NAŠI ZAPISKI. SOCIALNA REVIJA. Št. 9-10. (sept. okt.) LETO VIII. VSEBINA: UVODNIK. — DR. H. TUMA : SEKSUELNI PROBLEM. - INŽ. A. ŠTEBI: TEHNIKA IN NARODNO GOSPODARSTVO. — ABDITUS: NAŠA SOCIALNA IN NARODNA VZGOJA. — INŽENIR DRAO. GUSTINČIČ: DONESKI K AGRARNEMU VPRAŠANJU NA KRANJSKEM. - VLADIMIR KNAFLTČ: MARX IN TVRŠ. — /. KOPAČ: STROKOVNA ORGANIZACIJA ŽELEZNIČARJEV NA SLOVENSKEM. — PREGLED: ZADRUŽNI PREGLED. — STROKOVNI PREGLED. — LITERARNI. — KULTURNI. - - - POLITIČNI. - POLEMIKA. - DOŠLE KNJIGE. - - - yi UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - L V GORICI 1911. TISKA : »GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v,, za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. m ^itateljen) „$ašib J|apisl*o^“ uljudno priporočam svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu ugajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno .........postrežbo po zmernih cenah. ------ /\ntoq Zupančič, knjigovez, Ljubljana, Slomškoua ul. 31. V Gorici, 25.IX. 1911. Bodisi pesimist ali skeptik — karkoli — priznati moraš, da se napredovanje socialistične misli na Slovenskem ne da več tajiti. Ni nam treba 'tega priznanja podpirati z raznimi številkami, n. pr. za koliko se je število socialno demokratičnih glasov pomnožilo pri teh ali oniih volitvah, v tem ali onem kraju mile naše domovine; tudi idrijskega županstva, čigar poglavar je socialen demokrat, nam ni treba citirati. To so dejstva, vsakemu očitna, ki imajo svoj pomen v našem življenju, ne značijo pa nobenega mejnika ne za nas ne za druge. Ta dejstva nas le vzpodbujajo, da nadaljujemo v započeti smeri proti zaželjenemu smotru. Za naš razvoj je veliko večje važnosti — rekel bi — epohalnega pomena je ustanovitev socialno demokratičnega dnevnika Zarje. Kar se je toliko let pripravljalo, o čimer se je toliko upalo in obupavalo, se je uresničilo: socialno demokratična stranka na Slovenskem ima svoj dnevnik. In takoj pristavimo: za naše razmere dobro urejevan in spodotono pisan dnevnik. Koliko je bilo projektov, ki so se izjalovili, koliko zasnutkov, ki se niso obnesli — in danes po desetletnem delu in snovanju smo vendar dosegli ta cilj. Kaj je socializem z dnevnikom pridobil, more presojati le oni, ki pozna moč in veljavo časopisja, vpliv žurnalistike na javno življenje, — in ki ve oceniti težave v boju s strankami, ki imajo že utrjeno in vpeljano dnevno časopisje. Dnevnik je gotovo moderna in demokratična institucija. Seveda ni nič lažjega, nego zlorabiti tako napravo v namene, ki so naravnost nasprotni nje prvotni intenciji. Dandanes, ko vsakdo — bodisi preprost ali učen — mora stopati aktivno v politično, gospodarsko, socialno in kulturno vrvenje sveta, ne more pogrešati hitrih in točnih informacij in orientacij niti delavec. Če kdaj, velja sedaj: Kdor pride prej, prej melje! Zato bo delavstvo prav kmalu uvidelo, da mu je denvnik, ki ga mu je ustanovila stranka, neizogibno potreben. Saj ni več mogoče, da ne bi slovenski dela- vec spoznal, da se ne sme in more zatekati k žurnalistiki nasprotnih struj in strank, če hoče sam sebi dobro. Ali bo delavca v mezdnih bojih zastopal list, ki zagovarja interese delodajalca? Ali naj se delavec zanaša na žurnale, ki nastopajo proti njegovemu izobraževalnemu delu in kulturnemu stremljenju? Ne, ti časi so že za nami! Delavec se zaveda svojih interesov in svojih ustanov; zato bo vzdržal svoj dnevnik, in zato se bo dnevnik dvigal kvalitativno in kvantitativno. Vemo, da je v naših razmerah socialno demokratičnemu časopisju dana imenitna naloga, da razširja socialistične ideje. Tega ne moremo podcenjevati! Dokler je družabni red kapitalistično urejen, dokler se pravne in ekonomske razmere presojajo in ocenjujejo s tega kapitalistiškega stališča, se moramo pogosto posluževati enakega orožja, s kakršnim bi nas nasprotniki radi pogazili, da odbijamo sovražne napade in utrdimo svoje vrste. V sedanjem družabnem redu je moč pravica: ako je socialno demokratična stranka vsestransko močna in krepka, bo tudi ložje uveljavljala svoja načela. Zasedaj je pač treba, da se izpodbije tisti strah, ki navdaja 'neodločne in bojazljive duše ipred socializmom, in pa tista prezirljiva ošabnost, ki meni, da socializem na Slovenskem nič ne velja, češ, saj nima moči. Socializmu moramo pridobiti popolno domovinsko pravico in neomejeno svobodo na Slovenskem! In 'če smo pravični, lahko priznamo, da smo pravzaprav mnogo dosegli v tem oziru. Tudi mi »Zapiskarji« — brez samohvalja! Treba le pomisliti, kako je bilo pred desetimi, petimi leti — in kako se nam godi sedaj. Napredek je ogromen na celi črti. Klerikalci so se že od nekdaj — četudi ne vselej sistematično živo zanimali za socialistične ideje, ker so hoteli med delavstvom pridobivati zase. Pridobili niso nič trajnega — razven svojega paradnega delavca posl. Gostinčarja (kakor imajo tudi svojega paradnega kmeta posl. Demšarja in paradnega inteligenta posl. Jarca). Izdali so pa dvoje knjig, iz katerih so največ črpali ravno socialni de-mokratje, kakor je nedavno Abditus konštatiral v tem listu. (Krekov Socializem, UŠeničnikova Sociologija.) Najnovejše pa je, da se je začelo gibati v analogni smeri tudi na oni strani, kjer je bilo doslej popolnoma mrtvo in kjer se socialistična misel ni priznavala: med posvetno nesocialistično inteligenco. Zdelo se je, da je ta inteligenca socializmu sovražna od svojega rojstva. In zdaj je izdala spodobno knjigo: Socializem. oris teorije. Spisal jo je naš sotrudnik V. Knaflič. Knafličev Socializem ima za nas velik pomen. Ali naj bo napaka ali prednost, če je knjiga potekla izpod peresa mladega avtorja, o tem je odveč, da bi razsojali. Ali je vsa teorija do zadnje pičice v knjigi pravilno obrazložena, za nas ni merodajno. Za nas je zasedaj poglavitno, da smo končno v slovenščini dobili o socializmu knjigo, ki obravnava predmet z naprednega, čeprav ne socialno demokratičnega stališča. Klerikalnih virov se bomo lahko kmalu otresli kot brezpotrebnih. Če je v knjigi sama orto-doksija, ali če so tudi krivi nauki (z našega stališča), nas ne moti preveč. Nimamo namreč samo teorije v življenju, marveč hvala bogu tudi prakso. Praksa se kaže v dejanskih razmerah, ki nas vladajo in ki jih izkušamo tudi mi vladati. Razmere pa so mogočen korektiv za vsako teorijo — in bodo bržkone tudi za Kna-fličevo. In potem — upam trdno — si postanemo še bližji po mišljenju in naziranju! X. raioioiraioiraioiraioHoiMraCTrarainiioraioiraiairararaiai DR. H. TUMA: Seksuelni problem, n. Wer Erkenntnis sucht, der geht nackt und bloss und es gibt nur ein Kleid, das ihn liiillt — Wahrheit. Biilsche. Liebesleben. Es ist mehr Vernunft in deinem Leibe als in deiner besten Weisheit. Nietzsche. Bei Reife des Geschlechtes \veiss der Lcib, was er zu tun hat, nielit der Geist. Bolsche. Liebesleben. Na škofa Antona Bonaventure brošurico: »Pouk ženinom in nevestam« in vsled neinteligentne reakcije liberalnega občinstva nanjo, moral je priti stvarni odgovor mladega medicin ca Černiča: »Telesni naš postanek, razvoj in konec«. Priroda je škofu z deseterimi pečati zaprta knjiga, medic in ec je odprl željno nje najbolj zatajene stranice. Sam strmeč na lepoto prirode, vabi mladeniče, stariše in vzgojitelje 'gledat ž njim. Krasota prirode, ki tako ču-desno gospodari, naj sama odpira oči. Priroda je na sebi krasota, neskončnost, vsegamagočnost. Kaže se na vsakem- nje delu, na vsakem organu. Duševna omejenost, ki veje iz škofove knjižice, še siromašnejša posvetne gospode, ki je odmevala nanjo, po drugi strani pa spoznanje, pridobljeno po lastnem trudu, daje mlademu piscu toliko samozavesti: »Evo Vam knjige, kakor je ni v slovenski književnosti; nalite kupico resnice, iz,pijte do dna; razgrni se gosta megla, ki objema veliko naše občinstvo.« In prav ima, da se obrača na rodoljubne filistre, morda j ib ni nikjer več inego na Slovenskem. Najboljši dokaiz — edina kritika iz peresa vešča-ka v prvem našem mesečniku, kritika, ki ni nobena kritika, češ da bi delo Černičevo bilo lahko boljše ter da je »neukusno«. Če delo Černičevo tudi drugega ne bi bilo, nego odgovor na brošuro škofa Antona Bonaventure, je zaslužilo resne in pozitivne kritike. Nismo je imeli od nikoder — učenim slovenskim filistrom je snov Černičeve knjižice »preopolzka«. 