Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) V pravdah o položenem računu razpravljati je izključno le o pojedinih slovkah računa.
Z razsodbo od 14. novembra 1894. leta, št. 4750, potrjeno v drugi in tretji instanci izreklo je c. kr. okrajno sodišče v Bolzetu to-le: »Toženec A. K. dajte tožiteljici, občini Bolzeški v 14 dneh izogibom eksekucije točen in potančen, dokazili podprt račun o dohodkih in razhodkih mestne občine Bolzeške za ves čas svojega županovanja, namreč od 4. avgusta 1870. leta do 15. aprila 1873. leta in od 1. januvarija 1877. leta do 6. avgusta 1885. leta, ako ne volite namesti tega platiti jej v istem času 1515 gld. s 5° o obrestmi vred od 22. dec. 1891. leta (rekše od dne po dostavljeni tožbi od 1. dec. 1891, št. 7483) dalje tekočimi.«
220 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Toženec je vložil račun 26. maja 1895 pod št. 2246., in z odlokom od 15. avgusta 1895. 1., št. 3608., ukazalo je imenovano okrajno sodišče občini Bolzeški, da naj ga v mesec dan ali zahvali, ali pa, da vsaj mu očita v istem času pogreške.
V svoji tožbi in odnosno v svojih prigovorih od 28. novembra 1896. leta, št. 5271., povdarjala jc tožiteljica, da napravljeni račun ne odgovarja prav v ničem razsodbi od 14. nov. 1894. L, št. 4750, da je računovodec sestavil svoj račun izključno le o osebnih svojih dohodkih in razhodkih, da ne objema dohodov in razhodov vseh pojedinih sedemnajst davčnih občin, stvarjajočih mestno občino Bolzeško in je pred vsem zahtevala, da naj se tožencev račun odbije in da naj se jo ovlasti, da sme izterjati od njega svršnim potem omenjen znesek 1515 gld., namreč primankljaj, ki ga je bil določil ob svojem času v tem znesku odposlanec deželnega odbora Poreškega; za slučaj pa, da ne bi vsprejelo sodišče tega zahtevanja, je prosila tožiteljica, očitavši razne pogreške toliko v stavkah o dohodu, kolikor v stavkah o razhodu, naj obsodi sodišče toženca, da jej plati razliko med dohodom in razhodom v znesku 11600 gld. 36 novč.
Tožiteljičina navajanja so odgovarjala resnici, tožencev račun ni namreč prav v ničem odgovarjal gore navedeni razsodbi in obzirom na to je vsprejelo c. kr. okrajno sodišče Bolzeško z raz-~ sodbo od 11. septembra 1897, št. 3617., prvo od gore omenjenih zahtevanj in z odločbo od 27. jan. 1898, Br. 25198 potrdilo je višje deželno sodišče razsodbo prvostopnega sodnika.
Z odločbo od 23. junija 1898, štev. 8016., ukrnolo je pa c. kr. naj v i šj e sodišče razsodbi obedveh nižjih sodišč in po-botavši med strankama pravdne troške in troške za pravne lekove ukazalo je okrajnemu sodišču v Bolzetu, da določi v smislu svojega odloka od 15. avgusta 1896. L, št. 3608., občini Bolzeški nov rok za odobrenje ali oprovrgavanje njej danega računa. To odločbo opiralo je najvišje sodišče na te-le razloge:
Tožba v oprovrgavanji računa od 28. nov. 1896, št. 5271., bila je podnesena v roku, določenem z odlokom od 15. avgusta 1896, št. 3608., in po določbah X. poglavja italj. sodn. postopnika (§-i 158. 159.), sme se razpravljati v takih pravdah samo o očitanji po-greškov, storjenih v računu. Le-ta tožba sodržava sicer in zvinkom očitanja pogreškov v pojedinih stavkah računa, v bistvu svojem
nosi pa na prvem mestu predlog, naj se tožiteljico ovlasti, da iztirja eksekutivnim potom vsoto 1515 gld., določeno z razsodbo od 14. nov. 1894, št. 4750, a v tem zahtevanji ni se smelo razpravljati v tem sodnem postopanji.
Tožba sodržava torej dve zahtevanji, za kateri ni uporabljati istega sodnega postopanja. Na kolikor je bila vkljub temu raz-pravljana tožba po določbah, urejajočih postopanje o položenem računu, in na kolikor je bilo razloženo ne o pojedinih stavkah računa, negovanem zahtevanji, ki ne sodi v računsko pravdo o očitanji pogreškov, ne stvarjala ni sodno postopanje, a niti razsodbi obeh nižjih sodišč pravne podlage za presojevanjc in za razsojanje pravde na najvišem sodišči.
Ozirom na to bila je dolžnost prvostopnemu sodniku, odbiti (»a limine«) navedeno tožbo, saj ne dopušča razpravljanje, uvedeno na isto tožbo, temeljitega razsojanja o vseh predlogih, v njej storjenih, in ker sta koncem koncev krivi obedve stranki, da se je vršilo postopanje, po zakonih nepripustno, in sicer toženec za to, ker se je spustil v isto postopanje, ne more biti govora o priso-janji kakih troškov, bodisi za iskanje pravice, bodisi za obrambo taiste in zato je tudi najvišje sodišče pobotalo med njima vse troške. T.