?« se je čudil župnik.

»Matijec je nedolžen!«

»Jaz to vem sama!« je kriknila ženska. »Ali so
ga oprostili? Zahvaljen Bog, da so ga!«

»Niso, niso!« je zmajal Blaž z glavo. »Meni se
zdi, da ga lahko rešimo!«

2  46

»Da bi ga le!« se je zavedel župnik.

»Saj ga bomo! Kosmača je ubil nekdo drug!«

»Kdo drug?«

»Jaz še ne vem, saj jaz še ne vem! Samo ona
dva otroka tam vrh jame sem poslušal in sta se šla
ubijavca in sem ju vprašal, če sta videla Matijca
in sta rekla, da ne, da je bil drug.«

»Če Matijca poznata?« je vprašal župnik.

»Da ga poznata!«

»In da on ni?«

»Da ni!« je dejal Blaž.

»Zahvaljen Bog, ki se je poslužil otrok za
resnico!« je gorela ženska.

»Saj nič ne vemo!« je dejal župnik.

»Pa pojdimo vprašat!« je dejal starec.

»Komaj te dohajam!« je tožil župnik.

Vrh j ame sta na klancu pasla dva otroka kozo.
Deklica je bilo stara pet let, fantek šest. Črn pes
je ležal pri njiju.

»Nikoli več ne bova!« je stisnil fantek skozi
zobe, ko je stopil župnik k njima.

»Hvaljen Jezus, reci!«

In fantek je med solzami dejal: »Hvaljen

Jezus!«

»Kako je bilo, fantek?« je vprašala Klančarka.

»Saj ne bom več!«

Blaž je pojasnil, da ju je pokaral, ker sta se
šla umor. Mlajša da je orala z leseno kljuko, sta*
rejši pa stopil k njej in dejal: »Goljuf!« in jo
udaril po glavi.

»Nič se ne boj!« se je zavedel župnik. »Zdaj
povej, koliko je bilo mož v dolini! Tistikrat.«

»Najprej eden in potem še eden in potem še
eden!« je pripovedoval fantek.

247

»In drugi je udaril!«

»Da! In je tekel!«

»Kod?« je vprašal župnik.

»Tukaj!«

In so vsi šli za njim.

»Navzdol?« je vprašal Blaž.

»Tu gor!« je dejal fantek. »Drugi je tekel tu
gor, in potem je tekel še eden tam dol in tu gor!«
je kazal fantek. »Tu gor, kjer je šel pes!«

»Kakšen je bil?«

»Velik!«

»In eden tudi velik!« je dejalo dekletce. »In
potem je bilo dosti mož!«

»In tisti je udaril, ki je dejal: goljuf!«

»In zakričal!« je prikimalo dekletce.

»Zdaj vem!« je prikimal župnik. »Vsi moramo
v mesto, da spričamo!« je hitel. »Vsi, da naj odlo¬
žijo, da se preišče!«

»In tu je še nekaj,« se je pripognila Klančarka
v grmovje in izvlekla iz njega hranilno knjižico.

»Martin Božič!« je bral župnik. To ni nič, Tine
že ni! Prijatelja sta bila z ranjkim, še za pričo mu
je bil. To je slučajno izgubil, ko so iskali sled!«

»Martin Božič!« se je stresel Blaž.

38 .

Sivi zagovornik je vstal, si obrisal naočnike
in začel:

»Če bi mogla govoriti žival, bi človek mnogo
laže prišel prav do resnice. Gospod državni
pravdnik je na to resnico pozabil in sklepa iz kre*
tenj živali na človekovo dejanje. Poslušajte člo=
veka, ki pravi, da je nedolžen. Ta človek pravi

248

preprosto, da je nedolžen. In gospod državni
pravdnik misli, da tak preprost človek tako zvito
misli. Dovolil si je opisati tudi njegov značaj. In
kot obtežilno je navajal, da mož ne popiva in ne
pleše in da je potuhnjenec. Ali ne gleda iz vsake*
ga njegovega dejanja samo dobrota? In kdaj je
dobrota ubijala? Dovolil si je tudi navajati, da
kmečki človek misli prej na konja,, potem na člo*
veka. Povprečni človek, toda ne tak značaj, kakor
je obtoženec. Pri takem človeku se oglasi najprej
dobrota. Gospodje porotniki, ali ne vidite moža
pred seboj. Miren, premišljen, preudaren mož, ki
ni nikoli mislil in namerjal slabega!« je pokazal z
roko. »Jaz sam se moram zagovarjati pred njim.
On trdi, da jaz ne verujem v njegovo nedolžnost.
Ali je sploh treba verovati v njegovo nedolžnost?
Verovati se pravi, nekaj imeti za res, česar le do*
kazati ne moreš, toda njegova nedolžnost se da
dokazati! Kakor se mu krivda ne da dokazati, se
ne da dokazati nedolžnost. Pa ne z živalskimi
pričami, ki so neme, temveč z živimi pričami, ki
govore. Gospod državni pravdnik je dejal, da jc
obtoženec umor pripravljal! Iz golega maščevanja!
Izbral s i j e  skoraj poldne, ko solnce sveti in ima
vsak grm oči, kot najugodnejšo priliko za umor.
Pod najmočnejšo božjo lučjo! Šel z namero, da
nekoga ubije, kakor greš po petelina na dvorišče.
To je tisti pogrešek, ki ga dela državni pravdnik.
In zdaj mi še molite tiste čevlje pod nos. Pes je
planil na čevlje. Ali je planil tudi na človeka? Ni!
Matijec Mohor ni imel tistih čevljev na nogah, to
je vse! Zato ker je nekdo vzel njegove čevlje, ne
morete klicati gospodarja na odgovor. Za svoje
čevlje na tujih nogah le ne bo dajal odgovora!

249

Zdaj pa še to! Čevlje sezuje ter jih vrže pod klop,
obleke pa ne sleče. Če je tak prebrisanec, da je vse
premislil že od davna, potem priča to dejanje proti
tej prebrisanosti, če pa ni prebrisan, potem pa vse
te okoliščine niso nastale po njegovi krivdi. Ne
delajte sile človeku, temveč pripisujte človeški
pameti le toliko, kolikor res premore, in ne člo¬
veški neumnosti, česar ne zmore.«

Tine se je vzradostil. »Pa ga bodo le oprostili.
Samo da ga ne obsodijo, da ne bom kriv njegove
nesreče. Saj ga niti sam nisem namerjal umoriti!«

»O umoru pa sploh ne moremo govoriti. Opra*
viti imamo samo z enim udarcem, opoldne na
njivi, na božji dlani pod okolščinami, ki kažejo le
na uboj,« je nadaljeval zagovornik. »Storilec je uda*
ril z otiko in ni prinesel nobenega orodja s seboj.
Kdor bi bil pripravil ta zločin od davna, bi bil
počakal ponoči za grmom, ko ga nihče ne vidi, ne
opoldne sredi njiv.«

»Res je!« je potrdil Tine skoraj na glas. Zdelo
se mu je, da zagovornik gleda vedno nanj, kakor
je prej državni pravdnik.