'Kakor je slovenska inteligenca šumno sprejela škofovo brošuro, tako je molče prezrla neukusno delce medicinca — ob o jod pač rodoljubna slana! Težka je danes med slovensko inteligenco pogumna, resnična beseda! Černič jo je našel v predgovoru, v razpravi sami pa kaže na 'glavni predmet seksualnega problema. Ako hočeš razumeti funkcijo, moraš poznati organ. Po organu izpoznaš funkcijo; ako občuduješ funkcijo, spoštuj enako organ. In kdo, ki se je količkaj učil in se ogledal, ne občuduje spolne funkcije v prirodi? Ali ni skoraj vse občudovanje prirode, občudovanje spolne funkcije in spolnih organov? Opiši učencu selitev slanika! V nepreglednih miljonib se zberejo iz morskih globočin dotlej nevidne ribe in vse hite v gotovi dobi k gotovi obali. Morje se leskeče že od daleč in se kali od lusk, ki se tro od ribe pri ribi v tesni gneči. Trume morskih volkov, jate ptic-ujed slede neznanskim množinam slanikov, kjer si iizbirajo plena iz gneče, katere noče biti ne konca ne kraja. Je-li učitelja, ki bi strmečemu otroku ne pojasnil, kaj pomeni ta orjaška prikazen gibanja ribjih miljard? Brez občutka sramežljivosti jim pove, da je prignal instinkt slanike iz varnega zavetja morja k plkvi obali, kjer je ugodno ležišče za ikre. Ribe samice, gneteč se k blatni obali, izlegajo nebroj iker in ribe-samci brizgajo reke semenske tekočine med ikre, da se morje od obojega skali. Oplojene ikre se pogreznejo v morsko blato, da se iiz iker izležejo male ribice, ki ondu najdejo takoj, ko se obude k življenju, dovoljne hrane. Pelji otroka na vrt v svitu jutranjega pomlad, solnca, ko se odpirajo cvetni popki jablane pod vplivom solnčne gorkote in raz- prostirajo svoje bel o rožaste cvetne lističe! Od cveta do cveta brenči čebelica in s svojimi ščetkami na stegencih si nabira cvetni prah. Ali ne poučiš otroka, da se je jablana oblekla v najlepšo praznično obleko, da so nje cvetni venčki zadutiteli daleč okoli zato, da privabijo ik sebi čebelico, ki nabira zase cvetni prah, a ga pri tem prinaša tudi od vejice do vejice in neznaten del pušča na sluzastih cvetnih pestičih. Prašek po tenkih cevkah pestičev zleze v nedrije cveta, da se tam zarodi plod — bodoče jabolko. In kadar se je plod zarodi!, ta lepota cvetnih vencev mine! Na vrtni gredici je razcvela visoka bela lilija. Največje in najbolj snežno blesteče venčeve liste nosi. Mameč vonj izihaja od nje. Od daleč se sveti sluz pestičev in boihotno silijo na dan debeli praški. Ves cvet ti napravi vtis poželenja in hrepenenja! Izmed vseh cvetic našega vrta se najlepše obleče v .poročno obleko in najvidnejše moli svoje pestiče in praške. In vendar si je izbrala človeška fantazija to najbolj spolno cvetico med cveticami kot znamenje čistosti in nedolžnosti. Kakor se funkcija jablanovega cveta brez domišljije razlaga, tako se zakriva ista funkcija na beli liliji. In ne le to. Kot emblem čistosti in nedolžnosti se nese na majnikove cerkvene slavnosti v čast neomadeževane Marije Device. Sv. Alojziju so jo dali v roke v znak nedolžnosti. Tako si človek izbira iz prirode samovoljno prikazni ter občuduje po eni strani veličastje .prirodnega tvorenja, po drugi strani pa isto veličastje zakriva s prestralom omejene svoje fantazije in zakriva resnico, katero priroda tako jasno govori. Ako hočemo biti resnični po prirodi, ali bi ine morali postaviti v šopek Mariji Devici in v roke sv. Alojziju jalovo belo vrtnico? Na nje je človeško znanje premenilo bistvene cvetne dele v ničeve listke, človeška roka je ustavila tvornost prirode. Kdo more prikrivati istino, da vse cvetje naše zemlje ni nič druzega nego rastlinski spolni organi, ki so zato tako blesteči, da bude vso pozornost nase! Še čudovitejše so se oblekli ptiči in metulji in še čudovitejša je spolna funkcija v svetu živalstva. Skrivamo jo šele, ko se bližamo človeku. Bilo je lepo na vesoljnem rastlinstvu in živalstvu, nelepo naj bi bilo na kralju prirode — človeku. Černič nas je hotel rešiti te laži; občudujoč sam, nam je hotel popisati spolno funkcijo in spolne organe človeka. Iskrene besede predgovora kažejo, da ni pričakoval efektov vsled vsebine, da je 'hotel priobčiti plod lastnega truda in izipoznanja. Čudno, da se je izneveril Černič sam sebi pri terminologiji! Tako brezobzirno in brez bojazni narisan nam je spolni človeški ud, ko ga je imenovati, sega se nazaj na prevajalce svetega pisma. Res je, da cerkveni očetje in svečeniki- prevajalci svetega pisma niti niso hoteli imenovati človeškega spolnega uda. Saj bi vse človeško prokletstvo izhajalo od njega! Zato so krstili moški in ženski ud: »sram«. Ce pa je katoliška cerkev izločila ljudske termine, ustvarjemi so bili po bistvenih lastnostih in pozornem opazovanju narodov. Černič ne čuti vse naivnosti, ko se ogiblje narodnih terminov in v učeni svoji knjižici govori: »položiti moški sram v ženski sram«. (Sancta sim-plicitas! Da bi se vsaj reklo: sramni moški ud v sramno žensko cev.) Pa čemu sram? Imenujmo človeške organe tako, kakor jih je narod imenoval takrat, ko je živel v prosti prirodi, ko je bil neizprijen! Tako ime tudi učenjaka ne sramoti. Gotovo je, da je cb .nastajajočem jeziku človek .moral imeti posebno na vidu svoja' spolovila in da je na njih začutil posebne pojave. Medicinec Černič sam karakterizira funkcijo moškega spolnega organa (str. 29): da se vnanji moški spolni organ občutno segreje. To je prirodni človek docela istinito označil pni moškem z besedo kureč, pri ženski kurice. Zadel je pristno fiziologičen pojav. Mesto barbarskega: ložiti sram v sram, ložitikurecvkurice. Imamo iz iste korenike rusko »k u r j o ž« ( Kype5ffB ), to so spolne orgije, stari »Kurent« — bog spolne ljubezni in orgij. Za Rute imamo cima. Nožnica je vendar tok za nož ali rezila. Pišimo torej kurice in dostavimo latinsko »vagina, pišimo pizda in dostavimo vulva. Saj imamo v rastlinstvu pizdogriz in rabimo celo glagol: pizditi se, t. j. pri joku odpirati ustna. Imamo hlače na pizdo in hlače na dverce. Kako naivno Černič vpraša (str. 21): v čem obstoji perilo? Če se Kranjske tercijalke spogledavajo med seboj: »ta in ta nima perila«, more Li medicinec rabiti tak izraz, ki nam predstavlja vso hypokrizijo vsakdanjega življenja? Recimo raje: dekle je postalo d i ž n o — d i ž e (pl. t.), d i ž n o s t. Tudi mesečnosti ne rabimo, kajti mesečen je tisti, na kogar ima mesečna svetloba vpliv. Star pregnanten izraz d i ž n o s t nam pove toliko, kakor »godna za s p o 1 n o ž i v 1 j e n j e«. Ta godnost se pokaže, kadar se jame mezeti kri iz ženskega spolovila. Zenska se d i g a, t. j. toliko, kakor pri živali p o j a t i se, takrat je torej dižna. V rastlinstvu imamo d i ga v ček, t. j. trobentica, primula, po kateri se krave pojajo. Černič se je očitno trudil priti do dobre terminologije. No, cerkveni očetje so ga naredili čez mero sramežljivega! Oa nakratko pregledamo njegovo terminologijo! Medenica je posoda iz medi, der Wasehbeeken. Der Becken sploh je k o p a n j a. Ne sramni stik, ampak spolovilni stik itd. Ne glava stegnenice, ampak oibrtec (str. 11) Rollhugel, ne narava, ampak priroda: ne jajčnik, ampak jajčnjak. Mo- ška semenska tekočina je mr s (rus. rnors Mopa>)f mršiti se pomeni močiti se. Najlažje se opazuje mrsenje pri ribah (riba ikrni-ca, riba mrsnica, Milchner). Cevke, porastene so z migal-kami (Flimmerharchen) in ne z gibalkami (str. 18). Nikarti deviški venec za Jungterhautahen, ampak (deviška) 1 o p u t i c a, ker ima zapirati kurice. Naravnost smešen je izraz na strani 20: nadsramek, t. j. obrastena blazinica nad ženskim vnanjim spolovilom, ko imamo vendar tako pristen in dober slovenski izraz dimi j e pri moškem in ženski (die behaarte Gegend). Iz deklice postane d e v a, t. j. ki je možna dojiti (gospodična pa postane šele tedaj, ko se nalepotiči po modi!). Černič