93 Politične stvari. Govor poslanca grofa CIam-Martinica v državnem zboru 26. januarija 1884. proti vpeljavi nemškega jezika za postavno-državni jezik. (Po stenografičaem zapisniku.) Ni lahko in tudi hvaležno ne uže tako pozuo, ko je uže toliko mojstrov govorilo, in debata uže tako dolgo traja, na besedo oglasiti se. Težka je beseda in jako malo hvaležna, če tudi je predmet silno resen in velikega pomena, ker je okrožje za dokaze silno ozko, bodi-si za ali pa proti in se je res težko ogniti nevarnosti, da bi človek ne ponavljal, kar so uže drugi govorili, ali pa se mu lahko primeri nesreča, da zgreši smoter in predaleč zabrede, kar si nikakor ne želim. Beseda je pa tudi zaradi tega težavna, ker ima debata svoj lasten značaj. Do sedaj so se skoraj še vsi govori sukali okolo vprašanja: Kaj pa je prav za prav predmet naši debati, kaj se predlaga, kaj je pravi smoter in kaj se zahteva? Spoštovani gospod govornik od včerajšnjega dne, zastopnik solnograških kmečkih občin je šaljivo omenil, da ga je nek časnikar vprašal, zakaj se prav za prav prepiramo, ker še ni vedel. Grospod poslanec nam je to pripovedoval, povedal pa ni, kaj mu je odgovoril. Skozi celo debato vleče se eno in tisto vprašanje, kaj se predlaga, kaj je smoter predloga, kaj se zahteva? Nekateri, ki stavke cepijo, pravijo, da se predlaga izvrševalni zakon za XIX. član temeljnih postav; drugi pa, in to po večem govorniki pa ves svoj tenor, glavno težo na državni jezik obračajo. Treba mi je toraj predlog od obeh strani dobro ogledati. Najpoprej toraj izvrševalni zakon k XIX. članu za postavno uravnavo jezikovnega stališča v uradu, pri sodniji, v javnem življenji z eno besedo za jezikovno ravnopravnost! Gospoda moja, do sedaj še nisem nobenega tehtnega vzroka čul in ga nimam dokaza, ki bi zanikati zamogel, kakor stoji pisano v jasni besedi §.11 lit. m temeljnih postav, da ta predmet ne spada v področje državnega zbora. Mnogo se je uže o tem govorilo, kateri vzroki so za to, da bi se taka postava napravila. Na vse mogoče načine so uže vtemeljevali, kako da bi bilo to dobro, nikdo pa še ni utemeljil, kako bi se ta §. 11 s poti spravil in jasno besedo postave moramo vendar spoštovati. V §. 11 lit. m, prav določno stoji, da splošni izvrševalni zakoni k temeljnim postavam o splošnih pravicah državljanov le toliko pripadajo področji državnega zbora, kolikor se vsak član temeljnih postav na nje ozira član XIX. se pa na nikak izvrševalen zakon ne ozira, toraj je tukaj drugo področje in so drugi predpisi veljavni. Proti temu ugovarjalo se je od leve strani: Vi hočete vse deželnim zborom izročiti. Zopet drugi so vprašali: Ali naj bo mar le izvrševalna oblast za to kompetentna (naj ima pravico). Quod non! (da ne!) Če vam povem, da po §. 11 lit. m to ne spada v področje državnega zbora, iz tega sledi, da ta paragraf tega slučaja, ki včasih delokrog državnega zbora nekoliko razširi, ne pozna pri tej tvarini. Tvarina sama pa je jako obširna. Vravnava razmer, ki so mnogobrojne, fine, nežne in imenitne, ter v najožji zvezi s potrebami in interesom naroda v uradu, v šoli in javnem življenji nikakor ne more predmet postavi biti, ki se splošna izvrševalna postava imenuje. Šoli in javnem življenji vsi narodi enakopravni. Tej postavi moramo se z vsem svojim vkloniti, bodi-si na polji državnozborske postavodajnosti, bodi-si na onem deželnozborske postavodajnosti ali pa v področji izvrše-valne oblasti. Ondi, kjer se uže obstoječe državne postave temu načelu upirajo, ali se obenj spodtikajo, mora državni zbor odmah pomagati. Kar se pa dotika področja deželnega zbora, tam mora pa deželno postavodajalstvo na to delati in izvrševalna oblast sama mora se pa pota določil drže po tej najvišji postavi