»Toda, če Matijca oproste! Potem bodo iskali
naprej in našli mene! Saj bi bilo prav, da bi me
našli!« je nenadno zaživelo v njem. »Vse bi bilo
poravnano! Tako pa sem poročen in nisem poro;
čen, ko Franca že ve o Francetu, sem hlapec in sem
hlapec brez denarja. Vse se je zmaličilo, da sedim
tu za pričo, namesto bi sedel na zatožni klopi! Kaj
je dejal Blaž o zlodeju? Kaj bi 1  dejala mati, mati,
ki mi je zapustila sedem goldinarjev? In zdaj sedi
Matijec, ki mi ni nikoli žalega storil, na zatožni
klopi namesto mene! In dela pokoro zame! On dela

250

pokoro zame in ne Blaž, oče! O kakšen oče! Da
bi me le našli!«

S čudnotoplo željo v srcu je sedel in poslušal
zagovornika. Groza pred obsodbo se mu je tajala
in rastlo je v njem trpkosladko pričakovanje, da
se nekaj zgodi, kar ga bo odrešilo.

»Meni je za človeka. Zakaj je rajni umrl, ne
vemo, a ni treba zato še nedolžne žrtve. Jaz trdim,
da celo storilec ni nameraval moriti,« je poudaril
zagovornik.

»Ni, ne!« je potrdil Tine polglasno in se ustrašil
svojih besedi. »Izdal se boš sam in potem, potem
boš visel!« Ta strašna misel se mu je spovračala
in dušila vsako boljše nagnjenje v srcu. »Visel
s spačenim obrazom tri pedi od tal!«

»Da, celo morilec ni namerjal umoriti. V jezi je
udaril. Bog ve, zakaj je šlo. Vse dejanje kaže bolj
na nesrečo. Izvršilo se je v prepiru. Nepremišljen
no!« je dejal zagovornik.

»Zdaj bo počilo!« se je s čudno radostjo zave*
del Tine. »Zdaj bo pokazal name. O, če bi le po*
kazal!« je spet zašepetal v divjem valovanju
čustev, strahu, groze in nezavednih želj. V njem
se je pehalo tisoč raznih občutkov, ne da bi se
mogel odločiti.

»Tiste čevlje je moral nekdo slučajno nekje
najti in obuti. In potem je bila kuhinja prazna in
jih je vrgel nazaj. Niti tega niste pomislili, da bi
preiskali, kdo je bil tiste dni kaj pri Mohorjevih,
če ste že preiskali, kje je bil tisti čas Martin Božič,
in priče trde, da je bil v hlevu na podstrešju. In če
je bil v hlevu, prav, potem on ni umoril. Toda če
Martin Božič ni storilec, to se še ne pravi, da bi
bil obtoženec.«

251

Njegov predirni pogled se je zapičil v Tineta,
ki ga je spreletavala bledica in rdečica. Ta pogled
se je Tinetu zdel kakor obsodba: »Ti tam si! Sedi
na zatožno klop!« Premeknil se je na stolu ter
stegnil roko predse, kakor da se lovi.

»Če bi me obtožil, če bi me obtožil vsaj na glas!«
mu je šlo po možganih. »Saj sam se ne bom, sam
nimam poguma!«

»Rekel sem že, da storilec ni namerjal umoriti,
zato tudi tega nedolžnega ne sodite preko namere
pravega storilca. Ta nedolžni naj bi torej delal več
pokore, kakor bi jo pravi zločinec. Vendar prav je,
da se gospodom porotnikom stavi vprašanje na
uboj. Zato to prav, da damo Bogu časa, da privede
pravega storilca sem tu pred nas, da bi enkrat ne
dajali vsi skupaj odgovora za krivično sodbo.
Pilat jo je izvršil, Pilat nesrečnež!«

Porotniki so se podali v posvetovalnico in se
razgovarjali:

»To ti je prefriganec! Zdaj bi rad še psa in
čevlje utajil!« se je oglasil trgovski potnik Mlakar.
»In kako je pripravil vse! Taki značaji so človeški
družbi nevarni. Tri dni utegne s teboj hoditi kot
prijatelj, nazadnje te umori!«

»Ej, zmerom je ženska vmes. Pa ji tudi ni nič
reči. Zdaj je nekam bolehna, ampak ženska pa je
morala biti, kakor se spodobi. In kako se je zagnala
zanj!« se je smehljal vsevedno mizar Bračun.

»To ni tako enostavno!« je mencal mežnar
Lipar. »To ni tako enostavno! Tu se prava resnica
skriva in je sam ne najdeš!«

»Ne najdeš! Beri časopise, kaj vse takle človek
premisli, preden kaj stori. Pa mu nazadnje spodleti
malenkost. Ali ni oni hišne zadušil opoldne sredi

252  . ;  : i i ■ L

mesta v hotelu, in še okno odprl, da bi se ne slišal
krik po hiši. Pa je pustil rokavico na tleh. Nikoli
ni pomislil na rokavico. Tak majhen sled, prav
pravi državni pravdnik, je splašena kobila!« je
rzlagal in mahal okoli sebe ves razburjen izvošček
Seršen. »Kobila! Ni mislil, da se žival plaši pred
krvjo!«

»Pomislite,« je pristopil Travnar, kmet iz hrb
bo v, »pomislite, da nimamo opravit s človekom iz
mesta. Ta človek ni nikoli študiral. Če je že udaril,
je udaril v jezi, brez namena umoriti. Ali veste,
kaj je treba kmečkemu človeku, da koga umori.
Drznosti in pijanosti. Ta ni bil ne pijan in tudi
nikoli ne drzen!«

»Usmiljen je bil, celo psa je obvezoval, je pove*
dala priča!« se je pridružil kmet Leskovec.