ne loči iz kr ga vati in izločevati (str. 21.). Bolje se mi zdi mode (modeta) ali iiavadno le pl. tantum. Slišal sem v slovenski Istri: konj ga je udaril v dimlje ter mu zdrobil m-odeta. [Predstojnica za Vorsteh-erdriise, prostata, je dvoumen izraz, rajši predstojna žleza. Po Forelu bi rabil za Schnepfenkopt' slovensko kozico (kozica je všitek pri perilu, da se ne para), ki ima namen, da zatika scalo. Za Hodenbeutel bi rabil mošnjo, modnik je cel organ, mode z mošnjo vred. Za Nebenlhode ne o b m o d e k, ampak m o d ič e k. Samenleiter n,i odvodnik, ampak semenski prevodnik, Samenblase = s e m e n j a k; Harnstoff — s c a 1 i n a, Harn-\vasser = s c a 1 n i c a, Harnrohre = scalo, Harnorgan — s c a 1 .n i k. Za kloako bi rabil dobro slovensko duplja (vulgarno dutflja). Za coitus bi rabil rusko s o i t j e (coumie), ge-sdhlechtliche Vereinigung = spolna združii te v. Die Ver-einigung als Durdidringung = s p o j i t e v; strnitev pomeni, da so se prvotne razne sestavine združile v novo tvarino. Tu smo bogateji od Nemcev! Rekel bi: spojitev semena z jajčkom, a strnitev dveh kemičnih snovi, tako da se prvotni znaki izgube. Za Schwellkorper (str. 29) bi rabil b r e c i 1 o. Nabreklost srama bi bila zame »vikša nesramnost«! Glavica ■ K6.ptf.dien, glavi-c a = Kapsel, glavič — Gesohleohtseichel. Za praeputium ne predglavka, ampak kapica, ali pa prednja kožica (glavka pomeni široki del žlice). Cowperjeve žleze izikrgavajo mrs (str. 30). Spolni ž i v c i — ne sramni živci itd. Membran je mrenica in ne kožica, torej tudi ne jajčna koža, ampak opna. Na str. 33 je stvarno napačno namesto akme, za največjo spolno naslado, ekstaza. Ne ohlapna zveza stanic, ampak raihla, ohlapno je schlaff. Za erigieren je prav nategniti, torej spolni ud se nategne in nabrenkne, da je t o g in n a b r e k e 1, potem pa kine in u srh n e, za oboje ohlapne. Lep slovenski izraz je otroba Mutterleib. Posteljica = placenta, iztrebi (pl. t.) = Nachgeburt, s e n k i (pl. t.) so raztrgani delci, ki se po posteljici iztrebijo. Popadki = Geburtswehen, ,p o b o 1 e č k i = diie Nachgeburtswehen; popkovina Nabelschnur, ljudski navadno popkov t r a k. D e t e je toliko kot dojenček, po starem so ga dojili, dokler ni zdobra izhodil. Otrok je qui fari nequit, t. j. ki je že izhodil, pa še ne zna govoriti. Za dečko m in deklico prideta mladenič in deva ali mladenka. Za moško in žensko dobo (elimaeterium) pride poštar n ost, potem pride starost in m a t o r o s t, Alterssehwache. G o d-n o s t = die Reife, z g o d n o s t = Frtihreife, zrelost — volle Reife. Ako imam toliko dobrih lastnih izrazov, zakaj bi jih ne rabili in se prav suženjsko držali vedno nemške terminologije! Najslabši del Černičeve razprave je v oddelkih, ki se naslanjajo na biologijo, t. j. nauk o življenju. Bolje bi bilo, da bi Černič opusti! oddelke »Rast in delo«, »Propad in smrt«, nego da jih je tako nakratko in površno odpravil. Zastarela je trditev zadnjega odstavka str. 69, da morajo ljudje, ki veliko delajo, ali telesno ali duševno, tudi veliko jesti. Odloča edinole presnavljanje proto-plazme. Černič se ni mogel ogniti biologianemu stališču in se je moral spustiti v razlaganje delovanje stanice (str. 35). Bolje bi toraj bilo, da je uvod razširil v kratko biologično sliko. Seksualnega problema ni mogoče rešiti, nego s prirodoslovnega stališča ter -biolog .i č-n e g a temelja. Spol ne pričenja šele v organu, ampak je postanek organičnega življenja in sega globoko doli pod transcendentno črto. Uvod poljudmo znanstvene razprave Černičeve je očitno prekratek in prepoljuden. Černič ima sicer pred očmi širše, vendar kolikortoliko že poučene sloje občinstva in 'hoče zavzemati stališče modernejše vede. Zato bi moral čitatelja vsaj nekoliko obširnejše pripraviti na bistveni del razprave, ki vendar nosi naslov: »Telesni naš postanek, razvoj in konec«, torej se nima ba-viti le z opisom spolovil in njih funkcij. Moral bi stročno podati temeljne ibiologične pojme v soglasju s svetovnim naziranjem modernega prirodoslovca. Kajti le v takem okviru je mogoče raz-praviti vprašanje po naslovu. Počenja: »Kar vidimo na svetu je bitje, živo ali neživo.« No, ur (panta rei)! Nikjer absolutnega pokoja, vse gibanje; nikjer enakosti, vse neskončna različnost, večno prehajanje snovi v snov, oblike v obliko; nikjer praznine, ne- skononi mikro- in makrokozem v neomejenem prostoru!« Kako ženialno nam to pove pesnik Gregorčič: »Nikjer je stalne ni stvari, A prah noben se ne zgubi. V delavnico sem tvojo zrl, In videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerojevanje, prenavljanje, Iz bitja v bitje presnavljanje, A smrti nisem vzrl nikjer !u Černič sam rabi ta citat kot sklepni citat, izpodbija ga pa v svojem uvodnem stavku. Ni je meje med živim in neživim! Ta delitev je antropomo-forna, t. j. presojanje človeka vseh pojavov izven sebe ,po sebi. Prvotni človek je scdii, da je živo v prirodi vse, kakor on sam. Podlagal je človeška čustva, človeško voljo kamenju, rastlinam in živalim. Ni mogel umeti človeške smrti — zato njegova vera, feti-šizem, obožavanje prirodmh moči, iznajdba pekla in nebes. Človek poznejše izobrazbe je jel sicer ločiti sebe od prirode, ločil je živa bitja od neživih. Živa so bila ona, slična v počenjanju njemu: ki se hranijo, čutijo, se premikajo in se plode. Našel je te znake izprva na živalih, zato so poleg človeka le-te bile živa bitja. Mnogo pozneje je sklepal, da tudi rastlina srka hrano, da tudi rastlina čuti solnčno milobo ter pod nje vplivom krči in razprostira svoje Liste, da tudi rastlina po cvetju daje plod. In vendar je tudi ta sodba in torej Černičeva antropomorfna. Je sodba po počenjanju človeka, po pojaviih na njem. Tako smo se učili v šoli iz učnih knjig, a vendar to ni cela istinitost (Tatsadhlidhkeit). V trenutku, ko človek abstrahira od lastnega življenja, ko Položi isto merilo nase kakor na vse stvari izven sebe, se mu odpira šele velikolepje in enotnost prirode: Živi svet je le del neživega, ali obratno. Vse v prirodi je večno, smrti ni, smrt je le antropomorfna, tvor človeške fantazije. Ko je človeški um izvršil sintezo enotnosti prirode, je dobil istinit pogled na nje tvorbe, postal je šele siposoben ločiti orga-nično od neorganičnega, živo od neživega. Našel je molekul in stanico povsodi in vselej kot zadnjo istinito prikazen na vsaki stvari. Odtod delitev živo in neživo, le sistematična razdelitev v svrho lažjega obvladanja neskočne raznoličnosti prirode, začasna razdelitev, ker človeški um več nego sluti, da skoro najde prehod ’n vez od čisto kemičnega molekula na živo stanico in nasprotno. 2e je tehnika prehitela teorijo in vseskozi prevedla kristaloide v koloide. 2e so dognali Schroen v Neaplju, Harting na Holandskem Leduc na Francoskem, da rastejo kristali pri tvoritvi iz sebe ven in da kažejo njih prvotne tvorbe, podobe stanic (petroplazma, petroblaste in petrocelule) z različno vsebino in jedrom, da tudi kristalne stanice poznajo delitev. Že se je posrečilo Wohlerju v laboratoriju proizvesti orgamično substanco iz anorganičnih. Sohroen je konstatiral izločanje kristalov v bakterijah, in velja splošno »ubi planta, ibi crystalli«. Na dve skupini so se postavili biologi, na eni strani Sdiroen in pripadniki, ki trdijo: »Vse od meglenih lis pričeto, skozi svet kristalov in raztopin do rastlinstva in živalstva živi«, na drugi strani pa mehanisti: »'Nič ne živi, ker vse, kar označujemo kot življenje, v bistvu ni nič drugega nego mehanika«. Utegneta imeti prav obe skupini, da je nazivanje »živo« in »neživo« ustvaril le človek prejšnje omike, da je ločil pojave in prikazni obdajajoče prirode in sebe od njih, da pa je učenjaku, ki ne vlada samo svoje specielne stroke, marveč je v stanu napraviti vsaj pregledno sintezo strok, priroda enotna, in je vseeno, ali se na tej enotnosti konstatira življenje ali mehanika, nazivanje in rezultat je odvisen le od metode. Dokler pa se človeku samemu ne posreči ustvariti žive stanice, toliko časa moramo v svrho sistematičnega