ravnati. Ravno slučaj, o katerem se je tu uže mnogo govorilo, Bulatov predlog nam kaže, da moramo priznati in to naravno priznati, da so včasih premembe v državnih postavah potrebne, in da jih le državni zbor prenarediti zamore. Tukaj se ne predlaga le posamična postava, temveč splošna izvrševalna postava in ta splošni izvrševalni zakon , gospoda moja, pa izvestno ne spada v področje državnega zbora. Morda mi bo kdo oporekal, da je tako fino označevanje področja nepotrebno, ker nima nobenega izrečenega vspeha ondi, kjer se gre za tako velik interes in za tolikošno nalogo. No, ne oziraje se na to, da je uravnava področja v državnem življenji za nas vse ravno tisto, skoraj bi rekel, kar so v svetovnem redu zakoni teže, in da se nam jih je treba neprenehoma trdno držati, ne oziraje se na to, pravim, in če bi tudi tega paragrafa ne bilo in ne tistih jasnih izrekov o nekompe-tentnosti, je po mojem prepričanji stvar tudi nemogoča. Meni se nemogoče zdi vsa ta zahtevanja, vse te razmere v šoli, v uradu in javnem življenji od tukaj venkaj po enem splošnem enakomernem zakonu uravnavati. Dežele so same po sebi toliko različne, da bi taka postava ravno toliko oddelkov imeti morala, kolikor imamo dežela, in s tem, mislim, gospoda moja, da če le postavo v tem zahtevamo, vprašanja samega še ne rešimo. Najpoprej treba nam je vedeti, ali je mogoče s tako postavo vsa ta vprašanja po vseh deželah Avstrije rešiti. To se mi pa naravnost nemogoče zdi in prav po pravici se je uže večkrat povdarjala nepri-ličnost tega vprašanja, kajti mnogo vprašanj, gospoda nioja, je, ki se le zaradi tega ne dajo rešiti, ker se na nepriličnem kraju in ob nepravem času stavijo ali pa se prezgodaj dajejo. Mnogokrat se o čem vpraša, kar se je v resnici uže davnej zvršilo in o čemur niti dvoma ni bilo. Nasprotja se še le tedaj v celi svoji ojstrosti pokažejo in marsikaj se razvleče, kar je bilo namenjeno v zjedinjenje. Sicer se je pa tudi od nasprotne stranke pripoznala nepriličnost, kajti gospod poslanec solnograških kmečkih občin je predlog primerjal Pandorini škatljici. Gospoda moja, ako ga ima sam za Pandorino škat-Ijico, nam vendar ne zamore svetovati, da bi jo odprli in najbolje in času najprimerneje bo, ako škatljico od sebe vržemo. (Prav dobro! na desni.) Gospod poslanec dr. Tomaszczuk, ki je včeraj prvi govoril, je trdil, da, ker iz ozira na narodne razprtije nismo ne mi in ne vlada tega trenutka za to ugodnega spoznali, je to uničevalna obsodba za sedanjo sistemo. Gospoda moja, za tako veliko vprašanje se ne sme tako majhne mere vzeti. Vsa velika vprašanja, ki jih je v teku časa zgodovina rešila, vsa potrebovala so svoj čas, ter ga tudi zahtevala. Vsako stoletje imelo je svoja vprašanja in na vsa tista so se narodi gibali ter jih rešili. Mnogo se jih pa ravno ni rešilo, ker so se prezgodaj se silo rešiti hotela. 94 Vprašanje združenja državnega pojma z najvišjim načelom enakopravnosti vseh narodov je silno velika naloga, ki se bo le počasi svojemu završenju bližala, katera se pa ne da danes po kodifikaciji (s pisano postavo) nikakor rešiti, ker nima še pravih predpogojev. Le kratkoživnost in nepotrpežljivost današnjega časa vedno na kodifikacijo silita. Gospod poslanec se je za eno izrazil, da je to tim veča uničevalna razsodba, ker, kakor je rekel, „Nemei tako postavo zahtevajo in to je znamenje, da nezadovoljnost iz naše strani prihaja in da se mora razdraženost in nezadovoljnost med ljudstvom na račun sedanje vlade zapisati^^ Gospoda, vi zahtevate postavo, pa še ne veste, kakošua da bo, in s tem se pa vprašanje še nikakor ne reši. Vprašanje bi pa tudi še tedaj ne bilo rešeno, če bi prav postavo dobili, temveč še le po njeni vsebini in podobi, in tukaj zopet velja, kar sem uže omenil, kajti prepričan sem, da če se pripravimo na izdelovanje take postave, se bomo takoj prepričali, da je naše prizadevanje, da bi se za vse dežele enako sporazumeli, nemogoče in brezvspešno. (Dalje prihodnjič.) 