Kongres Kristusa Kralja vzbuja vedno ;večje zanimanje, ki obljublja jako veliko udeležbo. Poročali smo že, da se bratje Hrvatje pripravljajo za mnogoštevilno udeležbo. Zagrebški nadškof dr. Alojzij Stepinac je s posebnim pismom naznanil svoj prihod na kongres. Agitacijo za udeležbo in pripravo vsega, kar je potrebno, pa je prepustil hrvatski Katoliški akciji, ki je najodličnejša katoliška organizacija na Hrvatskem. Ljubljanskega kongresa se bo tudi udeležil goriški nadškof Margotti. Na povabilo ljubljanskega škofa je pisal v Ljubljano pismo v slovenskem jeziku, ki v njem sporoča, da se bo z velikim veseIjem osebno udeležil zaključne kongresne slovesnosti 30. julija. K posvetovanjem in zborovanjem pa bo poslal kot svojega zastopnika monsignora Jožefa Velcija, stolnega kanonika. Obenem je goriški nadškof obljubil, da bo svojim vernikom priporočal molitev za srečen uspeh tega kongresa, ki je današnjim časom tako primeren in potreben. Pričakovati je torej obilne udeležbe Slovencev iz Goriške in s Tržaškega. Lepa misel, da bomo vsi Slovenci, kar nas je, tudi oni izven naših državnih meja, prisegli zvestobo našemti nebeškemu Kralju, nas še bolj podžiga k velikemu delu za kongres in potrebnim pripravam nanj. Evharističen kongres v Beirutu. Početkom junija so bile v Beirutu ob udeležbi 100.000 kristjanov evharistične slavnosti, ki so trajale več dni in M jim je predsedoval papežev delegat (zastopnik) kardinal Tisserand. Beirut je najvažnejše sirsko pristanišče, ki leži ob Sredozemskem morrju severno od Palestine (Svete dežele). Ima preko 150.000 prebivalcev ter je glavno mesto države Libanon, M je pod vrhovno mandatno oblastjo Francije. Prebivalci so do polovice mohamedani, druga polovica pa pripada krščanstvu, in sicer raznim vzhodnim pravoslavnim obredom, mnogo pa jih. je tudi združenih z Rimom. To velja pred vsem o Maronitih, tako imenovanih po samostanu sv. Marona, njihovega ustanovitelja, ki je nmrl okoli leta 423 po Kristusu. Maroniti so sirsko pleme, ki iraa svoj lastni bogoslužni obred; od 15. stoletja naprej vsi priznavajo rimskega papeža kot vrhovnega poglavarja Kristuso,ve Cerkve. Za svojo katoliško zvestobo so morali pretrpeti mnogo zla in. mnogo kryavih preganjanj. Divjaško mohamedansiko pleme Druzov je priredilo med njimi yečkrat krvave pokolje, zlasti med svetov- no vojno. Zato so Maroniti zaprosili evropske velesile za pomoč in obrambo. To pomoč je Maronitom rmdila in še vedno nudi Francija, ki ima nad maronitsko državo Libanon od leta 1926 vrhovno mandatno oblast. Glavni udeleženei evbarističnega kongresa v Beirutu so torej bili Maroniti, ki so po veliki večini vneti in pobožni kristjani. V mestu Beirutu je tudi več katoliških. redov, ki zelo plodonosno delujejo. To velja predvsem o jezuitih, ki vzdržujejo v Beirutu slovito vseučilišče z bogoslovno, modroslovno, orientalno, medicinsko, juridično in tehnično Łakulteto. Krščanske zavode za vzgojo, pouk ali dobrodelnost vzdržuje^) tudi lazaristi, frančiškani in kapucini; dosti je tudi naselbin katoliških redovnic. Beirut pa je tudi središče kulturnega življenja mohamedanskih Arabeev. Zanimivo je, da se je mohamedansko arabsko ljudstvo pridno in dostojno udeleževalo evharističnih prireditev. Svoj čas so f anatični mohamedani napadali in morili katoliške Maronite, sedaj pa so se udeleževali z njimi evharističnih svečanosti n: samo kot gledalci, marveč tudi kot obi skovalci. Po končanem evharističnem kon ^;resu je predsednik libanonske vlade Afcd?lah Jahi, mohameclan po veri, izjavil: »Obe veri, lcršča.nska in mohamsdanskr učita ljubezen in odpusčanja, zato med nj. ¦ ma ne more viada;i nobcno sowaštvo.>-<