pregleda vstra-jati pri nazivanju »živo« in »neživo«. Četudi je z najdbo radija, emanacije in preboda v helij padla teorija atomov kot zadnjih in nedeljivih sestavin vse prirode in vemo, da prvine prehajajo ena v drugo; četudi sodimo nujno, -da ravno kemična sestava stanice sega pod atome in je morda glavna razlika stanice in kemičnega molekula v tem, da tvorijo sestavine stanice ne le prvine v gotovem razmerju med se/boj, kakor pri molekulih, ampak morajo prilhajati vmes energije neznanih snovin pod atomi, vendar loči stanico od kemičnega molekula istina, da so atomi v molekulu vezani v gotovem mehaničnem razmerju tako po velikosti, kakor po razstoju, da tvori zveza na videz ne-premenljivo tvarino istega sklada, da so torej atomi med seboj v stanju pokoja, harmonije in stalnosti. Znak nežive prirode je torej pokoj in nepremenljivost, obenem temeljni znak smrti. Odkar je Dujardin zasledil protoplazmo, t. j. zmes različnih ogljenoduščevih substanc, ogljenčevilh hidratov in razstopine kri-staloidnih substanc, ločenih po staničnih in jedrčevih mrenicah med seboj v gotovih odnošajih, kohezijskih in adihezijskih in različno spojenih, vemo, da je vsako živo bitje sestavljeno v ibistvu iz stanic. Tudi stanica je sestavljena iz molekulov, vendar je matematično razmerje sestavljajočih atomov komplicirano, često nedoločljivo. Stanice med seboj niso v določeni zvezi ne po veli- kosti ne po razstoju, marveč so telesca, viseča v raztopini, t. j. tekočini, iz katere dobivajo in kateri oddajajo svoje snovi. Za obstoj stanice je torej treba tekočine, stanica je vodna prijazen (phenomene aquatique, Dantec), torej je tudi življenje prvotno vodna prikazen. Vezanost stanice na raztopino se imenuje koloidalno stanje m že to stanje karakterizira silno občutnost in premenljivost stanice, kajti tekočina se strdi že ob 0° in prehaja v sopar že ob 60", torej meje, v katerih je Staniči obstanek edinole rnogoč. Najvažnejši vpliv na stanico ima torej toplina. Poleg termičnih vplivov pa je stanica ravno tako pristopna električnim, niagnetičnim kakor oscilatorni luči. Kot poseben znak občutljivosti stanice Dantec navaja vibratorni vpliv zvoka. Dočim le-ta na neživa bitja nima znatnega vpliva, je vsako živo bitje vibra-tornim vplivom razpostavljeno in je zanje, razvitejše ko je to bitje, temibolj sprejemljivo. Razlika, ki se s poizkusom lahko da utemeljiti med kemičnim molekulom in stanico, je lahka ločljivost atomskih skupin, torej izpremenljivost stanične vsebine in s tem Premenljivost oblike. Kakor nam torej predstavlja kemična spojina stalnost, pokoj in harmonijo, tako stanica nepokoj in izpremenljivost. Temeljiiia lastnost protoplazme, t. j. vsebine stanice je torej najvišja sposobnost, sprejemati in oddajati snovi in grupirati drugače prejete snovi. Z vsakim oddajanjem in z vsakim sprejemanjem se stanica izpremeni. To spreminjanje je presnavljanje (Stollwechsel). P r e s n a v 1 j a n j e je torej temeljni Znak ži v 1 j e n j a. Vse kar se p r e s n av 1 j a, je živo, kar se ne Presnavlja, je neživo ali mrtvo. Nehanje presnavljanja je smrt. Presnavljanje stanic enega bitja je omejeno individualno življenje, »iz bitja v bitje presnavljanje«, t. j. porajanje in prerajanje, je življenje vrste — življenje na sebi. Le če abstrahiramo od bitja kot individua, pridemo do polnega pojma življenja. Smrt za živa bitja je torej prestanek individua. Vsaka kemična zveza je tembolj razpadljiva čim večje vsebino ima atomovih skupin. Stanica je torej sila razpadljiva, odvisna od obdajajoče je raztopine in okolice. Solnce sije na padajoče kaplje, in tvori mavrico, solnčna luč pa kapljic ni najtanje prenaredila. Luč, ki pada na stanice, je nasprotno ustvarila organ — oči. Zvok ne pusti sledov na bronu, ustvaril pa je človeško uho. To razpostavljenost stanice in odvisnot od okolice imenujemo mikavnost (Reizbarkeit). Vsled prevelike mikavnosti morala stanica razpasti, ako bi ne imela v sebi jedra, ki bi Prevzemalo novih snovi od svoje sredine (milliau). Pri raz- padanju in gradbi stanic potom poizkusov najdemo, da ima svojo posebno in neobbodno vlogo kislec, ki se nahaja v sredini stanic. Le kjer je tega dovolj, se protoplazma presnavlja. Znak življenja je torej sprejemanje k i s 1 e c a, t. j. dihanje. Več ko je vnanjih mikov in bolj ko je pristopen kislec, bistreje se Staniča presnavlja, in ker ima v sebi jedro, ki priteza, narašča. Staniče v raztopini med seboj stopijo v razmerje sožitja ali symbioze ,največkrat pa v stanje tekme; stanioe iz sredine zajemajo in oddajajo in tako laihko različne stanice v isti sredini rastejo, ali pa propadajo. Kadar stanice iz sredine več zajemajo nego oddajajo, rastejo. Kadar je zajemanje in oddajanje v ravnovesju, so dozorele, 'kadar več oddajajo, nego prejemajo ginejo. Staniča s svojim jedrom .nove prejete snovi veže v sebi tako, da obrani svojo obliko in slično vsebino, t. j. prispodablja (asimiluje). Elementarni znak življenja je torej asimilacija sredine stanici. Le po asimilaciji stanica raste, in kar je najbolj karakteristično za življenje stanice, je to, da s ponavljanjem asimilacije raste tudi asimilatorna moč, t. j. večkrat ko asimiluje, več lahko asimiluje. Iz vzajemnosti stanice s sredino smemo sklepati : Nobeno bitje ž i v 1 j e n j a n e nosi v sebi. Večanje asimilatome moči stanice vsled ponavljanja asimilacije iste snovi je dokazana po bakteriologiji. Z razvojem te se bližamo tudi problemu rešitve vprašanja o življenju. Ako vcepimo ovci bakterije osepnic, se te v krvi ovce razmnože tako rapidno, da ovca pogine, t. j. stanice bakterij so odtegnile krvi toliko za rast potrebnih snovi, t. j. so asimilirale sebi toliko notranje sredine ovce, da so življenske stanice iste morale poginiti. Bakterije izvzete iz poginole ovce pridobe na strupenosti, t. j. še hitreje umore isto in tudi večjo žival. Ako pa nasprotno ni vstopilo dovolj bakterij v ovčjo kri, nje stanice od svoje strani ugonobijo vcepljene bakterije. Poizkusi kažejo, da so tako oslabljene bakterije manj strupene. Z zmago ene vrste stanic v boju za obstanek z drugimi je vzrastla njilh asimilatorna moč. Ako se strupena bakterija kemičnim potom oslabi, nima vcepljena na ovco, moči. Ako pa iste oslabljene bakterije vcepimo manjši živali, n. pr. miši, jo usmrtimo. Ako vzamemo bakterije iz usmrčene miši in vcepimo v zajca, usmrtimo tudi tega, in ako tako okrepljene bakterije vcepimo ovci, tudi isto usmrtimo. Poizkusi so torej pokazali, da stanica s ponavljanjem asimilacije pridobiva na asi-milatorni moči. Z asimilacijo je torej združena večja moč, t. j. *) primerjati vergleichen, prispodabljati, asaimilieren,U4V-OU0U rast. Brez asimilacije in brez asimilatorne -moči mora slediti razpad. Vsled mikavnosti in asimilacije nastane torej vedno gibanje v stanici v smeri večanja in vplivanja na sredino. Posledica gibanja m rasti mora biti delitev. Kakor se prevelika kaplja, gibajoča se v drugi tekočini, razdeli, tako se mora deliti tudi Staniča v svoji' raztopini. Z n a >k življenja je torej presnavljanje, rast in množitev. Ker je vsaka Staniča v drugi sredini in pod drugimi miki, nobena Staniča ne more biti docela enaka drugi in tudi ne posamezni deli vsebine, torej tudi oddeljene staniee ne morejo biti docela enake matici. Staniče se torej vsled presnavljanja in rasti med seboj razlikujejo — diferencirajo in vsled delitve diferenciacije ustanove. Ako bi se staniee vsled mikavnosti in različnosti sredine brezmejno diferencirale, bi morale izgubiti asimilatorno moč, t. j. podlegle bi kvantitativnemu napadu tekmujočih stanie. Nemogoče bi postajalo stopnjevanje asimilacije, zmagovala bi vedno številnejša, nižje organizovana, t. j. manj diferencirana vrsta. Del staniee, ki je pristopnejši vnanjim mikom, je tvarina, ki obdaja notranje jedro. Jedro pristopno je diferenciaciji šele potom protoplazme s svojimi centrosomi. Med jedrom in centrosomi nastane vsled tega razmerje privlačevanja in odbijanja. To razmerje daje tudi domnevati, da sta jedro in centrosom različna vsled