55 In bile so tak jasne Nje zenice,
vesele tak, da nikdar tak popreje, bolj ko na Marsu ji sijalo lice.
58 Če večja naša slast od dne do dne je
za dobro vse, iz tega sklep se izvaja, da raste v nas krepost in kvišku speje:
61 tak sklepal iz rasti sem jaz sijaja
zdaj Njenega, da pneva se, vodnica in jaz, že v loku večjem, k višku Raja.
64 In kakor v hip zarde devici lica
in zopet v hipu kakor prej so bela, če srama z njih izgine rdečica:
67 tak meni pred očmi v hip zablestela v belini in milini zvezda nova je šesta, ki me vase je sprejela.
70 Na tej sem videl plamenici Jova iskrenje vladajoče tam ljubavi in čital v čudnih črkah naša slova.
73 Kot letajo, ko žrli so, žrjavi
nad bregom liki klin al gosta kita, za jed si »dober tek!« voščeč s pozdravi:
76 tako so sveta bitja, v lučkah skrita, pevaje letala, se zavijala, v črk D in I in L znake zavita.
79 Zlaga je črke pela so, plesala;
vselej, zloživši eno, izpred nove za hipec so postala, pomolčala. —
82 Božanska Muza, ki svoje sinove z nesmrtne dičiš venci lavorike, in s pesmami kraljestva in gradove,
85 razsvetli me! Daj moč mi, teh črk slike pravilno, kot sem videl jih, razbrati; okrepi mi teh vbogih verzov stike! —
88 Javilo torej črk se mi petkrati
sedmero je; še pamtim razporedek, kot videl sem jih se prikazovati.
91 »D i ligi te iustitiam« — bil začetek, ime in glagol —* vsega je napisa; »quiiudicatisterram« — završetek.
94 In v M-u, slovu petem črkorisa,
vmire se; Jupiter, luč srebrobela, je bil, ko da zlato ga bojadisa.
97 Še drugih lučk družba potem prispela nad M-a vrh in pesem je, slavečo Njega, ki giblje k sebi vse, zapela.
100 Nato, kot kedar vdariš v glavnjo tlečo in isker kar nebroj iz nje odskoči (bedak iz njih si vedežuje srečo!):
103 tak se vsujo znad M-a lučk tisoči in više t a , t a niže je letela, kot pač jim Solnce to vselej določi.
106 Ko vsaka svoje mesto je zavzela,
sta v Orlu glava in vrat: pri zvezdi zvezda! razločno mi v planetu zažarela.
109 Vladar nebesnih sfer slikar je, res da; a kist si vodi sam; vir vsaki sili, i tej je, ktera oblikuje gnezda.
112 Duhovi, ki so prej bili stvorili
M lijasti in v njem bili obstali,
še majhen kret — in lik so dopolnili.
115 O mila zvezda, tvoji so migljali
dragulji mi, doma da je pravica na nebesu, kjer ti dragulj si zali!
118 O naj bi On, vseh tvojih sil krnica, pogledal že, naj dvignil bi obrvi, odkod ta dim, žarkov tvojih temnica!
121 Naj spletel v srdu spet bi bič iz vrvi
za svetotržce v svetem tvojem hrami, zgrajenem s čudeži, v mučencev krvi!
124 Nebes vojščaki, ki strmim pred vami:
vsem, ki vsled zlega zgleda pot jim teče v stranpot, o pomagajte s priprošnjami!
127 Vojsk običaj nekdaj je brusil meče; sedaj od kruha ljudstvo se odriva, ki Oče ga nikomur ne odreče.
130 No ti, ki ti je pismo reč zbrisljiva: vinograd, ki pustošiš ga, življenje je Petra, Pavla stal! A še sta živa!
133 Zaman veliš, češ: »Moje hrepenenje gre le za njim, ki živel je v puščavi in ženske ples ga vrgel je v mučenje;
136 neznan je s Petrom Pavel moji glavi!«
286
IVAN VURNIK: SKICA ZA FASADO III.