»Priča Franca, seveda! Ali razumete Vi, oča,
kaj o psihologiji. Nič. To je treba psihologično
razumeti. To se pravi, iz duše razlagati, če je to
drznost. Drznost pride le iz takega zakrknjeneža
kakor iz vulkana, kakor iz steklenice šampanjca.
Naenkrat! Jaz vem, to so tako značaji — enkrat
ga zadeneš, pa ti čez leta vrne. Ko ga tista jeza
pregrize!« se je razvnemal suhi krojač. »Imel sem
vajenca, ki ga je pomočnik samo uščipnil, čez pet
let ga je zabodel!«

»Motna tiha voda!« je kimal predsednik porote,
debeli mesar Lapornik iz predmestja. »Da se najde
na kmetih, v hribih tak značaj!«

»Jaz mislim, da se ne najde!« je ugovarjal si*
volas očanec Mrvar. »Vi mislite, da je vse tako
vajeno krvi kakor mesarji! Še zajca ne zakolje
brez strahu!«

253

»In v vojski ste kmetje še najbolj divjali!v je
dejal invalid trafikant Globočnik.

»Ko so nam dali piti ruma!« je dejal kmet
Bregar. »Ali nismo rekli; pijani!«

»Navsezadnje boste rekli, da kmet sploh tega
ni storil, kako pa. V avtomobilu se je pripeljal
nekdo in umoril Kosmača. Kar v avtomobilu!«_se
je razjezil šofer Tršar. »Jaz sem ga pa vozil! Ču;
dim se, zakaj toliko ugibanja? Ali niste gledali
občinstva. Javno mnenje je zoper njega. Sam pred«
sednik senata se je izdai. Ali mu je verjel žago*
vornik? Ali niste opazili, kako se je lovil. Da je
najbrž uboj! Vsa javnost se nam bo smejala in
časopisi se bodo spet enkrat obregnili ob poroto.
Da zločince izpuščamo! Ni čuda, če zločinci že
računajo na neumne porotnike. Jaz vem, kako je
bilo. Glasoval bom za umor!«

»Odglasujmo!« je velel mesar Lapornik.

Cerkovnik Lipar pa je bil ves nervozen zapisal
na en listek; Ja, na drugi: ne, ter oba vteknil v žep.
Ne da bi poslušal, kako se pogovarjajo in kako je
bilo glasovanje, je taval po sobi od okna do okna
ter si brisal znoj s čela.

»To ni tako enostavno, to ni tako enostavno.
Prave resnice sam človek nikoli ne najde.«

»Še Vi, Lipar!« je dejal predsednik; »glasujte!«

»Še jaz!« se je zdrznil kakor v sanjah.

In je zamižal ter segel v žep. »Naj bo kakor bo!«
Pogledal je listek; Da! je bral na glas.

»Osem; da, štirje: ne,« je dejal mrzlo predsed*
nik. »Odgovor na drugo vprašanje odpade.«

Lipar je pograbil še ostali listek v žepu ter
zastrmel vanj.

»Torej z mojim glasom obsojen na smrt!«

254

39 .

Klančar se .je gnal v temi že izven mesta proti
domu. V nepopisni srčni muki in stiski je odletavai
po razdrapani cesti ter ponavljal sam pri sebi:

»Lagala, lagala, lagala!«

Parkrat ga je obšla skušnjava, da bi odvezal
pas. Ko je moral mimo visokega drevesa, se je s
silo zagnal na nasprotno stran ceste.

»Jaz moram storid, kar moram!« je živel stra*
šen sklep v njegovi duši. »Potem naj se zgodi, kar
se zgodi!«

Zagledal je pred seboj luč na cesti in zaslišal
ropot voza. Umeknil se je in čul znane glasove.

»Povsod jo vidim!« se je stresel, kajti v medli
svetlobi se mu je zdelo, da je zazrl obraz svoje
žene.

»In župnik je zraven in Blaž!« je spoznal.
Kakor da ga je nekaj vrglo pred voz, je voščil
dober večer-

»li, Klančar?« se je začudil župnik.

»Ali je že obsojen?« je kriknila žena, »da si
tako bled?«

»Mislim, da je!« je trdo dejal Klančar. »Saj so
mu vse dokazali!«

»Ali je kaj priznal?« je opreznil Blaž.

»Ta ne bo ničesar priznal!«

»Potem je v redu,« je dejal Blaž. »Le poženimo,
da ne bo prepozno! Z nami pojdi! Matijec je ne=
dolžen!«

»Nemogoče!« se je tresel Klančar od strašnega
boja, ki mu je divjal po udih. »Če ga ta ni, potem
!«

govoriš!« je skočila žena z voza k

255

sem j az
»Kako

njemu. »Kakšen si, ves prepaden? Ali bledeš?
Mi pa vemo, da je nedolžen! Pričat gremo!«

»Prisedi!« je dejal župnik.

Klančar je šele sedaj opazil otroka na vozu.
Oba sta dremala ter si zaspano in dremavo men*
cala oči. Župnik jima je gladil lase ter ju miril:

»Saj ni nič, saj ni nič! Le nič se ne bojta, prav
nič!«

Klančar je mukoma prisedel. Sam ni vedel, kaj
mu je, nazadnje mu je šinila ostra misel v možgane.

»Tako, zdaj vem; ona bi ga rada rešila v zad=
njem hipu!«

In je skočil z voza brez besede in se ni oziral
na klice, ki jih je slišal za seboj.

»Ona bi ga rada rešila!« mu je šlo po možganih.

Porotniki so sedali na svoja mesta. Smrtna
tišina je zavladala po dvorani. Občinstvo je v
strašni duševni napetosti strmelo v predsednika.
Mesar Lapornik je držal v roki bel list ter si z
levico v zadregi privihoval brke:

»Mh!« se je odkašljal. »Mh! Porotniki so po-
trdili, da je obtoženec kriv umora sorodnika z
osmimi glasovi proti štirim!«

Franca se je v prvem trenutku sključila, kakor
da jo je zadel neviden udarec preko glave.

»Lazniki! Rablji! Krivičniki!« je ponovila pob
glasno ter vsa usmiljena in drhteča od bolečine
poiskala Matijčevo roko, ki je ležala čudno mrtva
na klopi.

Matijec je sedel kakor da ne razume in da se
ne tiče njega. Le ko se je Franca doteknila njegove
roke, se je stresel, pogledal s toplo hvaležnostjo
Franco ob sebi, nato pa se je sklonil, pograbil
Franco za obe roki ter jih vroče poljubil.

256

Dvorana je bila zavalovila, kakor da je nekdo
vrgel vročega olja med občinstvo. Starikava žen«
ska v prvi klopi je začela od krčevitega živčnega
napada na glas kričati nerazumljive besede. Pred=
sednik senata je zahteval mir ter divje zvonil.
Žensko so pograbile močne roke ter jo izvlekle
iz klopi, babnica je mahala okoli sebe ter prhala
sline od besnosti in kričanja.