sestavin, za človeka še neopredeljivih. To razmerje, slično dvema elementoma električne baterije, smemo jemati kot naj-zadnejše spolno razmerje. »Les elements sexuels ultimes sont plus petits que les cellules, le protoplasma est forme de particules, qui ont les deux sexes. Les deux poles de ses particules doivent coexister dans 1’ act d' assimilation. L’ assimilation est phemomene bipolaire. Le centrosome est un element sexuel. Dantee. (Naj-zadnejši spolni elementi so manjši kot staniee. Protoplazma je tvorjena iz delcev, ki imajo že dvojni spol. Dva pola teh delcev morata soobstajati v dejanju asimilacije. Asimilacija je torej bipolaren pojav. Centrosom je seksualen element.) Spolno razmerje jedra in cen trosoma v stanici bi bilo torej zadnje znamenje življenja, t. j. vzajemnosti diferenciacije in asimilacije kot funkcija neskončne raznoličnosti in stalne oblike. Dočim so plodovi individuov, ki se množe po enostavni delitvi, med seboj precej enaki, so plodovi različno spolnih individuov neznansko različni — torej je funkcija spola vstana-vljanje neskončno diferenciranih individuov in izbiranja med temi za novo integracijo, ki se pod vnanjimi vtisi in vplivi vnovič diferencira od vseih ostalih prejšnjih, istočasnih in sledečih indi-vi'duov. Stvarnica priroda zasnuje neskončno različnih indivi-duov, ki v medsebojnih, odnošajih streme k skupnosti in kažejo na celoto. V dobah, v katerih so postale stanice na zemlji, so bili pogoji neenaki, zaraditega so tudi morale nastopiti že takoj ob postanku stanice brezštevilnih različnih vrst. Kjer je sredina bila večalimanj enolika, malo pristopna vnanjim mikom, so postale tudi ednostavne enolične stanice; kjer je bila koloidalna sredima bogata, vnanji miki raznolični in jaki, tam so postale stanice, ki so se hitro diferencirale po vsebini in med seboj. To prvotno diferenciranje stanic je vir daljšega razvoja v posebne vrste. Ko se je ustanovilo ravnotežje med diferenciacijo in asimilacijo, je bila vrsta ustvarjena. Vrste ne moremo drugače dognati nego po opazovanju v daljši dobi. L'espece est le resultat d’ observation prolongee. L' espece est 1' cnsemble des individus entre les queles il n’existe que de differences quantitatives, sur la tjuelle ditfference ne decide oh e 1’ impossibilite de fecondation. Dantec. (Vrsta je rezultat opazovanja. Vrsta je skupnost indi-viduov, med katerimi ni druge razlike nego kvantitativna, odloča le nezmožnost oploditve.) Spolna razmnožitev odstranjuje slučajne premembe im vzdržuje srednji tip vrste. H. Spencer. Vsled različnih delov stanice postajajo tudi različni deli iste pristopnejši vnanjim mikom. Vsled tega se ti delci pri naraščanju različno grupirajo in predele v stanice, ki prevzemajo različne funkcije, so pa vezane med seboj. Tako jame prejemati ena Staniča in sčasoma v razvoju skupina stanic vnanje mike luči, druga mike zvoka itd. Vsled te diferenciacije oslabi asimilatorna moč teh stanic na snovi sredine, asimilatorna funkcija pa se ojači v notranjih stanicah, med vsemi kroži notranja raztopina ali notranja sredina, t. j. krvni tok. Kakor so se posamezne skupine stanic ene celote diferencirale po funkcijah, prevzamejo funkcijo prevajanja mikov vnanje in notranje sredine posebne stanice: živci. Ker živci posredujejo vzajemnost vsega staničevja, mora imeti živčevje svoje središče, kjer se vsi miki notranjosti im vnanjosti srečavajo in nanašajo drug na drugega: možgani. Le cerveau est done un accumulateur. Dantec. Možgani so akumulator. Smemo trditi, da ima vsak organ svojo pamet in spomin v centralnem živčnem akumulatorju. Ponavljanje funkcije je ustvarilo organe. La function crče 1' organe. Lamarck. Z or-ganično zvezo stanic med seboj se je ustvarila obenem notranja vsebina, t. j. krvni tok. S tem je postalo bitje manj odvisno od vnanje sredine. S to neodvisnostjo organizma od vnanje obdajajoče raztopine z rezervo notranje sredine prejenja biti bitje »etre aqua-tique«, bitje stopi iz vodne raztopine na vzduh. Vnanja sredina postane vizduh in kislec največji pospeševalec presnavljanja -— organizem isi vstvari pljuča, vnanji miki postajajo v vzduhu močnejši, reakcija organizma nanje jačja in ustvarijo se razviti gibalni in premikalni organi.*) Večji miki vstvarjajo jačjo funkcijo, jačji organ — jačji refleks. Jačji organ sprejema lažje mike iz dalje in refleks zopet dej--stvuje na daljo — nastopi učinek na daljo (Fernwirkimg). Občutljiv jak organ sprejme neznaten mik od zunaj, izproži pa refleks neznanskega učinka. Liki mala užigalica sproži dinamitu o mino in podira pečine, tako neznaten mik na jak, razvit organ potom živca in možganov izprosti neznanski učinek na daljo. Ako se je morda človeku do sedaj nemogoče zdelo, da bi kemične premern-be in prehodi v stanici izprostile velikanske energije, je odkritje radija in njegove energije storilo vse razumljivo. Rastlina, ki dobiva neposredno hrano iz tal, in ker je notranja sredina minimalna, se ne premiče. Z možgani je postala funkcija vsakega organa refleks vsega organizma. Višji ko je organizem, kompliciranejši so možgani, čudeznejša je vzajemnost. Ta je zmiselnost in eilj-nost vseh funkcij. Smemo reči: na življenje kakor daleč sc da zasledovati, je učinek kemično-fizičnih procesov. Vzajemnost organov se pokaže v korelaciji, t. j. ako se en organ razvije, razvijajo se odgovorno tudi drugi, da nastopi spremljajoč in prevajajoč; ali pa, kadar se en organ preveč razvije, zaostajajo drugi. II n’ y a pas dans 1'etre vivent un seul phenomen local en ap-Parence qui n’ait pas retentissement general sur tout rorganis-rne. L’organ est 1’ensemble des partis de 1'individu, qui colaborent a l'execution d'ime function. L'organ comprends tout 1’organisme. La vie est une succession des functiones. L’etre vivant est une succession d'organes. La function est 1'activite d’un organisme a un moment donne. La vie depends de 1’ ensemble des circo-stances et de Letat structurai actuel de 1’individu. Dantec. Ni v živem bitju enega samega lokalnega pojava, ki ne bi imel odmeva v celem organizmu. Organ je skupnost delov indi-vidua, ki sodelujejo pri izvrševanju funkcije. Organ vseblja cel organizem, življenje je nasledovanje funkcij. Živo bitje je na- *) Černič zamešava gibati, bewegen, pomikati se, sicli von der Stelle ruhren, in pregibati, sicli beugen. sledovanje organov. Funkcija je dejavnost organizma v danem trenutku. Življenje je odvisno od skupnosti obdajajoče okolice in od strukturalnega stanja i n d i v i d u a. L'animal est adapte au milieu. L'evolution de la vie est indis-solublement liee a rčvohition du mond tout entier. Dantec. Žival je primenjena svoji sredini. Razvoj življenja je nerazločno vezan na razvoj celega sveta. Anpassung ist die Bezieiliung des Onganismus zur Unrvvelt, beherrscht durdh p!iysikalisolie und chemische Energien. (R. Miiller). Primena je odnašanje organizma k obdajajočemu svetu, katero vladajo fizikalične in kemične energije. Vzajemnost vseli organov poleg korelacije dokazujejo najbolj žleze, t. j. nabiralnice sokov in sestavin iz skupin organov ali celega organizma, t. j. spolna žleza, v kateri se tvori mrs, ki daje snovino spolnim stanicam kot reprezentantinjam vzajemne energije celega organizma, nositeljicam asimilatorniih moči celega organizma nositetjicam temeljnih znakov te vrste. Die in den Ge-schlechtzellen aufgehauiften Energien bilden eine zusammenge-drangte Wiedergabe der samtlichen in Organismus Wirksamen Energien. Die fertigen Gesohlechtszellen sind das Ergebnis aller Energiewirkungen, die wahrend der Bildung der Geschleehtszel-len in Korperplasma auftreten. Die fertige Keimzelle ist abge-schlossen (R. Miiller). Die Tiere als Eitzellen sind so versdhieden als im ausgbildeten Zustande. Hertwlig. (Živali jajčnih celic so tako različne, kakor v izobraženem stanju.) Beer: Der Keim ist das unausgebildete Tier selbst. Die Entwicklung der Tiere aus der Keim,zeli e ist nur die Entwicklung aus allgemeinen zu be-sonderen Merkmalen. (Kal je neizobražena žival sama. Razvoj