vzgoje Področja 44 Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 Dominik Savio je že kot otrok spoznal življenjski ideal v Jezusu in Mariji in je želel postati svetnik. Zaupal se je duhovnemu učitelju don Bosku, ki mu je predal načela, vodeča k temu idealu. S svojim zgledom jih je oznanjal otroškim vrstnikom in v taki vlogi ga je v letu, ko je bil razglašen za svetnika, za rakovniško romarsko cerkev naslikal Stane Kregar. Božji učitelj Stane Kregar: Sv. Dominik Savio, 1950 Zaradi cerkvenega namena slike se je ume- tnik postavil v položaj slikarskega priče- valca, ki predoča zamišljeno realnost, na- slikano v duhu poetičnega realizma, z vso potrebno opisovalno poučnostjo. V jedru podobe stoječi svetnik kaže proti nebu in hkrati k banderski sliki Marije z Jezuščkom, v desnici pa drži svojo rokopisno izpoved, da je bolje umreti kot grešiti. Okrog nje- ga klečijo vrstniki, eden z odprto knjigo in drugi z žogo v rokah, in med njimi ob obredni sveči in z banderom v roki dva ministranta. Medtem ko njihovo klečanje in sklenjene dlani zaznamujejo molitev, je svetnikova stoja, kot razlaga obredne po- ložaje Romano Guardini, izraz tiste oblike spoštovanja do Boga, ki izpričuje dejavnost in čuječnost. Četudi še otrok, je Dominik Savio naslikan kot učitelj, ki se sklicuje na božje instance in vrstnike usmerja k pogovoru z Bogom. Podobno zravnano je nekoč v otroških le- tih poučeval tudi svetnikov vzornik Jezus, le da je stal med pismouki v jeruzalemskem templju, medtem ko mladi svetnik govo- ri vrstnikom pred oltarjem v posvečenem krščanskem ambientu. Dečki okrog njega z otroško nedolžnostjo kompozicijsko spo- minjajo na angele, kakršni se na srednje- veških slikah bolj dvigajo kot prostorsko razmeščajo okrog božjega prestola. Kregar pa je prizor, na katerem je adorantski angel navzoč le v podobi kipa za svetnikom, po- Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Deset let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. stavil v pregledno razčlenjen prostor in ga, podobno kot renesančni slikarji, v ospredju naznačil celo s perspektivično poglabljajo- čim se ornamentalnim tlakom; a v duhu sli- karstva, ki ne teži k materialnosti, je ritmič- no ubrano likovno celoto vendar uravnal v uravnoteženo barvit vzorec. Slikarjeva kate- hetsko-čustvena zavzetost se pri tem osre- dotoča na prepričljivo nazornost in harmo- nično usklajenost; funkcijo le navideznega modeliranja so prevzeli enakomerno v plo- skvah razporejeni arabeskno razčlenjeni svetlobni kontrasti, Kregarjeve osebnostne poteze pa se razkrivajo predvsem v blagi sti- lizaciji in nežnosti tipiziranih obrazov, kar slikarja zbližuje s podobno nežnim Maksi- mom Sedejem, a nič manj tudi v posvečeni tišini ter spokojni negibnosti, ki jo toplo po- življajo barvni poudarki. Umetnik na povojni likovni akademiji kot duhovnik ni mogel postati profesor, a je marsikoga navdušil za umetnost že v sre- dnji šoli, ko je poučeval v Škofovih zavodih. V nove, modernejše ustvarjalne svetove ga je pred vojno ustvarjalno presadila prav odprtost za duhovnost, s katero se je sprva prepustil nadrealistični fantaziji in se po- zneje predal utripajočim abstraktnejšim vi- zijam. Slika sv. Dominika Savia na vmesni, bolj realistični slogovni stopnji pa predsta- vlja prikupno kurioziteto, ob kateri se lahko odpro tudi vprašanja o osebnosti duhov- nega učitelja, čigar poslanstvo je pripadlo mladoletnemu dečku, preden je še ne štiri- najstleten dokončno, a radostno prestopil v onstranski svet svojega nebeškega U čitelja. Učiteljeva osebnost s svojo predanostjo išče in posreduje resnico in vzgaja učence v osebnosti. Kot je s sklicevanjem na An- gleža Parkerja opozarjal že Karel Osvald, je učitelj, »ki le znanosti