Franca pa je stala vštric Matijca. Bled on,
bleda ona, trepetajoča po vsem telesu. Stala sta
nema, vdana v čudno usodo, stala ona na levici, on
na desnici. Kakor pri poroki.

Tineta je ta prizor vsega pretresal. Z vso silo
je tiščal sence, da mu jih ne raznese strašni pritisk
krvi, in zdelo se mu je, da mu zastaja kri v žilah:
»Človeka moriš! Dva človeka moriš!«

In pred očmi mu je oživel tisti gališki kmet, ki
je obešen napravil tri korake v zraku, in njegov
spačeni obraz je zadobil izraz in poteze Matijčeve.
»Po nedolžnem bo visel!« mu je kljuvalo v sencih
kakor ostro kladivce ter mu krčilo srce v čudnem
blaznem strahu. »Zaradi mene bo visel!« Hotel je
naprej, nekaj reči, toda v njem ni bilo nobene
moči. Obsedel je kakor brezčuten ter strmel
predse.

Videl je, da se je senat podal v posvetovavnico.

Preteklo je par hipov.

V dvorani je nastalo žuborenje. Nenavadno,
ki je vedno bolj naraščalo. Pazniki na vratih so
postali pozorni, iz sobe za priče so se začuli vzne*
mirjeni glasovi, ki jih je prevpil glas sodnega
sluge: »Ne morete! Zdaj ne morete!«

Ljudje so zapazili, da tišči nazaj starega žup ;
nika, ki sili v dvorano.

257

»Tak, pustite nas, pustite nas! Važno! Važno!«

Občinstvo se je vzpelo na prste. Zdelo se je, da
sega razburjenost v dvorani do svetlih lestencev
na stropu. Vsa dvorana se je majala kakor pijana.
Slišali so se kriki: »Pustite ga! Pustite ga!« Nato
je nastala smrtna tišina.

Sluga, sam zmeden od nenavadnega prizora,
se je bil umeknil z vrat. Z naglimi koraki, brisoč
si pot s čela, je pristopical stari župnik v dvorano
med priče. Ves se je tresel od razburjenja. Ogledal
se je v zadregi in za kratek hipec postal pred
Tinetom.

Tine se je zdrznil. Kakor neznana veselost ga
je obšla, še nedoživljeni občutek olajšanja ob
spoznanju, ki mu je švignilo skozi misli. Vendar je
za hip preletela njegov obraz divja groza, kakor
da se je nekaj utrgalo v njem. Toda samo za hip.
Nato se je stresel, zamahnil z rokami, kakor bi
hotel vreči s sebe strašno moro in strah, ki sta ga
davili v grlu. Kot bi se odprla nevidna vrata in da
gleda v neizmerno globočino. Vzpel se je sunkoma
v vsej visokosti in kakor iz groba zavpil svinčeno
in trpko:

»Ne, Matijec! Jaz sem udaril Kosmača!«

Vse to se je zgodilo z bliskovito jadrnostjo.
Stopil je naglo pred Matijca ter padel kakor blazen
na kolena:

»Matijec, odpusti — jaz sem ga!«

In je uprl svoj pogled v Franco ter nadaljeval
s strastno divjo samoobtožbo:

»Ne samo Kosmača, Franceta tudi! Oba! Go*
spodje porotniki. Oba! Mene sodite, ta je ne«
dolžen!«

258

Vzpel se je pred občinstvom v neizmernem
duševnem naporu in kot brez pameti mu je šel
pogled po dvorani.

»Sodite me! Sodite me!«

Kot da so se mu razvezali vsi udje ter je padlo
z njega brezmejno breme. Čutil je do bolečin
sladko olajšanje v duši. Nič več ni vedel, da stoji.
Tudi dvorana ni bila več dvorana. Vse se je raz«
meknilo ter nekam hitelo z bliskovito naglico za
lučjo, za lestencem navzgor. Ves lahek je čutil, da
plava, da ga neznana sila, ki mu je objela srce,
žene kvišku v omotično visočino.

Videl je samo zamegleno morje svetlobe in
senc za seboj. Prestopil se je za rahel korak ter
padel z viška na obraz pred Matijca in Franco.

Sodniki so vstopili vsi razburjeni. Predsednik
senata je za hip osupnil, nato kratko ukazal, videč
Tineta na tleh: »Nesite ga ven! Pokličite zdrav«
nika!«

Odnesli so ga. Ko se je Tine za hip zavedel,
je stal pri njem zdravnik.

»Gospod župnik, mudi se!« je slišal Tine.

In je začutil v roki toplo župnikovo desnico:

»Kes obudi, kes, moj sin!« je trepetal župnik ob
njem in solze so mu drle po licu.

Tine j e  stisnil njegovo roko v odgovor, zgibal
ustnice v strašni dušni boli in kakor v dalji slišal
župnikove besede: »Ego te absolvo •..«

»Kriste, odpusti!« je zagrčalo Tinetu v grlu v
zadnjem naporu in je — zgasnil-

Župnik mu je čez hip pokrižal neme, na pol
odprte ustnice ter s sladko ginjenostjo gorel sam
vase:

259

»Kriste usmiljeni, da sem jo le rešil, ovčico
izgubljeno, večne smrti! Bodi ji usmiljen sodnik!«

Obrnil se je proti vratom in videl tisti hip na
hodniku paznike, ki so peljali Matijca in Franco
iz dvorane.

»Domov, domov! Ali ju ne pustijo domov?«

»Ne,« mu je obrazložil sluga vsevedno. »On
je obsojen v smrt na višalih radi umora, ona na
štirinajst dni zapora zaradi žalitve državnega
pravdnika.«

»Če pa je nedolžen, če pa je nedolžen! Saj je
dokazano, da je nedolžen! Zakaj pa je dokazano,
da je nedolžen!« se je hudoval starec ter se zagnal
po hodniku za njima. Toda v nakrižju so mu iz*
ginili pred očmi. Hitel je po hodniku dalje, zgrešil
stopnice ter obstal v temi na koncu. Vrnil se je ter
ponavljal:

»Saj je nedolžen! Saj je vendar nedolžen!«

In je iskal po hodnikih, zašel na dvorišče, taval
po drugih stopnicah nazaj ter slednjič našel
paznika, ki mu je pokazal pot na cesto.