živali iz kalnih celic ni nič drugega, nego razvoj od splošnih do posebnih znakov.) Spolne žleze s svojo krga- vino (Absonderungein) reagirajo na celoskupni organizem. Dokaz — sekundarni spolni znaki. Dokler pri človeku ni mrsa, se ne oglasi spolni nagon, ni vidne razlike v zunanji obliki človeka. Ko je jela spolna žleza izločati mrs, nastopi spolni nagon in človek se razlikuje v moža in ženo. Mladeniču zraste prvi mah, kateremu sledi polni obrast, devi se dvignejo grudi1, to so takozvani sekundarni znaki spola. Spolna žleza torej vpliva na snovino celega človeškega telesa in tako dokazuje, da je spolni organ centralni organ asimilatonne človeške moči, centralni organ strukturalne moči. G e sch lech t s!d r ii se n besitzen eine innere Sekretion, durch welche sie einen machtigen Einfluss auf die Gestaltung des Kor- pers gewin,nen. So\vie das Keimplasma muss u mg e k eh rt das Kor-perplasma auf die Bildungenergie des Keimplasma einen Einfluss haben (R. Miiller). Spolne žleze izkrgavajo ter dobe mogočen vpliv na postavo telesa. Ka'kor kalni plazma, tako mora imeti tudi životni plazma vpliv na tvorno energijo kalnega plazma). In dejanski se oglasi cepetec*) pri človeku ne morda takrat, ko ima preobilo semena ali jajčkov v sebi, marveč že takrat, ko krožijo v krvnem toku snovi, ki imajo tvoriti mrs. Die im Blute kreisenden 'Stoffe erzeugen libido (Lowenfeld). V krvi krožeče snovi proizvajajo pohoto.) Take snovi imenujemo: erogene snovi. Po istem veščaku spolna združitev in že cepetec proizvaja večjo potrebo kisleca, torej je pospeševateljica presnavljanja. Tako vidimo vzajemnost presnavljanja z dihanjem, zaplojanja z dihanjem in presnavljanjem. Dokler vzajemnost vseh organov in stanic ni dovršena, t, j. dokler staniee hitro naraščajo, da medseboj vsled naraščanja ne morejo priti v ravnovesje, toliko časa se ne morejo tvoriti spolne staniee, t. j. kalne staniee (Keimzellen), seme in jajčki. Mit der Gesdhledhtsreife schliesst das Wachstum ab (R. Miiller). S spolno zrelostjo preneha rast, dobil je mož, dobila je žena svojo stalno obliko, okostje strdne. Močnejša ko je rast, bolj ko je kompliciran organizem, pozneje nastopi spolna zrelost, večja je dejalnost živčevja in nasprotno ob zgodnosti zastane rast in vzajemnost in jakost organizma. Prve kalne staniee mladih živali so naravno jalove. R. Miiller. Naravno je, da se mora pri kompliciranem, jakem organizmu in vsled močnejših in različnejših vnanjih in notranjih mikov na organe in njih staniee, tudi vsebina protoplasma diferencirati tako, da v enih postaja jajčji centrosom v drugih jedro. Po krvnem toku, presnavljanju in združevanju v spolnih žlezah, mora tudi v le-teh nastati diferencijacija kalnih stanic po tej razliki, t. j. po spolu. Vsled diferenciacije kalnih stanic in različne njih funkcije 'mora nastati delitev spolnih organov, po načelu: funkcija vstvarja organe. Dočim so enostavne staniee ali individui iz številno malo diferenciranih stanic v svojih spolnih izločilih naravno enospolni, morajo postati jako in različno organizirane staniee dvospolne po pretežni energiji centrosoma ali jedra. Kakor je lahko slediti delitvi in pomnoževanju enostavnih organizmov, tako je *) Cepetec die Regung des Geschlechtstriebes beim Manne; neka Vrsta orebis, ker po njej živina dobi spolni nagon; „šentani cepetec" Pravi se otroku, ki si ne da miru. težko slediti spolnemu pomnoževanju neskočno kompliciranega organizma. Nous ne pouvons jusqu’a present songer a definir la vie que par ces resultats. (Dantec.) Ne moremo drugače razlagati življenja, kakor po rezultatu. Vidimo, da se višja organizirana bitja ali ovipara, ali ovivivipara ali vivipara. Vemo, da riba nosi ikre na kraj, ki je goden za rast kalnih stanic, in da ji sledi samec ter pomrsi založene ikre. Vemo, da kura nosi jajčnik v sebi in petelin brizgne svoje seme na zrela jajčka, ki rastejo v kuri v jajce, v katerih se oživi kebček pod vplivom životne gorkote koklje. Vemo, da nosi žena oplojeni jajček v otrobi in maternici, da ga redi iz posteljice s svojo mezgo in krvnim kislecem, izloči dete in doji z mlekom, dokler ne izhodi iin ne izpregovori, dokler ne postane otrok, t. j. do prvega duševnega gibanja. |Po teh pojavih smemo sklepati, da je dvospolnost rezultat višje organizacije in najvišje ondu, kjer samica donosi v sebi nov individu kot predstavitelja vrste. Vemo torej le, da naj višja spolna organizacija pomeni tudi najvišjo telesno strukturalno in najvišjo intelektualno organizacijo. Kakor je z viškom spolne organizacije dovršena telesna organizacija, tako je tudi z viškom telesne organizacije združen višek intelekta. Z viškom telesne in živčne organizacije postane mogoča šele neskončna vsota mikov in refleksov na organizem in od njega. S spolno združitvijo stopnjuje se šele vpliv vnanjega sveta na notranjost organizma, stopnjuje se diferenciacija in vsled asi-milatorne moči kalnih stanic postane mogoča integracija neskončne raznoličnosti, tako da je človek kot mikrokozem nositelj neskončne premenljivosti in raznoličnosti, odsev vesoljnosti. Ugodno izvrševanje spolnih različnosti pomenja organično silo. Razlika med možem in ženo je življenska, biologična. Funk-cijonelna energija možkih in ženskih stanic je različna, imuniteta prenaša se le po materi. Možki in ženski spol razloča se po različnosti presnavljanja, bolni očetje stopnjujejo dispozicijo plodu k obolevanju, matere oslabevajo organične bolezni. Za to je organično bolna žena nevarnejša plodu nego mož. Ženska deca je odpornejša proti boleznim, nego možka (Orschansky). Podedovalne energije ženske organizacije so težje premenljive, zaraditega žena predstavlja raso in ne mož. ■Nous constatons que tout le genie reside dans 1’espece, la vie cu la nature, et que 1’individu est a peu prees stupide. Maeterlink. Daher das Weib die Vermittlerin der geistigen Begabung. R. Miiller. (Ugotavljamo, da je vsak ženij le med vrsto, v življenju ali prirodi, in da je individu nič manj nego top. Zato je žena posredovalka duševne nadarjenosti.) Žena v svoji otrobi in po svojem živčevju čuje višji organizem, zato mora biti žena po asirnilatorni moči jačja od moža. Bolj ko so se mogle pod vplivom okolice razviti možgani in živčevje, višja je rasa. Višji razvoj živčevja pa se sodi po meri mikavnosti in upornosti, nositelj obojega je mož. Zato je biologično mož nositelj razvoja in napredka. Razvoj in .življenje je torej mogoče razumeti le iz biologič-nega stališča, imajo pred seboj celotnost in vesoljnost prirode. Le s tega stališča so veljavne besede Gregorčiča: In smrti nisem vzrl nikjer! In le s tega stališča se razumne lepe besede, katere je napisal kolega ob smrti velikega medieinca Notnagla: »Das Sterben ist nicht qualvoll! Oualvoll ist nur unsere Sterbensangst. Der Tod ist gut! Wer ihm ins Auge schaut, der sieht wie s eh o n und mild und gut er ist!