101 Govor poslanca grofa Clam-Martinica v državnem zboru 25. januarija 1884. proti vpeljavi nemškega jezika za postavno-državni jezik. (Po stenografičnein zapisniku.) (Dalje.) Jaz ponavljam, da se ravno taka vprašanja, kakor je to, ne dajo rešiti s kodifikacijo: čas, potrpljenje, dobra volja, potreba in ustno sporočilo morajo sodelovati. Prostor bojišča zaznačen je po članu XIX.: enako pravo za vse; vsem naj enako solnce sije in vse naj enako veter hladi. V okvirji člana XIX. sodeluje naj razum in še le potem, ko je razum uže opravil svojo nalogo, naj mu sledi kodifikacija. Zarad tega zdi se mi splošna izvrševalna postava o članu XIX. uže po samih temeljnih zakonih zabranjena in ne na mestu in če bi tudi tega ne bilo, zdi se mi vsaj sedaj času neprimerna in zarad tega moram glavni tenor, ki se ravno na stavek naslanja: „predlaga se, naj se napravi postava", odbiti. Prav za prav bi se postranski stavek potem sam vničil, ako se glavni stavek zanika. Toda ne smemo se nadjati tega in iz cele debate sledi, da je ravno v stranskem stavku vsa teža predlogova nakopičena. Moram se toraj na to predlogovo stran obrniti. Vse, kar smo se v teli dveh dneh menili, in tudi dolgih razprav gospoda ne-posrednjega predgovornika ne izjemam, zdi se mi, da predmeta ni čisto nič pojasnilo. Ravno v oziru na državni jezik nismo na čistem in ne vemo, kako bi ga postavno določili in če se sploh postavno določiti da. Zastonj smo iskali definicij in po njih vprašali. Kaj je državni jezik? Nikdo še ni dokazal, da je to državnopravni in znanstveno vtrjeni izraz. Da bi pa tako pomenljiv izraz vpletali v postavodajalstvo, ne da bi ga poprej natanko določili, kaj naj se pod njim razume, zdi se mi jako nevarno početje, ki nam ne bo naše na* loge pojasnilo. Vprašati moramo toraj: „kaj je državni jezik?" Gosp. poslanec solnograških kmečkih občin je včeraj to vprašanje tako razložil, da je vse otroški osupnil. Rekel je: „Država je osoba, imeti mora toraj jezik; državni jezik je toraj jezik države." Gospoda moja, v šali bi se to ne razlagalo tako, pač pa med narodom samim in taka definicija je jako smešna. (Veselost in pohvala na desni.) To oživenje in poosebljenje države in napor, državo izluščiti iz svoje vsebine, odstraniti jo od ljudstva in narodov, kateri ravno državo delajo (pohvala na desni), ter ji pripisovati življenje, katero ne pozna življenja ljudstva in narodov , to je nekaj, kar resnico in pravico po obrazu bije (dobro! na desni) in kar mora naposled neverjetne posledice poroditi. (Dobro! na desni.) Država je organizem, pa ne osoba; ne osoba v tem smislu, kakor so žive osobe. (Dobro! na desni.) Gosp. poslanec je rekel, da je on pravosodna osoba. Gospoda moja, jaz mislim, da je vprašanje po pravosodnih osobah na pravnem in državnem polji jako nasprotno postalo, toda pustimo to, ako se govori o moraličnih osobah, se vendar ne morejo lastnosti živečih osob na te prenesti v gmotnem oziru. (Dobro! dobro! na desni.) Edino v vpodobljenem oziru se dajo prenesti; ravno tako, kakor se govori o govorjenji pravice, o govorjenji strasti, o govorjenji resnice, ali o govorjenji pameti — in naj bi Bog dal, da bi bilo to poslednje državni jezik (pohvala in živahnost na desni) — tako se lahko o državnih jezikih v podobah govori, kar se je gospodu poslancu tudi posrečilo, da je pri svojem izpeljevanji v tem smislu na-nj mislil. Rekel je, ta jezik mora biti najsilneji, najglasneji in najveljavneji. Gospoda moja, teh jezikovnih lastnosti slovnica ne