Fr. Pengov
Kobilica
(Turška bajka iz Alžira.)
Sog je ustvariJ nebo, zemijo in morje, solnce, luno in zvezde, angele in Ijudi, živali, žuželke in rastline. Zavrženi Lucifer je pa begal po zemlji in zapeljeval božje stvari v hudo.
Nekega dne opazuje svet in se vpraša: »Ali je raar v stvarstvu vse popolno? Nak, ni ne! Jaz bi znal urediti bolje.«
Večni Bog je čul te besede. Pokliče satana pred se in mu veli: »Nuj! Dam ti oblast, da oživiš bilje, ki ga boš ustvavil. Pojdi po vsemsvetu in čezstoletse povrni!«
Satan odgovori: »Naj bo, Oospod! Sprejmem poziv. Ko ugledaš moj stvor, porečeš: Satan je večji od mene.« Reče in odide.
Na zelenem travniku v Prekmurju je ugledal ple-menito žival s krasno, ponosno dvignjeno glavo.
»To konjsko g!avo vzamem s seboj!« se odloa satan in brž jo izroči enemu služabnikov, da jo od-nese v peklo.
Kmalu nato ga je očaralo v indijskem pragozdu kratko slonovo oko.
»Tudi te oči vzamem jaz!« reče in nadaljuje svojo pot.
Brhka čreda zalih antilop je drevila v ^loboki dolini Afrike. Zivalce so nosile svoje dolge, lahno ukrivljene rogove tako lično, da je satan kar obstal in jih občudoval.
»Sem te rogove!« je ukazal.
Niže doli v južni Afriki med Hotentoti je pa našel bivola, ki se je ravno bori! z razjarjenim levom
»Vrat bivola si vzamem in prsi puščavskega kralja!« zakliče satan.
iS6
Pobije obe živali in vzame oba dela, ki sta mu bila povšeči, s seboj.
»Cesa mi je še treba?« se je potem izpraševal. ]n iskal je dalje po svetu. Ko je naletel v Arabiji na kamelo, je vze! njena močna stegna; potem je ujel na brionskih otokih pred Puljem (tam so redili pred sve-tovno vojno te ptice) krasnega noja in mu porval brze noge.
»Kaj še potrebujem?« je razmišljal satan, božji sovražnik. »Aha! Trebuh ščipalčev (škarpijonov).« In poiskal je ta strupeni mrčes med žarečim kamenjem saharske puščave.
»A]i naj bo mar moj stvor obsojen, da se bo plazil po zemlji kot polž? Ne. Hočem, da ima krila kakor orel«
Pa je izstrelil propali angelski prvak puščico v kralja vseh ptičev in mu vzel peroti.
»Zdaj pa na delo!« se je naposled odločil satan.
Šel je domov in razglabljal dolgo časa, kako bi združil vse te kosce v popolno žival. Nekateri so bili namreč preveliki, drugi pa premajhni  —
Saian je pilil, rezal, žagal, strigel, odkladal, pri-deval in se trudil tako vrlo, da mu po preteklih sto letih ni preostalo nič drugega v roki nego popolnoma majhna živalca. Zapihai je vanjo in ji dal življenje.
»No« ? ga je vprašal Oospod, ko jesatan stopil predenj.
»To je umetnija, ki so jo ustvarili raoji možgani!« je rekel satan.
»To je torej delo tvojega veleuma? Oj ti satanče,.. Evo ti torej!  V  izpričevalo, kako slaboten  si  in  ne-zmožen, naj  se  pomnožuje  ta  žival  prav  močno na zemlji in uči ljudi, da ga ni boga razun mene«
Ves zmešan in osramočen s« je izvil satan kot polito kuže. Od tistega dne se pomnožujejo kobilice — to njegovo delo — nele po Arabiji, ampak po vseh delih sveta od sile močno, časih naravnost pogubno.
¦m