V novo šolsko leto Počitnice so za nami, učiteljstvo se je vrnilo k svojemu rednemu pouku. Vsak začetek postaja že celo vrsto let težji in težji. Negotovost najbližje bodočnosti prav v tistem času, koi potrebuje učitelj zbranosti in duševne vearine v najvišji meri, mu napravlja začetek šolskega leta težak kot mora. Njegova eksištenca, usoda in sreča postajajo čedalje manj odvisne od njegove volje in njegovega prizadevanja. Življenja tek mu določajo sile, ki se mu vrinjajo od zunaj ter mu poleg uradnih predpisov diktirajo še svoje posebno gledanje in ravnanje. Današnji učitelj mora priti v precep najrazličnejših sestavin sodobnega življenja. Živo se zaveda, da mu rasejo naloge preko glave, toda dočim ga uradni odloki konzervativno vežejo na zapovedano delo, prihaja z družabno dinamiko v vedno večje notranje in zunanje konflikte. Nihče ni z njegovim delom zadovoljen, najmanj pa on sam. Vsako leto se zgrinja ob začetku pouka nad njim povodenj raznih nasvetov in mišljenj, njegovemu uradno diktiranemu delu se stavljajo nasproti želje in iahteve otrok in staršev, njegova lastna uvidevnost oscilira med možnim in nemožnim, med predpisi in življenjem, med aktualno-merodajnimi in bivšimi merodajnimi krogi, ki bodo lahko že jutri zamenjali svojo aktualnost. V vsem tem kaosu mnenj in protimnenj stojj učitelj - uradnik na pragu šolskega leta, da začne novo občestveno življenje z otroki, ki se polni zaupanja zbirajo v učilnicah, dobro vedoč, da jim ne bo mogel dati niti tega, kar žele od njega roditelji, otroci in kar bi jim hotel posredovati sam. Če sploh kje, je postala problematika današnjih dni v učilnicah najmučnejša, kajti negotovost vzgojiteljev odjekne v srcih gojencev lahko usodepolno za vse njihovo življenje. Po prvem navalu časopisnih vesti in projektov ob pričetku vsakega šolskega leta utihnejo nekako sumljivo vsi preroki in klicarji ter čakajo rezultatov koncem leta, ko zopet samodopadljivo ugotave. da st- v šolsketn življenju ni spremenilo nič, če blagohotno abstrahirajo dejstvo ponovnega nazadovanja vsega prosvetnega in vzgojnega aparata naših dni. Resnično: nič lažjega kot da se postavi učiteljstvo za grešnega kozla, ki se mu blagodušno naprti vsa odgovornost za razmere, ki vladajo v našem šolstvu! Toda mi odklanjamo odločno tako odgovornost. Predvsem zahtevamo, da se naše delo ne postavlja kot tarča v križnem ognju političnih obračunavanj. Politične stranke naj šolski problem obravnavajo z vso resnostjo, ki jo zasluži, na onih mestih, ki so za to primerna. Svoje zahteve naj predlože kornpetentnim oblastem in naj jih po potrebi izvojujejo z vsemi sredstvi, ki so jim na razpolago. To je stvar političnih in kulturnih organizacij, ki pa naj ne pozabijo, da se mimo učiteljstva ali celo proti njemu to vprašanje nikdar ne bo rešilo tako, da bi ne bila možna najtežja razočaranja. Leto za letom mineva, o kaki resni kulturni debati glede modernizacije našega šolstva ne vidimo pa še niti skromnih začetkov — niti od spodaj — niti od zgoraj. Ali naj bo res edino učiteljstvo odgovorno za to strašno mrtvilo, ki nas je zajelo v času, ko se povsod po svetu stalno stavi šolsko vprašanje na dnevni red ljudskega kulturnega napredka? Kdaj nas je pa ta naša javnost, ki tupatam pavšalno izreka svoj anatema nad vsem našim delom, povabila k skupnemu razgovoru o teh tako važnih stvareh, ki so skupne vsemu narodu in ki ne morejo in ne smejo postati nikdar samo šlagerji dnevnih političnih gesel? Zakaj in čemu se mora učiteljstvo menjaje opravičevati radi svojega uradno predpisanega de!a enkrat enim, drugič drugim, če niti eni niti drugi ne store ob času svojih vplivov ničesar, ki bi moglo te uradne predpise kakorkoli oploditi z življenjsko silo, ki jo nujno zahtevajo interesi vsega našega naroda. Zakaj se obrača nezadovoljnost staršev proti šoli in učiteljstvu, če je pa naša sedanja šolska mizerija tolerirana po vseh zastopnikih naroda, ker se ne najde nikdar niti časa niti volje za korenito remeduro? iAli naj učiteljstvo samolastno izpreminja stvari, ki ne stoje v njegovi moči in kompetenci? Zahteva, ki se ponavlja od leta do leta, da< riaj se vzgoje po naših učiteljiščih dofori moderni učitelji, je samo ena in momentano niti ne najvažnejša stran tega perečega vprašania. Naš šolski problem je mnogo, mnogo globočji. Tudi najmodernejši ter humano in narodno še tako razborit učitelj mora malodušno povesiti roke taikoj, ko je postavljen v resnične razmere našega šolstva in našega podeželskega okolja. Na zastrupljenih tleh ne uspeva delikatna rastlinica — vzgoja. Na podirajočem se ljudskem blagostanju se ne grade ponosne kultume stavbe, naše finance ne prenesejo resnične reforme vsega izobrazbenega in vzgojnega sistema. Tu sem ne sme posegati politična demagogija, ki mori kot slana vse človečanske kali v duši naroda, ki itak preživlja najtežjo dobo svojega življenja. Hic Rhodus — hic salta! Učiteljstvo je pripravljeno sodelovati tudi na tem žalostnem poglavju naše kulture ter utirati taiko na naj.primernejši način pota k modernizaciji našega šolstva. Toda — kot enaikopraven — resen delavec, z vso potrebno lojalnostjo od vseh strani.