Tisti hip je klečal Matijec, na vešala obsojeni,
nedolžni Matijec, v svoji celici in molil, na drugem
delu poslopja pa je ždela Franca predse in mislila
nase, mislila na Matijca:

»Zakaj ga niso izpustili, ko je nedolžen!«

S čudno zagrenjenostjo in molče so se vračali
poslušavci in priče pozno v noč domov. Nikomur
se ni ljubilo govoriti. »Kakor da smo žive poko¬
pali,« se je oglasil Brne.

»Zdaj pa bo vse iznova!« je tolažil Gaber Mo*
horja, »ali niste slišali? Vse se še razčisti, vse se
še razčisti!«

260

»Če enkrat pride nesreča, se je ne otreseš!« je
zmajal Mohor z glavo.

Ko je Klančarka stopila v svojo kočo, ie našla
vrata v izbo odprta. Na postelji je ležal njen mož
oblečen in obut ter strmel v strop.

»Miha!«

Mož se ji je blodno zarežal v obraz; »Ali so ga
že obesili! O, da so ga le obesili! Vidiš, Matijec,
zdaj te ne bo več, zdaj te ne bo več! Zdaj bo mir.«

40.

Obravnavo o Kosmačevem umoru so obnovili
pred izredno porotno obravnavo. Med Tinetovimi
čevlji so našli še stare Matijčeve čevlje v potrditev,
da si je Tine čevlje izposojal. Blaž je opisal Fran*
cetovo smrt in otroka sta točno izpovedala, da
Matijec ni udaril, temveč le dvigal Kosmača.

Časopisje je bilo' vso stvar na dolgo razvleklo.
V deželi j e  zavrelo ostro prerekanje o pomanjklji*
vosti kazenskega postopka. In ko je bilo prere*
kanje že tako na stran poti, da so si očitale posa*
mezne stranke bančne zločine, ki niso imele s
stvarjo nobenega stika, je bila napovedana po*
novna obravnava. Pričela se je strašna bitka med
psihiatri! Ali je Tine res izvršil zločin, ali ga ni
morda proces tako strašno razburil, da je hotel
krivdo vzeti nase? Nazadnje so si očitali psihiatri
medsebojno nevednost in vsa stvar je grozila, da
se bo končala v pravdah rad razžaljenja časti.

Toda vse to ni omajalo porotnikov. Soglasno
so zanikali Matijčevo krivdo.

Matijec je nemo gledal okoli sebe ter ni mogel

261

verjeti, ko mu je sluga uslužno segel v roko,
rekoč:

»Le pojdite, saj sem zmerom mislil, da ste ne«
dolžni.«

Matijec je zmajal z glavo in se ni mogel prav
znajti.

Ali si že kdaj planil iz kleti v jasno solnčno
luč? Ali si kaj videl? Oči so te zaščemele in pred
seboj si videl samo zelene kolobarje. Tako se tudi
Matijec ni mogel znajti v svobodi.

»Matijec!« j e  stopila Franca k njemu. »Prost

si!«

»Da, sem?« se je zavedel. »Zahvaljen bodi
Bog! Hudo je bilo!« In si je pogladil črno brado,
bi mu je bila zrastla v ječi.

Šele ko je stopil iz sodne palače, ko je zazrl
zelenje pred seboj in mu je planila v oči vroča
solnčna luč, ko je zagledal grad nad seboj, ki se mu
je zdel, da visi na jasnem nebu, ko je zaslišal
ropotanje voz ter mu je na uho udarjalo* rahtanje
avtomobilov, šele takrat se je zgenilo v njem ne«
popisno, neizrazno čustvo. Snel je klobuk z glave,
zakrilil z rokami v zrak, kakor da hoče plavati od
presladkega občutka v duši, ter zavriskal, divje,
s čudno nadnaravnim, nečloveškim glasom.

»Matijec!« se je plašno začudila Franca. »Ljudje
te gledajo! Saj nisi pijan!«

»Kaj meni ljudje mar!« je dejal Matijec, nič
več oprezni, obzirni Matijec, Matijec, ki se mu je
oko iskrilo od nepopisne sreče, Matijec, ki mu je
občutek neizmerne moči hotel razgnati prsi. In je
spet zavihtel klobuk v zrak in spet zavriskal divje,
izzivajoče, presilno in kljubujoče. Kakor da stoji
pranaravni človek sredi divje stepe ter ne ve, kako

262

bi pozdravil solnce, to božjo luč, kako bi pozdravil
zrak, to biserno morje, kako bi pozdravil zelenje,
to sveto pašo očem človeškim. Ne ve, kakšen je
pravi pozdrav, ki naj ga pošlje svojemu Stvarniku,
pa vpije, vriska, divje, iz polnih prs; ne ve, kako
bi pokazal z rokami strašnemu božanstvu, ki vse
to daje, da ga spoštuje, da se mu klanja, da se mu
zahvaljuje.

»Saj se ti je zmešalo!« je s strahom dejala
Franca.

»Kaj se mi bo zmešalo! Nič se mi ni zmešalo!«

In je zavriskal tretjič, pograbil Franco sredi trga
okoli pasu, jo zavihtel okoli sebe enkrat, dvakrat,
trikrat, da je lovila sapo kakor otrok. Mežala je
od blaženosti in Matijec jo je držal v svojih močnih
rokah kakor punčko.

»Da boš vedela, Franca, kako je!« jo je držal v
rokah. »Da boš vedela, kako je v mojem srcu, ti,
ki si sedela z mano na zatožni klopi in bila obso*
jena, ti, uboga Franeka naša!«

In se je sklonil pred vsemi do njenega obraza
ter na sredi trga, vpričo božjega solnca, pritisnil
lice k njej.

»Francka, zdaj te ne bom zaspal!« ji je šepnil
vroče na uho.

»Pojdi, Matijec, pojdi!« je prosila Franca, vsa
drgetajoča od nepopisne sreče in strahu, da se mu
utegne zmešati od prevelikega veselja.

»Matijec, Matijec, pa vpričo mene, kar vpričo
mene! Franca še žaluje. V cerkev pojdi!« se je hm
doval stari župnik.

»Da, zdaj gremo najprej v cerkev, potem pa
kosit!« je dejal. »Oče!« se je obrnil, »kje ste pustili
konje? In denarja nimam nič, če ga imate kaj s

263

seboj. Če ne, bomo pili na kredo! Danes gre na
moj račun!«

In so zavili proti cerkvi.

Stari Mohor je prijel sina za roko in solze ne«
popisnega veselja so mu polzele po licih.