pozna; ali kateri jezik je glasneji in veljavneji memo druzega, ni od njega zavisno , temveč od pomena besede, katera se je ravno izgovorila (dobro! na desni), od pomena, ki je ravno merodajen in taki dokazi dovedli nas bodo do zmešnjave v pojmih, ako borno skušali pojemvdržavnega jezika ž njimi dokazati (dobro! na desni). Se na nekaj moram opomniti gospoda govornika, da je namreč svojo lastno definicijo spravil ad absurdum (osmešil) omenjajoč deželnih jezikov. Ako je državni jezik jezik države, so deželni jeziki jeziki dežela. Pri nas imamo pa dežele, ki so mnogojezične. Ali naj ima toraj ta prečudna osoba več maternih jezikov? (Živahna radost na desni.) To bi bila bedarija in s takimi definicijami se tako velika vprašanja ne morejo zadosti ugodno rešiti. (Dalje prihodnjič.) 102 109 Politične stvari. Govor poslanca grofa Clam-Martinica v državnem zboru 25. januarija 1884. proti vpeljavi nemškega jezika za postavno-državni jezik. (Po stenografičnein zapisniku.) (Dalje.) Druge definicije med debato nisem čul nobene. V poročilu morda se nahaja kaka nadomestilna točka, namreč kjer nas opozorujejo na sedaj obstoječe postave in določila in sedaj vpeljane vaje, pri katerih ima nemški jezik posebno veljavo, katerih je tudi moj neposredni gospod predgovornik omenjal. Dobro, gospoda moja, saj tega nihče ne taji, in da res tega nihče ne taji, je to vsakdo izmed nas uže priznal ter smo tudi pri utemeljevanji svojega predloga tega omenili in ravno vte-meljevanje tega predloga je gospod predgovornik tako neusmiljeno perhoresciral. Te posamične postave pa le pravijo, in te vaje le kažejo, da ima na tem posebnem polji nemški jezik svojo izključljivo veljavo , nasprotno ga pa še niso nikjer postavno za državni jezik proglasili. Nasproti temu pa še enkrat ponavljam, da se nahajajo slučaji, kjer mora nemški jezik svojo veljavo zbog sporazumljenja obdržati, kjer mora iz ozira na državo veljati, kolikor tega edinost države zahteva in imeti hoče. Temu je nek govornik včeraj ugovarjal, ako se ne motim, bil je prvi včerajšnji govornik, češ: s tem ne bo nič, pod tako jednoto države se tudi lahko federativna (zvezna) država zakriva. Ali ravno tako bi se tudi temu ugovarjalo: pa tudi absolutno centralistična država! Pojem „državna jednota" ne označi ne podobe vlade in ne podobe državne ustave, pač pa potrebe, ki se države vedno drže glede njenega obstanka, njene jednote in njenega ohra-njenja. Nazori o tem so jako različni, in teh se nam bo mogoče ogniti v teku postavodajalstva, v teku oprav-ništva in izvrševanja določeb; različni so lahko nazori v posamičnih točkah, je li to ali ono iz stališča državne jednote potrebno ali ne, o tem pa smo vsi edini, da veljavo nemškega jezika pripoznamo, kjer jo zahteva jednota naše države in tega se hočemo tudi držati. Ker pa ravno o tem govorim, moram jako določno očitanja zavrniti, s katerimi nas je včeraj prvi gospod govornik v svojem govoru obsul. Rekel je, da se odborova večina neče sprijazniti z državno jednoto. Dalje je izrekel željo, da naj bi se zagrinjalo raz nekaterih načrtov potegnilo, da nekateri temni načrti beli dan zagledajo. Uže poprej sem enkrat na to opozoril in danes moram zopet to storiti. Na tak način se nikari ne bo-jujmo. Ako nam je sploh na tem ležeče, da se na korist cesarstva posvetujemo, ako se hočemo sploh pošteno sporazumeti, je prvi pogoj, da smo vsi pravi in pošteni Avstrijani. (Dobro! na desni). Nikdar si ne smemo ničesar drug drugemu podtikati ali se nespametno sumničiti. Na tak način ne dosežemo nikdar smotra, kajti vsako tako očitanje iz ene strani se ojstro od druge zavrne in to ni v korist države. Tudi bi gospoda govornika posvaril, naj ne rabi pri takošnih okoliščinah tako nepremišljenih