« (Smrt ni mučna, mučna je le naša bojazen pred smrtjo. Smrt je dobra. Kdor ji gleda v oko, vidi kako je lepa, mila in dobra.) Misleči človek sprva strmeč ugleda večnost in neskončnost prirode, zroč in izsledujoč zavlada prošlost — hrepeneč se udaja povelju spolne prirode in zavlada smeri bodočnosti — sedanjost izgublja svojo moč, postaja zanj prehodnost. Forsdhe, liebe, laohle, dass sind die drei grossen Imperative, die zu Gott fiihren. (Izsleduj, ljubi, smehljaj se! To so tri povelja, ki vedejo k Bogu.) Bolsehe, Liebesleben. Ksioiratzsirararaoiraoirararaizsirainiraioiraraiairaioirara Inž. A. ŠTEBI: Tehnika in narodno gospodarstvo. (Dalje.) Brezobzirno gre moderna tehnika svojo pot dalje. Kar ji Pride na pot, kar jo ovira v napredku, brezobzirno odstrani ali po svoje izobrazi. Mogoče se najde kdo, ki bo 'trdil, da je ta sila zato reakcionarna, da je ta brezobzirnost nepravična; mogoče se najde kdo, ki bo to zmagoslavno pot moderne tehnike imenoval kruto zatiralko proste volje, prostega dela, prostega znanstva, — naj ima to veselje — ta glas bo zamrl neuslišan in nemoten v mogočnem boju narodnogospodarskega dela. Moderna tehnika mora dalj'e — to je njen naraven razvoj — mora iti brezobzirno dalje, poleg in mimo vseh zaprek. Na tem zmagovalnem potu pa tehnika ne odstranjuje le or-ganičnih ovir, ampak preolbrazuje vse duševno življenje človeštva. Najodaljenejši kotiček vidi, da je njeno delo potrebno, poslednji delavec išče v nji svoj duševni razvitek. Moderna tehnika bo dovedla vso maso ljudstva do duševnega osvobojenja in posvetila s svojo civilizatorično lučjo v najbolj temni grob človeškega življenja. V dokaz naj navedem le en primer. Pred izumom tiskarstva in tiskalnih strojev so našle najkrasnejše ideje le težko svojo pot v širšo javnost. Večina ljudstva še ni znala brati ne pisati, dokler se ni dvignilo blagostanje narodov s pomočjo tehnike. In danes? Kako mogočno vpliva moč tiskanih idej in besed! Čim bolj napredujejo tiskarski stroji v svoji popolnosti, tem cenejše je časnikarstvo, tem cenejše so knjige in teni ložje si nabavljajo najrevnejši in od mest oddaljeni sloji knjige in časnike. S pomočjo vedno popolnejših strojev prinašamo vedno več luči in jasnosti v vse razprave, v vse dogodke svetovne politike, prinašamo luč vsem ljudem na svetu in ne le nekaterim privilegirancem. Tehnika je torej kultura. To priznanje moramo jasno in glasno izreči, kakor težko bo mogoče že danes priboriti priznanje tega dejstva. Ves naš življenski in gospodarski boj pa najjasneje dokazuje, da je to odkritosrčno priznanje opravičeno in tudi potrebno. Seveda ima tudi ta kultura, kakor vsaka druga, svoje temne strani. A te so malenkostne. Dostikrat podtikamo tehniki brez-delnost širokih mas, ubožanje večine prebivalstva in otežkočenje našega živ-ljenskega boja. To ni pravično in nima nič opraviti z napredkom tehnike. Vse te temne strani človeškega življenja je zakrivil edino kapitalizem s svojim krvoločnim izkoriščanjem in skoro neomejenim gospodarstvom. Vsakdo občuduje preporod narodnogospodarskega gibanja na podlagi moderne tehnike. Vsa velika dela in neverjetni napredek tehnike masa človeštva pač gleda in občuduje, a jih noče ali ne more upoštevati po njeni v resnici velikanski vrednosti. Zato je pa neobhodno potrebno, da natančno in odkritosrčno pregledamo vso zvezo tehnike z narodnim gospodarstvom, to edino in naj- giobjo vez celega gospodarskega gibanja v našem življenju. Delo tehnike v gospodarskem, socialnem in kulturnem oziru je treba pravično oceniti, njeno moč, njeno vrednost, njen upliv na ves naš življenski boj upoštevati po zasluženju. Ni dovolj, da priznamo, da je tehnika duša narodnega gospodarstva (kar so storili že razni nacionalni ekonomi), aimpaik izvajati moramo iz tega prepričanja tudi vse posledice. Naše življenje je z vsakim dihljajem privezano na brezprimerno napredovanje moderne tehnike in vse naše delo in vse naše mišljenje je odvisno od tega glavnega činitelja narodnogospodarskega pro-bujenja. In zlasti naše slovensko narodno gospodarstvo zahteva še posebne odkritosrčnosti in jasnosti v organizaciji naše energetične sile. Slabota našega narodnega telesa, materielno uboštvo slovenske narodne skupine in splošno priznana zaostalost za 'drugimi narodi na gospodarskem polju zahtevajo od poedinega delavca jasnosti v delu in od celokupnosti pametno in eksaktno organizacijo narodnogospodarskega dela. Ako razkrojimo vse narodnogospodarsko delo in določimo dejansko zvezo nar. gospodarstva s tehniko, potem si moramo najpreje ogledati okostje obeh členov in njih karakterističnosti. To raztelešen j!e nam bode jasno pokazalo brezprimerno odvisnost narodnega gospodarstva od tehnike, naše stališče napram narodnogospodarskim nalogam in stališče človeka v tem gibanju. II. Moderna tehnika. Velikanska dela moderne tehnike moremo oceniti po njih pravi vrednosti šele potem, ako si ogledamo, kako je bilo s tehniko — oziroma kako je bilo s stavbinsko stroko in mehaniko — v preteklih časih, dokler ni nastopila tehnika svoje znanstvene Poti. V 'zgodovini imamo nebroj primerov, ki inarn dokazujejo, da j'e že v starem in srednjem veku trenotno vsplamtel inženirski duh do mogočne višine in vstvaril take (spomenike ženialnosti, da iih še danes, po stoletjih in tisočletjih občudujemo. Seveda to občudovanje najčešče spremlja ironičen nasmeh, a vseeno ni o ram o ideji priznati visok polet in izvršitvi velikansko delo in neumljiv trud. • Ce se popelje potnik v Egipt, kaj je njegova prva pot? Gotovo si ne ogleda velikanskega dela najmodernejšega časa — mogočno zajezenje Nila, — ampak njegov duh sili tja, kjer gledajo oči nekaj kolosalno nerodnega, brez smotra v nebo štrlečega, W ga spominja, da se človeški duh že tisočletja trudi, da Ibi premagal naravo in njene zavratnosti. Cheopsove piramide in zastarele sfinge omamijo v trenotku vse njegovo moderno mišljenje in on ne vidi drugega, kot nekaj neranljivo velikanskega. Vpraša se pač, kakšnemu namenu so ti kolosi formalno služili, ne potrudi se pa premisliti, kakšen gospodarski pomen je imelo to velikansko delo. Tu ne premisli, ko leze po mogočnih kvadrih piramide ali proti oglodanemu vrhuncu, ali je 'bil stavbenik te velikanske zgradbe v duhu podoben našemu stavbenemu mojstru, ali pa je dotičnik zidal ta spomenik po čisto drugih, nam neznanih postavah. Še danes nam je namreč popolnoma neumljivo, kako to, da so dimenzije te največje piramide v takem sorodstvu z Lu-dolphovim številom (3M4159), in s pomočjo kakih instrumentov je bila postavljena piramida v tako natančno geografično lego. V tem slučaju ne najdemo torej nobenega narodnogospodarskega pomena. Služi nam preje za strašilo kapitalističnega mo-gotstva, ki je zarobilo duha in trud tedanjih mojstrov in delavcev. Diametralno tej Cheopsovi izgubljenosti pa vstaja duh Ram-sesa II. in Necha, katera moža moramo obenem imenovati, ako govorimo o Lessepsu, stvaritelju Sueškega prekopa. Tri tisočletja razdalje je med možmi, a vendar so narodnogospodarske zahteve in naloge enake. Že Rarnses im pozneje Necho sta uvidela veliko potrebo tega prekopa, ne samo uvidela, ampak se oprijela velikanskega dela, katero naj bi povzdignilo tedanje narodno gospodarstvo Egipčanov. In vendar, kako neverjetno se razlikuje izpeljava tega načrta pod Necliom ali1 sedaj pod Lessepsom. Prvemu je bila na razpolago vsa despotska sila nad fizično močjo celega naroda, razpolagal je z vsemi sredstvi, da premaga tehnične težkoče. A drugi, tujec na neznanem ozemlju, z geografično karto v roki, edino na svoje diplomatske zmožnosti in na duševno premoč moderne tehnike oprt, razpolagal je z ozkim krogom inženirskega štaba in se lotil z železno eneržijo tega dela. Po Herodotovem sporočilu je Nedio žrtvoval pri gradbi kanala 120.000 Egipčanov brez zaželjenega uspeha; a I.esseps je v kratki dobi desetih let dovršil svojo nalogo, katera je stala okoli 480 milj. Fr. in razmeroma zelo majhno število’človeških žrtev. Da se more oceniti velikanski pomen tega dela, naj omenim le nekaj številk. Leta 1904 (novejši podatki mi žalibog niso na razpolago) je bila sledeča bilanca o tem kanalu: Pasiralo je 4237 ladij s 13,400.000 netto tonami, 115,800.000 Fr. dohodkov in 37,000.000 Fr. izdatkov, ne glede na splošni gospodarski dobiček s povzdigo trgovstva in prometa. Obrnimo se sedaj na široko morje in preglejmo dolgo vrsto tipičniih reprezentantov pomorskega prometnega sredstva. Kaj je vse vstvaril ekspanzivni nagon posameznih narodov v dolgi dobi zgodovinskega preobrata do danes? Kako nerodne so bile trgovske in vojne ladje Rimljanov, Benečanov" in Špancev! S kakimi nestvori je prepeljal Julij Cezar svoje »kulturonosce« če'z morje na angleško obal! V trebuhu teh stvorov tedanjega ladjedelstva je stokalo nebroj trpinov, ki so v nepopisnem trudu premikali nerodna vesla. Ko je Kolumb jadral čez Atlantsko morje na svojih lahkih karavelah, je bil igrača morja in viharjev tedne in mesce. In vendar najdemo1 tudi na tem polju marsikateri dokaz ženi-alnega dela človeškega uma, akoravno ne v dosledno se stopnjujočem izpopolnjevanju tega prometnega sredstva, ampak le v pulzirajoče se dvigajočem in zopet padajočem stanju. Nerodne in masivne, a radi zadostne stabilitete v vodi z natančno gotovo formo ladjinega telesa so bile stare vojne ladje Rimljanov in inže-niozno so morali biti v svojih ‘detajlih konstruirani padajoči mostovi (Enterhaken), katere so metali v kritičnem momentu na prestrašenega sovražnika. Vitke in brze, kakor ribje telo, so bile vikingske ladje in z rafinirano ročnostjo so napravljeni lahki čolniči naših pradedov ljubljanskega barja. In danes? Ali je moderno plovstvo kaj odvisno od volje nemirno razburkanega morja? Ali se moderni kolos, ki križa atlantsko morje, straši mogočnega viharja? Vožnja iz Evrope v Ameriko traja danes toliko dni, kolikor nekdaj mesecev. In no-snost sedanjih ladij se je postoterila in potisočerila. Za primer naj navedem le tak moderni kolos n. pr. »Kaiser Wilhelm II.