»O ti sveti Bog, o ti sveti Bog! Da se je res vse
tako obrnilo, da se je res vse tako obrnilo! Daj,
počakaj, Matijec, da pojdeva vštric!«

In Mohor je pozabil, da ga boli noga, pozabil,
da ima palico s seboj za oporo. Sin ga je skoraj
nesel na roki, da so ju drugi komaj dohajali.

Pod večer so ustavili pred Klančarjevo bajto.
Klančar je zadnjih štirinajst dni topo sedel pred
vrati ter ni bil za nobeno rabo. Žena ga ni pustila
izpred oči, in ko je le po ovinkih dognala, da se
ga je polastil le stari dvom, je z grozo planila v jok.

»Kako naj ti prisežem, da boš verjel! Kako naj
te ozdravim!«

In v svetlih trenutkih jo je prijel za roko in se
opravičeval:

»Ne morem nič za to, kakor ne moreš ti nič za
to. To je bolezen, o, to je strašna bolezen. Daj mi
Janezka. Daj mi Janezka!«

In mu ga je dala; mož je položil dete na kolena
ter ga ujčkal, mu dajal sladke priimke, pritiskal k
sebi ter prosil ženo:

»Ne zameri, ne zameri; jaz ne morem nič za to.
Na višarsko goro ga poneseva, na višarsko goro
ga poneseva in bo že Marija pomagala. Saj vem,
saj dobro vem in ti verjamem, vse verjamem, toda
to je strašna bolezen!«

Ko pa je imel napad, je otroka nesla k sosedu,
da mu je bil izpred oči:

»Mati božja višarska, ozdravi ga, ozdravi ga!«

264

In je gorela lučka pred Marijino podobo v kotu
noč in dan za dušo vicano, za dušo preizkušano
in nebogljeno.

Ko so Matijca oprostili, je Klančarka hitela
kakor od veselja domov.

»Matijec je prost!« je padla v bajto.

»Prost?« je šinil na noge mož. »Potem pa ni
kriv!«

»Ali nismo že prej povedali? Ko se je Tine ob*
dolžil.«

»Tine bi se bil lahko takoj obdolžil!« je zrna*
jeval z glavo. »To ni nič. Če pa so zdaj Matijca
oprostili —«

In je sedel zamišljeno pred bajto ter strmel
po cesti.

»Če je res prost? Če je res prost, potem pride
domov in ga bom videl. Po tejle cesti pride in ga
bom videl.«

Čim bolj je padalo solnce proti zatonu, tem bolj
mu je rastel v srcu dvom.

»Še zdaj me je nalagala!«

Kakor pijan je omahoval okoli bajte in črn na*
klep se mu je porodil v možganih.

»Tamle tista veja, tamle tista veja!« je gledal
v vejo stare hruške za hlevom. »Še zdaj so me na*
lagali! O mraku! O mraku!«

Sedel je spet na klop pred hišo ter topo grel v
sebi misel:

»O mraku! O mraku! Da me ne bodo videli!«

Toda preden je solnce zašlo, je Matijec ustavil
konje pred bajto. Povedali so mu bili, česa ga
Klančar sumniči. Spomnil se je tudi onega pogo*
vora na poti v cerkev, udarca na vozu, in kako mu
je Klančar vrnil denar, in mu je bilo vse jasno.

265

»Tako!« si je dejal. »Tako so te reveža zamre*
žili in ne najdeš vozla!«

»Klančar!« ga je poklical osorno s ceste. »Klan*
čar, pridi sem!«

Možakar se je zdrznil iz svojega ždenja.

»Sem pridi in takoj!« je velel ostro Matijec.
»Ali boš in takoj?«

Klančar se je ustrašil ukaza ter stopil na noge.

»Hitro, teci!« mu je zaklical Matijec.

Klančar se je spustil v tek proti vozu.

»Tako!« ga je Matijec trdo prijel za roko.

»Matijec, da si ti, Matijec, in res prost!« se je
budil Klančar iz svoje toge blodnosti. »Da si ti,
Matijec!«

»Jaz sem!« je dejal Matijec. »Jaz sem in bom
iz tebe hudiča izgnal! Zdaj povej, Klančar, nam
vsem, čigav je Janezek!«

»Če si ti tu, Matijec, potem, potem —«

»— potem —« je udaril Matijec Klančarja z
bičevnikom po zadnji plati kakor porednega pa*
glavca, da se je mož zvil od bolečine. »Potem je
tvoj! Tvoj! Tvoj!« In ga je pri vsaki besedi užgal
z bičevnikom. »Zdaj ponovi, ti grešnik nemarni, ki
svojo ženo in otroka izdajaš! Ponovi, trikrat po*
novi!«

Klančar se je zvijal pod udarci.

»Moj, moj, moj! Da je Janezek moj!«

»Da boš vedel, za vse večne čase vedel!« ga je
še zadnjikrat oplazil preko hlač ter ga izpustil.

Klančar se je opotekel preko ceste.

»Matijec, še, še, le še, da bom vedel, da bom
čutil! O, samo da je Janezek moj! Samo da je Ja*
nezek moj!«

266

Tisti hip je stopila Klančarka z otrokom na
prag. Klančar je planil k otroku.

»Janezek, jaz sem bil zaradi tebe tepen. Prav,
prav, da sem bil. Matijec me je. Matijec ti bo
birmo vezal. Birmo. In na božjo pot te ponesemo,
da mi Bog odpusti ta veliki greh nad teboj!«

»In, da veš,« je lezel Matijec na voz ter za«
mahnil z bičevnikom, »kadar zvem, da sitnariš,
pridem s temle in če pojdejo kosti iz kože! Tistega
hudiča ti že izženem!«

»Hud si, Matijec!« je dejala Franca, ki se ni
moga načuditi Matijcu ter samo strmela v to novo
prikazen in oblast.

»Hud, zdaj vsaj vidim, vse okoli sebe vidim,
prej sem pa bil slep. In ti, Klančar, imaš tam ženo
in jo prosi za odpuščenje, in kadar te še poprime,
naj vzame metlo, naj te posti. Zapre naj te v klet,
kjer ni solnca, da ne boš grešil nad Bogom, njo in
otrokom. In po kravo pridi, k meni, ker si svojo
prodal, nemarnik nespodobni!«

In ker ni prišel drugi dan, je Matijec sam od«
vezal Pirho ter jo gnal. Klančarja je našel sredi
sobe z otrokom. Janezek je sedel na kosmati odeji,
Klančar pa je lezel po vseh štirih okoli njega ter
lajal vanj.