dovtipov, kakor je oni v pentagramu. Mora je satanska iznajdba in je bila namenjena za propad, za pogubo. Taki dovtipi so čestokrat dvorezni meč! Zopet se k prvotnemu vprašanju povrnem, če tudi se vam morda dolgočasno zdi: Kaj je državni jezik ? Ako se v areni (bojni prostor) taka vprašanja stavijo, ne smejo se staviti splošno, temveč se mora označiti tudi pomen in vsebina, smoter, namen in obseg bolj natančno. Treba nam je toraj iskati, kaj bi jezik zavzemal na prostoru in koliko stvarno, ker nam tega do sedaj še ni nihče bolj natanko pojasnil. Res je, da je gospod neposredni predgovornik takoj v začetku svojega govora večkrat omenil, da nam bo dal definicijo, ki nam bo vse pojasnila. Na to pa je začel razkladati obširno obravnavo o vprašanji deželnih jezikov, plemen, narodov in rodov, v kateri je tu pa tam druge rodove občutljivo žalil se svojimi pikrimi opazkami. Dolgo sem poslušal in vendar še nisem izvedel, kaj je prav za prav državni jezik. Naposled je vendar nekaj v podobi kakega manifesta izrekal, da je danes in le še danes njegov sedanji obstanek. Pozneje se bom še enkrat na to povrnil, je li mogoče, ta sedanji obstanek porabiti za kodifikacijo in nadjam se priložnosti, da bom dokazal, da bi bila taka kodifikacija vse poprej, kakor ] ;i koristna. Po vrsti hočem vse znamenja promotriti in se vprašati , ali je mogoče določen krajeyen in stvaren obseg za pojem državnega jezika najti. Kar se tiče krajevnega obzorja, je resnično, kar se je uže tolikokrat ponavljalo, da cela Avstrija ne more biti! Kajti naša delavnost se ne razteza na skupno Avstrijo, in ravno tiste točke, iz kojih sem pospešitev jednote navajal in ravno oni slučaji, v katerih se potreba jednote na prvi trenutek čuti, ne spadajo v naš neposrednji delokrog. Ravno, kar se tiče krajevnega obzorja, povdarjala se je uže čestokrat v časnikih vaše stranke in v shodih, kjer so se vaši ljudje zbirali, misel, da naj se nekatere dežele iz splošnega obzorja zbrišejo. In gospoda mojar tudi v položaji kakor je sedaj, označen po gospodu poslancu Wurmbrandu, se uže izobčenje nekaterih dežela nahaja. Tudi on je uže govoril o izključenji južnih Ti-rolov, Dalmacije in Galicije ob marsikateri priložnosti. Sedaj bi vas pa vendar le prosil pomisliti, gospoda moja, da niste v stanu bolj določno pokazati, kaj da je vaš konečni smoter (prav res! na desni) in da nam pač ni potreba, da se hočete dežele za deželo znebiti od jednote, le da se nemško-liberalni stranki gospodarstvo priboruje in ohrani. (Živahna pohvala in ploskanje na desni). Prepričan sem, gospoda moja, da boste tako doslednost odbijali, posebno sem pa tega prepričan o gospodu predlagatelju in o tistih, ki njegov predlog v duhu podpirajo. Toda gospoda moja, to so doslednosti, doslednosti notranjega nasprotja, ki se v predlogu nahaja in doslednosti nasprotja, v katerem sta Avstrija in njena narava. Gospod predlagatelj je rekel v svojem vtemelje-vanji, da on ne stavi predloga raz narodnega stališča, temveč raz konservativnega. No, gospoda moja, jaz mislim, da je on tako mislil. V svojem današnjem govoru je pa vzrok navajal tako, da je bil on in njegovi somišljeniki takrat k temu prisiljen po vznemirjenji, katero se je nemškega naroda polastilo, in da bi ga potolažil, je stavil ta predlog. To, gospoda, je vendar pred vsem čisto naroden vzrok. In on je pozneje v svojem govoru v glasu kakega manifesta rekel: „Mi ta predlog stavimo in hočemo tako daleč seči, ker imamo pravico na to". No, ali tukaj ni govoril v imenu naroda. Sicer se pa zaradi tega ž njim ne bom prepirah Rekel pa je: raz konservativnega stališča. Kakor sem se takoj takrat oglasil, ko je ta glas do nas poslal, taka še danes priznavam in bom vsigdar odkritosrčno