« nemškega Lloyda, kateri ima prostora za 19.500 reg. brutto ton in katerega stroji razvijajo nad 40.000 indiciranih konjskih sil. V 15. stoletju je slavni Leonardo da Vinci v svoji tedanji lastnosti kot vojni inženir izum el nebroj žemialnih strojev, kateri so poleg tipične primitivnosti dokazi vehementne tehnične duhovitosti in katere je nemogoče razlagati na podlagi tedanjega stališča tehnike ali bolje rečeno strokovne ročnosti, ker o tehniki Pač tedaj še ni bilo igovora. Njegovi modeli vzdigovalnih aparatov in transportnih sredstev se popolnoma lahko prenesejo v 19. stoletje, le s tem razločkom, da bi v tem času imelo njegovo delo ves drug, velik pomen za tehniko. Zaiskril s'e je ta duh kot meteor na nebu in zopet izginil; ta dulh je prehitel čas, zato ni mogel živeti. Ta duševni velikan nam je pa tudi prvi pokazal novo smer prihodnjega transportnega pota. In posebno to je, kar sem hotel poudariti s to osebo. Z idejo zračnega letanja se je že Leonardo da Vinci ukvarjal — seveda ne da bi 'dosegel najmanjši pozitivni uspeh. In Montgolfier v 18. stoletju! Kako prezirljivo čitamo danes o njegovih zračnih poizkusih! -Njegovo delo je danes skoro vsakemu otroku malenkostna stvar in vendar je bilo to delo temeljni kamen današnjemu in prihodnjemu napredku zrakoplovstva. 26. maja 1911 je z letalnim strojem preplul Vedrines 1200 km razdaljeno progo Paris-Madrid. S strojem, težji kot zrak, se je povspel kot ptica v mogočno višino, preplul Pireneje in tam na Španskem ozemlju dokumentiral popolno neodvisnost tehnike od organičnih spon, dokumentiral, da je tehnika na svojem znanstvenem potu tista, ki bode edina preobrazila vse svetovno naziranje. Koliko časa je potrebovalo kakšno nujno poročilo iz Amerike v Evropo še pred 50 leti? Mesci so ;pretekli, da je zvedel evropski trg ali evropsko politično življenje svetovno važne dogodke, mesci zopet, da je v ,potrelbi mogel reagirati na njega se tikajoče novice ali poročati svoje javne zanimivosti. Leta 1864. je pa »Great Eastern« položila prvi transatlantski kabel in temu je sledilo še par drugih v kratki dobi. Danes more vsako industrialno podjetje, recimo na Dunaju, v par urah naročiti blago v daljni Ameriki, danes zvemo vse novice, ki so se prisodile včeraj v Novem Jorkiu. Distanca oddalenih krajev se manjša, možnost direktnega občevanja in trgovanja je z vsakim dnevom večja. Kar je bilo pred leti J. Vernu sanj in blodnja, je nam danes resnica, kamor Smo potrebovali preje mesce in mesce potovanja, ze nam danes kratek izlet. Bilo bi na mestu, da bi navedel še več primerov iz zgodovine tehnike, da se s tem seznanimo natančneje o neverjetni razliki med nekdanjo rokodelsko in današnjo moderno, znanstveno tehniko; za ta manjši spis pa zadostuje nekaj primerov. Treba je sedaj, da na podlagi teh in splošno znanih dejstev označim notranji značaj prejšnje in današnje moderne tehnike, kakor tudi glavno nalogo moderne tehnične znanosti. Najpreje je treba določiti neko mejo med tema dvema periodama. In po mojem mnenju se ločita moderna in stara tehnika ondi, kjer nastopi prvič parni stroj. I. Watt je s svojim nerabljivim Parnim kotlom, s svojimi primitivnimi ventili na parnem stroju potegnil veliko brazdo med preteklostjo in prihodnostjo ter postavil temelj moderni tehniki. Res je, da je trpelo še skoro 100 let, da se je tehnika dvignila do znanstvene preciznosti in matematične eksaktnosti, da je z nastopom parnega stroja vladal še na vseh poljih srednjeveški kaos in rokodelski princip, vendar moremo imenovati ta trenotek kot nastop moderne tehnike. Korak za korakom je od tega trenotka tehnika preurejala stara podjetja, dan za dnevom nam je prinašala nove iznajdbe in nove znanstvene resnice, ria katerih podlagi se je sezidala cela stavba v današnjem obsegu. Staro dobo imenujem torej čas pred iznajdbo parnega stroja, novo od tega časa dalje. Karakteristična za iprejšnje čase je skoro izključna uporaba lesa in kamenja pri vseli stavbah, strojih in sploh vseh tehničnih delih. Iz lesa so bile hiše, iz lesa so stavili ladje in iz lesa so napravljali različne delovne kakor tudi bojne stroje. Le ako se je zahtevala prav posebna trpežnost in dolgotrajnost kake stavbe, uporabljali so stavitelji kamenje, katero pa radi težjega obdelovanja ni bilo priljubljeno. Danes prevladuje železo. Hiše dobe železno ogrodje, železo je izključni stavbeni material modernih mostov; železni beton si dan na dan prilastuje širneje polje in železo je edini material, s katerim izdelujemo današnje stroje. Z železom stavimo manjše in največje ladje, iz železa kujemo morilne cevi za našo »prepotrebno« armado, železo ima svoje gospodujoče mesto na našem domačem ognjišču. Z bakreno žico prevezujemo sedaj vse svetove in prevajamo Po nji električno eneržijo, iz aluminija, ki je imel pred 20 leti še 30kratno višjo ceno kot dandanes in ki je bil takrat tako redek in dragocen material kot danes zlato, izdelujemo danes strojne dele in kuhinjsko posodo; kovinske niti nam v električni luči razsvetljujejo noč in z žico, po kateri teče električna eneržija, grejemo naše hišne prostore. Materielno se razlikuje torej moderna tehnika od stare dobe s tem, da se ona vedno bolj oprošča od vseh spon organične narave. Povsod, kjer je najti železo in druge kovine, nadome-stujemo pri vsaki potrebi organične snovi (les itd.) z neorganič-nimi (Fe, Cu itd.). V isti meri in v isti podobi karakteristična pa je tudi za obe dobi uporaba gonilne moči; torej kar velja za materijo, velja tudi za moči. Kakor že preje omenjeno, je izkoriščala prejšnja doba na svojih ladjah fizično moč sužnja. Vodo iz globokih virov so dvigale človeške moči, ali pa se je upregala živina na dotične dvi-galnice. Necho je nagnal stotisoče ubogih zasužnjencev kopat Sueški prekop in srednjeveški fevdalec je nagnal uboge kmetiče pred plug in brano, da so mu rabotah v prid njegovega udobnega življenja. Danes prevladuje na ladjah para in elektrika, vodovode napajamo z mogočnimi stroji. Panamski prekop je večinoma prekopan s pomočjo mogočnih bagrov in na polju opravlja težko delo oranja parni in električni plug. Na vseh poljih industrije in poljedelstva dominira električni motor in po bakreni žici nam prenaša elektrika velevažne novice in nam omogočuje govorjenje z najoddaljenejšimi osebami. Moderna tehnika je torej nadomestila fizično moč človeka in živine z neorganično močjo elektrike ali pare. Obdelovanje materije, produkcija blagovne vrednosti se vedno bolj mehanizira; emancipiramo se vedno bolj od nezanesljive naravne moči. Saj strojevni princip nam ne predstavlja drugega kot emancipacijo od nekdanje živinske forme izrabljanja človeka in oprostitev vseh organskih spon. To je temeljni princip moderne tehnike. Seveda je bilo mogoče postaviti ta princip šele tedaj, ko je prestopila tehnika primitivno polje empirizma. Preje je bila tehnika čisto individualna in umrljiva. Beseda Tehnika ni predstavljala nič druzega , ko nekaj umetniško rokodelske in osebne izurjenosti . Do najnovejše dobe je bil ves napredek na strokovnem polju odvisen le od vedno večje množine izkušenj. Posebno izurjene roke in bolj razvit duh posameznega mojstra ali delavca sta momentano dvignila produkcijo ah na podlagi kakšnega iz-