»Hov, hov, Janezek, hov, hov!«

Matijec je obstal, snel klobuk od ginjenosti in
svetosti tega prizora, Janezek je mahal z ročicami
ter se režal na vse grlo, da so se mu sline cedile
po debelem podbradku. In je ponavljal za očetom:
»Hov, hov!«

»Zdaj pa vem, da si moj!« mu je razlagal Klan«
čar. »Prav tak glas imaš, kakor ga je imel tvoj

267

najmlajši stric. Čisto Klančarjev glas. Matijčev
glas je grob!«

»No, vidiš!« je dejal Matijec.

»Sama sva, pa se igrava!« je skočil Klančar na
noge v zadregi.

»Kravo sem ti pripeljal, kakor sem rekel.«

»Pa ne zastonj!«

»Zastonj? Zastonj Janezku, da je spet ne pro*
daš. Toda ti jo boš odsluži. Hov, hov, Janezek!«

Otrok se je prestrašil bradatega moža ter planil
v jok.

»To je stric Matijec! To je tisti presneti stric
Matijec! Vsaj vščipniva ga za to, ker je mene
tepel radi tebe!«

In ga je res vščipnil v ramo.

»Zdaj sva bot!«

»Ali boš!« se je otresel Matijec. »Stric ti nisem
in prav nič si nisva v sorodu! Prav nič, Janezek,
ampak ugajaš mi pa le, ker si tak fant! — Ti mi
pa daj tistega tepkovca, ki bi ga bil skoraj četrtič
kuhal!«

»Da ga boš, Matijec, da ga boš?«

»Nalij! Likof za kravo!«

In sta trčila trikrat in trikrat izpila na dušek.

»Kakšen je!« se je čudil Klančar za njim, ko
je odšel ter je od neizmerne srčne radosti pozabil
vprašati, koliko bo krava.

41 .

Zdaj bi se lahko začela veselejša zgodba. Lahko
bi na dolgo in široko opisoval, kako je Matijec za*
čel ukazovati in gospodariti, kako je stari Mohor

268

stikal okoli hiše, vlekel vržinko in le ni mogel prh
kriti nejevolje nad Franco, ki je dala njivo.

»Maša je maša, ali je od njive ali za denar!
Da je morala prav njivo dati. Ženska pamet ne*
umna!«

Toda ko je videl, kako je gnalo življenje v njej,
kako je postajala njena postava spet prožna,
zdrava in vesela, ko je videl, kako Matij ec gleda
nanjo s čudno zamaknjenostjo ter mu še včasi
zastane beseda v njeni bližini, se je raztajalo tudi
njegovo srce.

»O, to je Drobeževa Francka, to je Drobeževa
Francka. Naša Francka!«

In je spregovoril, ko ju je videl sama brez be*
sede — Matijca na ognjišču, njo pred njim:

»Snubila sta itak že, zdaj pa moramo že misliti
na poroko, kaj! Pred sodnijo, na zatožni klopi sta
že bila skupaj, dajta biti še pred oltarjem!«

»Če me Matijec mara, jaz sem bila obsojena!«
se je smejala Franca, starcu, kajti z Matijcem sta
se bila že zgovorila, da bo poroka, ko preidejo
trije meseci po Tinetovi smrti.

»Mara, kaj še! Vprašali ga bomo! Tako ga pre*
tepem kakor on Klančarja. Kdo bi si bil mislil, da
so to tako poceni zdravila!« se je gnal starec.

»Ne bi svetoval!« se je smejal Matijec.

»Kakšen si postal!« je priznal Mohor. »Samo
gledal bi te, tak si,« je nazadnje stisnil ves ginjen
in srečen. »Kajne, da ti še nisem povedal! Všeč
si mi. Gledam te, ali si, ali nisi, gledam, gledam!«
In se je zagnal proti njemu, ga prijel za roko ter
mu jo stisnil od srčne sladkosti in blaženosti.
»Ampak jaz bi rad kaj pestoval, jaz bi rad imel
kaj družbe v hiši, ko sta vidva bolj sama zase!«

269

»Ali poj dete na višarsko goro z nami ali ne?«
se je umeknila Franca vsa rdeča v lice. »Če Vam
ne bo noga nagajala?«

»O vidva bi rada šla sama, kajne, in mene starca
pustila za varuha! Ne bosta. Moja noga še tebe
nese,« se je zavrtel po kuhinji. »Tla so raskava!«
se je opravičil, ko je skoraj klecnil sredi kuhinje
od bolečine.

»Pa pojdimo, kakor smo naznanili: vsi trije!
Spodobi se, da se zahvalimo za življenje,« je dejal
Matijec.

Vas se je pripravljala na božjo pot.

Kakšno je bilo tisti teden pred romanjem v
vasi! Ženske so cvrle in pekle, možakarji so vlekli
iz skrinj nahrbtnike, šivali jermenje. Župnik je
naročal:

»V soboto zjutraj! Ne na prvi vlak. Na po*
sebni vlak. Nas vozi posebni vlak! Vsi pred
cerkvijo čakati!«

Odkar je bil Matijec oproščen, je stari župnik
ves oživel. Nič več ni čutil slabosti, ki se je prej
oglašala. Vsi živci so mu oživeli in polastila se ga
je mladeniška živahnost.

»Pa smo obupovali, pa smo obupovali in se
pravdali s Teboj, ti Sveti, ti Modri, in si nas vse
tako preskušal in si se nas vseh usmilil, ko smo
že tonili. V zahvalo Tebi to našo pot! Pa kako je
Matijec Klančarja ozdravil, kako je ozdravil!
Samo Ti si mu navdahnil misel. Samo Ti. Tudi za
to hvala, hvala, hvala.«

V soboto zjutraj se je zgrinjala množica iz vse
fare pred cerkvijo. Stari župnik je imel polno
glavo skrbi. Ves nemiren in razburjen je hodil od
gruče do gruče. »Pazite na vlak, da koga ne povozi.

270

In kadar izstopate, ne nazaj, samo naprej, korak
naprej. In eden mora vse voditi: molitve naj vodi
Blaž, molitve! Ampak za red mi poskrbi Matij ec.
Ti, Matijec!« je pokazal nanj. »Vsi ubogajte M a*
tijca. On pa naj ima še to za pokoro, on naj vas
vodi k Mariji v zahvalo!«

»Če me marajo!« je vprašal Matijec.

»Matijec, Matijec!« so klicali romarji.

»Prav. Ampak to pa rečem, da bo tepen, kdor
ne bo ubogal!« je odločno dejal Matijec, da so se
ljudje začudili.