priznaval , da zastopam konservativno stališče iz prepričanja, ter sem mu tudi zvest. In ravno iz tega stališča bi to le rad izrazil. Mnoga je morda v teku časa konservativna stranka in vlada grešila, ker se je brezvspešnim naporom v naročje vrgla in tako dragoceno moč zapravljala prizadevajoč si reči v življenje spraviti ali jih pa ohraniti, ki se obdržati niso zamogle ali pa so se uže preživele; še več si pa po nepotrebnem liberalna stranka prizadeva nemogoče doseči in lastno moč krha in vničuje, le da bi vničila dogodke, ki se zistemi nečejo klanjati (dobro! na desni) in da prezira prvotno naravo skupne države. (Pohvala na desni.) Nikjer se pa po mojih mislih ta napaka bolj določno ne izraža, kakor v vašem stališči k narodnostnemu vprašanji in njegovi rešitvi v Avstriji in za Avstrijo. (Dalje prih.) 110 . 117 Govor poslanca grofa CIam-Martinica T državnem zboru 25. januarija 1884. proti vpeljavi nemškega jezika za postavno-državni jezik. (Po stenografieiiem zapisniku.) (Dalje.) Ako se gospodu predlagatelju v svojem vtemelje-vanji čudno zdi, da se je pri tolikih spremembah, kakor jih je v Avstriji ustava doživela, ohranil član: „Vsi narodi v Avstriji so enakopravni in vsak narod ima sveto pravico, da se mu varuje narodnost in jezik^^, se meni to čisto nič druzega ne zdi, kakor pripoznanje naravne potrebe za Avstrijo, potrebe, ki mi dovoli izgovori: Ustava brez tega člana bi v Avstriji ne bila mogoča. (Dobro! na desni.) Ravno zaradi tega pa menim, da je zastonj in pogubljivo, na tem članu skrbeti, ga tolmačiti ali pa oslabeti skušati; in zopet danes smo doživeli, da se je gospod predlagatelj v svojem poslednjem govoru narodnostne napore razmotrovajoč stavkov znebil, se ve da on jih na svojem stališči ni čutil, ki so bili za nas jako razžaljivi. Volil je namreč jako nesrečne izglede. Jaz mislim, da predavanje o finlandski kulturi ni bilo popolnem umestno. On je krivično ravnal, da se je na Ogre sklicaval državni jezik podpirajoč in zagovarjajoč. Vzroki so pač jasni. Posebno krivico nam pa je delal kazajoč na postopanje s Kelti po Angleškem, kajti gospoda moja, to, kar se je v tem oziru na Angleškem zgodilo, je morda edina senčna stran v celi jako svetli angleški zgodovini. Povem vam, da je nevarno in brezvspešno prizadevanje na članu XIX. poskušati se in s tem strasti buditi in čutila na dan klicati. Tako prizadevanje le upor po vsih voglih porodi, in sicer bi bil to upor, kateremu bi dandanes tudi vse sredstva absolutne sile ne bile kos; še bolj nevarno pa bi bilo spravljati ga pod za-ščitstvo ustave, kajti tako početje kalilo bi pravno zavest, pravno čut, posebno pa mir. (Dobro! na desni.) Ako bi se bil le majhen del one sile, ki se je v teku let za to porabila, da bi član XIX. omajala, ga razlagala in omejila, za to porabil, da bi se temu članu do liberalne veljave pomagalo in če bi se uže enkrat nehalo v tem temeljnem pravu naravnost za Avstrijo ogledati, bilo bi, tako mislim, sporazumljenje uže davno dovršeno in nam bi bili dani pogoji, ki jih za rešitev tega vprašanja potrebujemo. (Prav dobro! na desni.) Kajti, gospoda moja, vsi narodi hočejo Avstrijo in ker ravno Avstrijo hočejo, hočejo tudi pogoje njenega bitja, njene jednote in njenega obstanka, kar bi se takoj jasno pokazalo, kakor bi o razgovorih strast ponehala. V debati ste dostikrat zaničljivo govorili o tem prostovoljnem priznanji, katero se tudi o vtemeljenem dnevnem redu g. poslanca Grocholskega izraža. NO; jaz toraj mislim, gospoda moja, da se o tako velikanskem moraličnem življi in trenutku ne sme tako malostno misliti. Trdna država po mojih mislih ni mogoča, ako nima nravne podloge. Da, da, skupnega navdušenja je potreba, to ima pa svojo hrano v zavesti varne narodnosti in v zavesti zadovoljnosti. In navdušenost bo toliko večja, čim več je gotovosti za varno narodno življenje in za zadostovanje potreb in želja teh dežela. Ravno po tem, da vsi Avstrijo hočemo, nastane pripoznana potreba splošnega jezika v razmerah, v kojih stoje dežek proti skupini, in dežela med seboj, v vseh potrebah, katere deželne meje presegajo in v vseh okoliščinah, ki se tikajo jednotne države, kjer se mora skupnost iz jednotnega državnega stališča gojiti. V teku debate rabil je tudi gospod poslanec solnograških kmečkih občin besedo, da je nemški jezik do sedaj le za sporazumljenje z narodom in sodnijo; beseda „državni jezik", ki se do sedaj še ni definovala, ima pa vedno še postransk pomen gospodarstva nad drugimi, ter jo zaradi tega preziramo. Rečem Vam, ako državni jezik v tem iščete in na to delate, da bomo imeli en sam jezik na polji skupnih interesov v uradu in javnem življenji, kolikor ga jed-notna država zahteva, da ga je zdrava pamet uže zdav-nej sama sprejela in priznala. V tem priznanji je pa po mojem prepričanji več gotovosti in poroštva, kakor v vseh paragrafih, kolikor jih zgotoviti zamorete. Je 118 uže tako, da se, kakor je oni veliki Britanec rekel, na svetu mnogo reči med nebom in zemljo nahaja, o katerih se modrijanom še ne sanja ne; ravno tako je v državnem življenji in v društvenem organizmu. Tudi tukaj se nahaja mnogo, kjer postavodajalstvo in kodifi-kacija nič ne opravite, pač pa običaji, navada, izročilo in sila dogodkov; tukaj bi bilo brezpametno početje, tisto si še le s paragrafi prisiliti, kar se je po nravnem potu samo od sebe pripoznalo. Po svojem prepričanji le toliko lahko rečem: kakor je stvar sama na sebi, se mi kodifikacija državnega jezika neprimerna in neumestna zdi. Zdi se mi pa tudi nevarna. Uže od več krajev opozorilo se je na to, da bi se državni jezik enkrat posta-vodajnosti in kodifikaciji podvržen, podvrgel tudi spremembam postavodajalstva. Reči pa, katere so narodi iz stališča državne skupnosti za državo potrebne spoznali in potrdili, naj se kolikor mogoče malo razpostav-Ijajo spremembam in osobnim strankarskim nazorom. Konečno pa, gospoda moja, se mi zdi kodifikacija državnega jezika v smislu temeljnih postav popolnem nedovoljena, in član XIX. je tukaj meja, ki se ne sme prekoračiti, če tudi na naši strani to še tako obžalujete. Ta član, kakor je znano, obstoji iz treh alinej, ki natanko ločijo ;^deželne jezike^^ od ^v deželi navadnih'^ Tretja alinea pa določno pravi, da se ne sme nikdo postavno siliti, da bi se v javni šoli še druzega deželnega jezika učiti moral. Skušali ste te težkoče preskočiti sklicevavši se, da to le od deželnih jezikov velja, nikakor pa ne od državnega jezika. Kaj pa, ako bi bila na pr. državni in deželni jezik oba eden? Ako je nemščina za eno tudi deželni jezik? V tem slučaji nikakor ne morete čez ograjo člana XIX. Kajti, ako bi hoteli s sofizmom memo iti rekoč: Ne moremo te sicer siliti, da se učiš nemščine, kot deželnega jezika, ali učiti seje moraš, kakor državnega jezika, bi se vas ravno tako lahko zavrnilo ker je za oba ena in tista slovnica rekoč: Da, kakor državni jezik bi se je pač ne branil učiti, kot z deželnim jezikom pa ne maram nič z njo opraviti imeti. (Veselost na desni.) Ta postava gospoda moja, dala se je pod bistvenim vašim vplivom in gospodarstvom. Še enkrat pozneje bom omenil te 3 alineje, za sedaj pa samo rečem, da je to težava, ki se je ni moč ogniti, brez spremembe temeljnih postav. Od več strani se nam je ugovarjalo: če bi bilo res tako, bi pač državni jezik razven Češke ne bil povsod obligaten predmet. Glejte gospoda moja, ravno tu sem le hočemo naš dokaz opreti. Stvar ste vzeli tako, kakor bi se ji edino v Čehah proJ