vtepa«, rokodelec, »učitelj pa, ki goji značaj, je umetnik«. Tak učitelj že sam po sebi postaja zgled, vendar najbrž ni njegov namen, da bi oblikoval učence po svoji podobi. To gotovo velja vsaj za profesorje na umetnostnih akademijah, saj njihovi učenci ne bi smeli postati neiz- virni epigoni, ampak je zanje najvažnejša karizmatičnost učiteljevega duhovnega zgleda, ki stremi k popolnosti. Kot skupen zgled takega oznanjevanja postulatov stoji v zgodovini krščanske kulture Jezus Kri- stus, ki je bil kot učitelj v življenju obdan z apostoli, ki so v hoji za njim postali njegovi učenci in hkrati učitelji človeštva, pa tudi svetniki. K idealnim vzorom usmerjen člo- veški učitelj pa je lahko samó posrednik in vratar, ki učencem predvsem odpira oči in duha ter jih oblikuje, s tem da črpa iz svoje srčne pristnosti in ne le iz ozko začrtanih šolskih programov. Njegov učiteljski po- men je v duhovni moči osebnosti, ki naj bi učencem v svetu, ki ga spoznavajo v njegovi dejanskosti, pomagala izoblikovati lastne poglede; ti pa naj bi segali tudi v neznanost, v katero se usmerja zlasti umetnost ustvar- jalnih vidcev. Tudi če sam učitelj z lastnim delom ne more biti najvišji vzor, lahko postane od- ločilen kažipot, ki usmerja v pravo, etično utemeljeno smer tudi bolj nadarjene od sebe; omejitve teh smeri pa človeku dolo- ča etos humanizma. A tudi humanizem je usmerjen k spoznavanju stvarstva, ki presega moč in kompetence človeka, zato naj bi bil idealni človek zasnovan po bož- ji podobi, idealni učitelj pa razpet v sferi Tudi če sam učitelj z lastnim delom ne more biti najvišji vzor, lahko postane odločilen kažipot, ki usmerja v pravo, etično utemeljeno smer tudi bolj nadarjene od sebe; omejitve teh smeri pa človeku določa etos humanizma. vzgoje Področja Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 45 med človeškim in božjim in mu zato, vsaj katoliškim učiteljem, lahko ostaja osnovni zgled samo Jezus Kristus, ki je bil vzornik in cilj tudi vsem svojim svetniškim učencem, torej je v tej luči vsak resnični učitelj tudi apostolski učenec. Sam umetnik kot človek s posebnim ustvarjalnim uvidom je kot od Boga dan kreator imitator Stvarnika in naj- brž se je zato Dürer naslikal v kristomorfni podobi. V slovenskem ekspresionističnem slikarstvu pa je v nekdanjem Akademskem domu France Kralj naslikal roke nebeškega vrtnarja, ki uravnavajo krhko »vzljubljeno drevo« kot simbol še vodljivega mladega človeka, medtem ko na drugem od vzgo- jiteljskih motivov krepke roke nevidnega pedagoga simbolno ukrivljajo še voljno že- lezo. Učiteljske razlagalce umetnin pa je po spominskih pričevanjih imenoval apostole umetnosti že France Stele. Stane Kregar se je v svetniški lik mladega učenika Dominika Savia tako vživel, da je na rakovniški sliki svoje tedanje upo- dabljanje realnega življenja sakraliziral in svetnikovo vsakdanjost iz nekdanje real- nosti prestavil v svojo sodobnost, saj so dečki iz 19. stoletja s svojimi oblačili na- slikani kot slikarjevi sodobniki, medtem ko svetnikova ovratna pentlja izhaja iz romantičnega 19. stoletja. Iz takih osnov pa je pričel šele pozneje ponovno razkri- vati skrivnosti zemeljskega in nebeškega življenja, a ne več opisujoče deklarativno, pač pa vse bolj dematerializirano in podu- hovljeno. Dojemljivosti verujočih gledal- cev se je približeval z le še povzemajoče nakazano motivno razpoznavnostjo, do kraja pa se je sprostil v avtonomni likov- ni govorici, ko je v sozvočju z onstransko svetlobo kazal pot k lepoti resnice, zajeti v Bogu, brez motivnih posrednikov, le še skozi simbolne oblike in barve, s katerimi je segel v gledalčeve duhovne in čustvene globine neposredno, kot bi se tudi sam do kraja pretopil v svetniško gesto.