»O, to poznam!« je dejal Klančar, ki je nesel
nahrbtnik in pod pazduho debelo odejo za Ja*
nezka in na roki otroka. Žena je ob njem nesla
samo dežnike,

»Red ima Matijec,« so pritrdili možje.

»Matijec je vajvoda,« so si oznanili romarji.

»Vsi v cerkev za srečno pot!« je zvenel njegov
glas. In jih je peljal v cerkev, pokleknil pred ve*
likim oltarjem in izmolil očenaš za srečno pot.
Župnik je prišel iz zakristije in blagoslovil romarje
z blagoslovljeno vodo.

»Tako, moji dragi —« je začel, toda glas se mu
je tresel od notranjega nemira in neznanega ob*
čutka. »Tako! Da bi vas mogel enkrat zbrati vse
skupaj tudi pred dolino Jozafat in bi vas vse tako
peljal in bi ne bila nobena ovčka izgubljena in bi
vas postavil Kristusu na desno stran. Otroci moji,
na desno stran! Glejte, da vsi pridemo na desno
stran! In odpustimo si vse, preden gremo na to
pot, odpustimo si, odpustite vse tudi meni, otroci
moji!«

Glas se mu je tresel in tresla se mu je roka,
ko je kropil množico.

271

Nepopisna svečanost je legla romarjem v dušo
in na obraze. Mirno, dostojanstveno, pobožno se
je vila procesija po rebru navzdol na kolodvor.
Matijec, Franca in Klančarka, Mohor, Klančar in
župnik so šli zadnji. Svetlordeče banderce je frfe*
talo v jutranjem solncu; Blaž ga je nosil, ker ni
imel brašna in so mu obljubili romarji, naj ne
skrbi 'za jed.

»Osma ura bila je,

Jezus kliče romarje:

Pojte pojte, romarji,
tja k Mariji žalostni...«

Množica je pela vdano, pobožno, od srca skozi
borove nasade, čez pašnike in travnike, pela pesem
o tej duši vicani, ki je šla na božjo pot, zadnjo pot
s tega sveta na onega, k tej Mariji žalostni.

Starec župnik je samo sklepal roke na prsih ter
ihtel kakor otrok od nepopisnega ganotja.

Na postaji je vlak že čakal. Matijec je veleval
rezko in glasno. Potisnil tam dekle od fanta v drug
vagon, tu še nedoraslega fanta k očetu.

»Da bo red! Da bo vsepovsod, v vseh stvareh
red!« je dejal odločno in s poudarkom.

Romarji so se pokorili vsakemu njegovemu
ukazu. Izpraznil je bil vagon drugega razreda, ka<
mor so se bili nagnetli fantje, ter ukazal:

»Tu sem 1  ženske z otroki! Vsi drugi lahko sto*
jite po hodnikih, če ne bo prostora!«

In je odkazal vsakemu svoj prostor.

Popoldne so že lezli romarji po pobočju sveto*
višarske gore. Na jasi so stale skladovnice polen.
Možje in žene so stopali mimo skladovnice ter je*

272  ..

mali polena na rame. Klančar je pristopil, pa ga
je Matijec potegnil nazaj: »Ali ti ni otrok dovolj?«

»Vidiš ga, ta ni za pokoro, ta je za sladkost!«

»Vsak mora vzeti svoje poleno, vsak, kdor le
more,« je dejal župnik ter pograbil grčasto poleno
na vrhu skladovnice.

»Vi pa res ne!« je zaprosila Franca. »Matijec,
ne pusti gospodu!«

»Vidiš, jaz sem ga postavil, pa bi meni branil.
Ali naj ta otrok, ki gre za nami, pobere to grčo.
Vsak mora pobrati po vrsti. Ne izbirati. Ta bi bila
lepa, če bi si ljudje še izbirali pokoro, češ: Gospod
Bog, ali nimate primernejšega polena zame? Jaz
sem izjema, jaz hočem primerne pokore. — In
otrok za teboj naj pograbi grčo!« se je razvnemal
starček ter zagrabil poleno.

Blaž je molil rožni venec:

«... ki je za nas krvavi pot potil...«

Romarji so stopali počasi navzgor, molili od
srca, vsi zatopljeni v strašno skrivnost božjega
trpljenja.

Stari župnik je drobil z naporom vseh svojih
moči z Matijcem ter vlekel svoje težko poleno.
Čutil je, da mu bije v sencih, nekam težke so mu
postajale noge in pred očmi so se mu delali ža*
reči kolobarji.

»... ki je za nas s trnjem kronan bil...«

In so šli navzgor in imeli morda še par sto
korakov do cerkve. Nenadoma je župnik zakrilil
z rokami:

»Glejte, glejte, otroci moji, kakor da so nebesa
odprta!« je kriknil ter se zgrudil ob Matijcu na tla.

Matijec se je sklonil k njemu: »Gospod, ali
Vam je slabo?«

273

»Ne, ne — samo do cerkve, samo do cerkve
me nesite, da bom videl v obraz Mariji,« je sopel
ves bled in onemogel.

Matij ec je namignil močnemu fantu in prijela
sta starčka pod pazduho ter ga dvignila na roke.
Stopali so naprej, starček si je brisal potne srage
s čela in polglasno šepetal:

»Samo do cerkve, pred obličje Mariji!«

Blaž je molil in strah in bolečina sta bila v nje?
govem glasu:

»... ki je za nas težki križ nesel!...«

Procesija je zavila v cerkev, naravnost pred
oltar Marije. Župnik je zaprosil, naj ga puste, da
bo šel v cerkev. Napravil je par korakov do
oltarja, dvignil roke, kakor da blagoslavlja, ter
omahnil pred oltarne stopnice. Sladek smehljaj
— zadnji žarek življenja — se mu je razlil po
licu .. .

Blaž je molil:

». . . ki je za nas na svetem križu umrl. . .«

274

PRIHODNJA
KNJIGA BO

KRIŽ V TEMI

S SLIKAMI

Popisovanje daljnih verstev in ljudstev med kate*
rimi širijo katoliški misijonarji luč sv. vere in
prave kulture. Knjiga vsebuje najnovejše
statistične podatke in bo zatorej prav
prišla vsakomur, ki se zanima za
misijonsko vprašanje. Pisana
je v poljudnosznanstveni
obliki tako, da bo tudi
priprosti bralec
v marsičem
obogatil
svoje
Z
N
A
N
J
E

Stalili odjemalci

„SIGME“

Gorizia  — Piazza Nicold Tommaseo 29jl

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA